Novi zvon
Revija sodobne slovenske in mednarodne literature
Novi zvon
Letnik IV, številka 1 (februar/marec 2015)
Revija deluje pod licenco creative commons.
Glavna in odgovorna urednica: Gaja Jezernik Ovca
Pomočnica in področna pomočnica urednice za poezijo: Sara Fabjan
Področni pomočnik urednice za prozo: Patrik Holz
Strokovna sodelavka - intervju: Veronika Šoster
Strokovna sodelavka - lektorica: Vesna Rogl
Virtualni mentor: T. V.
Uvodnik
Novi zvon se vrača v nekoliko drugačni / mogoče bolje rečeno - osveženi / podobi, ki pa nikakor ni samo površinsko-estetska. Na straneh revije boste še vedno našli najnovejša dela sodobnih ustvarjalcev slovenske literature, vendar smo s prvo številko četrtega letnika odprli prostor tudi prevodni prozi, za katero upamo, da bo še večkrat v prihodnosti našla svoj prostor znotraj Novega zvona.
Naj se četrto leto našega delovanja začne nekoliko bolj tradicionalno, in sicer s povabilom vsem ustvarjalcem: uredništvo Novega zvona sprejema prispevke (poezijo, prozo, dramske prizore ali hibridne forme) vse mesece v letu na naslov novizvon@gmail.com.
Prav tako nameravamo nadaljevati z izvajanjem (tradicionalnih in malo manj tradicionalnih) literarnih večerov - prvi izmed njih bo že februarja!
Več si lahko (kot vedno) preberete na naši spletni strani novizvon.com ali sledite novicam na naši FB strani www.facebook.com/novizvon.
Na uspešno sodelovanje & branje!
Poezija
Aleš Jelenko
Bikoborba
I.
Borutje pobegnil. Gradbeniki zidajo na novo. Palača.
V očeh je mivka. Samec teče dalje. Stolp na hribu.
Besede so rdeče. Ruska vodka v levi roki. Peče.
Rogovi so ostri. Luknja v dvanajsterniku. Nič.
El toro comandante. Kos blaga je razpet. Dvigni.
Mi amigi soldati. Brez brevirja kažem zobe. Peč.
Dvorni norček pleše tvist. S plešo.
Urška je na kolenih. Golta med in mleko.
Rok uporabe je že potekel. Cenzura.
Dobrodošla Karantanija. Jugoslavija na jajcih.
Pištola v vasi. Tam. Nazaj, nazaj, nazaj.
Horda paličnjakov. The mos je spil kri.
Kažem pesek. Kamen je pojedel rožo.
Kažem list. Kažem. Kažem barnabo,
ki se je vrnil. Ogenj je premrzel.
Tudi to kažem. To. Zemlja na
kavču. Pesek. Na kavču pesek.
Zakuri Friedrich. Zavri. Plamen je.
Zagrebška rezina je najboljša. Sploh,
če je na krožniku. Z goro. Modro
in rdečo. Pa beline je precej.
Le mravljinčar ne je iz krožnika.
Raje razdira gnezda iz trhlih materialov.
Velikost je pomembna. Tudi pozicija.
Sara Fabjan Surplus realnost 2.0
Ob prvem mežiku, ko sem še uživala v polsnu, se nisem zavedala, kakšen dan sem si zaslužila. Prav tako kot potek celotnega življenja, ki ga vztrajno temeljim na svojem življenjskem scenariju, v katerega neizpodbitno verjamem in ga zagovarjam, čeprav vem, da sem ga napisala še takrat, ko sem verjela v zlobnega volka, zobno miško in nezmotljivost odraslih.
Brez prave osnove v realnosti,
ki ni zgolj odsev sveta reklam ali premišljevanja grških ailozofov,
si zatrjujem, da sem osnovana
po racionalnem premisleku in trenutnem prepričanju, po gledanju dovoljene količine znanstvenih oddaj, po potrditvi ateizma in trenutnih okoliščin.
Zdaj vem,
da sem v napačnem razvojnem obdobju
načrtovala celotno situacijo že od samega začetka.
Nisem se prodala za ideal,
vendar za nekaj veliko bolj nepojmljivega,
za kompromis in, ob res slabih dnevih, par laži.
Še zadnji mežik za danes.
Ponovno sanjaj sanje,
dokler ne odsanjaš realnosti, ki jo hočeš.
Nesmiselnosti stanovanja
za koga smo letos postavljali smreko?
