K PLAČANA PRI >rm;: POŠTNIN, HUBERT DOLINŠEK, dipl. inž. gozdarstva 1. SKUPŠČINA DELNIČARJEV DELNIŠKE DRUŽBE GOZDNEGA GOSPODARSTVA SLOVENJ GRADEC D.D. Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec se je lastninsko preoblikovalo po zakonu in programu, za katerega smo dobili soglasje Agencije za prestrukturiranje in privatizacijo. 2. aprila 1998 smo našo delniško družbo vpisali v sodni register. Do prve skupščine delničarjev je podjetje vodila začasna uprava pod nadzorom začasnega nadzornega sveta. 20. julija 1999 je zasedala prva skupščina delničarjev Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec d.d.( ki ji je predsedoval gospod Jože Logar, sodelovala pa je še notarka gospa Sonja Krajeva. Za računalniško obdelavo je skrbel predstavnik firme IXTLAN iz Ljubljane. Na skupščini so sodelovali posamezni delničarji in pooblaščenci, ki so jih posamezniki pooblastili, da so v njihovem imenu glasovali za predložene sklepe. Udeležba je bila 85%. Skupščina je sprejela poslovnik o delu in informacijo o poteku lastninskega preoblikobvanja podjetja. Prisotni so bili seznanjeni tudi z rezultati poslovanja od 1993 do 1999 in sprejeli sklepe o pokrivanju izgub in razporeditvi dobička. Izbrali so tudi podjetje ITEO Ljubljana za revidiranje računovodskih izkazov za 1999 leto. Skupščina je izvolila stalni nadzorni svet, ki ima štiriletni mandat. Izvoljeni so bili: Rado Krpač Rudi Raizer in Zmago Zakrajšek. Svet delavcev pa je v nadzorni svet podjetja imenoval: Branka Arla in Ernesta Rutarja. Vsem izvoljenim članom novega nadzornega sveta iskreno čestitamo in jim želimo uspešno opravljanje odgovornega dela pri nadziranju poslovanja Gozdnega gospodarstva v prihodnjih štirih letih. Nadzorni svet bo izvolil predsednika in imenoval direktorja podjetja za prihodnji petletni mandat. Pričakujemo, da se bodo odnosi Gozdnih gospodarstev s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov uredili in da bodo s tem dani pogoji za uspešno gospodarjenje našega podjetja. IIUIUI GOZDARSTVO RAZPRAVA NA PRVI SKUPŠČINI GOZDNEGA GOSPODARSTVA V m IDA ROBNIK 1 .Z leve: Direktor Goznega gospodarstva Slovenj Gradec d.d. Hubert DOLINŠEK, delovni predsednik skupščine Jože LOGAR in notarka Sonja KRAU: 2. Udeleženci 1. skupščine Gozdnega gospodarstva d.d. 3. Za štetje glasov na prvi skupščini sta skrbela Jani PIRNAT in mladi predstavnik iz podjetja IXTLAN. Prva skupščina Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec d.d. je bila v torek, 20. julija v prostorih hotela Kompas Slovenj Gradec. Bila je zelo dobro pripravljena in je potekala brez posebnih zapletov zelo hitro in učinkovito. O nekaterih točkah dnevnega reda so prisotni glasovali prež posebne razprave, nekaj vprašanj in pomislekov pa je bilo postavljenih pri točki o lastninskem preoblikovanju podjetja, o rezultatih poslovanja in pod zadnjo točko vprašanja in pobude. Eno izmed vprašanj je bilo zakaj je postopek lastninskega preoblikovanja potekal tako dolgo. Vodstvo podjetja je lastnike seznanilo, da je podjetje moralo izpolniti določene pogoje, da je sploh lahko pristopilo k lastninskemu preoblikovanju kot so: delitev premoženja bivšega podjetja na zadruge, Republiko Slovenijo za Zavod za gozdove in Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec ter prenos vseh kmetijskih zemljišč in gozdov v last Republike Slovenije. Podjetje je vpisano v sodni register kot delniška družba 2. aprla 1998. Vprašanje o pokrivanju in višini izgub v preteklih letih je vodstvo komentiralo, da so pogoji gospodarjenja v letih od 1993 do 1998 nihali. V prvem obdobju je imelo podjetje negativne postavke zaradi bremen od prej, ko smo gospodarili v skupnem podjetju Lesna, na rezultate pa je bistveno vplivalo tudi neplačevanje kupcev. Za pokrivanje izgub iz preteklih let smo koristili rezerve, ki jih je v osnovni vrednosti premoženja še vedno toliko, da je vrednost delnice na dan 20. 7. 1999 2.700 SIT, revalorizirana vrednost pa bi dosegla višino le 2.100 SIT. To pomeni, da je v vrednosti vsake delnice če 600 SIT rezervnega denarja in nerazporejenega dobička. Pred volitvami članov nadzornega sveta je bilo postavljeno tudi vprašanje, ali so predlagatelji preverili, če kandidati izpolnjujejo vse pogoje iz statuta. Na to vprašanje pa na skupščini nihče ni odgovoril. Pod zadnjo točko je skupščina sprejela pobudo, naj bodoče vodstvo posveti več pozornosti pridobivanju del v privatnih gozdovih saj delodajalci z neprijavljenimi delavci v gozdovih ne bi smeli prevzemati del. Pri tem bi se morale vključiti tudi inšpekcijske službe in vsi tisti, ki so odgovorni za pravni red na področju delovnih razmerij. Tako bo imela delniška družba Gozdno gospodarstvo več možnosti za uspešno poslovanje. Postavljeno je bilo tudi vprašanje, zakaj skupščina ni odločala o izločitvi poslovne enote Granje iz Gozdnega gospodarstva in kako bo Kograd iGM nadomestil Gozdnemu gospodarstvu izpad dohodka zaradi tega. Na koncu pa je bil sprejet še predlog, naj novi nadzorni svet obvesti delničarje v roku 100 dni o ukrepih za izboljšanje poslovanja, skupščina pa naj se skliče spet po šestih mesecih. A Turistična zveza Slovenije in Zavod za gozdove Slovenije sta tudi letos pripravila posvetovanje z naslovom "Možnosti in perspektive razvoja turizma v gozdnem prostoru". Na Mašunu smo se zbrali gozdarji, turistični delavci in lastniki gozdov 16. junija letos. Namen posvetovanja je bil oceniti, kakšne so aktivnosti v slovenskem gozdnem prostoru, kakšne so omejitve in vzpodbude turističnih ponudb v gozdu. Ovrednotiti je potrebno funkcijo raznih objektov ( ceste, učne poti, gozdarske koče itd.) Turistična dogajanja in ponudbe morajo biti v gozdnem prostoru načrtovana in okolju prijazna. Turizem v gozdu ne sme biti masiven.Obiskovalce naših gozdov je potrebno usmerjati in voditi , še posebno pa izobraževati. V gozdni prostor vse bolj agresivno silijo razne slabo poučene kvaziprofitarske agencije, katere vabijo rekreacije željne turiste na masovno nabiranje raznih zdravilnih rastlin in gob, prirejajo nove oblike agresivnega športa - vožnjo z motorji po brezpotju, organizirajo masovne veselice in podobno. Gozdarji s svojim znanjem obvladujemo gozdni prostor, zato nam ne sme biti vseeno, kaj se dogaja pod krošnjami gozdnega drevja. Javnost nas vse bolj pogreša, še posebno v času prostih dni oziroma dopustov, ko je naval turistov v turistično zanimive gozdne komplekse zelo velik. Pogrešajo tudi službo, ki bo na terenu bolj intenzivno kontrolirala in kaznovala posameznike, ki povzročajo škodo v naravi. Vse bolj je potrebno osveščati javnost. Za vse te dejavnosti pa je potreben denar, kajti od dobre volje in idealizma se težko živi. Na posvetovanju smo poslušali številna predavanja. Gozarka Spela Habič iz območne enote Postojna nas je seznanila o ljudeh v gozdovih pod Snežnikom. Snežniška planota je slabo naseljena, vendar se v turistični sezoni dnevno (konec tedna) pripelje na Mašun in Sviščaka 800 do 1200 obiskovalcev. Vse večje število turistov vpliva negativno na okolje. Več je obiskovalcev, več je smeti in hrupa. Zato Na otvoritvi so nam zaigrali mladi muzikanti iz Ilirske Bistrice. Foto: Gorazd Mlinšek ▲ ▼ je nujno potrebno izločiti predele gozdov, kjer so mirne cone. V teh predelih gozda kolesar in motoriziran turist nimata kaj početi. Za obiskovalca je potrebno pripraviti urejene gozdne poti. Pod Snežnikom je zelo obiskana gozdna učna pot Mašun, na dan posvetovanja pa so gozdarji javne gozdarske službe in predstavniki lokalne skupnosti iz Ilirske Bistrice otvorili novo učno pot Sviščaki. Evropski alpski prostor obišče letno 100 milijonov obiskovalcev, v tem prostoru pa živi samo nekaj 10.000 ljuai. Martin Šolar iz Triglavskega narodnega parka se je v svojem prispevku spraševal, kakšna vrsta rekreacije je primerna v zavarovanih območjih. V gorskem svetu pod Triglavom se pojavljajo nove oblike rekreacije - jadranje s adali, motokros, motorne sani, i so v zadnjem času zelo nasilne. Potrebno je narediti premik pri prostorskem načrtovanju. Najprej je potrebno varovati gozdne ekosisteme, nato pa poskrbeti za rekreacijo brez škode. Samo tako bomo ohranili prijeten pester gozdnat prostor. Vse bolj postaja turistično zanimiva Logarska dolina, kjer so organizirano stopili skupaj kmetje iz te doline in ponudili turistom razne turistične dejavnosti. V Logarski dolini je najbolj zaželjeno pohodništvo. Domačin Avgust Lenar nam je predstavil naravoslovno etnografsko pot po Logarski dolini. Razvoj turizma naj sloni na preteklosti, turistična ponudba pa naj bo razspršena. Letno obišče to alpsko dolino 100.000 obiskovalcev. Zelo obiskana je tudi gorska planota Pokljuka. Na zanimiv način je razmišljal o turističnem navalu na Pokljuko gozdar Lojze Budhovič. Pokljuški gozd ima številne funkcije, ki pa so zaradi masovnega obiska že obremenjene. Opozoril je na težave na pokljuški planoti - še nerešeno lastništvo gozdov, različni interesi dveh občin, težave s pašo v gozdu, nekontrolirano zaraščanje negozdnih površin, nemir zaradi pretirane uporabe helikopterjev itd. Korošcem je manj znana trnovska planota Trnovski gozd. Tudi v ta gozdni kompleks se povečuje obisk iz Nove Gorice, Postojne, Ljubljane in Litije. Edo Kozorog (OE Tolmin) nam je predstavil tudi gozdno učno pot s 17 točkami. Dani Oblak, gozdar iz OE Sežana pa ugotavlja,da je največji rekreacijski utrip v severno primorskih mestnih gozdovih eno uro pred kosilom. Naj zaključim turistično gozdarsko razpredanje z nekaterimi zaključnimi ugotovitvami posve- Znak učne poti Sviščaki - po njej se sprehajajo tudi medvedje. tovanja. Gozd ne rabi turizma, turizem rabi gozd. Gozdarji imamo ideje in znanje o gozdu, turistični delavci pa ne izkušenj. Potrebno je medsebojno sodelovanje ob urejenem financiranju. Pri načrtovanju turističnih ponudb v gozdnem prostoru morajo sodelovati poleg strokovnih gozdarskih in drugih služb tudi lastniki gozdov. Morda bodo upoštevane navedene ugotovitve tudi pri načrtovanju turizma v koroškem gozdnem prostoru, ki pa ne sme potekati lokalno omejeno ampak regijsko - drugače bomo po-zabljenilA 7. SREČANJE UPOKOJENIH GOZDARJEV IDA ROBNIK 1,2.Udeleženci srečanja upokojenih koroških gozdarjev. 