DVOAESEČNIK ZA ZNANOST IN KV LTV RO - Y (J' ILETO m «STEV3. Urejalo in izdajajo: Ivan Prijatelj Bogumil VoSnjak Karel Ozvald (slovstvo, kult. zgodovina, (pravna znanost, družbo- (filozofija, psihologija, jezikoslovje) slovje) pedagogika) Ferdinand Seidl Vladimir Knaflič (prirodoslovje) (politična ekonomija, poli- tika, tehn. ur.) Albert Kramer. - - ----------------------------- VSEBINA TRETJE ŠTEVILKE: ODGOVORI NA ANKETO O JUGOSLOVANSKEM VPRAŠANJU Str. 213 Mihael Vošnjak Anton Bezenšek Stojan Novakovič Dr. Karel Kadlec Rajko Perušek Frano Supilo Dušan pl. Preradovic Fran Milčinski SAŠA NADIN : O znanstveni preosnovi socialnega redu (Konec).............................. Str. 226 „ 242 * 248 Dr. ALBERT BAZALA: Problem ličnosti. (Konec prih.) . . . Dr. KAREL OZVALD: Bistvo in vzgojni pomen sugestije . Dr. OTO STEHLIK : Karel Ilavllček - Borovsky o Slovencih (Konec prih.)...............'.............. Dr. IVAN PRIJATELJ: Gradivo. Ustanovitev Bieiweisovih „Novic“ (Konec).................................. PREGLEDI IN REFERATI................................................ . 256 . 271 . 279 Slovstvo, umetnost, kulturna zgodovina. Zofka Kvedrova: Novo-Nadaši. Ivan Vavpotič: Poglavja o slovenski umetnosti, I. Saša Šantel: Aforizmi o umetnosti. Emil Adamič: NoviAkordi. Filozofija. F. V.: Nova vera. Pravo. A. O.: Pravniški modernizem. Zgodovina. Dr. Fr. Kos: Ženitovanjska pogodba iz 13. stoletja. P o li t i č n a ek o n o mi j a. A. O.: Neo-merkantilizem in organizacija gospodarskih interesov. V. K.: Dr. Emil Brezigar: Vorboten einer Wirtschaftskrise Deutschlands. Cene in mezde v Angliji. Publicistika in p o 1 e m i k a. V. K.: Katero naziranje o politični strani jugoslovanskega vprašanja je torej pravilno? Beležke. (Revue d’ ficonomie Politique ; Časopis Musea kral. českeho : Archiv f. d. Geschichte d. Sozialismus u. d. Arbeiterbewcgg. ; Naši Zapiski; Čas; Rassegna Contem-poranea; Vischer, An der serbischen Front; Dobrodelna umetniška loterija. „Umetniški dom- v Hodoninu). L V prihodnjem zvezku, ki izide 1. avgusta, prinesemo konec Tobolke, „Vseslovanstvo“, ki smo ga danes morali radi drugega gradiva odložiti. Takrat prinesemo tudi obširen referat o slovenskem slovstvu. To obvestilo velja za odgovor na mnoga vprašanja za tem referatom. Uredništvo je prejelo celo vrsto anketnih odgovorov, ki so deloma izredno zanimivi. Gorica, 1. junija 1913. Založil konsorcij. Tisk. „Goriška Tiskarna". Odgovori na „Vedino“ anketo o jugoslovanskem vprašanju. Mihael Vošnjak, Gorica. 1. marec 1913. Predno odgovarjam 'na vprašanje ankete, bodi mi dovoljeno, da omenim sledečo epizodo iz svojega parlamentarnega življenja. V zakonodajni dobi 1885. ido 1891. je bil ‘dr. J. Jireček (ki je "bil, kakor znano, v ministrstvu Hohenwart, 1871.. minister za uk in bogočastje), državni poslanec. Zanimala me je njegova osebnost, vsled česur sem se bližje seiznanil z njim. Zajutrkovala sva navadno skupno v kavarni »Reichsrat«. Moj namen je bil, poizvedeti nekaj zanesljivega o genezi in padcu Hohenwartovega kabineta. Bivši minister se je izogibal vsaki diskusiji o tem predmetu, rekoč, da so vsi člani kabineta morali liohenwartu datv častno besedo, 'da bodo molčali o vzrokih in koncu Hohenwartove vlade. J lire ček je pa dostavil: Moram Vas odškodovati za svoj molk. Govoriti Vam hočem o drugi zadevi, ki Vas /bo gotovo zanimala. Zadeva se tiče namreč ureditve slovenskih ljudskih šol, ko je bil grof Leon Thun naučni minister, (tl. 1849 do 1860). L. 1850. je služil Jireček v naučnem ministrstvu, in sicer v oddelku za izdajanje ljudskošo,lskih knjig. Jireček je bil referent za šolske knjige in je uredil c. k. zalog šolskih knjig. Ker je Jireček konstatiral, da ni rabiljivih slovenskih šolskih knjig, je stavil predlog ministru Thunu, naj bi se knjige, ki se rabijo v ljudskih šolah v kraljevini Hrvatski, vpeljale v slovenskih ljudskih šolah. Thun ni ibil načeloma proti temu predlogu, menil je pa, da se naj povprašajo v tej zadevi posvetni in duhovni odličnjaki slovenskih dežel. V prvi vrsti se pa naj vpraša škof Slomšek, ki ga je Thun posebno čislal. Vsled vpliva Bleiweisa niso prišla ugodna poročila glede vpeljave hrvatskih knjig. Merodajno je pa bilo poročilo 3 Veda III. 15. 213 Slomšekovo, ki se je zavezal v najkrajšem času preskrbeti slovenske učne knjige. Vsi e d tega se ni Thun ravnal po Jirečkovem predlogu. Ne smatram za umestno, da bi razpravljal o posledicah, ki bi nastale, če bi se bile 1850. vpeljale v naše (ljudske šole hrvatske šolske knjige. A. I. Sedanje razmerje me ne zadovoljuje. Tudi ako ne mislimo na politično združitev, 'bi morali »voditelji« smotreno pripravljati slovenske mase na kulturno združitev. Vcepiti bi se moralo slovenskim masam uverjeirje, da se izolirani slovenski narod ne more ubraniti germanskega in romanskega navala. Ad 2. 'Ne 1 iKer je preozko okrožje slovenskega jezika, ni mogoče pokrivati niti tiskovnih stroškov slovenskih strogo znanstvenih knjig. Ako se sčasoma doseže približevanje slovenskega jezika hrvatskemu, kupovale se bodo naše knjige ne samo na Hrvatskem, v Dalmaciji, Bosni, ampak na celem Balkanu. B. I. Ne! naiši pisatelji, posebno pa naši časniki, morajo opustiti kovanje novih slovenskih izrazov ter se morajo v prvi vrsti ozirati na že obstoječe izraze hrvatskega jezika. To velja posebno za naše filologe. Ad B. 2. Na to pač ni misliti, toda treba je skrbeti, da se dosledno približuje slovenski ‘književni jezik hrvatskemu. Ako se bo tekom ene generacije talko delalo, postala bo razlika med slovenskim in hrvatskim jezikom prav mala. Ker ipa ni misliti, da bi se široki sloji slovenskega naroda odrekli svojemu sedanjemu Občevalnemu jeziku, bi se še v naprej gojila slovenščina tako, kakor se gojijo nemški dialekti. Gotovo ne bo razlika med slovenščino in bodočim srbo-hrvatskim jezikom tako velika, 'kaikeršna je med nem-ško-štajerskim narečjem in pismenim nemškim jezikom. V prvi vrsti je dolžnost slovenske inteligence, da popolnoma ovlada hr-vatski književni jezik. C. I. Jezikovnemu približevanju ni predpogoj ustavno^politični preobrat. Ako bo naš jezik enkrat bolj soroden hrvatskemu, se bo morala tudi vlada ozirati na to dejstvo. C. 2. Ne želim si, da bi pri tej akciji imeli jezikoslovci kaj posebnega vpliva. Ti gospodje vise preveč na nekterih nemero-dajnih dogodkih preteklosti. C. 3. Praksa 'je večje važnosti, posebno naši pravniki imajo važno nalogo. C. 4. To 'vprašanje 'bi se naj razpravljalo v »Vedi«. C. 8. Da! ad C. 9. Da! aid C 10.: V prvi vrsti' naše Matice pri svojih publikacijah, pa tudi slovensko časopisje. ad C II. Ako se ibodo slovenske korporacije, odvetniki, notarji, uradiniiki posluževali v svojih vlogah na oblasta ijj e jezika, sorodnega hrvaščini v večji meri nego je sedanji, bo vlada slednjič prisiljena, da predrugači uradni jezik. Sicer pa lahko vpliva tu tudi društvo '»iPravnik« in 'uredniki slovenskih izdaj npr. »Drž. zalko-nika« itd. ad C. 13. Vsakega slovenskega pisatelja bi morala prešinjati dolžnost delati na jezikovno približevanje. ad C 14. Naši posilanci bi morali vplivati, da bi se hrvatski jezik vpeljal kot obligaten predmet v slovenske srednje šole. ad C. 15. O tem ne morem soditi. ad C. 16. Naše Matice imajo predvsem dolžnost, da pospešujejo jezikovno približevanje Slovencev in Hrvatov. Anton Bezenšek, Sofija. 9. marca 1913. A. 1. Razmerje med Slovenci in Hrvati na političnem — a posebno na kulturnem polju — naj postaja od dne do dne intim-neje. 2. Okrožje slovenskega jezika za uspešno razvitje književnosti in znanosti m niti večje niti manje mego okrožje hrvatskega, a je znatno manje nego ono h r v a t s k o-s r b s k e g a. (Delam razloček med hrvatskim in hrvaitsko-srbskim ne obzirom na jezik, nego na :politično-zgodo vinske razmere, 'kakor tudi obzirom na formalno stran pismenosti — c i r i (1 i c o in 1 a t i in i c o.) B. 1. Prej ko bi mogel na to vprašanje odgovoriti, moralo bi se rešiti vprašanje glede cirilice in latinice. 2. Dokler ito ni rešeno, naj se slovenski jezik razvija kakor do sedaj. A opustiti ne smejo Slovenci nikakor svojega jezika! — 3. Istina, sorodnost med obema -jezikoma (hrv. in slov.) je velika; a ni nič matija med slovenskim in srbskim (tu pustimo na stran abecedo ali azibuko). V leksikalnem obziru, kakor tudi po naglasu, si pa stojita slovenski in ib o 1 g a r s ik i jezik mnogo bližje. Ne smemo pozabiti teorije našega uičenega slavista M i k-1 o š i č a glede staroslovenščine in odnošaja med slovenskim iti novobolgarkim jezikom (posebno m a k e d o n s k i m narečjem). 15* 215 O tem bi se dalo mnogo pisati, a v okvir ankete to ne spada. (Obširneje sem govoril v svojem predavanju »Preporod in sedanji položaj Slovencev« 'v Slav. Besedi v Sofiji — tiskan v II. letniku 1. zv. Biblioteke Slav. Besede). 'C. 1. Obzir,Om na zvarile točke bi še moglo po mojem prepričanju končna jezikovna združitev vršiti še le vsled ustavnopoli-tičnih izprememlb na s 1 o V a n sk etn j u gru. A za sedaj naj se to vprašanje prevdarja ne samo pri Slovencih, nego tudi pri d ra zih južnih Slovanih. iPo zrelem obsojanju vseh jezikovnih, kulturnih in političnih razmer našla se bo »sine ir a et studio« prava pot, ki vodi k cilju. (Mimogrede naj tukaj omenim mnenje češkega učenjaka dr. J i r e č eika, izraženo 1. 1908 v češkem časopisu »Osvčta«, da se naj sprejme s r b o-h r v a t s k i jezik kot posredovalen meid vsemi Slovani, kajti ta 'je bogat na jezikovnih korenih in ima lehek, prost pravopis. Kateri pravopis je dr. Jireček mislil — hrvatski ali kolikor toliko različne druge — to se iz dotiönega članka ne da posneti. Sicer se pa njegovemu imnenju nasprotuje od raznih strani.) 2. Jezikoslovje samo ne bo rešilo nalogo zbliževanja; važno nalogo bodo igrale pri tem politične izprememibe, kakor so jo že igrale v prejšnjem veku pri abmejevanju slovenskega, hrvatske-ga in srbskega jezika. (O bolgarskem jeziku tedaj še govora ni bilo, a sedaj se bo moral tudi ta prav vpoštevati.) 3. Praksa bo v tem obziru veliko več storila kot (teorija. 4. 5. 6. 7. Pri vzajemnem približevanju terminologije j n g o-slovanske raznih strok moramo se obzirati tudi na severo-slovansko, vzlasti na r«us'k o terminologijo. 8. »Jezik očistite peg« je rekel naš Koseski. Takšne »pege« so tuje besede, kakonšnih ima vsak jeziik, brez razločka — nekateri jih ima več, nekateri manj. V tem obziru si posebno Jugoslovani nimajo drug drugemu ničesar očitati: Sribi imajo mnogo turških (arabskih) besedi, tako da je slovar turških in drugih tujih bezahtevait,i itiudii, da pišimo kuharca, hišenca in ne kuharica, hišnica. Dokler bodo take struje vladale, ne smemo misliti o približevanju. Semkaj spada tudi spor o pisanju bravec ali ibralec. ad. 1. Iz utilitarnih vzrokov, katere sem navel v prejšnjem oddelku, ne bi bil za popolno opustitev književne slovenščine. Pri tej 'Stvari treba tudi upoštevati odpor, ki bi ga delalo ljudstvo, pa itudi velik del naše inteligence, ki je tako regionalno omejen, da kar vzroji, alko čuje o bližanju južnih Slovanov v jezikovnem vprašanju, češ da so Slovenci mnogo naprednejši, nego njih bratje srlbslki in hrvatslki. Pa tireba ije tudi, da z vlado računamo, ki nikdar ne bi svojevoljno privolila, da bi se mi poprijeli hrvaškega (jezika, ker po principu, divide et impera’ se boji, da bi se osovraženi Slovenci, ako bi se jezikovno združili, imeli večjo odporno silo proti njenim germanvzatorskim nakanam in bi še bolj ostro postopala proti Slovencem nego zdaj. A. C. 1. Nedvomno je, da je vsako zbližanje iluzorno, dokler ne bi bili pod skupno vlado, 'ki bi dobrohotno podpirala trud onih, ki žele zbližanja južnoslovenskiih plemen. Zato bi bilo pred v som potrebno, da bi se najpreje Slovenci zjedinili v jedno državno telo in potem s Hrvati in Srbi v okviru avstr o-ogrske monarhije. Potem bi bila skupnost jezikovna in kulturna omogočena tudi se Slovani mej avstro-ogrs'kih. A. C. 1. Pri zbliža vanju pa ne mislim, da bi morali kar na vrat na ti os opustiti vsehino našega jezika. Tako bi moral mernik ‘tudi vnaprej ostati o ne u, 1; bi izražali še nadalje z o 1 ne z u, 'polglasnik v nenaglašenih zlogih bi ostal o ne a. Aiko «bi se Slovcnei privadili teh pravil, da staremu o odgovarja v srbskem in hrv. jeziku u, staremu U staremu ri>, in r, a, in narobe Hrvati in Srbi, da tem glasom odgovarjajo v slovenščini, o, o 1, e, potem 'to čisto nič ne bi motiflo jedinstva. Vsaj so tudi Grki sehe razumevali, čeprav so Dorci govorili * mesto v «v mesto sw in tudi Srbi in Hrvatje pišejo e na jugu ije, je. 3. Praksa, t. j. medsebojno občenje hi privedlo do .tega, da bi ■se umeli vsi južni Slovani. Seveda bi morali govoriti vedno književni jezik, ne pa narečja; ako sliši Hrvait ali Srb obliko prišel, jo takoj razume, ako mu govoriš ptršu, ne hode vedel, kaj to pomenja. Tako se ume medsebojno Švedi, Danci in Norvežani, čeprav .njih narečja niso manj različna, nego jugoslovanska. A. 4, 5, 6, 7. Kar ise tiče teh toček, imiisilimo da se temu delu pritegnejo ne samo dotiični st rolk o vinjaki, 'nego pred vsem (tudi izobraženi jezikoslovci. Kam dovede enostransko delo strokovnjakov, to nam kaže naša juridična terminologija, ki mrgoli samih germanizmov. Največja napaka vseh naših poizkusov za tvoribo terminologije je ta, da ne vpoštevamo posebnosti slov. jezika, nego vstvarjamo besede po nemškem kopiitu. Vsaka zložena nemška beseda mora biti tudi v slovenščini zložena, čeprav se upira duh slovenskega jezika tej nemški in grški sposobnosti za tvorbo zloženih besed. Šoloobvezni o t r o c i, kaka spaka! Za šolski pouk obvezni otroci je sicer daljše, a praviilmejše izraženo. Tako delajo Francozii, Italijani .in drugi narodi, kiterim ne moremo odrekati visoke kulture. Ein heizbares Zimmer prevajajo Francozi ime chambre, qui se oh auf te. Eine Hivnterladerkanone: un canon, qui se charge ä la culasse. -Pa vendar jim nihče ne odreka sposobnosti. Da bi se take jezikovne spake zabranile, bi morali vedno paziti jezikoslovci, ki poznajo vsebino slovenskega jezika in ■onega, po kteiram kroje svoje besede. Freidenker, pnvi del besede ni substantiv, niti adverb, kakor ljudje mislijo, nego je skrajšano iz der freie Denker, torej je bedasto prevajanje svobod o-m i s 1 e c in svobodni mislec, brzovla'k ni brzi-vlak. Ad. 9. 100. Kar se tiče tujih besed v kakem jeziku, bi bilo seveda poželjivo, da bi se jih okanili v knjigi. Ali kteri jezik je brez tujih besed! Neumno pa se mi zdi početje nekiterih Slovencev, ki vsako hrvaško besedo, samo ker je hrvaška, 'sprejemajo namesto slovenske. Sedaj se čita vedno komad, ne več kos, ni vendar je komad tujka gr. xo^u in pomen j a to kar kos r,=-pez-zo. Pezzo pomenja Italijanu kos kruha, sukna, glasbe, dramatsko delo, kanon, pa vendar mihče ne čuti, alko pravi o kaki gledališki igri »un bel pezzo«, kakor da je to kos mesa. Top je turška beseda in je izrinila romansko besedo kanon (in splošno evropejsko). Naijgrša spaka pa je predbacivati (vor — werfen) namesto lepe, izražajne očitati (pred oči postavljati). Tujke so bile in tnjke bodo ostale v jezikih. Kjer pa so domače besede na porabo, naj se daje domačim prednost. Ad 10. Odgovor je težak, ker bi se 'taka organizacija morala še le ustvariti. V to svrho bi ‘se morali zastopniki vseh južnoslo-venskih narodov združiti v poseben odbor, ki naj bi propagando pospeševal. Ad 11. Kedar bode narod voljan, da sprejme novi pravopis, se ne bode mogel nihče braniti preureditve nove učne knjige za pravopis. 12. Pisatelji in publicisti bi se moral« v šoli naučiti pravilnega jezika. To doslej ni bilo mogoče, ker so bile naše šole nemške, ker so dosedanji učitelji vsi nemški vzgojeni, nemški mislijo in •tudi svoje dijake tako uče. N. pr. beseda v s 1 e d je grd germanizem infolge, kterega narod ne pozna. Sedaj ne čuješ nobene slovenske besede več: radi, zaradi, zato, z a it o r e ij itd. in to spako vporabljatjo ljudje celo tam, kjer je vzrok, ne pa posledica v mislih. Siicer pa ni nobenega vzroka brez posledice, ni nobene posledice brez vzroka in zato so Grki rekli s-« toüto zato. propterca deswegen, infolge dessen. Pa tudi Nemci lahko izražajo posledico z besedo des \v eg e n. Ako bi se bili pisatelji šolskih knjig nauoili pravilnega jezika, ne b,i ČiitaM v vseh naših šolskili krtjiiigaih ‘napake, kakršna je n. pr. v rečniku c o 11 a u d o: pohvalim. Coilaudo .je s e d a -n j i k, pohvalim je f u t u r. Povsod bi se moral pri sedanjiku postavljati .slov. nedovršenik. Slovenec vže ve, kdaj sme tuji zloženi glagol prevesti z dovršnikom. Tega naj ga nauči slovnica. Pa iz Sketove slovnice se človek ne more čiste slovenščine naučiti, ako beleži oblike začuden, nagromaden, sp od en, nasiten, u služben itd. nam. zaoudivši se (čudeč se), nag romaj en, spojen, nasičen, uisfaž-bljen (ec). Ajd. 13. Kdor hoče učiti srbsko-lurvatski jezik, ga mora temeljito poznavati. Zato ni vsposobljen oni, ki pozna slovnico, treba je, da je nekaj časa živel med pravimi Štokavci, da se privadi izgovora in naglasa. Jezik, ki ima sicer hrvaitske oblike pa slovenske besede in sintakso, ni hirvatski. To velja 'tudi za kvalifikacijo učiteljev sribsko-hirvatskega jeizika. Vsalk bi moral vsaj pol leta 'bivati med čistimi štokavci (n. pr. v Sarajevu, ne pa v Zagrebu, kjer prevladujejo kajkavci, ali v Dubrovniku, kjer je srbsko-itali-jansika mešanica. (14. 15). Ad. 16. Skupne izdaje naj ipodajajo čitateljem samo skrbno izbrana starejša in novejša dela, kterih vsebina je zanimiva, jezik uzoren, lahko umeven. Za komentar, ki je vsekakor potreben, naj se izdajatelj temeljito pripravlja, pri rečnilku naj vestno prevaja smisel originala in naj se trudi, da dobi tudi za redke in neznane besede tolmačenja. V tem oziru so bile dosedanje izdaje Slov. Matice zelo površne in pomanjkljive. Frano Supilo, Rieka. 2i. marca 1913. Na mnogo Vaših upita ne mogu dati odgovora, jer se s ne-kojim pojedinostima nišam dublje bavio. Ali u temeljnoj črti bi moj odgovor glasio, da je slovenski jezik (d.ijalekt) kao narodno-književni jezik p os v e suviišan, te da ibi svi Slovenci imali kao na-rodno-književni jezik poprimiti ijeka vsko-štoka vsko narječje južne Hercegovine in Dubrovnika, izlučio ono neš-to pojednih tudljih rieči. Nadalje nalazim u .zadnjem upravo ost e n it at iv nom iz-ticanju slovenskog dijalekta samo pogibelj za podpuno narodno jedinistvo Hrvata, Srba i Slovenaca, a novo poticalo za naše narodno ciepanje. Dušan pl. Preradovič, Pula. 27. marca 1913. Valja mi po najprije izjaviti, da od .god. 1869. do god. 1912. nebijah u Hrvatskoj, a u tom sam ljetu poprilici samo 3 mjeseca u Zagrebu boravio. Novina h.rva'ts'k.ih jedva da citam, jer mi je nesloga, koja u nas i na tom polju vlada, dodijala. Dakako da mi je o Slovenstvu još manie poznato, tako da se n. pr. odgovaranjem pitanja C. 10—16 baviti ne mogu. Odgovori na pitanja C. 4—7 moraju izostati, jer nišam stinučrtjakom. Pitanje A. 1. Odgovor: Odnošaj medju Slovenci i Hrvati ne može biti dosita intimniijim i srdačnjim. Obiim narodom valja da se odhrvaju veoma pogibeljniih skono identičnih proti vnika, ikoji im ugrožavaju obstanak, jezik te po tome i budučnost. Va.tja tu ona Sehillerova riječ: Seid einig — einig — einig — Pit. A. 2. Slovenski ije nairod veoma intelligenten, njegov je jezik, kao i .imi sllavenisiki, gibiiv, bogat, pa izašto, (da rtd)i u isebi imao sve uslove razvajanja na polju književnosti i znanosti, sve da mu je oblast ,ma'la i zaokružena od mocnilh kulturnih dvojih naroda? Pit. B. 1. & 2. Moram uvodno ustanoviti, da sam ja prijatelj svake naroidnoisitne manjine, moizda iiz u meni bivstvujuče lju-bavi za pravednost. Bilo bi dakle s moje strane nepraivedno ogrešujuči se proti tom mojem načelu upravo naipram jeziku slo-venskom, zahtjevajuči da se posvema staplja s hrvatskim. Ako to ali mora biti, bit če! Slovenski je jezik starodrevan i veoma žilav t. ij. ztrnao si je oibčuvatii iiznim naitruhe njemačke na sjeveru i taljanske na jugu svoije oblasiti, koje se ali obe dadu veoma lahko iztisnuti školom i dobrom voljom — tako izrazito obiilježje, da je Slovenca, govonio li on kofli igotd ini jeziiik, ii'vljök prepoznati kao takovoga. Skoida bi dakle bila, da se takav jezik žrtvuje — nu tiije bojazni zato — jerbo se Slovenac nedade tako lahkio od-naroditi. — Pit. B. 3. Neka si Slovenci isačuivajiu sivoij jezik za sve potrebe svagdanjega života; isto je od BiOga dano i priirodjeno ne-može i nesmije se metlom iztjerati. Nu ako se več poželi što užije pristajanje uz Hrvatstvo, neka se uvadja jedan jedini književni te znanstveni jezik, a taj .neka ibude, pošto su Hrvati — najbližija i najisrodnija brača na slavenskotn jugu — na tom pclju sa svojim sveučilištem i svojom Akademikom lijepo 'napredovali, hrvatski. Tim bi se i od onoga korist črpati moglo, sto su Srbi, istojezični sa Hrvati, književnog i zjianstvenog stekli. Valja pomisliti ,na činijenicu, da Norvežani imadu sa Dancima isti književni jezik, ako prem iih dijeli i mnogo drugoga jošte. To b'i sdruženje ib i I o idealno, več is rad toga, što ne bi nosilo nikakav značaj ponizujuči, kakvog osvajanja ili svojatanja. Tomu bi se preobračaju moglo čim prije pristupiti. Pit. C. 1. Moguče je, da ;bi se uisilijed kojiih promijena ustav-. no-političnih zbliževanje ili i oaik ikonaon'o jezično združenje uskorivalo. Tad bi se zanimivi proces pojavio: gdje žilavost slo-venskog narodnog jezika mozda kapitulira pred uplivom napred-nijeg, jer več ukorenijenog hrivatskog književno-znanstivenog jezika. Pit. C. 2. Zadača jezikaslovlja bi oi torn poslu mogla i ta biti, da konačno uredi ono, što več ne bi penetraton paoifique pošlo za rukom. Pit. C. 3. Škola i štampa najbolja su praksa!! Pit. C. 4.—7. Na ova pitanja nemogu odgovoriti pošto nišam stručnjakom; nu moram primjetiti — mimogred — da sam od-lučni protivnik izraza «»srbo-hrvatski« ili »hrvatsko-srbski«, 1. jer je surogat a 2. jer je izmišljen od ljudi, kojim ije — po višjem nalogu — stalo bilo do toga, da lirvatstvo slaibi i njegov ponos ponižuje. Nišam, u ositalom, nikada čuo, da kolji Srbin svoj jeziik — s taikovom prirepinom nakazuje. Ta, pošto se kaže bobu — bob a popu — pop, neka se kažu Hrvatu — Hrvat, a Srbinu Srbin. Pit. C. 8. Veoma bi muzdno i pohvalno bilo, da se iz hrvat-skoga jezika iztrebe po mogočnosti sve riječi tudjinske, za koje imademo uobi čajn.il i, po z n ati h vlastitih riječi. Ali važnije još od toga je, da se naši ljudi okanijivaju mišljenju, pisanju i sboru u tudjem duhu, što najviše valja za germanizme i taljanizme. To valja koli iza Slovenstvo koli i za Hrvatstvo. Pit. C. 9. Ni to ndbi škodilo — nu največa ije razlika medju slovcnštinom in hrvaSitiinom ogromna razlika u naiglaišivanju (akcentuacija) — to istom čini — po mojem nemjerodavnom mnijenju — iz silovenskoga te hrvatskoga jezika, u živom govoru, dva dosta oddjeljena jezika. Pit. C. 10.—16. Nišam sposobnim odgovarati, pošto mi ti nutarnji slovenski odnošaji nikako poznati nisoi. Fran Milčinski, Ljubljana. 27. marca 1913. Obširna je znanost, tesen maš dom. Poljudna ali za uporabo v šolah delujoča znanost ima ipri nas še 'nekaj polja. Prava znanost pa v Slovencih ne more uspevati. Ne glede na to, da je navezana na tuje vire. Ali za ikaga nalj dela? Saj specialne panoge znanosti pri nas težko najdejo resnih interesentov toliko, kolikor jih treba za eno omizje. Le dokaj širše jezikoslovno okrožje bi utegnilo izboljšati 'pogoje znanstvenemu delovanju. Enako je s književnostjo. Kdor ne zadene okusa širših plasti, ta ne najde — 'in naj je njegovo delo še tako fin umotvor ali baš zaradi tega — toliko sebi sorodnih čitateljev, da hi zadovoljil založnika. Slovenski dramatik, ki ne piše za odre na deželi, se zaman trudi. Ljubljana (bo morebiti enkrat igrala njegovo igro in potem — lahko noč! 'Itd. In ni nikomur nič očitati. Tesen je pač naš dom, tesen kakor rodbinska rakev! Najnaravnejša rešitev iz teh morečih spon bi bilo zbliževanje in končna jezikovna združitev s Hrvati. 'Prične pa najlaže iu najuspešnejše 'S tem jezikovnim zbliževanjem 'dnevno časopisje. Saša Nadin: , O znanstveni preosnovi socialnega redu. Načela za rešitev človeštva pred starimi verstvi, zlasti pred židov-stvom in židovskim krščanstvom, s prirodoznanskim načinom življenja.*) (Konec). Zadače novega verstva so deloma negativne, večinoma pa pozitivne. Negativno delo je sledeče: Premagati je treba propadanje krščanskih narodov, izpodriniti je treba židovstvo, zlasti ono ži- *) Popravi v tem članku v prejšnji številki: str. 137 vrsta 12 od zg. za: bele rase . . belih ras „140 „ 10 „ „ , : pasivnosti, prenašanje . pasivnosti prenašanja „ 143 „ 9 od sp. dostavi . .je naravno, „ 145 „ 17 od zg. za: uradniki . . uredniki „ 148 „ 3 „ sp. „ ■■ Nežidje . . Židje.... nežidovskemu. dovstvo, kii se je kot židovski 'duševni otrov, kot 'krščanstvo, uti-hotapilo med narode. Potem pa moramo najti ipnimerno obrambno sredstvo ter dvigniti odporno moč nežidovskih narodov, da naj-poprej zajezimo ito 'tisočletno povsod nalezljivo epidemijo ter }o končno docela premoremo s tem, da izoliramo povzročitelja te bolezni. — Pač imajo krščanske vere bistveno židovske zdrave kulturne sestavine, ikatere moramo ohraniti in celo braniti. Toda nobena cerkev ni imela dosedai moči, da bi se sama docela osvobodila židovskega temelja. Da. protestantizem pomeni celo nazadovanje na prvotno svetopisemsko židovsko krščanstvo in je metodično nazadovanje nasproti rimski cerkvi, ki je bila po mnogih duševnih borbah v najnovejši dobi vendarle primorana najti kriterij svoje resnice v živi sodobnosti, seveda semitsko centralistično v svojem vsakokratnem načelniku. Vsekaikor pa ne smemo trpeti, da bi isi cerkev smela nasilno prisvojiti vzgojo mlade generacije, to vzgojo smemo kot neobvezno zaenkrat le dovoljevati in trpeti. Če bo našla cerkev v sebi pogrebno moč, 'bo s časom prešla v priirodoznansko organizacijo ljudstva; če ne, je kot nepotrebna institucija posvečena propadu, ki naj pride čimprej in čim manj bolestno. Takih arheoloških kurioznosti ne rabimo, če so tako drage. Pozitivna zadača novega verstva pa je: na novo zgraditi znanstveni družabni red. Tu je treba najpoprej prirodoznanslko funkcijo časovnega in krajevnega izmenjalca vrednosti, ki smo ga teoretski že našli, vporabiti v praktičnem gospodarskem življenju ter tako izločiti izkoriščevaluo funkcijo starosemiitskega kovinskega denarja. Znanstvena kultura'temelji na poljedelstvu, ki zagotovi delavnemu ljudstvu pred vsemi drugimi potrebščinami njegovo prehrano. Potem moramo zadostiti svojim težnjam po stanovanju, obleki, strokovni izobrazbi in zdravniški umetelnosti. To so glavne potrebščine posamezne generacije. Ravno tako važno, kakor ohranitev generacije, je pa tudi ž nio tesno zvezano plojsnje človeškega rodu, ki je kavzalna funkcija gospodarske in kulturne moči in zmožnosti. Kakor je za ohranitev potrebna kultura hrane, tako je za plojenje bistvena kultura rodbine. Glad in ljubezen vzdržujeta svet. V krogu rodbine pričenja vzgoja ljudstev ,i.n narodov. Le taki stariši bodo dobro vzgajali otroke, ki so sami dobro vzgojeni. Toda nobeno 'pridigovanje morale ne koristi, dokler ni urejeno gospodarsko življenje, ki je empirični temelj k/uliture. Dokler velja sodobno lastninsko pravo, pravo oderuštva, ropa in izžemanja, in dokler so vsled stairosemitskega dednega prava po staro- in no-votestameritnih .predpisih kaizenskoustanovnega prava vsi narodi kot večni Jehovin ifideikomis Židom izročeni v izsesavanje, ni in ne more biti resno govora o novem socialnem redu. Zato proč s svetovnim roparjem .Jehovo! Dodatno (k rodovini razširja šola ljudsko izobrazbo. Zalibog moramo v svojem šolstvu najprej izvršiti veliko negativno delo; toda tudi tu bomo izvršili to negativno delo odpehanja nepotrebnosti najbolj 'S pozitivnim delom vstvarjanja in preobražanja: na mesto šol in učilnic-'mučilnic, ki obračajo svoj pogled le v preteklost, morajo stopiti šole delavnosti, ki naj uče za bodočnost; malikovanje «tarega Židov-stva, Helenstva, Rknljanstva, Germamstva, Slovanstva, Kitajstva, Izlarna, Bramanizma, 'Budizma, Taoizma, in kakor se že vsi ti častitljivi družabni sistemi imenujejo, se mora umakniti splošnočlovešlkemu k a v za 1 no zn a 1 ist v en em u preobračanju socialnega redu. Soeialno&nergetski svetovni stotem nadomesiti vse te stare, preperele delne sisteme, nadomesti tudi sedaj najmočnejši družabni stroj, židovski kapitalizem. Seve se pa to ne bo zgodilo z mirnim premišljevanjem, marveč le z vsesplošno človeško delavnostjo, ko vse vladajoče starosemitske vrednote in cenitve hote in vede prevrednotimo in izpremenimo v soeialnoenergetične življenjske tvoritve. V to je treba velike požrtvovalnosti posameznikov, iki bodo mnogokrat trpeli osebno škodo, da se ne bodo dali uspavati židovskemu 'bahaštvu, zlatu in nasil'ju. Seveda osamljeni posamezniki ne zmorejo mnogo. Toda družbo tvorijo posamezniki in končno gre le za osebe. To so veliki najditelji in iznajditelji, ki iščejo tudi pota v boljšo bodočnost. Samo poglejmo v zgodovino priirodnih ved, čiisitiih in uporabljenih, in našli bomo temeljne smeri bodočega socialnega redu. Temelje tega redu že imamo; to so zdravstvena veda in umetelnost, ki mora neposredno urejevati človeške potrebščine, in tehnika, ki stvarno služi tem potrebščinam. Kako krasno družabno zgradbo bodo zgradile prirodne vede, kadar se osvobode suženjskih spon Semitstva! Dvojih velikih temeljnih dolžnosti se mora človeštvo izave-dati: prva dolžnost je biti zdrav, druga dolžnost je delati. Na splošno nam je pač lahko govoriti o teh dveh dolžnostih, težko pa se jih je držati v sodobni splošni družabni razoranosti. Obe ti dve temeljni dolžnosti pa se podvržeta vsesplošnemu delavnemu principu. Prva veže človeško vest k delu na osebi, druga pa veže delo s stvarjo. Vse pa je delo in delovni zakon. Da, priznati moramo zopet stalne in neizprememljive zakone, ki vežejo vse naše dejanje in nehanje na zakon dela. Ni prava brez dolžnosti, ni svobode brez vezi; le zakon nas osvobojuje tiranstva. Sodobna znanost je jasno očrtala zakone človeških in družabnih potrebščin in določila delo, ki je potrebno za njih kritje, uporabljena znanost pa uresničuje to delo. Čemu nam je še staro-azijsko vodstvo in skrbstvo naših duš? S tem, da uredimo človeško družbo po soci a 1 no e n e rg et ičn i h zakonih, smo premagali vsa stara verstva in ne samo židovskega. Nebeško kraljestvo je kakor v nebesih tako na zemlji, če uredimo vse družno življenje po zakonih, po katerih se ravna vse življenje, ki ga nebeško solnce daje zemlji. Novi družabni red bo obsegal vso površino našega planeta. Tehnika je že vse dele zemlje na zunaj približala drugega drugemu s prometnimi sredstvi pare in elektrike. Približajmo tudi človeka-človeku notranje z zakoni življenja, z zakoni dela. Ocenjujmo vse naše delo znanstveno, kavzalno, socialno-energetsko. Vstvarimo vrednotno kulturoznanstveno menjalo in vstvarimo tudi neko splošno človeško občilo za vse fizične in .kulturno najnujnejše potrebščine, to je, vstvarimo znanstveni pomožni jezik, kakor ga že morda pričenja izboljšani esperanto aili ido: potem bo delavnemu človeku zagotovljeno življenje, ki ga bo vredno živeti! Ce smo to dosegli, smo postavili na mesto sedanje židovske v renti se osredotočujoče pravno družbo. Potem bodo živeli ljudje v svetu vzajemno se podpirajočih bratov, ne pa med bestijami. Kakor sem že povdarjal, bomo dosegli tak prehod iz tega sveta krivic v srečno splošno svetovno pravo le s človeško delavnostjo, z zakonito vzgojo in organizacijo vseh kulturnih ljudi. Vzgoja narodov zahteva za bližnjo bodočnost velikanskih naporov. Seveda se bo to vzgojno delo bistveno razlikovalo od onega dela, kakršno izvršujejo zgodovinsko najmočnejše družabne organizacije, kapitalistično židovstvo in pa Jezusova družba, ki šteje danes kakih 16.000 članov, med njimi kakih 7000 svečenikov. Zlasti za ti dve organizaciji gospostva (oblasti) velja, da silijo s svojo strogo vzgojo voljo v mnogokrat nenravne smeri. Na delu temelječa družna organizacija pa vsebuje načelo zdrave prirodne vzgoje. Zato ne more nobena sila zadrževati njene bodočnosti. Vsekakor pa moramo zaenkrat računati s strašnim za- 16 sužnjenjem in propadom človeškega rodu; pretrpeti bo treba še strašne napore, da bomo našli pot k ozdravljenju socialnega življenja. Toda smoter je tega napora vreden. Najbolj nasprotuje socialnemu osvobojenju židovska organizacija svetovnega gospostva, ker je stroga in zelo namenu primerna; tudi 'docela odgovarja posebnosti židovske nomadske krvi. koje mešanica se je ustalila pod vročim solncem pustinj tekom mnogih tisočletij in ki se je tudi med krščanskimi narodi ohranila skozi dve tisočletji ter jih izkoriščala in pustošila ter se tako pov-spela dO sedanje svetovne oblasti. Pa Židje niso samo nomadi, ampak so že po svoji krvi razpoloženi za ropanje. Tako so ostali do danes, tako bodo ostali najibrž še dolgo, le da so sedaj med masami krščanskih narodov teh tajni notranji isovražnik in tako mnogo nevarnejši, nego so nekoč bili ob robih svoje pustinje, posebno ko se jim je še tako izvrstno posrečilo najti si s posredovanjem krščanstva ubogljive objekte izkoriščanja in potrpežljive ovčice, ki se dajo svojim pastirjem rade ostriči ,za nebeško plačilo. Rafinirana