... sem 10 minut iskala prave barve bunkic in jih natikala na
veje
... 5 minut iskala pravo pozicijo za jezusa in kravo za njim
kako prikupno spi moja psička si mislim jo slikam
poglej kako prikupno spi moja psička
nočem odpirat rane in jo solit ampak me zanima - čemu vse te sveče v dnevni sobi?
nič od tega ni zame
vse kar rabim je v tem računalniku
Nekako preživeti jesen
vsakič znova,
vsakič z drugimi ljudmi,
na nek način
so se spremenili.
Bolj kot do sedaj
čutim potrebo
po patološkem
oklepanju ljudi,
tako da jih držim
dovolj daleč.
Okleniti se
nekoga,
nečesa,
česarkoli
živega.
Odkriti zunanji svet. Čim prej
in ne, ko si pripravljen
najti simbolni jezik zanj.
Vedno bodo stavki,
ki jih še nisi izgovoril.
Za tekočnost dni se moramo dojemati
kot neljubeča bitja.
Širitve
prosim
nič več slik nedeljskih popoldnevov s kavčev
#prosim
prodaj mi čustvo
tudi naključno prebrane pesmi s police več ne čutim #ojoj
spremeni me
saj me poznaš
(ampak ne preveč)
s svojo praznino
#changes
#fun
#friends
neizogibno boš spremenil moje vrednote
in s tem ni nič narobe
#AllGood
moj notranji monolog bo še vedno brezizrazen vedno se mi zdi da bo tak tudi navzven ... pa ni
četudi se smejim
to še ne pomeni da hočem ostati tu #kjerkoli
6 mesecev ni večnost kot sem si jo predstavljala
vse je v redu jaz bom sedela tu
ti pa trgaj koledarske liste
#NovoLeto
#NoviZačetki
#jaz
#jaz
#jaz
Veronika Šoster
*
Sem nisem prišla izpolnjevat želja. Prišla sem opazovat in se čudit. Se ljubit s slikarskimi platni in gola ležat na rjuhah noči. Prišla sem tiho in tako bom tudi odšla.
Helena Zemljič
Brezpredmetni zapisi predmetnosti (Za Šalamunove pesnike)
Pred nekaj dnevi so šteli vodne ptice
in o tem je nekdo napisal pesem. Potem je prišla megla.
Narobe naglašena in brez pravega polglasnika.
Sporočili so, da bo verjetno deževalo, in zabičali
pokornemu ljudstvu, da ne sme nihče
zapustiti dóma brez drsalk ali, še huje,
smuči. (Možna izposoja nekje v Ljubljani,
če ste iz Maribora, vso srečo, tam imajo samo akvarij.)
***
V Akvariju se da Poezijo tudi šepetati, je rekel in dokazal z nekaj verzi bolane popevke iz 80. Takrat so še nosili široka krila in čipke, danes to ne gre skozi, sploh če moraš biti intelektualec ali naključna čaplja - tam pač, kjer se te ne sme videti. Priporočena je temna maskara in rdeči nohti - zlajlano, a baje se temu reče klasika.
Ptice so odletele prehitro. Zataknilo se mu je pri citiranju Šalamuna. Morali bi mu povedati -Šalamun je mrtev. Niti na svoj pogreb ni prišel, ker je imel preveč dela z lektoriranjem nove pesniške zbirke, posvečene Sebi - seveda -
edinemu vsemogočnemu Bogu, troedinemu stvarniku predmetnosti in realnosti, stiščane v golo meso.
Kakorkoli - odletele so. O tem se ne sme več pisati. Ker je zmanjkalo reči, tvari, predmetnosti. Samo nohte si moram še pobarvati. Potem pa bo. Lahko bom sedla in premaknila mikrofon v pravo smer. Nič tako zahtevnega. Nič presežnega. Nekdo bo ignoriral mojo prošnjo za prijateljstvo, pa tega niti vedela ne bom -ne, facebook tega ne sporoči. Ptice so odletele. Tako. Tukaj so moje črke.
slečena praznina
gola se pomaknem čez hodnike preštejem leteče oči in jih zalepim na svoje čelo da bi videla premikajoče se stvarstvo ki mi ga obljubljaš v svetlobi
slečem se in slečena sem in blago je četa vojakov ki utripa hoče noče premišljuje in tehta boleče premike od podplatov do obrvi ko je golo prazno in prazno je golo
soba je prazna - tako si rekel - prazna! ničesar ne bo povedala in ti boš tiho Tiho bodi! Neumno čudovito bitje izumrlih dinozavrov
tvoje besede režejo in slečem se še enkrat počasneje bližje tako daleč so tvoje roke in gola se pomaknem čez tvoje oči ki ne vidijo praznine
(ne poznam njegovega imena)
Živjo
oprosti ker sem te izgubila
pregloboko torbico imam in saj veš
včasih kaj izgine med starimi
žvečilnimi gumiji in robčki
ki se nadležno vlečejo
vse do oriona in potem zavijejo
nekje levo in potem naravnost kjer ...
