771408 718002 jMHBM Park,4 Novo rffcsto, štej Cena: 2J&M er 2(?t0 11, letnik 13, december 20„ V ^ 8000 NOVO MESTO Poštnina plačana pri Pošti 8010 Novo mesto BUSC IN BEDA ŠPORTA V NOVEM MESTU NOVOMEŠKI SOKOLC KOT AVTONOMNA CONA Avtošola Riba Ulica stare pravde 15 Novi trg 11, Novo mesto tel: 07/ 33 26 722 m-tel: 041 671 480 AVTOŠOLA Jil Samolepilne etikete • Foto papir steklcrstAo 8000r,les,o ■Jr/cJti r-Jci Vidmar Tei.: 07 337 90 90 dragan Sobar «.p. Elektroiiutalacijc Ragovska2 8000 Novo mesto Tel, fax:07/334 12 93 Mob: 041 /616 762 w Prepih Gornja Težka voda 19 /, Stopiče PREPIH tel.: 07 30 89 404 d.o.o. atmosferacaffe kikintericr@siol.nct INTE >SK www.kik-interier.si ili m >pk SANITARNE KABIN IN GARDEROBE MAVČNE STENE IN OBLOGE RIER __________\ I N T K H I E H_J ES33E553 Montažna gndbane pioiee SPUŠČENI STROPI NAPUŠČI IN PODSTREŠJA liNAUf (Armstrong Kik Interier d.o.o., Bršljin 18 a, 8000 Novo mesto, tel.: 07/33 21028,33 22 944, GSM: 041612 505 (KRKK Živeti zdravo življenje. Naj vas zvezde vodijo po pravi poti. Srečno in zdravo 2011! D d o.o.. Seidlova cesta 29, 8000 Novo mesto > *r k ' * • • . * i V , - t '' _L _ ' 1 f ( ■ I A "■ —v • F 'I v i fr > v Eter-ično in srečno! In dobro! 'V <■ f PULI 't ■ i i i .¥u-%whf., ' .tri''S > t ® n ©toilB® K ur : UVODNIK park regionalni mesečnik številka 11, letnik 13, december 2010 ISSN 1408-7189 Kako smo z ladje prišli v votlino Uroš Lubej odgovorni urednik: Uroš Lubej uredništvo: Marijan Dovič, Tomaž Golob, Gašper Klančar, Iztok Kovačič, Tomaž Levičar, Uroš Lubej, Gregor Macedoni, Katja Martinčič, Natalija Mikec, Bogdan Miklič, Boštjan Pucelj, Maja Regina, Mitja Sadek, Damijan Šinigoj, Nina Štampohar, Jaka Šuln urednik rubrike FotoPub: Boštjan Pucelj tehnični urednik fotografije: Jaka Šuln urednica Študentske kamre: Katja Martinčič naslovnica: fotografija Boštjan Pucelj lektorica: Nina Štampohar oblikovanje oglasnih strani: Grafika Tomi, Novo mesto spletna stran: www.park.si gospodar spletne strani: Marko Dvornik vodja trženja: Boštjan Volk 040 804 083 bostjan.volk@park.si CTP: ŠPES & CO., d. n. o. Novo mesto tisk: Tiskarstvo Opara, Mali Slatnik naklada: 1000 izvodov izdajatelj: Revija Park direktor: Uroš Lubej kontakti: Revija Park Prešernov trg 6 8000 Novo mesto tel: 07 393 08 12, m-tel urednika: 031 626 326 e-pošta: park@park.si naročila, distribucija in reklamacije: 07 393 08 12 park@park.si Ko smo si pred letom dni izmenjavali čestitke, smo si v glavnem želeli, da bi bilo leto 2010 le nekoliko srečnejše od leta 2009, ki je bilo prvo polno leto najhujše svetovne krize po drugi svetovni vojni. Kriza je izbruhnila septembra 2008, ko je počilo v nekaterih zahodnih bankah, ki so bile povezane z nepremičninskim balonom. Kako močno je povezan današnji svet, so nazadnje občutili delavci raznih gradbenih in drugih podjetij, ki za nekega Lehmana verjetno še nikoli slišali niso, so pa zaradi neznanskega pohlepa, ki vlada v metropolah, izgubili delo in mnogi med njimi tudi prihodnost. Ob prelomu lanskega leta se je govorilo v glavnem v tem, ali nas boljši časi čakajo spomladi 2010 ali šele jeseni 2010. Nič od tega se ni zgodilo. Politiki tako danes previdno govorijo o počasnem »prebujanju«. Krizi pa v resnici ni videti konca, le prelaga se iz enega sistema v drugi. Leto 2009 je bilo zaznamovano z državnim reševanjem usode bankirjev. Reševali smo tiste, ki so nas pognali v pekel. Leto 2010 je zaznamovano z reševanjem držav (tokrat plačujemo neposredno državljani). Države, ki so z zatiskanjem oči dopustile, da so se v finančnem in nepremičninskem sektorju dogajale stvari, ki so svet vrgle s tečajev. A pri tem je zanimivo opazovati bistvene razlike pri obeh reševanjih: medtem ko lahko vodilni bankirji s pomočjo državnega denarja še naprej živijo na veliki nogi, države zategujejo pasove na ta način, da se položaj državljanov izrazito slabša: podaljšujejo se delovne dobe, znižujejo se plače, ukinjajo ali zmanjšujejo se socialne pravice. Banke ne smejo propasti. Tudi države ne smejo propasti. Lahko pa propade ta ali oni posameznik, ta ali ona milijonska množica ponižanih, razžaljenih in obubožanih. Predpostavimo, da bo gospodarske krize v resnici enkrat konec. A kaj bo prineslo prebujenje? Kaj bo prinesel konec negotovosti? Borzni indeksi bodo spet začeli rasti, brezposelnost bo začela padati. Bogokletno vprašanje: je to kroženje istega največ, kar je sposobno človeštvo? Je ta kapitalistično-demokratični horizont zadnja točka, na kateri stojimo ali pademo? Razkritje diplomatskih depeš, do katerega je prišlo po zaslugi svetovljanskega poguma spletnih »teroristov«, kot jih imenuje ameriški režim, ne odgovarja na omenjeno vprašanje, vsekakor pa daje dodatne razloge za to, da modre glave začnejo resno razmišljati o alternativah. Kaj razkrivajo depeše? Pravzaprav nič novega. Nič, česar ne bi že vedeli. O tem so si drzni poznavalci enotni. Ampak to vendar vemo že od Platona. Ta grški filozof je živel v času, ki je v marsičem podoben današnjemu svetu. Živel je v času hude krize grške demokracije. In nič kaj dobrega mnenja ni imel o njej. Demokracijo je primerjal z ladjo, na kateri so lastnik ladje in pomorščaki. Lastnik ladje o tem, kako se krmari, nima pojma. Vodenje ladje zato zaupa tistemu izmed pomorščakov, ki ga prepriča, da je za to najbolj usposobljen. Seveda to pripelje do tega, da se pomorščaki ne ukvarjajo več s tem, da bi se priučili upravljanja ladje, ampak se učijo predvsem tega, kako se čim bolje pripraviti na nastop pred lastnikom ladje. Pri tem uporabljajo trike, na primer z opijanjem lastnika ladje. Demokratična ladja (predstavlja državo, lastnik ladje je ljudstvo) se zaradi prepričljivih, a hkrati nesposobnih pomorščakov seveda slej ko prej raztrešči na čereh. A Platon gre v svoji analizi demokratične družbe še naprej. Stanje skupnosti ponazori s priklenjenci v votlini. Ti, vpeti v okove, od rojstva naprej bulijo v steno, na katero jim nekdo, ki stoji za njihovim hrbtom, projicira podobe. Priklenjenci gledajo sence, verjamejo pa, da gledajo resnične stvari. Gledajo lutke, čeprav mislijo, da gledajo resnične ljudi. Prepirajo se o podobah, čeprav se resnica dogaja za njihovim hrbtom. In Platonova prispodoba govori o osvobojencu, ki se mu uspe osvoboditi okov in priplezati do resnice zunaj votline. Ko se vrne, mu seveda nihče od ujetih ne verjame. Imajo ga za norega, predvsem pa škodljivega. Ubijejo ga. Kdo smo torej mi, ljudje? Smo lastniki ladje ali priklenjenci v votlini? Kdo je Julian Assange, ustanovitelj VVikiLeaksa? Je eden od pomorščakov ali osvobojenec, ki ga je treba uničiti, skupaj z vsemi, ki razkrinkavajo zrežirano realnost votline sodobnega sveta? Kdo so Obama, Merklova, Ban Ki-moon, Pahor in ostali »voditelji«? So to resnični ljudje, pomorščaki ali zgolj lutke v rokah nevidnih sil? Sence, ki plešejo po nareku neznanih? Park v vsakem primeru želi vsem svojim bralcem, da bo leto 2011 vendarle začetek plezanja. Vendar ne le plezanja iz krize (v novo krizo). Ampak začetek težavnega plezanja iz votline. Upajmo samo, da ne bomo spet pristali na ladji. Pa srečno! SPREHODI SE. Naročnina se plačuje za obdobje od naročila do konca tekočega leta Prekinitev naročila je možna s pisnim preklicem m sicer deset dm pred koncem naročniškega obdobja Naročniki imajo 10 \ popust, dijaki m študentje, brezposelni ter matere na porodniškem dopustu 20 V KOMENTAR Alojzij Muhič: »Nadaljevanje začetega ' Je lahko drugi mandat nova priložnost? Kmalu po zaključku lokalnih volitev v Novem mestu je zavladala tišina na lokalnem političnem prizorišču. Kot da se morajo zmagovalci odpočiti po naporni kampanji, poraženci pa umakniti in premisliti, kako naprej. Pred in po drugem krogu županskih volitev je bilo le nekaj zanimivih preobratov, ko so predstavniki nekaterih strank razlagali, kako v resnici niso bili kritični do starega-novega župana in da oni vidijo v sodelovanju z njim edinega poroka za dobrobit novomeške občine. O njihovi iskrenosti bo laže soditi ob polnitvi kadrovskih položajev v novem mandatu. Zanimivo je nehitenje zmagovalcev. Postavlja se vprašanje, ali je kaj možnosti, da župan Muhič zelo resno premišljuje, s kom ter kakšnimi cilji se bo podal v novi mandat. Kadri so osrednja os, na kateri je bila utemeljena neučinkovitost prejšnjega mandata. Neustrezni kadri imajo vsaj dva učinka, ki se seštevata ter sprožata še dodatne negativne sinergije. Prvi je neučinkovitost. Veliko kadrov razume svojo zasedbo vodstvenega položaja kot politično nagrado. Ni torej v ospredju izvajanje postavljenih strategij in ciljev, ampak borba, da organizacija pridobi čim večjo moč. Moč pa je enaka dodeljenim sredstvom iz občinskega proračuna, ki jih distribuira zaslužni politik prek dejavnosti organizacije, ki jo vodi. In to je drugi negativni učinek slabih kadrovskih rešitev. Slabi kadri poberejo dodaten del prostih sredstev proračuna, saj morajo na račun lastne neučinkovitosti zaposlovati nove ljudi in na račun nepridobljenih zunanjih sredstev dodatno obremenjujejo občinski proračun. Dokler bo torej prisotna sedanja politična tišina, ostaja upanje, da se bo v Novem mestu v novem mandatu kaj spremenilo. Spremembe sta podpirali neposredno ali posredno skoraj dve tretjini tistih, ki so prišli na volitve ali se drugače izjasnjevali v anketah. Na koncu je obstoječe stanje dobilo novo priložnost tudi na račun slabe politične aritmetike in (ne)zmožnosti združevanja tistih, ki s(m)o predstavljali alternativo obstoječemu. Drugi krog županskih volitev je prinesel zmagovalca - dosedanjega župana. In od tedaj je občutek, kot da vsi, ki malo bolj spremljajo novomeško javno sfero, po tihem upajo, da bo novi mandat prinesel vsaj nekaj od tistih predstavljenih sprememb. Da bo vsaj nekaj besed župana Muhiča tudi udejanjenih. Gre za obljube o tem, da se zaveda, da okoli sebe ni imel najboljših sodelavcev in da bi bila lahko realizacija končanega mandata veliko boljša, predvsem pa da je sedaj čas, da uresniči več pomembnih razvojnih projektov, ki so zapisani v programu, težkem kar 75 milijonov evrov. Verjetno je to edino upanje, ki nam vsem ostane. Po zadnjih štirih letih se zdi, da so vsi, ki so upali, da bodo svoj delež k boljšemu jutri naše občine dali skozi nadzor in kritiko, spoznali, da jim tak način dela ne samo ne koristi, ampak tudi ne prinese kakšnega izboljšanja na ravni delovanja občine. V tej luči ocenjujem sklenitev sporazuma o sodelovanju med LDS, ki je bil skozi zadnji mandat zastavonoša kritike dela župana in njegove ekipe, ter županom Muhičem. Ta ima torej na neki način res priložnost, da nekaj premakne. To mu lahko omogoči zavedanje vseh, da ne gre več tako naprej (na žalost se pri večini ta dobra namera razblini na čereh lastne kadrovske vključenosti ob premajhni samokritičnosti). V nadaljevanju navajam korake, katerih (ne)izvedba bo opredelila uspešnost ali neuspešnost drugega mandata župana Muhiča. Na prvem mestu so že navedeni kadri. Veliko kadrov iz zadnjega mandata je bilo ključnih nosilcev Muhičeve predvolilne koalicije. Toda ta koalicija ni dobila zadostne večine za lahkotno vladanje skozi naslednja 4 leta. V novem občinskem svetu je preveč ljudi, ki ne potrebujejo zgolj kadrovske zadovoljitve in želijo tudi nekatera druga zagotovila oz. rezultate. Kot je brati in slišati, so ravno pogovori o reviziji poslovanja določenih občinskih zavodov in podjetij del zahtev za župana želenih koalicijskih partnerjev. Županu bo težko najti pot med nagrado zaslužnim in željo, da se vodenje občine spremeni in razvojno premakne. Na žalost je najlažja pot tista, ki postavi la- godnost preživetja mandata pred