inteligenca in organizatorični dar, ki ga imajo Židje, se pozna do danes zlasti v tem, da sistematično razmišljajo, kako najti nove možnosti izkoriščanja na vseh kulturnih poljih in da te možnosti tudi najdejo. Svojo genialno nadarjenost socialnih vojskovodij dokazujejo s svojimi gospodarskimi in splošno civilizatoničnimi roparskimi pohodi, s katerimi se vo-jujejo proti vsem narodom vstrajno in smotreno v vseli časih in vseh kulturnih deželah po ekonomskih in teleološko racionalnih načelih. Danes, ko imajo Židje, najbogatejši narod izemlje, toliko časa, in jih težko delo Skoraj ne tišči več, je taktika njihove tajne vojne logična, znanstvena, kakor nikdar poprej, zlasti ker služijo židovskemu tajnemu generalnemu štabu, če tudi nevede, skoro vse najboljše glave 'sivobodnomis e In ega krščanstva. Na tako krvno 'razpoloženje Židovstva moramo posebno paziti pri zgradbi delovne svetovne države. Židom je to dejstvo dobro znano. Oni dobro vedo. da jim bo njihovo kulturno roparstvo med ljudstvi onemogočeno, kakor hitro bo njihova družabna funkcija vsem odkrita; ti proroki čina se že sedaj mrzlično pripravljajo na bodočnost. Teoretično vedo prav dobro, da je za nje edina rešitev v povratku k zemlji. Zato je tudi razumljivo, da hočejo cionis'ti poljedelsko kolonizirati Palestino. Bedna od Židov tako dolgo goljufana in zlorabljana krščanska ljudstva pa v svoji dobri vesti in nravni premoči ne bodo vra- čala enakega z enakim, če tudi bi to odgovarjalo nastajajoči kavzalni zavesti, marveč 'bodo že iz veselja, da se morejo mirno rešiti tega zgodovinskega tlačitelja, sama pomagala pri odprav-ljenju židovstva. Morda se ibodo Židje pod onim vročim podnebjem, kjer so vzrastli v mlade kulturne nomade, .povrnili k svojemu porodnemu pomlajenju in ozdravljenju že izato, ker bodo kot 'večni Židje, kot šiba narodov postali — nemogoči. Sicer se pa za končno -usodo tega rušilca in lažnika Mefi-stofela in za njegovo »pridobljeno pravo« (Glej Goetheovega I Fausta) ne bomo več mnogo 'brigali, kadar se bo sam že one- mogočil in razdal svojo zgodovinsko bogatijo, marveč bomo nadaljevali Faustov ‘pošteni 'boj 'proti vsemu kovarstvu in sleparstvu; mi vsi, ki se z delom trudimo in hočemo s tem delom pošteno živeti, .se moramo osvoboditi iz tega 'kapitalističnega suženjstva. Bodoča usoda teh zgodovinskih svetovnih in krvnih drugov, teh od Jahveta ljubljenih nesramnih zasužnjevateljev nas ne sme preveč brigati, pač pa nas mora polniti globoko nezaupanje iproti onim, ki izhajajo iz tisočletne svetovne izkoriščevalne družbe in ki nas ibodo morda hoteli varati z izatrdili, da se udajo v novi socialni delovni red. Mnogo bolj nego usoda te staro-testamentne in talmudistične cerkve in tega popovskega naroda nas briga usoda krščanskih cerkev. Te od talmudistov iznajdene institucije so sicer po večini že izgubile svojo moč nad dušami, vendar pa je njihov vpliv še velik; oni še vedno zadržujejo samo-istojmi razvoj narodov, kar (je končno bil glavni namen nijihovih ustanoviteljev. Najvažnejši znak človeka kot takega je, da si sam določa in vodi svojo usodo s smotrenim delom. Če hi hoteli v smislu stare filozofije kratko in jedrnato dojeti pojem »človek«, bi danes ne rekli več: človek je razumno bitje, ali pa: človek je politično socialno 'bitje, marveč bi ta razum in to socialnost natančneje označili: človek je bitje, ki krije svoje potrebščine s smotrenim delom s pomočjo orodja, ki je je sam iznašel, ali ki so je drugi ljudje iznašli, i. s. z delom, ki je med ljudi razdeljeno. Človek je razumen v toliko, v kolikor zna rabiiti orodje v vedno valovitem življenju v vsakem posameznem slučaju v kritje svojih in družbenih potrebščin. Raba orodja zahteva posebno samostojnost in ročnost. Najvišje stoje oni, ki znajo rabiti pojave prirode in družbe v človeške svrhe na kak nov, človeštvu dose-daj neznan način. To so najditelji in izumitelji. Pa tudi neposred- no oblikovanje in organizacijo dražbe je treba najti ali izumiti, da, to je bilo v dosedanji kulturni .zgodovini najvažnejše in (po vsej priliki) najtežje delo človeškega duha. Kasta mogočnih svečenikov in knezov je ljubosumno -hranila cesto zelo brutalne in perfidne tajnosti teh socialnih umetelnosti za se, kakor naim je to n. pr. iMac-chiavelli v svojem »Knezu« nekoč stvarno i.n odkrito razodel. Židovstvo, ki je nastalo s tem, da so se takšne duhovne in socialne vede razširile na celi židovski narod, je čuvalo te znanosti nasproti vsem drugim nainodom kot sveti narod duhovnov. Podedovavši globoko življenjsko modrost staroazijskih kulturnih narodov, in učivši se v strogi šoli raznih zgodovinskih izkustev, so prišli v stik z deloma surovimi deloma propalimi narodi, katerim so postali učitelji življenja. Ni čuda, da so ti razumni učitelji pri tej vzgoji narodov mislili pred vsem na lastno korist in da so prihranili sebi obrt socialnega najditelja in izumitelja. Tako je nastal poleg židovske narodne organizacije drug vzgojni sistem narodov, krščanstvo. Nočemo se tu podrobnejše spuščati v zgodovino židovstva in krščanstva, le primerjati hočemo nekaj glavnih funkcii vzgojnih načel za Žide in za kristjane, 'kakor posnemamo ta načela današnji družbi. Pod krščanstvom pa razumemo predvsem rimski katolicizem, 1. ker je skoraj nepretrgano nadaljevanje starega krščanstva, in 2. ker je pisatelju teh vrst kot katoliku to krščanstvo najbližje. Toda nočemo se ozirati le n. pr. na učbenik židovskega verstva in nravnosti, n. pr. na učbenik Wesselyja ali novejšega S. R. Hirscha ali L. Sterna in na učbenik rimskega .kate-hizma, sestavljenega pod vodstvom sv. Karla Boromejskega, če sodimo po sliki čistokrvnega Semita, marveč se hočemo mnogo bolj nego na pisani nauk ozirati na resnično življenjsko umetelnost obojih teh vzgojnih idealov ter tako določiti družabno funkcijo židovstva in krščanstva. Socialna energetika kot prirodo-znanska umetnost življenja nam to nalogo zelo olajša, navajajoč nas, da se temeljno vprašamo: kakšne so po načelih židovstva in kakšne so po načelih krščanstva potrebščine človeške skupnosti? Kako skrbi židovstvo, in kako skrbi krščanstvo za njihovo kritje? Potrebščine človeške skupnosti ali družbene potrebščine se dele v dve veliki skupini; te so: 1. potrebščine posamezne generacije s temeljno potrebo preživljanja in prehrane; 2. takorekoč (prilično) večne ipotrebščine cele človeške vrste s temeljnim ljubezenskim nagonom. Večne m potrebščine posameznega rodu (krije smotreno človeško delo. Toda krščanski narodi niti deloma niso toliko napredovali, da bi znanstveno krili potrebščine posamezne generacije v smislu narodnega gospodarstva. Za znanstveno -zadostitev večne potrebščine plojenja nežidovskih belopoltih narodov imamo komaj teoretične pričetke v angleški evgeniki in v pravkar nastajajoči geniologiji. Pač so krščanske cerkve 'na praktično zadostitev tega nagona v familiji zelo vplivale, o kaki znanstvenosti pa tudi po takozvanem Darwinovem stoletju ne more biti govora. Pač pa je Židovstvo znalo na prav prefrigan način zadošče-vati obema tema potrebščinama. Tako je židovska religija na zelo razumen način skozi več ko dve tisočletji zagotavljala generacijske potrebščine na temeljil prevdarnega narodnega gospodarstva, ki je sicer črpalo vso svojo .moč iz sokov vseh drugih narodov. Toda znanstveno in metodično je empirični gospodarski temelj svetovnega židovskega življenja pač vsega občudovanja vreden. Svetovni zmagovalec Jahve je razumna ideja gospodarske trdnosti in moči kot prvega predpogoja vsega življenja. Da zna Jahve kot svetovni kapitalist s posredovanjem obresti delati tudi gospodarske čudeže, je Zidovstvo dokazovalo in dokazalo v tisočletjih. Zidovstvo krepko ikorenini v resničnem življenju. Temu nasproti pa se izraža najvišja krščanska krepost v hlapčevski revščini, ki se mora potrpežljivo prenašati za bogato plačilo v nekem iluzoričnem življenju. Čim več krivic izvršijo v resničnem življenju nad ‘kristjanom njegovi gospodje, tem bolj se mu bo godilo na onem — goljufivem — svetu. Budalost, ki veruje v take neskladnosti, je pred krščanskim bogom 'največja pamet. Od Zidov zasramovani in opljuvani in križani Nazarenec je neprenosljivi ideal krščanskega človeka. Preidemo sedaj še k večnim, razplojevalnim potrebščinam človeške vrste. Odprimo samo temeljno knjigo Zidovstva, čitajmo v I. knjigi Mojz. v 1. poglavju 27—29 ob zgodovini stvarjenja. »Bog pa je vstvaril človeka po svoji podobi, po božji podobi ga je vstvaril kot moža in ženo. Blagoslovil ju je bog in bog je k njima govoril: bodita rodovitna in množita se in obljudita zemljo, pod-vržita si jo in gospodujta nad ribami v mofljiu in pticami na nebu tn nad vsem živalstvom, ki leze in gre na zemlji. In rekel je bog: s tem vam dam vse .semeuonosne rastline, ki rasito vsepovsodi po zemlji in vsa drevesa s semenskim sadom, to bodi vaša hrana!« Kako so pač življenjski učitelji židovskega naroda, ki so sestavili te predpise, ljubeče skrbeli za svoje rojake! V isti sapi, ko govore o zagotovljenju elementarnega nagona hrane, govore tudi o elementarnem spolnem nagonu. Kako enostavno in globoko uvi-devajo, da so temeljne nagonske moči vsega razvoja ljudstev prehrana in plojenje! In ravno na moškem spolnem udu je hotel Jahve s krvavim obrezanjem utisniti /Vdovstvu neizbrisni 'plemiški diplom izbranega naroda ter mu dati znak narodno zavednega plemenskega sorodstva s praočakom Abrahamom, očetom množice, zato, da se vsak Zid nabožensko zaveda izhodišča in gorišča temeljnega pomena prirodnega človeškega življenja. Zagotovitev spolne potence in krepke razmnožitve Zidovstva ,postane s to temeljno versko svečanosibjo židovska verska dolžnost. »In jaz (Jahve) bom učinil, da se bodo tvoji (Abrahamovi) potomci nad vse razmnožili in da bodo vzrastli v narode, in celo kralji bodo tvojega rodu. Zvezo hočem skleniti med seboj in med teboj ter tvojimi potomci po njihovih rodovih kot večno zvezo, da hočem biti bog tebi in tvojim potomcem. Tebi in tvojim potomcem hočem darovati to deželo, v kateri si sedaj tujec, celo deželo Kanaan v last vekomaj... to je zveza, katere se držite, zveza med menoj in vami in tvojimi potomci za teboj: kar je moškega spola med vami, obrežite na sprednji kožici in to bodi znak zveze med menoj in vami«. 1. Mojzes 17, 6—11. Ženski spol je pač pri židovski ureditvi spolnosti na slabšem. Kakor je vzgledni očak Jakob živel z dvema ženama in dvema njiju deklama v najrodovitnejšem mnogoženstvu, tako se je ohranila ta iztočna institucija pri Zidih daleč v srednji vek in šele pod pritiskom krščanske okolice — gojimov — se je uradoma uvedlo enoženstvo. iDa pa še dandanes razširja opleme-njujoči Zid svoje krepke spolne pravice daleč čez okvir legitimne rodne plemenitve v kroge krščanstva, je činjenica, ki Jehovi prav ugaja in ki jo Jahive hoče, kaijti: »S svojim semenom boš blagoslovil vse narode svetä«. 1. Mojzes 22, 18. Zidovsko zakonito rodno iplemenitev so pač strogo hranili skozi tisočletja; morda ga ni na svetu, gotovo pa ne v belokožem človeštvu, rodu, ki bi se bil tako strogo odločil od manj vredne okolice ter se ohranil čistokrvnega skozi več ko 2500 let, kakor se je ohranilo to ipo celem svetu posejano plemensko seme. Kako pa je to pri kristjanih? Teni je glavna sestavina ljudskega življenja — greh! Da, nernoškost in neženskost so povzdignili za najvišjo krepost. Duhovnom je celo prepovedana ženitev, oni, vzgled celi občini, ne sinejo biti celi ljudje in ne smejo biti rodbinski očetje! Da je tako ne le spolno življenje duhovnikov, marveč celo ljubezensko in rodbinsko življenje krščanskih narodov cela stoletja strašno propadalo, se zaradi tega žalibog prav dobro razume ob sebi. Pri samomorilnih ljudskih idealih se pač ljudsko življenje ne more lepo razvijati. Tako se temeljno naziranje o življenju in 'njegovih potrebščinah pri krščanstvu in Židovstvu razlikujeta. Razlikujeta se pa tudi načina obojih življenjskih naziranj, kako je zadostovati potrebščinam. V svetovni delitvi dela morajo krščanski narodi za goljufivo povračilo prenašati 'največje težave, Židom pa je pridržano res najboljše in tudi najlepše delo misleca, menjalca blaga in prevrednoti tel ja. Pač nikdo ne ,more trditi, da kristjani niso manj vredni od Židov na polju trgovstva, zlasti pa bančnega in borznega, kjer so vsi še novinci in učenci, morda z edino izjemo Anglosasov. To je pač prirodna posledica vseh onih predpogojev, zaradi katerih je Žid razumen in delaven umetnik življenja, kristjan pa okoren in reven življenjski nenodnež. Židovstvo 'je vzgajalo talent in genij, gospoda, krščanstvo pa preprostnost in nespamet, hlapca. Žid se svojih narodnih in življenjskih smotrov popolnoma zaveda; z vsakim dejanjem stremi h končnemu smotru, k svojemu in svojega naroda dobrobitju; vse mu je le sredstvo k temu smotru. Kristjanu se pa komaj sanja o velikih življenjskih smotrih, da, neka gotova svobodna takozvana znanost brez vrednostnih sodeb (werturteilsilose Wissenschaft) ne pozna teh smotrov in je celo ponosna na to, da jih ne pozna: najčistejše znanstveno skopljenje samega sebe. Na teh temeljnih življenjskih naziranjiih temelje tudi vse ostale svetovne lastnosti židovskega in krščanskega tipa. Sedaj pa se vprašajmo: imata-li oba tipa življenjske umetelnosti skupno počelo? Ne rabimo natančnejšega zgodovinskega raziskovanja, in vendar lahko odgovorimo na to vprašanje. V tako veliki smotreni ideji, kakor je ideja svetu carujočega Židovstva, je pač krščanska življenjska ideja le dosledna izpopolnitev židovskega. Smotreni življenjski oblikovalci Židovstva so tudi smotreni vstvariteiji krščanstva. K temu pojmovnemu sklepu bi nas dovedla tudi ona historija, ki razumno motri preteklost in stavi razumna vprašanja. Vendar nam mora na tem mestu to zadostovati. Bodo4i imeli krščanski narodi toliko moči, da premorejo židovstvo? Da, 'toda le tedaj, če poprej premorejo krščanstvo v sebi s tem, da ibodo 'brezuvetno gojili samostojno novo prirodoznansko umetelnost življenjsko. Krščanski narodi so s pomočjo sicer maloštevilnih, toda duševno zelo pomembnih mož in žena pregnali vero v čudeže in čarovne moči skoraj .iz vseh strok kulture. Razumni poljedelec ne moli več za solnce in dež, industrijalec ne pusti več brati maš za trgovski uspeh, zvezdoznanec ne preračunava več novorojenčkom človeško srečo določujočega horoskopa ob kostelaciji solne a in planetov, vesten in , izobražen zdravnik ne pošilja več bolnikov v Lurd. Pa vendar še gospoduje povsod ona življenjska umetelnost in ono verstvo, ki je pod imenom kapitalizma, židovstva in krščanstva neizmerno več škodovalo in še škoduje človeštvu, nego je kedaj imoglo škodovati kako praznoverje ali kakšna alkemija. Alkemija je imela vendar le koncem koncev namen izpreminjati 'navadne kovine v dragocene. Vladajoče židovsko živi jensko čarovništvo pa dosega v resnici in ne le v fantaziji in željah toliko, da izpreminja najplemenitejše, kar imamo, namreč človeško delo v okviru svetovne civilizacije dobesedno v zlato, da izpreminja po sedanjem stanju človeške znanosti edino razumno in pravilno vrednotenje dela v lažnjivo starosemitsko vrednotenje po zlatu ter da uresničuje s tem najstrašnejše suženjstvo, kar ga je kedaj bilo: neomejeno podleglost duševno in nravstveno že zdavnaj izpod suženjstva odraslega človeka pod zlato igo denarnega čarovnika. Mi zasmehujemo astrologijo, alkemijo in kakor se že imenujejo razni sistemi ver v čudeže. Tu pa moramo brezbrižno in mirno gledati, kako ti s plaščem naprednosti in znanosti pokriti rentni čarovniki dobesedno izsesavajo kri vsega človeštva. Moramo Ii potrpežljivo prenašati to ljudožrstvo? Pobožni kristjan sicer tudi poje, toda le v svoji revni domišljiji, z resnim telesom židovskega boga-človeka. Nasproti temu obstoji v goli istini, pač v rafinirano religiozno zakriti gospodarski obliki, semitska antropofagija dane svetovne ekonomije (primerjaj tu zgorej: 5, Mojzes 7, 17), mi si pa domišljujemo, da se prastara nekoč po celem svetu razširjena šega ljudožrstva omejuje dandanes le še na kanibalizem nekaterih indijanskih in zamorskih rodov. Moramo-li mirno trpeti, da se trudijo običajna nacionalna ekonomija, običajno pravoznanstvo in kakor se že imenujejo vse te navidezne znanosti, ki se tako rade imenujejo duhovede, da se torej z žal velikim uspehom trudijo krivico rentnega in obrestnega gospodarstva sleparsko predstavljati kot najsvetejšo pravdo? Kaj mora zares vsa človeška veda in vse znanje še nadalje služiti satanu, ki je v resnici mnogo hujši, nego si ga je kdo kdaj mogel domisliti? * * * V zgiorajšnjem simo spoznali bistvo vsevladajočega židovstva iz njegovih funkcij. Židovska religija je zelo istinita činjenica, ki nam nudi v naše svrhe mnogo boljših podatkov nego sedaj veljavne teorije o rasah. Ce vidimo bistvo židovstva v njegovem izkoriščevalnem in roparskem značaju, potem poznamo tudi njegov postanek. Nanašamo se na Lagardeove Deutsche Schriften 1903, na A. Wahr-mundova 'dela, zlasti njegov mnogo podcenjevani spis »Zakon nomadstva in sodobna židovska oblast 1892« in na že zgoraj citirano So/mbartovo knjigo ter opozarjamo na doslej mnogo podcenjevani vpliv življenja v pustinji na celotni razvoj vsaj belopoltega plemena. Židje so pač bili več tisočletij gibki nomadi in roparji v puščavi. Vroče pustinjsko solne e ji,m je v tako dolgi dobi izvrševanja roparskih funkcij vžgalo ta značaj v kri. V krščanski dobi sicer ne napadajo kot jahajoči beduini mirno živečega kmeta, toda svojstva njihove kapitalistične svetovne vlade so v prvi vrsti označena s funkcijo olikanega oropanja narodov. Te funkcije pa se tudi poznajo v duše vnem razpoloženju Židov. Žid misli skokoma, dela naglo in gibko, napade svojo žrtev potem, ko jo je ostro opazoval in se potrpežljivo pripravil na napad, kakor tiger ali Tis. Ta značaj nagle gibčnosti so dali Židje celemu kapitalističnemu svetovnemu gospodarstvu. Tu ne velja mnogo solidni mislec, trudeči se izumitelj in iznajditelj, ki se vse življenje noč in dan muči s svojimi problemi. Le kdor gibčno pograbi, ima tudi uspeh. Tako nam bodo odgovorili tudi, če vprašamo nekaj iz krščanskih rodov izišlih milijardarjev n. pr. Cargnegieja ali Rockefellerja, za glavno tajnost njihove moči. Tako je mogoče, da veliki misleci, raziskovalci, najditelja in izumitelji šc danes po večini gladujejo, zviti izkoriščevalci njihovih del in taki, ki znajo njih nove misli izrabljati, pa sede v milijonih. Tako vsebuje današnje 'svetovno gospodarstvo še vedno značaj pustošenja in s polno pravico imenujemo središča, iz katerih ti vojskovodij e pod zaščito zakonov in prava napadajo človeštvo, namreč naša velemesta, kamenite puščave. .lahve je bog pustinje, ravno tako njegov semitski kolega Allah, kojega verniki so pa bolj učinkovali s surovimi vojaškimi sredstvi in z orožjem, d očim je prvi opremil svoje božje bojnike, Izraelite, za svetovno gospodarsko vojno z navihanim razumom •paganskega boga trgovcev in tatov, z razumom Hermesa ali Merkurja. Ker sme imeti jezik tudi stvaren smisel, bi mogli na 'tem mestu tudi primeriti jezikovno sorodnost med nazivi elohim in Allah ter jezikovni pomen praimen Jakob in Izrael. (Glej zgoraj str. 148). Allah je sicer prinesel narodom neizmerne nesreče, toda njegov fanatizem je bil viden in so se ga lažje ubranili. Tajni fanatizem Jehove je pa mnogo nevarnejši, iker se zna Jahve mojstrsko skrivati za idejami, besedami in čini, zlasti za navideznimi čini denarja, akcije in vrednotice, skratka za civilizacijo. On je klasični pačitelj m svetovnozgodovinski zastrupljevalec kulture. Dandanes se njegovi izvoljenci skrivajo najraje za sugestivno idejo »razvojne tendence« in »napredka«; če narodi nočejo več verovati volji božji, t. j. Jehove, verujejo izobraženci tem raje v razvoj, torej v temelju zopet v židovsko svetovno voljo. Zadnja leta, odkar je energetika našla merilne pojme za svetovno organizacijo, se Jehove izvoljenci pridno bavijo z energetičnim naukom, da bi ga izpremenili v lažnjiv naiuk iter bi ga tako prilagodili svojim svetovnogoljufivim namenom. Kmalu bodo prestavili pojem vrednosti vstvarijajočega smotrenega dela v funkcijo kapitalističnega ustanavljanja, v emisije vrednotic, v poganjanje cen in kurzov, v bančne in borzne manipulacije, v politično ter časnikarsko tihotapstvo itd., in če ne bodo pošteni raziskovalci čuječe stražili, bo pojem energije kmalu izenačen pojmu Jehove. Če se to zgodii, bii čista in uporaJblijetia znamoisrt ipač raivno toliko škodovala narodom, kakor dosedanja verstva. Če hočejo nežidovski kulturni narodi res že enkrat priti k svoji historični zavesti in si tako šele zaslužiti ime kulturnih narodov. se morajo energično osvoboditi lažnjiviih in goljufivih židovskih stvarnikov svetovne zgodovine. Delo narodov mora odslej voditi njihovo usodo, ne pa več Jahve. Ni to dobro in pravda, kar koristi izkoriščevanju židovstva, življenju drugih pa le toliko, v kolikor ti drugi služijo židovstvu; pravda je ono, kar koristi življenju vsakega poštenega delavca. lz‘ tega pojima pa potomec Zida ni izključen, če tudi sta Zid v zgodovinskem smislu be- sede ,kot svetovni vladar, in pa 'pošteni delavec dva docela neskladna pojma. Jedro židovstva, ta bacil gnjilobe, moramo izločiti iz organizma ikrščanskih narodov ter tako prisiliti Alliance Israelite Universelle, cionizem itd., da zares 'to izvršujejo, s čegar izvršitvijo vodijo gojrme le za nos: Žide, ki 'se ne morejo asimilirati, treba premestiti v njihovo nekdanjo domovino, kjer jim dosedanje parazitstvo ne bo več mogoče. Mi nežidje pa, ali imenujmo se le še po dosedanjem uom de guerre kristjane ali gojime, mi torej potrebujemo predvsem samostojno organizacijo svoje družbe. Sreča človeka leži v zdravi zadostitvi njegovih življenjskih potreb z delom. Vsi izumi, vse najdbe, tudi jezika, pisma, prava, verstva, vsa premišljujoča in izvršujoča znanost, skratka vse dejanje in nehanje se nanaša na potrebščine delavnih narodov, na ta naš veliki svetovni smo'ter: to je vse nadkriljujoči smoter, preizkusni kamen vsega kulturnega delovanja. Če smo spoznali svoj življenjski smoter, premerili sredstva zanj, namreč smotreno delo, smo s tem že vzeli v svoje rake določanje svoje usode. Če je res, da so posamezne osebe nositelji kulturnega življenja, moramo postaviti te osebnosti v središče sistema, ki pomeni kulturo. Vsak človek stopi z dnem spočetja in rojstva v interesno okrožje skupnosti, v katerem ostane do smrti. Vsakdo velja toliko, kolikor izvrši za skupnost in ž njo za se, velja toliko več, kolikor vstvari nad to mero. Vse stare, krivične uredbe ipa je treba korenito izruvati, seveda ne z enim sunkom, marveč polagoma, ker se je organizem že privadil na to bolezen. Danes se skrivajo največje moči za vrednoticami, akcijami, privilegiji itd. ‘brez znatnega javnega nadzorstva. V 'prirodoznanski pravni družbi pa bo življenje vsakega posameznika razvidno po njega potrebščinah in učinkih iz javnih diagramov, in urejevalo se bo to življenje v dobrobit skupnosti. Ves kulturni svet bo zadobil novo socialnoenergetsko sliko. Ta kulturni svet ne bo več raj za neko manjšino in pekel za veliko večino, marveč bo omogočil zadovoljivo življenje vsakomur, ki hoče živeti in torej delati. Kadair bo duh splošnokoristne-ga dela premagal živalske roparske instinkte, s katerimi je Sireči semitski nomadski kapitalizem okužil tudi druge dotlej mirne narode, bo ustanovljena in ustaljena stalna in trajna sreča človeštva. Bralec, ki živi v oazi osebne poštenosti in kavzalnega mišljenja, je sledil gorenjim vrstam pisateljevim mestoma morda z nevoljo ali celo z občutkom gnusa. Toda, če hočemo dobro poznati pustinje sodobne civilizacije ter jo izipremeniti v rodovitno zemljo kulture, moramo tudi dobro spoznati zaničljive funkcije izkorišče-valne civilizacije, zlasti ker imamo ž njo na vsak korak opraviti v žalostni istini sedanjega družabnega življenja. Na tem polju se pač premalo pokorimo geslu: Spoznavaj samega sebe! Videli smo, kako se mojstri starosemitskega družabnega redu z velikim uspehom trudijo, da bi prikrili socialno istino svojim revnim žrtvam, torej veliki večini človeštva. Tamu prikrivanju služi mistika verstva, prava, umetnosti, znanosti itd., razum pa je, kakor vemo, le pri malokaterem doma, in še ta ga drži zase. Odkrili simo korenine socialnega z'la. Niič ne pomaga vrači ti podrejene delne bolezni, dokler puščamo, da se otruje družba pri svojih koreninah. Treba je te otrovane korenine same odrezati! Sicer bi čisto akadomično zanimalo, zasledovati te strašne funkcije klasičnih nositeljev semitskega kulturnega izkoriščevanja daleč nazaj v zgodovinsko 'davnino pred postanek farizejskega, rabinskega in finančnega židovstva. Saj je končno Židovstvo le člen v verigi razvoja človeštva iz živalstva. Toda mi, ki tako strašno trpimo pod onimi funkcijami, imamo opravka z zlom, ki nas neposredno pritiska in zastruplja, ki goni s svojo vrtoglavo vladoželinostjo, s svojim mrzličavim hrepenenjem po moči in bogastvu vse narode kot njih svetovni mučitelj in davilec v pekel, to je, v narodno smrt za tem namenom, da ustanovi v svojem častihlepju zase izključno židovsko, mesijansko, nebeško kraljestvo na zemlji. Seveda ne zadostuje, da izluščimo to stvarno jedro mesijanske in odrešeniške «deje .ter tako razkrinkamo sta-roazijs'ki misterij. Tem tisočletja tajno besnečim zarotnikom, pustolovcem in čarovnikom je treba prav v praktičnem življenju njih razsajanje ustaviti. Le juidaiisme, voilä 1’ annemi! Ta demon pa se je že zagrizel v našo notranjost, zato maramo očistiti svoja srca in svoje duše, moramo se razžiditi in razkri-stianiti s potrpežljivim delom. To je prerojenje človeštva v znamenju dela. 2e dve tisočletji dirigira Jahve v veselje svojih prepametnih izvoljencev grmečo diafonijo svetovne civilizacije. Socialna energetika mu .izbija sedaj taktirko iz smele roke, da uvede sama blagoglasje ljudi osrečujoče simfonije svetovne .kulture. * >;c * Fino čuteče uho iprisluškiuje v ritem sto- in tisočletij, ki je mnogo enoglasmeiši, nego si upamo misliti, kako se razvijajo ob problemu židovstva temeljni zakoni družbene tvorbe, ono že tudi sliši temeljni akord in vodilni motiv nove religije. Mi, delavna ljudstva žive sodobnosti, vs tv ar j am o to religijo. Da pa ne polnimo z novim vinom starih mehov, nočemo te stvaritve imenovati z religijo, ker bi ‘to ime moglo preveč ozlovoljiti naša čustva. Religija je mrtva, naj živi — življenje! Povdarjaimo še enkrat temeljna gesla nove prirodoznanske življenjske umetelnosti: I. Negativna načela: Zavestno odklanjanje in premagovanje starega od Židovstva klasično religiozno nošenega semitstva; veliki svetovni smoter ni več židovska svetovna nadvlada, marveč življenje delavnih so-drugov vseh kulturnih narodov. Zato treba onemogočiti nadaljevanje in razmnoževanje starih krivic z odpravo starega dednega prava, rentnih naprav in kovinskega denarja. Potrebno je ozdravljenje ljudskih bolezni. II. Pozitivna načela: Zavestno oblikovanje socialnoenergetske svetovne družbe. Zdravo rojstvo in vzgoja z delom in k splošnokoristnemu delu je najboljša dedščina za bodoče rodove. Delavska pravda stopi na mesto stare nasilne pravde. Zdrave ljudske potrebščine in potrebno narodno delo je treba določiti računski, odstraniti pa goljufivi kovinski denar in kredit. Ozdraviti treba narode. Mi krepko verujemo v te nove narodne smotre, ker jih moremo z matematično gotoivosfcjo dojeti in pojmiti. Mi ljubimo te smotre — svojega boga — (ker ljubimo iz srca sebe in svoje življenje in življenje vseh bližnjih, ki si hočejo z vzajemno pomočijo življenje osrečiti in olepšati. Toda mi ne upamo le, marveč mi pričakujemo z vso gotovostjo, da se bodo ti naši smotri uresničili, ker srno dobro spoznali tesno zvezo med sredstvi in velikim smotrom in ker nas navdaja toplo navdušenje, s katerim sprejmemo radi na svoje rame trud in delo v dosego tega smotra. Tako slutimo razvojno smer socialnoenergetske svetovne družbe že vnaprej. Socialni delovni testament zapuščamo svojim potomcem. V svojem orisu ostane menda večen. Ogromno delo, izvršiti ga, je pa vesela življenjska dolžnost naša in neštevilnih vrst bodočih generacij. Sreča vsega človeštva je blizu! Dr. Albert Bazala, Zagreb. Problem ličnosti. (Nastavak.) V. Naturalističnih je črta izobila pokazao več romantički idejal, pa i ne bi bilo potrebno, da se njima posebno bavimo, kad se ne bi činilo, da če one biti sknpatičnije na robustnim likovima naturalizma nego li na razbludnim 'rokoko-figurania romantike. Sto dakle hoče naturalizam? Kao protivnik racionalizma pobija nje-govu tendenciju, da čovjeka izvede te kruga prirode, i da ga podredi idajnome svijetu; sam pak smabra čovjeka dijelom prirode i primjenjuje na njega njezinu zakonitost. Tako primjerice drži, da je čovjek od prirode egoista, da je altruizam samo ublaženi egoizarn, dobro djelovanje zapravo samo dobro shvačeni vlastiti interes, uopče sva čudorednost osnovana na nagonu za samo-održanjein, koji je posljednje pokretalo svega ljudskoga djelo-vanja. Kao jedmi skrajnost ovoga nazora poznajemo senzualizam i hedonizam, kojima je osjetna naslada izvor svakoj ugodi ljud-skoj, pa i ako iz toga izvora u kasnijem toku nastaije duševna naslada, i ako je poslijednja možda stalnija i mirnija, ona prva je življa, jača, i svakome bez velike muke dosežna. Jedva je potrebno i reči, da u ovakovu shvačanju, koije životu ljudsikome ne može podati vrednijega čilija od osjetna nasladjivanja, sve i ako bi bilo provedivo, kako njegovi h vabitelji misle, čovjek ne bi mogao zadiobiti nikakovu vrijednosit. Uzrne li se ipak jačina i iimo-žina užitka kao nijerilo, mogla bi njegovu vrijednost sačinjavati u najboljem slučaju sposobnost za uživanje, a to je premalo, da čovjeka uzvisi nad životinju i da mu poda dostojanstvo. Um-jereniji oblik naturalizma je onaj, koji doduše polazi od nagona za samoodržanjem i od osjetne naslade, ali upotrebljavajuči po-jam razvoja znade se zaletiti sve do ideaJističkih nazora, te po-činjuči na način Epikurov katkada svršava posve stoički. Pa ipak i onda se jedva uzdiže nad običnu trgovinu zamijenjivanjem: duhovna se naslada preporučuje — ne možda, jer bi bila sama po sebi vrijedna ili čovjeka dostojna, nego — jer pruža izvjesne prednosti prema osjetnoj. Za takovo shvačanje, kako je i pri-rodno, i stoga ponajviše proračunano, nemoguče je, da bi etičke vrijednosti bile pravo uvažene. Lukavština i spretnost primjerice ostaju svagda siposobnosti, ikojima se i po koja čudoredna omaška oprašta. Jednom riječi, duh ovoga shvačanja ostaje u prilično običnom simisilu utilitarističan, i kad se ono zaodjene i idealistične izraze. Postavlja li se dakle zahtjev umnoga života, onda mu je podlagam motivacija: jer se kralj toga fcOlje prOlaizi, a ne motivacija: jer eovjaku kao čovjeku tako »bolje pristaje. Naslada se ■doduše usavršuje i oplemenjuje, ali gledište vlastite 'blagote ostaje nepromijenjeno, usllijed toga i tenor života ostaje isti: prednosti duha izrabiti u svrhu prirodne težnje za srečom. Očito je za ta-kovo mišljenje duhovni život samo radnik u službi srede, te mu se i ne može podati vrijednost o sebi; a ako je tako, onda se i ne može zabtijevati drugo, nego da se sposobnosti njegove is-koriste za što ugodniji život, dočim o razvoju našega biča nema ni spomena. Jest doduše i to jedna kultura našega »ja«, ali ta-kova, koja sve izvan sebe, pače i duh u sebi smatra svojim sredstvom, jest to kultura samovlasna, samodopadna, sebe veli-čajučega individua, kojii poizna samo jednu težnju: da svoju oblast, svoj »ja« što više prošiiri. Ne radi se ni o tome, hoče H natura-lizam ovakovu kulturu, toliko je stalno, da je takav 'U njemu duh, pa se nitko ne može čuditi, što :je i taj duh našao svojih navjesnika primjerice u M. Stinneru, Pr. Nietzscheu, li. Ibsenu i dr. Koliko je romantika bila subjektivna i isticala načelo: selbst ist der Mann, toliko je naturalizam egoistično-individualiističan, a njegovo je načelo: allein ist der Mann. Svojim največim nepri-jateljima drži tradiciju i društvo. Ibsenu ie tradicija lješina na zdravome tijelu, a država kletva na pojedincu, pače i obitelj mu je zaprekom, da razmaše svoj ■»ja«. On ne če, da itko ulazi u krug toga »ja«, pa buduči da je to u obliku historijskoga i društvenoga života nemoguče, postaje protivnikom histerije ii društva. I koliko je romanticizarn poradi aristokratske uniišljenosti bio nesocialan, toliko je ovaj upravo anarkičan u socijalnom i etičkom pogledu. Sasvim prirodno: čovjek kao puka pnirodna sila ne može etički djelovati, on može kao i ostale sile u prirodi biti samo — jak; njegovo pravo je pravo jačega, votja je njegova volja k moči, njegov život nasilje, osvajanje, uništavanje. Tako Nietzsche proglašuje slohodu instinkta, te stav.lja vrijednost čovijeka u moč, u heroički gotovo pusto-lovni život. Savjest je, veli, sapala djude, te su postali bojazljivi, neodvažni, nejunačni. Stoga treba razibiti njezine predsude, i uvje- riti čovjeka, da ije on baš tako malo kriv kao ona strijela, što pali i ubija, treba proglasiti nedužnost njegovu, da se uzmogne opet veseliti, da se bez straha, bez grižnje savjesti uzmogne od-važiti na sve. Slično i Ibsen hoče Ijude s robustnom savjesti, koji če znati slomiti ograde, što ih je oko njih podigao društveni život, povijest