3. Jože Logar, predsenik Kluba upokojenih koroških gozdarjev. 4. Direktor Gozdnega gospodarstva Slovenj gradeč d.d. je med drugim dejal, da se bo kmalu včlanil v njihov klub. 5. Karel Zagorc, predstavnik Zavoda za gozdove Slovenije je predstavil delo zavoda. 6. Mojca Arbajter iz Mežice, je s kratkim skečem, ki ga je sestavila sama, razvedrila poslušalce. lastninjenja podjetja in o pripravah na prvo skupščino Gozdnega gospodarstva. Tistim, ki so solastniki podjetja je tudi povedal, da bodo lahko konec leta že trgovali s svojimi delnicami. Delo Zavoda za gozdove na območju Koroške pa je predstavil Karel Zagorc. V kulturno zabavnem delu programa so najprej nastopile pevke pevskega zbora Gorna iz Mežice, ki jih vodi in spremlja na citre Mari Dretnik. Svoj bogat pevski program so dopolnile s kratkimi skeči na temo upokojencev, ki jih sestavljajo in izva- jajo same. Do dobra so razgrele občinstvo in prvi pari so se takoj zavrteli ob zvokih muzikantov Božank, ki so zabavali občinstvo do poznih popoldanskih ur. Seveda pa na mizah ni manjkalo dobre hrane in pijače. Vsakoletno srečanje pa ni edina oblika druženja in skrbi kluba za svoje kolege. V okviru svojega programa dejavnosti poverjeniki tudi obiskujejo starejše in onemogle med letom, letos pa so bili še posebej aktivni pri pripravah na skupščino Gozdnega gospodarstva. A Klub upokojenih koroških gozdarjev je tudi letos pripravil srečanje za svoje člane, ki je bilo 9. julija pri Dulerju na Selah. Med deseto in enajsto uro dopoldan so napolnili vse prostore Dulerejeve gostilne in predsednik društva Jože Logar je zadovoljno vsakemu stisnil roko. Srečanja so se tudi letos udeležili gostje iz Gozdnega gospodarstva Slovenj Gradec in Zavoda za gozdove. Razpoloženje je bilo prešerno že ob zbiranju in ga tudi slabo vreme ni moglo skaliti. Tudi za letošnje srečanje je upravni odbor kluba pripravil program. Po uvodnem pozdravu predsednika društva je spregovoril direktor Gozdnega gospodarstva Hubert Dolinšek, ki je upokojence seznanil s postop E ZAKLJUČIL ŠTUDIJ (T Zavod za gozdove Slovenije, JANKO MIKELN/ dipl.inž. gozdarstva/ Območna enota Slovenj Gradec Konec aprila 1999 je študij na biotehniški fakulteti na oddelku za gozdarstvo in obnovjjive gozdne vire, zaključil sodelavec Franjo Štern, inž. gozdarstva. V višješolski diplomski nalogi z naslovom 'Gospodarski načrt za Jakšetovo gozdno posest" je opisal zgodovino in sedanje stanje kmetije, stanje gozda in zastavljene cilje za gospodarjenje z gozdom ter ukrepe, ki bodo lastniku kmetije pomagali do uresničitve zastavljenih ciljev na kmetiji. Čestitamo! DREVESNI POSEBNEŽI ZDRAVKO MIKLAŠIČ, inž. gozdarstva, IT Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec "Kotniška jelka" (Abies Alba) "Jauhova malolistna lipa" (Tilia cordata) Foto.: Zdravko Miklošič ▲ ▼ Mislinjsko Pohorje poznamo predvsem po obširnih umetno snovanih monokulturah smreke. Kljub temu pa najdemo v teh gozdovih prave drevesne orjake. Večji del teh dreves so ostanki nekdanjih naravnih gozdov jelke, bukve in smreke, nekatera pa so nekoč krasila pohorske kmetije. Tako najdemo ob sami kamionski cesti Skrlovnik -Kotniško dve taki drevesi. V gozdu, last Terezije Uršej, "na Javhovem" ob kamionski cesti stoji lipa, ki je po pripovedovanju lastnice nekoč rastla na pašniku, danes pa stoji sredi gozda. Obseg te lipe ne spada med največje (375 cm), njena višina (34m) pa je zavidljiva, saj jo sestoj sili k višinski rasti in je v primerjavi z lipami, ki rastejo na prostem, izredno visoka. Okrog 1000 metrov vstran v oddelku 49 D, last Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, pa stoji mogočna jelka. Glede na to, da to drevo do sedaj ni imelo posebnega imena, jo bom imenoval "Kotniška jelka", po lokalnem imenu, ki ga gozdarji uporabljamo za to širše območje. Njen obseg je 344 centimetrov, v višino pa meri 41 metrov. S svojimi dimenzijami spada med največje jelke na Pohorju, njena vitalnost pa daje upanje, da bo presegla do sedaj največjo "Marovtovo jelko". Povedati je treba, da sta bili obe drevesi leta 1969 že označeni za posek, saj sta stali na trasi bodoče ceste. Mislinjski gozdarji pa so znali speljati cesto tako, da drevsi niso poškodovali in sta še danes zelo vitalni in zdravi.A rr DAN DOŽIVETIJ V VUZENICI GORAZD MUNŠEK, dipl.inž. gozdarstva, (T Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec V gozdu vedno doživljaš lepe stvari, kadar se z zanimanjem sprehajaš pod krošnjami njegovih dreves. Če pa imaš pri sebi kakšno literaturo, morda vodnik po učni poti in prijetno gozdarko ali gozdarja, ki ti pomaga odkrivati prijetne skrivnosti gozdnega prostora, so tvoja doživetja še lepša. Tudi letos so se krajani Vuzenice odločili, da pripravijo svoj dan doživetij. 20. junija so se v atriju župnišča v Vuzenici dogajale same prijetne stvari, zabeljene z najrazličnejšimi kulturnimi prireditvami. Kulturni program vuzeniške občine smo s svojim deležem obogatili tudi gozdarji Zavoda za gozdove Slovenije, še posebno pa gozdarji krajevne enote Radlje. Letošnji dan doživetij je tudi uradni rojstni dan gozdne učne poti Pistrov grad. Vuzeničani se že vrsto let sprehajajo po znani sprehajalni poti na Pistrov grad, do cerkve sv. Marije na Kamnu in lepe Slomškove kapele ter romarski poti nad železnico do Vuzenice. Danes pa je ta pot še bolj zanimiva. Po njej so se odpravili gozdarji in jo opremili z opisnimi tablami in smerokazi. Uresničili so dolgoletne želje svojega sodelavca Toneta Jeznika, da bi mimo Pistrovega gradu uredili gozdno učno pot. Tone je vneto sodeloval pri nastajanju učne poti, gozdarka Zdenka Jamnik pa je ob pomoči sodelavcev napisala prijeten vodnik po kulturno zgodovinski in naravoslovni poti. Učne poti so veseli vsi krajani Vuzenice, še posebno pa občinski možje, saj je občina Vuzenica dobila novo turistično ponudbo. Da je pot lepo urejena, vodnik pa lično uporaben, je s finančnim prispevkom pripomogla tudi občina Vuzenica. Zato je na otvoritveni slovesnosti sodeloval župan Miran Kus, ki se je tudi z gozdarji veselil nove gozdne učne poti. Prijetno je bilo slišati pohvalne besede Zavoda za gozdove Andreja Kermavnerja. Lepo je, da vidi, kaj delamo gozdarji na terenu. Kakšne so prijetnosti in težave pri nastanku nove učne poti in vzdrževanju lete, nas je poučil namestnik vodje Blaže in Neži/ta sta nas popeljala v učene Slomškove čase. območne enote Slovenj Gradec Drago Zagorc. Gozdarji imamo veliko idej, kako osveščati javnost, samo denarja je malo. Prijetne trenutke smo doživljali obiskovalci otvoritve učne poti ob poslušanju lepih pesmi, katere nam je prepeval Komorni zbor Vuzenica.V tem zboru prepeva- jo družno pevke iz Radelj in pevci iz Prevalj. Učenci osnovne šole iz Vuzenice pa so nam zaigrali in predstavili, kako sta se učila Blaže in Nežika v Slomškovih časih. Lepo vreme, še posebej pa prijeten sprejem in postrežba z domačimi dobrotami Viherjeve Katice, kjer se prične vuzeniška gozdna učna pot, so pripomogli, aa smo se dobre volje podali na več kot 4 km dolgo pot. Prijetna so bila razglablanja o gozdu in Na začetku poti pri Viherjevi domačiji. j Preden se podaš po gozdni učni poti Pistrov grad, si dobro oglej opisno tablo. Foto: Gorazd Mlinšek zgodovinskih dogodkih ob učni poti iz ust Zdenke, Toneta in ostalih domačinov. Veliko zanimivega nam je povedal gospod Ovčar, ki že vrsto let skrbi za pot nad Vuzenico. Tudi pri ureditvi gozdne učne poti Pistrov grad je sodeloval in je prostovoljno porabil veliko prostih ur. Za njegov trud se mu v imenu gozdarjev javne gozdarske službe lepo zahvaljujem, zahvala pa velja tudi vsem ostalim, ki so sodelovali pri nastanku te poti. Vsaka učna pot mora imeti skrbnika. Ce na njej ni vodičev in obiskovalcev, je taka pot "mrtva" pot. Življenje na gozdni poti je treba doživljati. Vsak je po svoje doživljal sprehod po učni poti mimo Pistrovega gradu. Se se bo potrebno podati po njej, še posebno z najmlašimi, da bomo skupaj spoznavali prebivalce gozda in življenje v njem - pa čeprav po polžje. Več si boš vzel časa za pot, bolje jo boš spoznal.