razvoj in spremembe v delovanju. Še vedno je laže zagotoviti nekaj manjših koncesij (beri: kupčij), kot pa se iti naporno pot usklajevanja sprememb. Drugi korak je poseg v strukturo na videz zacementiranega odhodkovnega dela proračuna, ki predstavlja plače, materialne stroške in transfere občinskim zavodom in podjetjem. Ne mislim pavšalnega varčevanja v enakem znižanju vsem. V mislih imam odločen poseg, ki bo morda komu tudi povečal sredstva, večini pa zmanjšal. Nagrajeni morajo biti tisti, ki znajo dokazati učinkovitost, doseganje ciljev in zagotavljanje tržnih prihodkov in drugih razpisnih virov. Zavedati se je treba, da se z resnim posegom v strukturo občinskih odhodkov čaka že od zadnjega zmanjšanja velikosti občine (ustanovitev občin Straža in Šmarješke Toplice). Prav tako ni zmanjšanju sredstev z uvedbo glavarine oz. sedanje povprečnine v zadnjih 4 letih sledil noben večji premik v strukturi proračuna na odhodkovni strani. Ravno nasprotno. Število vrtičkov in njihova moč se je s koalicijo po prejšnjih volitvah povečalo. Šele tretji korak so zastavljeni projekti. Ta korak je na videz najlažji, ker papir in želje prenesejo veliko. Nedvoumno pa velja, da pravi projekti ne morejo biti uresničeni brez ustreznih kadrov in lastnega dela sofinanciranja ter obratno. Trenutno se zdi, da je seznam prednostnih projektov najmanjša težava. Veliko večja so ustrezni kadri in lastna razpoložljiva sredstva ter sredstva iz državnih in evropskih razpisov. Kot rečeno, si v skupno dobro lahko želimo, da bi vsaj del besednih zavez župana Muhiča postal resničnost. Preizkusni kamni bodo oblikovanje koalicije in kadrovska zasedba pomembnejših mest občinske uprave ter občinski proračun za leto 2011. Novo mesto nima nič od tega, če smo imeli kritiki župana v prejšnjem mandatu prav, vsi bomo imeli največ od tega, če bo županu Muhiču uspel kakšen korak naprej. ■sprehodi se Med željami in dejstvi Odziv na prispevek Jože Miklič, Park, št. 10, november 2010 Z zapisnimi besedami J. Miklič v članku Med željami in dejstvi se lahko v večini strinjam. Bi pa želel na kratko opozoriti še na eno razsežnost, ki bi jo poimenoval Med besedami in dejanji. Prvič. J. Miklič zapiše, da je treba Novo mesto spomniti, da ima poleg Krke in Revoza izjemno kulturno produkcijo. Velik del navedenih primerov te produkcije je bil v zametkih ali je še vedno del Skupine Društva novomeških študentov. Prva resna priložnost za zagotovitev občinskih prostorov za delovanje kulturne produkcije zavodov Društva novomeških študentov je bila leta 1998, ko je bil za ta namen rezerviran del prostorov v kletni etaži zgradbe Kulturnega centra Janeza Trdine. Občinski svet, katerega članica je bila tudi J. Miklič, je tedaj te prostore namenil nastajajočemu samostojnemu visokošolskemu zavodu. Hkrati so si svetniki tedaj vest olajšali s sklepom, da je treba mladim zagotoviti druge občinske prostore. Občina od tedaj še vedno ni zagotovila lastnih, dolgoročno namenjenih prostorov za mladinsko in povezano kulturno dejavnost. Skupina DNŠ pa z izjemo Založbe Goga še vedno plačuje najemnine za različne prostore. Drugič. Razvoj visokega šolstva v Novem mestu na način, kot ga opisuje J. Miklič, bi si želeli vsi. Težava ni v splošnih usmeritvah in besedah, težave so (poleg državne ravni) v dejanjih posameznikov, ki so vpleteni v njegov razvoj. Samo odkrito in jasno stališče čim večjega števila glasov iz civilne družbe lahko kaj premakne. Jaz teh številnih glasov in jasne opredelitve do posameznikov in aktivnosti pri razvoju visokega šolstva v Novem mestu ne slišim. Sam sem bil nekajkrat jasen in glasen, pa nisem imel občutka, da sem del široke kritične javnosti. Naj navedem, kot nadaljevanje zgoraj omenjenega primera, da sem letos v medijih zasledil podatek, da leta 1998 kletnih prostorov v KC J. Trdine ni kupil visokošolski zavod, katerega soustanoviteljica je bila tedaj tudi občina, ampak določeno društvo, ki danes zaračunava visoko najemnino za te prostore. Nikogar, ki so bili del tedanje odločitve, še nisem slišal, da bi se javno zavzel za razčiščenje teh transakcij. Tretjič. Svoj del krivde za aktualno stanje v novomeški občini nosi tudi civilna družba oz. posamezniki, ki delujemo v tej sferi. Svojo kandidaturo za župana se zastavil zelo široko, odprto in z dobrimi nameni. Verjamem, da nisem zastavil optimalnega programa. Kljub temu je veliko število volivcev to držo nagradilo. Eno od društev, ki združuje posameznike različnih pogledov na področju civilne družbe, je tudi Društvo Novo mesto. Kot sem seznanjen, je bila nezmožnost sprejetja večinske odločitve Upravnega odbora, katerega članica je tudi J. Miklič, vzrok, da se ni društvo bolj aktivno opredelilo do kandidatov in programov na županskih volitvah. In to kljub jasnima osebnima stališčema sedanjega in prejšnjega predsednika društva. Se opravičujem, ker sem se z nekoliko osebnim pisanjem opredelil do stališč J. Miklič v njenem članku v zadnjem Parku. Namen zapisa je bil širši od komentarja njenega zapisa, ta je bil zgolj povod. Hotel sem pokazati, da imamo vsi svoj del (so)odgovornosti za stanje v Novem mestu. Pa naj bodo to majhna dejanja ali jasno izražena stališča do konkretnih dejanj in oseb. Gregor Macedoni Odgovor: Osumljenih šest in njihovi trije »psi čuvaji« Odziv na prispevek Damirja Skenderoviča, objavljen v reviji Park, št. 9, oktober 2010 Fantastično. Revija Park je v zadnji številki priplezala do zenita svoje žurnalistične in kritične distance do tako imenovane cvičkastogasilskolovske naveze. Bravo dečki, tako se dela. Posebej veseli še »nadlistek« z naslovom Osumljenih šest in njihovi trije »psi čuvaji«, v katerem avtor izvede subtilno umetniško in likovno kritiko stilizirane skulpture situle. Bralec, ki je bil doslej na krožišču le voznik in ni imel časa za poglobljeno umetniško percepcijo postavljene situle, da seveda ne bi povzročil prometne nesreče, se bo po tem vrhunskem kritiškem donesku Parka prelevil v kulturno ozaveščenega občana, ki ne bo hitel domov ali v službo, temveč bo naredil še nekaj krogov, da bo res do obisti zaznal vse umetniške razsežnosti bakrenega štamperleta. Turisti bodo hiteli v Turistično informativni center, kjer bo poslej Park na informativni polici kot obvezno čtivo, da bi se najprej oborožili s potrebnimi informacijami za duhovno soočenje z bakreno spakedravščino. In potem, hajd brž nazaj na rondo, kjer se bodo le s težavo vključili v rotirajočo se kolono železnih konjičkov in njihovih umetnosti željnih voznikov. Strnjene kolone bodo segale vsaj do Olandije pa najmanj do Zabjaka in socartefaktnega Novoteksa, gneča na ljubljanski vpadnici v mesto bo nepopisna. Otroci, profesorji in mentorji Šolskega centra ter mojster Rauh in drugi niso več avtorji stiliziranega obrtnega izdelka. Čez noč so postali umetniki in svoje delo bodo lahko obračunali na stotisoče evrov. V Novem mestu se bo trlo turistov, Boris Kos bo hočeš nočeš tudi po ukazu višje komande, če bo potrebno, moral odpreti svojo Krono. Res, tako se dela. Starši otrok Šolskega centra bodo šele po branju kritiškega Parkovega umotvora zaznali, kakšen umetniški potencial se skriva v njihovih potomcih. In ponosni bodo nanje, kajti vsak Podgurc ve, da je štam-perle pravzaprav dragocena posoda, veliko dragocenejša od tistega ajmarja, ki mu učeni ljudje pravijo situla. Štam-perle namreč služi za točenje in uživanje najžlahtnejših alkoholnih pijač, ki se pijejo po kapljicah. In vsi Podgurci vedo, da so iz ajmarja pile le krave, dokler so še bile po njihovih vaseh. In nenazadnje: končno je Park končal znanstvene zgodovinske in arheološke uganke z temeljnim vprašanjem, čemu je služila situla in kaj se je pravzaprav pilo iz nje. Zgodovinar Stane Granda bo prisiljen pospraviti na smetišče svojo monografijo Novo mesto, v kateri ugotavlja, da se je iz situle po vsej verjetnosti pilo vino. Nak, gospod Granda, iz štamperleta se nikoli ni pilo vino. Vsaj v Pod-gurju ne. Dokaz: umetnostni kritik Damir Skenderovič, Park, št. 8/2010. Ljubiteljski »arheolog« ali celo arheološki »pisatelj« Rasto Božič, sicer »ostrojezične in kritične narave v »of-de-rekord modu«, si bo lahko nekam zataknil tisto skropu-calo od propadlega knjižnega poskusa z naslovom Mesto situl. Kako je lahko tako kiksnil, da je pod neko tehnično risbo, ki je Ivu Štebljaju s Šolskega centra Novo mestu služila za svojo stilizacijo, podpisal s »tehnična risba situle«? Dragi Rasto: po Skenderoviču bi moral napisati tehnična risba štamperleta. Ni škoda denarja za tisti tvoj zmazek, ki bo prav tako kot Granda romal na smetišče. In končno je jasno, da bomo po tej navdušujoči kritiki na mah pograbili sekire in posekali vse cvičkove trte ter na njihovem mestu zasadili prave bosanske slive, katerih alkoholni produkt edini sodi v štamperle. In novinarji, Muhičevi »psi čuvaji«, bodo lahko lajali dalje in trobili v prazno, medtem ko se bo kuhal pristen podgorski šnops. Nenazadnje to tudi pomeni, da se bo moral sam župan Muhič iz trdega preiti na mehki č, vsej tej cvičkastolo-vskigasilskipodgurski bandi pa iz gumastih škornjev ne bo več uhajal duh po pristnem krajem dreku, temveč po kozah, značilnih za kraje štamperletov in prebivalcev s turško predpono v priimku. Odgovor Ivu Kuljaju glede člankov v sedmi številki Parka Ivo Kuljaj je v svojem odgovoru na intervju z Bojanom Kekcem pojasnil, da je prišel na dan s pobudo za odprtje deželne vinoteke na Glavnem trgu, zmagali pa so tisti, ki tam namesto turistov želijo videti podgane. Mene kot avtorja intervjuja je obtožil zakotnega medijskega manipuliranja za potrebe aktualne politike. Prav tako je Kuljaj zatrdil, da projekt prenove tržnice ni prav nič propadel. »Nasprotno, prav ta čas tečejo intenzivni pogovori z možnimi investitorji in najemniki prenovljenih prostorov v kareju tržnice. Problem je le v tem, da takšni projekti ne stečejo (posebej v tem času) tako hitro in enostavno kot vsevedno Lubejevo pero.« Ivo Kuljaj je eden najboljših piscev (no, resnici na ljubo, tudi edini) med novomeškimi politiki. Zabavno ga je brati. Veliko teže je posnemati njegov neverjetni slog. Zato bom v odgovor navedel le nekaj suhoparnih dejstev, s katerimi bom podkrepil svojo trditev, da seje Kuljaj v svojimi »posegi« na Glavnem trgu v glavnem osmešil. 1. Kuljaj se je silovito zavzel za lastnika Hotela Krona pri pridobivanju dovoljenj, ki jih je ta potreboval za začetek obratovanja Hotela Krona. Seveda ni manjkalo visokih besed o tem, kako je ta hotel pomemben za mestno jedro in novomeški turizem. Rezultat? Hotel Krona je že dolgo zaprt. Pri tem pa je tudi zaradi Kuljajevega pritiska na institucije prišlo do očitno nepopravljivega popačenja podobe novomeškega Glavnega trga. Se pravi dvojni minus. 2. Kuljaj se je zavzel za odprtje deželne vinoteke na Glavnem trgu 24. Rezultat? Deželne vinoteke nimamo, so pa investitorji, očitno ohrabreni s Kuljajevim »glasnogo-vorništvom« spet uničili del kulturne dediščine. Se pravi spet dvojni minus. 