i moral. Naturalizam stavlija čovjeka pod samu estetsku mjeru, kako je i razumljivo, jer prirodne sile imadu samo intenzitetu, te po snazi i opsegu mogu doista biti estetski vrijedne. To čini simpatičnim ono titansko teženje, što ga propovijeda naturalizam, sim-patičnijiim svakako od komodne genijalnosti velikoga čovjeka romantike. To podaje ovome nazoru snažnost, životnu vedrinu, razplaimčuje ga želdom k napredovanju i osvajanju novih ciljeva. Ta energička, ta optimistioka i ujedno idejalistička črta sačinja-vaju vrijedne 'Stranice naturalizma. Naižalost je uz njih mnogo toga, što im odmah osporava vrijednost, a sve su to samo grijesi osnovnoga stajališta, da ije čovjek — priroda. Kao priroda doista bi mogao doči u obzir samo kao intenzivna veličina, i onda bi heroizam i titanizam mogli sačinjavati njegovu vrijednost. Prirodne sile naime imadu samo jedno mjerilo vrijednosti, to je estetsko, i protive se svalkome drugome shvačanju. Etičko je gledište za njih irelevantno, pa i ako se kadgod kaže, da su sile iprirodne elementarnom provalom svojom prouzročile štetu, nikome ne če pasti na um, da prirodu osudi kao zlu, a gdje opet sile njezine stvaraju dobro za čovjeka, tamo je doibrota njezina nehotična, dakle — neskrivljena i samo prenošenjem svojih mjerila na nju možemo ije nazvati blagotvornoin. Ona samo doista stoji s onu stranu dobra i zla, to ‘jest, oblast ocjenjivanja prema dobroti i zloči ne seže do nje: prirodne sile nijesu etičke. iKad ibi dakle za čovjeka dostajalo prirodno gledište, onda bi doista jačina volje, snaga teženja, sila i moč mogli satvoriti njegovu vrijednost. Mi bi smo 'se divili .i cijeniili bismo čovjeka, koji poput titana može premještati bregove, otkidati vrhunce go.ra i pračkati se s njima, koji bi poput silna oJimpijskoga vladara kosom potresa« svijet ili snažno obuj-mivši stupove hrama potresao njime ii pod ruševinama njegovim pokopao neprijatelje svoje. :Ne dostaje li to gledište, onda vrijednost snage ne raiste sa veličinam samom, pače obrnuto, ona je to manja, što se više udaljuje od etičkih gledišta. Uvaži li se to, onda če se uvidjeiti, da razvijanje ,ne znači uvijeik napredovanja; deviza: uvijek dalje ne znači sama po sebi ni svagda: uvijek k bodjemu. Ustrajnost i dosljödnost raije svagda vrLinom, a snaga i odvažnost postaje to gora, sto igoremu služi. Dosljedni natur ali-zam, a samo taj može pravo doči u obzir, uzalud ihi htio, da čo‘v-jeka izuzme ispod etiökoga gledišta, da mu tako pribavi prirodnu nedužnost: jer čim toga gledišta nestane, nestaju iz životne slike i najznačajnije humane črte, što najjasnije svjedoči, da je etiičko gleddšte s čovjeenosti usko skopčano. Ima doduše i drugih oblika naturallizma, ko/ji prave izvjesne koncesije umu ili hoče da naprave kompromis s etičkim oblastima, ali svi takovi pokuša ji izlaze ko-načno na ovaj isti cilj, kojega se samo ne usudjuju otvoreno označiti: naitne za njih je poprijeko um samo sredstvo, da omoguči što veču slobodu instinkta, etika samo koprena sila i pokrivalo, pod tkojim se razvija izvan-etioki, prirodni, kako kažu, život. Ci-jela kultura postaje takoivome shvačanju samo forma, da se po-ljepšaju i prekriju '»prirodne« težnje. To je točka, gdje se ovaj nepotpuni naturalizam sastaje s onim svakidašnjim racionalistič-kim formalizmom: obadva su neiskreni, obadva se zaodijevaju kulturnim formama, da prekriju njima unutrašnjost; oni uzimaju na se sliku umnosti i morala, ali ne uzimaju njihova sadržaja, nego pod tom slikom ugadjaju, koliko je več moguoe, prirodnome životu. Ovaj se naturalizam kao i njegov blizanac racionalistični formalizam čine kao nejunačni izrodi racionalizma i naturalizma, nemajiuoi odvažnosti, da zastupaju jednu čistu skrajnost, sam ra-cionalizam ili čisti naturalizam, a i ne umijuči zahtjeve umnoga života s prirodnim očitovanjem stopiti u jednu sliku, pa tako ■kriju u sebi zapravo dviije nes'ložene slike života, od kojih jedna služi kao odijelo, a druga se pod tim odiielom skriva. Obadva boluju na istoj bolesti: u njima se nije slučila umnost i nagon, priroda i kultura, oblik i sadržaj, pa zato i ne može na njihovu tilu nastati ličnost. Radi li se dakle o kritici naturalizma, onda dolazi u obzir samo njegov izraziti, radikalni doduše, ali bar pošteni oblik: taj je otvoreno amoralan, ili bar hoče da to hude. U njegovoj iskrenosti leži njegova snaga, i ujedno važan prinos k shvačanju ličnosti. Po tam čemo od ličnosti osim ostalih svojstava nužno tražiti, ako i ne, da jest prirodna sila, ali da djeluje poput prirodne sile, da oblik njezin hude u skladu sa sadržajem, da izvanjština odgovara duši, jednom rijoči, da u njezinu očitovanju ne bude ništa prisiljeno, ništa -umjetno, nego sve pr ir od no iskreno. Zabluda je naturalizma u tom, što je takovu iskrenost držao mogučom samo u stanju »prirodne nedužnosti« i instinktivna života; stoga je i» vrijednost 'ličnosti dobila čisto estetski karakter. To je jednostra- 110 i nedostatno gledršte; zahtjevi kulturna života vode svakako preko njega. No ovaj prelaz k d ringom e gledištu ne mora značiti prelom s prirodom, a život, ko j i pod njim stoji, može biti pri.ro-dan, i ako nije priroda, jer granice prir odnos ti sežu dalje nego priroda sama. To sve upučuje, da se 11 naturalizmu križaju dvije misli, od kojih je jedna neopravdana, a druga se dade iprovesti i u obliiku života, koji se podredijuije umnim svrhama. Neopravdana je ona misao, kcljom se priroda označuje kao nagon i st »vij a u op reku s umom, po čem um izlazi kao k var itd j prirode; ista se pogreška počinja, kad se u ovakovu opreku stavlja priroda s kulturom, te se čini, što je kultura, ida več ne može 'biti prirodno. Ne da se poreči, da je doista kadgod kultura pošavši krivim putem -iskvarila ili recimo izobličila priirodu, no tko bi stoga odsudjivao kul turu uopee, počinjao 'bi pogrešku, koja se zove fallacia accidentis, a sastoji se u to, da se opčeno ili o hivstvu bilo čega tvrdi nešto, što se dogodilo slučajno, jednom ili pod izvjesnim prilikama. Ako je kada koga izvjesna knjiga pokvarila, hočemo li čitanje uopče za'braniti? tli knjige spaliti? To ne bi bilo prema današnjem shva-čanju, a isto tako niie i ne može biti savremen više nikaki zov u prirodu, 'jer ljudstvo se ne vrača k prevladanome stupnju razvoja, a treba li da se na kulturi što mijenja, onda se ne može raditi o uspostavljanju prirode, nego samo o liječenju bolesti ili ispravlja-nju zabluda kulture, dakle o 'uspostavljanju prirodnosti. Opreka prirode i uma podsječa na poznatu opreku u teoriji spoznaje iz-medju osječanja i mišljenja; dok je teorija o spoznavanju stajala pod njom, nije mogla iziči iz spora, je li osječanje spoznajni faktor 111 mišljenje, pa dok su racionaliste progilašivali osjetni svijet ilu-zijom, za senzualiste bio je t. zv. inteligibilni svijet imagiran. Ko-načno se 'iipoznala neplodnost te takove prepirke, upoznalo se, da pri spoznavanju sudjeluje i osječanje i razum i da misaoni svijet ne leži nigdje izvan ili preko osjetnoga, i'li drugim riječima, da ne prekoračuje pozornicu iskustva. Spoznaja može zaroniti u dubine ■iskustvena svi'jeta, ona ga može projicirati u visinu do ideja i ide-jala, ali odnošajna točka svih tih misaonih tvorevina ostaje sam iskustveni svijet. Slično je na nauku o životu djelovala opreka prirode i kulture, te su se prepirali naturaliste i racionaliste, hoče li život podrediti prirodi ili umu. U toj opreci je dakako um več unaprijed morao vrijediti kao nešto, što nije priroda, a opet pri-rodnost 'je dopala instinktu. Onda je s as v im razumljivo, da i nije bilo drugoga li'jeka od neprirodnosti, nego povratak k instinktivno me životu. No očito je, da kultura ne izlazi izvan prirode; uzlaz u n'ju ne znači rastanak s prinodom, pa i alko se njome prirod n e sile transformiraju u kulturne faktore, ne nastaju tim metamorfoze, n kojima se mijenja narav. Dok postoji ona opreka, po kojoj se cini, da je svijet prirode odijeljen od svijeta umnosti, ne može prodrijeti sipoznaja, da faktori života nijesu Hi instinkt, što hoče naturalizam, ili um, što hoče raoionalizam, nego i instinkt i mm. Kad ta spoiznaja prodre, onda če se uvidjeti, da se prirodni život ne sastoji u instinktu niti da se dade osnovati naprosto tako, da se iz njega eliminira umnost, iti ako se več ostavi, da se samo stavi u službu instinkta, več se prirodni život sastoji u valjanu odnošaju instinkta i tima. Ne čini dakle prirodnost instinkt ni ne-prirodnost um, nego i prirodnost i neprirodnost nastaje iz odno-šaja instinkta i umnosti. Tko pravo gleda, vidjet če, da to daje jednu dnugu misao prirodna života. To je ona misao, za koju smo rekli, da je opravdana, ali se oi naturalizmu miješa sa misli života po prirodi. To 'je misao o životu, što ga karakterizuje prirodnost, ne priroda, a takav je život moguč i kao kulturan život, jer ništa ne označuje pravu kultura koliko to, da je prirodna, da je ipoput instinkta živa, snažna, iskrena. Ra zlu če ‘li se ove dvije misli u 'naturalizmu, može se s njime i obračunati. Neosnovan je, a ponajviše i nekulturan, u koliko se obrača pravome ili umišljenome stanju prirode; opravdan, ali i izvan njega provediv je zahtjev prirod'na života, koliko se pod tim razumijeva prirodnost: ne dakle natrag u priroda, nego naprijed k prirodnoj kulturi — to bi bio razultat naše kritike naturalizma. £to slijedi otud za shvačanje ličnosti? Ne treba duga razlaganja. da se upozna, kako je bezuspješno nastojanje htjeti čovjeka učiniti pukom prirodnom šilom i mjeriti mu samo estetskim mje-rilom; isto tako je uvidljivo, da se ličnost ne da zamisliti bez odno-šaja k etičkim vrijednostima, jer taj odnošaj čini tako važnu stranu prirode ljudske, da se eliminiranjem iste lik ljudski ne samo mijenja, nego 'upravo pretvara. 1 ideja čovjeka prekoračujuči čovječ-nost poprima titansko ili herojsko obilježje, kao primjerice kod Nietzschea, kojega je »Uebermensch« postao gotovo popularan, ali baš tim odvajanjem od čovječnosti postao je nesposöban, da čovječjemu životu poda vrijedan sadržaj: idejal čovjeka treba doduše da je nad čovjekom, ali ne preko čovječnosti. Humani-t e t čini gornju granicu ideje čovjeka, preko koje se ona raspli- njuje ii inanje ili više fantistične, mitološke i sil. predodžbe. Isto je tako prema dolje njezina granica ip .r i ro d n o s t, a predje li dalje u naturalizam, onda gu:bi lice svoje paput slike, koja se u nepo-godnome joj mediju raspršuje. (Dokončit če se.) Dr. K. Ozvald: Bistvo in vzgojni pomen sugestije. Ne samo knjige, kakor to trdi latinski rek, temveč tudi posamezne besede imajo svoje vrste usodo. Besedo »vojska« n. pr. smo pač vsi že neštetokrat slišali in brali, tisočkrat jo vsi že rabili v pogovoru. Toda nje vseibina, mislim, nam je, vsaj kar nas je sodobnikov izpod pet križev, ostala 'pač do najnovejših časov nejasna kakor glas zagorskih zvonov. Trebalo je tako silnega sunka v rebra, kakor so bili dogodki, ki so se pravkar odigrali na Balkanu, da smo si nazadnje rekli: »To je torej vojska! Ali je res mogoče, da se kulturna Evropa za poravnanje 'raznih sporov v človeški družbi še ipočetkom 20.stoletja poslužuje tega, kar nam je v mislih ob besedi »vojska«?« — Lahko bi kar :po vrsti dalje našteval besede, ki so nam, rekel bi, lepe, a napol prazne škatlje; nismo se namreč potrudili, seči globlje na dno, kjer leži bogata vsebina. Skoraj ibi se dalo reči, da ni bilo pravega povoda, vprašati se po jedru te in one besede, ki se nam včasih z neke vrste slastjo obrača na jeziku. Tako nam je n. pr. še le Cankar s svojim bičem vzbudil zanimanje za pojme »rodoljub«, »domovina« .. a delavsko gibanje za vsebino besedam: delo, delavec itd. Tak le »Hans in allen Gassen« se mi zdi tudi beseda sugestijami jo hočemo na teh stranicah vprašati za 'izkaznico. 1. Bistvo sugestije. Za pomen besede »sugestija« se v zadnjih desetletjih ;z rastočo vnemo zanima psihologija, osobito francoska1), odkar je škotski ') Za praktično rabo (zlasti zdravnika in učitelja) bi opozoril na pomembno knjigo, ki jo je spisal francoski klinik in psiholog E. Levy in ki jo v nje navdušenem Uvodu priporoča čitatelju znameniti proučevalec sugestije B o r n lie i m : »Die natürliche Willensbildung. Eine praktische Anleitung zur geistigen Heilkunde und zur Selbsterziehung von Dr. Paul Emil Levy. Übersetzt von Dr. Max Br ahn. Zweite Auflage in deutscher Ausgabe.« Voigtländer Leipzig 1909. zdravnik James Brei d (1795—1860), glaiv.ni započetnik novejšega hipinotizma,, sredi prejšnjega stoletja opozoril na pojave, ki jim pravimo: sugestija, sugestivnost, sugestibdlnost. 2e ob besedi »psihologija« sami rada iiz,preleti tega ali onega neke vrste tajna groza; ob besedi »sugestija« in celo še spričo nje bolj .razvitega bratca, ki se imenuje »hipnoza«, 'pa marsikomu fantazija takoj natke celo mrežje tajnih nitk, ki mu duha kar 'direktno zvežejo s 'pokopališčem. A kaj nam pove znanstvo o pojavu, ki ga imenujemo sugestija? Na podlagi tozadevnih izsledkov v precej razsežni psiholo-gični literaturi, ki proučuje problem sugestije, za enkrat lahko rečemo: temu, kar ima v mislih latinski izraz sugestija,2) bi po naše dejali — vpliv. Komu kaj sugerirati, se pravi, nanj — z uspehom —vplivati v tem ali onem smislu. Vpijočemu otroku, ki je padel na cesti ter se pobil, boža mati poškodovano koleno, češ, »saj ni nič«, in — otrok 'utihne. Ako govorimo v danem slučaju o vplivu, nam je pred očmi vsaj dvoje duševnih subjektov, ki sta v tej medsebojnosti, da je eden izmed njiju povod 'drugemu za svojevrstno miši j e-n j e, č u s it v o v a n j e in zlasti hotenje. Tako n. pr. govornik vpliva na 'poslušalca, pisatelj na Ibralca. Klasičen zgled literarnega vplivanja sta pač Werther in pa La nouvelle Heloise (1761), ta evangelij prirode, kjer Rousseau poje slavo ipniradinim tajnam in n. pr. določi, skoraj bi rekel — dekretira, kaj je »lepa pokrajina«.1") Spričo sugestije moraš torej razločevati tisti v 'duševnem oziru aktivni jaz, od katerega prihaja vplivanje, in pa tisti duševno pasivni jaz, ki ga recimo moje vplivanje izpremeni v tem in tem smislu. O tistem človeku, ki od njega prihaja duševni vpliv, pravimo. da je sugestiven (vpliven); o onem pa, ki. si da kaj sugerirati, da je sug e s t i b e 1 (dostopen vplivu). So pa tudi take vrste slučaji, kjer sam na se vplivaš, t. j. si sam kaj sugeriraš (a v t o s u g e s t i j a). Boječ človek n. pr. gre po noči skozi gozd, ves v strahu, da ga kdo napade, in — vsako tretje deblo ima za hudobnega roparja. Vseh vrst predsodki in s) Suggerere = podtekniti. s) »Pokrajina v ravnini se mojim očem nikoli ni zdela lepa, če bi tudi morda bila. Jaz zahtevam hudournikov, skalovja, borovcev, črnih gozdov, gorovja, težavnih stez gor in dol, prepadov na desno in levo, ki mi pošteno bude grozo.*. fanatizem, Jažnjivec, ki nazadnje veruje svoje •laži, tiisti, ki si sam daje poguma v tem ali onem položaju, domišljavi bolnik, ki ga je ovekovečil Moiliere, čestokrat »vzori« itd. so tipični vzgledi avtosugestije. — Meja med obema vrstama sugestije se ne da točno (potegniti; 'bolij ai:i manij ise opirate druga na drugo.4) Toda v čem obstoji to vplivanje človeka na človeka, ki mu pravimo sugestija? Kdor pod vplivom (tuje) sugestije kaj veruje, čisla, stori, ta ne očituje svojega mišljenja, čustvovanja, hotenja, ta je marveč kar pasivno sprejel plod tujega mišljenja, čustvovanja, hotenja; pri tem pa ima vendar nekako zavest, da je taka misel, čustvo, dejanje — bilo produkt njegovega lastnega mišljenja, čustvovanja, hotenja. Potemtakem pa stopa sugestija v tesne odnošaje s tistim pojmom, ki mu pravimo s 1 e d o v a n j e (Nachfolge), ter se iznebi svojega na prvi pogled skrivnostnega obi-iežja. »Slediiti komu« pa se ne pravi — posnemati koga.8) Apostoli so Kristusu sledili in ne ga posnemali; dober vzgled hoče sledova-teljev in ne posnemalcev. »Wie er sich räuspert und wie er spuckt, habt ihr ihm treulich abgeguckt«, v tem je jedro posnemanja. Cankar se sramuje »posnemačev«, ki so mu »ukradli« slog, dvomim pa, da bi ne bil vesel svojih nasledovateljev (vrednih »učencev«). — Kaj je misel narodne prislovice: »Kicr ena gos pije. tam vse druge pijo«? S u g e s it i j a ni n i č d r u g e g a, nego p s i li i č 11 o vplivanje (učinkovanje) na koga ob izredno znižani samodejnosti njegovi. »Sugestija je duševno vplivanje, ki ga vrši oseba na osebo. To ni zigolj fizično dejstvovanje, temveč vpliv, ki učinkuje s pomočjo uma, čustev in volje... Vsled duševnega vpliva ravna in misli pod sugestijo stoječi posameznik drugače, nego bi to storil, ako bi ibil prepuščen samemu sebi. Kadar torej izpremeniš svoje naziranje in svoje ravnanje, ker si bil tako in tako poučen, takrat se ne pokoriš sugestiji; ta izpremem-ba se je izvršila s tvojo privolitvijo, je izraz tvojega hotenja, določena po tvojem preudarku in kritičnem čutu, posledica Obenem razumnega in dobinovoJjnega uvaževartja.« (Bine t"). Nekoliko vzgledov: Somišljenik stranke veruje »svojemu« glasilu na besedo, ne da bi vobče izkušal dokazila kaj presojati; ‘) Gl. Lev y, 1. c., str. 85. B) Pishologično zanimiv je glagol ubogati, iz .,bogvati“ t. j. bolgati; in to iz nem. „Folgen“ (gl- Pleteržnik, beseda „ubogati“). e) Gl. M e r c i e r-Habricli, Psychologie, II. str. 211. dovolj mu je, da to in to stoji — »črno na belem«. Dama X. si je kupila tak in tak, ne ravno lep klobuk, češ, lep je: zadnja moda je ta »model« proglasila za lep. Med gledališko predstavo začne nekdo ob tem ali onem stavku ali pa celo besedi, ki jo je izgovoril igralec, ploskati; in kar naenkrat zaploskaš tudi ti. V prvem slučaju je člankar bralcu sugeriral svoje mnenje, v drugem moda kiu-povalki svoj okus, v tretjem neznanec tebi dejanje. — Pravi vzor sugestibelnosti pa so vsi tisti, ki nimajo ali pa vobče ne poskušajo, oziroma si iz 'tega ali onega razloga ne upaijo imeti svojega mnenja. Tipičen vzgled takega nesamostojnika ostane pač za vse čase Hamiletov komornik Polonij:7) Hamlet. Ali vidite tam oni oblak, skoro ves podoben kameli? Polonij. Za Boga! Resnično je podoben kameli. H a m 1 e t. Zdi se mi, da je kakor podlasica. Poloni j. Hrbet ima kakor podlasica. Hamlet. AH kakor kit? Poloni ij. Čisto kakor kit. — Nad vse važno vlogo igra v življenju sugestija v obliki soseščine in pa tolažbe ali bodrila. — a) Soseščina (milieu) ie vpliv, ki ga deloma neposredno, deloma posredno, trajno ali pa le inimoigrede imajo na nas skozi vse življenje »najbližje okoliščine, naši z.nanci, skratka vse osebe, ki smo ž njimi v kakih odnošajih.« Levy trdi, da je to večinoma nevaren vpliv. »Vsak človek mora ravnati po svojih naravnih darovih, v kolikor ne ugovarja razum; to (je jasen zakon. Zato pa si instinktivno poiščeš enakomislečih prijateljev, da se skupna nagnjenja lahko po svoji volji otresejo vseh vajeti. Tako se pretirajo naše napake, a pretirajo se tudi naše prednosti ter lahko postanejo iz njih na ta način napake.«8) — b) In o tolažbi ali bodriilu, ki jih včasih tudi 'najtrdnejši značaj išče na ta ali oni način, pravi Levy: »Najboljši dokaz za ta davek, ki ©a je treba plačaiti prirodi, so ravno možje najsilnejšega hotenja; ti se najprej podvržejo trajnemu sugestivnemu vodstvu. Tako n. pr. knez Bismarck, ki je v najtežjih trenot-kih svojega političnega življenja iskal svet svojega zdravnika ter se kar najtočneje po njem Tavnal.«9) ’) Shakespeare, Hamlet, III. 2. *) L. c. str. 81. *) L. c. str. 87. Sugestija je ena izmed tistih — prav nič nenormalnih — medsebojnosti, ki vežejo človeka s človekom. Da se mnogokrat ne moremo ubraniti duševnega (sugestivnega) vpliva, ki 'prihaja od tega ali onega človeka, to je d e j s t v o, ki ga je v življenju treba vpoštevati. Sugestiji je v danih mejah vsakdo dostopen. Le reci komu: »Na čelu ti sedi muha!« in, ne da bi kaj pomišljal, brž izvrši kretnjo, da bi odpodil muho. To vedo prav dobro vsi šarlatani, 'zapeljivci, govorniki.10) A tudi tukaj so izsledovalci ugotovili »individualne razlike« od osebe do osebe. »Kolikor glav, toliko različnih darov in toliko različnih vrst sugestiibelnosti spričo enakih vtiskov.« (B e ir n h e i m). Kako pa sugestivni človelk komu, rekel bi, »izipreže« njegovo mišljenje, čustvovanje ali hotenje ter mu »podtakne« svoijega, ito je vprašanje, ki najbrž že zadeva ob meje človeškega spoznanja. — Hipnoza (uspavanje) se le kvantitativno razlikuje od sugestije, to se pravi, je le v'šja stopnja sugestije. 2. Sugestija in vzgojevanje. Kaj je bistvo v z go j e v a n j a v najširjem pomenu besede, t. j. ne da bi ob tej besedi jemali v misel le otroka na eni in pa stariše ali šolo na drugi strani?1) Moderna pedagogika pravi: »Vzgojevanje je moje premišljeno učinkovanje na oblikovanja zmožno življenje tega ali onega človeka«. S pomočjo tistega dej-stvovanja, ki mu pravimo vzgojevanje, naj gojenec polagoma dobi to in to obliko, ki je vzgojevalcu kot vzor pred očmi. In kaj je ta vzor? (Govorim o vzgojevaniu, ne o izobraževanju!). Zdi se mi, da je pravo zadel poredni Tolstoj, trdeč na nekem mestu v svojih vzgojeslovnih spisih, da je vsakemu vzgojevalou, čeprav bi se tega ijasno ne zavedal, kot vzor pred očmi — svoj ljubi »jaz«. Gojenec naj bi postal tak, kakonšen je vzgojevalec. Učitelju, stari-šem, vsakemu »voditelju« služi za merilo pri vzgojevanju pač lastni jaz. »Tu se«, človek bi skoraj rekel, »špeglaj brumna duša!«, ti pač sili na jezik, ko očitaš »gojencu« to ali ono netaktnost, pregreho, napako. In isitotako po svojih vzonih in mazorih skuša vzgajati stranka somišljenike, društvo člane, cerkev vernike, država >•) Gl. M e r c i e r-Habrich, 1. c. str. 212. ‘) Saj n. pr. vzgaja tudi stranka somišljenike, društvo (gospodarsko, izobraževalno, politično) svoje člane, cerkev vernike, častnik vojake, zdravnik bolnika, poslovodja delavce itd.! državljane, vojaška uprava vojake, slikar gledalca, pisatelj črtajoče občinstvo itd. Vzgojevalec skuša torej gojenca po (svojem) načrtu pre-ustrojiiti. Toda vzgojevanje je neke vrste medsebojnost, ki v njej razen vzgojevaloa in njegovih načrtov prihaja tudi gojenec v poštev. In odločilnega pomena se mi zdi vprašanje: ve li moj gojenec, da ga nameravam po tem in tem premišljenem načrtu pre-ustrojiti v drugačnega človeka, nego je sedaj? Menda ne bo nikdo ugovarjal, če rečem, hvala Bogu, da tega 11 e ve, kajti sicer — man merkt die Absicht und wird verstimmt! Vsaj v uspešnih slučajih (blagovoli, bralec, v tem oziru pogled obrniti recimo na svoja »leta nerodne«!) lahko rečemo, da gojenec ni vedel za vzgo-jevalčeve načrte. Od vzgojevalca marveč prehaja na gojenca — ako imamo v istini pred seboj dojstvovanje, ki zasluži ime vzgojevanje — neke vrste nevidna duševna sila, ki se ji gojenec ne more ubraniti in ki se ji vsled tega hočeš nočeš uda. Tej sili navadno pravimo avtoriteta (ugled); to je pojem, ki se v najnovejših časih začenja zanj sociologija precej zanimati. Vpliv avtoritete je, od go-jenčeve strani, neke vrste radovoljno udajanje, ki pa vendar ne sloni na zavednem preudarku. Ta ali ona oseba mi s samim bivanjem svojim vabuja spoštovanje in ljubezen, ki jih radovoljno plačujem s svojo vdanostjo, ne da bi pravzaprav vedel, čemu in zakaj. A v t oir i t e t a-). — Avtoriteta ni morda isto, kar strah. »Avtoriteta, ki se nanjo opira postava, apelira na vse drugačne elemente v bistvu človeka, nego li na strah.« (H ö f f d i n g). Avtoriteta je d us e v 11 a sila, ki prihaja od te ali one osefbe ali pa tudi stanu (duhovski s.), socialne organizacije (država, društvo, stranka, razsodišče, konferenca), šege (krvna osveta pri Albancih, pobratimstvo pri južnih Slovanih), ideje (demokracija, narodnost). Kakor katerasibodi duševna sila, tako tudi avtoriteta ne more inače, t. j. po drugi poti, učinkovati na človeka, nego s pomočjo !) Temelj tem izvajanjem o avtoriteti tvori poglavje „Die Autorität des Lehrers“ (str. 229—249) v lepi knjigi Jerusalemovi: Die Aufgaben des Lehrers an höheren Schulen. Erfahrungen und Wünsche von Wilhelm Jerusalem. Zweite, neu verfasste Auflage der Schrift „Die Aufgaben des Mittelschullehrers“. Wien u. Leipzig. W. Braumüller. 1912.—IX -f- 392 str. Cena vez. 12 K. tvarnih medijev: s pogledom, z živo besedo, s pisanimi ali tiskanimi stavki. Toda uvaževati je treba, da so ti tvarni pripomočki le sredstvo in ne bistvo. Iste besede in iste kretnje, ki učinkujejo takoj in globoko, ako jih rabi avtoriteta, ostanejo brez učinka, če nimajo v zaledju duševne sile, ki je bistvo avtoritete. »Avtoriteta je vse, kar ima po svoji moči veljavo, po svoji veljavi moč: oseba, stan, socialna urediba, običaj, ideja.« (Ei'sler). Ako imaš duševnih sil (znanje, trdno voljo, izbrušen okus), boš si osvojil, »omrežil« gojenca, četudi te pni roda v telesnem oizinu ni usitvariia kdove-kaj avtoritativnega. So učitelji, vsake vrišite voditelji, kolovodje (otroci!) itd., po svoji postavi majhni in neznatni, ki pa vendar suverenski obvladajo gojenca, imajo izborno disciplino ter n. pr. učenca spravijo k delu. So ipa tudi taki, ki jih diči imponirajoča postava, krepak glas, vobče vsa vnanjost, katera za prvi hip gojencu vzbuja rešpekt, ki pa vendar polagoma postanejo le igrača svojih gojencev.'1) Kajpada se lahko tudi ipripeti, da na druge bolj vplivaš s tem, za kar te ljudje imaijo, nogo pa is tem, kar v isitini 'si in znaš (stotnik Kopeniški, bolnikovo zaupanje v vse možnost zdravnika, kakor slana učinkujoče besede »Eh, kaj bo ta!«, izgovorjene na naslov osebe, ki jo spoštuješ). Avtoriteta ima torej svoj sedež v duševnosti ter more le odtod vršiti svoj vpliv. V življenju stoji človek pod vplivom več vrst avtoritete. Nobena te nima popolnoma v svoji oblasti. Ta učinkuje bolj na tvoj intelekt, druga zopet na tvoje čustvovanje in hotenje. Talko n. pr. učenjaku, ki je avtoriteta na svojem poprišču, slediš brez upiranja, dočim na tvoje hotenje morda ne bo merodajno vplival. Po drugi strani pa n. pr. opazimo, ida se otroci starišem brez ugovora pokorijo čestokrat še tedaj, .ko že v znanju ali v izobrazbi svoje roditelje daleč prekašajo; tukaj stariši ne vplivajo na razum, temveč na hotenje otroka. Vpliv umetnikov je postaviti v račun našega čustvovanja.4) — V svojem bistvu pa avtoritativni vpliv ni nič drugega, nego sugestija. A je zame na tem ali onem poprišou avtoriteta, to se pravi, da n. pr. njegovo sodbo o tem in tem predmetu sprejmem brez prigovora ter sem tudi pripravljen jo braniti proti napadom, in sicer tem bolj, čim višja avtoriteta mi je A. Vpliv ugledne osebe pa se ne očituje vselej na tako neposreden način. Včasih zadostuje že sama misel na osebo, »ki bi 8) Jerusalem, 1. c. str. 231. *) J erusal e m, I. c. str. hotel imeti nje umske in nravne lastnosti, ki občuduješ nje odporno in življenja prekipevajočo silo, nje resni značaj ali absolutni duševni mir« (Levy). — In veliki učinek priljubljenih »ljudskih« govornikov, gonilna sila nekaterih gesel (enakost, svoboda, bratstvo!), moč vkoreninjenih, »častitljivih« šeg, običajev in starih tradicij (številka 13, petek, pregovori), priljubljenih knjig itd., vse to se opira na njih sugestivnost.6) In kaj sledi za vzgoje val ca liiz spoznanja, da je ugled (avtoriteta) neke vrste sugestija? AlLtudi ifcukaj lahko rečemo s Comte-om: »Iz vednosti klije previdnost, iz previdnosti dejanje«? Jaz bi odgovoril — da! Dozdeva se mi namreč, da iz omenjenega spo-znarnja sledi troje načel: 1. Le tedaj boš gojenca potegnil za seboj, ako imaš pri njem ugled. 2. Ako uživaš ugled, pomisli, da avtoriteta ni sama sebi namen, temveč le sredstvo. Vprašaj se torej prav skrbno, kaj presajaš v tujo dušo s svojo sugestivnostjo!“) 3. Glej, da ohraniš ugled! Alfa in omega vzgojevalne umetnosti se mi zdi misel: ugled izgubil — vse izgubil! Tudi a v t os n g e s t i j a lahko postane blagoslovljen pripomoček za vzgojo, — za s a m o v z g o j o. Kdor je vzdražljive narave, temu je mogoče, polagoma »svojim potezam vtisniti mirnost in vsakokrat brzdati živahnost svojih kretenj«. Kdor je nagle krvi, se lahko sam primora počasi hoditi, počasi pisaiti in počaisi ijesti. Ako si žalosten in pobit, zapoj si pesem! V vseh teh in podobnih slučajih je začetek težak, potem pa stvar pojde »sama«. To nam nazorno pojasnjuje Lev y7) ob vzgiledih 'iz svoje bogate izkušenosti. Pa tudi za vresničenje velikih smotrov, kakor so »izpreobr-nitev«, »prebujenje«, »novo življenje«. Lev ys) toipfo priporoča prirodno moč avtosugestije, češ: obnašaj se, kakor bi bil tak, kakoršen želiš biti! In uspeh bo sledil! In tudi z besedo se slikaj takega, kakor bi rad bil: »obdarjenega z energijo, silnim hotenjem, dobrotljivostjo itd., polnega moči, telesnega 6) Jerusalem, 1. c. str. 234. 6) sVpliv vzgoje se vsled vednega stika z drugimi ljudmi vleče skozi celo naše življenje. Vse zavisi od tega, da si izbereš prave učitelje in vzglede«. (Levy, 1. c. str. 79). ’) L. c. str. 72. *) L. c. str. 73. zdravja, malone ali pa čisto izločenega od te ali one bolezni, čeprav še v istini jasno oipažaš nje sledove. Lažnjivec nazadnje sam verjame svojemu bahaštvu; in marsikdo se z večnim pripovedovanjem svoje neznatne slabosti res napravi bolnega. Tako boš sam na sebi sovražil liizpretnemibo, tokrat s silno /zavestjo velike koristi za svoje telo ;in svojega duha«. — Beseda ima tukaj silno moč. »Izpočetka človek govori tako, kakor misli, pozneje pa misli tako, kakor govori«. (M aii n e de Bi ram). Dr. Oto Stehlik: Karel Havliček~Borovsky o Slovencih. Viri : I. Havlfčkovi časopisi : Pražske Noviny 1846—1848 Narodni Noviny 1848—1849 Slovan......... 1850—1851 Českd Včela . . 1840 1848 II. Havličkova korespondenca iz izdaje: Lad. Quis, Korespondence K. Havlfčka-Borovskeho. III. Havličkov: Duch Närodnich Novin, Kutnä Hora, 1. 1851, obsegajoč najvažnejše članke iz „Nar. Novin". IV. Havlfčkovi spisi v izdanju di\ Zd. Tobolke; I., II., III. V. Lad. Quis. „Bäsnicke spisy K. Havlfčka“. Iz literature o Havličku : T. G. Masaryk: K. Havliček ; Em. Cha-lupny : K. Havliček, sociološka in psihološka slika ; K. Tuma : K. H. Borovsky, najslavnejši češki publicist; dr. Jul. Glücklich: K historii na-šeho politickeho programu, vNaše Doba“. — Ostali viri : Glej tekst. I. Težko ije povedati, je li imel Havliček kaj .bližjih osebnih stikov s Slovenci. Verjetno je, da je osebno ipoznal nekoliko slovenskih prvakov, morda Stanka Vraza. Kesneje je gotovo njegovo politično delovanje povzročilo, da se je kot potsilanec dunajskega državnega zbora seznanil z zastopniki avstrijskih Slovanov, gotovo tudi s (slovenskimi 'poslanci, ter stopil ž mjimd v ožji stik. Ni pa povsem izključeno, da se ni že poprej osebno bliže seznanil s Slovenci glavno za časa svojega bivanja v Zagrebu, kjer je bival v zadevi slovanskega shoda. Kolikor se je dalo ugotoviti, omenja Slovence prvič >v svoji pesmi »Do pamatni knihy v Bukovine, v Taträch,« napisani 25. avgusta 1842, kjer opisuje grmeče učinke Slovanstva, kadar se osvobodi. Verzi se glase: Kdyby se spojili Srb, Chorvat, Slovenec jak male potücky ve velky Dunajec: atd. (Quis, I. str. 10., tudi Ckalupny, str. 223). Vidimo, da je že 'kot mladenič imel ta čas zelo razširjeno zanimanje za slovanske zadeve, o katerih si je priskrbel natančne podatke od svojih prijateljev v Moskvo, kjer je živel kot vzgojitelj. Tako mu je pisal njegov prijatelj Frariitišek Q-iirgl v dopisu iz Piraige z dne 11. -julija 1843: Tudi ina Kranjskem doka- zujejo naši slovanski pobratimi pri marsikateri priložnosti svoje prebujenje k novemu narodnemu življenju, kolikor to pripuščajo njihove silaibe, zelo stanjšane moči.« V Ljubljani (Laiibach!) iz-hajajjo »Krnetfske in rokodelske novice (Hospodarsikč a priimy-slove noviiny itd. (glej Quis car. str. 53). 11 avli ček sam je hotel svoje nedostatno poznanje o Jugoslovanih dopolniti s potovanjem po njihovem ozemlju. Opustil je prvotni načrt potovati po Turčiji ter hotel v letu 1844 prepotovati Ilirijo. V avgustu je nameraval biti na Štajerskem in Kranjskem, torej med Slovenci. Ta kratka doba je morali a Havličkovetnu bistremu razumu in njegovi dovzetnosti zadostovati, da je spoznal ljudstvo, jezik in razmere Slovencev tako, kakor je dokazal pri opisu ruskih razmer v svojih »Obrazech z Rus«. Nameravano potovanje, čegar natančnejši načrt je priobčil svojemu prijatelju K. V. Zapu v Lvovu, je opustil. (Dopis iz Moskve iz dne 22. maija 1844. natisnjen Kor. sifcr. 140). 