Izvestje 19 • 2022
36 ČLANKI ���
Drobci iz novogoriške predzgodbe:
goriško pokopališče na Grčni med ustno
tradicijo in korespondenco dr. Henrika
Tume1
NEVAMAKUC | ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa
neva.makuc@zrc-sazu.si
Izvleček:Prispevek osvetljuje del novogoriške predzgodbe. Rdeča nit prispevka je namreč nekdanje
goriško pokopališče na Grčni, ki je bilo opuščeno v obdobju prve svetovne vojne in na področju katere-
ga je začela po drugi svetovni vojni nastajati Nova Gorica. Tematika je na kratko predstavljena preko
nekaj drobcev iz okoliške ustne tradicije in arhivske zapuščine dr. Henrika Tume.
Ključne besede: pokopališče, Gorica, Nova Gorica, Milena Komel, Ljudmila Erjavec, Milena Erjavec,
Fran Erjavec.
Alcuni frammenti del passato di Nova Gorica:
Il cimitero di Gorizia a Grčna (Grassigna), tra tradizione orale
e il materiale archivistico dell’avvocato Henrik Tuma
Riassunto: L’articolo tratta di un piccolo pezzo di storia legato al territorio su cui dopo la seconda guer-
ra mondiale fu edificata la città di Nova Gorica. In quella zona c’era infatti il cimitero di Grčna (Grassi-
gna), che durante la prima guerra mondiale era stato abbandonato. Questo tema è brevemente pre-
sentato tramite alcuni frammenti della tradizione orale del luogo ed anche tramite il materiale
custodito nel lascito archivistico dell’avvocato Henrik Tuma.
Parole chiave: cimitero, Gorizia, Nova Gorica, Milena Komel, Ljudmila Erjavec, Milena Erjavec, Fran Er-
javec
V zadnjih letih se vse pogosteje govori o
nekdanjem goriškem pokopališču, na kate-
rem je bila zgrajena Nova Gorica. Odraščala
sem ob zavesti, da je bila Nova Gorica zgra-
jena na pokopališču. Za del takratnega okoli-
škega prebivalstva, ki se je lahko opiralo na
krajevno ustno tradicijo, je bilo morda to
preprosto samoumevno dejstvo. Pričujoči
prispevek na kratko predstavlja omenjeno
novogoriško predzgodbo, in sicer zgolj pre-
ko nekaj drobcev iz okoliške ustne tradicije
in arhivske zapuščine dr. Henrika Tume.
Milena Komel (1925–2021), katere dekli-
ški priimek je bil Culiatti (Kuljat), je odraščala
pri svoji stari mami v bližini kasnejše Nove
Gorice, v Kromberku, natančneje v predelu,
1 Članek je nastal v okviru raziskovalnega programa
ARRS-NRU/P6-0052-0618-2017/3. Program je sofi-
nancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost
Republike Slovenije iz državnega proračuna.
37
Izvestje 19 • 2022
��� ČLANKI
imenovanem Kozaršče oziroma Kožaršče
(ustni vir 1; ustni vir 2). Leta nazaj mi je pogo-
sto omenjala, kako so pri gradnji novegame-
sta na dan prihajale krste (ustni vir 1). To dej-
stvo naj bi bilo samoumevno tudi povojni
mladini iz okoliških krajev, ki je v Novo Gori-
co zahajala v šole (ustni vir 2). Pri gradnji no-
vega mesta je sodeloval tudi oče Majde Ne-
mec, Jožef Komel iz Kromberka (1923–
1997), in sicer pri kopanju jarkov za kanaliza-
cijo na bodoči magistrali (Kidričeva ulica), ki
naj bi na ta način sekala del nekdanjega po-
kopališča. Jarke naj bi kopali zelo globoko.
Krste naj bi bile zaradi sestave tal precej do-
bro ohranjene. Po postavitvi cevi naj bi krste
ponovno zakopali, a stran od cevi (ustni vir
2; Nemec 2017: 200).
Gradnja goriškega pokopališča na Grčni
se je začela maja 1877. Že ob načrtovanju no-
vega pokopališča so se začele polemike o
primernosti izbranega kraja, in sicer zaradi
ilovnate zemlje in bližine vodotoka Koren.