▲ Naš gozdar, gospod Hudrap nas je peljal v drevesnico Omorika. Nahaja se na Zgornji Muti. Gospa Marina, vodja drevesnice, nam je povedala, da gojijo listnate in iglaste vrste dreves. Izmed iglavcev imajo: smreko, jelko, bor, macesen in še kaj. Med listavci pa gojijo javor, jesen, hrast, gaber in druge. Potem smo si ogledali okrasne grme in drevesa.Videli smo tudi hladilnico, kjer so bile sadike v vrečah. Tam so bile zato, ker še niso smele rasti. Potem nam je gospa Marina pokazala, kako male so mladike po enem letu rasti. Po enem letu jih presadijo na drugo njivo, zato da imajo dovolj prostora za rast. Potem jih dajo v hladilnico, kjer čakajo na pogozdovanje. Nazadnje smo prosili gospo Marino, da nam da omoriko, ki smo jo nato posadili v travo ob šoli. Naravoslovni dan je bil lep in zanimiv, najbolj všeč pa mi je bilo, ko smo dobili omoriko in, ko smo se sprehajali po hladilnici.▲ MOST V SONČNE ZAVRSE PRIMOŽ AREH, inž. gozdarstva, dil( pomislil, da bi ga sodišče obso< na zaporno kazen , da je odšel od doma, ne da bi povedal kam. Prišli so ga iskat žandarji, vendar nihče ni vedel, kam je izginil. Medtem je te kraje obšla vest, da je neki moški skočil čez dravograjski most v Dravo, potem pa so ga ujele grablje na elektrarni Fala. Krajani so posumili, da je to Mave in nek domačin ga je res prepoznal. Tragedija je odmevala po vsej Mežiški dolini. Prodaja brusnic Brusnice so "divji" nabiralci nabirali za sebe ali pa tudi za prodajo. Takrat je vladala velika brezposelnost in prav je prišel vsak dinar. Kmetje, oziroma najemniki pa so jih nabirali le za prodajo, saj je bil sladkor, ki bi ga morali dodati brusnicam, za njin predrag. Raje so vse prodali in za izkupiček kupili otrokom in sebi najnujnejše. Tako je prišel k hiši tudi kak nov kos oblačila. Kupcev za brusnice je bilo dovolj. Največ so pokupili in odnesli mari-borčani. Ob sezoni so se žene železničarjev, ki so imele režijske vozne karte (nekaj brezplačnih ali z malenkostnim doplačilom), pa tudi kak upokojen železničar, z jutranjim vlakom ob 8. uri pripeljale v Prevalje. Od postajnega poslopja so šle po tiru v skupinah (bilo jih je tudi do 25) kakih 500 m in so pri malem viaduktu zavile navkreber po strmi stezi. Razkropile so se po kmetijah; najprej na slepo, potem pa že k poznanim kmetom in pokupile vse, kar so kmetje nabrali. Popoldne so se vračale z vlakom nazaj. Seveda so potem brusnice prodale na mariborskem trgu ali že znanim kupcem. Nekatere so bile pri nošnji bremena tako vešče, da so poleg korpčev v vsaki roki nosile še poln jerbas na glavi in pri hoji preko vijugastega terena in globač niso izgubile nobene jagode. Romanje gor in dol s korpi in korpiči je trajalo vso sezono. Pri posameznih kmetih so brusnic nabrali tudi do 150 litrov, pa tudi več, če je bila prav dobra letina. Po spominu starejših ljudi so imele takrat brusnice visoko ceno v primerjavi z drugimi artikli. Plačevali so jih po 5 din za liter (pa tudi več). En kilogram sladkoraj je stal 15 din, 1 kg koruznega zdroba 2,60 do 3,25 din, pšenična moka 3 do 3,37 din. Povprečana plača na mesec v letih 1936/1937 v tovarni lepenke Prevalje je bila 854 din, v Tekstilni Otiški vrh 650 din. (Ti podatki so iz knjige "Med Peco in Pohorjem" , izdane 1986 leta.) Seveda so bile cene tudi različne glede na dozorelost in čistočo. Manjša konkurenca je bila tudi med kupa. Nekatere so prinesle poleg kupnine še obnošeno perilo ali obleko, predvsem za otroke. Najemnik Mavčevega posestva, ki je nasledil prejšnjega gospodarja, tudi ni mogel poravnati najemnine v denarju. V širokem jerbasu je nesel v pisarno lesnemu trgovcu, lastniku kmetije, lepe rdeče brusnice s sporočilom: "Nimam denarja, da bi vam poravnal "štant", pa sem prinesel rdeče črnice." Seveda je bil trgovec tudi s tem zadovoljen, je dobil vsaj nekaj... V skrbi, da bi v sezoni čim več nabrali, so nekateri nabirali tudi pol zrele (saj na istem grmiču niso bile vedno vse jagode zrele naenkrat). Tako obrane so dali za par dni v temno klet. Tam so dobile rdečo barvo in so jih potem prodali kot lepe, dozorele. Vsebinsko pa so bile take manj okusne in manj zdravilne. Zena enega železnaičarja na železniški postaji Prevalje, ki je stanovala blizu postaje, je v sezoni s pravo pohlepnostjo sama nabirala in tudi odkupovala nedozorele brusnice, jih v kleti pustila dozoreti in potem kot lepe prodala maribor-čanom. Tako ie prebarar1-1- ‘ J: J~ par sto litrov brusnic. A Dalje prihodnjič ZDRAVSTVO ZOONOZE, KI JIH POVZROČAJO ZAJEDALO TRIHINELOZA X IVAN GAMS, dr.vet. med. Uvod Trihineloza je zoonoza, ki jo povzroča majhen vitek nematod z imenom Trichinella spiralis. Parazit živi pri istem gostitelju kot ličinka in kot spolno zrel osebek. Slednji živi v tankem črevesu le kratek čas, ličinke pa v prečno progastih mišicah daljše obdobje. Parazitira pri številnih vrstah domačih in divjih sesalcev in pri človeku. V urbanem okolju sta najpomembnejša gostitelja prašič in podgana, v silvatičnem pa številni gozdni mesojedi in vse-jedi. Razvojni krog zajedalca, vir invazije in način prenašanja Odrasli zajedalci, veliki 3 - 4 mm, naseljujejo sluznico tankega črevesa, kamor samice odlagajo žive ličinke, ki merijo 0,1 mm. Te po krvni in limfni poti potujejo v razne organe in tkiva, vendar se naprej razvijajo le tiste, ki pride- VIHARNIK Izdaja: Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, 2380 Slovenj Gradec, Vorančev trg 1 Telefon: 0602/ 43-332 Direktor: Hubert Dolinšek Uredniški odbor: Ida Robnik in Gorazd Mlinšek Glavna urednica: Ida Robnik Oblikovalska realizacija: Umetniška delavnica IDEA, Maribor Likovna urednica in grafično oblikovanje: Marlena Humek Tehnični urednik: Alfi Hutter Priprava za tisk in fotoliti: Grafična forma Hutter, Maribor Tisk: Odtis, Ravne Naklada: 1750 Vse pravice pridržane, © Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec 1999. Na podlagi mnenja Ministrstva za informiranje z dne 30.1.1992 je VIHARNIK proizvod informativnega značaja iz 13. točke tarifne številke 3, za kar se plačuje 5% davek od prometa proizvodov. Avtor fotografije klepanje kose: Marija Jamnik jo v zelo aktivne prečno progaste mišice (trebušna prepona, mišice žvekalke, jezik, mišice ob žrelu, okrog oči, medrebrne mišice,...). V mišicah se ličinke prebijejo v mišična vlakna, ki zaradi tega degenerirajo. Same ličinke se večkrat levijo, zrastejo do velikosti 1 mm, se spiralno zvijejo, organizem gostitelja pa okrog njin oblikuje vezivnotkivno ovojnico, ki kasneje pokosteni. V takem trdem mešičku ličinka živi več let. Razvojni krog je zaključen, ko takšno okuženo meso pojedo drugi gostitelji (mesojede ali vsejede živali oziroma človek). Za človeka je vir invazije sveža in ne dovolj toplotno obdelana svinjina in mesni izdelki, meso divjega prašiča, medveda in jazbeca. Domači prašiči se invadirajo s kuhinjskimi odpadki in pomijami, v katerih je okuženo meso, s podganami in mišmi. Vir invazije pri prašičih je lahko tudi kanibalizem (grizenje repov). V naših razmerah je bila pri človeku vir invazije največkrat svinjina (in suhomesnati izdelki) iz domačih zakolov, ki ni bila veterinarsko - sanitarno pregledana. Patogeneza Pri živalih bolezenskih znakov ponavadi ne opazimo , pri človeku pa so odvisni od jakosti invazije. Inkubacija traja približno deset dni. V prvi fazi (črevesna invazija) se pojavi driska, bruhanje in bolečine v trebuhu, kasneje (prodor ličink v mišice) pa naraste telesna temperatura, pojavijo se bolečine v mišicah (podobne revmatičnim), znojenje in slabost. Za tretji stadij je značilno vnetje srčne mišice in spremenjena krvna slika (eozinofilija). V blagih primerih začenjajo bolezenska znamenja izginjati že po petih do šestih tednih, v hudih primerih pa bolnik lahko umre. Trichinella spiralis - razvoj Domači prašič - končni in vmesni gostitelj v razvoju lasnice, T. spiralis, je najbolj pogosta domača žival v ruralnem in urbanem krogu razvoja tega zajedavca. Mišična tribinela, povita z mešičkom, je ličinka I v prečnoprogastem mišičnem snopiču; mešiček je limonaste oblike, meri okrog 0,5 x 0,25 mm, izprožena ličinka pa okrog I mm. Nadaljni razvoj je možen smo takrat, če takšno mišičnino z živimi ličinkami lasnice pojedo drugi mesojedi in vsejedi. Najbolj pomemben vir invazije za človeka je svinina in suhomesnati proizvodi iz prašičjega mesa, ki niso dovolj termično obdelani. Človek je slepi tir v razvoju T. spiralis Zatiranje in preprečevanje Obvezna trihineloskopija (metoda, s katero mikroskopsko ugotavljamo morebitno prisotnost ličink v vzorcu trebušne prepone) vseh prašičev zaklanih v klavnicah in namenjenih javni porabi, je temelj zatiranja bolezni pri ljudeh. Ta preiskava