'Pozneje ni nikdair v življenju imel več priložnosti obiskati slovenske kralje, le pod nemilimi okolnosti je prišel v Celovec, torej v bližino Slovencev. V letu 1849, ko je veljalo za Prago obsedno stanje, je grozilo vojno sodišče na Hradčanih liavličku kot uredniku »Narodmeh Novin« s tem, da ga bodo poslali v Celovec, »kakor da bi vlada smatrala notranje avstrijske dežele lin Tirolsko za Botanybay za deportacijo. (»Slovan« od 26. junija 1850 zv. 7., stran 373 i. d. Tob. d. III. št. 2, stran 970—971). Kakor znano, je pa bil Havlliček interniran šele v decembru leta 1851 v Brixenu; v Celovcu je bil interniran v marcu 1852 Friderik Viljem Košut, župnik češke evangelične cerkve v Pragi (glej o tem moj članek v »Českčm Bratru« leta 1912.) Havliček je omenjal Slovence le kot žurnalist in literat. Kot žurnalist je omenil Slovence za se ile redko; večinoma jih je navajal skupno z Iliri (Jugoslovani) in drugimi Slovani sploh: a cesto vstvarja stike in najde docela sorodne razmere med češkim in slovenskim narodom. Havliček se poslužuje pri narodopisni označbi Slovencev izmenoma naslova »Slovenci« in »Skwiinci«; poslednjemu seveda daja prednost. Ime »slovenski« ga nekoliko moti, kajti ogrski Slovaki imenujejo svoje narečje tudi slovensko, talko kakor imenujejo prebivalci Kranjske m Štajerske sebe Slovence in svoj jezik slovenski. (Glej opombo v čl. »Slovanska politika« v »Slovanu« v juliju 1850; Tab. d. III, č. 1. str. 182). V »Češki Čebelici« govori samo o »Ilirih«, a misli popolnoma jasno pod tem ‘priimkom glavno Slovence. (Glej »Češka Včela« č. 60, 29. VII. 1845 str.; Odtisnjena v: Qiuis, Bäsm. spisi K. Hav-lioka, zv. 111. str. 208—10.) Na drugem mesitu poistavllija v eno vrsto Kranjce in Slovence tako kakor Čehe, Moravane, Slovake: ravno v tem članku našteva posamezne dežele, obljudene od Ju-' goslovanov*) in konec stavka »in pristavimo ravno Kranjsko, Spodnje Štajersko, Istro« nam dokazuje, da je računal s Slovenci kakor s samostojnimi plemenom. (Nar. Nov. 1848, č. 211. 14. XII. S. 833., lob. d. II. č. 2. S. 938 in 939.) V članku »Slovanska Politika« razlaga, da po slovničnih in leksikalnih znakih lahko razločujemo štiri slkupiine slovenskih naročij; v četrti navaja »Slovence, Srbe, Hrvate in Bolgare (Članek »Slovanska politika« je izšel v »Slovanu« v juliju 1850., Tab. d. III. č. 1. str. 174.) Iz navedenih citatov razvidimo tudi, da pojmuje Havliček razmerje Slovencev k Jugoslovanom kot celoti še v znamenju ilirizma, s katero strujo ije siimipatiizira 1. Kaijti ipo Ljudevitu Gaju je imela Ilirija obsegati celo Jugoslovanstvo, k Ilircem so imeli spadati tudi Slovenci. (Glej Tobalkov uvod k članku »Slovan in Čeh«, .priobčenem v »Pražikih novicah« (februar in marec 1846, št. 14—25, S. 53 in nas. str. 31.) V navedenem članku opozarja Havliček bralca na to, da je v Ilircih zastopano v malem celo ostalo Slovanstvo: Štajerski in koroški Slovenci so kakor kaki ilirski Čehi, 'ponemčeni s primesjo protestantizma, *) Pri tej priložnosti naj bode naveden Havličkov citat iz „Pesmi o osvobojenju Srbije“. Med slovanskimi sestrami, katere pride osvobodit Q.X, [v'u.eU-*Rusija, so navedene tudi dežele, obljudene od Slovencev, kakor Ilirija, Karintija, Štajerska, Benečanska, Koroško. najbolj iztirjeni v rokodelstvu. (Tob. d. I. str. 54; potem sledi nadaljno primerjanje). TuikaJj tudi po k a zu j e na razcepljenje Jugoslovanov im kako so od vseh strani nanje läkadilljivo vplivale razne narodnosti, kakor madjarslka, nemška, italijanska in druge, kako so jih deloma ponemčile, pomadjarile itd.: hud udarec proti edinstvu je, da priznavajo dvojno vero, katoliško in protestansko. (Tob. d. 1. ,str. 50.) Pet literatur je vladalo med Jugoslovani do poslednjih dob, med njimi tudi kranjska (slovenska), in pri tem se niti ne oziramo na razne jako važne razlike v pravopisu, ikjer so si Jugoslovani priborili mučeniško krono z raznimi pravopisnimi sektami. Preobrat je nastal z ilirizmom Ljudevita Gaja (Glej opombo o tem tudi v članku »Die deutschen Hegemonen« v Nar. Nov.; Tob. d. II. č. 2. str. 527). V zvezi z ilirskim giibanjem je pomagala Ilircem mnogo tudi misel Slovanstva in slovanske vzajemnosti, z njeno pomočjo so se Jugoslovani naučili smatrati se za eden narod; vsi, torej tudi štajerski in kranjski Slovenci so odprli oči in izprevidelii, d« so si 'bolj podobni nego so preje mislili; razumeli so, da poginejo v ničnositi in 'Vtonejo v boju z velikimi, močnimi narodi, ako bodo še nadalje gojili množico malih literatur, vsako z drugim čudnim in okornim pravopisom. (Tob. d. I. str. 50—51). Večjo in gotovejšo naido mego v navedenem članku izraža liaivličak pozneje v »Slov. Politiki«; Slovenci, to je slovanski prebivalci na Koroškem. Kranjskem, Štajerskem in sploh v takozvanem ilirskem kraljestvu, govore narečja, katera se sicer jako razlikujejo od književnega jezika srbsko-ilirskega, kakor je sploh* ta rod bolj podvržen uničujočemu vplivu nemščine, tako se tudi drugače razločuje od Jugoslovanov: v novejših dobah pa vlada med vsemi Slovenci, ki so bolj izobraženi in posebno med mlajšimi književniki hvalevredno stremljenje, približevati se polagoma vedno bolj k glavnemu književnemu ijeziku dutbroivniško-srbiskemiu in se ž njim časoma popolnoma združiti. Tudi sedaj je popolnoma sprejet zagrebški pravopis, na mesto prejšnega neotesanega, in s vsako dobo vidimo rasti podobnost slovenščine k srbščini. (Glej Tob. d. III. č. 2. str. 182—183). Zato je HavUček uže prej 1. 1849 radostno sprejel Majerjevo slovensko slovnico (Glej Nar. Nov. 17. januarja 1849 č. 14. S. 54; Tob. d. II. št. 2. S. 942), rekoč: »To je vrsta kranjsko-ilirske slovnice, popolnoma originalna. Gospod pisatelj izhaja iz stališča. naj bi se slovanski jeziki vedno bolj približevali na priroden način, navaja praktična navodila, po katerih naj bi se moglo to vzajemno približevanje najbolj uresničiti in sicer pri vseh slovanskih narečjih z največjim ozirom na ilirščino. Gospod Majer ne zahreda pri tem kakor mnogi filologi do prenapetosti, in njegova pravila se dajo skoro vsa rabiti v življenju, s čemur bi ideja slovanskega jediinstva igotovo pridobila. Če tudi je knjiga pisana naljveč za Ilirce, moremo vseeno zagotaivlijati, da jo nobeden slovanski pisatelj ne da iz nOk brez koristi in da mu da povod, da poskuša nekaj podobnega v svojem narečju. Posebno ceno imajo tudi slovanski (ilirski) pregovori, katerih navaja pisatelj proti koncu prilično 1400 v izberi, gotovo tudi ne mal prispevek za slovanske raziskovalce.« V tej kritiki in tudi v dragih «menah, Ikatere tukaj na .raznih mestih navajamo, vidimo H avli Öko v nazor o razmerju Slovencev k Slovanstvu sploh in k avstrijskim Slovanom posebno. Ah še z večjo ljubeznijo nam kaže Havličdk češko-slovenske stike ‘in sorodne razmere obeh narodov. Priložnosti :je ‘bilo dovolj pri razpravljanju o dogodkih v državnem ziboru; pozineje, še bolj v dobi nastopajoče reakcije je lahko kazal na kršenje ravnopravnosti narodnosti in jezika slovenskega in češkega, kakor bomo videli pozneje. Popolnoma pra;v pravi Havličelk v »Slo-vanski Politiki«, da je v Avstriji druga vlada na Češkem in zopet druga nad sredoavstrijskimi Slovani. (»Slovan« v (juliju 1850 str. 552 in nas.; Tob. d. III. st. 1. sitr. 175). Misli is tem različnost prakse in sploh uradnega postopanja napraim občiiiristvu v čeških in slovenskih deželah in veliko razliko raznih naredeb in uradnih izvnšeb. Kajti še le trdi Bachov nemški centralizem je popolnoma odstranil različni položaj posameznih dežel in naredil iž njih enako vredne dele avstrijske državne enote. Ravno tedaj so Slovenci in Čehi dovršili težko dobo narodnega in političnega vstajenja. Zato je Havliček z veseljem sprejel češko-slovensko sodelovanje ne samo na polju literature in politike, za katero se je zavzemal njegov časopis, marveč tudi na gospodarskem polju. 2e leta 1845 nam oznanja z veseljem v »Češki Čebelici« 'št. 60. 29. VIII. str. 234 (Odtisnjeno v Quis: Basnidke spisy Karla H avli ek a, zv. III. str. 208—210): «Iz zadnjega splošnega zborovanja kralj, ilirskega gospodarskega društva vidimo jako razveseljive stvari o napredku v tem kraljestvu, od katerih navedemo tukaj čitaitelju samo ne- katere. Na svoje lastne stroške je društvo založilo nokoliko važnih gospodarskih spi/sov, kakor: »Vinoreja« od duhovnika Vrtovca, »Bukve iza kmeta«, »Poljudno navoldilo za zdravljenje živine«, »Kranjski džbelarčik«, druga izdaja, potem »Pratiko« in gospodarski časopis: »Kmetijske in rokodelske Novice«, in kmalu izide kranjski »Vrtnar«. Pratike se je letos razpečalo 35.000 izvodov in »Novice« imajo 1117 naročnikov! Znatno število za tako malo deželo, da ne rečem sramota za nas! Z veseljem je omenilo društvo uspešno vpeljavo češkega načina tkanja in čeških ipredic po Kranjskem in je izrazilo pri tej priložnosti svojo hvaležnost g. Benjaminu Pichlerju. Ta gospod daje na razpolago nekega Čeha, dobrega tkalca, kateri hodi po različnih krajih in podučuje tamošnje ljudstvo v 'češkem tkanju. Koga izmed nas bi ne veselilo, da se vsaj nekaj morejo drugi naučiti pri Čehih! Skrbimo, da se bo to pojavljalo vedno češče. V letošnjem Oktobru priredi ravno to društvo v Ljubljani razstavo sadnih pridelkov, na katero se morajo poslati vsi pridelki domačega sadja z opombo, 'kako se po kranjsko imenujejo. Tega bi se lahko mi od njih učili. Sadna razstava bi naši sadjereji mnogo koristila, in mogoče jo bodemo kmalu imeli, ker iimamo vže cvetlične razstave in od cvetlic k sadju ni daleč, ali gotovo je, da če bi pri nas imeli tako razstavo, bi se malokedo spomnil na češka imena. Ali kaj! samo, da vemo, ikako se to nemški imenuje, pojedli jih bomo že! Ilirci pa ne mislijo tako, in če bog da, bo tudi pni nas še kedaij itega konec«. Ze tukaj nam liavliček jasno kaže, kako je slovenski in češki živelj prepojen nemščine. Neblage posledice nemške jezikovne nadvlade nam opisuje še izrazitejše v »Slovanu« (v političnem pregledu). Dobesedno pravi: »V nekem nemškem listu čitamo trpke tožbe radi nizke izobrazbe ljudstva v tržaški okolioi in v Istri. Baje nihče bi ne verjel, kako zaostalo je to ljudstvo: v nekaterih krajih se vasi nekaterikrat še med seboj vojskujejo, nobenega popotnika ne pustijo v notranjost dežele in nekoga, ki je tam izvajal znano umetnost požiranja nožev, bi ljudstvo malone bilo ubilo kot čarodeja. In niti takozvana civilizacija mest, ki je italijanska, ne more imeti nikakega vpliva na ljudstvo, ki italijanščine ne razume.« Tako pravi ta list proti svoji navadni tendenci, kajti kar je v Istri res, mora .biti v tem slučaju tudi na Češkem prav. Kakor je znano, postala je v Istri italijanščina, ker je bil tu jugo- slovanski narod od Italijanov podjarmljen in obvladan, ravno kakor pri nas iz istih vzrokov nemščina, jezik gospode, sredstvo izobrazbe. V mestih in trgih Istre (tako kakor v Dalmaciji) vlada povsod italijanski jezik, tako kaikor še sedaij pri nas na Češkem nemščina, ali ljudstvo samo po vaseh in deloma tudi po mestih ne razume drugega jezika nego svojo slovansko materinščino, na podlagi katere se pa ne more izobraziti, ker vsi izobraženci govorijo samo italijansko. Tukaj imamo torej zopet na kratko razloge, kateri vzpodbujajo vsakega pravega demokrata, naj se briga za uveljavljenje domačega jezika, brez katerega je ljudstvu nemogoče povzpeti se do veoje izobrazbe.« (Slovan, 3. avgusta 1. 1851, štev. 55. S. 191 in nas.; Tob. d. III. št. 2. str. 1446—47). Nizko izobrazbo slovenskega ljudstva omenja Havliček uže iprej v kratkem sarkastičnem izreku (zato pod rubriko »2elo«) v »Češki Čebelici: »Die Tschitsoherei«, s pomočjo nekega nemškega pisatelja na novo odikinita dežela v Avstriji. — Izšla je namreč nedavno v Trstu knjiga (1845): Die Golazberge in der Tsohit-scherei. Ein Beitrag itd. V uvodu pravi: »Dieses edle Räubervolk, die Tsohitschen, sind nicht mehr wie sonst der Schrecken der Reisenden.« Gre tukaj za malo ilirsko deželico, ikatere prebivalci se imenujejo Čiči. (Glej »Češka Čebelica«, št. 11., 6. febr. 1846, str. 44; natis: Qmis: Basmickč spisy K. Haivlička zv. III. str. 215—216). — Glavni vzrok, da je Havliček govoril o Slovencih, je iskati v .zasedanju državnega zbora in v njegovem prebivanju na Dunaju. Prvikrat so se tukaj sestali zastopniki češkega in slovenskega naroda. Sicer se je vstvarila v državnem zboru na Dunaju slovanska desnica, h kateri se pa niso prištevali vsi Jugoslovani. Kajti z nemško levico so glasovali čestokrat tudi Slovenci. (Glej Masa-ryk: K. Havliček str. 38.) Čehi so bili federalisti, Slovenci so šli z nemškimi centralisti. Ko so preložili državni zbor do Krome-riža, stromiili so češki poslanci iza 'tem, da bi vstopili 'v njihov klub drugi Slovani in med njimi tudi Slovenci iz Štajerske, Koroške, Kranjske in Iisbre in ida ibi tvorili tako »Slovanski klub«. (Glej Tob. d. II. št. 1. str. 321). Nekateri Slovenci so se nekoliko približali radi resnih opominov svojih volilcev Čehom, ali nikoli se niso ž njimi popolnoma združili, kakor sodi nepravilno Apih v »Österreichisches Jahrbuch«, iletniik 1894 str. 33. (Glej Glücklich str. 27, 28 in 95.) Vidiimo, da so uže takrat Čehi isložno nastopili, ne pa tudi nezavedni Slovenci. O njihovem držaivmop ravnem ‘staili-šču so vladali različni in nejasni nazori ituidii v čeških 'političnih krogih. Tako je priporočala »Slovanska Lipa« (dne 24. in 28. jan. 1. 1848.) za Ogrsko narodnostno razdelitev, pri Čehih in Slovencih ipa teritorialno. (Glej Chailupny str. 460). Palaclky razlaga 1. 1848. svojo avstrijsko iti e jo in aivstirosliovansiki program: »Ker misel na državno samostojnost posameznih avistrijisikih narodov, med njimi tudi Slovencev, ni nič drugega nego varljiv sen, uveljavila se je proti iternu ideja o držarvni združitvi teh rodov, ki postaja potrebna. (Qlej Masaryk str. 124—125.) Na kratko rečeno, Palaoky je smatrali slovensko in češko samostojnost za golo nemožnost. V svojem »prvem načrtu« avstrijske konstitucije, ki je bil napisan na Dunaju v mesecu septembru 1. 1848. je razlikoval 4 skupine avstrijskih dežel; četrto slkupino tvorijo ilirske dežele: Koroška, Kranjska, Primorska, Dalmacija. Poznejši predilog Palaokega konstitutivnemu odseku državnega zbora obsega nejasne točke. Po Springerju (Protokolle 26) je predlagal osem narodnih skupin. K ilirskim dežeilam prišteva: Slavonijo, slovensko Štajersko, Koroško, Kranjsko in Primorsko. K jugoslovanski skupini: Dalmacijo, Hrvatsko, Slavonijo in Vojvodino. Prav omenja Masaryk nekatera nesoglasja: Cela Koroška naj bi spadala k ilirski skupini? In ne kot 'večinoma nemška dežela k skupini avstrijsko uemšiki? Tudi bi lahko ibilo nejasno, kaj naj pomenja Slavonija v skupini ilirski (samo Granica?) in kaj v skupini jugoslovanski? Omenjam, da je Palacky priklopil Primorje ik ilinslki skupini; alli 'vendar bi mmi morale biti znane >ta-mošnje razmere vsaj toliko, da je prevladoval v Primorju italijanski živelj, ki ibi se ne bi 'bil tako lahko podvrgel Slovencem, ki so bili do tedaj pod italijansko nadvlado. Palacky je šel s svojim predlogom jasno Slovanom na roko. Ni mogoče določiti, do katere meje je soglašal Haivliček v tej točki, ki se tiče Slovencev, s Pa-ladkym, čegair program je v celoti tudi on sprejel Manj ugoden za Slovence je bil predlog nemške levice v novembru 1848, ki si je želela sporazuma s Slovenci, ker se je bala grozeče reakcije. Hotela je skupno ž njimi nastopati proti centru. Po tem predlogu naj bi bila Avstrija federativna država, sestavljena iz pet narodnih držav: med njimi je bila slovenska (Kranjska, južna Štajerska itd.) s slovenščino kot uradnim jezikom. Istra naj bi spadala k italijanski državi in Koroška k nemški. Posledica te izpremembe v politiki ije bila po »Narodnih novi nah« ta, da /je prestopilo pre- cejšnje števiiilo slovanskih poslancev iz Kirainij.ske in Primorske odločno na slovensko stran in med njimi nrnog/i, kateri so do tedaj kot Švabi na svojo 'lastno škodo držali z levico (Glej Tuma str. 241—243.) Vrnimo se liavličku, k njegovim lastnim izvajanjem o Slovencih v državnem zboru. Državni zibor nam predstavlja vso raznolikost in razcepljenost avstrijske države; med navedenimi narodi so zastopam tudi Slovenci. (Nar. Nov. 1. 1848, št. 221, 27. januarja, il. 871.; Tab. id. II. št. 1. S. 242—3). Začetkoma so ibile struje v državnem »boru še precej nejasne, samo tri parlamentarne sikupine so polagoma stopale v ospredje: centralisti, frankfur-tisti in federalisti. K zadnji stranki spadajo Čehi, Poljaki in Slovenci iz Štajerske, Kranjske (itd. »Hočejo preustrojiti Avstrijo v zvezo dežel z enakimi pravicami, katerih vsaka doma gospodari po svoji volji in ki so združene pod isto dinastijo.« (Nar. Nov. 1. avgusta 1848 'št. 93, S. 356; Tob. d. II. št. 1. str. 89). Samo s pomočjo federalizma so se mogli Stavenoi in Čehi z uspehom braniti proti skupnemu sovražniku Slovanstva, proti Nemcem. Kaže na podobno usodo Čehov in Slovencev. Odklanja očitanje reakaionarstva na rotvaš Slovanov in očita Nemcem in Madjarom nepoštenost proti Slovencem in Čehom. Nočemo uiti govoriti o item, da ije bil velilk del nadvojvodstva avstrijskega v'Starih dobah olbljuden od Slovanov, o 'katerih govorijo dandanes edino zgodovinski ostanki, opozarjamo samo na Koroško, Kranjsko, štajersko, Vojno Oranico (kot .na dokaze nemške nenasitnosti, ki vpije do neba.« (Nar. Nov. št. 146. 29. sept. 1848, S. 571; Duoh Nar. Nov. S. 27—29; Tob. id. II. o. 1. (str. 149). Franlkfur-tovci bi radi vse takozvane nemške provincije Avstrije in med njimi Slovence na Štajerskem, na Kranjskem lin v Primorju podvrgli pod frankfurtovsko vlado«. Ta stremljenja so pomagala tudi k oktobrski revoluciji na Dunaju. (Nar. Nov. 25. oktobra 1848, č. 168, S. 659; Tob. d. II. č. 1. str. 188). Takratno stanje avstrijskih razmer je napolnjovalo Havličika s skrbjo. Vidii, da je še dolga cesta, ipredno ustvarimo iz bivše absolutne nemško-madjarske Avstrije konstitutivno federalno državo, svetišče ravnopravnosti vseh narodov! Pri vseh narodih vladajo nezadovoljive razmere in v nenemških srednjih avstriijskiiih deželah nagiibanije k Frankfurtu in velika ipremoič nad Slovenci (Nar. Nov. 10. list op. 1848, št. 182, S. 715; Tob. d. II. Št. 1. S. 213). Tembolj se je zdela potrebna zveza avstrijskih Slovanov, katero zahteva, opozarjajoč na žalostno stanje jugoslovanskih narodnosti v Dalmaciji: »Vsi Čehi iitd. Srbi, Hrvati, Dalmatinci, Kranjci, Slavenai, vzpodbujamo se k sodelovanju, dasi smo sedaj ubogi nairod v Evropi, ali to nas drži, to nas časti, da nosimo skupno težko usodo in jo drug drugemu na bratski način olajšujemo. To nam pomaga do boljših časov, ki morebiti niso več daileč. (Nar. Nov. 14. jan. 1848, št. 2)1, S. 833; Tab. d. II. str. 2 S. 939). Razmere 'so se pa poslabšale in zato pravi Havhčeik v dobi, ko se je v Kromčrižu glasovalo o suvereniteti naroda: »Proti Avstriji stojijo Italijani, Po-ijalki in Madjari; ostali Slovani, med njimi Slovenci, kateri so s svojo krvjo pcmagalli reševat Avstrijo na Laškem, na Dunaju, na Ognsiketn in iv Galiciji, so sedaj po dokončanem delu preizirani in namesto nagrade se jim vriva nemška centralizacija s konstitu-cijskimi oblikami, težiki davki, 500.000 vojakov in ostali veliki državni zbor. Krasne nade za bodočnost! (Nar. Nov. 11. jan. 1. 1849. št. 9. S. 33: Dneh Nair. Nov. S. 45—47; Tab. d. 11. št. 1. S. 270; Tuma str, 259.) Ali še pozneje je upal Harvihcdk, da ostane med strankami kromefiškega zbora slovanska desnica najmočnejši klub; misli, da se namere uresničijo, namreč, da bi se cela desnica razdelila sama na štiri dele, namreč češlki, moravski, rutinski in slovenski (jugoslovanski), katerih vsaki bi imel svoja lastna posvetovanja, tako da bi se ti štiri oddelkii združevali samo v slučaju po-trebe in bili sicer spojeni samo s pomočjo volilnega odseka. Na ta način bi se desnica zopet ojačila in tudi številno bi se (povečala, ker mnogi, posebno Moravci in Jugoslovani, ki še niso bili združeni v desnici, bi pristopili mnogo lažje k moravskemu in jugoslovanskemu oddelku. Nadalje zahteva Havliček: Ravno sedaj, ko gre zato, da bi se vsi moravski poslanci združili v svojih posebnih zadevah, iko tudi nek jugoslovanski poslanec P *), katerega radi njegovega obnašanja sumničijo, da zastopa v slov. 'kliubu ministrska ušesa, se poteguje sedaij za ustanovitev popolnoma neodvisnega jugoslovanskega Ikiluha: ravno sedaj ibi biia najbolj primerna doiba, preustnojiiti na ,ta način slovanski ildiulb, da hi bil on sam neikalka slika ihodoče slovanske federacije. (Glej 'Nar. Nov., 10. fdbnuanja 1849, št. 35. S. 137; Toh. d. II. st. 1. S. 307—8.) *) Menil je s tem očividno poslanca Pfluga, ministrskega svetnika, kateremu je ministrstvo poverilo 1. 1850 preosnovo hrvatske ustave. V državnem zboru na Dunaju in v Kromefižu pridobil si je zaupanje ministrstva. (Glej Slovan, 24./VII. 1850 Sv. 7. S. 632 in nasl.; Tob. d. III. št. 2. str. 1009). Kmalu na to je bili kromeriški državni zbor razpuščen in proglašena oiktroirana ustava z dne 4. marca 1849. Trditev v »Allgemeine Augburger Zeitung« (Beilage zu Nt. 88 vom 28 März 1849, S. 1349—50), da sta Kranjska in Koroška postali vsled te ustave samostojni provinoiji, ni bila resnična, podobno kakor mnogo drugih izvajanj, na katera je Havliček reagiral v Narodnih Novicah (št. 81. 5. aprila 1849. S. 321; Tob. d. št. 1. S. 403.) Nasprotno, oktroiirika ni mogla nikakor zadovoljiti Slovencev, kakor dokazuje jasna slika bodočnosti, katero slika »Komentar oktroi-rane ustave« v tretjem poglavju, kjer govori o državljanstvu: da bi se lahko Nemci po v s odi zaplodili in da bi se dosegel ideal ministrske politike, t. j. Avstrija bo samo velika kolonija nemštva. Bodo sicer vsi narodi ravnopravni, ati nemščina bo imela povsod, med Slovenci in Nemci, isto pravico. Nemščina bo torej najmanje desetkrat nadkriljevala ostale jezike. Avstrija ostane nemška velesila, drugi narodi bodo samo privesek. (Nar. Nov., 14./III. 1849, št. 62. S. 245; Dneh. Nar. Nov. S. 60—64; Tob. d. II. st. 1. str. 365—6; Tuma istr. 273; Maisaryik S. 443). To prerokovanje se 'je nanašalo največ na Čehe in na Slovence, proti katerim je bil naperjen v prvi vrsti nemški naval. Havličkova skrb glede Slovencev se je tudi izpolnila. Kmalu je dobil priložnost opozarjati v Narodnih Niovinah in v Slovanu na kriceöo krivičnost vlade, na kršenje ravnopravnosti v uradu, v šoli in sploh v javnem življenju, na pr. na ravnanje s dr. Amlbrosem v Ljubljani. Na podlagi dveh okoliščin bi se bilo sicer dalo soditi, da misli vlada 'z zakonito ravnopravnostjo popolnoma odkritosrčno. Pred vsem je bila il. 1849 v avgustu na Dunaju ustanovljena komisija, da bi sestavila juridično- politično terminologijo; za Slovence je bil poklican Mažgon iz Ljubljane, tudi Šulefc, Maizuranič, Miklošič. Havliček naznanja to v posebnem članku, kjer pravi med drugim: »Vsaki bolj izobraženi Slovan, naj si bo to Čeh, Slovenec itd., priznava in čuti potrebo, da bi mi avstrijski Slovani delovali predvsem z drugimi »Viribus unihis« in se približevali in zato pozdravlja to podjetje z nepopisno radostjo.« (Nar. Nov., 17. VII. 1849, št. 153, S. 607; lob. d. III. št. 2. S. 622—4). Palackemu piše o tem Havliček: »Mislim, da priznavate tudi važnost tega za bodočnost. Je to v dobrih rokah itd.« (Pismo z dne 15. VI. 1849; nat. v Qnis Kor. str. 625.) Čemu torej slovenska terminologija, če pa uradi raso hoteli uradovati v slovenskem ijeziku? Druga okoliščina: Notranji minister Bach se je 'podal na informacijsko potovanje po Avstriji, da ibi proučil razmere raznih dežel, ker je hotel reorganizirati notranjo upravo dežel. Havliček ■tudi to motri z nezaiupnostjo, z dovtipom in sarkazmom pripoveduje -svojim bralcem »'zanimive anekdote o ministra Bachu, njegov izrek v Celju »išele sedaj poznam slovenske razmere!« Sokrat je bil seveda naivnejši in celo rekel, da nič ne ve: ali za avstrijskega ministra je tudii 'to priznanje jaiko naivno. (Slovan, 1. junija 1850, Izv. 1. S. 184 in nasil. v Tob. d. Ul. št. 2. str. 944—5). Ravno tako prinaša Havliček, v poznejši notioi, kako je Reiohszeiitung,*) organ ministrov,-tudi izvrstno informirana o slovenskih razmerah: »V eni zadnjih številk pravi, da ni slovenski jezik še sposoben za uradni in šolski, in da tudi ni uradnikov, kateri bi bili sposobni v njem uradovati in poleg tega še sam slovenski narod ne more .razumevati te na novo vstvarjene slovenščine. Vidimo, da je ubil z enim udarcem dvamajist muh!« Tudi izhaja uže dolgo slovenski uradni list na vladine stroške, ravnopravnost je Slovencem od vlade zagotovljena, uradi so že zasedeni — in vseeno ministrski listi niti ne vedo, da je jezik sposoben in da so uradniki pripravljeni. In ta nesrečni narod, ki ne more razumeti te »nove slovenščine«! To se je tudi prej govorilo o naših deželanih, da ne razumijo te visoke češčine, — in zato se jim je nudilo nemšiki. Ker ne morejo tega dobro razumeti, naj tega rajši prav nič ne razumejo, in ker imajo to v nemščini, si lahko dajo to cd kogarkoli razložiti, ali te visoke slovenščine in češčine nikdo ne razume! — Tako se je govorilo na Češkem, ko smo začeli izdajati časopise v tej visoki češčini in poleg tega še v sami latinici — ali koliko se nam 'jih je prepovedalo, konfisciralo in tožilo. Pa vendar je ljudstvo to visoko češčino nekoliko razumelo! (Olej »Slovan« in Tob. zadnji citat). Nato zopet citira »Reichszeitung«: »Neki poročevalec iz Ljubljane piše sledeče o krajih, kjer prebivajo Slovenci: »Nemščino popolnoma odstraniti, ali jo izključiti, kakor si to mnogi «ultra« želijo, bi pomenilo podkopavati sebi samemu zemljo, pome- *) Havliček je pogostoma polemiziral z ministrskimi časopisi : Lloyd, Reichszeitung, Österreichische Korresp. Tako na pr je reagiral na izvajanja „Österr. Korresp. (20 marca 1849, St. 64., S 253), ki je branila oktroirano ustavo, in svaril Čehe in Jugoslovane pred nepremišljenimi koraki. Posebno se je obrnil do Slovencev, katere je nahujskal neki doktor.“ Meni gotovo dr. Ambrosa ali dr. Bleiweisa. (Glej Nar. Nov. 28/III. 1849, št. 74, S 293 ; Tob. d. II. št. 1 str. 386.) nilo bi dati svoje orožje v sovražnikove roke; ne dovoliti, da ibi se slovenščina začela razvijati, 'bilo ibi še manj .priporočljivo, ker bi se is tem globoko užalilo slovenski 'narodni čuit in bi to pomenilo nuditi opozicionalnim listom ikraisno ipniililko, da vplivajo na ljudstvo. Naj se torej ne ovira 'gojenje jeziika; 'samo ne smemo odstopiti niti podi zemlje, iki si jo je priboril dosedaj nemški narod«. K temu citatu iz »Reichszeitunge« je pripomnil HavHček: .»To se pravi jasno rečeno to: 'Pustimo Slovence kričati, da nimajo slovenskih uradnikov in šoti, naij gojijo svoj jezik, ali kmalu jim bo to smrdelo, ko 'bodo videli, (kake težkoče morajo premagati in med tem se oljači dirugi živelj, kakor na Poznamijisikem, in ko bomo v večini, preženemo jim šele njih panslavistične želje. To je alfa in omega cele 'te politike in narodne enakopravnosti«. (Glej Slovan, dne 23. junija 1890, izv. 6, S. 349; 'lob. 1. 111.—7, str. 968). Resnične slučaje kršenja enakopravnosti slovenskega jezika v uradih, zlasti pri sodnijah, nam navaja iz »Siidslavische Zeitung«: Poive nam »jako zanimivo« novico o javnem sodišču celovškega okraja, kjer so potrebovali v slovenskih zadevah tolmača. Kajti čeravno tvorijo Nemci v tem okraju šestino in so vsi drugi prebivalci Slovenci, ne razume niti eden izmed uradnikov malo slovenski, vsi so tndi Nemci. Toženec, Slovenec, se ni mogel ž njimi sporazumeti in nastala je talka zmešnjava, da so morali poklicati tolmača, starega uradnika v pokoju, ki ije toženca zaslišal in vse uredil. Toženec pa ni rekuriral proti tej čudni proceduri. Kaj bi rekel Nemec, aiko ibi se njemu ikaj podobnega pripetilo? To je slaba pot k enakopravnosti!« (Slovan, 3. avgusta 1850, Zv. 1. S. 724 in nasl. — Tob. d. III. št. 2. J. 1024). Iz ravno-istega lista, kateremu je pozorno sledil in ga večkrat citiral, navaja dopis, ki nam kaže, 'kako lahkomiselno se med Slovenci postopa v tem oziru. Tam se piše iz Trsta, da se ljudstvo zaveda, da so bili njegovi dedi slovenstki ikirnetje in da so tudi oni sam' Slovani, kadar pa limajo opravka iz uradi, 'izjavljajo v italijanščini: »Kaj me brigajo Slovenci, samo da živimo!« —»Kaj so proti takim razmeram stalne besede naše vlade o enakopravnosti!« pripominja HavHček. Opozarjal je tudi na podrobnosti sodne uprave na Kranjskem, na slovenske zapisnike in tolmače, ter vsakokrat zahteval ravno-pravnost i za Slovence, — s tem je dajal le vzgled Slovencem, ki za te notranjepolitične važne zadeve menda nimajo pravega smisla. Da se ni Havliček varal v svojem skeptičnem naziranju glede vladnih nakan, je dokazal v nadaljnem opozarjanju na kršenje enakopravnosti. V Slovanu (26. aprila 1851, št. 27 S. 162 in nasl.) pravi kratko: »Vse -n a roditi osti so enakopravne« govori § 5 naše ustave. V Celju pa je nedavno bilo izključeno nekoliko mož od porotništva, ker niso razumeli nemško! (Glej Tob. d. III. št. 2. str. 1354.) In dalije, — malo piredno je prenehal »Slovan« izhajati, pravi: Temu, ki bi mislil, da je narodna enakopravnost v Avstriji zagotovljena, moramo priporočiti, da prečita izvleček i;z nekega dopisa iz Štajerskega, ki ga je prinesel Lloyd. Naperjen je proti »Siidslavische Zeitung«, katera se je baje — kakor pravi Lloyd — baiviila v zadnjih časih z ojjačenjem slovenskega živiija na Korovskem in se sedaij, k,o je tam opustila isvoje brezplodno početje, vrgla z istim namenom na Štajersko. Lloyd besni proti »Südslawische Zeitung«, da hoče baje v teh krajih upeljavati slovenski jezik pri sodiščih, kar je baje v mesitih »unzweckmässig«, da baje zaihteva, naj bi sodniki n. pr. v Celju popolnoma zmallii narodov jezik, to jc vsa narečja, ko se baje toženci in priče, ako so iz različnih krajev, sami ne razumeijo. (!) Ni potreba, da bi piriipomnili, da to ne odgovarja resnici, da so sicer tu in tam v slovenščini male razlike, kakor v vsakem ijeziiku, ali 'vseeno se vsi Slovenci ravno tako dobroiraizuimejo 'kakor ivisi Cehi in Moravci. Ta izgovor na razliko slovanskih narečij so že prevečkrat izrabili orni Nemci, ki so nasprotniki enalkopravinoisti, čeravno so ravno med Nemci razlike narečij mnogo večje nego med Slovani. (Slovan, 3. avgusta 1851, št. 55, S. 191 in nasl.; Tob. d. III. št. 2. str. 1450—1). Svojo naklonjenost je pokazala vlada Slovencem tudi s tem, da ni hotela potrditi l>r. Aimbrosa*) za ljubljanskega župana. V Ljubljani je zmagala piri občinskih volitvah v novemlbnu 1. 1850 slovensika opozicija in izvolila Dr. Ambrosa za župana; zato je skušala vlada oslabiti posledice slovenske zmaige is tem, da ni potrdila dr. Aimlbroisa za župana in da je skušala vso stvar zavleči. *) Dr. Anibros, poslanec v državnem zboru na Dunaju, je zahteval v 4C. zasedanju dne 11. septembra 18-18 za Slovence pravico, da bi bil pred vsakim glasovanjem prečitan predmet v slovenščini. (Tuma str. 205). Pri proslavljanju srbske deputacije v Kromerižu je govoril napitnico na sedanjega cesarja (Nar. Nov. št. 214', 17./XII. 1818, S. 84-4). Miha Atnbros, okrajni komisar v Radovljici, je bil poslanec iz Ilirske (Tob. d. II št. 2. str.9;H.) Havliček 'konistotira še 'V februarju 1. 1851, da iljubljanski župan dr. Amibros ni še od vlade potrjen, čeravno iso od njegove izvolitve pretekli že tri meseci. Seveda ije dir. Amibros lilberailen mož in pristaš slovanske stranke, zato nevarna oseba. Če bi bi.li izvolili kranjski Slovenci v svojem glavnem mesitu Nemca ali moža »miru in reda« za svojega župana, potrdila bii ga vlada kakor dr. Seillerja na Dunaji takoj v treh dneh! Tako se godi Slovanom; če bi bili v Ljubljani pri občinskih volitvah propadli, bi jim očita-vali njihovo slabost, ko so zmagali, jih ovirajo zopet na drug način (Slovan, 15. februarja 1. 1851. st. 8. S. 263 in nasl.; Toh. d. III. št. 2. S. 1267). Te ovire so privedle dr. Aimbrosa, da je de-misionirai. Dunajski časopis »Lloyd«, ki je prinesel to novico iz Ljubljane, pripomnil ‘je z očitno škodoželjnostjo: »Tako največ trpe Slovenci, ki so dosegli pri občinskih volitvah polovično zmago!« Havliček je prinesel to za Slovane neprijetno novico in razlagal svojim bralcem: Kakor je znano, imeli so Slovenci dve tretjini iz svoje stranke v občinskem odboru, kar nam jasno dokazuje tudi to, da ije bi izvaljen (za župana dr. Ambrois, navdušen Slovan in liberalec. Dne 13. listopada 1850 je bil izvoljen in še sedaj, to je po štirih mesecih, ga vlada ni potrdila. VsJed tega je dr. Amibihos raje sam demisiomiiral. — Sicer je prav ilahko ustvariti zakone o svobodni 'občini itd., če se uže naprej namerava priznavati svobodo občine le tam, kjer je vladi ljubo. Hikratu vidimo, kako se faktično kirši narodna enakopravnost. Vsakdo lahko iz-previdi. da ni vseeno za prospeh slovenske 'narodnosti, kako mišljenje :ma v tem oziru župan njihovega glavnega mesta, po katerem se radi ravnajo drugi! Povsod torej sama ljubezen! (Slovan, 8. marca 1. 