3. Kuljaj je večkrat javno in pompozno napovedal, da se novomeška občina aktivno loteva projekta novomeške tržnice. Rezultat? Zaenkrat nič konkretnega, razen spet le obilice glasnih (in od mojega peresa veliko hitrejših) besed. Intenzivni pogovori, ki so potekali pred več meseci, bi do sedaj vendarle že lahko dali kakšen konkreten rezultat. Namerno sem počakal nekaj mesecev z odgovorom na njegov odziv, saj me je zanimalo, kako se bodo odvijali dogodki. Do sedaj si vladajoča garnitura ni zaslužila spremembe ali pa celo umika mojih komentarjev. Upam, da bo v prihodnjih štirih letih drugače. Uroš Lubej, Park Odgovor Mitji Simiču glede uvodnika v sedmi številki Parka Moj uvodnik v sedmi številki Parka, v kateri sem izrazil skepso glede smiselnosti sodelovanja Društva Novo mesto v novomeškem občinskem svetu, je naletel na buren odziv v vrstah tega društva in celo odziv njegovega predsednika Mitje Simiča v Parku. Delno sprejemam Simičeve argumente, predvsem v tistem delu, da v občinskem svetu sedi veliko svetnikov, od katerih ta občina dejansko nima ničesar, tako da bi bil predmet kritike lahko predvsem kdo drug. Vendarle vztrajam pri naslednjem: tovrstno »politično« udejstvovanje se mi zdi neučinkovito ali pa celo škodljivo, kolikor pri volilcih vzbuja lažne upe. DNM ali katera koli druga sila mora, ko vstopi v realno politiko, delovati s političnimi sredstvi. To je seveda predvsem uporaba kompromisa in sklepanje koalicij za doseganje svojih interesov. Trdim, da so bili interesi, ki jih je zastopalo Društvo Novo mesto, v zadnjih petnajstih letih v veliki meri spregledani. DNM je namesto aktivne vloge na žalost deloval bolj kot dobri stari brezzobi modrec, ki mu sicer sem ter tja prisluhnemo, sicer pa le bolj ali manj potrepljamo po ramenih, medtem ko gre karavana svojo pot. Seveda se vse to nanaša na delo društva v politični sferi, nikakor pa ne na vse druge civilnodružbene akcije tega društva, ki so seveda vredne vse hvale in podpore. Blišč in beda športne infrastrukture v dolenjski prestolnici Spet brezglave odločitve? Besedilo in fotografije: Tomaž Levičar Graditelji velodroma so zatrjevali, da bo objekt v letih, ki bodo sledila, lepo služil kolesarskemu in še kakšnemu športu pa tudi sejmom, kulturnim dogodkom in še čemu, predvsem pa, da bo preživljal sam sebe. Bilo je nekaj športa, nekaj kulture in kak sejem v minulem desetletju in pol, a vse v mnogo manjšem obsegu, kot bi bilo potrebno, da bi prigospodarili vsaj za vzdrževanje objekta, kaj šele za kaj več, denimo za njegovo nadgradnjo. Rešilna bilka za ta objekt se zdaj zdi evropsko prvenstvo za košarko. Pred leti je tedanji šef tovarne Krka Miloš Kovačič v neki debati dejal, da v Krki posebej rad zaposluje nekdanje uspešne - ki so seveda postali tudi strokovnjaki na za podjetje zanimivem področju. Ne zato ker bi se podjetje lahko kaj prida okoristilo z njihovimi fizičnimi sposobnostmi, pač pa ker prave športnike krasi karakter, ki je prežet z delavnostjo, discipliniranostjo, s sposobnostjo soočanja z velikimi izzivi in premagovanja velikih naporov, zmožnostjo zamika zadovoljitve želje, seveda tudi s tekmovalnostjo in sem ter tja moštvenim duhom oziroma sposobnostjo delovanja v ekipi. To pa so že osebnostne lastnosti, ki jih vsak spodoben delodajalec rad vidi pri svojih zaposlenih. Ni sicer znano, v kakšni meri nekdanji športniki soustvarjajo zdravo podobo tega novomeškega gospodarskega velikana, je pa splošno znano, da redno športno udejstvovanje močno poveča vsaj, če drugega ne, posameznikove možnosti za ohranjanje in izboljševanje zdravja, za njegov uspešen telesni, psihični in socialni razvoj. Čim več je takih posameznikov, tem bolje je to tudi za skupnost. 0 športu in športnikih bi se lahko v aktualnem času razplamtela tudi razprava ob vročem vprašanju gradnje nove športne dvorane v Novem mestu. A se ta suka kar okoli urbanističnih dilem, ki so povsem drugotnega pomena in tudi manj zahtevne narave. Pomembnejše je vprašanje, kakšen karakter športa naj poudarja to mesto, seveda v povezavi z javnimi financami. Ne gre torej za vprašanje, kje naj bo športna dvorana, pač pa ali sploh oziroma kakšna naj bo. Si mesto želi športa kot prireditvene, praktično turistične dejavnosti, za kar so potrebne obsežne ureditve z velikimi avditoriji, ali pa bo novomeški šport v funkciji krepitve zdravstvene slike meščanov, izboljševanja njihovega družabnega življenja, kakovostnega in dejavnega preživljanja prostega časa posegel na urejanje razmer za telesno dejavnost čim širšega kroga občanov? Država namesto v ljudi vlaga v zidove 0 realnosti odnosa občin in države do športa in prednostnih nalogah na tem področju v pravkar minulem desetletju sila zgovorno govori analizajzvajanja nacionalnega programa športa 2001-2010. Žal ta pričakovano kaže, da le malo vlagamo v ljudi in nekaj raje v zidove ter da se športu otrok in mladine ter športni rekreaciji namenja zelo malo in bistveno manj od načrtovanega. Precej bliže ambicioznim načrtom ali celo prek njih pa so vlaganja v vrhunski in tudi kakovostni šport - a je ta seveda domena le manjše množice ljudi in prej gospodarskih kot pa zdravstvenih interesov. Analiza pa kaže tudi, da športu dajejo lokalne skupnosti vendarle bistveno več, kot mu namenja država. V Novem mestu pa, kakor kažejo podatki, zbrani ob pripravi občinske strategije športa, gre vsem segmentom športa bolj slabo - z lokalnim vrhunskim in kakovostnim športom vkup. Zaskrbljujoča analiza stanja v naši občini Novomeška občina je strategijo razvoja športa sprejela sredi letošnjega leta. Pričakovano je bilo, da bo dala usmeritve, ki bi zmogle pomagati občini trdno držati pravo smer na področju razvoja športa. Seveda tudi v aktualnem času, ko se naša država ukvarja z za nekatere mamljivim projektom evropskega prvenstva v košarki. Taki dogodki, kot kaže tudi lokalna zgodovina, radi zmedejo oblast in jo iztirijo iz dogovorjene in smotrne smeri delovanja. In nič ne kaže, da je strategija pomagala oblikovati kaj drugačno obnašanje. Novomeška športna strategija ima zanimiv analitični del, ki nekoliko razkriva stanje klubskega in društvenega športa v občini ter tudi nič kaj zavidljivo finančno stanje in trende na področju investicij, programov in kadrov. Zapisanih je tudi nekaj ciljev na posameznih segmentih. Kakor pa je navada pri pisanju novomeških strategij, ki nikoli nimajo niti kakih akcijskih programov, ostaja nemajhen in pomemben del vprašanj nerešen. Tako ni odgovora, koliko finančnih sredstev je denimo treba za Kako naporno je investiranje v novomeške športne objekte, se kaže na številnih primerih. Brodolom velodroma je morda največji tak primer, eden zadnjih primerov pa je tako imenovani servisni objekt za tenis v Portovalu. Njegove gradnje se je občina lotila leta 2007. Še danes je nedokončan. In ne kaže, da bo kaj kmalu drugače. posamezne naloge zagotoviti, ni jasno, kdo bo posamezne naloge vodil, kako je s kadrovskim, organizacijskim, finančnim, pravnim vidikom nalog, ostaja tudi nejasno, kako in kdaj se bo ocenjevala uspešnost uresničitve posameznih nalog. In tako dalje. Tudi obravnava različnih področij športa v tej strategiji je povsem neenakovredna. Če se z vrhunskim in kakovostnim športom strategija še nekako spopade, pa šport otrok in mladine obravnava povsem inertno, šport odraslih in invalidov pa zgolj bežno, če že ne povsem nezadostno. Kakor koli, za aktualne novomeške potrebe, torej prigode, navezane na bližnje evropsko prvenstvo v košarki v Sloveniji, pa velja pogledati predvsem poglavje strategije o urbanem športnem prostoru. Ta je ob dejstvu, da je strategijo sprejel občinski svet na predlog župana Muhiča in na podlagi dejavnosti strokovno sestavljene delovne skupine, ki je pripravljala strategijo tudi v dialogu s športno in z ostalo javnostjo, pomembna za presojo pomena te strategije pri bodočem ukrepanju občine na področju razvoja športa in seveda objektov za šport. Investicijski projekti sicer žal niso finančno ovrednoteni, tudi ni jasna struktura njihovega financiranja, torej tudi ni povedano, kolikšen del sredstev zanje naj bi zagotovil občinski proračun. So pa vseeno navedeni roki dokončanja posameznih prioritetnih projektov na področju novogradenj in obnov. Potemtakem sploh ni jasno, če je strategija v tem segmentu uresničljiva. Povedano drugače, poznavajoč stanje stvari in ljudi v tem prostoru je moč reči, da gre za neuresničljiv ali zgolj po čudežu uresničljiv dokument. Vseeno poglejmo. Strategija tako predvideva dokončanje servisnega objekta za tenis v Portovalu še letos. Ta cilj očitno ne bo izpolnjen. Nadalje strategija predvideva gradnjo na velodromu, najbrž je mišljeno prekritje objekta. To naj bi bilo končano do leta 2012. Dotlej naj bi zgradili tudi telovadnico oziroma športno dvorano pri osnovni šoli Stopiče. Leta 2014 naj bi prenovili športno dvorano Marof. Do leta 2015 naj bi po strategiji sodeč bilo Novo mesto bogatejše še za 25-metrski pokriti plavalni bazen ter pokrito atletsko stezo, dobilo pa naj bi tudi metališče in pokrito balinišče, vse to v Portovalu oziroma ob stadionu. Taisto leto bi naj bil zgrajen tudi servisni objekt na Loki (garderobe, tuši...). No, šele med letoma 2018 do 2020, kakor pravi strategija, ki naj bi bila krovni akt na področju razvoja športa, pa bi šele dobili športno dvorano in tudi plavalni bazen na prostem v Drgančevju. Leta 2020 bodo tudi nadkrita teniška igrišča v Portovalu. V preteklosti mnogo zgrešenih investicij A kakor je pri nas stara navada, občino vsak vetrič zamaje in preusmeri. Prilagodljivost sicer ni slaba lastnost, je pa na tak način vsekakor težko dosegati zastavljene cilje v zastavljenih rokih. Dandanes, četudi bi morali v resnici sile napenjati za dokončanje servisnega objekta pri teniških igriščih v Portovalu ter za skorajšnje prekritje velodroma v Češči vasi in pa stopiške telovadnice, kakor pač narekuje ne lani ali pred desetimi leti, pač pa letos pripravljena in sprejeta strategija razvoja športa v občini, premnogi, predvsem pa najodgovornejši razmišljajo le še o športni dvorani, ki bi jo bilo treba urediti za potrebe evropskega prvenstva v košarki. Najbrž nič posebej narobe, če se to zgradi, toda kaj to pomeni za usodo drugih tako imenovanih prioritetnih projektov, ki ravno tako računajo na javna in zasebna sredstva, ostaja še odprto vprašanje. Slutimo pa lahko, da nič dobrega. Novo mesto že ima obilo izkušenj z gradnjo športnih objektov. Obilo kislih izkušenj. Kislih ravno zaradi impulzivnosti in nepremišljenosti, ki je pri nas praviloma podlaga tovrstnim naporom. Zadnji primer je prav frustracija ob nezmožnosti zaključka pred nekaj leti začete gradnje tako imenovanega servisnega objekta za tenis v območju Portovala. Finančno ne posebej zahteven projekt, ki pa ga občina vseeno ni sposobna sama zaključiti, prav tako pa ne najde zasebnega partnerja, ki bi reč pomagal pripeljati h koncu. Podobno se dogaja z gradnjo šolske telovadnice oziroma kar športne dvorane v Stopičah. Na- Novomeški športni objekti na prostem v zasneženi zimi niso kaj prida oskrbovani. Večina celo sploh ne. V glavnem so nedostopni. Celo na stadionu, katerega tekaško stezo radi uporabljajo tudi rekreativci, so po sneženju uspeli urediti le eno od osmih stez. Otroško igrišče ob stadionu pa zasneženo sameva, četudi stroka nima nič proti igri otrok na igriščih v zimskem času. Nogomet je najpopularnejši šport na svetu. Izgradnja rezervnega nogometnega igrišča v Portovalu je Mreža športno-rekreacijskih objektov po Novem mestu spodbuja meščane pomenila osnovo za razcvet nogometa, še posebej za najmlajše. Morebiti ne bo novih Pelejev, bo pa vsaj k rekreaciji. Eden takih je nogometno igrišče v prijetnem okolju ob potoku nekaj zdrave rekreacije, naporov, čustev, druženja in tekmovalnosti. Težka voda pod Regrčo vasjo. Še danes pa prebivalci nekaterih mestnih predelov v bližini svojih domov nimajo urejenih tovrstnih površin. Občina se izčrpava na zanjo finančno (pre)zahtevnih projektih. njo se je čakalo leta in leta, prekršene so bile vse mogoče obljube politikov in podobnih, zdaj pa se tudi iz meseca v mesec posebej trepeta glede nadaljevanja gradnje. Roki njenega dokončanja so bili že nekajkrat prestavljeni - seveda naprej v prihodnost. Največji investicijski