Leta 1880 se je začela njegova uporaba. Na-
domestilo je starejše goriško pokopališče
Sv. Križa/Santa Croce, ki je bilo preblizu me-
sta, natančneje tam, kjer je danes v Gorici
Park spomina/Parco della Rimembranza. Le-
ta 1916 so pokopališče na Grčni zaradi bližine
poteka spopadov soške fronte opustili. Spo-
padi so ga hudo prizadeli. Po vojni je bilo si-
cer ponovno nekoliko urejeno. Leta 1918 je
Gorica začela uporabljati novo mestno po-
kopališče, ki danes leži prav med slovensko-
italijansko državno mejo (v smeri Vrtojbe) in
Ulico bratov Rusjan/Via Fratelli Rusjan. Po
drugi svetovni vojni je na solkanskem polju
začela rasti Nova Gorica (Di Bartolomeo
2010–2011: 38–41; Vuga 2018: 38–41; o tem
tudi: Nusdorfer Vuksanović 2017: 94–95; Ko-
sovel 2015: 44–47; spletni vir 1).
Na goriško pokopališče na Grčni ni veza-
na le ustna tradicija, ki se je ohranjala pri
okoliškem prebivalstvu, ampak tudi nekaj
korespondenčnih drobcev, ohranjenih v ar-
hivski zapuščini politika in odvetnika dr. He-
nrika Tume (1858–1935), ki se hrani na Razi-
skovalni postaji ZRC SAZU v Novi Gorici. Tu-
ma je nekaj pozornosti posvetil tudi proble-
mu prenašanja posmrtnih ostankov zasluže-
nih Slovencev, ki so bili pokopani na opušče-
nem pokopališču na Grčni. Posebne skrbi je
bil deležen naravoslovec in pisatelj Fran Erja-
vec (1834–1887), čigar spomenik danes stoji
na t. i. aleji slavnih mož v Novi Gorici.2 Po
njem so poimenovane ena izmed novogori-
ških osnovnih šol, osnovna šola s slovenskim
učnim jezikom v Štandrežu/Sant’Andrea pri
Gorici v Italiji, pa tudi ena izmed glavnih no-
vogoriških ulic, in sicer prav tista, ki mesto
najbolje povezuje z Gorico v Italiji, čeprav to
2 Današnji spomenik, ki je bil postavljen 15. oktobra
1972 in je delo kiparja Borisa Kalina, naj bi bil blizu
njegovega prvotnega groba (Pavšič 1973: 28–29;
Kosovel 2015: 48).
Milena Culiatti (Kuljat) v mladih letih (vir: družinski
arhiv Majde Nemec, Šempeter pri Gorici).
Izvestje 19 • 2022
38 ČLANKI ���
vlogo danes najbrž vedno bolj prevzema Ko-
lodvorska ulica ob Trgu Evrope/Piazzale del-
la Transalpina.
Fran Erjavec je od leta 1871 pa vse do
smrti poučeval na goriški realki. Nepričako-
vano je umrl 12. januarja 1887 v Gorici (Soča
14. 1. 1887, let. 17, št. 3, [1–2]; opomba v: Tu-
ma 1994: 25; Jevnikar 1977). Politik, publicist
in založnik Andrej Gabršček (1864–1938) je v
delu Goriški Slovenci. Narodne, kulturne, poli-
tične in gospodarske črtice (Ljubljana 1932–
1934) na kratko opisal nenadno smrt Frana
Erjavca, ki naj bi »pretresla vso Slovenijo in
dalje čez njene meje je šla vest o smrti zna-
menitega Slovenca, pisatelja in učenjaka«.
Izpostavil je, da so se pogrebnih slovesnosti
udeležili mnogi pomembni ljudje, med dru-
gimi tudi grof Franc Coronini, deželni po-
slanci, razna društva in nasploh velika mno-
žica ljudi. Zbrane je nagovoril dr. Josip Tonkli
(Gabršček 1932–1934: I, 250–251).3 Že kmalu
po njegovi smrti so se začela zbirati sredstva
za njegov spomenik. Osnoval se je poseben
odbor, katerega člani so bili učitelj in politik
Ivan Berbuč (1845–1924), literarni zgodovi-
nar Julij Kleinmayr (1847–1913), duhovnik in
politik Anton Gregorčič (1852–1925), pesnik
Simon Gregorčič (1844–1906) ter zdravnik
Andrej Lisjak (1849–1922). Odbor je organizi-
ral zbiranje sredstev za postavitev kamnite-
ga nagrobnega spomenika Franu Erjavcu in
za pomoč sirotam. Poziv je bil objavljen 28.
januarja 1887 v časopisu Soča, 1. februarja
1887 pa tudi na primer v Ljubljanskem zvonu.