1851., št. 14. S. 403 in nasl.; — Tob. d. III. št. 2. str. 130—11.) Namera vlade se pa ni tako hitro posrečila in je povzročila ravno nasprotno. Že v naslednji številki ije lahko Havliček priobčil bralcem: »Kam vede ravnanje sedanje vlade, vidimo v novejši dobi v Ljubljani, glavnem mestu iKramijisike. Tam je bil 'izvoljen za župana pred 4 meseci g. Amibros liberalen im naroden maž, in sicer s samo 16 glasovi med 29, dokaz, da je bila nasprotna stranka zadosti močna. Vlada ga noče potrditi uže 4 mesece in zato je podal svojo demisijo. In kaj se je »godilo? Soglasno so odklonili mestni zastopniki mjegovo demisijo ter vložili prošnjo na vlado, naj bi potrdila g. Amibrosa za župana. Ergo so se za 4 mesece združili radi takega postopanja vlade iz g. Aimbrosem i prejšnji njegovi sovražniki! — Podobno se bo godilo povsod v Avstriji! (Slovan, 15. marca 1851, št. 16. S. 455; — Tob. d. III. št. 2. str. 1315—16.) Saj so se 'dogodili podobni slučaji opozicije v občinah »tudi drugje; nanje simo že opozarjali v »Slovanu«. Na primer v Gradcu na Štajerskem, kar je prinesel nek dopisnik v »Reiohs-zeitung«. Ni pozabil omeniti, da traja na Spodnjem Štajerskem, kjer, kakor je baje .znano, stanujejo Slovenci, opozicija proti ustanavljanju 'Občin, talko kakor baje tudi na Kranjskem, in se vpraša, ali ni to ona narodna opozicija? — »Seveda«, pripomni na to Havliček, »je to ona narodna opozicija, ki dobro čuti, kam bi privedla sedanja občinska uiprava, to je združitev mnogo vasi: to je ona slovanska opozicija, katera je od nekdaj navajena na občinsko 'svobodo in katero preveč ceni, nego da bi si jo dala odčarati ä ‘la Bosco. (Silovan, 21. avgusta 1850. Qu. S. 854 in nasl.; — Tob. d. III. št 2. str. 1051—2). Tako Slovan. Čudim se, da ni Havliček v »Slovanu«, ki je vendar prekipeval protiklerikalnih napadov in novic iz raznih dežel, črpal tudi iz življenja Slovencev snovi v to svrho, saj bi se bila ilahko našla v klerikalni deželi. Morebiti je imel pozneje v misli slučaj iz slovenskega življenja, ko je pisal pesem: Oj ti Nacek Lojola (naperjeno proti ustanovitelju jezuitskega reda Ignaciju iz Lojole). Nahaja se tam verz: .,Když by tebe, synu temnot, protivnfka svetla, se strechy lubljänska bora do Adrie suietla!" To je tudi zadnja omemba (ipravzaprav namigavamje) Hav-Mčkova o Slovencih, pisana pred izgonom v Rriksen, 12. Jistopada 1854 predpoldne. (Konec prih.) Gradivo. Ustanovitev Bleiweisovih „Novic“. Priobčil dr. Ivan Prijatelj. (Konec.) Ako je mislil guberner Weingarten, da je s svojim pisanjem z dne 2. maja 1842 zadostil vsem zahtevam Sedlnitzkega, se je mogel skoro prepričati, da se je motil. Po/licijskemu grofu na Dunaju še ni bilo dovolj garancij za novi slovenski kmetijski listič, da bi se iž njega ne razvilo kaj državi nevarnega. Pisal je Wein-gartenu novo poslanico naslednje ivsebiine: »Po poročilih, vljudno mi podanih v cenjenem 'pisanju Vaše ekscelence z dne 2. maja t. ll. štev. 517, «e v splošnem izidi, da 'bi se morebiti pač moglo dovoliti tamkajšnjemu Iknjigotržcu Jožefu Blazniku nameravano izdajanje tedenske priloge k časopisu ,Car-niolia’, ki naj bi pod naslovom: ,Km6tishike in rdkodžlislke movi-ze' prinašala v 'kranjskem jeziku za onidotno nemškega jezika nezmožno podeželno ljudstvo obon okoriš, ten poduk o kmetijstvu in obrtniji. Da pa bom mogel s popolnim mirom dati končno dovoljenje za izdajo te priloge, moram tem bolj vztrajati na svoji v pisanju z dne 4. januarja t. 1. kot ipogoj 'stavljeni zahtevi po predložitvi, popolnega programa in nekaterih poizkusnih listov z vsemi rubrikami, ker se da samo na ita način s sigurnostjo is po zrnati podrobnost in delavnost napominanega podjetja. Proseč Vašo ekscelcnco, naročiti tiskarju Jožefu Blazniku, naj izpolni imenovani pogoj, in mi nemudoma doposlati tozadevne od njega zbrane rokopise v svrho končne rešitve obravnavanega podjetja, imam čast itd. Na Dunaju, dne 12. junija 1842. Sedlnitzky.« A ne samo podatki, iki imu jih je 'bil poslal Weiinganten, Sedl-nitzkemu niso zadostovali, 'tudi poročilo ljubljanskega policijskega 'ravnatelja Uhrerja mu je bilo premalo natančno. Zato je istega dne poizval tudi Ulirerja, naj mu podrobneje poroča: »Kakor je Vašemu blagorodju znano, namerava izdajati ljubljanski tiskar Jožef Blaznik tedensko prilogo k časopisu ,Carni-olia’, ki naj bi prinašala pod ma«lovom... itd. kakor zgoraj. Za odgovornega urednika se predlaga doktor prava Jožef Orel. Vaše blagorodje je sicer že izdalo iv poročilu na c. k. ilirsko deželno predsedništvo z dne 26. aprila t. 1. 'štev. 38 o vednosti in zanesljivosti 'tega drja Orla ugodno izpričevalo. Da bom pa mogel o tem moji rešitvi prepuščenem predmetu s popolnim mirom odločiti, želim dobiti vendar še podrobnejše podatke o narodnosti, o prejšnjem življenju, o družinskih, premoženjskih in drugih razmerah imenovanega drja. Orla, o njegovih načelih v verskem, političnem in moralnem oziru, o njegovih izvezah, opravkih ,in inačinu njegovega življenja sploh. Zato prosim Vaše 'blagorodje, da si preskrbi neopazljivim ipotom it a kih podatkov in jih predloži meni obenem z izjavo glede vprašanja, je li dr. Orel potemtakem iza uredništvo imenovanega podjetja popolnoma zadostno sposoben in zanesljiv. Obenem prosim, da mi ipoda Vaše blagorodje izčrpano karakteristiko vpokojenega c. 'k. guibernskega svetnika, Janeza Nepo-muka Vesela, predloženega za cenzorja imenovanega lista, z ozirom na njegove sedanje in poprejšnje razmere, njegoivo znanje kranjskega jezika in njegovo znanstveno izobrazbo. K vsemu temu blagovolite priložiti svojo izjavo, dali dn v ‘koliiko je ta mož vspo-soblijen, oskrbovati is popolno 'sigurnostjo cenzuro inapominanega lista.« Prvi se je odzval temu pozivu v odsotnosti ravnatelja Uhrerja ljubljanski policijski komisar Suchanek. Njegovo poročilo se je glasilo: »Štev. 79. Velerodni grof! Vaša ekscelenca! Pokorno odzivljajoč se visokemu pozivu z dne 13. p. m____________ si dovoljujem spoštljivo predložiti rezultate tozadevnega pozve-dovanja. Dr. Jožef Orel je doma iz Skopega na Primorskem, 45 let star, oženjen, oče 6 otrok in živi že 18 let v Ljubljani, kjer je po nekem sorodniku podedoval posestvo štev. 10 v Karlovškem predmestju. Pridobivši si doktorsko čast, se je bavil tu s sp.isovanjem pravdnih spisov, pri čemer pa se je s svojim pikrim načinom pisanja in pogostimi neprimernimi izrazi, ki se jih je v svojih sestavkih neredko posluževal zlasti nap ram odvetnikom, tako zameril svoji predpostavljeni oblasti, deželni sodniji, da se je končno proglasil za odvetništvo nesposobnega. Vsled tega so ga mnogi mlajši doktorji preskočili. V svojih prejšnjih letih je obiskoval posebno rad vesele in živahne družbe, a obiilne skrbi, ki mu jih je povzročala vzgoja njegovih podrastajočih otrok, so storile, da že nekaj let kaže resnejše in možatejše vedenje z odtočnim znakom očeta, ki mu je blaginja njegovih otrok pri srcu. Kar se tiče njegovih načel v verskem, političnem in moralnem oziru, se ni nič slabega por.vedelo o njem. Sicer se bavi tudi še sedaj deloma s sestavljanjem pravdnih spisov, vendar ga oskrbovanje njegovih obširnih posestev, katerih večina se nahaja na barju, tembolj zaposluje, ker obravnava ta predmet odločno znanstveno in smatra poljedelstvo za edini v.ir svojega pridobitka, s 'katerim tudi 'vzdržuje svojo družino. Sicer nima nikakšne leposlovne izobrazbe, tudi so mu forme finejšega sveta povsem tuje, vendar v poljedelstvu, sadjarstvu in v obrtnih strokah, «vezanih z gospodarstvom, je tukajšnji kmetijski družbi 'doprinesel take dolkaze svojega tozadevnega znanja, da ga štejejo sedaj po pravici med prvake tega zavoda, kar sledi iz tega, da je bil pri iletošnji majski volitvi predlagan za družb in ega tajnika. Pri tako upoštevanja vrednih sposobnost ih in z ozirom na okoliščino, da ije Orel kranjskega jezika docela vešč, sem neodiločilnega mnenja, da bi se imu utegnilo uredništvo imenovanega lista, ki naij ibi prinašal v kranjskem jeziku tukajšnjemu nemščine nezmožnemu deželnemu ljudstvu občnokoristen poduk v poljedelstvu in obrtniji, zaupati s popolno sigurnostjo. V smislu nadaljnjega visokega poziva, da izcnpano kairakteri-ziram vpokojenega c. ik. gubernslkega isvetniika Janeza Nepomuka Vesela, predlaganega za cenzorja imenovanega lista, pokorne poročam, da je guberinski svetnik doma iz Gospiča na vojaškem Hrvaškem, 69 let star, vdovec, oče štirih že dorastlih otrok. Njegov naistarejši sin je aktuar pri tukajšnji mestni in deželni sodniji, drugi okrožni zdravnik v Postojni, tretji koncipist pri tukajšnjem guberniju. Vesel se nahaja že nad 40 let na Kranjskem v gubernski službi. Dosegel je bil mesto okrajnega glavarja v novomeškem okrožju in je prišel pred 18 leti kot prvi svetnik k guberniju v Ljubljano, kjer se je ob najrazličnejših povodih izkazal na najugodnejši način. Leta 1840. je uslišalo Njegovo Veličanstvo mal najmilostivejši cesar prošnjo gubernskega svetnika Vesela in ga blagovolilo vpokoijiti s pripombo, da naj ne preneha, ako mu bo pripuščalo zdravje, prisostvovati pri gubernskih sejali in na ta način še dalje koristiti državi s svojo v službi pridobljeno izkušnjo. To najvišjo voljo Vesel naj točneje izpolnjuje s tem, da pridno obiskuje gu-bernske seje in s svojo krepko intervencijo pri posvetovanjih bistveno koristi naj višji službi. Tudi je kranjskega jezika povsem zmožen, združujoč s tem znanjem obenem višjo znanstveno izobrazbo. Z ozirom na vernost, moralnost in politično prepričanje je tu jako ugodno zapisan in poznan kot rodoljuben mož, uživajoč med občinstvom posebno spoštovanje. Usojam se torej prepokorno izjaviti, da je imenovani gubernski svžtnik Vesel v vsakem oziru vsposobljen, da bo v popolno .sigurnost oskrboval cenzuro imenovanega lista in da bi se cenzura ne mogla zaupati nobenim boljšim in izanesljivejšim rokam. V odsotnosti c. k. guibernskega svetnika v najglobljem spoštovanju Vaše ekscelence naijvdainejši, najpokornejši V JUjuibljaini, 16. julija 1842. Suchanetk.« Quberner Weingarten ni tako hitel z odgovorom Sedlnitzkenm kakor Su eh an ek. Njegova pozvedovanja so se pač vlekla dlje časa. Dolžnost njegova je bila, da zahteva najprej od kmetijske družbe še podrobnejšega programa, nego ista ;ga že bila predložila Blaznik in Orel. Od Blaznika pa 'je moral brezpogojno zahtevati poizkusnih listov. Podroben program »Novic« je sestavil novi tajnik1) kmetijske družbe in obenem že po .svoji islužbi predestinarani bodoči urednik ilista — dr. Janez Blei weis. Njegov program samostojnega tednika (ne več priloge!) se je glasili: »Program kranjskega tednika Kmetijske .in rokodelske .novize. Olavna tendenca tega gospodarskega tehničnega časopisa je poduk poljedelca z razprostranjevanjem in razširjanjem 'koristnih ’) Dosedaj se je mislilo, da je dr. Bleiweis postal tajnik kmetijske družbe 1843 (prim. drja. Tominška prvo opombo na str. 21 „Bleiweiso-vega Zbornika*-). Iz aktov, ki jih objavljam tu, se vidi, da je dobil dr. Bleiweis tajniško mesto že L 184-2. in sicer najbrž in po vsej verjetnosti v oni majski seji, ki govori o njej gori komisar Suclianek. Ta pravi, da je bil na to mesto samo predlagan dr. Orel — imenovan pa najbrž ni bil on, ampak dr. Bleiweis. Novi licejski profesor živinozdravništva, ki je bil pred enim letom (17. julija 1811) s tako ugodno kvalifikacijo nadkrilil tri sokompetente, je torej tudi pri občnem zboru kmetijske družbe v maju 1842 premagal praktično in teoretično izvežbanega, a pri sodišču slabo zapisanega poljedelca drja. Orla, postal družbin tajnik in s tem ipso facto bodoči urednik lista, ki naj bi bil organ kmetijske družbe.— O Bleiweisu kot novonaznačenem uredniku Sedlnitzky ni zahteval nika-kih novih poizvedeb. Najbrž mu je zadostovala izjava kmetijske družbe, da bo ona vedno skrbela za odgovornega urednika. Zanesel se je na družbo. Programa Bleiweis ni podpisal kot urednik, ampak kot tajnik kmetijske družbe. Torej Sedlnitzky niti vedel ni, da bo Bleiweis urednik ? Moral je pa nekaj slutiti, da je dr. Orel odpadel, ker v končni dovolitvi lista (glej doli!) zahteva, da se mu definitivni urednik naknadno naznani. Če se je to zgodilo, nam akti ne povedo. poljedelski]] vednosti, odpravljanjem škodljivih predsodkov, vzbu-jevanjern in poživiljanijem industrije in obrtne pridnosti. Da pa se to podjetje itako, kakor je želeti, priljubi kranjskemu kmetu, ki doslej mi biil vajen citati periodičnih tiskanih spisov, je treba, da nudi tednik, !ki naj se piše v splošno razumljivem jeziku in pisavi, poleg poduka — kot glavnega in amen a — či tat el ju od časa do časa tudi primerno zabavo; 'zatorej zahteva potreba, da se tudi pri našem 'tedniku, kakor pri ivečini periodičnih spisov, upošteva ,u.tile dulci’. Nikdar ipa ne sime postati list torišče jezikovnih peresnih bojev, zakaj 'tendenca tednika ni, učiti jezik, ampak samo z razširjanjem poljedelskih in obrtnijskih vednosti koristiti našemu kmetu. V 'to 'Sivrho, da bi časopis ne poisital gola izibiiirlka kaotično na-mešanih sestavkov najraznorodnejše vrste, je njegovo uredništvo izdelalo sistem, čigar deli se bodo raztezali na naslednje glavine predele in pododdelke: I. P o tl j e d e 1 s it v o, obsegajoč 'vse panoge 'gospodarstva, s posebnim ozirom na zemljedelstvo, živinorejo, sadjarstvo. Tudi poljudni članki iz pomožnih ved, botanike, fizike, živinozdravm-štva itd. se naj sprejemajo, včasih itudi obijasnjujejo s podobami. II. In du s tir i j a, kjer se bodo priobčevala obširnejša ali samo kratka poročila o napredkih industrije, razlagale nove občno-koristne iznajdbe na 'tem ipoiljii itd. Seveda samo, ako zaslužijo, da se praktično uporabijo pri domači obrti in kmetiji. — V oibeh pravkar označenih rubrikah naj najdejo mesto ne samo poročila o tuzemnih izkušnjah, ampak tudi oznanila vnanjih za neizpre-menjeno ali predrugačeno domačo uporabo 'sposobnih poizkusov in opazovanj. III. J a iv n e naredbe, naznanila in poduki, ki se tičejo poljedelstva. IV. D o m ači d o g od k i na polju gospodarstva in industrije, znamenitosti in črtice, v kolikor so kalkoir si že bodi v zvezi s lli-stovo tendenco. V. Vnanja n a iK r a n j s k o se nanašajoča poročila, katerih vsebina se sklada z rubriko IV. VI. O b č n o k o r i s t n e d ,r o ib n o s t .i, zemljepisne, življe-njepisne in druge malenkosti, vesele, ipodučne, ali vsaj duševno poživljajoče vsebine. VII. Žitne cene naKramjskem, t. j. tekoča razpredel-nica tržnih cen dveh največjih žitnih trgov Ljubljane .in Kranja. VIII. Naznanila novih slovanskih k in j i g, koristnega orodja in podobno. Ta časopis bo izhajal vsak teden na /polovični poli četrtinske oblike. Prof. dr. Bleiweis m. p. tajnik.« Ko je dobil guberner Weingarten ta program v roke, je končno prisilil tudi Blaznika, da mu je izdelal 'dva poizkusna lista »Novic«. Vrhutega mu je poslal kranjski odbor kmetijske družbe izjavo, da bo družba sama sknbela za odgovornega urednika novega časopisa. S temi tremi prilogami je opremili svoje pisanje z dne 17. dec. 1842, is katerim je ipo preteku pol 'leta odgovoril ma Sedilinitzega vprašanje z dne 13. junija 1842. Weingartenov dopis štev. 1559 se je glasil: »Velerodni grof! Vsled visokega dopisa z dne 13. junija t. 1. imam čast, poslati Vaši ekscelenci program kranjskega tednika »Kmetijske in rokodelske novize’, predložen od stalnega odbora tukajšnje c. k. kmetijske družibe, 'Obenem z dvema poizkusnima listoma časopisa. Iz izjave odbora kmetijske družbe naj blagovoli Vaša ekscelenca hkratu razvideti, da je poslednja prevzela odgovorno 'uredništvo tega lista, ki naj izhaja po dodeljeni visoki dovolitvi z opombo ,izdaja c. k. kmetijska družba .na Kranjskem’. Tukajšnja delegacija notranjeavstrijskega industrijskega in obrtnijskega društva je izjavila, da ne more prevzeti pri tedniku nobene druge udeležbe, kakor dejanjsko sodelovanje v industrijski stroki. I redakcija, ki jo je prevzel odbor družbe, i vsebina programa utegneta odstraniti vsake nadaljne pomisleke zoper izdajo imenovanega lista, ki ostane itak podvržen natančni cenzuri. Vaša ekscelenca naj blagovoli sprejeti izraz mojega najodličnejšega spoštovanja. V Ljubljani, dne 17. decembra 1842. Weingarten.« To Weingartenovo pošiljatev je prejel Sedlnitzky dne 4. januarja 1843. Izdelal ije takozvani cenzurni listič in zabeležil nanj: >Z opombo, da najvišji policijski dvorni urad želi dobiti kratko oceno rubrik in vsebine posameznih sestavkov v -nemškem jeziku.« Ta opazka je 'bila namenjena cenzorju, za katerega ni bil izbran nihče drugi, nego 'naš iznameniiti 'slavist — dr. Franc M i ik 1 osi c h. Njegova cenzura ie bila kratka, omejevala se je na samo tolmačenje iposameznih sestavkov poizkusnih listov. Naj jo navedem v izvirniku: »Kmetijske in rokodelske novize. Zeitschrift für Ackerbau u n d G e w e r b e. Nr. I. 1. Anzeige. Der Mangel an Schriften über Ackerbau luinld Gewerbe iin Ikrainiischer Sprache ist Veranlassiuing zur Entstehung vorliegender Zeitung; Förderung beider — Zweck derselben. 2. Wie kann unsere Landwirtschaft v e ir bessert werden? Missgliidkte Verbesserungsversuche. — Hiebei ist vor allem auf die natürliche Beschaffenheit dos Bodenls Rücksicht ziu nehmen. 3. E i s e n in d ust rie i n Kraiin. Aufzähhmlg ider in dieser Hinsicht in -Krain bestehenden Anstalten. 4. Auswärtige Nachrichten. Verwendung erforener Erdäpfel. — Aufbewahrung von Pelzwerk. 5. V o ,r f ä ll '1 e. V e ir s chiedene is. Die Missjahre 1816 et 1817.— Krainische Bücher über Landwirtschaft. Nr. 11. 1. F o r t Setzung des oben u n t e r 2. a n g e-führten Aufsatzes. Bestandtheile des Bodens. 2. Belehrung. — Bewahrung der Obsitibäume vor schädlichen Insekten, nach einer Bökammtmadiuing des k. k. Neuisitädter iKreisamtes. 3. Bearbeitung des Flachses und Hanfes. 4. Böhmische Spinnräder zu verfertigen, und daraf zu spinnen. 5. Leben des Baron Sigmund Zoi'S, des Schöpfens der krainisohen Industrie und Beschützers der Wissenschaften. Geburt — Erziehung — Reisen — industrielle Unternehmungen. Am 23. Jänner 1843. Dr. F. Mikloschich.« Dopolnjeno je bilo. Križev pot slovenskega časopisa se ije približal do zadnje ipo-staje. Njegovo vstajenje ni bilo več daleč. Oni znameniti akt. s katerim je Sedlnitzky končno dovolil, da se odvali kamen iznad groba slovenskega naroda, se je glasi!: »Pisanje na Njegovo ilirskega gospoda gubernerja barona pl. Weingartena eiksceilenco v Ljubljani. Na ipodlagi cenjenega dopisa z dne 17. decembra 1. 1. štev. 1842, čigar priloge vračam z oibvezmo hvalo v privitku, nimam sedaj nobenega zadržka (nehme ich nunmehr keinen Anstand), dovoliti c. k. kmetijski družbi na Kranjskem izdajo kranjskega tednika, ki naj izhaja pod naslovom ,Kmetijske in rokodelske novize’ v založbi tiskarja Jožefa Blaznika v Ljubljani ipo programu, nahajajočem se med Zigoirajnimi iprilogami, pod tem pogojem, da se bo za urednika tega časopisa nastavljali vedno za ta posel popolnoma sposoben in zanesiljiv mož, kateremu naj se nalaga odgovornost za natančno upoštevanje podjetju naznačenih mej in za točno izvrševanje navodil, ki bodo imenovanemu časopisu dohajala od cenzure ali kako -drugače po uradnem potu. Proseč Vašo ekscelenco, da v tem zmislu ukrene vse potrebno in me blagovoli obvestiti o izvolitvi urednika imenovanega tednika, obenem docela dovoljujem od Vaše ekscelence glasom dopisa z dne 2. maja 1. 1. štev. 517 nameravano določitev vrpokoje-nega gubernskega svetnika Janeza 'Nepomuika Vesela za cenzorja večkrat imenovanega tednika in imam casit it'd. Na Dunaju, dne 10. februarja 1843. Sedlnitzky.« Pregledi in referati. Slovstvo, umefnost, „Novo-Nadaši.“ Poglavja o slovenski umetnosti, I. Aforizmi o umetnosti. Novi akordi. „N ovo-N a d aš i“. Iz nekdanjega litografiranega hrvatskega dijaškega lističa se je rodila v Zagrebu v jeseni 1897 „Nova Nada, zbornik pouke i zabave“. Odgovorni urednik ji je bil Teharjev, sedaj dr. Vladimir Jelovšek, sotrudniki pa pod raznimi psevdonimi dr. Miljutin Cihlar, Milan Marjanovič, Andrija Milčinovič, Oskar Diirr in drugi. Tudi slovenski dijaki so pošiljali svoje pesmice v ta list. Murn je bil med njimi in, zdi se mi, tudi Drag. Kette. Pisalo se je nekaj o Cankarju, o Govekarju, o slovenski umetnosti. Če primer- kulturna zgodovina. jamo tri letnike „Nove Nade“ s predlanskim dijaškim „Valom“, ali pa tudi le s pravaško „Mlado Hrvat-sko“, vidimo velik napredek. Mladina se je še pred desetimi, petnajstimi leti pečala skoro zgolj z literaturo, s tujo več nego z domačo. V „Novi Nadi“ najdete razpravice o Emersonu, Swiftu, Shelleyu, — o slovanskih pisateljih malo, premalo. Dijaški listi zadnjih let so bili tako pri Hrvatih, kakor so pri Slovencih nekako bogatejši, realnejši, bližji življenju. Končno so mnenja o tem, ali se ima že dijak pečati z javnimi socialnimi in političnimi vprašanji, različna. Vsekakor je pretirana stro-ost poklicanih in nepoklicanih pe-agogov, ki bi najrajši prepovedali čitanje političnih spisov in vsako dokumentiranje političnega prepričanja dijaku dotlej, dokler nima v roki svojega promocijskega diploma. To stališče je filistrsko in ozkoprsno. Od nekdaj se je dijaštvo vmešavalo v politiko svojega naroda, in politična zgodovina nam kaže, da ne vselej brez realnega efekta in uspeha. Vsak dan čitamo, da delajo to ruski, francoski, italijanski dijaki in njihove politične demonstracije so ali izraz javnega mnenja ali pa predhodnice istega, četudi se njihove manifestacije ne skladajo vedno z nazori diplomatov in raznih drugih voditeljev in uvaženih političnih kapacitet. Da se naši južnoslovanski dijaški časopisi ne omejujejo več zgolj le na literaturo, je absoluten napredek, čeprav se ga „očetje naroda“ povsod tako plašijo. Radikalizem dijaštva je priroden in nekako potreben, ker donaša v politične nazore narodov nekaj svežega, mladega, novega. Ni vina, ki ni bil mošt, in mladina ima pravico, da vre. Ta privatissimum sicer ne spada v ta literarni referat, ali pisalo se je o tem sedaj povsod toliko, da teh malo besed o tej stvari ne bo niti preveč, niti odveč. „Nova Nada“ je bila skozi in skozi literarna. Drugačna skupina se je zbirala okrog nje, nego okrog „Hrvatske Misli“, ki je izhajala skoro isti čas, kjer pa so sodelovali drugi, nekaj let starejši ljudje: Stjepan Radič, dr. Lorkovič, dr. Bertič, Fugger, Pribičevič, Heimerl, Wilder in drugi. „Hrvatska Misel“ je bila poli-tično-ekonomska revija, ki so jo slučajno izdajali visokošolci, „Nova Nada“ pa je bila tipično dijaški list. Razvitek „Novo-Nadašev“ je vsekakor interesanten. Milan Marjanovič, njen najproduktivnejši sotrud-nik, se je pravzaprav že tedaj nevede pripravljal za svoj bodoči žurnalisticni poklic. On pravzaprav ni bil nikoli literat. Tudi njegovo literarno delovanje nosi pečat žur-nalizma: duhovitost, pa tudi po- vršnost — enodnevnost — tega metjeja. Hiter in gibek, zapazi v hipu misel, vrže jo v publiko in se ne briga dalje za njo, ne poglablja je, ne popravlja, ne pili. On je vedno aktualen, zanima ga vse, kar prinaša dan, in nič prirodnejšega, da je postal žurnalist, političen žur-nalist. V tistem gibanju, ki je na Hrvatskem zlomilo dvajsetletno Khue-novo paševanje, je tudi Marjanovič sodeloval, pisal brošure, letake, pro-klamacije, agitiral, netil, navduševal in aranžiral. Pozneje je bil v Dubrovniku, pa pri „Novem Listu“ na Reki, pri „Pokretu“ v Zagrebu in „Siobodi“ v Splitu. Še v Zagrebu je pred petimi, šestimi leti ustanovil „Zvono“, aktualen tednik za politiko in literaturo, ki je donašal prav zanimive članke o vseh mogočih vprašanjih in problemih. V Splitu je ustanovil ..Jug“, ki je bil ilustriran in se je posebno bavil s po-vzdigo tujskega prometa v Dalmaciji. List ni izhajal niti eno celo leto. Ali Marjanoviču je bilo v Dalmaciji dolgčas, prišel je nazaj v Zagreb z mislijo, da postane nekak moderni južnoslovanski založnik ä la Scherl v Berlinu. To je bilo pred dvema letoma, in Marjanovič je takrat izdajal in redigiral „Jug“, „Zvono“ (ki ga je prevzel zopet od „Po-kreta“), dijaški „Val“ in je razen tega obetal tudi še cele serije knjig, prevodov, študij etcetera. Stvar ni šla posebno, časopisi so neredno izhajali, in hrvaški komesar Čuvaj je pravzaprav rešil Marjanoviča velikih zadreg, ko ga je zaradi raznih političnih člankov v „Valu“ izgnal kar za deset let iz Zagreba. Marjanovič je odšel v Belgrad, organiziral nekak poloficiozen dopisni urad srbski za slovanske časopise in njegovo pero deluje zdaj za interese Srbije, a to pero je okretno in duhovito. Čuvaj ni napravil Avstro-Ogrski najboljše usluge, ko je pokazal Marjanoviču v Zagrebu vrata. Marjanovič je naravnost neverjetno produktiven. Kdo bi seštel vse njegove — recimo le literarne — eseje, študije, portrete, referate itd. Prej, v dijaških časih, je mnogo čital in njegovi starejši literarni članki so prav zanimivi. Pozneje je postal bolj površen, ker pač ni imel več volje niti časa, da se o predmetu vselej dovoljno informira. Napisal je na Reki debel roman „Karijera“, ki ga je kdosigavedi iz kakih vzrokov čitalo strašno malo ljudi, čeprav ni slabejši od mnogih drugih romanov, ki so imeli pri kritiki in publiki večjo srečo. Napisal je istoimeno komedijo, ki se je igrala nekaj večerov s pristojni m uspehom, ne da bi zapustila za seboj kakšno posebno sled. Marjanovič pač sam danes že posmehljivo govori o literaturi sploh in o svoji posebej. Za njega je to več ali manj končana stvar. On je rojen žurna-list. Reci mu tri besede in v poldrugi uri boš imel tri članke iž njih. Če pa ima ogrodje, ki velja še malo več, bo nanizal okrog njega toliko blestečih stavkov, da boš kar zamaknjen. Sedaj so v Belgradu zanj zlati časi, zakaj vsak dan se dogaja kaj zanimivega, tvarine mu pač ne manjka, a besed mu ni primanjkovalo nikoli. Nekdanji odgovorni urednik „Nove Nade“ Teharjev je izdal nekdaj dve ali tri zbirke pesmi in črtic, ki so bile po slovenskih uredništvih precej znane. Bombastične in prisiljene so v resnici zaslužile, da se je kritika norčevala iz čudne donkihoterije autorja. Poza z eno besedo. Na, tudi dr. Vladimir Jelovšek se menda nasmehne, kadar se zmisli na ono svojo „literaturo“. Danes je izvrsten zdravnik za oči, napiše včasih kak izboren članek za „Pokret“ ali kak češki list in urejuje z velikim veseljem „Liječ-nički vijestnik“, v katerem sodelujejo tudi Slovenci in ki ga je v nekaj mesecih preobrazil iz puste strokovne revije v prav zanimiv organ, ki poleg stanovske učenosti prinaša duhovite feljtone in dopise, ki jih čita rad tudi laik in ne samo medicinec.*) Zanimivo je, koliko uredniških talentov je vzgojila „Nova Nada“. Tudi dr. Miljutin Cihlar je šel tem potom. Ali o njem pozneje. Pred nekaj tedni je umrl v Zagrebu Oskar Dürr, učitelj in literat, tip svoje vrste. Napisal je malo. Kar je pa napisal, je bilo izbrušeno in izcizelirano, kakor nakitje. Imel je med Novo-Nadaši velik vpliv, ne toliko s svojim delovanjem, kakor s svojo osebnostjo. Dekadent skozi in skozi. Brezkoristno je sipal svoje bleščeče kozerije po nočnih kavarnah, govoril po polnoči po predmestnih krčmicah duhovite govore, deklamiral natakaricam Heineja in Kranjčeviča. Lumpal je cele noči do bele zore in ob osmih je stal na katedri še v salonski obleki, malo bled, zaspan, ampak učitelj, kakor jih je malo na svetu. Imel je v šoli sijajne uspehe, njegova javna pedagoška predavanja so bila slovita. Ljubezniv človek, toda brez discipline, je potratil svoje življenje prezgodaj. Sil je oženjen, — pa taki ljudje niso za ženitev; ves svet jih hvali in ljubi, žena pa je nesrečna, ker doma ravno njej kažejo najgrše sence svojega značaja. Lehkoživec. Žena mu je umrla v provinciji, kamor so ga poslali, da bi se „popravil“. Popravil se ni in ko je prišel nazaj v Zagreb, je bil lak, kakor prej: poln duhovitega humorja, veseljakovič. Pil je. In ker je bil najbolj duhovit, naravnost imeniten, kadar ga je imel malo v glavi, so ga prijatelji radi jemali s seboj iz gostilne v gostilno. Dokler je deklamiral, zbijal šale, je imel vedno poslušalcev in tovarišev dovolj. Potem, proti jutru že, ko je postaja! siten in zaspan, ko mu je pohajala duhovitost in je postajal, *) Napisal je prod nekaj Časom nekoliko Črtic za zadnje Marjauovii'evo „Zvono , iz .Zdraviliškega zapisnika", ki dokumentirajo ugoden pripovedovalen realistiSki dar. spominjajoč Cisto malo na Przvbyszewskega in druge dekadente. kakor vsi alkoholičarji, blebetav in pust, so ga pustili prijatelji natakarjem.... Postal je bolan. Ležal je dolge mesece in umrl komaj 36 let star. To je tudi tragedija zase. Tak duhovit, sijajno nadarjen človek in prijatelji, ki se radi zabavajo na njegov račun in riskirajo v ta namen par litrov za zabavnega — klovna. Tudi pri Slovencih imamo takih ljudi žal preveč. O Oskarju Diirru so pisali vsi hrvatski časopisi simpatične nekrologe. In ta in oni je hvalil njegov talent, njegov humor, njegovo težnjo po lepoti. Bilo je res nekaj ljubeznivega in duhovitega celo v njegovih napakah. Nepozabno mi je, kako je poslalo hrvatsko književ-niško društvo Oskarja kot svojega delagata na slavnost odkritja spomenika Vrazu na Štajersko. Mili Oskar je obtičal nekje v neki kolodvorski restavraciji in slavnost se je vršila brez njega. In ko je prišel nazaj v Zagreb, je tako navdušeno pripovedoval o slovenskih natakaricah in ljutomerskem vinu, da v društvu niso vedeli, ali bi se smejali ali jezili. Iskal je lepoto. Morda, Toda ne na pravem mestu. V močvirju. Morda tudi tam cvete lepota svoje vrste, a je strupena, kratkotrajna. Hitro vene, gnjila v sebi, ter ugo-nablja tudi one, ki se ž njo kitijo; ne daje sreče, ampak bolezen in smrt. Prijatelji bodo zbrali Oskar Dtirrovo literarno ostalino. Drobna knjižica je bo; kdor jo bo pa imel v rokah, bo rekel: Škoda talenta, ki se je razdrobil; kakor razbit kip : še v črepinjah krasen! — Andrija Milčinovič je antipod lahne, blesteče, vedno smejoče se in vedre Diirrove narave. Težak je in nezadovoljen človek v svoji literaturi. Vedno secira, razglablja, muči se, misli, sumnja, trpi. Pred trinajstimi leti je izdal svoje prve črtice, ki so še sedaj nekaj posebnega Tam je mala silhueta „Ranica“ Človek, ki ima majhno rano. Zacelila bi se v enem dnevu, če bi miroval in če bi seje ne dotikal. Toda ne more mirovati. Vedno praska rano, se je dotika, jo obnavlja, odpira jo vedno na novo. Rana raste, se širi vedno bolj in bolj. Človek trpi, ali mirovati pa ne more, s prsti in nohti se zadira v lastno rano, lastno meso. Rana raste, vsak dan je večja.... To je Andrija Milčinovič. Še danes je tak. Nekaj težkega te obide, ko čitaš njegove stvari. Nekaj temnega, grozečega. Vsi njegovi junaki so temni, nemirni, nezadovoljni. Grizejo si srce, razkopavajo dušo,uničijo se, trpinčijo. Napisal je dramo „Prekletstvo“ skupaj z Milanom Ogrizovičem, ki obdeluje religiozni problem, in je zato niso igrali. Škoda! Milčinovič izvrstno, nedosegljivo riše ljudi, ki se zvijajo pod težino svojih misli, dvomov, ki jih goni vest, usoda, kali. Mirno sede cele dneve od zore do mraka, a v notrini jih ujeda večen črv težkega, bolestnega nemira. Zdaj je izdal knjigo „V areni“. Posvetil jo je svojima hčerkama, mali Verici in Dešici. In čudno, človek misli, nekaj veselega, jasnega, vedrega bo v tej knjigi, ki jo je pripisal svojima majhnima punčkama, kiju nazivlje: „Najdražje, najlepše knjižice, nedo-pisane, neizpisane“. Ali zopet najdete njega temnega, zlovoljnega, ki nima rad ljudi in težko, težko stopa skozi življenje. V „areni“, v cirkusu, kjer so otroci tako veseli, kjer je toliko smeha in hrupa, vidi samo trpki nasmeh komedijantov, vso tragikomedijo brezradostnega življenja artistov. Človek, kača leze med nabrušenimi noži in ako se bo malo nerodno premeknil, bodo zarezali noži v živo meso.... In ta človek je on — on... In tudi Ivanovič je on, tisti človek, ki je tako nedolžno, lepo zaljubljen v tujo gospodično in se ne upa govoriti ž njo in gre v orfej in pije in napravi rabuko in odide osramočen, in tudi Ranjeni je on, tisti, ki so ga ranili tuji sejmarji in zdaj leži na podu in prosi: „Izvadite iz srca mojega ono, Što me toliko boli... sto je tudje...