brodolom je novomeški prostor doživel kajpada na primeru gradnje velodroma. Kot je primer tudi danes glede iskanja možnosti vključitve Novega mesta v projekt evropskega prvenstva v košarki, je tudi napore za umestitev velodroma v Novo mesto vodila fascinacija z velikim športnim dogodkom - mladinskim svetovnim prvenstvom v kolesarstvu. Da še desetletje in pol po njem ne zna nihče investicijsko zaključiti projekta, bi moralo biti opozorilo vsem, ki iz nesmotrnih razlogov kličejo po novih, za gospodarsko skromne dimenzije Novega mesta predimenzioniranih projektih. Še ureditev telovadnice ob srednješolskem centru v Šmihelu, ki bi, če bi bili šolarji in njihovo zdravje kaj vredni, morala tam stati že od začetka osemdesetih dalje, se je izkazal kot frustracija mesta in šolnikov, ki morda še danes ne bi imela epiloga, če bi sredi devetdesetih ne šlo praktično že na nož, ko je bilo treba zaključevati polževo gradnjo te telovadnice. Podobnih primerov čudnega vodenja investicij na področju športa je v Novem mestu res na pretek. Vse pa kažejo na to, da razloge gradnje oblastniki skoraj praviloma iščejo izven tistega, kar bi pričakovali -izven skrbi za športno udejstvovanje občanov. Vzgib se najde kar v svetovnih in evropskih prvenstvih, v bratskih zletih in podobni navlaki, ki ima s športom in z javnim interesom bore malo skupnega. Dejstvo je, da je šport izrednega, celo vrhunskega pomena za družbo in posameznike. Tega mu ne smemo in ne moremo nikoli odreči. Zato bi moral razvoj programov, športnega prostora in ne nazadnje kadrovsko-organizacij-skega ustroja imeti bistveno višjo podporo, kot jo trenu- tno oziroma v minulih letih prejema. Ta podpora, kakor izkazuje novomeški občinski proračun, iz leta v leto usiha. Nesprejemljivo in po svoje žalostno je tudi, da se oblast v zvezi s športom prebudi zgolj ali predvsem v času, ko se porajajo neki zunanji faktorji, kakršen je dandanes recimo organizacija evropskega prvenstva v košarki, ne pa iz potreb, povezanih s tukajšnjimi ljudmi, njihovim zdravjem, socializacijo in podobnim. Več kot bo športnikov med Novomeščani, več bo, po Kovačiču, tudi zaželenih delavcev v ambicioznih podjetjih. A parketa športnih dvoran je deležen le majhen delež davkoplačevalcev. Navsezadnje in na srečo vseh tistih, ki šport konzumiramo po cestah, sprehajališčih in gozdnih stezah, se za redno telesno gibanje in druženje, za zdravje lahko poskrbi tudi na mnogo cenejše načine, na načine, ki nam jih navsezadnje lahko ponudi tudi novomeška občina. Zupanov semafor: Športna infrastruktura Uroš Lubej PREDVOLILNA OBLJUBA PROJEKTNA DOKUMENTACIJA GRADBENO DOVOLJENJE IZVEDBA UPORABNO DOVOLJENJE PREDVIDEN ROK OBNOVE GLEDE NA ŽUPANOV PROGRAM VREDNOST Velodrom in atletska dvorana Češča vas Izdelana Vložena vloga Razpis za JZP čaka na obravnavo v občinskem svetu “ 2012 11,200,000.00 Tribune in bazen v Portovalu - - - - 2014 5,200,000.00 Kegljišče in pomožni prostori na teniških igriščih Izdelana že v prejšnjem mandatu Že pridobljeno v prejšnjem mandatu Nasedla investicija. Razpis za JZP čaka na obravnavo v občinskem svetu “ 2011 2,305,140.00 Telovadnica ob OŠ Stopiče Izdelana Že pridobljeno v prejšnjem mandatu Faza gradnje - 2011 450,000.00 Županov semafor na področju športne infrastrukture. Tabela prikazuje, v kateri fazi se nahaja posamezen projekt. Vir: Županov predvolilni program in Mestna občina Novo mesto. *JZP: javno-zasebno partnerstvo. Na podlagi genialne ideje našega modrega vodje Boruta Pahorja tudi v Novem mestu dobivamo semafor. To bo naš in županov semafor, s katerim bomo v sodelovanju z MO Novo mesto spremljali uresničevanje predvolilnih obljub. Ker je program zelo obsežen, bomo v semaforju periodično spremljali uresničevanje posameznih sklopov županovega programa. Tokrat smo pod drobnogled vzeli področje športa. Kot smo objavili že v prejšnji številki, je župan na področju športa obljubil izredno ambiciozen program. Težak je 19 milijonov evrov, obsega pa štiri investicije. V njem župan obljublja nadgradnjo Velodroma Češča vas, izgradnjo tribun in bazena na atletskem stadionu v Portovalu, izgradnjo nadstandardne telovadnice v Stopičah ter dokončanje servisnega objekta na teniških igriščih na Loki. Kmalu po objavi programa je županov program doživel še dodaten zasuk. Slovenija je namreč pridobila organizacijo evropskega prvenstva v košarki, ki bo potekalo v letu 2013. Košarkarska zveza bo poleg Ljubljane izbrala še štiri mesta gostitelje. Med njimi je med resnejšimi kandidati tudi Novo mesto, in sicer tako zaradi svoje košarkarske tradicije kot tudi zaradi izjemnih uspehov novomeških košarkarjev v zadnjem obdobju. Prav tako ima Novo mesto močno gospodarsko zaledje (predvsem Krko, d. d.), ki že vlaga velika sredstva v ta šport in naj bi imelo določen interes za izvedbo prvenstva v Novem mestu. Zahteve evropske košarkarske zveze glede organizacije so znane. Mesto mora predvsem ponuditi dvorano, ki bo imela vsaj 5000 sedežev. Take dvorane Novo mesto še nima, zato bi jo bilo treba zgraditi. Pojavljajo se tri različice, in sicer nadgradnja Velodroma v Cešči vasi, nov objekt v Drgančevju ter gradnja dvorane ob kmetijski šoli Grm. Kako se bo ta zgodba razpletla, še ni znano. Poleg Novega mesta se bo za gostiteljstvo potegovalo še pet mest, kar pomeni, da bosta dve mesti, morda pa tudi tri, izpadli iz igre. Odločitev bo znana konec marca naslednje leto. In kako potekajo obljubljeni projekti? Še najbolj resno se izvaja projekt v Stopičah (če odmislimo, da je župan končanje telovadnice napovedal že za leto 2008). Tam se je gradnja že začela. Objekt naj bi bil končan do konca letošnjega šolskega leta (se pravi do 31. 8. 2011). Je pa občina pri tem naletela na nekaj težav: »Pri izvajanju del je izvajalec naletel na zelo neugoden teren. Na eni strani telovadnice je bilo potrebno izvajati betonske pilote, dolge tudi 8 m, na drugi stani na povezavi z obstoječim objektom pa je bila »živa« skala, ki je zahtevala celo miniranje terena. Še večji problem je predstavljala prestavitev energetskih objektov, saj je na mestu bodoče telovadnice stala jamborska trafo postaja. Mestna občina Novo me- sto je morala financirati prestavitev tega objekta ter izdelati elektro razvod visoke napetosti v kinetni izvedbi ter zagotoviti nadomestno trafo postajo za čas gradnje. Vsi ti stroški (samo elektro del) znašajo preko 150.000 EUR. Ravno tako je bilo predhodno potrebno prestaviti dovozne ceste za naselje, obstoječo kanalizacijo in vodovod ter izvesti meteorni kanal za odvajanje padavinske vode. Dejanska realizacija v letošnjem letu bo tako znašala cca 750.000 EUR,« pojasnjujejo na MO Novo mesto. Zdaj sicer betonirajo stene telovadnice. Najslabše gre prav gotovo obljubi o izgradnji 25-me-trskega bazena in 100-metrske vzhodne tribune v Portovalu. To je za enkrat še povsem mrtva črka na papirju. Na občini predvidevajo, da bo idejna zasnova narejena v letu 2011. Nekako se premika glede objekta na teniških igriščih. Na neki način gre za nasedlo investicijo iz prejšnjega mandata. Objekt, v katerem bodo garderobe, sanitarije in kegljišče, je zaprt s fasado in zunanjo ureditvijo, manjkajo instalacije in oprema. Glede na predračunsko vrednost (1,2 mio EUR) ocenjujejo, da je v objekt treba vložiti še okoli 450 000 EUR. Občina se je odločila, da bo pri tem projektu šla v javno-zasebno partnerstvo. Občinski svet je julija 2010 sprejel sklep o ugotovitvi javnega interesa za sklenitev javno zasebnega partnerstva. Razpis je, kot pravijo na občini, pripravljen za objavo na portalu javnih naročil, vendar ga je treba verificirati še na občinskem svetu, kar se bo predvidoma zgodilo januarja. Občina pričakuje, da bo zasebni partner predvidoma izbran v roku od 4 do 6 mesecev od potrditve razpisne dokumentacije na občinskem svetu. Novembra letos je bilo vložena tudi vloga za pridobitev gradbenega dovoljenja za nadgradnjo velodroma Češča vas. Projektna dokumentacija je torej že izdelana, izdelan je tudi projekt za prestavitve glavnega plinovoda in tudi za tega je bila vložena vloga za pridobitev gradbenega dovoljenja. Ker se je občina odločila, da se bo projekta lotila v javno zasebnem partnerstvu, bo tudi tukaj razpisno dokumentacijo moral potrditi občinski svet, predvidoma januarja. Postopek izbire izvajalca naj bi trajal od štiri do šest mesecev. Izzivi mesta ob vstopu v novo leto in novo desetletje Ouo vadiš, Novo mesto? Vstopili smo v novo leto in desetletje. Priložnost, da se ozremo nazaj in kujemo načrte za naprej. Tako na osebni kot na ravni celotne lokalne skupnosti in mesta. In kako lahko ocenimo vsestranski kulturni, gospodarski in nasploh civilizacijski razvoj našega mesta v zadnjem obdobju? V letošnjem letu smo bili - tako kot vsaka štiri leta - priča lokalnim volitvam. Nanje vedno dajemo velike upe, a je vsaj večina izmed nas vsakič po tem demokratičnem dejanju tudi precej razočaranih. Prav zanimiv je zelo opazen razkorak med eno izmed najbolj gospodarsko uspešnih slovenskih regij in brezobličnostjo lokalne politike. Vsakič se tudi sprašujemo: zakaj se nobeden od uspešnih gospodarstvenikov ne odloči poseči v lokalno politično stvarnost? Očitno so toliko pametni, da od tega bežijo in pri tem vzklikajo: politiki, prste proč od gospodarstva! Pa še prav imajo, saj lahko dnevno spremljamo težave podjetij in projektov, ki so postali zanimivi za politike in razna omrežja. In dejstvo je, daje Slovenija postala en sam preplet raznih omrežij. Ki nas dušijo. Novo mesto seveda v tem ni nobena izjema. Pomen demokracije na lokalni ravni Nasploh se v zadnjem obdobju v Sloveniji sprašujemo, koliko je lokalno politika sploh še pomembna v globalni dobi. Ali bolj bogata družba pomeni tudi manjšo potrebo po tovrstni udeležbi? Smo postali bolj samozadostni in posledično manj zainteresirani za kolektivne probleme? So tradicionalne politične stranke sploh še pomembne za razvoj lokalne demokracije? Predvsem pa, ali smo postali kot posamezniki bolj zainteresirani za neformalno udeležbo kot za udeležbo skozi institucionalne formalne kanale? Oziroma se raje odločamo za ad hoc udeležbo kot za splošno kontinuirano angažiranje? Zelo kompleksna vprašanja, ki zahtevajo poglobljene odgovore. Zadnja predvolilna kampanja je zelo jasno podala kar nekaj odgovorov na postavljena vprašanja. Vse bolj postaja očitno, da ljudi vse manj zanima dogajanje na lokalnih ravneh odločanja. Postali so tudi imuni za vse mogoče nepravilnosti in celo dokazljive nezakonitosti. Ovitek je bolj pomemben od ovitega, videz od vsebine. Ni pomembno, kaj povem in kaj naredim, temveč kako to naredim in predvsem kakšen zunanji vtis ob tem ustvarim. Dejstvo je, da se je fenomen spektakla znašel tudi na političnem podiju. Ljudje vse slabše razločujemo med virtualno resničnostjo in vsakodnevno stvarnostjo. Vse manj smo socialni, posledično pa dojemljivi za širša družbena vprašanja. S svetom vse bolj komuniciramo v samoti in tišini svoje sobice. Prek spleta, seveda. Z njim smo res povezani s celotnim občestvom, a obenem smo - žal samo v tem - vse bolj podobni menihom. Tudi zaradi tega je današnji človek vse manj samozavesten, boji se stopiti v ospredje, povzdigniti svoj glas, se boriti za svoj prav, se podpisati pod svojim mnenjem. To se lepo vidi na raznih blogih in pri izražanju komentarjev na spletu, ko ljudje uporabljajo razne vzdevke. Samo tako se namreč počutijo varne. In odločitve prepuščajo drugim. Zato se ne čudimo, da je civilna družba pri nas tako slabo razvita. Kriza urbanosti In če smo Slovenci v tem primerljivi z drugimi sleherniki zahodne poloble, smo po drugi strani nesporen svetovni fenomen v