K sodelovanju so vabili »vse rodoljube in ča-
stilce rajnkega narodnega buditelja in stro-
kovnjaka na znanstvenih poljih«. Prispevki
so se zbirali po večjih krajih, na veselicah in
shodih na Goriškem, pa tudi v Ljubljani. V po-
zivu je zaznati za tisto obdobje običajno po-
udarjeno nacionalno noto (Soča, 21. 1. 1887,
let. 17, št. 5, [2–3]; Ljubljanski zvon 1887, 7,
št. 2, 128). Podoben poziv je bil objavljen tudi
v časopisu Soča že 21. januarja 1887. V njem
je bil naveden tudi podatek, da sta bili takrat
Erjavčevi hčeri gojenki samostana v Škofji
Loki. Tam sta bili še vsaj januarja 1889 (Soča,
let. 17, št. 4, [1], let. 18, št. 3, [3], let. 21, št. 3,
[3]).
Dne 28. oktobra 1887 je časopis Soča po-
ročal, da se bo Erjavcu lahko postavilo velik
spomenik. Ker pa je bilo na kraju, kjer je bil
pokopan, premalo prostora, naj bi odbor ku-
pil »poseben prostor v gaju (do zdaj še malo
nasajen) ali parku«, kjer bi bilo dovolj prosto-
ra za postavitev večjega spomenika (Soča,
let. 17, št. 44, [3]). Postavitev spomenika pa
se je zavlekla (več o tem Soča, let. 17, št. 45,
[3], let. 18, št. 44, [3], let. 21, št. 3, [3]). Ka-
sneje je Andrej Gabršček izpostavil uspe-
šnost te pobude.4 Odbor je namreč zbral
precej sredstev, s katerimi so postavili lep
spomenik in finančno podprli Erjavčevi hčer-
ki, Ljudmilo in Mileno (Gabršček 1932–1934:
I, 251, 284). Dne 10. januarja 1890 je časopis
Soča poročal, da je Odbor za Erjavčev spo-
menik in ustanovo zbral 2651 goldinarjev ter
12 krajcarjev, ki so se hranili pri Goriški ljudski
posojilnici. Navedeni so bili tudi stroški, ki jih
je odbor imel, na primer z venci, pridobitvijo
posebnega prostora v pokopališkem parku,
prenosom posmrtnih ostankov Frana Erjav-
ca in njegovega prezgodaj umrlega sina itd.
Skupni stroški so znašali 844 goldinarjev in
61 krajcarjev. Veliko večino preostalega de-
narja sta dobili Erjavčevi hčeri oziroma njun
varuh Franjo (Fran) Ferfili, ki je prevzel tudi
skrb za spomenik. Kasneje naj bi ta obve-
znost prešla na hčeri (Soča, 1890, let. 20, št.
4 Soča je na primer objavljala darovalce in poročala o
dogodkih v zvezi z nabiranjem prispevkov (Soča, 21.
1. 1887, let. 17, št. 4, [3], št. 5, [3], št. 6, [3], št. 7, [3],
št. 8, [3], št. 9, [1, 3–4], št. 10, [3], št. 11, [3–4], št. 12,
[3], št. 13 [4], št. 14, [3]), št. 15, [3], št. 17, [3], št. 20,
[3], št. 21, [3], št. 23, [3], št. 25, [3], št. 26, [3], št. 28,
[1–2], št. 29, [1–2, 3], št. 30, [1–2], št. 31, [1–2], št. 33,
[3], št. 39, [3]).
3 Podrobno je o pogrebni slovesnosti poročal časopis
Soča, 21. 1. 1887 (Soča, let. 17, št. 4, [1–2]).
39
Izvestje 19 • 2022
��� ČLANKI
2, [3]). Na spomeniku so bili zapisani verzi Si-
mona Gregorčiča: »Bil mož si cel in učenjak
in zvest domovju sin; dokler bo živ Sloven še
kak, bo živel Tvoj spomin« (Marušič 2017).