“ Čudna ta knjiga, posvečena dvema majhnima deklicama... sami nesrečni ljudje, nervozni, nevraste-nični, nezadovoljni, preganjani. Ubiti ljudje, razžaljeni, ki se mučijo po sencah, po kotih, stran od življenja, katere usoda lomi, drobi, počasi uničuje. Mnogo misliš, kadar jo čitaš. In on jo je posvetil svojima hčerkama... Temna knjiga. Samo na zadnjih straneh je kakor svetel soln-čni žarek povestica o Čučinem psičku, o tem psičku, ki ga je dobila za Božič in ki ga ji je odpeljal konjederec. Tudi tu se solnce skrije hitro, hitro. Andrija Milčinovič je bil ljudski učitelj, potem je prakticiral v gledališčih v Monakovem in Hamburgu. Napravili so ga za gledališkega nadzornika v Zagrebu. Dve leti ali tri je bil to, zdaj je ravnatelj obrtnega muzeja. Piše kritike, študije o umetnosti, o obrti itd. Največji literarni talent med Novo- Nadaši je dr. Miljutin Cihlar. Že devetleten dečko je pisal pesmi. Bil je osemnajst let star, ko se je igrala v Zagrebu prva njegova drama. Leta 1899. so igrali drugo, leta 1907. tretjo. Napisal je nešteto kritik, esejev, mnogo novel, urejeval je „Novo Nado“, leta 1905, je izdajal „Lovor“, istega leta je bil urednik „Obzora“, dve leti pozneje je v Trstu urejeval „Balkan“. Mnogo so pričakovali od njega, mladina je videla v njem svoj idol. V jeseni 1909 je izdalo „Društvo Hivatskih Književnikov“ njegov roman „Bijeg“, — najboljši roman mladih. In lani je prevzel uredništvo — ne vladnega organa — nego glasilo komesarja Čuvaja, postal je šefredaktar „jutranjeg lista“. Ogorčenje je bilo velikansko. Bojkotirali so ga, izganjali iz kavaren, psovali ga na ulici. Na Hrvatskem ni majhno število tistih, ki so se „prodali“, ali morda se še nobenemu ni zamerila brezznačajnost tako krvavo, kakor drju. Cihlarju. Nobedenkrat se ni izvajal bojkot tako kruto in konse-kventno. Preveč so ga oboževali prej, preveč so pričakovali od njega. Prečitajte si njegov roman „Bijeg“ in jasno Vam bo marsikaj. Tudi to. Ni preostajalo drugo: ubij se ali prodaj! „Bijeg“ je roman priznanja. Sam pravi v romanu : „Svaka velika knjiga je proživljena“. In ta „Bijeg“ je krvavo doživljen in pro-življen. To je izpoved zlomljenega človeka, ki so ga ubile in uničile malenkostne razmere malega naroda, ki ima premalo denarja za svojo inteligenco, a obenem groteskna tragikomedija malomestnega življenja, — opis bede enega celega stanu — hrvatskih suplentov. „Po-vijest jednog našeg čovjeka“ je napisal avtor izpod naslova. In morda jo res nimajo Hrvatje knjige, ki bi tako brezobzirno razgaljala vzroke, zakaj propadajo najnadarje-nejši ljudje tega duševno tako daro-vitega naroda. Neki srbski političar je izjavil te dni, da so Srbi umetniški narod in da so se baš radi svojega umetniškega temperamenta borili tako hrabro, da so tako lehko prenašali grozne muke vojne in umirali veselo s pesmijo na ustih. Hrvatje so še mnogo bolj umetniški narod. „Helenski poganje“ je rekel neki Nemec o Slavoncih in oči so se mu iskrile, ko je govoril o njihovih pesmih, o krasnih slavonskih nočeh, o onih prepestrih nošah, o onem smehu in božanskem lehkomislju. Ali v tem bleščečem temperamentu so skrite ne-le vse vrline, ampak tudi vse pogreške hrvatskega naroda. Disciplina, dolžnosti, preračunanost, treznost, vztrajnost, to vse je tuje Hrvatu. Zato je Zagreb tako lep in šumen, velikomesten, zato je Slavonija tako vesela in zato tudi je vsako leto več ogrskih in nemških kolonistov v deželi, zato je vsa trgovina v Zagrebu skoro izključno v srbskih in židovskih rokah, zato je inteligenca naroda tako duhovita, vznetljiva in propada tako hitro. Zato je hrvatski dijak tako radikalen in tako prekrasno idealen in optimističen. Deklamira, govori, poje, kakor bog, oh in utrudi se v življenju pri delu tako hitro, hitro! Ogrska ekonomska in posebno železniška politika podkopava hrvaško blagostanje, ovira razcvit industrije, tišči, duši povsod. Politične razmere so že desetletja dezolatne, kruha je malo v deželi, kolačev še manj. In Hrvatje imajo toliko smisla za lepo življenje, hrvatska inteligenca ima toliko potreb! Hrvatske gospe so dame, gospodje gentlemani. In to stane denarja. Hrvatje niso skopuhi in stiskači, oni ljubijo lepo esto, eleganco, tudi umetnost. A ruh in pogače deli v zemlji, ki ima malo industrije, vlada. Radikalni študent je mlad, svet je tako lep, ima krasot v levo in desno. Hrvatski študent je kulturen, ne ljubi športnih srajc iz flanele in nerodnih črevljev. Nič laglje ko zadolžiti se preko glave, da sam ne ve, kako in kedaj. In komaj vstopi v življenje, že vidi in čuti, kje je siguren kruh, če drugega ne. Maio se še obotavlja, obupava, sram ga je. Pije, in še bolj rastejo dolgovi. A vlada čaka, čaka potrpežljivo. In nekega lepega dne poplača dolgove, se ranžira, ima službo v tej ali oni dietenklasi in se oženi in konec je radikalizma. Računa, da je to koncem koncev pametneje, kakor revolver. Tako bo morda vseeno še nekaj koristil „narodu“ in če on ne, njegova deca... Kdo ve? In kdo se ni prodal?! koliko jih je, ki drugje lehko dobijo kruh, ne samo od vlade? Koliko eksistenčnih možnosti nudi Hrvatska inte-ligentu ? — Malo, premalo ! „Bijeg“ je žalostno čtivo brezmočnega propadanja talentiranega, duhovitega, morda genijalnega človeka. Tisto strašno periodično popivanje, ki je tako karakteristično in tipično za moške našega juga, ki postajajo tako hitro apatični v borbi življenja. Imajo duha, daru, samo volja je slaba, moči ni. In prepuščajo se slučaju, da se igra ž njimi, kakor morski val s čolnom brez vesel. Čudno je to, kako simpatične so skoro vse ženske postave v „Bijegu“. Ona Zora, ki se poda Gjuri v Kraljeviči morda čisto, lepo, a on čudak, nevrastenik, vidi v tem nekaj nizkega, grdega, živinskega. Piše ji strašno pismo, proklinjajoč ono, kar se je dogodilo med njima in kar je bilo morda nji višek lepote in življenja. Ona mu ni odgovorila ničesar in čez šest let je čital „da je dobila nekje mesto učiteljice. Šla je sama svojo pot“. In pozneje Gjurova zaročnica Vera, zaradi katere zapusti j us in odide na filozofijo, da čimprej pride do kruha. Kako simpatično dekle je to, čiste duše, duhovita, načitana, pogumna. Kako veruje vanj, v ljubezen. On je slabič, ona ne. — Pa ona Darinka, ona vesela, temperamentna, vedra starejša učiteljica, ki je tako agilna in ki ji je življenje tako enostavno in prijetno. Gjuro, glavni junak, avtor sam, nadarjen sam izredno, obetajoč veliko, propada, kakor žrtev tesnih razmer, materijalne bede, dolgov in — alkohola. Da, alkohola. Tu je tragika dijaka na Dunaju, ki živi v velikem mestu tako pusto, žalostno življenje in se vtaplja v alkoholu, da bi pozabil samega sebe. Gjuro nima pravega miljeja in zato pije. Zanimivo je, da vselej pije, kadar nima pravega miljeja. Ko zahaja v Zagrebu v društvo, kjer duhoviti pogovori, muzika in umetnost dajejo duševnega užitka, novih porivov, izgubi alkohol svojo moč nad njim. Ko ga prijatelj Tošo zainteresira na deželi za prirodo, ko ga gospodična Darinka zaprede v svoje društvo, slabi in jenjava vlada alkohola. V malem mestu so krčme in gostilne edini lokali za društvenos^ prilike zavajajo na pijanstvo. Ne zdihuje Gjuro v svojem primorskem gnezdu za časa svojega suplentovstva zaman toliko po kavarni! Potreba mu je ljudi, a kje jih najdeš? — V krčmi, pri vinu. Dr. Cihlar, sedanji urednik „Jutranjeg lista“ Čuvajevega, živi sedaj sam zase. Malo se sliši v javnosti o njem. Bil je odbornik društva hrvatskih književnikov, zahvalil se je. Preškoda bi bilo zanj, da se s tem šefredaktorstvom završi njegova historija. Ali morda je preveč literat zato, in prej ali slej bo pisal drugo knjigo „Povjesti jednog našeg čovjega“. Zofka Kvedrova. Poglavja o slovenski umetnosti. I. „Kako pa kaj loterija ?“ slišim stotič v pozdrav. Genljivo je res to sočutje in vznesena ta zavest, da smem s hvaležnosti prekipevajočim srcem odzdraviti vsakemu posestniku srečke umetniške loterije s ponižnim „hvala za laskavo vprašanje in izraženo sočutje, spoštovani gospod mecen!“ Sedaj, ko smo razpečali, slava rodoljubju in požrtvovalnosti naših dam, že okroglo 10.000 srečk — vrtoglava številka, kaj ? — in srečavamo — o aurea aetas — za vsakim vogalom mecene, treba, da se samo še organiziramo v sindikat odjemalcev frančiškanske „župe“ ali kakšno drugo kategorijo velespoštovanih gospodov prosjakov. *) G. avtor tega spisa nam obljubljat da bo Poglavja o slovenski umetnosti' nadaljeval. Veseli nas, da je ravno Veda'“, ki more prinesti v svojem referatu tu resnico, ki nam jo Vavpotič podaja tu — „brez šminke in krinke*. „Kako pa kaj loterija? — Skočil bi v tista žalostno nagubana lica, za katerimi tiči ono prokleto posmehljivo usmiljenje filistra, ki se čuti gospoda situacije! Mecen je lepa stvar, še lepša beseda, najlepša pa poza. Sedaj so se priučili inecenatstva že gospodje c. kr. oficiali in davkarji, — da, celo med eksekutorji, — (poslednje seveda strogo entre nous) — sein našel že svojega mecena — in če se gospodje meceni in gospe mece-natinje ne zavedajo, kako nas počaščajo s svojim iskrenim ali neiskrenim sočutjem čemu še premišljamo, čemu še odlašamo? Priznajmo si vendar svoje današnje razmerje napram občinstvu: Namesto da bi nas kot stvaritelje vrednot, ki bi veljale vsakemu drugemu kulturnemu narodu ne le v kulturnem, marveč ekonomskem smislu za velevažen in izdaten aktivum narodnega premoženja, — smatrali za darovalce ali vsaj za producente, narod pa za konsu-menta, ali da bi nam priznali vsaj mesto delavca napram delodajalcu, pa igramo žalostno pasivno viogo „podpirancev“ — narod pa vlogo „dobrotnika“. Da nas smatrajo za parasite na narodovem telesu, dasi tu in tam za „pflanc“ zlasti napram tujini dobrodošle parasite, — da figuriramo v bilančni knjigi naših narodnih ekonomov med pasivi, — je le logična posledica gorenje cinjenice. Hočemo biti i mi dosledni, strniti se moramo pa ma-kar i z našimi kolegi od lire in peresa v mogočno četo organiziranih beračev. Vsak deseti Slovenec je odsihmal moj mecen, — in če pojdeš slovenski umetnik na cesto, — hodi s klobukom v roki! Morda bo marsikedo ogorčen protestiral proti uvodnim vrsticam, globoko prepričan o čistosti svoje ljubezni do umetnosti. To so one res sočutne in plemenite duše, da bi jih naštel največ med našim narodnim ženstvom in našim dijaštvom mi ni treba poudarjati, saj bi zastavili svojo zadnjo dragotino, da nas rešijo „pogina“, kakor se blagovolijo izražati gospodje podlistkarji. Verujem v čistost teh src, v nesebičnost njihovega usmiljenja, toda vi vsi, ki nam hočeteJ dobro, ne prihajajte nam s „podpiranjem“. Mi nočemo sočutja, niti usmiljenja, mi hočemo le naših dobrih pravic, ki jih ne odrekate zadnjemu delavcu. Ne jašem na besedi — „podpiranje“, - - ne čutite, kako žaljiva je ta ominozna beseda tudi za naše dijaštvo v naslavljanju „podpor“ in „podpornih“ društev ? Beseda je navsezadnje beseda — gre pred vsem za to, da enkrat že napravimo konec sistemu, ki je morda dobrodošel snobom, nečasten za iskrenega mecena, sramoten za umetnika in kar je najžalostneje, — usodepoln za razvoj slovenske umetnosti. — Slovenske ? Razvoj ? Kolikokrat so vajudveh, krasni besedi, nejasna pojma vlačili naši kritiki in esteti v svoje eseje, članke in člančiče! „Slovenska“, „razvoj“? — Morda. Toda pri tem prokletem sistemu podpirancev in podpornikov, — ne verujem ! Bilo je nekako pred desetimi leti. Završalo je po vsem slovenskem časopisju. Slovenska renesansa. Slovenci pri Mietkeju, — v secesiji — Berlinu, Londonu, doma revolucija duhov, — stoletni led prebit, filistrstvo poraženo, Savli se spreobračajo, impresionistična fraza, prebavljena čez noč. Impresionizem je trumf, bojna devua, — in v arsenalu naših narodnih idealov hranimo poleg svobod, prosvet in milih domovin odslej tudi impresionizem — zaradi lažje izgovarjave — „r;ašo moderno“. Z eno sapo in enim korakom smo odslej z Evropo. V zelenju tivolskih nasadov vzblesti Jakopičevo svetišče, „ponos“ bele Ljubljane, muzam ni treba več prozaično seliti se iz Mestnega v Narodni dom, razstava sledi razstavi, z Dunaja vpadejo Vesnani — ne brez vsake distona-cije v halö in zmagoslavje moderne. In kakor utonejo Vesnani, oznanjujoč evangelij avstrijskega muzeja s svojimi pastirčki in rekviziti iz slovenskega narodopisnega kazališča in vsem svojim rožmarinom in na-geljčki rdečimi v oglušujočih fanfarah impresionizma, tako se porabi jubilejna razstava v degradacijo naših Šubicev, vsaka nova razstava prinese „nadobudnih“ kakor gob po dežju, — v finančnem odseku deželnega odbora in ljubljanskega mesta si pulijo lase, — ustanavljajo se klubi, vprizarjajo žurnalistični dvoboji in poboji, — literatura koraka z nami, vsako diplomo, razglednico v Schwentnerjevih oknih spremljajo navdušeni ditirambi po slovenskih dnevnikih, prijatelj piše za prijatelja, pri cvičku se „izmenjavajo“ nazori v orientacijo, propaganda je splošna, javne oblasti, vlada, mesto, dežela tekmujejo v podporah in nakupovanju, privatniki imajo vsaj dobro voljo, za izgovor pa denarno krizo, — pa tudi tu beležim hvaležno marsikatero belo vrano, ki stori, kar je pač moči storiti slovenskemu „kapitalistu“. In narodna društva, volje dobre je tu v izobilju, žal manje denarja, in vendar koliko društvenih diplom, o znakih, vabilih, razglednicah in podobni „kulturni“ špeceriji ve govoriti marsikateri rešeni „nadebudnež“ ki si je vsled prežareče narodove ljubezni do umetnosti že spletal vrv. In slovenska domovina, kaj nam vse nudi! Gorenjska, dolenjsko gričevje, terra incognita — najlepša, kar so jih zrle kdaj moje oči — naša bela domovina onkran Gorjancev, Vert-emeraude dravskih voda, morje in Kras — vse na kupu, par ur vožnje drug od drugega, — ta Yellowstone - Park osrednje Evrope, — ki bi moral poleg turistiške invazije cele Evrope priklicati v deželo legije slikarjev — krajinarjev, oživotvoriti kje v bajni vrhniški dolini veliko študijsko centralo tu- in inozemskih umetniških akademij ter šol! Arkadija in Eldorado! In mi da smo slepi, da slepi hodimo mimo božanstvenih čudežev! Mi da se potapljamo v blatu socialne bede, in naš razvoj da je zakrkni! ob prvem razmahu ? — Mi — berači ? V raju, v katerem diha vsak kamen umetnost, kjer bi morali poznati filistrstvo le iz romanov, — v raju, pred katerim se zgrinjajo v „ničevo“ vse Dahave in Vahave, Barbizon in Worpswede in vsa Darmštatska kolonija.! Obljubljena dežela, slovenska domovina — roditi bi morala grozdje, da se trta šibi, in med in mleko! Iluzije. — Pa stopimo v delavnice naših umetnikov, če moremo ri nas o delavnicah sploh govoriti, krb, pomanjkanje, beda; ekselui-torji so jim dnevni gosti. Po mračnih vlažnih kotih se valja kopa načrtov — strohnele nade, nekdaj krasne, vrtoglave, in tisoče krasnejših, komaj rojenih gineva v potopu eksistenčnih skrbi. Ni denarja za stanarino, kruh, obleko — kje naj si ga poišče za realizacijo svojih vrtoglavih načrtov ! Edini vzrok, zakaj še do današnjega dne nismo prišli iz skic in eksperimentov! Očitajo nam to kritiki, dobro, — očitajte, — toda zakaj nam ? Zakaj se ne lotite bistva naše nesreče, — to, verujte mi, ne tiči v nas, — marveč v naših občenarod-nih socialnih razmerah. Najkrasnejše načrte mora vzeti vrag, če pa ni sredstev ne za delavnico, niti za model in ves dragoceni in obsežni materijal, — ki odloča večkrat, nego si laik misli, o usodi umetnika in umotvora. — Riziko je lepa stvar, — celo izpodbudna, — zanosnih monumentalnih javnih naročil ni — tedaj riskiraj, kdor moreš.... — in ker potrebuje vsak riziko tudi svojega kapitalista, — kdo moreš, vprašam še enkrat, kdo moreš? Pa očitate kompromisarstvo in vse mogoče druge grehe; zakaj ne zahtevate rajši, naj sebi in svojim otrokom zadrgnemo vrat ? Lepa je 1’ art pour 1’ art, toda le za tiste, ki si smejo dovoljevati dragoceno vlogo estetizuiočih gourmetov! In kdo vrže prvič kamen ? Kritiki, — mesto neplodnih polemik, mesto oboževanja dozdevnih genijev, omalovaževanja vsega, — k£r ne gre v koš slučajnih modnih gesel, krenite na realna tla, pomagajte nam ustvariti z združenimi močmi milije tako silne kulture, da ne bo umiralo že v kali celo ono, kar imenujete s pač zelo površnim kriterijem, ki podlega le prav vnanjim vtiskom, — rokodelstvo, kompromisarstvo, kič in diletantizem. Milije silne kulture, kako ga ustvarimo ? Gospodarska moč poe-dinca in celokupnega naroda je prvo — in drugo; vzgojimo vsaj mlajšo generacijo v duhu zanosa in ponosa mesto sedanjega hlapčevskega vsega- in z vsemzadovoljstva. Le vzvišene življenjske zahteve morejo podnetiti tudi zahteve po komplementu realnega vsakdanjega življenja, po u m e t n o s t i; — zavest potrebe umetnosti se rodi logično iz prve činjenice, — in v trenotku, ko izdihne fraza o umetnosti kot razkošju, ta usodepolna kulturna laž, — ko nastopi generacija visokih ciljev, jasnega, dale-kosežnega programa, ki ne vidi le preko devet vasi, — takrat šele bo prostora na solnčnem mestu tudi za nas, katere smatra slavno Občinstvo za berače, slavni kritiki pa zmerjajo za težake. Toda danes — pišemo — danes ni te obljubljene dežele, na mestu nje je narastla beda v naših vrstah do te mere, da je ni bilo mogoče več skrivati. Splošno slov. žensko društvo nam je priskočilo v najhujši krizi iz lastne iniciative z vzorno požrtvovalnostjo na pomoč z udej-stitvijo dobrodelne umetniške lote- rije. Radi in hvaležni smo segli rešiteljici v roko, — dasi smo se le predobro zavedali, da rešilna akcija pomore le za hip preko najhujšega in da te rešitve ne moremo smatrati za definitivno. Zmajujete z glavami ? Kako vse to, zakaj ta beda, ko pa store tudi javne oblasti vse, kar je le v njih moči? O da, brez javnih oblasti bi delili že zdavnaj vsi Groharjevo usodo, — zato smo jim hvaležni. Toda, dovolite, da pripisujem vse, kar store javne oblasti za nas, bolj njihovim „ubožnim zakladom“, in noče mi v glavo, da strohne dotični akti in dotične pobotnice v predalih za kulturo, Šolstvo in umetnost. Saj niso vsi ti pompozni državni in deželni nakupi, navidezno ponos in polna mošnja cekinov za tako „odlikovane“ umetnike, prav kakor nakupi za mestno galerijo ljubljansko nič druzega, nego spretno v kulturni plašč zavito „vbo-gajme“, kakor se spodobi, da tudi lajnarju vržemo v papir zavit groš raz okno. Da, ko bi javne oblasti nakupovale umotvore res radi umotvorov samih, ker si žele teh slik in kipov za svoje galerije, ker se radujejo posesti kupljenih umotvorov, ker vidijo v njih mejnike slovenske umetnosti, ponos ali vsaj privlačno silo, v najslabšem slučaju dekor galerije! Oglejmo si le usodo vseh teh oblastveno nakupljenih umotvorov! Država jih daruje sedaj mestu Ljubljani, ?edaj deželi. V „najodličnejših“ slučajih zaidejo v magazine avstrijske državne galerije na Dunaju ; — edini Jama imel je enkrat srečo, da se je s svojim krasnim „Mostom“ preril v razstavne dvorane. Dežeini muzej pripravlja že dolga leta deželno galerijo, — vsako leto nakupi iz deželnih sredstev ponajveč iz razstav pri Jakopiču toliko in toliko umotvorov. Nagne-čene jih najdete v doslej javnosti nepristopni sobi deželnega muzeja, naslonjene ob prazne mrtve stene — dobro in slabo, staro in mlado, vse vprek, — na realizacijo projektirane deželne galerije v muzeju samem ali novi pristavbi pa je dežela menda že davno pozabila, kakor je zaspal tudi slavni deželni umetniški svet v gospodu. Ker pa sem optimist, upam še vedno na renesanco, in pričakujem le podjetnega in navdušenega princa, da zdrami Trnjulčico k novemu življenju. In mestna galerija v Ljubljani, — Hribarjev krasni projekt — ostal bo pač projekt. Če ni denarja za kanale, kje naj ga vzamemo za umetnost! Gospodom ne zamerim in gospodje imajo prav, prokleto prav — seveda pod premiso, da velja aksiom o umetnosti kot razkošju. Danes ta aksiom še velja, in najsi je tako naziranje oficialno ali le privatissimum gospodov — veseli bodimo činjenice, da nakupijo vsako leto vsaj nekaj slik za imaginarno galerijo. Saj razen umetnikov in par drugih „prismuknjencev“ menda živ krst ni prepričan o življenjski potrebi umetnosti. Da je umetnost potrebna, kakor kruh in voda, zrak in solnce, to pridigovanje prepustim Janezu v puščavi. Kratko, veselimo se, da je tako, in radujmo se še prav posebej, da imajo v mestni občini ljubljanski vsaj toliko spoštovanja, recte usmiljenja do nas — da ne trohnimo kje v kleteh in skladiščih, marveč smemo tvoriti stenski dekor po birojih mestnih uradnikov, da jim prinesemo vsaj malo veselja, pomladi in solnca v dolgočasno večnost pisarniških soban. Projekt mestne galerije pa ? — Radi te da mesto kupuje? Dvomim, oprostite, toda vem, da kupuje, — da podpira. Sinatram tedaj nakupovanje, vsaj kakor se vrši sedaj in v danih razmerah. za včasih nerodno, včasih dokaj spretno maskirano milošči-narstvo. Socialna stran teh javnih podpor v obliki nakupov? Občinstvo le predobro sluti „des Pudels Kern“ v teh sijajnih nakupih, — in ker potrebuje kulturne reklame in ker i mi potrebujemo reklame, obeša naše velikanske uspehe na še večji zvon, — spoznava pa v nas berača. Prosim pa, — ubogajme je iz krvavih žuljev davkoplačevalcev — in kdo se še čudi — da nas, kadar gre za kulturni „problem“ — s ponosom nazivljajo „naše umetnike“, kadar so pa bolj med sabo, zmerjajo s parasiti in pijavkami! „Jakopičeve slike pa ne maram zastonj, pa če bi jo metal za mano“ — prosim, to je fraza, — tudi res samo fraza ? — ki se stereotipno ponavlja po naših cvičkarnah, — kadar pridejo po toliki in toliki Mikošijadi na „pretres“ „umetniška“ vprašanja. In za temi litri ’ sede možje preudarni z zlatimi očali, dostojanstveni akademiki in še dostojanstvenejše šarže. Treba pa le najmanjšega zbadljaja od sitneža germanskega pokolenja — „Oes habts ja kane Kunst“ — in doživeli bodete prizor za bogove — pleše, lica in tilnik v kitajskem cinobru, oči izbuljene, da odletavajo naočniki — „kaaj, — kaaj pa naš Jakopič in — in — in“ — ! ! Socialno tedaj ne kurziramo bog zna visoko. Kaj pa gmotno vprašanje ? Premotrimo tudi to! V državnem proračunu se je povzpela letos postojanka za upodabljajočo umetnost na okroglo 900.000 K. Od cele te vsote žrtvuje država za nas povprečno letnih — 4000 K. Prispevati bi morala država po računih prejšnjega deželnega lavarja, dvornega svetnika pl. Su-ljeta — z minimo m 50.000 K pri kolikortoliko proporcionalni in pravični razdelitvr, — opozarjam pa, da je bil ta kalkul sestavljen pred leti, ko dotična postojanka v proračunu naučnega ministrstva ni znašala niti celih 400.000 K! Dosegli smo letos, — zahvaliti imamo to edino le požrtvovalnosti in energičnemu nastopu g. državnih po- slancev viteza Pogačnika in drja. VI. Ravniharja, znatno zvišano kvoto, seveda še le desetino omenjenega minima. Dežela žrtvuje okroglo letnih 5000 K, nevštevši 3000 kron letno za štipendije umetniškemu naraščaju. Priznati moram, da žrtvuje dežela največ in za deželne finance razmeroma veliko. In vse hvale vredna bi bila požrtvovalnost deželnega odbora, — da bi uvedla metodo in sistem v svoje mece-natstvo, — seveda sistem, ki odgovarja izključno le umetniškim principom. Vsaka cerkvena politika bi morala biti tu izključena, agrarna pa vem, da je ona pretežka coklja, ki jo merodajni krogi sami najhuje občutijo. Ravnateljstvo je storilo vselej svojo dolžnost, vsako očitanje specialno glede nakupov bi bilo krivično — toda — metoda, s katero deželni odbor razdeljuje štipendije — ta potrebuje resne korekture, Mladenič, ki študira na šoli za cerkveno slikarstvo, dobi letnih 1500 K. Ostalo polovico omenjenih 3000 K pa repartirajo med vse ostale akademike, tako da se posameznik do sitega naje in napije, pa se obleče in kupi platno, mavec in barve za svojih mesečnih 30 K! Če pride do „renesance“ deželnega umetniškega sveta — mora isti rešiti pred vsemi podporninsko vprašanje preko agrarstva in cerkvene politike. Mestna občina ljubljanska prispeva letnih 2000 K — več tudi pri najboljši volji ne zmore, in ne zamerimo ji tega, dasi je zmogla za „Slov. filharmonijo“ že vse drugačne vsote. Pa „Slovensko filharmonijo“ imamo radi in otresimo se vsake zavisti. Proletariat tu, kakor tam ! — K temu prištejmo morda še banke, hranilnice, občine, cerkvene urade ? — Ničev6. — Takole okroglih 10.000 K javnourad-nega denarja — o ti krvavi žulji — pa" je vendarle nekaj. Krasna vsotica, ne ? Razdelite jo med 20—30 sestradanih umetnikov, in vse to so le dohodki železniškega čuvaja, sijajni dohodki. Odračunajte še časovni kapital in grobo materijalno vrednost zakupljenih umotvorov, n. pr. barve, platno, les, mavec ali kamen, model, okvir, transport, procente za posredovanje prodaje — kaj še ostane ? Laiku se bo zdelo, da pretiravam — vpraša naj le najblizjega mu slikarja ali kiparja — in potrdil mu bode vsak po svoji najboljši vesti, — da je zabil v materijal tretjino izkupička. To je naš gmotni Eldorado 1 Kako pa z razvojem slovenske umetnosti ? Stavil sem že dve veliki vprašanji za besedi „razvoj“ in „slovenska“. Moremo li v danih razmerah — dokler obstoja „podporni“ sistem — govoriti o razvoju specialno še slovenske umetnosti ? Slovenska postane umetnost šele v trenotku, ko postane zrcalo čuvstvovanja, hotenja in mišljenja našega naroda, ekspresija narodove duše. Vse avbe in škornji in bele cerkvice in vsa kmetska arhitekto-nika, s tipi gorenjskih in drugih korenin so za slovenskost morda čisto vnanji rekvizit, sicer pa brez vsake vrednosti, — ponajveč še coklja svobodnemu razmahu zasanjanega slovenstva. Danes pa — hočete li res, iskreno res „slovenske“ umetnosti, tedaj izraza vsega, kar pojmujemo kot „slovensko“ brez šminke in krinke, — in brez karikiranja na drugi strani, — veste, kaj mi je nekoč dejal prijatelj Jakopič. „Zahtevajo, naj ustvarim kaj tipično slovenskega. Slovenski tip ? O da, naslikal bi ta tip, — toda ta slika bi bila grozna in strašna in gnjusom in studom bežal bi mili narod pred svojim zrcalom“. Slovenci smo na papirju; Slovence, žive, meso in kri, duh in volja, pa bode treba še le vzgojiti. Takrat, gospodje kritiki, stopite na plan s postulatom „Slovenščine“ v umetnosti! Vzemimo pa slučaj, da tiči za narodopisnimi rekviziti več kakor si mislim, — da je tudi v njih kos narodovega duha, vsaj izraz narodove estetike. Dobro. Oglejmo pa si ves ta rekvizitorij od avb in peč do pisanic itd., — kje pa je tisti učenjak, ki je našel merilo za slovensko pristnost našega folklorističnega arhiva ? Kje konča meja med nemškimi, kje beneškimi, kje iztočno slovanskimi vplivi — in kje pričenja slovenski izraz, takozvani „slovenski“ kmetski stil? Samorastla naša kultura ni. Za ves naš takozvani kmetski stil velja isto, kar velja za kmetske stile srednje Evrope sploh. Naivno pojmovana, kmetskim zahtevam zadostujoča, neuko, toda sicer s spretno rokodelsko roko izvedena kopija graščinskih mod 17. in 18. stoletja v materijalu in s sredstvi, ki so bila pač kmetu — tlačanu na razpolago. Ta in drugi rekvizit nosi še starejši datum, naša avba n. pr. je sigurno renesančnega po-kolenja — ponajveč pa je vse, kar je tekstilnega, keramike, ornamentike in oblik pohištva baročnega, še več pa rokokojevega izvora. In takratna graščinska moda ? Sicer francoski, toda v čisto nemškem duhu prebavljeni rokoko, — po Goriškem in Krasu, pa tudi v Ljubljani beneški barok. Prejšnja gotika, dasi hranimo krasnih spomenikov zlasti v gotiških freskah gorenjskih starodavnih cerkva, je zapustila marsikatero sled v arhi-tektoniki slovenske hiše, posebno na Gorenjskem, — njena ornamentika pa se je asimilirala silnejšemu in kmetskemu „bujaremu“ vkusu, bolje ustrezajočemu baročnemu de-koru. Torej „slovenskega“ — originalnega — malo kvečjemu če govorimo o slovenski apercepciji in prikrojitvi nemških in italijanskih graščinskih mod galantnega stoletja. Čemu pripovedujem vse to ? — Da odrekam našemu „staroslovenskemu“ narodopisnemu rekvizitoriju vsako slovensko pristnost ? Nikakor ne. Tudi v specifično narodni pri-krojitvi tujega sloga vidim še vedno originalnost. Opozoriti pa sem hotel, ko že hočemo izteptati iz tal „slovensko“ umetnost, na usodepolno napako v načinu obligatne demonstrativne dokumentacije naše slovenske narodnosti. — Dasi sem sam Gorenjec, vendar povejte mi, kaj p2Č so zakrivili oni ostali Slovenci, od Kraševca, No-tranjca, Goričana in Korošca do Štajerske, Dolenjske in Belokranjske, — da jih sme pred svetom en bloc predstavljati le Gorenjec, le Gorenjska v svoji noši, — zakaj vidimo na vseh občeslovenskih narodnih odznakih in drugih reklamnih pričah slovenske narodnosti od voščenih manekinov po muzejih in izložbah, od turistiških knjig in albumov tja do neznatne razglednice in ovitka za cikorijo ali čokolado, vselej le Gorenjca ali Gorenjko v svoji prijazni avbi kot predstavitelja Slovenije ? Jn glejte, kadarkoli hvalimo tujcu našo slovensko zemljo, in se navdušujemo za milo našo domovino na shodih in zborovanjih med prijatelji, pri cvičku in pri petju „narodne“, — vselej nam vstaja v misli ominozna Gorenjka z avbo, v ozadju pa blejsko jezero ali vsaj Triglav in Kamniške planine. Tako so nas učili v šolah, tako so nas učili drugi in kaj druzega si kot ilustracijo pojma „slovenski“ ne znamo predstavljati. Vprašam, — ni vse naše ofi-cialno slovensko čuvstvovanje, hotenje in mišljenje — gorenjsko, ni bil še do nedavna ves naš političen program več ali manj prikrojen po gorenjsko? Tisti, ki so hoteli na vsak način tudi „slovenske“ — in ne tiste kosmopolitne umetnosti, — vem, da so sanjarili le o ljubkih Gorenjkah, pisanih pruštafih z rožmarinom in nageljčki, kozolcih in ajdah, o belih cerkvah na zelenih gričkih, o Vintgarju in blejskih valčkih, pa Triglavu in Kamniških planinah. Tako si predstavlja slavna javnost gorenjsko — pardon „slovensko“ umetnost 1 In ljudje božji, kateri del premile slovenske domovine pa je tako zelo in tako globoko prežet in prevet nemškega duha, kakor naše zaljubljeno dete -- Gorenjska? Z vsemi silami stremimo vendar, da se otresemo tega duha — in sedaj ta paradokson! Gorenjska bodi simbol, bodi merilo, direktiva in reprezentant naše narodnosti! Danes, — ko žari na južnem nebu zarja nove velike vesele pomladi, ko se prerajajo misli, bude srca, vstajajo nade, krasne, velikih misli in visokih ciljev — danes naj bi še vganjali kulturno politiko regionalne sentimentalnosti ? Pred nami so politične barikade, preko njih še danes ne moremo, — kulturnih meja pa ni nikjer in kdo nam brani, da hitimo z razprostrtimi rokami vštric s svojimi južnimi brati ? ! Vprašam pa, vodi ta pot skozi Gorenjsko? Želim Gorenjski vsega v izobilju, pred vsem milijone turistov vsako leto in iz vseh delov sveta; — turistično in prometno moramo storiti za Gorenjsko stokrat in tisočkrat več, kakor se je storilo doslej. Oprostila pa mi bode krasna Gorenjska, če brezobzirno plediram za prenos kulturnopolitičnega težišča iz zelo — zelo nemške Gorenjske — na tla, iz katerih edino le more vzkliti kal nove kulture v smislu južnoslovanskega kulturnega edinstva. Zapadno kulturo smo preboleli — slovenstva nam ni dala, ni mogia dati — in le preko Krasa in le preko Bele Krajine pelje pot v iztočno kulturo. Na Krasu in v Beli Krajini med Uskoki sta dani bodoči težišči; odtod še le spletajmo kulturno vez. Torej, gospodje kritiki in vsi kulturni pionirji, direktive dovolj, da revidirate stare programe! Prihajam k drugi rani, „razvoju“. Razvoj — bagatela, kako lehko se to izgovarja, še lažje zapiše, dokaže pa le težko, prav posebno pri nas, kjer ni dan niti riajrevnejšj pogoj — in gospodarska moč stvarjajočih umetnikov je tu predpogoj — za razmah talentov in razvoj umetnosti. Ta fraza o našem razvoju se je tako vdomačila, katera umetnikova ušesa bi se naj tudi zapirala sladkodonečim besedam o talentih in genijih, tudi nos se je kadilom — in tudi če niso bile kadilnice vselej čiste, — privadil. Težko bode razdirati iluzije, zlasti če so se rodile iz prevare samega sebe — vem, da bom marsikje „naletel“, si nakopal celo sovraštvo tega in onega Kolege — toda skrajni čas je, da si priznamo odkrito resnico. Ivan Vavpotič. Aforizmi o umetnosti. Narodna umetnost, kaj je to ? Je li to narodova umetnost, torej umetnost, ki jo vstvarja prosti narod (kmet), ali umetnost v narodnem duhu, tedaj umetnost, ki hoče posnemati in morda izpopolnjevati to, kar narod ustvarja; ali je pa to umetnost, ki ilustrira narodovo življenje in jemlje svojo snov iz motivov, kakor so narodni običaji, narodni tipi, narodne noše itd.? Cankar je nekoč v nekem feljtonu izrekel trditev, da so Grohar, Jakopič in Jama narodni umetniki, akoravno so krajinarji. Ker pa slikajo večinoma pokrajine, v katerih prebiva naš narod, se zdi tudi ta četrta varijanta prvi hip utemeljena. Pojem „narodna umetnost“ je torej, kakor se vidi, precej širok in pove mnogo ali pa — nič. Temu je vzrok dvomnost izraza „naroden“. V nemščini pove že razlika med „Volkskunst“ in „Nationale Kunst* mnogo. K temu pride še istotako preširoki pojem besede „umetnost“, ki pomeni enkrat ornamentiko, drugokrat slikarstvo. (Na narodno glasbo in poezijo se niti ne oziram !) Razločevati bi bilo treba tedaj morda „narodovo ornamentiko“ (kaj porečejo filologi ?..), „narodno ornamentiko“ (v narodnem smislu izdelano) in slednjič narodno slikarstvo (kiparstvo), ki slika, kakor rečeno, narodne običaje itd. Prvi in drugi izraz se bosta pač dala spojiti v enega, da nam tedaj ostaneta le narodna ornamentika in narodno slikarstvo. O Cankarjevem naziranju bi se pa dalo debatirati, kajti naša pokrajina nima specifično „slovenskega“, nego alpski in kraški značaj. In niti v tehniki nimajo imenovani slikarji nič slovenskega, ampak slikajo pač po načinu polpretekle nionakovske dobe, kar seveda ne zmanjšuje absolutne vrednosti njih del. * * * „Novi Akordi“ so prinesli novo življenje v slovensko glasbo. Kje je drugi dr. Krek, ki bi" začel izdajati revijo „Nove Barve“, v kateri bi priobčeval reprodukcije novih obrazovalnih umotvorov, kjer bi zbiral materijal za zgodovino nove slovenske umetnosti, interpretiral težnje naših slikarjev in kiparjev in izkušal najti vezi med občinstvom in med ustvarjajočimi umetniki ? Res drugi Krek bi to moral biti: enako marljiv, enako požrtvovalen, enako objektiven in enako strog! Morda bi vendar prebudil polagoma speče občinstvo in dremajoče — umetnike... * * * Ali ima slovenska narodna ornamentika slovanski ali c e 1 o j u ž n o s 1 o-vanski značaj? Takoj povem, da ne vem odgovora na to vprašanje. A sedaj, ko se toliko razpravlja o sorodnosti južnoslovanskih skupin, bi ne bilo odveč govoriti tudi o narodni ornamentiki in narodni glasbi. Emil Adamič: Novi Akordi. Kajkavska glasba (hrvatski Kajkavci pojejo večinoma enako kakor Slovenci) ne kaže nič podobnosti z glasbo Štokavcev in Čakavcev. Če se govori o melanholiji ene in druge, je to, kolikor se slovenske glasbe tiče, pač le brezpomembna fraza. Slovenci ne poznamo mola, ki je karakteristi-kon slovanske glasbe, ne poznamo končavanja v dominanti, ne poznamo razen par dragocenih izjem („Tlaka je ukazana“ i. dr.) ritmičnih in merstvenih posebnosti Južnoslovanske pesmi. Mnogo vec podobnosti bi se dalo najti v glasbi naših nemških sosedov. Isto velja o slovenski narodni ornamentiki. Kdor je videl na primer „Muzej za avstrijsko narodopisje“ na Dunaju, mi bo pritrdil. Alpske dežele, ž njimi Kranjska, kažejo v ornamentiki zelo podobno lice. Iz povedanega bi se dvoje dalo zaključiti. Ali smo žrtvovali Slovenci razen jezika večino tega, kar tvori pojem „narodnosti“, torej tudi narodno ornamentiko in glasbo, ter smo vse to prevzeli od Nemcev, ali pa stoji stvar takole: Kjer prebivajo avstrijski alpski Nemci, je prebival pred stoletji naš narod. Svoj jezik je izgubil, svojo narodno ornamentiko m narodno glasbo je pa obdržal. In ta je specifično slovenska. Ne Slovenci, ampak alpski Nemci so potemtakem brez svoje narodne ornamentike in narodne glasbe. Vredno bi bilo, da bi poklicani strokovnjaki posvetili svoj trud tem vprašanjem. Zdi se pa, da bi se pri dokazovanju južnoslovanskega edinstva naša narodna u-metnost ne dala uporabiti kot do-kazilni materijal „pro“, — če niso i na Slovence i na ostale južne Slovane vplivali docela drugi vplivi, ki so enemu ali drugemu, ali pa obema izpremenili psiho in ž njo čuvstvovanje in umetniško oblikovanje. To so pa vprašanja, ki štejejo med najmanj raziskovana v vse] južnoslovanski preteklosti. Saša Šantel. Novi akordi. (Letn. 12., št. 2.) Pričujoča številka „Novih Akordov“, zadnja, ki je dosedaj izšla, se nikakor ne more meriti po vrednosti svoje, sicer raznovrstne vsebine, z mnogoštevilnimi prejšnjimi. Prepričan sem, da bi g. urednik napolnil nekatere strani lehko z drugačnimi, boljšimi prispevki, saj o praznoti svoje miznice najbrž ne bo mogel tožiti. Mogoče je pa, da je iz dobrohotnosti in v prepričanju, da opogumi nekatere plašne a pridne ljudi, objavil tudi to, kar pravzaprav nima nikake umetniške vrednosti. Edini kos, ki dela čast tej številki in stoji s svojo globokostjo visoko nad drugimi, je dr. Krekov samospev „Ali veš?