oprosti da sem odšla kot razcefrana pepelka ki je s psiho tako na dnu da ji še čevelj ni padel s podplata takšni so ti podplati pretrdi in hrapavi ko bi moral lebdeti in se plaziti pod tujimi nogami in lizati besede rezati stavke jih politi z omako in korenček je strašno mikaven če je tanek ...
rada bi ti pripravila zajtrk torej oglasi se ko se najdeš
Proza
Leo MasHah
Zmenek na slepo
(Cita a ciegas; prevod: Jurij Kunaver)
Ura je bila natanko štiri. Gabriel jo je zagledal, kako sedi v baru pri oknu. Ni bila takšna, kakršno si je bil predstavljal, vendar se je njen videz ujemal z opisom, ki mu ga je dala po telefonu.
»Pardon - Sonia, kajne?« jo je vprašal.
»Ja,« je plaho odvrnila in ko se je usedel, je dodala: »Poslušaj, rada bi ti pojasnila, da ni prvič, da se z nekom takole sestanem, na ta način. Ampak do zdaj sem vedno doživela polom, ker so vsi tipi, s katerimi sem se dobila, bili tepci.«
»Torej bi jim morali organizirati zmenke z bejbami, s katerimi sem se dobil jaz,« je odgovoril Gabriel, »ker so bile same koze. Pa so nekatere imele diplomo in še več. Toliko študija brez najmanjše koristi.«
»Ah, ja, pazi tole: nazadnje sem se dobila z nekom, ki je imel magisterij iz informatike na Cambridgeu, obnašal pa se je prej kot kakšen sir camembert.«
V tistem trenutku se je ob mizi naslikal natakar.
»Jaz bom coca-colo,« je rekel Gabriel.
»Meni pa tonik z limono,« je naročila Sonia. Ko je natakar izginil, je dejala: »Zdi se mi impresivno, da si si naročil coca-colo. Čez glavo imam tipov, ki mislijo, da morajo naročiti
kakšno alkoholno pijačo, da bi izpadli frajerji. Obstajajo tudi takšni bedaki, ki, da bi dokazali, da so trdnega zdravja in da ne pijejo alkohola, naročijo mineralno vodo.«
»Mene,« je rekel Gabriel z zarotniškim nasmeškom, »spravljajo v bes bejbe, ki se usedejo in naročijo pomarančni sok, da bi se pobahale, kako so že prerasle stvari kot je kava ali gazirane pijače ali pivo.«
»Ja,« je dejala Sonja, »konec koncev - komu sploh je lahko všeč pomarančni sok? Jaz imam rajši limono ali grenivko. Ti, ki naročijo pomarančo, to naredijo zato, ker se bojijo tvegati in si naročiti limonin sok. So ljudje, ki ne marajo pokazati svojih barv.«
»Ko smo že pri barvah,« je rekel Gabriel, »ti si ne barvaš las, a ne?«
»Prej kot bi zabredla v to, bi se ostrigla na balin,« je odgovorila.
»Se mi je kar zdelo,« je dejal. »Ampak nisem bil prepričan. Zato sem te vprašal, pišuka.«
»Me veseli, da tako govoriš,« je bila navdušena. »Da nimaš dlake na jeziku. Obstajajo tipi, ki hočejo na prvem zmenku izpasti taktni in začnejo govoriti skrajno fino. Ne vem, s kakšnimi vulgarnostmi pridejo na dan potem, na drugem zmenku, ker jih že na prvem odpikam.«
»Ja, rad rečem bobu bob,« je izjavil Gabriel. »In da dokažem, da te nimam za kar nekaj, te ne bom klical po imenu. Rajši te bom klical ... Teresa, recimo.«
»Zdi se mi super,« je rekla Sonia. »Dejansko obolevam zaradi tipov, ki že na prvem zmenku pretiravajo in me kličejo po imenu: Sonia sem, Sonia tja - kot da me poznajo že celo življenje.«
»Ja, takšne ljudi je treba črtati s seznama,« je dejal. »Tako kot tiste bejbe, ki ti rečejo, da se jim zdi, da te od nekdaj poznajo, pa ne vedo niti tega, katero znamko cigaret kadiš.«
»Jaz ne kadim,« je ostro odvrnila Sonia.