odklanjanju vsega urbanega. V časih izrazite, očitno tudi odločilne širitve naših mest v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil proces priseljevanja kmečkega prebivalstva v mesta izrazito socialni, ne pa tudi kulturni fenomen. Zagrebška sociologinja Silva Mežnarič je že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja izdala knjigo s pomenljivim naslovom A kuda idu Slovenci nedeljom? Ker vsi zelo dobro vemo, kam gremo, tega ne bom razlagal. Za povprečnega Slovenca je še vedno ideal hiša z vrtom, če pa si tega ne more privoščiti, pa vsaj vikend ali zidanica. Raziskave so pokazale, da dobrih 90 % Slovencev namreč še vedno želi živeti izven mestnih središč, kar je najvišji delež takšne bivanjske vrednotne orientacije v Evropi (Sloveniji sledijo Avstrijci, Švicarji in Bavarci). Eden od razlogov tiči v majhnosti slovenskih mest, vključno z Ljubljano, posledično pa tudi v izraziti naselitveni razpršenosti. Zato se ne smemo čuditi dejstvu, da je bilo do konca prve svetovne vojne največje slovensko mesto z izraženo urbano kulturo Trst, ki je imel takrat vse lastnosti za vzdržno in razvijajočo se urbanost kot načina življenja: gostoto naseljenosti, velikost mesta in socialno-demografsko heterogenost. Da bi bralke in bralci revije Park laže razumeli današnjo krizo klasične oblike družbe, še majhen test, ki zahteva le nekoliko poglobljeno razmišljanje in veliko iskrenosti. Vprašanje se glasi: ali se identificirate s Slovenijo kot s svojo domovino in z Ljubljano kot našim glavnim mestom? In: kaj vam sploh pomeni domovina? Prvi hip vprašanji zvenita zelo bogokletno, žal pa sta v svojem bistvu zelo realna. Gre za neki nov in ne povsem razčiščen odnos med posameznikom, njegovim lokalnim okoljem, narodom ter nacionalno zaokroženo državo v dobi pospešenega razvoja informacijsko-komunikacijskih tehnologij. Pomembni so le še posameznik, njegove želje in potrebe. Država je potisnjena v drugi plan. Padla je v hudo krizo in se bori za svoj obstoj. Do nje ne čutimo več strahospoštovanja. Ali morda sedaj kaj bolje razumete vse to dogajanje okoli VVikiLeaksa? Trdim namreč, da pri objavi zaupnih državnih dokumentov na VVikiLeaksu ne gre le za uveljavljanje spoštovanja medijske svobode, temveč tudi za namerno ignoranco pomena državnih ustanov. Danes ameriških, jutri...? In če globalni človek več ne potrebuje države, kako lahko sploh še organizirano deluje? Odgovor je: v mestih! Dejstvo je, da v današnji informacijski družbi in izrazitih globalizacijskih procesih mesta postajajo pomembnejša od nacionalnih držav. Vedno več mest je, ki so »država« zase. In sploh ni nujno, da so to velika mesta ali celo glavna mesta držav. Danes tudi vse bolj govorimo o konkurenčnosti med posameznimi mesti in ne državami. Mesta kot najznačilnejši in izjemni teritorialni »koncentrati« heterogenosti (drugačnosti, priložnosti, raznovrstnosti) drugje po svetu niso več nujna posameznikova potreba, temveč selektivna (ne)izbira. Pri nas pa ravno obratno: zgolj nuja, nikakor pa ne prostovoljna izbira. Mesta so prostori napredka, kreativnosti, novih idej, po drugi strani pa je vaško okolje tradicionalno in samozadostno. Sociologi vse bolj opažajo, da se Slovenci spet zapiramo vase. Tako na ravni države kot družine. Vse bolj spet postajamo tradicionalna, predindustrijska družba izpred 300 let. Še nedavno nazaj je bila Slovenija najbolj razvita republika v nekdanji Jugoslaviji in najuspešnejša regija v vzhodnem, socialističnem delu Evrope. Po osamosvojitvi smo postali majhni, nekonkurenčni in opazno stagniramo. Ne me napak razumeti: sploh se mi ne toži po nekdanjih časih! Je pa dejstvo, da se z našo družbo nekaj dogaja, in to v nasprotni smeri procesov, ki smo jim priča v razvitem delu sveta. Edina dobra stran dejstva, da smo ves čas vsaj z eno nogo prisotni na vasi, je, da jih večina tako laže preživi v teh kriznih časih, kot pa če bi bili odvisni le od svoje plače ali socialne podpore. Te sreče žal nimajo mnogi nezaposleni ali slabo plačani delavci v večini držav Evropske unije in Združenih držav Amerike. Prostorsko načrtovanje: zgolj oblika ali tudi vsebina? Ne glede na dejstvo, da svet ne bo več enak po tej krizi, bo vseeno šel naprej po poti razvoja. Kaj pa Slovenija? Kako se bo ta odrazil v našem mestu? Društvo urbanistov in prostorskih planerjev Slovenije, ustanova Maks Fabiani in občina Komen so v začetku novembra 2010 podelili nagrado za Urbanistični načrt Novega mesta podjetju Acer Novo mesto in Oddelku za okolje in prostor Mestne občine Novo mesto. Vsem zaslužnim iskrene čestitke. Na prejeto priznanje sem ponosen tudi jaz kot prebivalec Novega mesta. Pa vendar v omenjenem prostorskem dokumentu nekaj pogrešam. Kot je bilo omenjeno, globalizacijski procesi sicer počasi, a vztrajno zmanjšujejo nadzorno moč nacionalnega sistema, poudarjajo pa moč mest, zlasti prihodnjih regijskih središč, in nasploh lokalnih skupnosti. Tudi naše mesto ni imuno za postindustrijske razvojne vzorce. Novomeško zgodovinsko mestno jedro po zgledu drugih vse bolj postaja obrobje našega mesta, njegova predmestja pa nova mestna središča. Očitna je tudi vse bolj zabrisana meja med mestom in podeželjem, tudi kot posledica vse večje mobilnosti prebivalstva. Tudi v našem mestnem jedru je opazen proces staranja prebivalstva, po drugi strani pa vse večji vpliv dnevnih migrantov na izoblikovanje mestne ponudbe. Dejstvo je, da prostorskega razvoja mesta in njegove urbane prenove ni več mogoče načrtovati izključno na lokalni ravni, ker ta vpliva tudi na okoliška območja, tako sosednje občine kot regije. Da bi lahko zagotovili harmoničen razvoj celotnega mestnega teritorija, da bi bili v našem mestu priča sodobnim socialnim, kulturnim in ekonomskim procesom, je treba pristopiti k sistematični strategiji urbane prenove, ki mora biti hkrati horizontalna (obsega vse mestne soseske), vertikalna (o njej se odloča na vseh upravljavskih ravneh) in prečna (vključuje rehabilitacijo posameznih mestnih predelov, skupaj z družbenimi in gospodarskimi pobudami). Absolutno pogrešam znanstveno poglobljeno socialno-demografsko in družbenoekonomsko analizo stanja našega mesta kot celote in posameznih mestnih sosesk, preučitve odnosov med mestom in njegovim zaledjem, vloge Novega mesta kot novega regijskega središča v slovenskem prostoru ter njegove konkurenčne prednosti in slabosti v primerjavi z drugimi mesti v srednjeevropskem prostoru. Šele nato bi bilo mogoče tehtno pristopiti k izdelavi celostne urbanistične zasnove mesta za harmoničen razvoj Novega mesta in regije v naslednjem dvajsetletnem obdobju. Ali sploh vemo, kaj hočemo? Da moje razmišljanje ni povsem iz trte zvito, dokazuje tudi aktualna polemika o (ne)potrebi izgradnje nove mestne športne dvorane. V tem primeru ne gre samo za vprašanje ali jo sploh potrebujemo, temveč tudi za dilemo, kje jo naj sploh zgradimo. Pa za božjo voljo, kaj nimamo že več let sprejete omenjene strategije urbanistične zasnove Novega mesta, ki gradnjo nove športne dvorane predvideva na severnem robu bodočega univerzitetnega kampusa v Drgančevju, Občinski svet Mestne občine Novo mesto pa je julija 2010 sprejel tudi Strategijo na področju športa v Mestni občini Novo mesto v obdobju 2010-2020. V omenjenem strateškem dokumentu s področja športa je jasno zapisano, da bomo 2014 dočakali popolno prenovo osrednje mestne športne dvorane Marof, med letoma 2018-2020 bomo priča izgradnji nove mestne športne dvorane z vsaj 6000 sedeži in 50-metr-skega bazena v Drgančevju, 2012 pa bo obnovljen velodrom v Češči vasi za obstoječo namembnost. Po objavi novice, da bo Slovenija leta 2013 gostiteljica evropskega prvenstva v košarki in daje eno izmed potencialnih prizorišč tudi Novo mesto, nam spet ni nič jasno: ali naj sploh kandidiramo za organizacijo tekem in posledično zgradimo novo dvorano v Drgančevju, bi morda zadostovala le bolj ambiciozno zasnovana prenova velodroma v Češči vasi ali zgradimo še eno, nekoliko večjo seveda, telovadnico za potrebe Kmetijske šole v Bajnofu? Kot da se nismo ničesar naučili v primeru športne dvorane Leona Štuklja! Nobeden pa se do sedaj ni resno vprašal ali novo dvorano sploh potrebujemo. Komu bo namenjena, kdo jo bo zgradil, kdo upravljal in s kakšnimi stroški? Kje so zgornje organizacijsko in finančno še obvladljive meje novomeškega vrhunskega športa? Vsi se namreč še dobro spomnimo finančne agonije po organizacije mladinskega svetovnega prvenstva v kolesarstvu in še vedno nedokončane zgodbe okoli izgradnje velodroma kot tudi skoraj usodnih finančnih težav Košarkarskega kluba Krka, ko je gostoval v elitni evroligi. Torej, kakšne so realne potrebe in obenem tudi zmožnosti našega mesta? Ne glede na veljavne občinske dokumente in aktualne razprave na to temo, bi si osebno kvečjemu prizadeval, da bi Mestna občina Novo mesto v sodelovanju z zainteresiranimi tako ali drugače spravila pod streho velodrom v Češči vasi in ga ob tej priliki tudi prenovila kot večnamensko športno dvorano. Menim, da bi taka dvorana zadostovala našemu mestu in regiji za dolga desetletja. Projekt bi bil tudi finančno vzdržen in obvladljiv. Vse ostalo je po mojem mnenju nerealno sanjarjenje. Tako kot so več kot očitna nerealna pričakovanja okoli ustanovitve novomeške univerze. Vse to (ne)dogajanje okoli ustanovitve univerze v Novem mestu se že predolgo odvija in postaja samo sebi namen. Čas pa beži! V Sloveniji že sedaj delujejo štiri univerze, od katerih le ljubljanska na svetovni kakovostni lestvici zaseda dokaj visoko mesto, medtem ko so ostale tri že v evropskem okviru precej neprepoznavne. Vsem, ki se že leta neuspešno prizadevajo za ustanovitev univerze v Novem mestu, zato toplo priporočam, da že obstoječe kot tudi morebitne nove fakultete v našem mestu čim prej priključijo eni izmed slovenskih univerz. Dejstvo je, da stroka in politika ustanavljanju novih univerz nista naklonjeni. Nobeden si ne želi tako imenovanih izmišljenih univerz, ustanovljenih po meri določenih profesorskih lobijev, kot smo v zadnjem času temu fenomenu priča v sosednji Italiji. Po drugi strani smo tako pri nas kot v celotni Evropi priča zmanjševanju proračunskih sredstev za visoko šolstvo. In se zato tudi naše univerze vsakodnevno srečujejo s proračunsko negotovostjo. Univerze pa kljub temu vse bolj prevzemajo odgovornost za regionalni razvoj in gospodarski napredek regij in držav. Dejstvo je, da morajo univerze 21. stoletja sprejemati novo nalogo: preplet podjetnosti in inovativnosti. To pa pomeni, da morajo dejavno sodelovati z lokalnimi in regionalnimi gospodarskimi akterji. Zato še enkrat poudarjam, da nima smisla stokati nad svojo usodo, temveč se je treba v Novem mestu čim prej akademsko organizirati, preiti pod okrilje ene izmed obstoječih univerz in poiskati skupne razvojne cilje z regionalnim gospodarstvom. To pa ne pomeni, da je v tem primeru izgradnja univerzitetnega kampusa v Drgančevju odveč. Ravno nasprotno. Še prej bodo ustvarjeni pogoji za njegovo uresničitev, saj bodo na novomeške fakultete prav gotovo prihajali študirati tudi iz preostalih delov Slovenije. Sčasoma bo novi kampus generiral tudi izgradnjo nove športne dvorane in urbani preporod vzhodnega mestnega predela. Obratno se prav gotovo ne bo zgodilo! Že iz teh dveh perečih in za naše mesto in regijo izredno pomembnih razvojnih tem je mogoče razbrati, kako kompleksno in dolgoročno usodno je načrtovanje prostora in umeščanje novih programov v mestno tkivo. Uspešno izvedeni projekti rodijo sadove šele čez čas, škodni učinki napačnih odločitev pa so vidni takoj. In zlepa jih ni mogoče popraviti. Kot prebivalec Novega mesta bi si želel najbolj, da bi moje (naše) mesto v prihodnjem desetletju tudi s svojo izoblikovano mestno identiteto in zunanjo podobo odražal uspešnost dolenjskega gospodarstva in razvojne potenciale ene najperspektivnejših slovenskih regij. Sedaj je ta razkorak kar preveč očiten. In ni samo nevzdržen, je tudi nelogičen VIRI: Marjan Hočevar, Matjaž Uršič, Drago Kos in Franc Trček: Changing of the Slovene Urban System: Specific Socio-Spatial Trends and Antiurban Public Values/Attitudes. V: Paths of Urban Transformation, Frankfurt am Main, 2005. Intervju z dr. Urbanom Vehovarjem, Radio Slovenija 1, Oddaja: Intervju ob desetih, 27. 