“ Vendar je na njem vse preprosto: Naiven tritonski motiv, podloženo klavirsko •spremljevanje, enostavna harmonika in razdelitev. Tako ljubko je vse, tako srčkano, tako sladko zaljubljeno, da se je težko ločiti od te ljubeznive stvarce. In ravno v tej, v naših časih skoro originalni priprostosti, leži umetnost. Brez hrupa in božjastnih harmoničnih ugank pove Krek to tako, kakor bi njemu enako malokateri mogel. Ravnik priobčuje kratek klavirski košček „D ol c i s s i m o“. Delce, ki ima za podlago kratek štiritonski motiv, me v nasprotju s prejšnjimi Ravnikovimi deli ne zadovoljuje. Pustim je prav rad veljati kot del daljše skladbe, a tako delce, kakor je, se čuti kot hipna skica, moment, citat. Ako bi mu skladatelj pripisal še kak kratek kontrast, bi mnogo pridobilo. Harmonično je Dolcissimo velezani-miv, manj pa melodično. Vendar se vidi tudi iz tega delca, da je Ravnik izreden talent, mnogoobeta-joč glasbenik. Drugi klavirski kos v tej številki je napisal Emil Hochrei-t e r: V a 1 s e s nobles, št. 2. Valček sicer ni bogvekako visokoleteč, vendar tudi ne vsakdanji. Hochreiterju štejem v veliko prednost njegov prozoren klavirski slog. On zna instrumentirati na klavir. To je precej težka stvar, ki jo on dobro razume. Drugače valčku ni kaj reči. Preostajajo trije zborčki, dva mešana in eden moški. Nekake izgubljene sirote, nedorastle. Belokranjska (Gröbming) je zagledala beli dan na lastno začudenje skladatelja. To je dovolj! Ah, ni li zemljica krasna? ima tako nesrečen taktov način, da naglaša tako-le: Ah, n i li zem- 1 j ica krasna, krasna itd. Besedilo je prestavljeno iz nemščine. No, tudi mi Slovenci imamo dovolj uglasbitve vrednih besedil. Pesmica tudi drugače ni dosti vredna. Švika r š i č priobčuje peteroglasno postavljeno koroško narodno Pojdem v r u i e, ki je najboljša izmed že omenjenih zborčkov. Sedanja številka ni imela književne priloge, kakor jo ima navadno. To gre najbrž na račun preobilice dela, s katerim je obložen g. urednik. Emil Adamič. Filozofija. Nova vera. Nietzsche je s svojim nadčlovekom ustvaril novo gibanje. Njegovi nasledniki izkušajo njegove nazore spraviti v sistem ter jih širijo s predavanji in spisi. Iz ene takih knjig1) je tudi sledeči izvleček. V prvem poglavju stavi pisatelj novo moralo v nasprotje s staro krščansko. Stara morala zahteva delo za druge, žrtve in poniževanje samega sebe in kot cilj vse čednosti stavi Posmrtno življenje onstran groba, o novi morali se mora čednost strinjati z našo lastno srečo. Hrepenenje k lepoti, volja in moč k vstvarjanju je prva in najvišja čednost. Potenciraj svoje življenje, udejstvuj se, nikdar ne miruj! V krščanstvu je udejstvovanje lastne osebnosti sicer dovoljeno, toda le v toliko, kolikor služi bližnjemu, po novi morali pa je prva zapoved: Krščanska zapoved: „ljubi svojega ') Vom starken Leben. Ein Evangelium der Tat. Vortrage von Ernst Horuef-fer. Leipzig 1912. Verlag von Dr. Werner Klinkhardt. bližnjega kakor samega sebe“ je v protislovju s prirodo. V polni meri je veljavna ta zapoved le med možem in ženo, enostransko velja še za starše napram otrokom, ne pa naopak in tudi ne za druga razmerja med ljudmi. Kdor hoče živeti, se mora uveljaviti, mora slabejše izpodriniti. Tako je v vsej prirodi. Krščanski ideal je neizvršljiv, nedosegljiv in to mora človeka dovesti v brezupnost. Dovrševanje lastne osebnosti, udejstvovanje v največjih činih je prva krepost. Pisatelj jo imenuje tvorno silo (Schöpferkraft). Socialne kreposti, pravičnost in požrtvovalnost, pridejo še le za njo. One le ovirajo in omejujejo osebno krepost. Pravičnost zahteva, da stopamo pod enakimi pogoji v življenjsko borbo, toda ne z enakimi sredstvi, ker je priroda dala vsakemu druga sredstva. Nietzsche sploh ne priznava nasprotja med egoizmom in altruizmom: „ako sluziš sebi, služiš obenem splošnosti“. Pomoč bližnjemu dajaj le z vzgledom, da se mu okrepi odporna sila proti nesreči. Komur ne zadostuje vzgled, kako si naj pomaga, temu tudi de-janjska pomoč ne koristi. Krščanstvo zahteva nepretrgano žrtvovanje samega sebe. K temu pa ni vedno prilike, tudi se človek ne more neprenehoma žrtvovati, zato postaja malomaren. Požrtvovalnost se mora gojiti, toda le za trenutke velike nevarnosti, ko je ogroženo življenje celote. V splošnem pa je življenje samo največji čin. Današnja slabost volje je posledica zanemarjanja lastne osebnosti. Treba je torej vzgajati krepke in značajne ljudi. Le veren človek je resnično krepak. Zato razpravlja drugo poglavje o religiji in sicer brez boga. Religija spravlja človeka v sklad s smislom in bistvom njegovega bitja. Vera se ne da pregnati z znanostjo, ampak z novo boljšo vero. Božja popolnost uničuje človekovo osebnost, ponižnost mu jemlje samozavest, ga tišči k tlom. Življenje je stremljenje po zakonitosti in enotnosti, hrepenenje po lepoti. Kar je zakonito urejeno, je dobro in obenem lepo. Tu se nova vera strinja s starogrško kallokagathio. Ne dovršeno popoln bog, ampak stremljenje za urejenostjo je pravir življenja. Neurejeno življenje je kaos, je spona, urejeno življenje je prostost. To urejeno življenje si mora človek priboriti, sam se mora rešiti, ne čakati odrešenja od zunaj. Verjeti mora na sebe, ne na boga. V tretjem in četrtem poglavju kaže pisatelj uporabo nove vere na višku in na koncu življenja, v zakonu in smrti. Spolnost je pogoj življenja, ž njo se življenje nadaljuje. Najvišja sreča v spolnosti je pogoj za uspešno vstvarjanje v vsakem drugem oziru. To dokazuje na Goetheju. Kako se naj uredi spolno življenje? Iz stremljenja po enotnosti, ki je bistvo nove vere, sledi enoženstvo in nerazdružljivost zakona. Ne zahteva strožjih postav o nerazdružljivosti, ampak večjo moralično zavest o veliki resnosti razporoke. Da pa se doseže čim večja sreča v zakonu, je potrebno brezpogojno devištvo pred zakonom. Čustva se morajo štediti za odločilni trenutek, da instinkt za pravo spolnost ne otopi. Zato pa se mora mlajši generaciji dati prilika, da pravočasno stopa v zakon, da ne razmeče svojih čustev. Velika odgovornost dviga mladoporočence in povzroča, da se le prav mogočno razvijejo svojo moč in delavnost. Obotavljanje pri sklepanju zakonov je dokaz, da pojema življenjska volja. Zakonci pa se morajo med seboj vzgajati, se medsebojno pridobivati, da postane njih življenje enotno in harmonično, odrešenje iz kaosa. Tudi smrt premaguje nova vera z udejstvovanjem življenja. Najmanj se boji smrti mladina v bujni življenjski moči in ljudje, ki se v navdušenju udejstvujejo, bodisi vojaki v boju ali znanstveniki v raziskovanju ali umetniki v izvrševanju svojih umotvorov ali podjetniki v neumornem pridobivanju. Kdor dela, tega ne plaši smrt. Težje ko misel na lastni konec se prenaša izguba dragih oseb. Tudi tu je rešitev v življenju : preostali si ohrani svoje mrtvece, ako nadaljuje njih življenje, ako k svojim življenjskim nalogam prevzame tudi njihove. Tako je nova vera res evangelij čina, krepka življenska volja do zadnjega diha. F. V. Pravo. Pravniški modernizem. Avtor mnogoomenjene knjige: „Die Gemeinschädlichkeit der konstruktiven Jurisprudenz“ ter najslo-vitejši zastopnik svobodopravnega gibanja je zgrnil esenco svojih nazorov v polemičen opus „Juristischer Kulturkampf“ (Karlsruhe 1912, 228 str), za vsakega pravnika velezanimiv spis, kajti Ernst Fuchs razpolaga ne le z neobičajno obsežnim pravniškim znanjem, on je doma tudi vseh važnejših modernih vedah, tako da mu ni težko najti časovne in kulturne zveze raznih novih stremljenj, ki navidezno nimajo mnogokai skupnega. Med teorijo in prakso je dandanes pač malokje toliko razlike, ko ravno v pravu. To žalostno poglavje in mizerija pravnih fakult je znana in se o nji ni treba prerekati. Nič ni hudega, ako učeni juristi kopičijo učene komentarje in kompendije, ki jih ne razume živa duša na svetu, velika je pa škoda, ki jo dela njihov vpliv na pravno čustvovanje naroda. Talmudistično tolmačenje neštetih višjih razsodeb in določil, abrakadabricna mnogo-besednost in do nerazumljivosti popačen stil podkopavajo justico, nikdo si glede najnavadnejših stvari ni več na jasnem, procesi so pravcate hazardne igre. Današnja, na filološko-dialek-tični podstavi sloneča justica je ali justica pojmov ali čustva (kriptosociologija). Proti obema stavi Fuchs moderno svobodno pravo, ali sociološko justico, kakor se je udomačila že nekoliko v novi kazenskopravni vedi. Da se mora izreči razsodba v okvirju zakona, je gotovo, gre le za to, ali naj se črpa iz analize pojmov in definicij, iz pravnega čustvovanja ali iz veščega opazovanja življenja in občevalnih potreb. Ti tri izvori so sicer med seboj v zvezi, vpraša se pa, kteri da prevladuje. Tako se da govoriti o pojmovalni in čustveni jurisprudenci in sociološki pravni vedi. Pojmovna jurisprudenca (Be-riffsjurisprudenz), v kteri prevla-uje formalna logika, ima svoj izvor v zgodovinsko-antikvaričnem romanizmu, ki se pa ne sme zamenjati s klasičnim rimljanstvom, ki je bilo povsem svobodopravno. Največja napaka tega visokodone-čega verbalizma je, da ne spozna svoje nepotrebnosti. Odtujenost od sveta je njen glavni karakteristikon, formalistična površnost, matematično dlakocepstvo in sholastična kazui-stika ji zapirajo svet dejanjske isti-nitosti. F o r m a 1 n o 1 o g i c n a metoda se ne razteza le na formalne predpise, ona prešinja vse pravo, distinkcije in šlagerji igrajo pogubno vlogo, napačna p r e j u-dična jurisprudenca pridobiva vsled naraščajočih višjesodnih razsodeb na terenu. Druga species se lovi zopet za motivi (die motivenschniiffle-rische) in išče filološke nianse v nekdanjih in sedanjih izrazih, tretja goji p r o b a b i 1 i s t i k o in išče v starih šartekah po sentencah. Povsod drugod, le pri jurisprudenci se še ne ve, da so vse takozvane definicije in silogizmi, s kterimi se polnijo knjižnice, z vso aristotelično logiko le same tavtologije in vsakdanje banalnosti. Vse te konstrukcije, zlepljene iz dejanjskega mate-rijala, zakonskih predpisov in principov, ostanejo resničnemu življenju in njegovi pravici tuje. Formalno-logicna ortodoksnost je nevarna pravnemu razvoju, ker more napraviti s svojo kazuistiko iz največje pravice največjo krivico in narobe. Čustvena jurisprudenca ali kriptosociologija smatra sicer pravično razsodbo za glavno stvar, toda ona to zatajuje na zunaj. Te razsodbe ona ne najde s formalno logiko, ki človeka sama ne privede nikamor, ampak z onim finim nagonom, ki sluti skrite razločke stvari in vidi drugim nevidne sorodnosti. Kdor ima ta juristično-muzikalični posluh, je rojen jurist, kajti umetniško-intuitivno spoznavanje velja tudi za formalne vede, da celo za matematiko, kakor sta to dokazala H. Poincarč in Ph. Ribot. Čustvena jurisprudenca si je svojih nagibov svesta, ona pozna prave in sociološko-pravilne motive, ali ona jih skriva za dekoracijami pojmo-valnega formalizma. Zato njena metoda ne more biti znanstvena. Njenim subjektivnim in pravičnim razsodbam manjka objektivna kontrola. To je takozvano inverzivno postopanje, ki pričara nekaj v zakon, kar hoče potem iz njega deducirati. Fuchs razlikuje štiri vrste kriptosociološkega pravosodstva, 11 a- i v n o, pri kteri se pozna, da je bil pravilni razsodek pred konstrukcijo, d i s i m u 1 u j o č o, ki je na zunaj čisto formalistična in deducira pravilno toda jako umetelno iz strankinih besed, tako da se mora stranka čuditi lastni svoji prebrisanosti, a d m i n i k u 1 u j o č o, ki veže najprej najzvitejše konstrukcije, na koncu pa pove, da jc razsodek tudi pravičen in odgovarja zdravemu razumu, ter r a c i o n a-li stično, ki prične s sociološkimi razmotrivanji, pravi nato, da ti razlogi še ne odločujejo, išče potem motive in eksegezo zakonovih predpisov. Ta glumska znanost zakriva torej svoje skrito neznanstveno postopanje, zdravi socialni instinkt se boji konfliktov z oficialno rabuli-stiko. Ker pa tudi kriptosociologi ne morejo poznati dejanjskih razmer in so v istini le laiki, so odvisni od laikov, od napačne univerzilacije subjektivnih, dostikrat napačnih forenzičnih ali slučajnih osebnih izkušenj in ne morejo nuditi nobene garancije za nepristransko, pravilno razsodbo. Sociološka pravna veda napravi iz majhnega greha čustvene jurisprudence jasen svetoven nazor. Ona se drži Aristotelove resnice, da se ozira pisano pravo le na normalne slučaje in da ne more izčrpati neizrccno bogatega in vsak trenutek se izpreminjajočegaživljenja. Pravo je le funkcija razvijajočega se življenja. Načelna deduktivna pravna veda je še protinaravnejša ko sho-lastično-deduktivna metoda v priro-doslovju prejšnjih stoletij. Kakor izvaja to tudi J. Cruet (v La vie du droit et impuissance des lois 1908) vidi sociološka pravna veda v zakonu vse polno vrzeli, ki se morajo zamašiti za vsak slučaj sproti. Bistvo pravega pravnega spora je, da, sporno vprašanje'v zakonu še ni rešeno. Pojmovna jurisprudenca dela, kakor da je zakonoda-jatelj mislil že na vse mogoče slučaje, moderni pravnik mora iskati zveze v metodičnem in veščem štu-diranju človeške psihologije in dejanjskih prometnih potreb. Realnost se menja tako hitro, da je filološko antikvarična mitologija formalnih juristov ne more dohajati. Oceniti življenjske spore je mogoče le v vsakdanji življenjski borbi. Praksa m o r a v o d i t i, n e pa teorija. Že cela četrt pravnih sporov bi se rešila drugače, ako bi se ozirala le na psihologijo prič, Ali današnjemu juristu so neznane ravno razmere, ki karakterizirajo našo dobo, indu-strijalni svet, komerčni trg, delavska psihologija itd. Oni tkejo rajši dolge logične mreže iz obrabljenih kom-pendijev in mislijo, da vladajo realno življenje. Bazanov izrek ima še dandanes popolno veljavo. Juris-consulti tanquam e vinculis ratio-..nantur. Sociološka pravna veda pa hoče pomesti ravno s starimi abstraktnimi pojmi in s t a v iin a j-pravičnejšo, za občni blagor najumestnejšo in zato ko t p r a v i 1 o z a v se v istini taiste slučaje mišljeno razsodbo javno v središče borbe in znanosti (str. 60). Iluzija je misliti, da se giblje širša interpretacija, ali zakonska in pravna analogija v mejah zakona in da so novotvorbe protizakonite. Kajti pravna veda ni statična, temveč dinamična znanost. Historična in priro-dopravna šola sta povzročili v tem oziru veliko konfuzijo. Dokler se pravniki ne odrečejo svoje filološke metode in pojmovnega igranja, ni pričakovati reforme pravnega življenja. Edina smer, ki je napisala rešitev tega problema na svoj prapor, je svobodopravna šola, ki šteje že mnogo uglednih znanstvenikov in izdaja (četudi ne oficialno) „Recht u. Wirtschaft“ (2. letn.) E. Fuchs stavlja glede preureditve pravnega študija zanimive predloge; študij rimskega prava naj se izloči, historične discipline naj' se dosti skrajšajo in postavijo na konec študij, visokošolskim profesorjem naj se izroči gotovi praktični delokrog, tako da dobi pravniška fakulteta svojo „kliniko“, i. t. d. Ta od Ihering-a in Geny-a (gl. „Mčthode d’interpretation et sources en droit privč positif, 1889) zagovarjana svobodna pravna veda je našla v A. v. Peretiatkowi-c z u veščega kritika (gl. njegov članek: Methodenstreit in der Rechtswissenschaft v Zeitschrift für das Privat- u. öffentliche Recht der Gegenwart XXXIV. B. 2—4 H. 1913). Moderna „socialna jurisprudenca“ se ne sme držati, ako naj ne zapade taisti eno-stranosti, kakor njeni negativi, ne le pravno-političnega, temveč tudi p r a v n o-f i 1 o z o f s k e g a stališča, ona se mora poglobiti, se podvreči gotovim modifikacijam. Njeni vsega uvaževanja vredni cinitelji niso našli zadostne preciznosti, njena kritika sega včasih predaleč, njena teleologija potrebuje gotova objektivna načela, kajti drugače se pravna zanesljivost ne da doseči. Tradicionalna šola se zadovoljuje s socialno-državno sankcijo, modernisti po- vdarjajo socialno prospeš-n o s t, manjka le še objektivna stabilnost. Propagatorji svobodnega prava zahtevajo, da se osvobodi sodnik iz verig zakona, ali oni ne povedo, v kteri smeri naj bodi njegovo delovanje, oni ne podajajo objektivnih določil za reševanje spornih vprašanj. Mnogi so mnenja, da temelji objektivni značaj svobodno se razvijajočega prava na priznanju „prirode stvarij“, ali to je le odsev filozofsko-sociološke teorije ki slovi pod imenom solidarizma, kajti najhomogenejši eksperimentalni materijal ni več ko le ena objektivna norma. Drugi zopet ne podajajo sploh nobenih smeri in nobenih kriterijev. Sodnik naj ima popolno svobodo in nič naj ga ne veže. (Gl. n. pr. Kantorowicz: Kampf um die Rechtswissenschaft, 1906, in njegov članek v Verhandlungen des 1. Soziologentages. I. Ser. 1. zvez., Peretiatkowicz odreka tej metodi vsak pravniški značaj. Ni namreč pričakovati, da bi jamčili oziri na socialne nujnosti za objektivnost razsodb. To pa že radi tega ne, ker v tem oziru ni dveh ljudi, ki bi sodila enako in se niti strokovnjaki ne morejo zediniti. Ekstremno krilo svobodopravne šole se postavlja s svojimi argumenti že v nasprotje dandanašnjega pravnega reda, kajti s socialnega stališča so slabe, ampak gotove in nepremakljive postave boljše, nego anarhična svojevoljnost. Ne da bi morali zavreči eno izmed obeh glavnih smeri, se dado kombinirati osnovni njuni či-nitelji, tako da bi se svobodopravna teorija poglobila in dobila več garancij za objektivnost in pravo spoznavanje socialnih nujnosti. Peretiatkowicz poizkuša s psihologijo sodnika in vidi v razsodnem aktu tri glavne činitelje, intelekt, čustvo in voljo. Medtem ko operira prvi z Iogici\imi silogizmi, je volja, kot teleologični faktor, vezana le na socialno oportunost, da, na Angleškem se ji niti ni treba ozirati na zakon, se da li sklepati, da ne odgovarja več sodobnim razmeram. V Angliji velja torej načelo: lex falsa iex non est, na celini pa: lex falsa lex est. Tretji činitelj, pravno čustvovanje, reagira reflektivno in spontano na človeška dejanja s pravnega stališča in je velikega pomena v dinamiki socialnega življenja za demokratizacijo pravne vede. Prednost pravniškega modernizma je, da hoče pripomoči zadnjim dvem teleologičnim elementom do veljave, njegova hiba pa, ako hoče eliminirati objektivnega činitelja, kajti posledica bi bila najneomeje-nejši subjektivizem, brezmejna samovoljnost in nezadostna pravna zanesljivost. Prava metoda ima nalogo modernizirati intelektualnega in objektivirati čustvenega in v o 1 i c i o nein e g a činitelja. Avtor upa, da prevlada izmed mnogih modernih pravnih teorij Petražycki-jeva socialnopolitična teorija kot občni kriterij pravne objektivnosti. Glede intelektualne plati pa pledira avtor za odstranitev stare, v jedru nesmiselne devize, da nai se ozira sodnik na zakonodaja-teljevo voljo, kakor bi jo imel v danem, trenutnem slučaju. Ravno tako ne odgovarja več sodobnim socialnim idejam in pravnim načelom parola: lex posterior derogat priori; moramo jo zameniti za „ratio iuris posterior derogat priori“, kakor to priporoča prvi paragraf (od Fuchs-a) redigiranega novega švicarskega občanskega zakonika. Končno formulira Peretiatkowicz svoje nazore v stavku: „V slučajih, na ktere se zakon ne ozira, naj določi sodnik svobodno in avtonomno pravno normo v socialnem smislu; pri tem naj pa upošteva občne od zakona določene vidike moderne zakonodaje (moderne ratio iuris) in smer vladajočega socialnopravnega čustvovanja. A. O. Zgodovina. Neka ženitovanjska pogodba iz 13. stoletja. P. S. Leicht, profesor na vseučilišču v Sieni, je leta 1910. izdal v Palermu sedem strani obsegajočo brošurico pod naslovom „Un do-cumento matrimoniale slavo del secolo XIII“. En izvod mi je pred nekaterimi meseci poslal naš rojak, profesor Ivan Trinko v Vidmu, za kar se mu na tem mestu prav toplo zahvaljujem. V brošurici je Leicht priobčil kratko listino ter jej tudi dodal nekoliko komentarja. Ker bi bilo škoda, ako bi ta listina ostala Slovencem neznana, naj se tu ponatisne. (1288), dne 6. junija. Čedad. „Die sexto intrante Junio pre-sentibus Martinello genero ... quon- dam Laudonis, Conrado becario de Itiliana, Hosbergerio de Civitate, Iohanne precone Civitatis, Stoianuto precone Civitatis, Walterio fabro de Porta Broxana, Ormanno de Porta Broxana rogatis testibus et aliis. Otto de Mast apud Ladram pro eo, quod debet accipere Agitam de Tolmino filiam quondam Janes fabri de Tolmino in uxorem sibi legitimam, ipsa accepta in uxorem sibi, si accideret, quod pro culpa ipsius Ottonis recederet ab eo vel ipsam expelleret parenteila vel uxorem haberet ipse vel alio modo quocumque a se recederet vel expelleret pro culpa dicti Ottonis ut dictum est, ipse Otto per se et suos heredes cum obbligatione omnium suorum bonorum presenti-um et futurorum per stipulationein solempnem promisit ac iuravit ad sancta Dei evangelia dare et solvere Andree de Portis quinque marchas denariorum novorum Aqui-legensis monete infra duos menses postquam expelleret earn de domo et a se recesseret ab eo quocumque modo culpa ipsius Ottonis ut dictum est, quam Obligationen fecit cum una manu et cum altera fide-iussit. Actum in Civitate Austria in via pubblica ante domum Pantale-onis Folosani stationari“. V listini čitamo, da je Oton iz Smasti pri Ladri na Tolminskem hotel vzeti za ženo Agato iz Tolmina, hčer rajnkega Janeza, kovača v Tolminu. Pred poroko se je ženin zavezal, da plača Andreju de Portis pet mark novih oglejskih penezov, ako bi se njegova sopro-a morala ločiti od njega. To lo-itev bi moglo povzročiti njegovo (ženinovo) sorodstvo, ako bi njo pregnalo, ali pa on sam, ako bi imel zvezo s kako drugo žensko, ali pa kak drug povod. Profesor Leicht misli, da beseda „parentella“ tu ne pomenja sorodstva, temveč zadrugo. On sklepa iz te listine, da so Slovenci v 13. stoletju po Tolminskem živeli v zadrugah tako, kakor je bilo to do današnjih časov običajno po nekaterih krajih Hrvatske. Zdi se mi, da gre profesor Leicht v tem oziru predaleč. Parentella ponienja tu sorodstvo. Lahko si mislimo, da je imel Oton iz Smasti v svoji hiši več svojih ljudi. Morebiti so bili še njegovi starši živi. morda še niso njegovi bratje in sestre zapustili domače hiše. Nevesta, ki je imela priti na njegov dom, se je bala, da bi jej ti novi sorodniki ne delali težav, je ne preganjali ali pa še celo pregnali. Andrej de Portis je bil najbrze njen varuh. Profesor Leicht navaja v svojem komentarju „Stoianuto“ in „Janes“. Stoianuto izpeljuje iz slovenske besede Stojan. V listini so nekateri srednjeveški izrazi, kakor becarius (mesar), prečo (sodni sluga), stationarius (štacunar). Porta Broxana so bila na severni strani Čedada se nahajajoča vrata, skozi katera so prihajali nadiški in tolminski Slovenci v mesto. Oton iz Smasti se je zavezal plačati pet mark. Za tisti čas je to precej velika svota. Za pet mark je bilo mogoče takrat kupiti celo kmetijo. Dr. Fr. Kos. Politična ekonomija. Neomerkantilizem in organizacija gospodarskih interesov. Brezigar, Vorboten e. Wirtschaftskrise Deutschlands. Cene in mezde v Angliji. Neomerkantilizem in organizacija gospodarskih interesov. Pod tem naslovom se dotika S. Tschierschky (v Schmol-lers Jahrbuch für Gesetzgebung, Verwaltung u. Volkswirtschaft, 37. I. 1913) zelo perečih vprašanj, ki sicer niso še le od danes, a ko- jih rešitev mora globoko preobraziti gospodarsko organizacijo in vsebino prihodnjega političnega razvoja. Organizacija industrije, trgovine, poljedelstva in obrti je času nesorazmerno pomanjkljiva, ker ima še velike nedostatke iz prejšnjih gospodarsko-političnih period. Obtičala je v liberalno-individua-lističnein manšesterstvu in ne more uresničiti svojih zahtev s skupno solidarnostjo, ko odločujejo mal-verzirani parlamenti v dalekosežnih preosnovah. Sicer pa ostane, dokler je gospodarska neodvisnost pretežne večine prebivalstva iluzorična, individualni in gospodarski liberalizem nonsens in nasprotuje samemu sebi. Socialistična kritika „optimističnega družboslovja“, znanstveno delovanje katederskih socialistov in prehajanje k zaščitni carinski politiki so glavni propaga-torji neomerkantilističnega kurza, imenovanega od Fr. Lista „Industriesystem“. Programno se neo-markantilizem ne razločuje mnogo od merkantilističnih teorij 17. in 18. stol. Drugi pa so njegovi predpogoji in njegove metode. Državno-politično obstoji razlika v nasprot-stvu med vladnim absolutizmom ter centralizmom in med današnjo konstitucionalno - parlamentarično decentralizacijo. Moderni parlamenti pa so vsled idealne in materijalne konkurence političnih strank povzročili neko hipertrofijo zakonodajnih poizkusov in ne _ najdejo dosti razumevanja za današnjo gospodarsko specializacijo in za raz-sežne mednarodno-medsebojne odvisnosti. Izravnati interese v tem pogledu vsaj informatoričn o, postaja vsled vedno naraščajoče diferenciacije v gospodarskem razvoju vedno težavnejša stvar. Raz-ven tega je podal parlamentarizem novi gospodarski smeri še karakteristika, ki so lastna naši „Fürsorge“ — dobi, kakor „socialna politika“, „delavska in uslužbenska politika“, „obrtna regulacija“, „obrtno-pospe-ševalna akcija", „trgovinska politika“, „državno-privatno gospodarstvo“ i. t. d. in ki so potrebni reforme. Že A le x. T i lie je podvrgel pretirano „Fürsorge“ v svojih štirih knjigah: Berufstands politik des Gewerbe- u. Handel-s t a n d e s1' (Berlin 1910) ostri, a precej upravičeni kritiki. Parlamentarizem se opira na množice in zato je težko misliti na hitro sanacijo, gospodarski razvoj gre pa vendar v označeni smeri in mi moramo računati z neomerkanti-iizmom kot z gospodarsko-politič-nim sistemom 20. stoletja. Prehodno in važno vlogo igrajo v gospodarsko-političnem preobratu karteli. Ta novi organizatorični faktor je izzval že vmešavanje od strani merkantilistične državne politike. Individualno-kapitalistični teoretiki vidijo v njih le potencirano koristolovstvo, socialisti pa so spoznali v kartelih nove razvojne či-nitelje za svojo bodočo gospodarsko organizacijo. V ničemur se ne pokazuje nejasnost glede kartelov značilnejše, ko v manšesterskih glavah, ki sanjajo o neki „kartelni zakonodaji“. Pruski rudokopni fis-kus se je pridružil (provizorično) porensko-westfalskemu premogo-kopnemu sindikatu in mu dal s tem državno aprobacijo, Avstrija je podpirala ustanovitev petrolejevega kartela, nemški centrum je zahteval 12. febr. kartelne zakone, v Avstriji se je končala kartelna anketa in odsek je odobril dalekosežni kartelni zakonski projekt. Ali ta projekt bo postal ravno tako malo zakon, kakor tudi nemška anketa (1903) ni prinesla nobenega sadu. Obe anketi sta dokazali, da najinteli-gentnejša neomerkantilistična vlada ne more obvladati z državnoso-cialističnimi vidiki silne zadružne moči, ki si je vstvarila v kartelih ogromno p r i v a t n o-gosp o d ar-sko obrambno organizacijo. Ko pa pridejo karteli le za veleindustrijo v poštev, bi se morala osredotočiti industrija v velikih, obligato-r i č n i h i n d u s t r i j a 1 n i h zbornicah, v neke vrste „stanovskih parlamentih“, kakor zastopajo po-četke n. pr. „Zentralverband Deutscher Industrieller“, „Bund der Industriellen“, „Deutscher Handelstag“ in v novejši dobi „Hansabund“. Le skrbna sistematizacija gospodarskih interesov in organizacij z jasnim ciljem in enakim vpoštevanjem vseh činiteljev more obvarovati neomerkantilizem kot „pozitivno“ gospodarsko politiko pred nevarnostjo pretirane enostranosti. Trgovske zbornice in trgovske korporacije s svojim pičlim zakonitim zastopstvom ne spadajo več v sodobno organizacijsko gibanje. Okolnosti, ki so jih vstvarile, so v neomerkantilistični dobi brez pomena. Vedno večja specializacija pomnožuje konflikte in interesna nasprotstva. Razven tega je njih delokrog teritorialno preomejen in se upravni aparat ne more razviti, kakor zahtevajo moderne nujnosti. One obstoje, so li splošnega značaja, iz slučajnih in heterogenih elementov, ali pa je njih delokrog in potemtakem njih politika, ako so zasnovane za posamezne gotove stroke, preenostranska. Sistematična organizacija interesov je iluzorna, gospodarsko delo mora biti pod takimi pogoji pičlo ali ničevno in če se povzpnejo sem ter tja do kakšne politične akcije, se njih votlim ne sliši in se nanj nikdo ne ozira. Velik odstoten del starih organizacij pa je izgubil popolnoma svoj pomen. Njih lokalno-gospo-darski interesi nasprotujejo idealom naše „pozitivne“ gospodarske politike, ki hoče vstvariti Fichtejev „Geschlossener Handelsstaat“. Edina rešitev obstoji v obligato-r i č n i h organizacijah (v iz-premenitvi strokovnih društev v obligatorične in industrijalne zbornice). Le prisilna organizacija more podati jasno sliko skupnih in posameznih potreb in dati svojim zahtevam odločen akcent. Neomer-kantilistična centralna vlada brez te opore ni mogoča. Argumentirati s „svobodo“ tem staroliberalnin^ ru-dimentom, je reakcionarno početje. Današnjemu neomerkantilizinu odgovarjajoča sistematična organizacija interesov industrije (za ostale skupine velja taisti korelat) bi iz-gledala tako-le: a) Ustanovitev obligatoričnih „industrijalnih zbornic“ za vse važnejše industrijske skupine, pri čemur se je treba ozirati posebno na zadostno specializacijo. Manjše industrije bi se dale priklopiti kot specialne zveze k sorodnim skupinam. b) Izvolitev „industrijalnega sveta“ iz zveznih skupin. c) Sestaviti se mora „narodnogospodarski svet“ iz delegatov in-dustrijalnega, poljedelskega, obrtnega, trgovinskega in bančnega sveta. Ker bi bili organizirani na ta način vsi interesi v pravilni postopni zgradbi, bi bili ti parlamenti važna posvetovalna instanca, jasno poznavanje vsakodobnih interesov in tendenc bi omogočalo enotnejšo in sigurnejšo politiko in politični parlamenti bi se morali ozirati pri legislativnem delu na votum gospodarskih svetov. J o s. Grunz el zahteva celo v knjigi „Der Sieg des I n d u -s t r i a 1 i s m u s“, da pridejo zakonske predloge, tičoče se gospodarskih vprašanj, prej v bodoče industrijalne svete, kajti dandanašnji strokovni vladni sveti so radi prevelikega števila brez moči in le pretveza, da se odločujoči činitelji izognejo odgovornosti. . Dr. F. Gehrke („Änderungen im Wesen u. Richtung des Handels“ v Zeitschrift für die gesamte Staatswissenschaft 1913 2. zv.) sicer ne prihaja do tako radikalnih zaključkov, a toplo zagovarja neomerkan-tilistično carino in zahteva po angleškem vzoru „The greater Germany“ (trgovinsko zenočenje s kolonijami). Poslednje zato, ker vidi, da mora izgubiti Nemčija neizogibno v bližnji prihodnjosti velik del svojega izvoznega trga in ker je nemška industrializacija tako umetno ustvarjena, da se je bati katastrofe. se li temu v pravem času ne odpomore. A. O. Predznaki gospodarske krize Nemčije. (Vorboten einer Wirtschaftskrise Deutschlands.) Pod tem naslovom je izdal v veliki berlinski založbi Puttkammer V. K.: Dr. Emil Brezigar: Vorboten einer Wirtschaftskrise Deutschlands. & Miihlbrecht naš rojak dr. Emil Brezigar, ki je bralcem „Vede“ že dobro znan, drobno pa pomembno knjigo, v kateri motri sedanji gospodarski položaj s stališča teorije 0 krizah. Ta spis je važen mono-grafičen donesek k teoriji kriz. Pisatelj si hoče ustvariti jasno sliko, do katere stopnje se je razvilo nemško gospodarstvo začetkom leta 1913 in sklepa iz teh podatkov dalje v bodočnost. Vsebina je sledeča : Podaja nam občne znake konjunkture, krize in depresije v glavnih potezah, nadalje nam slika razvoj nekaterih gospodarskih čini-teljev Nemčije, kakor so produkcija in konzum železa, njegove cene, obrestovanje denarja, napetost nemške državne banke, menjic in žiro-prometa, in sicer od 1. 