je obvezna tudi za meso divjega prašiča, medveda in jazbeca, tudi če gre za zasebno rabo. S to metodo bi bilo koristno zajeti tudi prašiče, zaklane pri zasebnih rejcih, še posebno če so namenjeni za izdelavo suhomesnatih izdelkov. Zelo važen je podatek, da ličinke T. spiralis uničimo z globokim zmrzovanjem (na - 15 stopinj Celzija v dvajsetih dneh ali na -30 stopinj Celzija v šestih dneh), temeljitim kuhanjem ali pečenjem (rdeča barva mora preiti v sivo tudi ob kosti), s soljenjem in prekajevanjem pa ne. Pri preprečevanju invazije prašičev bi prišlo v poštev še prekuhavanje pomij ter zatiranje podgan in miši.A SPRETNOSTI G OBAR ST V A Zavod za zdravstveno varstvo Ravne Čas poletja je tu in z njim tudi čas, ko nam narava razgrne vse svoje lepote in ugodja, ko nam širokogrudno ponudi tudi svoje pridelke. Vsak, tudi največji zapečkar v naravi najde svoje užitke, svoj hobi, svoje zadovoljstvo. Nabiranje gob je sigurno ena izmed prijetnih in koristnih rekreacij, kjer se razgibamo, naužijemo svežega zraka in gozdnega "miru", z malo sreče pa smo nagrajeni še s slastnim obedom... Večji poznavalci gob ne čakakjo poletja ali jeseni, užitne gobe najdejo že od marca naprej, nabirajo pa jih tja do prvega snega. Na Koroškem najraje nabiramo jurčke, kostanjevke, maslenke, turke, brezove gobane, macesnovke, mavlje smrčke, štorovke, lisičke, bisernice, mlečnice, sivke, različne golobice, tintnice, cigančke, ježke, itd., dobri poznavalci pa še kakšnih 20 ao 30 vrst več. Nabiranje gob pa ni čisto brez nevarnosti, zato je prav, da upoštevamo nekaj osnovnih pravil, ki nas bodo obvarovale pred nadlogami. Pomni! • Pred odhodom v gozd se primerno obuj (čevlji ali škornji) in obleci (dolge hlače). Pred nadležnimi komarji in klopi si zaščiti kožo z namenskim insekticidom, ki ga lahko kupiš v lekarni! • Ne dirjaj brezglavo po gozdu! Glej, kje hodiš, da se ne poškoduješ in kam stopiš (kača!!!)! • Nabiraj le tiste gobe, ki jih poznaš in zanje zanesljivo veš, da so užitne! • Gobe prenašaj v košarah (nikoli v plastičnih vrečkah)! • Očisti jih v gozdu! • Ne brcaj in trgaj starih, neznanih in strupenih gob! Pusti jih naravi (živalim ali naravi v okras) ali bolj podjetnim gobarjem! • Užitne gobe porabi sveže, najpozneje v 24 urah, ali jih v tem času konzerviraj! • Pripravljenih gob nikoli ne pregrevaj! • Sočasnemu uživanju gob in alkoholnih pijač se raje izogni (še posebej pri pogojno užitnih gobah)! • In navsezadnje, če si pravi gobar, spoštuj zakon o gobarstvu, ki ga je nedavno sprejela naša vlada! ca in nadomeščanje izgubljene tekočine (voda, mleko, čaj), pri tretji pa je potrebna specialistična pomoč v bolnišnici. Vredno si je zapomniti! Nevarnosti pri uživanju gob Težave lahko razvrstimo v tri skupine: 1. neprijetne slabosti oziroma zastrupitve s postanimi, pred večimi urami (dnevi) pripravljenimi gobami, 2. zastrupitve,'kjer se pojavijo znaki obolenja že po 15 minutah do 2 uri po zaužitju (vražji goban, bljuvaste golobice, rdeča in panterjeva mušnica, tintnica v kombinaciji z alkoholom...) 3. Najbolj nevarne zastrupitve pa so tiste, pri katerih pa se znamenja pojavijo šele čez 6 do 40 ur po jedi (zelena mušnica, rdeča razcepljenka) • Če se po zaužitju gob pojavijo znaki zastrupitve (slabosti, bljuvanje, trebušni krči, driske, glavobol, bolečine v mišicah, splošna oslabelost, visoka vročina itd), takoj poiščemo zdravnika! • Zdravniku bo v veliko pomoč, če mu bomo znali povedati, kakšne gobe smo zaužili! • Zdravniku pokažemo vzorec izbljuvane mase! In ne pozabite, da gobe praviloma uživamo kot začimbo in ne kot glavno jed. V nobenem primeru niso dietna hrana ali hrana za majhne otroke, kajti zaradi težje prebavljivosti lahko že same po sebi povzročajo prebavne motnje. Kako pomagamo? Pri prvih dveh skupinah še pomagajo: bruhanje, izpiranje želod- Želimo dobro in varno gobarsk sezono! A o ZDRAVILA IZ NARAVE: šentjanževka - šentjanževa roža (Hypericum perforatum) MILENA CIGLER GREGORIN Ta rastlina raste na mejah med njivami, ob poteh, na gozdnih obronkih, gričih in travnikih, cveti od julija do septembra, ljudje pa jo imenujejo še: grilavec, ivanovka, krčnica, janževka idr. Botanični opis rastline: Zraste 25 do 60 cm visoko, je pecl-jata in razvejana, cvete v zla-torumenih pakobulih. Da jo zanesljivo spoznamo, zmečkamo polno razcvetelo cvetje in se pocedi rdeč sok. Cvetočo zel nabiramo za pripravo čaja in kopeli ter tinkture, za pripravo šentjanže-vega olja pa vzamemo le cvetje. Staro ljudsko razmišljanje je povezalo balzamični, krvavo rdeči cvetni sok z ranami našega odrešenika. Ob kresu, simbolu luči in lepote zažari šentjanževka v najčudovitejšem cvetnem bo gastvu. Kmetje so po stari šegi položili zelišče med dva kosa kruha in to ponudili živini. To jo je obvarovalo pred boleznijo. Iz vsega tega vidimo, kako zelo so nekoč cenili šentjanževko. Zdravilnost: Čaj iz šentjanževke pijemo pri poškodbah živcev, pri težavah z živci vseh vrst, pri udarninah, če se prevzdig-nemo, je pa tudi odlično zdravilo proti driski. Tudi nevralgijo trigeminusa lahko premagamo, če spijemo dnevno dve do tri skodelice šentjanževega čaja in zunanje Šentjanževka Foto: Franc Jurač dalj časa masiramo s šent-janževim oljem. Kot "arniko za živce" označujemo tinkturo iz šentjanževke, ki jo lahko napravimo sami in jo uspešno uporabljamo pri trdovratnih živčnih boleznih, vnetjih živcev, nevroze, nespečnosti, oslabelosti živcev. Tinkturo uporabljamo zunanje za masažo, notranje pa jo jemljemo enkrat dnevno 10 do 15 kapljic z jedilno žlico vode. S šentjanževko dosežemo ozdravitev pri govornih motnjah, nemirnem spanju, histeričnih napadih, hoji v spanju, pa tudi pri močenju v posteljo in depresijah. V razvojni dobi naj bi pile mlade deklice dve skodelici čaja iz šentjanževke dalj časa - spodbuja razvoj ženskih organov in pomaga odpraviti nerednosti pri periodah. Zelo slavljeno zdravilo je šent-janževo olje. V nobenem gospodinjstvu ne bi smelo manjkati. Svojo zdravilno moč obdrži dve leti. Uporabljamo pa ga pri odprtih ranah, svežih poškodbah, podpludbah, oteklih žlezah, za nego pri hrapavi koži na obrazu. Je uspešno sredstvo za masiranje pri bolečinah v hrbtu, lumbagu, išijasu in revmatizmu. Uporabimo lahko tudi laneno olje, da imamo doma sredstvo, če se opečemo ali poparimo. Pomaga tudi pri opeklinah od sončenja. Način uporabe: Čaj pripravimo tako, da zvrhano čajno žličko rastline poparimo z 1 /2 litra vrele vode. Olje pripravimo tako, da z v soncu nabranimi cvetovi napolnimo steklenico in dobro zaprto postavimo za nekaj tednov na sonce ali v bližino peči. Olje se obarva rdeče. Precedimo skozi krpo, ostanek stisnemo in olje shranimo v temni prostor. Tinkturo pripravimo tako, da prgišče cvetja namakamo v litru žganja in pustimo stati tri tedne na soncu. Sedeča kopel: Eno vedro šentjanževke (steblo, listi, cvetovi), namakamo čez noč v mrzli vodi. Pred kopanjem segrejemo do vretja in dodamo v vodo za kopanje.Čas kopanja: 20 minut. Navadna plahtica (alche-milla vulgaris) Ta rastlina raste predvsem na gozdnih obronkih, obrobjih poti, na pobočjih in vlažnih travnikih. Domača imena: božja plahtica, marijin plašček, rosnik, plenička, perje sv. Valentina, hribska resa. Botanični opis rastline: Rastlina ima polkrožne, sedem do devetkrpaste liste s trdim , ne preveč visokim steblom in neopazne, zelenorumene cvetove, ki jih vidimo od aprila do junija, v planinah pa do avgusta. Rastlina je visoko cenjena kot zdravilo za ženske. Od časov krščanstva je posvečena Mariji. Zdravilnost: Blagodejno vpliva pri motnjah pri menstruaciji, belem toku, težavah v trebuhu in težavah v meni. Prav pose- bej jo priporočamo pri puljenju zob. Po nekaj izpiranjih se zapre rana že v enem dnevu. Uporabna je pri vročini zaradi ran, gnojnih ran in zanemarjenih čirih. Odpravi slabost mišic in udov in pomaga pri slabokrvnosti. Pri nagnjenosti k splavu za utrditev plodu in ojačanje materničnih vezi je plahtica v veliko pomoč Je splošno zdravilo zh vse ženske bolezni. Način uporabe: Priprava čaja: Zvrhano žličko zelišč na 1/4 litra vode, samo poparimo, kratek čas namakamo. Zeliščni obkladek: Ustrezno količino svežih zelišč na hitro operemo, zmečkamo z valjarjem na leseni deski in položimo na določeno mesto. Dodatek za kopel: Za popolno kopel vzamemo 200 g posušenega ali nekaj prgišč svežega zelišča, namakamo preko noči v vedru hladne vode naslednji dan pogrejemo in prilijemo tekočino k vodi za kopanje.A /O koroška banka Koroška banka d.d., Slovenj Gradec, bančna skupina Nove Ljubljanske banke SPOŠTOVANI KMETOVALCI! Morda potrebujete posojilo za uresničitev svojih gospodarskih interesov? V KOROŠKI BANKI lahko vsi kmetovalci dobijo ugodno posojilo za nakup traktorja ali za druge namene že po TOM + 4% letno. Odločite se za posojilo pri Koroški bnki d.d. Slovenj Gradec in se zato oglasite v vam najbližji poslovalnici, kjer boste prejeli vse potrebne informacije. Vaša banka /O Koroška banka d.d. Slovenj Gradec PRGIŠČE BOJI ZA SEVERNO MEJO