10. 2010. Udeležba državljanov v lokalnem javnem življenju. Posvet v organizaciji Državnega Sveta Republike Slovenije in Društva Občanski Forum. Dvorana državnega sveta, Parlament RS, 24. april 2002. Izkušnje projekta Nodus. Povezovanje urbane prenove in prostorskega načrtovanja. V: www.trajekt. org/2010/11 /25/izkusnje-projekta-nodus/. Aleksandra Brezovec: Valček univerzitetne inovativnosti za postarano Evropo, Delo, sobota, 11. decembra 2010, str. 5. Mestne ure: Občini gre zaupati bolj kot cerkvi Besedilo in fotografije: Tomaž Levičar Sveto in posvetno sta si v mnogih rečeh zelo vsaksebi. Celo v cerkvi si glede kakšne gre najbolj zaupati občinski uri na rotovžu. Blizu točne je tudi ena od ur na frančiškanski cerkvi, reči, ko pač dogma odpove, nisi edini. To in še kaj je izpričano tudi skozi čas, v No- a druga tam že kaže drugače. Ure na škofijski cerkvi pa so iz povsem drugega časa - ni pov-vem mestu pa kar v prikazu časa. Popotnik, ki bi želel ugotoviti, kje v času je, ko stoji sem jasno ali kažejo čas v Meki ali Tokiu, vsekakor pa nimajo tamkajšnje ure nič skupnega s sredi Kandijskega mosta, vsekakor postane zmeden, saj vsaka izmed treh s prostim časom v Novem mestu ali Vatikanu. Se pa na škofijsko uro velja izgovoriti, ko močno zamujate očesom nekako vidnih stolpnih ur, ki se dvigajo nad mestnim jedrom, kaže drugače, na zmenek (datum fotografije: 12.12. 2010). Primerjava s sodobno elektronsko uro na roki ali mobilnem telefonu sicer kaže, da Avtobusna postaja: Smetnjaki ob glavnem vhodu v mesto Ni od danes, reč je res stara že leta in leta, a ob takem obilju časa je pač toliko bolj upravičeno pričakovati, da bi nekdo vendarle prestavil zbirko smetnjakov, ki so postavljeni ob glavnem pročelju novomeške avtobusne postaje, pravzaprav tik ob glavnem vhodu. Ne le obilje časa, tudi obilje prostora je ob postaji neizmerno. Zlahka bi našli primernejši, predvsem manj izpostavljen, bolj skrit, očem odmaknjen prostor za te smetnjake. Zagotovo ne bi premestitev škodila Novemu mestu niti na tekmovanju za lepotca slovenskih ali evropskih mest leta 2011 (datum fotografije: 12. 12. 2010). Topliška cesta - podvoz: Na eni strani red, na drugi nered Na opornikih železniškega nadvoza nad Topli-ško cesto so že od nekdaj plakati in sem ter tja tudi grafiti. Pred leti so eno stran spodobno uredili in namestili oglasne plakate podjetja Tam Tam. Tam zato vlada red. Druga stran pa je ostala nedotaknjena, tam se še vedno lepijo plakati, kakor koga volja, zato je to neredko mestna nejevolja (datum fotografije: 12. 12. 2010). Seidlova cesta - Labod: Obleke sredi džungle Nekoč je veljalo, da imajo ljudje iz sveta mode nemalo okusa, obilo občutka za lepe stvari, da znajo svetu narisati lepe podobe. Morda je bilo tako nekje in nekoč, morda je marsikje še, vsekakor pa tako ni v Labodu. Prostor ob Labodovi trgovini na Seidlovi cesti je prav grdo zanemarjen, še posebej pa zelenje, ki se nenadzorovano razrašča, kot bi raslo sredi neokrnjene narave, obenem pa, kakor je pogosto, ko so reči zanemarjene, služi še kot priročno odlagališče za smeti (datum fotografije: 25. 11. 2010). Kdor ima spodoben spomin, se bo spomnil viharja, ki je nastal oh postavljanju bazne postaje za mobilno telefonijo na vrhu Sipčevega hriba med Osnovno šolo Drska in Šolskim centrom Novo mesto. Epiloga, ki bi bil v veselje pritožnikom, ni bilo. A tedaj se je vsaj začutilo, da v Novem mestu ni prav vsem povsem vseeno, kaj se dogaja v mestu. Že drugačna je, začuda, bila zgodba, ko je podobna bazna postaja dobila svoje mesto lučaj od grmske osnovne šole, podobno nepolemično pa je bila postavljena podobna reč na vrhu Portovala, na prostoru, ki so ga Novomeščani še nekaj let nazaj branili pred skrunitelji. Ja, ja, mesto postaja zaspano ... Ali pa se Novomeščani enostavno raje zasebno pogovarjajo po mobilcih, kot bi javno branili mesto, njegovo podobo in njegove svete prostore (datum fotografije: 12. 12. 2010). Slovenija potrebuje oranžni cunami Franci Kek, fotografija Boštjan Pucelj »Takole bomo!« so dejali partijski funkcionarji v ponedeljek zjutraj na partijski koordinaciji in gospodarstvu razdelili naloge (»Toliko bo dala vaša tovarna za ta šport, toliko za onega, podprli bomo planinsko društvo, srečanje pravovernih, preverili direktorja, povedali učiteljici, da ne more iti k polnočnici, saj v tem primeru njeno osebno prepričanje ni usklajeno s tistim, kar razlaga učencem ...«). Bili so časi, ko je bilo vse jasno jn ljudstvu ni bilo treba (niti ni bilo zaželeno) razmišljati. Če pa že kdo je, in to ne v skladu z edino družbeno-politično usmeritvijo, je bil pač podvržen redefiniranju svojih stališč. In kakšen se je do gole resnice dokopal tudi na Golem otoku. Prišla je demokracija. Gospodarstvo ni več le poslušalo navodil, liberalizem je bil vedno bolj neo, premoženje se je delilo na novo. Veliko rabot je bilo preprečenih, marsikatera ne. Kapital je začel delati hitreje od politike, ki se je z novimi zakoni prepočasi poskušala prilagajati novim razmeram tržnega gospodarstva. Mnogi so ta prehod izkoristili (ne glede na ideološke poglede iz preteklosti). Še zeleni so vedno bolj postajali zeleni le po barvi dolarskih bankovcev. Še stranka mladih je bila mlada toliko, kot je bila Ljudska republika Kitajska ljudska in Nemška demokratična republika demokratična. In prišli smo v sedanjost, ko tržno gospodarstvo ne deluje le na področju gospodarstva, pač pa prevladuje tudi nad poljem politike. Prevladuje politika, ki je odvisna od vtisa, ki ga daje volivcem, in ji je od lastništva Mercatorja bolj pomembno lastništvo Dela. Kajti volivcem je treba dejanja, ki jih vodi kapital, s pomočjo medijev predstaviti kot pravilna, za ljudstvo koristna. In če je treba, bo neka ustanova proizvedla raziskavo, ki bo dala rezultate, ki ustrezajo investitorju, ki je obenem naročnik in plačnik raziskave. Mediji bodo to že ustrezno pokrili, saj so vendar na trgu in je njihovo izhajanje odvisno od oglasov, za katere bo nekdo poskrbel ali pa ne. In če je neki projekt vreden najprej 600 milijonov evrov, po pol leta milijardo dvesto (pa morda še kakšnih 300 milijonov več), se bo v tej množici menda ja zagotovil kakšen milijonček evrov za lobiste in njihove dejavnosti, da bodo ljudje razumeli, da TEŠ 6 nujno potrebujemo ne glede na to, koliko stane, saj bomo brez njega v trdni temi premraženi, celo brez možnosti, da si napolnimo mobilni telefon. Mogoče je utopija, da nekdo razmišlja, da je možno zagotoviti preverbo optimalnosti oziroma smiselnosti gradnje TEŠ 6. Gregor Golobič si je upal dregniti v ta, verjetno še zadnji Obrovac jugoslovanskega realsocializma, ki bi imel za posameznike (ki hočejo ta projekt nekritično peljati po začrtani poti) povsem nasprotne učinke od tistih, ki bi jih ta investicija prinesla že itak obubožani državi. Svojega kolega v vladi, takrat najpopularnejšega ministra, je Golobič vprašal, ali je prepričan oziroma ali ima dovolj podatkov, da je ta projekt smiseln. Minister Lahovnik je zamahnil z roko, češ - zatečeno stanje, saj so prejšnji podpisali, naj gre dalje (pa še proti lastni dolini ni najpo-pularneje nastopati). Golobičevo vztrajanje pri prevetritvi in ugotovitvi smiselnosti projekta so sponzoriranci seveda obrnili v zgodbo, da oranžni predsednik to počne, ker hoče Ultri zagotoviti posel. In kar koli se bo zgodilo, bo seveda zadaj »pokvarjen interes Golobiča«. Če bo razmislek, daje bolj smiselno obnoviti bloka 4 in 5, bo to seveda zato, ker »bi baraba rad lomastil po štirki in petki, ker si ni uspel zagotoviti posla pri TEŠ 6« (če odmislimo račun za 1500 evrov + DDV, ki ga je avgusta Ultra izstavila TEŠ, ko je slednji po telefonu naročil neko zadevo). Če bo govora o zunanjih vlagateljih (če bo sindikat lastnikom ta razmislek dopustil), bo to kajpak zato »ker bo to Ultra speljala prek nekega tujega partnerja«. Veliko bolj enostavno bi se bilo ne vtikati v zadeve, v katerih imaš za nasprotnika močnega, kapitalsko mogočnega nasprotnika. Vendar ali bi bila ta drža za državo koristna? Slovenija potrebuje stranko, ki si upa preprečiti tajkun-ske kredite Bavčarju in Šrotu, ki zagovarja odvzem premoženja, pridobljen na kriminalen način, ki zmanjša sejnine nadzornikom v javnih podjetjih, ki sankcionira nadzornike in direktorje, ki so si kljub novemu zakonu izplačevali preveč, ki si upa povprašati o smiselnosti milijardo dvesto milijonov vrednega posla v Šaleški dolini in okoljski oporečnosti tistega v Tržaškem zalivu, ki si upa javnim delavcem povedati, da je prav, da pri plačah delijo usodo ostalih državljanov, ki si upa spreminjati zakon o RTV, čeprav sedanji ustreza vsakokratni oblasti oziroma največjim strankam, ki zahteva čimprejšnji umik slovenskih vojakov iz Afganistana... To je oranžni cunami, ki ga Slovenija potrebuje!!! Ni pa lahko. Ministrica Radičeva ima ponudbe za potovanja v daljne dežele in tiste nekaj metrov pod zemljo. Okoli njenega domovanja imajo policisti poostren nadzor, učitelje njenih otrok pa so opozorili, naj bodo nekoliko bolj pozorni. Da_o situaciji Gregorja Golobiča niti ne govorim. Upam. (Čeprav bi bilo dosti laže reči - »U p. m.«). Naj živi in preživi oranžni cunami. Pripis uredništva: Franci Kek je poslanec (ZARES), izvoljen v volilnem okraju Novo mesto II. Ob rob polemiki o slovenski himni Za tebe, budalo, nabrušen je meč Marijan Dovič, fotografija Boštjan Pucelj Impresiven začetek, morate priznati. Morebiti vas zdaj celo zanima, za katero budalo je »bistrovidni orel« Jovan Vesel - Koseski, nekoč »prvi slovenski poet« in slavljenec t.i. Bleivveisovega kroga, nabrusil svoj pesniški meč v časniku Slovenija evforičnega leta 1848, ko so v habsburški monarhiji popustile zapornice stroge predhodne cenzure? To je seveda »votli nemškutar«, »ponemčen izmet«, »otujčen izbirk«, »napihnjen kalin«, ki se »zogne prevzetno slovenskih novin«. Nemškutar, narodni odpadnik, postane novi notranji sovražnik v agendi narodnjaštva, ki kot plimni val preplavi slovenski duhovni prostor v drugi polovici 19. stoletja - rakavo tkivo naroda, zoper katero je najostrejše osti svojega intelekta uperil tudi novomeški rojak Janez Trdina. Pozabavajmo se z umotvorom nekoč slavnega in pozneje do neslanosti v prah teptanega Koseskega nekoliko podrobneje. Nemškutarju pesnik diskretno polaga na srce: »Na tihama brate povedal ti bom, / 0 tebi sramuje slovenski se dom«. Toda ne gre brez kratke zgodovinske lekcije, kakršne poznamo že iz Vodnikove Ilirije: »Učil je, ne žabi, Slovenec modrost, / Ko glodal še Neme je medvedovo kost«. Kot smo že videli, se odpadniku slabo piše: ne le, da ga čaka brušeni meč, še več, tudi v ljubezni mu tod okoli ne bo šlo: »Nikdar ne poljubi Slovenka te več, / Zaverže te, votli nemškutar! /.../ Ti tujcu nemarno si svoje predal, / Pod mizo njegovo boš trohice bral«. Morda se je pozneje Koseski zavedel, da ga je v duhu revolucionarnega marca v Nemškutarju zaneslo nekoliko predaleč: ko so pesem leta 1869 ponatiskovali v Bleivveisovih Novicah, se je menda »ni spominjal«. A kakor koli že, v danem trenutku se je pesem osamosvojila in v ponatisih ostala živi simptom začetka neke evforične epohe. Narodnjaške zgodbe iz 19. stoletja so sicer zanimive že same po sebi, še toliko bolj pa v luči nedavne polemike o besedilu aktualne slovenske himne, dobro nam znane Prešernove Zdravljice. Dokler so nezadovoljstvo nad njenim internacionalizmom in premalo poudarjeno slovenskostjo izražali le osamosvojitveni veterani ali obrobna narodnjaška društva, zadeva še ni bila resna. Pač pa se je zapletlo, ko se je v zgodbo vmešal tržaški pisatelj Boris Pahor, nesporna intelektualna avtoriteta, ki meni, da je odsotnost omembe Slovencev/Slovenije v himni nevzdržna. Zato je namesto sedme kitice: »Žive naj vsi narodi, / ki hrepene dočakat dan, / ko, koder sonce hodi, / prepir iz sveta bo pregnan, / ko rojak / prost bo vsak, / ne vrag, le sosed bo mejak!