»Jaz tudi ne,« je pohitel s pojasnilom Gabriel. »To sem omenil samo kot primer in nič več.«
Prišel je natakar in jima postregel s pijačo. Gabriel je izpraznil steklenico coca-cole v svoj kozarec ter vso tekočino izpil na dušek.
»Odobravam tvoje ravnanje,« je rekla Sonia. »Kar razneslo bi me, če bi me vprašal, če hočem malo, tako kot to delajo ostali. Ne dojamejo, da bi, če bi hotela colo, pač naročila colo, če pa naročim tonik, je to zato, ker si želim tonik. Zato ti ne ponudim tonika. Zdi se mi logično, da če bi želel tonik, bi ga sam naročil. Se motim?«
»Ne, sploh ne,« je odvrnil. »Veseli me, da me že malo poznaš. Čeprav na srečo nisi takšna kot tiste bejbe, ki, samo da te zagledajo, že poskušajo uganiti, kako se počutiš, da bi ti pokazale svojo močno intuicijo.«
»Ja, če ne gre za tiste, ki te najprej vprašajo, kateri je tvoj znak,« je rekla Sonia. »In drugo, kar te vprašajo, je, katerega
leta si rojen, pa ne zaradi starosti, ampak zaradi tvojega znaka v kitajskem horoskopu.«
»Ja, neznosne so.« Gabriel se je začel igrati s stojalom za prtičke. »Kadar jaz kličem agencijo, naj mi uredi zmenek, nikoli ne zahtevam, naj bo punca tega ali onega znaka. Na splošno imam rajši, da niso nobenega. Ampak nekoč so mi poslali eno, ki je imela na dojki tetoviran znak Škorpijona.«
»Se pravi, da ti je uspelo z njo spati?« je vznemirjeno vprašala Sonia.
»Ne!« je zavpil Gabriel. »Ko sem tisto videl, sem se obrnil in odšel.«
»Bolje tako,« je dejala ona. »Ne prenesem tetovaž. Niti likovnikov.«
»Popolnoma soglašam.« Gabriel je ognjevito zgrabil Sonjine roke. »Likovniki so na splošno ljudje, ki ne znajo risati, zraven pa poskušajo sami sebe prepričati, da to ni važno; da pa je pomembno narediti kakršen koli zmazek.«
»Ja,« je rekla in se zraven popraskala po nogi. »Prej kot z likovnikom bi hodila s smetarjem. Enkrat sem to naredila, poročila sva se in vse to. Ampak ni delovalo. On ... imel je grdo navado, da je nosil delo domov.«
»Ah, ja, ljudje, ki delajo nadure, me vedno vržejo iz tira,« je dejal. »Domišljajo si, da jim bo to nekdo poplačal z dodatnimi urami življenja, čeprav je v realnosti ravno nasprotno. Tiste dodatne ure, ki jih opravijo, bodo morali odšteti od svoje življenjske dobe.«
»Matematike mi raje ne omenjaj,« ga je posvarila Sonia.
»Kaj? Če pa ne prenesem matematike,« jo je pomiril. »Pa tudi verjamem ne vanjo. Da je dva krat dva štiri, lahko drži, ko pa se srečaš z večjimi števili, postanejo stvari že bolj sporne. V redu, Terezijčka, mislim, da se tole ... končno zna obnesti, a ne? Videti je, da se krasno ujemava.«
»Mene se ne zdi tako,« je odvrnila, medtem ko se je praskala po drugi nogi. »Odkrito rečeno - ljudje, ki se v vsem strinjajo z mano, mi povzročajo srbečico. Adijo, tepček.«
In je odšla v bar nasproti, kjer je imela dogovorjen naslednji zmenek.
Kazalo vsebine
Novi zvon...........................................................................................1
Uvodnik............................................................................................................4
Poezija...............................................................................................5
Aleš Jelenko....................................................................................................6
Bikoborba........................................................................................................6
Sara Fabjan....................................................................................................10
Surplus realnost 2.0.......................................................................................10
Nesmiselnosti stanovanja................................................................................11
Nekako preživeti jesen....................................................................................12
***.................................................................................................................13
Širitve.............................................................................................................14
Veronika Šoster..........................................................................................16
*.....................................................................................................................16
Helena Zemljič.............................................................................................17
Brezpredmetni zapisi predmetnosti (Za Šalamunovepesnike)..........................17
slečena praznina.............................................................................................19
(nepoznam njegovega imena)..........................................................................20
Proza................................................................................................21
Leo Masléah...................................................................................................22
Zmenek na slepo.............................................................................................22