ZGODOVINE MILENA CIGLER GREGORIN Nadaljevanje in konec iz Viharnika št. 6/99 Malgaj je sicer zasedel Velikovec, ga ubranil v boju s celovškim vojaštvom 1. decembra 1918, vendar, ko sta posegla v koroške boje Narodna vlada in II. vojaški odbor v Ljubljani, je doživljal ponižanje za ponižanjem in je tudi moral zapustiti Velikovec. Katerega dne je odšel iz Velikovca, ni točno ugotovljeno, verjetno pa okoli 5. januarja, ko je prevzel obmejno poveljstvo za vzhodno Koroško polkovnik Milan Bleiweis. "Malgaju so dodelili nalogo, da na Ravnah osnuje nekakšno vojaško okrožje, ki bo zajelo domačine in jih izvežbalo v uporabljanju orožja", pripoveduje Roš. Iz časa njegovega bivanja v Guštanju je sicer malo znanega. "Jugoslovenski Korotan" je do njegove smrti, 6. maja 1919, še nosil ime Malgaja kot izdajatelja tega časopisa, da je Prežihov Voranc v "Požganici" podal tako jasno podobo Malgaja, pa se ne ve od kod. Lahko, da ga je osebno poznal, dokazov pa ni. Sredi aprila 1919 se je Malgaj vpisal med slušatelje pravne fakultete v Zagrebu ( v Ljubljani te fakultete še ni bilo), nabavil si je juridične knjige in jih začel študirati. Pri vojakih je hotel ostati le še toliko časa, da bo odločen boj za slovensko Koroško. Med Malgajevim bivanjem v Guštanju se na velikovškem odseku ni dogajalo nič bistvenega, nemški napad na velikovško mostišče 12. januarja se je končal, preden se je sploh začel. 14. januarja 1919 je nastopilo premirje, ki sta ga obe strani po malem kršili, a večjih spopadov ni bilo. 29. aprila pa je slovenska vojska, po slabih novicah iz Pariza, hotela mirovno konferenco postaviti pred izvršno dejstvo in je napadla. Že prvi dan je padel Malgajev prijatelj Puncer (po nesrečnem naključju ujet, nato ustreljen in z bajonetom skozi usta pribit na tla). Dobro pripravljena in številčno precej močna nemška vojska je po začetnih uspehih slovenske vojske prešla v protinapad. 2. maja so nemške čete zavzele Velikovec, pregnale slovensko vojsko na južni breg Drave, 4: maja pa so z napadom na Šmarjeto v Rožu začele potiskati slovensko vojsko, Zaključili V atialjanju 11 je navulo po pogajanjih. Nuno nit« imeli kakim ga uspeha tu to tc avccci umaknili po ukazu iz Celovca kamor je to zalite vo potlal poteljujoCi mdlmvelitovec PIUSIOI ..4.1 |4 UMrou m#Z m l»a piadiMi.ia Manna«« oni. Gasparijeva slika v spomin na boje za severno mejo. V ospredju vidimo vojvodski prestol, nad njim je Maistrova podoba, meč in lira pa predstavljata Maistrovo osebnost -vojaka in pesnika. * v moralno razkrojeno, proti Štajerski. 5. maja so se nemške čete že bližale Goštanju in Dravogradu. Iz Maistrovega poročila komandi dravske divizije:"5. maja na dravograjskem kolodvoru sem zapovedal podpolkovniku Uzorincu (36. karlovški pešpolk), da razširi mostišče tudi na južni in zahodni breg Drave in posebno zavaruje sotesko Guštanj - Dravograd." Potem se je Maister sam peljal s polkovnikom Bleivveisom in ostalimi poveljniki v Guštanj in tam kapetanu Vuksanu in poveljniku Malgaju osebno naročil, da zaustavita nadaljnje prodiranje nemških čet proti Dravogradu in sicer:" Četa kapetana Vuksana v črti Schl. Gamsenegg - rob gozda, približno 800 korakov severno od imenovanega Gradu, nadporočnik Malgaj pa je zasedel s svojim oddelkom, 57 borcev in 4 strojnice, grad Strei-leben, z nalogo, da se priklopi šele v primeru premočnega nemškega napada četi kapitana Vuksana." 6. maja ob 15. uri poroča podpolkovnik Uzorinac, da je sovražnik, okrog 500 do 600 mož, napadel z oklopnimi avtomobili iz Guštanja skupino kapetana Vuksana. Nadporočnik Malgaj se je moral s svojo skupino umakniti iz gradu Streileben in se je pridružil četi kapetana Vuksana. Nemci so prodirali čez obe krili guštanjske posadke, ki se je v hrabrem, tri ure trajajočem boju umaknila od Guštanja na koto 366 severno od Dobrij. Nadporočnik Malgaj je bil pri tem umiku zadet (prva verzija: od sovražne granate, druga, bolj verjetna, da je splezal na drevo, od koder se je hotel razgledati in se mu je sprožila bomba (granata), ki jo je imel pripeto za pasom. Njegova smrt ni zbegala samo njegovega oddelka, ki se je popolnoma razpršil, ampak je vplivala tudi na četo kapetana Vuksana. Živi Malgaj je bil opora vsej vojski. Od raznih piscev spominov ima o poslednjem boju Malgajevih borcev in njega še največ zbranega Zdravko Kroflič. Takole piše: "4. maja se je zvečer pripeljal general Maister in nam pojasnil situacijo. Rekel je, da še edino Malgajev odred nudi odpor, sicer je pot za Nemce prosta proti Mariboru in Celju. Bodril nas je, naj vztrajamo vsaj še 24 ur, pa bo situacija rešena. Obljubili smo, da bomo storili vse, kar bo v naši moči. Zakopali smo se na pobočju gričevja okrog Guštanja in razdrli železniško progo med Guštanjem in Prevaljami, da bi onemogočili vožnjo nemškemu oklopnemu vlaku. Ko se je 6. maja zdanilo, smo videli na železniški postaji vlak, ki ni mogel nadaljevati vožnje in vse polno vojaštva. Ko so se nam približali, so udarile naše štiri strojnice. Tako smo zadrževali njihovo napredovanje kakšne 3 ure. Tedaj smo opazili, da smo že skoraj obkoljeni. Poleg tega nam je pričelo primanjkovati municije. Da bi bolje pregledal položaj, je Malgaj splezal na drevo, pri tem se mu je sprožila za pasom viseča ročna granata in ga težko ranila." Kroflič pri Malgajevi smrti ni bil neposredno navzoč, ker je bil na skrajnem desnem krilu en kilometer dolge fronte. Skoraj že popolnoma obkoljen se je s petimi možmi umaknil. Na cesti, ki pelje po levem bregu Meže je srečal ostanek Malgajeve skupine. Bilo jih je le še sedem z enim mitraljezom. Od njih je izvedel za Malgajevo smrt. "Jokali so in bili vsi obupani, ker niso mogli rešiti ranjenega poveljnika iz sovražnikovih rok", je pripovedoval. Skupaj s svojimi vojaki in ostankom Malgajevih mož se je potem Kroflič umaknil proti Slovenj Gradcu. Nemci so prvotno nameravali Malgajevo truplo vreči v vodo, "da ga ponese k bratom Srbom, ki jih je tako ljubil", kot so se izrazili. Tudi pljuvali so na njegovo truplo. Pokopali so ga na desno stran pokopališča. Malgajev brat Ivan pripoveduje, kako so 24. oktobra 1919 Franjevo truplo v krsti prenesli z vojaštvom preko Dravograda in ga odpeljali z vlakom do Celja. Na vsaki postaji se je zbrala množica in vzklikala v čast junaku. V Celju so ga stražili šentjurski sokoli. Naslednje jutro so položili krsto na topovsko lafeto in jo prepeljali v Šentjur, kjer so ga pokopali ob veliki udeležbi ljudstva. Pogreb je vodil general Maister,s svojimi vojaki. Na dan pogreba so odkrili na Malgajevi rojstni hiši spominsko ploščo z napisom: "V tej hiši je bil rojen 20. novembra 1894 Franjo Malgaj, nadporočnik, padel je za osvoboditev Koroške, dne 6. maja 1919 na Tolstem vrhu pri Guštanju - junak živi, da umre, rojakom v ponos, domovini v slavo -" 29. maja 1924 so na kraju Malgajeve smrti v Dobrijah pri Guštanju odkrili spomenik, na katerem so znameniti Maistrovi verzi: "O, jaz ne spim - jaz čakam čas, - in čakam vas, - da gremo skupaj čez Šentvid - med brate naše -Žilo pit (Vojanov). Ta spomenik so nacistični okupatorji med II. svetovno vojno porušili. Toda na istem mestu smo 11. maja 1947 odkrili nov spomenik, na katerem so na vzhodni strani znameniti Kajuhovi verzi: "lepo je, veš, mama, lepo je živeti, toda, za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti." Na nagrobnem spomeniku v Šentjurju je poleg rojstnega in smrtnega datuma napis: "Vse, kar si imel, si dal domovini v dar, počivaj v miru, svobode naš zidar." Na spomeniku, ki so ga postavili v Šentjurju, v počastitev spomina borcem NOB so na eni strani verzi Malgaju v spomin:" Iz krajev teh je vodil četo - za pravdo in svobodo vneto - in korotanske zemlje prag -s krvjo posvetil je junak. V Šentjurju je bila leta 1977 s samoprispevkom občanov zgrajena osnovna šola, posvečena Franju Malgaju. Po Malgaju so poimenovane tudi ulice v Celju, Mariboru in Ljubljani. ▲ * * Vir: Spominski zborniki borcev za severno mejo, shranjeni v Univerzitetni knjižnici Maribor. V OBJEMU TEMNIH GOZDOV IN DOBRIH LJUDI MISLINJSKEGA GRABNA IVO MARINC Nadaljevanje iz Viharnika št. 6/99 TEDNIKA SOVA Življenje in delo v enoti tehnike je bilo manj naporno in mnogo lažje od sodelovanja v borbenih, vojaških partizanskih enotah z neprestanimi boji, pohodi in premiki v dežju, snegu in mrazu, z neredno in pomanjkljivo prehrano, s spanjem med pohodi, pod smreko ali če so imeli srečo, pod kozolcem. Bili smo sicer vedno v strahu pred izdajo in obkolitvijo. Na kakšen uspešen odpor se nismo mogli zanašati, saj smo bili slabo oboroženi: tri puške - ena jugoslovanska, druga nemška in tretja kratka, italijanska, nekai ročnih bomb in revolver. Kakeršnimkoli spopadom z nemškimi patruljami pa smo se morali izogibati tudi zaradi pomembnosti našega dela, zaradi opreme tehnike, imeli smo sezname zvez z borbenimi ter civilnimi enotami in z bolnicami. V varstvu smo imeli tudi celoten arhiv pohoda XIV. divizije in sicer v železni kaseti za municijo. fotokopija RADIO - TEDNIK in Severni KURIR Političnih pritiskov ali izrazitih partijskih smernic nismo čutili. Ob božičnem prazniku smo imeli božično drevo in jaslice. Do decembra 1944 v naši enoti nismo nosili rdeče petokrake zvezde na pokrivalih. Nosili smo različna pokrivala: Jože Gracer je nosil klobuk, drugi navadne kape, "Mak" in jaz sva imela titovke brez zvezd. Decembra, ko smo bili v dolini pri Križovniku, so bili nad Kržovnikom pri Sedovniku člani slovenjegraškega okrajnega komiteja s Sergejem Kraigherjem. Poklicali so "Maka", prisoten pa sem bil tudi jaz in naju je opozoril, zakaj ne nosimo zvezd na pokrivalih. V tem času se je namreč pojavila belogardistična skupina okoli Vinske gore pri Velenju, zato naj bi bili polj pazljivi. Seveda nam je kuharica Dragica takoj prišila zvezde. "Mak" mi je pozneje povedal, da so ga "politično pretipavali", vendar zaradi tega nismo imeli nobenih težav ali posledic. Konec januarja 1945 sta prišla v tehniko Janez Perovšek in dr. Heli Modic in trije smo bili sprejeti v SKOJ (Savez komunistične omladine Jugoslavije), vodja tehnike Mak pa verjetno v partijo. Nekaj primerov dopisov in nalogov nadrejenega organa: Tehnika "Sova", 26. 