« predlagal Društvu slovenskih pisateljev, naj pošlje državnemu zboru predlog novega besedila himne, ki bi bil sestavljen iz kolaža verzov druge in sedme kitice iste pesmi in bi se glasil takole: »Bog našo nam deželo, / Bog živi ves slovenski svet, / Žive naj vsi narodi, / ki hrepene dočakat dan, / da koder sonce hodi, / prepir iz sveta bo pregnan.« Pahorjev predlog je spodbudil živahno diskusijo, ki je med drugim pokazala, da doslej ni bilo povsem jasno, ali je himna - skupščina Republike Slovenije jo je sprejela 29. marca 1990 - celotna pesem ali le njena sedma kitica, da v zvezi z Zdravljico niso rešena nekatera pomembna tekstnokritična vprašanja in da imajo celo profesionalci težave z razumevanjem in tolmačenjem Prešerna (v branje priporočam prispevek Dragana Božiča Katero kitico č'mo kot himno zapet', gl. delo.si). V središču debate pa je vendarle ostalo vprašanje, ali je za državno himno primerno besedilo, ki - če citiramo uradno vladno spletišče - »s svojo vsebino presega zgolj naravnanost na slovenski nacionalni okvir« in s tem simbolično poudarja slovensko »miroljubnost in odprtost v svet«, ali pa bi si bilo nemara treba ogledati kak drugi opus, nemara kar pesmi »Prešernovega sodobnika in rivala Koseske- ga, kjer pogosteje rožlja orožje«, kot ironično piše Miran Hladnik. Resnici na ljubo je treba reči, da tudi mnogi verzi iz Zdravljice niso brez domoljubnega naboja: v »rodu sovražnike« treskajo gromi, žlahtne rožice Slovenke pa za-rojevajo »strah sovražnikov«, domoljube, ki bodo srčno branili domačijo. Pa vendar, od partikularnega [mi, pivci - Kranjci - Slovenci - Slovani (vzajemnost »otrok Slave«) - vsi narodi sveta] se Zdravljica premakne v območje humanističnega univerzalizma in nenavadno sodobnega pacifizma. S tem se Prešeren odmika od domoljubnega mainstreama, ki je zares zacvetel šele po njegovi smrti leta 1849. Kratek sprehod skozi Prešernovim sledeče pesniške opuse jasno kaže, da bi bilo iz njih večinoma lažje rekrutirati pravo domoljubno himno, ki bi zadovoljila nepoboljšljive patriote. »Gorim za očetnjavo, njeno čast in slavo«, je pel že Jakob Gomilšek v ponarodeli pesmi Slovenec sem; Lovro Toman pa v Edinosti: »Slovenci predragi! Zdaj hitro na noge, / De reši se ptujnosti hude nadloge / Slovenija draga nam cenjena mati; / De krasna začne se iz spanja vzdigvati«. Ali pa Radoslav Razlag v svojem izlivu čustev Domovini, ki se ga je do naših dni pelo s solzo v motnem očesu: »Bodi zdrava, domovina, / mili moj slovenski kraj! / Ti prekrasna, ti edina / meni zemeljski si raj. // Tuje šege, tuje ljudstvo, / so prijaflji, brača ni, / Slava le, slavensko čuvstvo / srce moje veseli.« Podobna čustva je budil sklep slovite pesmi Na jezeru Miroslava Vilharja, še enega pristnega sinu svojega časa: »Tukaj Slava / vence vije, / srce bije / nam gorko; / čujte gore / in bregovi / da sinovi / Slave smo.« Kot vidimo, polna emancipacija slovenskega od splošno slovanskega ni nujno izvršena. Morda je kleč v tem, da za tako emancipacijo ni prave samozavesti, saj pesniki tožijo, da je mala domovina »vsemu svetu nepoznana, od nikogar spoštovana«, kot pravi Simon Jenko v Slovenski zgodovini in nadaljuje: »V zlatih črkah v zgodovini / narodov bero se čini, / le od našega ni glasa / 'z prejšnjega ne zdanj'ga časa«. Slutimo torej lahko neko negotovost, ki se kaže tudi v skoraj komičnem poveličevanju slovenske »korenine« v pesmi Koseskega Kdo je mar?: »Kjer zadene, iskra šine, / šest jih pade, kjer porine«, poetični uspešnici, ki so jo njega dni množično deklamirali na pamet, ali v njegovih pozivih k samozavesti: »Kdor zaničuje se sam, / podlaga je tujčevi peti« (Stavcem novic h koncu I. 1845. v spomin). V ustrezno razgretem ozračju je torej odprt prostor tudi za žvenket orožja. Hladnika je seveda treba dopolniti: militanten ni le Koseski. »Hej, rojaki! Opasujmo uma svetle meče«, pravi Fran Cegnar v pesmi Rojakom. Tu so meči še umski, nemalokrat pa so čisto pravi. »Kadar bliska meč morije, / V boji kri junaška lije, / kakor hrast Sloven stoji«, poje danes komaj znani duhovnik-poet Jožef Virk v Slavi Slovencem. Ne igrajte se z rodoljubjem, da ne zbudite strašnega zmaja, žuga Lovro Toman sovražniku v Rodoljubju; če je treba, bo tekla kri do zadnje srage. Isti avtor v pesmi Za Hrvate, naše brate! v navalu bratskih čustev do sosedov že leta 1848 zapoje: »Oj, zato tud' mi planimo, / za orožje zagrabimo, / kadar mati hoče nas!«. Nič manj bojevit ni goriški slavček Simon Gregorčič, ki znamenito odo Soči zaključi z verzi: »Ne stiskaj v meje se bregov, / srdita čez branove stopi / ter tujce, zemljelačne, utopi / na dno razpenjenih valov!«, v pesmi Za dom med bojni grom! pa ubere še bolj udarne tone: »Naprej tedaj, junaški roj, / Za dom, za drage v hrabri boj / tja sred sovražnih čet! Med nami vsak je cel junak, Naj pade tretji, drugi vsak, / Da bo le dom otet!« Na koncu ne smemo spregledati pesmi Naprej, zastava Slave! Simona Jenka iz leta 1860, posebej sloveče v uglasbitvi Davorina Jenka, ob kateri še danes salutirajo slovenski policisti: »Naprej, zastava Slave, / na boj, junaška kri! / Za blagor očetnjave / naj puška govoril«. Ja, v nekdanji slovenski himni je, kot bi še danes rekli nekateri, vrag odnesel šalo: poje orožje, tolčejo gromi in teče kri, ki »terja jo naš dom«. Morda je Jenkov tekst za policijsko himno še vedno primeren, težko je soditi o tem. Ampak vsekakor danes ne bi smeli imeti problema s tem, da v slovenski državni himni - za razliko od mnogih drugih evropskih dežel - ni sledi ideološke navlake domoljubov 19. stoletja. Pravzaprav je ravno zato sedma kitica Zdravljice izrazito dostojna zunanjepolitična izkaznica za 21. stoletje. Besedilo in fotografije: Boštjan Pucelj Čeprav je v kulturi povprečnega Dolenjca skrb za uspešno pridelavo cvička na prvem mestu, je pri gospodinjah veliko več govora o bolj konkretnem alkoholu. Imenujejo ga jegermajster. Gre za doma pridelano zeliščno žganje. Izvor imena je povezan z nemškim komercialnim proizvajalcem Jagermeister, ki ima podobno stopnjo alkohola. Recept za dolenjsko različico je narejen za 42 rožic, medtem ko naj bi nemški svetovljan vseboval 56 različnih vrst zelišč, plodov sadja in korenine. Podobna nam znana alkoholna zadeva je tudi češka Becherovka, vendar je ta nekoliko bolj grenka. Ker gre tu za domači zvarek, se recepti od hiše do hiše nekoliko razlikujejo, povzel pa bom tipične lastnosti, pripravo in sestavine, ki jih potrebujemo za izdelavo kakovostno pitnega zdravilnega napitka. Čas pridelave traja celo leto, nekako od zgodnje spomladi, ko poženejo prve rožice, pa do novembra, ko zadevo ka-ramelizirate in ustekleničite. Če boste sami pridelali tudi žganje, pa morate to storiti v mrzlih zimskih dneh v posebnih kotlih za žganjekuho. Recept je napisan za 6 litrov najboljšega domačega dolenjskega jegermajstra. Za začetek potrebujete steklen kozarec in 5 litrov alkohol, stopnje med 35 in 45 %. Uporablja se tropinovec ali sadjevec, ki ga lahko kupite v trgovini, na podeželju ali ga lahko pridelate sami, če imate papirje za žganjekuho urejene pri pristojnem carinskem uradu. V seznamu so navedene bistvene zdravilne rastline, ki jih namočite v kozarec z alkoholom. Če imate podatke o dodatnih zdravilnih rožah, jih dodajte po želji. V veliko pomoč vam bodo tudi agronomi ali farmacevti, ki se spoznajo na pozitivne učinke posamezne rastline. Poleg so navedeni tudi meseci cvetenja za lažji razpored nabiranja. Za povprečno Dolenjko ali Dolenjca seveda ni težko najti vse rastline, ni pa lahko skozi leto skrbeti, da ob pravem času naberete ustrezne zelne cvetove. Če boste nabrali 80 % vseh navedenih rastlin, boste naredili zelo dobro delo. Za vsako točko s seznama natrgate pest cvetov, listov ali plodov. Če vam je bolj kot prostornina bližja numerologija, v kozarec odštejte 30 kosov vsake sestavine s seznama. Kozarec mora biti tesno pokrit, da tekočina ne izhlapeva. Po dodajanju novih rožic z žlico premešate in pazite, da so vse sestavine v celoti namočene. Predlagam, da rastlin ne operete, ampak jih nabirate zdrave na ekološko čistih lokacijah. Jeseni, ko končamo z vnašanjem rastlin v alkoholno tekočino, pustimo zmes še dobra dva tedna pri miru. Iz izkušenj vam predlagam, da si čez leto eno dopoldne v mesecu namenite nabiralništvu in tako boste celoten seznam nedvomno odkljukali. Postopek izdelave. Žganje precedimo skozi cedilo. Če nimate tankega cedila, si pomagajte z gazo. Vzamete sladkor (na liter žganja potrebujemo 25 dag sladkorja) in ga segrejete v ponvi, da kara-melizira. Med segrevanjem sladkor mešate. Ko sladkor porjavi, dolijete vodo ter pustite, da zavre. Ko se sladkor raztopi, ugasnete in počakate, da se zadeva ohladi. Dolijete žganje, premešate in pustite stati eno uro. Na koncu jegermajster nalijete v čiste steklenice. Za preventivo ali kurativo je povsem dovolj en štamperle domačega jegermajstra. Vse, kar je več, povzroča drugačne prijetne in manj prijetne posledice. Bela detelja Dobra misel Ozkolistni trpotec Ameriški slamnik (zelen, narežemo na kolobarje) 2 Žganjekuha ni zapleten postopek. Potrebujete kotel za kuhanje, dobro zrelo sadje ter veliko drv za nakladanje na ogenj. Sadje mora biti ustrezno razredčeno z vodo, sicer se zmes posode prime in tako 'zažgano' žganje lahko samo zlijemo v odtok. 3 S prvo prekuho čez kotel priteče t. i. najga, potem pa to spet prekuhamo in dobimo t. i. prežigo, ki je dejansko žganje. Jože Vene iz Žvabovega je mojster za različne vrste kakovostnega žganja, pridelanega iz domačega sadja. 4 Iz 80-litrskega kotla dobite približno 15 litrov žganja. Pomembno je, da teče v tankem curku. En kotel se kuha od 3 do 4 ure. Ko alkohol pojenja, moramo sadje zamenjati, drugače pokvarimo koncentracijo alkohola. 5 Rožice za jegermajster najlaže najdemo na sprehodih po dolenjskem hribovju, travnikih ali vodnih brežinah. Večina rastlin NA NASLEDNJI STRANI s seznama je primerna tudi za 8 Ostanek (namočene cvetove, liste zeliščne čaje, ki olajšajo bolečine in plodove) stresete v kuhinjski servet in zdravstveno podobo pacienta. in ožamete. Tako priteče še par Cvetov ne nabiramo v rosi ali dežju, decilitrov okusnega žganja. 6 Sladkor karamelizirate in potem 9 Na zdravje! stopite v vodi. Za vsak kilogram sladkorja dolijete liter vode. 7 Alkohol precedimo skozi tanko cedilo. : -A V &{E QA\hG$0. PbčucmA- NtKOUKO SAMA, b*E2 m^Ah CSAKJA MoRbA eno fLNTE PLTA. - GlAbvUM ČASOM HORALVAE \U bEPW^E KKrLb MMfcLaite s\a sf,5E\jebAy PREPUSTILA OMTKOM ^\leSFLbgyA bKr -pm&f M/VfiSAlA STA Pisma VSEM boBflM MollM |KI WA sgiKiAM fe?Abc>M-■LA TUfc>! PARtcv 2ARAN KA-TEKE^ t>TA SE PoSfBEJ ME^TRVMo ČARALA .'. MUftAV^A- POJI JjHjA P>ohVkA--. |,..