1896. do 1912. Kakor sklepam iz celega spisa, si je pisatelj namenoma izbral to dobo, ker se odigravata v njej dve konjunkturni fazi, prva od 1896. do 1902, druga od tedaj naprej, prva je dosegla svoi višek 1899/1900, druga pa 1907. Do sem so vse to razni nemški pisatelji neštevilokrat opazovali in opisovali, naš Brezigar je le posnel vse te podatke in jih združil v pregledno sliko. Dal nam je pa povrhu tega še nekaj važnega in docela originalnega. Sel je namreč še korak dalje od sedanjih teoretikov ter se vprašal: Kako bi se neki razvijalo nemško gospodarstvo v vseh onih faktorjih, ki se dandanes znatno izpreminjajo vsporedno s konjunkturo in depresijo, če bi ne bilo niti konjunkture niti depresije, marveč če bi se razvijalo nemško gospodarstvo enakomerno brez kon-junkturnega valovanja? Kakor je videti iz dveh diagramov, ki sta spisu privita, si je predočil pisatelj tako-le: Vsaka obeh konjunktur je rič, dolina med njima depresija, vrhovi hriba je izpolnil dolino ter tako dobil povprečno ravnino, loskev, v prerezu povprečno črto, 1 jo imenuje standard - razvoj (Standardentwicklung) ter je dognal, da se povzpenjajo vsi zgoraj imenovani gospodarski činitelji, ki so takorekoč barometri konjunkture („Gradmesser des wirtschaftlichen Zyklus“) še le približno dve leti pred krizo čez oni fingirani standard - razvoj, sicer da ga pa skoraj nikdar ne dosežejo, — da torej nastane kriza, kadar se povzpnejo merodajni gospodarski činitelji čez ta standard - razvoj. Ne smemo zamolčati velikega odlikovanja, ki je doletelo pisatelja : Med mnogimi znanstveniki in strokovnjaki se je zelo pohvalno izrazil o tem spisu po imenu tudi med Slovenci znani ruski učenjak Mihajl Tugan-Baranovski, docent politične ekonomije na peterbur-škem vseučilišču, ki je izrecno kon-statiral, da je Brezigarjeva tako enostavna metoda v izračunanju standard - razvoja docela originalna ideja, ki pomeni velik napredek v raziskovanju kriz. Tugan-Baranovski je tudi objavil zelo obširno recenzijo o dr. Brezigarjevem spisu v ruskem časopisu „Kječ“. - V. K. Cene in mezde v Angliji. Anglija je klasična država državljanske svobode. Vlada je parlamentarna, uprava demokratična, v socialni politiki so „novi možje“ uvedli v zadnjem desetletju naravnost revolucionarne novosti, ki so vzbudile veliko pozornost na kontinentu. Anglija je danes vzor države z razvito socialno politiko. Znane so tudi močne angleške delavske organizacije, Trade Unions, in njihova lanska mezdna borba za mezde rudarjev in pristaniščnih težakov. Z ozirom na zadnjo veliko mezdno borbo je izdelala vlada statistiko razmerja med mezdami in cenami živil, pri čemur je vzela za bazo 1. 1900. Leto Cene živil Mezda Leto Cene živil Mezda 1879 141,4 83,3 1896 93,3 89,9 1880 141,8 83,2 1897 97,4 90,8 1881 139,5 84,7 1898 102,3 93,2 1882 142, 1 85,5 1899 98,1 95,3 1883 141,2 85,8 1900 100,0 100,0 1884 124,9 85,0 1901 100,4 99,0 1885 116,5 83,6 1902 101,7 97,7 1886 110,9 82,8 1903 100,7 97,2 1887 107,8 83,0 1904 101,4 96,6 1888 111,9 84,7 1905 101,2 97,0 1889 111,3 87,5 1906 100,5 98,4 1890 109,5 90,2 1907 105, 1 101,7 1891 117,0 91,5 1908 106,6 101,2 1892 110,9 90,8 1909 108,7 99,9 1893 109,7 90, 1 1910 109,0 100,2 1894 102,9 89,4 1911 111,6 100,3 1895 99,5 89, 1 Razmerje med cenami in mezdami se je torej v zadnjih 30 letih za delavce znatno izboljšalo ; poslabšalo se je pa razmeroma za zadnjih 10 let, od 1900—1911, dasi je še vedno neprimerno bolje od nekdaj. V tem poslabšanju je tudi iskati vzroka za mezdno borbo. Iz statistike je tudi razvidna težavnost mezdnih borb in posredno velika narodnogospodarska važnost strokovnih organizacij. V. K. Publicistika in polemika. Katero naziranje o politični strani jugoslovanskega vprašanja je torej pravilno ? Criticus nascitur, non fit. Neki gospod M. R. Lemež kritikuje v zadnjih „Naših Zapiskih“ moje „Jugoslovansko vprašanje“. Odkrito rečeno, ne zdelo bi se mi potrebno odgovarjati na take vrste kritiko, če bi me k temu ne silil posebno neresni način in pa važnost jugoslovanskega vprašanja, o katerem vlada toliko napačnih naziranj, da je dobro, če ga premotrimo vedno iz-nova. Imamo tipično vrsto kritika-sterstva, ki si je v zadnji dobi pridobila pri Slovencih nekako domo- vinsko pravico in hoče sedaj izpodrivati resno kritiko. Zlasti se skoraj bi rekel repenči neka vrsta naraščaja, ki mnogo čita in si zato prisvaja odločilno besedo v javnosti in kritizira, ne da bi znala povedati zakaj. Te gospode bi trebalo preiskati, kako so svojo načitanost prebavili. Dobro bi bilo, če bi se ti prijatelji, ki so nekoliko podobni „Faustovemu“ Wagnerju, držali ana-iogega načela, kakor so je radikalci izvedli za strankarsko politično vmešavanje dijaka. To načelo je zelo zdravo. Če tudi bi ab ovo ne vzelo dijaku možnosti, nastopati resno v javnosti, bi vsaj izključevalo take pojave, ki so osnovni znak slovenskih „novokriticistov“: Postavijo tezo, češ, pod tem naslovom zahtevam to in to, tega mi pisatelj ni dal. (To se navadno dokazuje z dokazi in usum delphini). Zato spis ne izpolnjuje svoje naloge, je slab. H koncu se doda nekaj zvenečih pa praznih besed, nekaj mak-sim, in kritika je gotova in stoji kakor pribita. Slučaj gospoda M. R. Lemeža, ki ga s tem uvajam v slovensko publicistiko, je tak tip. — Toda čisto na kratko: Ker je meni politika mnogo bolj „prokleto resno življenjska zadeva“, nego gospodu kritiku, če smem soditi po njegovem opusu, se hočem baviti bolj s stvarno stranjo, zato ne bom reagiral na ono kopico občnih mest, cenenih kritičarskih fraz in zvenečih maksim, deloma ker se mi zdi škoda dela in prostora, deloma ker to dolgočasi mene in bralca. Le to bi rad vprašal gospoda kritika, kdo mi sme braniti, aa napišem pod naslovom „Jugoslovansko vprašanje“ in s podnaslovom „Politična razmišljanja o priliki balkanske vojne“ brošuro brez znanstvenega aparata, v kateri podam svoje misli o predmetu, ki sem si ga izbral sam, in kakor ga motrim sam ? Če si gospod M. R. Lemež želi kaj druzega, spe li že zato odklanjati ta spis ? Če sem se izrecno bavil le s politično stranjo vprašanja, in že tako naslovil spis, da ve vsakdo, s katero stranjo vprašanja se pečam, sme li potem resen kritik spis grajati npr. zato, ker se ne dotikam kulturnega vprašanja? In kje sem pretendiral na znanstven, torej mo-nografičen značaj spisa? Če kteri-koli pisatelj poda tudi kak znanstven izsledek ali svoje znanstveno utemeljeno prepričanje v žurnali-stični obliki brošure, in sicer z izrecnim namenom pisati poljudno, sme li kateri kritik potem grajati nedostatek neznanstvenosti ? Resen kritik mora najprej zase uporabljati nekoliko tiste „statike in dinamike“, katero mi priporoča moj prijatelj. Le še eno primero za način, kako se pišejo kritike dandanes pri nas: Gospod M. R. Lemež govori o ideji malega naroda, češ, saj je dosezanje kulture itd. ravno tako problem velikih narodov, pri malem narodu gre le za „kako“. To jo je pogrun-tal! Da je to v celi literaturi o malih narodih samoposebi umevno, da ima ta formula o ideji malega naroda ravno toti smisel in nobenega druzega, — to nam je odkril še le gospod Lemež I Hvala! — Mož pač ne čuti smešnosti svojega ugovora. Kaj druzega je govoriti o stremljenju h kulturi pri velikih narodih, kaj druzega pri malih, „statično in dinamično“. Zato je že prav povedana ona formula: Doseči to, kar veliki narodi imajo že zato, ker so veliki, doseči to vkljub temu, da smo mal narod, in doseči to drugače, nego so to dosegli veliki narodi, „statično in dinamično“. Oleum perdidisti! Pa dovolj že tega vsega. Pogovorimo se raje nekoliko o jugoslovanski ideji in njenem razmerju k Avstro-Ogrski. To zanima občinstvo bolj, in zanima bolj tudi mene. Pri kritiki kritike bušiti v tako odprta vrata, za avtorja res ni posebna slast. Predvsem: Prijatelj kritik ne pozna Palackega, ker bi mi sicer ne očital, da sem idejo Palackega apliciral na Balkan. V njegovi formuli neke nejasne federacije ay-strijskih narodov vidim le analogijo za ono politično idejo Jugoslovanstva, kakor jo čutimo mi vsi: Kot idejo združenja avtonomno se razvijajočih narodnostnih in državnih skupin. Pri tem se pa ne oziram le na nek imaginarni „narod“, marveč na politični in gospodarski ter splošni kulturni položaj Jugoslovanov. Zato delim jugoslovansko politično vprašanje. Rešitev avstrijskega jugoslovanskega in sploh narodnostnega vprašanja je za nas — jugoslovansko vprašanje. Pri tem pa treba upoštevati, da nas „prokleto resno“ briga historična činjenica, da vežejo Podonavje in Balkan veliki zemljepisni in gospodarski in politični stiki in da res vodi črta od Prage in Dunaja na Trst in Solun in da treba priznavati velike gospodarske interese Jugoslovanov na tem, da se sicer avstrijski sistem vrže, da se pa Avstrija ohrani: Avstrija, narodnostno, zemljepisno, gospodarsko udruženje na Podonavju. In da nimamo Jugoslovani gospodarskih interesov v Avstriji ? Gospod kritik, Vi ste to vprašali ? Potem: Vam li je kaj znano o avstrijskem imperializmu, namreč ne o dunajski frazi, marveč o tem, kar moremo res imenovati avstrijski, prav avstrijski imperializem? Vam li je kaj znano, kaj je govoril pred kratkim mladi Andrassy o balkanski politiki svojega očeta? Ali ste pogledali na karto Jadrana itd., predno ste prijeli za pero? Potem je gospod kritik docela pozabil na to, da Jugoslovani ne bomo reševali svojih zadev pri zaprtih durih in da nas „prokleto resno“ briga, kaj delata trozveza in trosporazum, da nas „prokleto resno“ briga veliki spor med slovanstvom in germanstvom in pa vse one tvorne sile, iz katerih bi bila Avstrija nastala tudi brez sedanje dinastije, ali pod drugo dinastijo, četudi morda ustavno v razumnejši obliki. „Socialist, ki ima največji interes na temeljiti rešitvi jugoslovanskega in narodnostnega vprašanja“ naj se blagovoli nekoliko baviti z velikansko motorno silo svetovnega imperializma, naj se vsede k mizi in naj ta vprašanja ravno tako odvažno preštudira, kakor jih moramo vedno iznova študirati mi vsi, potem ne bo več sedel na visoki kateder ter tam pisal takih neskladnosii, kakor je trditev, da bi bila federalistna Avstrija protiavstrijska, potem tudi ne bi pisal kritik, kakeršnih resen človek ne bi smel dati iz rok, in če bi jih pisal, bi jih ne pisal v tonu nemškega postarnega docenta filozofije, kateremu je vse zanič, kar ne diši po lampi in ni pisano v strokovnem žargonu. — Seveda je pozdravil kritiko gospoda M. R. Le-meža „znanstveno“ njenm enakovredni — „Preporod“. To bi mu pač moralo dati misliti. Naj mi gospod M. R. Lemež oprosti ostrost odgovora, v svesti, da je zaslužil še mnogo ostrejšega: Kritiziraj le tisti, ki ima sam svoje znanstveno ali čustveno utemeljeno na-ziranje, in v kritiki to naziranje sans phrase povej. Za moderno slovensko mladinsko kritiko pa treba že enkrat metle. Pa naj mi ne pride kedo z očitkom osebno užaljenega avtorja! V. K. Beležke. V Revue d’Economie Politique (Mars-Avril 1913) piše Ruynald Legouez o transsaharski železnici, ki je tako važna za razvoj evropskega gospodarstva v njegovih odnošajik z Afriko, v zanimivem članku „Le chemin de fer transafricain (Les conclusions d’une mission d’etudes)“ : Študije za zgraditev transsaharske železnice, ki so že vlečejo nad pol stoletja, se bližajo svojemu koncu. Nova prometna cesta bo vezala Atžir in Maroko z zapadnoaf riškimi kolonijami republike (Senegal, Niger, Gvineja, Dahomey) te s srednjeaf riškimi (čad, Uadaj, Ubangi Kongo). Vse francoske kolonije v Afriki se morajo združiti v veliko gospodarsko celoto, sicer nastane nevarnost, da se izgube. Brez železnice pa to ni mogoče. Francija ima v Afriki dve armadi, ki si pa ne moreta vzajemno pomagati. Po zgradbi transsaharske železnico bi postal 16. armadni zbor razpoložljiv za domovino in lažje bi se računalo na pomoč črnih armad. Industriji bi sc odprla nova tržišča, lesna trgovina bi jela procvitati in kolonijalne surovine bi bile oddaljene lo za 4 dni prevoza od Marseille ali Rouena. Pomisliti se mora še, da dandanes Francija nima dohoda od morja v contralnoafriške kolonije, ker je odstopila lani Nemčiji edini delež zapadnega obrežja, in da gradijo druge države svoje železnice v afriški centrum ali pa se zanimajo za politično dalekosežne projekte. Tudi se končuje proga Captown-Kahira, Nemčija hoče zvezati svoje zapadno- in vzhodno-afriške kolonije, t. j. atlantski in indski ocean. In vendar ne vodi najkrajša pot iz Londona v Captown čez Kahiro, marveč čez Marseille, Alžir in Čad. Sindikat francoskih trgovskih in ko-lonijalnih bank je prevzel pripravljalno akcijo. Prvotno se je mislilo na ozkotirno železnico, kakeršne so druge kolonijalne, zlasti angleške železnice, kar se pa ni izkazalo kot posebno praktično, kajti proga bi bila čez GOO km dolga in bi no mogla vzdržati peščenih migracij, tudi komfort, ki ga bo upravičeno zahteval transsa-harski potnik, ni lahko izvedljiv. Vlaki morajo imeti vsaj srednjo komerčno hitrost (60 km) in lokomotive bi morale reprezentirati vsaj po 2—25u0 HP. Ker so pa take lokomotive uporabljive le do 200 km in je v Sahari le vsakih 600 km kakšna oaza, je ta projekt neizvršljiv. Obenem je še voda, v Sahari zelo draga stvar, malo porabljiva in bi je v kratkem nedostajalo, ker bi se posušile še obstoječe oaze. Petrolej se doslej ni posebno obnesel in ne nadomešča obilne porabe vode. Preostane le še električna sila, ki ravno tako goni težke lokomotive, v oazah se pa tudi dajo napraviti elektrarne. Ostane le še skrb za razdelitev toka, kar pa ne stane toliko. Gradnja bi zahtevala okoli 7U00 delavcev, če se pa uporabijo stroji do skrajnosti tehnične možnosti, bi zadostovalo do 800 delavcev, vsak km bi stal 100.000 frankov! Zato bi pa tudi železnica bila prve vrste in boljša od najlepših na evropski celini. A. O. časopis Musea kialovstvi češkeho, 1913, str. 3t>7, poroča o Slovanih na Ogrskem 1'. 1773. Sredi IS. stoletja se je pričela sestavljati oficialna vojaško-topografska mapa Ogrske. Rokopis „lexicon universorum regni Hungariae locorum populosoruin“ se nahaja v peštan-skem muzeju. Po tem popisu se je na Ogrskem govorilo v 3623 krajih (4“2'8 %) niadjarski, slovaški v 2629 krajih (29 4%), ruski v 724 (8’3%), romunski v «71 (7-5nemški v 663 (7-4°/„), hrvatski v 39(i (4-6%), srbski v 15-2 (l'7°/0), poljski v 28 (0'3°/u), slovenski v 22 (0•d“/,). Jugoslovani so torej bili v 572 krajih (6'2°/„). Razume ae, da tu ni všteta kraljevina hrvatska. Dr. Fran Ilešič. V „Archiv f. d. Geschichte des So- zialismus u. d. Arbeiterbewegung ' pravi Otto Bauer, ko referira o spisu dr. F. Plenge-a „Marx u. Hegel“ : Hegel je jutrajšnja moda. Od vseh strani se žo trudijo, da odstranijo sipine, katere je nagromadila vulgarna napačna razlaga nad mislečevim delom. Kritiki spoznanja, pravni iilozofi, teologi se trudijo dobiti stike s Heglom. Dasi so še različnega mnenja, so si edini v tem, da treba Heglov način razmišljanja zopet spojiti s sodobnostjo...u Obetajo se nam torej v filozofiji zanimive reči. Sedanjo filozofijo še odločno obvladuje novokantovska smer, kateri so podlegli tudi marksisti, prelevivši se v novomarksiste. Bergsonove filozofije pa mnogi ne smatrajo za posebno filozofijo... Sedaj naj se naenkrat povrne Hegol! Koliko bo zopet treba «umlemen!“ In koliko bodo imeli dela zopet razni dogmatiki ! — N a.M Zapiski so postali s štev. 3/4 socialistični, kakor smo že poročali v svoji zadnji številki na tein mestu. Novi urednik jim je dr. Henrik Tuma. Prinašajo obširen program, baš v svojem 10 Letniku in ob 30 letnici Marxove smrti. 1913 je res leto jubilejev! V programu ocenjujejo liberalizem, klerikalizem, radikalizem, revoluoionizem, marksizem. Pozdravljajo „Vedo" kot soboriteljieo in „čas* kot nasprotnika. 1’odajejo svoje stališče spoznavalne teorije : Ne za vsebino, marveč za soglasje vsega spoznanja gre pri pristni znanosti. Spoznanje pa je mogoče le iz genetičnega. Vsebuje stvariteljsko voljo. Socializem ni le teorija, marveč realno gibanje človeštva v smeri celote in enote. „Pod historičnim mate-rijalizmom razumomo le oni nauk, da gospodarsko gibanje daje temelj duhovnemu, da ideje nastajajo takrat, ko so se izpre-menili gospodarski temelji, ki dajejo človeku eksistenco“. V nasprotju s prejšnjim „režimom“ izjavljajo, da jim marksizem ni filozofičen sistem; v neomarksizmu se združujeta genetična in kritična metoda. „Le v smeri in metodi je razlika med marksizmom in kriticizinom, obapakoučno doku/ujeta in sta dokazala utemeljenost in nujnost socializma“. „Etika jo historična in političua sila“. Program ima mnogo filozofije, neizogibne nositeljiue in spremljevalke socializma od začetka do danes. In vendar „nam marksizem ni filozofičen sistem, zato se nam temelji socialne demokracijo ne majejo . Tu tiči nasprotje, ali (.a vsaj nejasnost v izrazu. Neomarksizem jo pač — z eno besedo — opustil materijalizem in sprejel v se bistvo novokantske filozofije. Novokantizem in novomarksizem sta danes filozofsko identična. Drugače si ne morem razlagati ua-daljnega stavka „marksizem je temelj socialni vedi, po drugi strani pa nam je socializem gibanje življenja in družbe, kateremu sledimo dialektično“, — pa tudi tako je stavek nekoliko teman. — Nadaljni članek ocenjuje Marxa in njegov pomen o priliki tridesetletnice njegove smrti. — Nova je oblika revijinega „Pregleda“. Novost, menda res le za Slovence, je vedno popravljanje urednika mod tekstom. Zdi se, kakor da se hoče urednik kar na mestu spustiti z avtorjem v jezikoslovno ali pa izrazoslovno diskusijo; tehnično pa izglodajo članki, kakor srednješolske naloge, med katerimi je kruto gospodarilo profesorjevo rudečilo. Ta metoda po mojem ni priporočljiva. Sicer bi pa tudi prigovarjal nekaterim popravkom. Da je „shvačanje“ nepotreben hrvatizem, rad priznam, ne pa tudi tako za „činjenico“. Ta beseda prav lahko pomeni Tatsache, dejstvo Faktum, istina pa ni Tatsache, ampak „resničnost“. Istina za Tatsache je pretirano izvajanje iz ist, istiti, istvo itd. Čemu kovati nove besede, katerih doslej nismo imeli, brez potrebe, in čemu brez potrebe izpreminjati smisel besed, ki se je že udomačil in ki je naš? Umo-tvor-umetnina se res razlikujeta po postanku (Kunstwerk, Kunstgegonstand), toda kakor je beseda rabljena v tekstu, lahko veljata oba pomena in je poprava čisto brez potrebe. Sicer je pa vsak umotvor umetnina v svojem smislu; slov. beseda „umetnina" je širši pojem, nego nemški „ Kunstgegenstand “. Odločno grajam, da so so „X. Z.“ z zadnjo številko oddaljili od dosedanjega pravopisa. Doslej smo imeli vsaj nekaj pravil, katerih smo se držali, sedaj pa panta rei. Pišemo materijalizem, kor imamo samostalnik materija, pa socializem, ker nimamo samostalnika socija; izpiti, ne spiti (=- so-piti); izpolniti, ne spolniti; tako tudi izpopolniti; izpreme-tiiti, ne spremeniti sopremeniti; smisel (so-misel, ne zrnisel, iz-misel); toda izmisliti si nekaj. Izpričevalo, ki iz-pri-čuje, ne spričevalo, itd. Marx, kakor Goethe; toda marksističen, marksist. Ali pa pišimo Marks, toda tudi (iote, Verlen, Uajld. Slovenci imamo samo delno fonetiko v pravopisu, temelj pravopisa je etimološki; kam privede pretirana fonetika, nam kažejo Srbohrvati, ki si ne vedo več pomagati. Pri vsem tem nam še nekateri, 11. pr. Rešetar, priporočajo to zmedo. Toda ne uvidim nujnosti, da se dosedanji pravopis, ki je Zapiskom služil že 10 let, in ki se uveljavlja tudi drugod, — med drugimi se ga drži tudi „Veda", — odpravi in nadomesti s slabšim. V času, št. 3. je napisal dr. Uše-ničnik pod naslovom „Kam plovemo“ svojo programatično izjavo k jugoslovanskemu vprašanju: »Pol lota po evharističnem kongresu. Ob žaru te ideje (sc. evharistične), mora Avstrija vstati. Avstrija ni več nemška država, ampak narodnostna. Boj med nemštvom in narodnostmi, dualizem itd. tirajo Avstrijo v pogubo. Edina rešitev Avstrije je katoliška ideja. Ta je zmožna dati dinastični ideji in avstrijski misli novega življenja. Solidarnost narodov je mogoča lo na politiki krščanske pravičnosti in ljubezni, ki jo vodi katoliška religija. Sklicuje se na nek ..Preporodov članek, ki pravi, da bo Jugoslovanom donesla svobodo le revolucija. O11 pa pravi: Revolucija non licet, ni nravno sredstvo. S katoliško idejo se mora izvršiti preporod Avstrije in njenih narodov.... Po Balkanu se širi nespravljivo pravoslavje. Princ Evgen, zakaj te ni bilo? Jugoslovanski katoličani, združimo vse sile!« Zopet donesek k jasnosti v jugoslovanskem vprašanju. Avstrijska misel, princ Evgen, združitev jugoslovanskih katoličanov, katerim se baje bližajo težki dnevi, odstranitev nespravljivega pravoslavja. Dovolj! Na slovanskem jugu naj dobimo versko dorbo, od katoličanov vsiljen kulturni boj in konfesionalni boj, pa princa Evgena? Dobro se brani „Casu proti nerodnemu očitanju „državi nevarnega gibanja“. V ..Rasscgna Contemporanea“ opozarja Antonio Battara na nevarnost panslavizma, čogar predstraža smo sedaj postali Jugoslovani s svojim jugoslovanskim gibanjem, politično s trializmom. To bi Italijanov ne zanimalo, če bi ne imeli svojega velikega državnega interesa na Trstu. Zato opazujejo z lju bosumnim pogledom vsako gibanje, ki bi utegnilo Trst vzeti italijanski sferi.... V svojem članku „11 trialismo e gl’ Italiani soggetti all’ Austria“ opozarja na to, da hočejo pravaši mesto dosedanjega dualizma trializem ; glavno mesto Zagreb; izdelan je podroben načrt; izdelan je državopravni statut; sabor določa kraljevo civilno listo ; hrvatsko kraljevino tvorijo : Dosedanja trojedina (Hrvatska, Dalmacija, Slavonija), Medjimm‘je, Reka, Goriško-Oradiščanska, Trst, Istra, Krk, Lošinj in drugi otoki, Kranjska, Južna Štajerska, Južna Koroška; Herceg-Bosna. Italijani dobe baje neko jezikovno avtonomijo; toda Trst mora postati nas. Tega se pa Battara boji, na to nevarnost opozarja. Kajti pravaši pravijo : „Trst potrebujemo za svoje gospodarstvo, tu smo v velikem številu in tu hočemo ostati .... Toda — „presto non ci sarebbero piu ne scuole nostre, ne societä nostre ne Italiani“ če se to zgodi, zato tudi ne 'verujemo obljubam avtonomije.... Tako italijansko stališče je zlasti tedaj upravičeno, če res dobe in obdrže Valono in ž njo gospodarstvo na JiKiranu, kajti potem bo Trst še le pravo jabolko spora med Avstrijo in Italijo, potom še le zares pade Trst v italijansko interesno sfero. — V. K. Nepristranska sodba o Srbiji. Knjige o dogodkih na Balkanu že preplavljajo knjižni trg. Ena od prvih nemških knjig opisuje doživljaje in utise švicarskih zdravnikov', ki so so udeležili balkanske vojne pri srbski armadi1). Dr. Adolf L. Vischor, dr. Eduard Stierlin in dr. Krištof Sooin so prvi od inozemskih zdravnikov že dne 24. oktobra prispeli v Belgrad, zato so tudi prišli naj-dalje na bojno polje in so bili priče bitke pri Bitolju (Monastiru). O učinku modernega orožja pripoveduje dr. Viseher, da kroglje od pušk povzročajo majhne rane, le ako pride k roglja iz bližine (manj ko 100 m), zapusti pri izhodu iz telesa za pest veliko rano. Kolikor je videl slučajev s prestreljenim oprsjem, nobeden ni bil smrten. Bajonetni rani je videl samo >) An der «erblichen Front. Erlebnisse eines Arztes auf dem serbisch-türkischen Kriegsschauplatz 1912. Von Dr. Adolf L. Vischer. Basel. Kober C. F. Spittlers Nachfolger. 1913. dve. Nove turške kroglje, ki so krajše, proti koncu priostrene in imajo težišče vzadi (Spitzgeschoss), so napravile večje rane. Ako so se rane hitro obvezale — v ta namen je imel vsak srbski vojak obvezo pri sebi — se niso okužile in so ranjenci kmalu ozdraveli. Le pri ranah od šrapnelov se je večkrat pojavila infekcija. Dr. Vischer hvali potrpežljivost srbskih ranjencev, ki niso nikdar godrnjali. A tudi Albanci so bili hvaležni in prijazni bolniki. Vsi so govorili srbski, le med seboj so se razgovarjali v svojem jeziku. Najbolj občutljivi sc bili anatolski Turki. Dr. Vischer se ne more načuditi redu in snažnosti Srbov ter večkrat graja enostransko sodbo svojih sorojakov, ki poznajo Srbijo le iz .Simplieissimusa“ in drugih podobnih listov z neslanimi dovtipi. Pisatelj se ni zanimal samo za vojsko, ampak tudi za druge naprave. Omenja pametne zakone v obrambo kmetov: 2l/y ha zemljišfia, konj, vol in plug se ne sme zarubiti in prodati. Od pridelkov so najimenitnejše srbske slive, ki se prodajajo na svetovnem trgu kot bosanske slive! Dr. Vischer pa tudi ne zakriva temnih strani srbskega naroda. Javno življenje je raztrgano vsled ostrih strankarskih bojev, v katerih se izgublja znaten del narodne moči. Srbski vojaki (častniki) so krepki, bolj okorni kakor elegantni, baš nasprotno grškim častnikom, ki so skoro gizdalinsko nališpani in ne napravijo posebno bojevitega vtisa. Mod srbskimi častniki in moštvom ni prepada, sedeli so ob eni mizi skupaj. Vojaki so se vedli dostojno v osvojenem ozemlju, nikdar ni videl pijanega vojaka, nikdar ni opazil, da bi vojaki govorili z dekleti. Dr. Vischer ostro zavrača pisanje nekaterih listov o srbskih grozotah v Albaniji. Slišal je tam veliko o grozotah, toda ne srbskih, ampak albanskih, a 110 pripoveduje o njih, ker ve, kako se takšne vesti razširjajo. V Albaniji ni bil noben dopisnik, v Bitolj sta prišla samo dva s srbskimi četami, ki pa nista ničesar poročala o grozotah. Tem manj so mogli poročati drugi. Ropali in kradli so res domači prebivalci ter odnašali blago iz sosednih vasi. toda srbske oblasti so to strogo zabranile. Tudi četaši so si marsikaj dovolili, zato so jih vojaške oblasti končno izgnale. Sicer pa pravi dr. Vischer: „Turške vlade so pošiljale cele vojsko zoper Arnavte, na tisoče Arnavtov je poginilo, takrat se noben človek v Evropi ni brigal za te ljudi. Zdaj ko so Srbi premagali Arnavte, se silno laruontira v listih. Tokrat prija ne- katerim velesilam nravna ogorčenost, prej se n ikri o ni hotel Turkom zameriti (str. 132). O svobodni Albaniji misli, da bo Čudna državna tvorba (ein merkwürdiges Staatsgebilde, str. 62). O Turkih pravi, da ji'ti popolnoma nedostaja tehnične spretnosti, da niso sposobni, da bi si prisvojili evropsko civilizacijo in jo porabili za svoje namene. Zato jim tudi vse moderno orožje ni pomagalo. Imeli so tudi veliko materijala za mostove, celi parki pontonov so prišli Srbom v roke. Srbi so si pribojevali več patron, nego so jih postreljali v celi vojski. Ko so se zdiavuiki meseca decembra vračali v Beograd, srečavali so cele vlake, ki bo prevažali državni arhiv in bančne rezerve v Niš iz strahu, da bi Avstio-Ogrska zasedla Beograd. V Beogradu je prebivalstvo s strahom gledalo prek Save, vse srbsko vojaštvo jo bilo še v Turčiji. Zato so se Švicarji čudom čudili, ko so v nekem dunajskem listu čitali o srbskem oboroževanju na avstrijski meji (str. 152). F. V. Otvoritev umetniškega doma v Ho- doninu. Dne 3. in 4. maja so bučno slavili v Hodoninu, krasnem vinorodnem mestu Moravske, otvoritev „Umetniškega doma! Uprka je r svojim Sdruženym vytvarnych umelcü moravskych'1 lahko ponosen na plod dolgoletnega truda, hodo-ninski — baje velikolepi — umetniški dom, zgrajen iz društvenih sredstev, še bolj pa na svoje krasno ljudstvo, ki zna ceniti moč in elementarno silo umetnosti pač drugače, nego — nekje drugod. Društvena razstava Uprkovih ljudi, kakor Frolke, Kalvode, Obrovskega, Lehotskega i. t.. d. s svojim narodopisnim timbrom, — ki ni v zadnji vrsti kriv, da se Manesova družina, — stoječa na temeljih absolutne modeme skrajne levice — no more prav sprijazniti z moravskimi kolegi, — napovedani vseslovanski istočasni umetniški kongres, — ki pa je (vsled naših avstrijskih razmer pač) padel v vodo, so navsezadnje detajli sekuudarnege značaja. Važno pa je za nas, da bilježimo paralelo umetniškega slavlja v Hodoninu — z umetniškimi prazniki — nekje drugod. — Osebno je prišel vabit slovenske umetnike znani «lovaški kulturni in politični prvoboritelj Dr. Al. Kolisek. Radi bi .•><> bili udeležili slavnosti. — da zazre- mo vsaj drugod, če ne ža doma, vsaj malo solnca, — toda mestni in deželni in vsi drugi finansijeji so neizprosni —; ostali smo toroj doma. Če n a m ni sojeno, pa vsaj Vaše čilo društvo med ljudstvom, ki je umetnost vzljubilo, Vaš umetniški hram vivat, crescat, floreat! Dobrodelna umetniška loterija. l‘o iniciativi „Splošnega slov. ženskega društva“ se je osnoval v Ljubljani odbor, ki naj priskoči v pomoč slovenskim upodabljajočim umetnikom v njihovem težkem boju za obstanek s tem, da uresniči misel dobrodelne umetniške efektne loterije. Efekti: 200 od umetnikov podarjenih umotnin v skupni vrednosti 12.001) 1C po uradni cenitvi, zares pa najmanj 10.000 K. Glavni dobitek je cenjen na 150;) K, najmanjši dobitki pa, drobne skice in risbe, na 10 K. Srečk se je izdalo 20.000. Za naše revne razmere je torej akcija osnovana v res velikem slogu. Damam, ki se niso ustrašilo niti napornega dela v odboru, niti denarnega rizika, vsa čast in hvala, ravno tako pa zaslužijo hvalo vse one odlične dame po naših mestih in na deželi, ki se niso ustrašile nehvaležne in težke naloge razpečavanja srečk. Tudi srečk se je razprodalo že nad 10.000. — Ker se pa razširja govorica, da jo vse skupaj beračija, da smo pač , darovali“ umetnine, da si bomo pa čisti dobiček lepo proporcionalno razdelili in vtaknili mastne profite v svoje nenasitne malhe, treba izrecno povdariti, da so tike govorice brez vsake podlage. O izkupičku ukrepa loterijski odbor oziroma v Spl. slov. žensko društvo , nikakor pa darovalci umetnin, umetniki. Konstatiram, da smo darovali umetnine vsak po svoji moči b r e z p o g o j n o. Udbor ženskega društva pa je za časa predpriprav sklenil sledeče : Po odbitku vseh upravnih in drugih stroškov se razdeli čisti izkupiček na dva dela. Tretjina se naloži plodono-sno kot nedotakljiva glavnica, vsakoletne obresti se uporabijo za častne nagrade umetnikom za chef d’ oevre dotičnega leta. Ostali dve tretjini se pa uporabita za nakup umetnin iz slovenskih umetniških razstav. Neizžrebani umotvori ostanejo last .Spl. slov. ženskega društva"; po možnosti se slična akcija uvede vsako drugo loto. — O razdeljevanju profitov“ torej ne more biti govora. Kako pa na sploh mislim o našem beraštvu in dobrotnikih, sem povedal pač dovolj jasno popraj. Ivan Vavpotič. Spravni obzor Praha Öeskä Mysl 71 Naš6 doba Praha-Vinolira Pedagogic.kč rozhledy n Časopis Musea kril. českčho „ Srpski književni glasnik Beograd Savremenik Zagreb Hrv. Obitelj Rijeka Liječniški vijesnik Zagreb Vijesti n Swiat Slowianski Kraköw Camiola Ljubljana Ljubljanski Zvon n Slovan t» Naši Zapiski Gorica Preporod Ljubljana Edinost Trst Narodni list Celje Lovec Ljubljana Pregled Sarajevo Blgarski hudožestveni starini Sofija Oesterr. Rundschau Dunaj Pošli ji te naročnino! Širite „VEDO“! :: Pristopajte „Socialni Matici“! Dr. Emil Brezigar, Vorboten einer Wirtschaftskrise Deutschlands. Berlin, Puttkammer u. Muhlbrecht, 1913. Turba-Žolger-Stiirgkh, Die pragmatische »Sanktion. Dr. Leopold L 6 n a r d, Rozwöj histo-rycznv gramatyki sloweiiskiej, posebni odtis iz Prac filologicznych. Dr. Gvidon Sajovic, Herpetologični zapiski za Kranjsko. Posebni odtis iz Carniole. Dr. Fran Žižek. K novejšemu slovstva o biologiji in higieni ras ter njega razmerju k socialni politiki. (Posebni odtis iz Zeitschrift f. Volkswirtschaft, Sozialpolitik und Verwaltung. Dunaj 1913). Zofka Kvedrova. Vlada a Marja. (Slupečnice, knih. . Noviny“ 6. Grosman & Svoboda, Praha 1913). Ivan Cankar. Milan in Milena. Schvvent-ner, Ljubljana 1913.*) Anton Novačan, Naša vas. Bibl. pis. sedanje dobe zv. 3. Ljubljana 1913,*) Kleinmayr & Bamberg. L. N. Tolstoj. — Dr. Ljudevit Pivko: Ljudske pripovedke. Maribor 1913. Julius Zeyer, v — Stanko Svetina. Andrej Černišev. Rom. (Slov. kuj. 187 —191). Gorica 1913, Gabršček. Dr. Fran Ilešič. Razvoj slovenskega književnega jezika v jugoslovansko smer. Posebni odtis članka v „Slov. Narodu“. Letopis Matice Srpske. knj. 292, 1913. Novi sad. J a r a n i. 1‘ripovetka Svetozara čoroviča (Knj. M. Srpske) 19i3. Novi sad. Dr. A. B i an k i n i, Upoznavanje samoga sebe. Zagreb 913, Nakl. C. Albrecht, str. 190. 17. vyroCni z p r d v a českoslovanskč jednoty za spravni r. 1912, Praha. *) Oceno prinesemo prihodnjič. O a ^ Prijatelje lepih, literarno pomembnih čeških knjig opozarjamo £ na dodatek k Ottovemu bibliografski popolnemu seznamu knjig, jjO časopisov, muzikalij in umetniških del, ki ga pošlje Ottova za-0 1 ložba vsakomur na zahtevo. Ravnotam se dobi bibliografski po-O f polni seznam češke literature, na 360 str. s 500 ilustr. in 117 autografi za 1 K, ter neilustrirani za 20 vin. Nakladatelstvi J. ötty v Praze, Karlovo nam. 31. Naročnina se pošilja: }). Josip Konda, Gorica, Gosposka ul. 7. SOCIALNA MATICA GORICA : KNJIŽNA ORGANIZACIJA : izda svoje knjige tekom poletja 1913. Priglašajte se naravnost ali pri poverjenikihf 1 Z J ' Iz pravil : „Socialni Matici' je namen, Siriti potom znanstva med vsemi sloji umevanje sodobnih gospodarskih, državnih in prirodoslovnih problemov ter na ta način pospeševati občno državljansko vzgojo in izobrazbo. Svoj namen dosega društvo s temi sredstvi: a) izdaja in omogoCa izdajanje znanstvenih in poljudnih spisov gospodarske, Bocialne, državoznanstvene, prirodoslovne in občekulturne vsebine. b) pospešuje ožjo organizacijo vseh činiteljev, delujočih na' prosvetnem polju in odgovarjajočih društvenemu namenu. (lani „Socialne Matice“, ki se naroče na „Vedo“, dobe 20% popust, in sicer novi naročniki od 1. maja 1913 naprej ter z novim letnikom „Vede“ vsi brez izjeme. Razume se pa samoobsebi, da starim naročnikom, ki še de 1. maja 1913 niso plačali zaostale naročnine, ki se plačuje po celem svetu v naprej, ne dovolimo popusta, in da se od Se plačanih naročnin popust tudi ne odbija. Naročnikom „Prosvetne Knjižnice“ tem potom naznanjamo, da se je „Goriška Tiskarna“ odločila vsled premalenkostnega števila naročnikov in drugih neugodnih razmer, da podjetja ne nadaljuje. Dosedanji naročniki bodo odškodovani s tem, da dobe brezplačno letošnje knjige „Socialne Matice“. (Za naročnike se smatrajo seve le oni, ki so naročnino vplačali). Naročnina, (reklamacije itd.) se pošiljajo na naslov: q. Josip Kenda, Gorica, Gosposka ul. 7., ali s čekom. Izven Avstro - Ogrske stane naročnina zaradi poštnine K 9’—