9. 1944 "Vodstvu propagandnega odseka XIV. divizije ! Mi smo poslali tovarišu Kosmaču 25 komadov pesmi "Partizanski soneti". Prejeli smoval-jekza ciklostilni stroj. Preizkusili smo ga in je odličen. Natisnili smo 150 komadov diviziskega tednika "Mi vstajamo", porabili smo 3/4 barve; obsega 6 strani, to je 900 potiskanih strani in smo ga razposlali po vaši razpredelnici preko točke 1 /l 3." Komandir stanice: Razin. Tehnik: "Mak" Štab IV. operativne cone NOV in POS - propagandni odsek 7. 11. 1944 "Tehniki "Sova" na položaju! Šef tehnike "Sova" ostane tovariš "Mak". Tehnika "Sova" ostane conska tehnika in bo delala po navodilih propagandnega odseka cone za teren, ki ga obvladuje Lackov odred, to je ozemlje preko Drave, ker prihajajo tjakaj naši centralni časopisi z dvomesečno zamudo". "Sova", 16. 11. 1944 Šefu propagandnega odseka IV. operativne cone! Delo v tehniki: od 24. 10._ 1944 smo izdelali "Glas svobode" Št. 5 v 200 izvodih, brošuro "Štirinajsta v septembru" v 230 izvodih, tednik "Mi vstajamo" št. 8 v 220 izvodih in "16 partizanskih pesmi" v 220 izvodih. Dnevno izdelamo do 800 strani nor-malneaa formata. Zvezo vzdržujemo z 1/13." Tehnik "Mak" Tehnika "Sova", 16. 2. 1944 "Poročilo Štabu IV. operativne cone! Od 5. 12. 1944 do danes smo izdelali 250 komadov "Kajuhovih pesmi", iste smo ponatisnili po izdaji I ■EDKliK- i> iflPAGAN UK Vt .OP . ZOKjU-^ '0(126 do ° V A. 1X5. 1—' F HOTI KAJVEČJ&OJ Ii:DUBTiJLJ8fciliU C3CTRU NEL čl JE -PORU L J U- a ju ; j»m Velika cferiiva na-zai aau,fci eo jo pričela v ] rcteklci Jo do nfl|la evoj vi3ak.ber.iikl odi or r-n uacvtih sektorjih Jo lojolni^a buouLJMi prenehal ja v?ak organiziran odjor.Keucb caui co bili elUio iznocaaoni, Auorliko topni-itvo tolčo fiehodo rroLc* kuna t.u treh uoetlk.Ka prehodih preko Rono sc odigravajo prizori Lot co oc odigravali rrob< ua besu netilcih divizij pr.ko roke bolne y I ranči ji. Tanki čl b no krčijo pot uod božeco i.j:o2ico bežečih truf.kai.ako truio ua t toku Renu co protokane. Po 48 urnci. uolku Jo včeraj zuvozr.j jl.l rauij«. prvič objavil vceti-in ua p e ho na cufudni fronti.Kanadeka 1. aruija Jc popoinoua zav-ela uefl to Gocfc ter proarla do Rona.V Holandiji vc zuv-eto i.iooto Vonlo nuJvaSnft jo r.cudko oj orlico na reki b.auu azuloaho-kauaacko ai vi ji jo do na tou ft predelu pričlo Nouccl; za hrbet,proti Jiu da bodo oarotaui .Hajvcčjo unpe ne Jo docc^la ucjuricka IAoruiJu,ki jo javzoln važno Žo lužni.U:o in indu 3 tri J »ko r.roalačn rilnehnr, (VI nrthnr.h r.nrlnl le pral ihoau ozira rezobzir-z^omjoo* 1ft n Dna lo.tjirca 1345. C LvT.R. neverni Itaaja prtpagandni odetk j: .bo tcv.cloV.Grupo uarodov. DVE USODNI ZMOTI 5 krinoko kcnforjnco iu n ahupne rvflku-an^louuoriJko zfoiuivo ec Jt yričolo zadnje dejanje velike vejnt nadih ani.Kdo ri Jc pred 3tirl~ ul loti nieldl^a bo trajala taL. d.l^..? Tlati,ki ce računali na ncu3-ko 3i:Oe'.. ,kl oc 8e zanoeli r.a njlbcv:. teorijo o •bllokuviti vujui^ao bili proprlčcni,da bo 3e de Jen-xi 1X1 vco nucprvtniko^pleuonito raco strL njen vejnl otr^J.vldeil s. tod.-ajo uoa-ko | rouu6 v zraku in na cu h«J,veak dan oc čifcuii c njenih i.6vin uspohlh , v Dvr*.pl in Afriki tor <: uapredcTanJu Japoncev na Daljnou vzhodu.Nici čuunogu ni bilo toanj.a«-ko bo pclcg pravih, zakrknjenih faeietov bolj ali canj odkrit., rtpalina etrnn".ci" tudi unc£i dru^.1 ,korlettJ.ovoi in nozadcJnLi .A ho ce co enkrat začeli družiti z volkovi,oc tjcrall tudi tuliti z ujlul.Voe tesno- Glavnega štaba. Pesmi smo izdelali, ker je bilo zanje veliko zanimanje na terenu." Tehnika "Sova", 6. 1. 1945 "Okrajnemu odboru OF Slovenj Gradec! Prejeli smo vaš dopis od 2. 1. 1945, v katerem poročate, da želite 500 I i ' KAJUH PESMI ■m izvodov "Kajuhovih pesmi", te vam lahko izdelamo v teku enega tedna, če nam oskrbite 3000 pol papirja in 5 tub črne barve za tiskanje na ciklostil." Kako so pomagali posamezniki vojaški tehniki "Sovi", priča tudi sledeča listina: Vojaška tehnika IV. operativne cone "Sova", 1. 3. 1945 "Potrdilo! Potrjujem, da sem prejel za tehniko 13.000 pol pisarniškega papirja za tisk na ciklostrojih. Navedeni papir sem prejel od tov. Helene. Zraven tega sem prejel 21 kg. ovijalnega papirja, oboje brezplačno, za potrebe termike, za kar se ji najlepše zahvaljujem. Smrt fašizmu - svoboda narodu!" Šef tehnike, podporočnik: "Mak" Ob uredniškem in tiskarskem delu smo bili o političnih in vojaških položajih celotne osvobodilne borbe dobro obveščeni preko radijskih poročil ter obvestil za tisk štabov brigad, divizije in IV. operativne cone. Na kmetijah in gozdni delavci v grabnu so nas vsak teden, ko smo šli v dolino, radovedno pričakovali in nas spraševali o novicah. S seboj smo imeli natisnjene radijske novice, razne brošurice in partizanske pesmi, ki smo jih delili kot dragoceno blago. O nemških patruljah, ki so zapuščale postojanko v Mislinji, smo bili hitro obveščeni preko zanesljive obveščevalne mreže, ki so jo sestavljala mlada dekleta iz Mislinje in hčerke kmetov in delavcev v Mislinjskem grabnu ter na njegovih pobočjih, povezane v organizacijo osvobodilne fronte. Takoj, ko se je tehnika stalno nastanila v skrivnem hribu, se je enota navezala na hišo in družino gozdnega delavca in malega kmeta Rudla Založnika, ki je imel par volov za spravilo lesa ter dve kravi v naselju Komisija pod Roglo, na koncu Mislinjskega grabna.fotokopija Kajuhovih partizanskih pesmi Približno 150 m od hiše je peljala pot preko vzpetine, med travnikom in njivo, k studencu za pitno vodo, za pranje perila in koritom za napajanje živine, ob studencu pa je stal perilnik na dveh nogah. Z vso družino, ki je bila takrat doma, z gospodarjem Rudlom in "Rudlovo mamo" ter štirinajst in petnajstlenima hčerkama Slavko in Vero smo bili dogovorjeni, da bo, ko bomo prihajali iz gozda, v katerem je bila naša postojanka, oddaljena od studenca približno 20 minut, perilnjk znak varnosti ali nevarnosti. Če bo stal na obeh nogah, je pot k hiši prosta, če pa bo ležal na tleh, z obema nogama navzgor, pa obstaja nevarnost in ne smemo k hiši. Vso pripravo za tisk - razmnoževanje, vezavo glasil in brošur, smo delali od ponedeljka do petka. Kurir Jože je celo pošiljko nesel v nahrbtniku na kurirsko javko, na pot od Peska preko Lovrenških jezer, kurirjem s kurirske postaje 1 /13 in 1/8. Najraje je hodil sam. Ce smo čutili zatišje pred Nemci in smo začuli le oddaljen pok puške, smo vedeli, da strelja Jože. Večkrat se je pojavil nasmejan, z gamsom ali srno preko ramen. Vodja, komandir kurirske postaje TV 13 (ali 1 /31) v Golavabuki , Jože Andrejc "Alah", pripoveduje o delu in vlogi kurirske mreže od jeseni 1943 (Partizanski tisk ob Meži, Mislinji in Dravi avtorja Bogdana Žolnirja, stran 81). "Po prihodu XIV. divizije na štajersko, februarja 1944, smo imeli vedno več dela, pošto smo prenašali vsak dan, prej pa le vsakih štirinajst dni in nato vsak teden. Našo postajo smo večkrat selili, število kurirjev se je povečalo na 12, ker sta hodila na javke vedno po dva. Prenašali smo skoraj vse naklade partizanskih tehnik ter pisemsko pošto, ki nam je nalagala največ skrbi. Pisma, označena z enim križem, so bila navadna pošta, z dvema križema so bila tista, ki jih je bilo treba čimprej odpraviti, pisma s tremi križi pa smo morali odnesti takoj dalje. Kadar na javki nismo našli kurirjev s sosednje postaje, smo se po dveh urah čakanja vrnili domov in odšli naslednjega dne ob isti uri na dogovorjeni kraj...." Naša vsakotedenska pot v dolino, v okolico Mislinje, Šentilja in Dovž, se je navadno pričela ob petkih ali sobotah v popoldanskih urah pri Rudlu, kjer smo dobili prve informacije o morebitni nevarnosti in o nemških patruljah okoli Mislinje. "Mak" je ta obvestila premleval z gospodarjem Rudlom, ki je opravljal prevoze lesa do gozdne železnice, s končno