[H bebRA M&AtA.... 1 LnR lANSf^E, ^MA*Nc£,j l&tBo /fJ PfŠK vOAEHP VAM bAM k^OoftJSAAA--TIH/--. ,AŽ N! WLRWMO W*M-. Hm NI 611. M(i.. GS3; DECEMBER 2010. KRIZA V PARKU. GOST: PARKLJEVKA corat sta se i !L£ ?R£tALA FRa^UI&JeMuJ Obupa, Ko te Končno N£Phc fblKRAL-i AJAN7L Vratar £MM~ DA?. CRoRE ‘ 3*5-SEM \ foSLoVMA l^ENSfcA' k£*E£ [OniSLEKov MA, Vob?lSALA NA^NINI jJ^A 2oAA- 'Jv, *Wi rJP ?■ Gfo SAT Sl PLAČAL VCbd?l >•• VETRA /JE TFINESLA TEŽbo fKi--ČAK.OVAVH Irakre[evka Jim |tp VCČ tol 1 ^ j dbUČMO IORRAJJILA ISAloO Posel. JJKK S1A St ?Č?ET W®5Mr b0MA bN^f U fcjB1 lP 6 |JA,JA,TA--Re so 4tor&fc TEŽAK, 1AŽ Wiž>3 / C°. - StTAKIj a sva pravkar TOM1 ISA LA f= ?W)0hfeo SAMilČeMd FO7ZA0-_ lokalno trobilo Wikileaks razkriva dokumente o tajnih sestankih v Rotovžu Zupan Muha: »Ah, Mojca!« - Direktorica Mojci: »Medvedek moj!« Jutri bodo na spletni strani VVikiLeaks objavljene depeše ameriškega veleposlaništva v Ljubljani, ki vsebujejo prisluhe, ki jih je omenjena ustanova izvajala v mestnih hišah nekaterih slovenskih županov, med drugim tudi v novomeškem rotovžu. Depeše razkrivajo tajne pogovore, ki so še v prejšnjem mandatu potekali med županom novomeške občine Lojzetom Muho in nekaterimi vidnimi članicami opozicijskih strank, predvsem direktorico Mojči (LDS) in KZ Milko (SD), na katerih se je trojica dogovorila, na kakšen način bodo zrežirali letošnje lokalne volitve in zacementirali usodo novomeške občine za naslednjih dvajset let. In kaj je v ozadju? Ena stvar: ljubezen! Skupaj z ameriškim New York Timesom, britanskim The Guardi-anom, nemškim Spieglom je tudi Potlač, edini dolenjski politični tednik, od VVikiLeaksa dobil ekskluzivno pravico za objavo tajnih depeš. Nekdanji ameriški diplomat Johnson je v depeši, namenjeni ameriškemu zunanjemu ministru, razkril, da se je trojica Muha - Mojči - Milka že v prejšnjem mandatu večkrat sešla na nekdanji galeriji - ob zadnji prenovi je bila galerija spremenjena v nekakšno spalnico, saj župan Muha ponavadi dela pozno v noč - v rotovžu. »Vse tri po naših obveščevalnih podatkih druži tesno prijateljstvo že od mladih nog. Že kot najstniki so sanjali o tem, kako bi iz Novega mesta naredili svetovno metropolo,« je zapisal Johnson. Depeše razkrivajo še nekatere pikantne podrobnosti iz ozadja političnega dogajanja, prav tako pa nekatere vroče podrobnosti srečevanj med omenjeno trojico. Ameriški veleposlanik navaja, da se je trojica malo po polnoči 24. oktobra srečala v nekdanji galeriji na rotovžu. Veleposlanik navaja prve trenutke, ko je trojica prijateljev ostala sama v spalnici našega župana. Najbolj nenavadna pa je informacija o četrtem članu nove koalicije, ki pa je tudi za ameriško diplomacijo ostal popolna neznanka. Lojze: »Ah, Mojca, ah, Milka! Težko je bilo čakati na vaju vsa ta dolga, samotna leta na oblasti!« Milka in Mojca skupaj dahneta: »Ah, Lojz, ti porednež okrogli... Bilo je dolgo, a vsaka minuta je bila lažja zaradi misli, da bomo enkrat spet skupaj!« Prisluhi so zaznali še četrti glas, ki je - vsaj tako domneva ameriška diplomacija - prihajal izpod odeje: »Mi štirje smo najboljši trio!« Kdo je četrti član tega magičnega trojčka, ne ve niti diplomacija, je pa res, da so se oglasili že trije, ki trdijo, da glas pripada njim: Miloš Big Giant, Frenk Kačar in Mati Martina Podžupanja. Že na naslednji seji naj bi trojica usklajeno predlagali preimenovanje novomeškega rotovža v Hišo ljubezni. »Naj novomeška politika ljudi nikoli več ne ločuje, ampak vredno samo še združuje,« bodo predlagali. Trojica se je na sestankih skušala dogovoriti o tem, na kakšen način bi vsi trije po dolgih letih, ko so jih ločevala politična nasprotja, končno spet skupaj zajahali na oblasti v obliki koalicije. Peklenski načrt, ki je nastal že spomladi letos, je po podatkih ameriškega veleposlaništva skovala prekaljena direktorica Mojči. Muha naj sprva sploh ne bi želel kandidirati in je predlagal, da naj se na oblast zavihti ravno Mojči, Muha in Milka pa bi to kandidaturo podprla. Vendar je direktorica Mojči tovrsten načrt zavrnila kot nerealističen. Predlagala je, da kandidira Muha, ki naj bi imel kot ljudski človek edini možnosti za prepričljivo izvolitev. Drugi del načrta vsebuje nenavaden obrat: Mojči in Milka ves čas kampanje napadata Muho, zato da se okoli njiju nagrmadijo njegovi sovražniki. »Po volitvah ga bova obe podprli, nasprotnike pa bomo izolirali v opoziciji,« je Mojči pojasnjevala Milki. »Da bo zgodba bolj prepričljiva, bomo tebe postavili za papirnato kandidatko,« so ju v telefonskem prisluhu ujeli ameriški obveščevalci. Načrt direktorice Mojči je uspel. In tudi dogajanja po volitvah kažejo na to, da je načrt obstajal: najprej je v koalicijo z Muho skočila K. Z. Milka, nato pa še Mojči. Na objavo ameriških depeš so se že ostro odzvali v novomeški opoziciji. Rožle Macedonski in Kekec Bojan sta v skupni izjavi že zapisala: »Tudi midva si želiva v vročo županovo koalicijo!« Uradni rotovž, pardon Hiša ljubezni, pa še kar modro molči. e 8.2. 25.4. 27.4. 2.5. 15.8. 31.10. 1.11. 26.12. SREČNO J TOR PON SRE PON PON PON TOR PON 2011! L.i ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■ co fifi Ml - VI d.o.o. Čitalniška ulica 2, 8000 Novo mesto 1687 e-pošta : IZDELAVA PROJEKTNE DOKUMENTACIJE IZDELAVA TEHNIČNE DOKUMENTACIJE PRIDOBITEV GRADBENIH DOVOLJENJ PRIDOBITEV UPORABNIH DOVOLJENJ LEGALIZACIJE OBJEKTOV SPREMEMBE NAMEMBNOSTI OBJEKTOV NAČRTI PREUREDITEV IZDELAVA POPISOV DEL NADZOR IZVEDBE DEL STROKOVNI NASVETI V ZVEZI Z GRADNJO CELOVITE REŠITVE OBNOVE STARIH OBJEKTOV mi.vi@5iol.net; tel.; 059 / 95G - 05G; 040 / 503 - 752 C cD O ZAVAROVALNICA MARIBOR Zvvittrova ulica 1,8000 Novo mesto tel: +386 7 332 53 30 fax: +386 7 332 53 31 e-mail: pe-novo-mesto@zav-mb.si novi MEDIJ O Glavni trg 14 8000 Novo mesto E: novi.medij@siol.net * T I * Zarja d.d. Stanovanjsko podjetje Prešernov trg 5 ZA RJA Novo mesto lnfo@stl8.sl tfll: 07 39 34 780-fax: 07 30 34 780 Vse na enem mestu: izleti, potovanja, sejmi, letovanja, zimovanja, letalske vozovnice za posameznike in skupine! IS KOMPAS NOVO MESTO d.o.o. tel. 07/39 31 520 COM^LA .N C O M P U T E tel.: 07 33 21 638 n s Foersterjeva ulica 10 8000 Novo mesto tel: 07 3382 900 http://www.harlem.si/ tinrlam jest PgSO GIMNAZIJA NOVO MESTO | Seidlova cesta 8 8000 Novo mesto & glasbena šola oMarjana OKozme cHbva mesto TVBKTtČNA AGCHCtJA I NOE davni trg 74 Tei.: 0733 72 700 kohdial mm (ikfvtehha) Glavni trg 20, Novo mesto tel.: 07 39 30 600 EKONOMSKA ŠOLA Novo mesto Ulica talcev 3/a 07 39 33 264 4TACER Prostorsko načrtovanje, projektiranje in varstvo okolja Novo mesto, d. o. o. ARHITEKT Brod 76, 8000 Novo mesto tel.: 07 33 71 520 fax: 07 33 71 521 gsm: 041 671 338 mednarodni transport, logistika, inženiring in storitve Novo mesto d.o.o. tel.: 07/ 33 70 700; fax: 07/ 33 70 701 d.o.o. projektiranje inženiring projektiranje, načrtovanje, oprema, Ljubljanska cesta 26, 8000 Novo m tel 07 30 -79-811, 041 671-321 SOPHOS SOPHOS ANTI-VIRUS Pooblaščeni distributer za Slovenijo www.sophos.si Srednja šola ZA GOSTINSTVO IN TURIZEM Ulica talcev 3 Tel.: 07 332 15 27 PRODAJA IN SERVISIRANJE RAČUNALNIŠKE OPREME PRODAJALNA LOČNA, Seidlova 48 Tel.: 07/30 20 190 » www.tomas.si Šolski center Novo mesto Šegova 112 Novo mesto ZAPIS PLUS Podjetje 7a poslovne storitve d.o.o. - Vodenje poslovnih knjig - Poslovne študije in načrti - Podjetniško svetovanje Tel. 07 33 70 150 • Fax. 07 33 70 151 e-mail: zapis@insert.si * ©7-33-74-OS1 www.iurak.ii Računalniško izobraževanje, svetovanje in inženiring ©ECDL POOBLAŠČENI IZPITNI CENTER Evropsko računalniško spričevalu RIC Novo mesto Ljubljanska c. 28, Novo mesto tel.: 07 39 34 550 Razvojno izobraževalni WWW.riC-nm.Si center Novo mesto @ Branko Tratar s.p. projektiranje, , posl posredovanje, nadzor iP| Ul talcev 2, Novo mesto tel : 07 33 80 900 PROJEKT biro LoGi PODPIRAMO KULTURO NOVO MESTO ORIKS VODENJE POSLOVNIH KNJIG ZA PODJETJA IN SAMOSTOJNE PODJETNIKE TER POMOČ OD USTANOVITVE DO REGISTRACIJE PODJETJA Mira Lalič Danila Bučarja 22 tel.; 07 / 33 73 380,33 73 381 8000 Novo mesto fax:07 / 33 73 382 GSM: 041/682 - 470 UPOŠTEVAMO KARTICO OBRTNIK OBRTNIKU! Podružnica Žužemberk tel.: 07 / 36 91 960 Visoka šola za upravljanje in poslovanje Dodiplomski in podiplomski visokošolski programi Na Loko 2, Novo mesto tel.: 07 39 30 020 72 šola tujih jezikov 72 100 Glavni trg 11, Novo mesto 102 tel./fax: 07 3344220 mob.041 649277 PARMA Rudi IVANČIČ s.p. Mala Cikava 17c, 8000 Novo mesto E ARO Rozalija Judež s.p. Velika Cikava 12B 8000 Novo mesto tel./faks: 07/33 72 930, mobitel: 031 293 661 delovni čas: od pon. do pet. od 8. do 15. ure e-mail: darabiro@siol.nei OŠ Dragotin Kette Šegova 117, 8000 Novo mesto T: 07 373 0850, F: 07 373 0860 Tajnistvo-os dk@guest arnes si ib Investbiro Ulica Mirana Jarca 33, Novo mesto 07 332 81 97 KNJIGOVODSTVO ORGANIZACIJA IN TRGOVINA d.o.o. NOVO MESTO, ŠEGOVA 90, TEL: 07/33 75 960, FAKS: 07/33 75 961, e/mall: koda@siol.net VODENJE KNJIGOVODSTVA ZA PODJETJA IN SAMOSTOJNE PODJETNIKE ZA DOMAČI IN TUJI TRG Šolski center Novo mesto Šegova 112 Novo mesto o OŠ Brusnice Velike Brusnice 101 Velike Brusnice OŠ Smarjeta Šmarjeta 1, Šmarjeta tel.: 07 38 44 180 VRTEC CICIBAN NOVO MESTO Ragovska ulica 18, 8000 Novo mesto REKLAMNA AGENCIJA 33 391 (agencija servis ^ Novo mesto: Prešernov trg 6, Trebnje: Baragov trg 1, Črnomelj: Kolodvorska c. 35, Brezplačna tel.št.: 080 22 16 www.mservis.si m e| 041 722 801 H gu Slavka Gruma 63, Novo mesto tel.: 07/ 39 35 860 fax: 07/ 39 35 876 r0§ DRSKA e-mail: info@os-drska.si KULTURNI CENTER JANEZA TRDINE Novi trg 5, Novo mesto www.kulturnicenter.com n m So LDS Mestni odbor Novo mesto GASILSKO REŠEVALNI CENTER NOVO MESTO Seidlova cesta 29, 8000 Novo mesto Slovenska demokratska stranka SDS Mestni odbor Novo mesto Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije Območna enota Novo mesto SLS. Slovenska ljudska stranka Mestni odbor Novo mesto ZP MS Rozmanova ulica 10, Novo mesto Tel.: 07 33 71 470,041 643 969 e.mail:dpm.mojcal@siol.net www.drustvopm-mojca.si Društvo prijateljev mladine ''Mojca " Novo mesto N.SI Nova Slovenila urtčanska ljudska stranka Rozmanova 26/28, Novo mesto tel: 07 393 46 74 tei Cvetličarna Cvetnik Ljubljanska 27, Podbevškova 4, V© Vlili Novo mesto ^ ' DOLEN)SK\MUZEJ Muzejska 7, Novo mesto www.dd.muzej.com Jp n D"YXD D SPECIALIZIRANA 11 I ikuuvinm o rcKiLum | (v trgovski hiši Bršljin) E J tel.: 07/393-17-96 LISCA V KOSTANJEVICA NA KRKI Galerija Božidar Jakac Grajska cesta 45, 8311 Kostanjevica na Krki Tel.: 07/49 87 008, Fax: 07/49 87 335 Ogled razstav in stalnih zbirk: vsak dan razen ponedeljka od 9. do 18. ure. www.aalerl1a-bi.sl e-pošta: inlo@aaleri1a-b1.si IDpfe ^ 8000 Novo mesto Osnovna šola GRM Trdinova ul.7, Tel.: 07 39 35 900 SilveH ovi trg 1, Novo mesto BTC Ljubljanska 27, Novo mesto C ID - INTERIER DESIGN d.o.o. ARHITEKTURA & DESIGN GERMOVA 3, 8 000 NOVO MESTO t: +386(0)7 393 20 80 f: +386(0)7 393 20 89 e: info@ld-design.sl w: www.ld-deslgn.sl_______________ ^VZAJEMNA JllA Jaz zate, ti zame. EfKfRY(/ M Šola. notranje moči www.eikiryu.si S Zavarovalnica TILIA, d. d. Seidlova cesta 5 8000 Novo mesto www.zav-tilia.si TILIA Zavarmalnica Tilia, Članica %kii|NiK- SajRc PARK III 895/2009/20101:f gotovini. Boni se ne seštevajo, minimalna vrednost nakupa je 6€. Bon je veljaven do 31.01.2011. AKCIJSKO REKLAMNI BON 1 gg \ Ital« Velja ob sklenitvi novega ali podaljšanju obstoječega naročniškega razmerja ter ob prehodu naročniškega razmerja od drugega operaterja na Mobitel d.d.l 201100151,11 .2 2 P mo mm Bon v višini 5 EUR Serija B-01 TRGOVSKA HIŠA BRSLJIN 6-S telefonija Ljubljanska cesta 22 Pooblaščeni prodajalec Novo mesto www.mobitel.si