posta- jo pod naseljem Komisija in križiščem v Glažuto pod Cenim vrhom (Krajcgraben). Lastnik gozdov okoli Mislinjskega grabna in Rogle Perger je imel poleg žage v Mislinji kakšen kilometer v v začetek grabna tovarno lepenke, ki jo je požgal pohorski bataljon jeseni leta 1942. Obžgano lepenko smo potem uporabili za oblogo notranjih sten v uti proti mrazu in vetru. Na žagi so zaradi prisotnosti partizanov delali v precej okrnjenem obsegu, manjših posekov pa nismo onemogočali, da so delavci še vedno lahko opravljali gozdarska dela ob železnici. Ob ponedeljkih zjutraj, ko smo se vračali iz doline v našo postojanko in če smo prespali pri Križovniku, smo okoli sedme ure pričakali električni stroj z nekaj vagončki, namenjenimi v Glažuto ali Komisijo za natovarjanje hlodov. Nazaj v dolino so polni vagončki tekli sami, le delavec spremljevalec (bremzer) je zaviral, da ni prišlo do večjih hitrosti. Natovorjeni s hrano, papirjem in drugimi pripomočki za delo smo si z vožnjo do "Krajcgrabna" ali celo do končne postaje pod Komisijo prihranili najmanj tri ure naporne noje. Stroj z vagončki smo pričakali pri hiši gozdnega delavca in malega kmeta pri "Zilcu". Če smo dobili pri Rudlu ali Pestotniku zanesljiva obvestila,da Nemci niso zapustili postojanke v Mislinji in če je ostal kakšen prazen vagon pod Komisijo, smo se tudi na poti v dolino peljali do Zilca. Tu smo dobili zadnja in skoraj zanesljiva obvestila o stanju ali nevarnosti iz doline. Posebno pomembni so bili razgovori z "očetom Zilcem", starim okoli 60 let. Pri njem smo, dobili nemške koroške časopise in Štajerskega gospodarja, ki je izhajal v Mariboru v slovenskem jeziku. V Rudlovi hiši v Komisiji smo se ponavadi ob ponedeljkih ob vrnitvi iz doline, v dopoldanskih urah ustavili s polnimi nahrbtniki. Utrujeni smo posedli v kuhinji, Rudlova mama je ponudila jabolčnik in kruh, meni pa je po tihem rekla: "Ivo, ti boš pa šalico toplega mleka." Ob teh postankih smo čutili varnost, ki nas bo v odločilnih trenutkih varovala pred izdajo. Ob odprtem grobu sem se leta 1987 zahvalil Rudlovi mami za veliko šalic toplega mleka, od dobre "partizanske mame". Leta 1946 so nam iz Mislinje sporočili, da so naši varnostni organi zaprli Rudlovo mamo, ker je "križarjem", ki so se na Pohorju zadrževali, dajala hrano. Takoj smo začeli ukrepati, "Mak" v Mariboru pri vodstvu milice, jaz pa z izjavo o njeni pomoči naši tehniki, da so jo kmalu izpustili. Iz hiše naprej v naš gozd smo šli mimo studenca skozi zadnji izhod iz kuhinje. Ta izhod bi tudi uporabili, če bi Nemci prišli pri sprednjem vhodu v hišo. Pri Rudlovih smo se oglašali tudi med tednom, že v mraku, kjer smo dobili mleko in vsakodnevne informacije. Tedaj smo bili bolj sproščeni, posedli smo ob Hiša Rudla Založnika v Komisiji pod Roglo (sedaj obnovljena za vikend. Rudi Založnik z ženo Kristino - "Rudlovo mamo" ter hčerki Slavka in Vera. Vera Založnik Slavka Založnik topli glinasti peči ter se zabavali ob dovtipih in smehu tudi s hčerkama Slavko in Vero. * 1931 + 1999 ALOJZ BREZNIK, p.d. Šetl iz Trobelj Žalostno so se oglasili zvonovi trobeljske cerkve in naznanili, da je 4. maja v bolnišnici v Slovenj Gradcu ugasnila luč življenja Alojzu Brezniku. Lojze se je rodil 27. maia 1931 na kmetiji Vaukan v Pamečah očetu Francu in mami Alojziji. Ker pa je očetu pešalo zdravje, so zamenjali kmetijo in se preselili leta 1941 k Setlnu v Troblje. Lojzetu je bilo takrat 10 let. Kaj hitro se je vživel v novo okolje in poiskal nove prijatelje. Osnovno šolo je obiskoval v Pamečah in v Slovenj Gradcu. Zelo mlad je doživel drugo svetovno vojno. Pomagal je borcem, ki so se nahajali v našem kraiu kot kurir. Tudi njegov brat France je šel v partizane že kot 17 - leni mladenič in že meseca decembra 1 944 kot borec VDV. brigade padel v Konovem pri Velenju. Po končani vojni se je Lojze vključil v delovne akcije, ki so bile organizirane za odpravljanje posledic vojne. Deloval je tudi v mladinskih vrstah pri raznih športnih prireditvah, predvsem pa mu je bilo v ponos sodelovanje v pihalni godbi Troblje. Veliko je pomagal pri začetku gradnje in še potem vsa leta pri vodni skupnosti Troblje. Za svojo življensko eksistenco je poskrbel z delom na kmetiji staršev in se pri tem večji del ukvarjal s prevozi s konjsko vprego. Ko je leta 1955 umrl njegov oče, je za njim prevzel kmetijo in si naložil še večjo odgovornost, ker je bilo dotrajano gospodarsko poslopje in stanovanjska hiša. Kmalu za tem je srečal prikupno dekle Pavlo Senovršnik, po domače Karničnikovo iz Trobelj. Leta 1958 sta se poročila in zanj se je začelo novo, ustvarjalno življenje. Rodili sta se jima dve hčerki, Milena in Branka. Lojze pa se je odločil, da bo prodal konje in opustil to težko delo. Zaposlil se je v tovarni usnia Slovenj Gradec, si pridobil znanje in izkušnje ter tam delal kar 22 let. Več let je bil tudi ključar v cerkvi sv. Marije v Trobljah in aktiven pri obnovi in nabavi novih zvonov. Leta so tekla, doma je obnavljal poslopja. Hčerki sta se izšolali za učiteljici , se zaposlili in si uredili družine. Posebej vesel je bil rojstva svojih vnukov. Z ženo Pavlo sta na jesen življenja, leta 1996, prevzela delo oskrbnika na Uršlji gori. Z vso prijaznostjo sta prevzemala ljubitelje gora in to so obiskovalci zelo radi poudarjali. Zato so jima zaupali to delo tudi v letu 1 997. A, žal, tega nista mogla uresničiti. Lojze je v tem letu zbolel in zdravniki so odkrili zahrbtno bolezen in 2. junija 1997 je moral na operacijo pljuč v Maribor. Bolezen je postajala vedno hujša in večkrat je moral obiskovati bolnico v Ljubljani, Topolšici in Slovenj Gradcu. V dobri negi in skrbi pa je bil na svojem domu ob ženi Pavli in gospodu dr. Pečniku. Kljub temu je moral kloniti in umreti. Da je bil priljubljen krajan, je pokazal njegov pogreb, ko se je ob lepem, sončnem popoldnevu zbrala velika množica ljudi. Pevski zbor Kope mu je v slovo zapel lepe domače pesmi, ki jih je tudi sam zelo rad prepeval v družbi prijateljev. Cvetje in plamen sveč na njegovem grobu pa naj bo spomin in hvaležnost od njegovih najdražjih. Micka KREUH Nekje v tebi bila je bol, a zamahnil si z roko, češ, zmagal bom, močnejši sem, a vendar ni bilo tako... Ni več tvojega trpljenja, utihnil |e tvoj glas, bolečina in samota sta pri nas. ZAHVALA Ob boleči izgubi dragega moža, očeta, dedka ter brata ALOJZA BREZNIKA se iskreno zahvaljujemo vsem, ki ste nam v teh težkih trenutkih kakorkoli pomagali. Hvala vsem, ki ste ga v času njegove bolezni obiskovali v bolnici ali na domu ter ga bodrili s prijazno besedo. Prisrčna hvala gospodu dr. Ervinu Pečniku za zdravljenje in obiske na domu. Hvala gospodu dr. Tretjaku za pomoč in prijaznost v zadnjih dneh njegovega življenja, kakor tudi vsem zdravnikom internega oddelka slovenjegraške bolnišnice. Hvala vsem sorodnikom, prijateljem, sosedom in znancem za sočustvovanje ter izražena sožalja, za darovano cvetje, sveče in za svete maše. Posebna hvala planinskemu društvu Prevalje za izkazano čast, kakor tudi nekdanjim sodelavcem NTU Slovenj Gradec, gospodu župniku za opravljen pogreb, nečaku Jožetu za ganljive besede slovesa, pevskemu zboru Kope ter godbeniku za odigrano tišino. Hvala vsem, ki ste ga spoštovali in imeli radi. Žalujoči: žena Pavla, hčerka Milena z možem Stanetom, hčerka Branka z možem Vilijem ter vnuki: Aleš, Vasja, David, Domen, sestri Marija in Anka ter brata Viktor in Tone z družinami. MIHAELU KUZMANU 7. 8. 1929 - 24. 7. 1989 Letos, 24. julija je minilo 10 let, od kar nas je zapustil dragi mož, oče, dedek Mihael KUZMAN iz Kozjaka. Pot nas vodi tja, kjer tvoj dom le rože zdaj krasijo in sveče ti gorijo- Hvala vsem, ki z lepo mislijo postojite pri njegovem grobu in mu prižigate sveče! Vsi njegovi Že več kot pol leta je preteklo od tistega tragičnega decemberskega torka, ko si nas, dragi Slavko tako nenadoma zapustil, a bolečina je še vedno tako globoka, srce pa trgajo bridke govornikove besede... "Težje naloge, kot si mi jo naložil te dni, dragi fant, res nisi mogel izbrati. Nasmeh je v hipu zamrl, ko mi je tvoj brat le uspel dopovedati, da te kratkomalo ni več. Zgrožen sem se želel izvleži iz labirinta tragike, s katero si v boleče slovo zavil svoj nenadni odhod. Da človeka tako globoko zajame srčna bol, je smrt mladeniča, s katerim je vihar življenja tako grobo opletal, okoliščina brez primere. Ko sem se zazrl v tvoj obraz na mrtvaškem odru se mi je zazdelo, da je tvoj pogled še vedno tako nenavadno dobrohoten, kot je bil tistega, zame nepozabnega dne, ko sem te kot četrtošolca zagledal v svojem razredu. Prvi vtis je ostal neoskrunjen vse do tega trenutka, pa čeprav te je hotelo življenje pokazati v drugačni podobi. Morda sem te spoznal in poznal precej bolje kot drugi, ki so te obkrožali, zato v mojih spominih nikoli ne bo prostora za zle sence. Tako nedolžni ostajajo kot tvoje rojstvo tistega 20. junija 1958 leta. To ni bil več čas desetih bratov, pa služenja, pastirjevanja in hlapčevstva. Seveda pa si se že zgodaj srečal z delom, saj na kmetiji brez njega nikoli ne bo šlo. Pa se je vseeno našel čas za igro, za veseljačenje in pozneje še za učenje. Kot učitelj in učenec sva se še pogosto srečevala tudi, ko si nabiral znanje v ostalih razredih, v poklicni šoli, doma, na cesti in igrišču, v mehanični delavnici in kdo bi se spomnil kje vse še. Seveda si zrasel v prijetnega mladeniča, prisluhnil glasu srca in našel dekle. Po prijetnih mesecih ljubezni si jo 1983 leta popeljal pred oltar. Z ženo Jožico sta kmalu kupila parcelo, a nekje v tvoji notranjosti se je prebujalo kmečko srce. Želji zaživeti na kmetiji se nisi mogel upreti, moj dragi fant. Prodala sta parcelo, ohladila se je misel na kmetovanje v Črni in znašel si se v rodnih Završah. Tvojo srečo sta zaokrožali žena in hčerkica, leta pozneje še sinček. Pridno si garal na Kunovem, želel kar največ zaslužiti v delovni sredini, pa se je v to tvojo preveliko vnemo hitro prikradla bolezen. Vse prej kot bi želel, te je pripeljala do invalidske upokojitve in prve kapljice pelina so pogrenile tvoje misli. Pa se še zlepa nisi predal in 1989 leta so na Kunovem zrasli temelji nove hiše.Le bolezen ni dala miru. Prikradla se je v tvoje veselje, v družinski vsakdan, sejala bolečine in skrb. Najbrž so jo podcenjevali celo zdravniki , saj drugače tistega januarskega dne 1994 leta ne bi postal njeno orodje v drami, v kateri ti kot zdrav mladenič nikoli ne bi dobil tako krvave vloge. Že takrat smo vsi, ki smo dobro poznali tebe in strahotno moč bolezni, zastavili besedo zate. Dolga štiri leta in še kakšen mesec čez je trajalo zdravljenje, preden te niso aprila oprostili vezi bolnišnice in si spet skušal zaživeti na svojem. Poskušal, kajne Slavko, kajti kljub tistim, ki so te obkrožali, si bil v bistvu tako preklemano sam. V tvoj svet razmišljanj večkrat nihče niti sodil ni, da bi bila spet drugič že noč v samoti tako neskončno dolga. Preizkušenj je bilo najbrž do roba, po ločitvi, ko ti je Jožica še lep čas nudila oporo, si nekega dne vendarle ostal še brez te. Tistemu žaru ob vrnitvi sta dajala moči tvoja hči Tina, posebej pa še sin Nejc, ki je bil malodane vse vikende ob tebi. V kratkem času si veliko postoril, a ko zadnji mesec nisi več iskal topline doma in si sinu, čeprav tisti hip tega še ni ra7 ' 1 -al biti *rd Je se tebi ali r je- nilo še t«. Veš Slavko, toliko vseg. zginilo nad našo domačijo v ren ierih, da se mama in ata ne moreta več prav zavedati, da se vsi skupaj bojimo, kaj bo prinesel jutrišnji dan. Večje bridkosti, kot nam jo je namenilo življenje s tvojim tragičnim slovesom prav gotovo ne, saj še vedno ne moremo dojeti, da te ni več med nami. Vsi njegovi DELAVNICE MILENA CIGLER GREGORIN Literarni klub Slovenj Gradec in literarna sekcija Dravograd sta v okviru programa dela v sezoni 1999 organizirala literarno delavnico na Kopah na Pohorju. Dopoldanski program je bil zapolnjen s predavanjem o retoriki, o tem, kako občinstvu predstaviš umetniško besedo in svojo osebo, umetnost predstavitve in nastopanja v javn-mosti, torej, potrudila se je in a zelo dpmiselno predstavila arbara Segel, slovenistka in profesorica na eni izmed srednjih šol v Velenju. Popoldne pa je svoje obširno znanje o hajkujih (hajkajih) razdajal Marjan Mauko in nas vse navdušil z množico gradiva. Tudi knjiga hajkujev v izvirnem jeziku te pesniške oblike v japonščini se je znašla vmes, pa reprodukcije znamenitih slik, ki so dopolnjevale poezijo in nas očarale z milino in tenkočutnostjo roke, ki jih jg risala. Če na kratko povzamem dopoldansko predavanje, je zelo pomembno, kako človek (govornik) v poda snov občinstvu. Ce ima namen, da jih mora o nečem prepričati, potem mora za dosego cilja dobro premisliti, kako in kakšen se bo pojavil na odru. Tudi vrsta obleke, namreč, lahko odloča o vsebini govora, lahko ga podkrepi (ustrezna stroga oblačila) na primer pri volilnem govoru ali pa izniči ali pa osuplega poslušalca zabava ali pa odvrača. Po domače oriš. To se moča odražati v kretnjah, očeh. Če boš mlačen, ne bo nikogar zanimalo in ko se boš zbudil iz dremavice, bo prostor pred teboj prazen. Ni treba igrati klovna ali z raznimi starimi vici zabavaji, saj verjetno nisi zato prišel. Ce boš kričal in se razburjal, ti bo kmalu zmanjkalo materiala, ponavljanie pa nikogar ne zanima. Če želiš, da si te zapomnijo, jih moraš sprovocirati oziroma razjeziti. Ni se treba brez potrebe smehljati, ne pa tudi držati kot "kumara". Najbolj izkušenim žari iz oči poseben žar, ki potegne za sabo. V drugem delu delavnice smo izvedeli marsikaj o tem, kaj je haiku - hajkaj poezija. O tem nas je radodarno in z veseljem poučil Marjan MAUKO iz Mežice. Povedal je naslednje: "Haiku je poezija, ki so jo "izumili" japonski popotni menihi. Potovali so iz kraja v kraj, stanovali v lesenih utah sredi ozdov in zjutraj jih ie poz-ravljalo ptičje petje, lahko noč pa so jim voščile zvezde in nočni veterc." Hajku se sestoji iz trovrstičnice, katere prva vrsta ima pet zlogov, sredinska sedem, tretja spet pet. Hajku ali hajkaj dopolnjuje dvovrstična kitica -tanka. Hajku je poezija, ki ne prenese čustvenih izlivov, ampak strogo in resno samo opis dejanskega stanja, najpogosteje opis naravnega dogodka, zadnja vrstica pa ta dogodek definira.A povedano, če si se odločil, da boš nastopil skuštran, ni vseeno, kako boš skuštrqp, tudi v tem so zakonitosti... Če boš rabljal m^iln vOr\.j glej, kajneda!, se bocio začetku čudili, poieni zaoavaii, na koncu pa negodovali ..., na koncu pa Primer: cvet marelice prva rosa na njem loj - kakšna groza deževna jesen čreda ovc na Peci pastir jo žene Seveda pa je najbolj pomembno, kako podaš vsebino. Če želiš, da ti bodo poslušalci oziroma navzoči ver|eli, moraš tudi sam verjeti v to, kar gov- steklo in beton ptička se zaletava se bo rešila GLIVIČNA BOLEZEN IVANA KOBILICA PETER, SEMULlC PAJK JANKO VELIKA RIBA V ATLANTIKU VANADIJ RIMSKA BOGINJA LOVA ELZE THEODOR DRŽAVA OB BALTSKEM MORJU TOVARNA VCEUU DERŽAJ EDO POMIRILO OSEBNI ZAIMEK NAPOLNJEN MOŠKI POTOMEC NEODLOČEN ČLOVEK VENO TAUFER ANTON BOVAČAN OSMIJ MESTO V SEVERNI ITALIJI DRŽAVA V JZ AZIJI AVTOR: ANICA HUDERNIK SKUPINA ŽIVALI ISTE VRSTE S ČRTAMI UPODABUATI SEZNAM IMEN GLAVNI ŠTEVNIK AFRIŠKO-AZIJSKA JEZDNA ŽIVAL OSEBNI ZAIMEK LOVSKE STVARI NA PECI Letos mi je v veselje in zadovoljstvo, da urejam gozdove na Peci. Včasih se spotikam po strmih pobočjih, včasih se sprehajam po lovskih stezicah, najlepše pa mi je, če srečam gamsa ali srnjaka, ali pa spodim divjega pete) jaka. Kljer je divjad, so tudi lovci in njihove lovske priprave: Icoče, solnice, preže, krmišča pa tudi strelišča. Tekst k slikam desno: 1 .Knežji kamen na Peci. Preža: "Ure in ure sem na preži preždel, domov pa s praznim ruk-zokom odšel." 3.Srn/akova lizika. 4. Pri koritu: "Le kdo bi sedel pri prazni mizi?" Lovec! 5. Fižolovo strelišče: "Posebej močno pritrjeno in prevetreno." (».Tomaževa koča: "Vrata zaprta, okna zastrta." 7.Smrekov varovalni funkcionar: "Le kam bi ga del?" Kamen: "Le kam bi odšel?" 8.Krmišče: "Pridi srnica, čaka te malica!" Fotografiral je Karel ZAGORC REŠITEV KRIŽANKE IZ VIHARNIKA ŠT. 6/99 Vodoravno: pot, kolo, mlin,Metka, Kobalt, AZ, oboki, ona, Kanin, trn, sklop, EA, skleda, L, stoičen, Java, Nato. Geslo: Mlinsko kolo, mlin ZA RAZVEDRILO "CVETKE" j.*. JU | Pred vojno nismo imeli nič. Potem je prišel okupator in nam vse pobral. Po vojni smo začeli iz nič in dosegli vse. Sedaj imamo vse, pa nam ne pomeni nič. aaaaaaaaaaaaaaaa Med največie dosežke človeštva štejemo to, da so bili - za LUNO. Veliki poštenjaki poprabijo tudi veliko resnice, zato je včasih zmanjka za male... Nekateri imajo srečo večjo kot pamet, drugi pa , na srečo, pamet! Tudi najlepši obraz na svetu je sestavljen samo iz kože, mesa in kosti (pa mnogo pudra). aaaaaaaaaaaaaaaa Težko je doličiti raven pogovora sobesedniku, stoodstotno pa jo lahko sebi. Kdor je zastal na pol poti, ima povsem enako daleč do cilja, kot na začetek poti. aaaaaaaaaaaaaaaa Nemogoče je povedati resnico v obraz človeku brez obraza. LOVSKE STVARI NA PECI KAREL ZAGORC, dipl.inž. gozdarstva, Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec GOZDNO GOSPODARSTVO SLOVENJ GRADEC SPECIALIZIRANA TRGOVINA ZA OSKRBO GOZDARSTVA SLOVENJ GRADEC, Cesta na Stibuh 1 Telefon 0602/501 620, faks 0602/42 684 RADLJE (Dvorec), Koroška cesta 68 Telefon 0602/71 423, faks 0602/71 239 rokavice - gumi rokavice - gozdarske obleka gozdarska škornji gumi s filcem čevlji gozdarski čevlji gozdarski lažji drsnik komplet meter gozdarski 15m veriga vlečna 2 m vrv jeklena 0 10 mm vrv jeklena 012 mm zagozda svečka meč Oregon veriga 28 Z veriga 32 Z pila 0 4,8 mm motorna žaga JONSERED 2054 motorna žaga JONSERED 670 motorna žaga HUS0VARNA 254 xp motorna žaga HUSOVARNA 268 olje za mešanico olje za verigo (4I) SMO POOBLAŠČENI PRODAJALEC IN SERVISER MOTORNIH ŽAG JONSERED IN MOTORNIH ŽAG, KOS IN KOSILNIC: HUSOVARNA, STIHL, JONSERED Plqčilo nq obroke, .. . oziroma kompenzacija z lesom 371XP