Franc Ferfila je bil očitno skrben glede tovr-
stnih zadev, saj je leta 1891 poskrbel za pre-
nos posmrtnih ostankov dr. Karla Lavriča s
starega na novejše pokopališče na Grčni
(Gabršček 1932–1934: I, 296, II, 495). Franc
Ferfila (1845–1915) je bil dolgoletni direktor
goriške plinarne. Njegova sestra Marija Fer-
fila se je poročila s Franom Erjavcem. Andrej
Gabršček je Ferfilo opisal kot »zavednega in
narodnega Slovenca« ter kot »staro naro-
dno korenino iz Lavričeve dobe« (Gabršček
1932–1934: II, 495–496, citata v II, 495; Ve-
trih 1977) (Gabršček 1932–1934: II, 496).
Na tematiko goriškega pokopališča na
Grčni in na zadnje počivališče Frana Erjavca
se, kot že nakazano, navezuje tudi arhivska
zapuščina Henrika Tume (1858–1935), ki se
hrani na Raziskovalni postaji ZRC SAZU vNo-
vi Gorici. Gre za dve kopiji pisem, ki jih je Tu-
ma poslal Ljudmili Erjavec, hčerki Frana Er-
javca. Ljudmila se je rodila 14. aprila 1875 v
Gorici. Del mladosti je, kot omenjeno, preži-
vela v Škofji Loki. Maturirala je 18. julija 1894
v Gorici. Med letoma 1894 in 1909 je delova-
la v Šolskem domu v Gorici. V tem obdobju
je opravila tudi strokovni izpit (1897). Na
prelomu prvega in drugega desetletja 20.
stoletja5 je poučevala v Krminu/Cormons,
med 1915 in 1919 pa pri Sv. Jakobu v Trstu.
Andrej Gabršček je pohvalil Ljudmilino delo-
vanje pri »našem rodovitnem manjšinskem
delu«. Drugega marca 1912 naj bi bila »vrla«
blagajničarka na občem zboru podružnice
Družbe sv. Cirila in Metoda ter Bralnega dru-
štva, ki je potekalo na krminski šoli. Med voj-
no se je družina zatekla v Krško. Leta 1919 se
je Ljudmila preselila v Jugoslavijo, kjer je na-
to vse do konca leta 1934 poučevala v Lju-
bljani. V povojnem obdobju sta v Ljubljani bi-
vali tudi njena sestra in njuna mati Marija Er-
javec, ki je umrla leta 1941. Ljudmila je umrla
29. februarja 1960 v Lovranu (Gabršček
1932–1934: II, 272, 401, 496, citat II, 401; Bu-
fon [1965]: 163–165; Lavrenčič Pahor 1994:
19–21, 130).
V zgoraj omenjenem arhivu sta ohranjeni
dve kopiji Tumovih pisem Ljudmili Erjavec.6
Ni pa ohranjen noben njen odgovor. Prvo pi-
smo je datirano z 2. novembrom 1932 in se
nanaša na prenos posmrtnih ostankov Fra-
na Erjavca in Franja Ferfile (RP NG, šk. E, F,
fasc. Ljudmila Erjavec):
5 V Krminu naj bi po Lavrenčič Pahor 1994: 130
Ljudmila Erjavec poučevalamed letoma 1909 in 1911,
Andrej Gabršček pa jo je omenjal kot učiteljico v
Krminu še v marcu 1912 (Gabršček 1932–1934: 401).
6 V omenjenem arhivu je ohranjena tudi korespon-
dencamed Henrikom Tumo in Franom Erjavcem (RP
NG, šk. E, F, fasc. Fran Erjavec), deloma objavljena v
Tuma 1994: 85–88.
Milena Erjavec, hči Frana Erjavca v starosti
enaindvajset let (foto: A. Jerkič). Vir: Zbirka
upodobitev znanih Slovencev NUK.
Izvestje 19 • 2022
40 ČLANKI ���
2. novembra [193]2.
Velecenjena gospodična
Ljudmila Erjavec, učiteljica
Na ženskem ”Liceju“
Ljubljana, Šubičeva ul. 9
Dosedanji uspeh nabiralne akcije za spo-
menik Vašega pok. g. očeta je jako minima-
len, radi tega pričakujem, da svoj prispevek
po svoji moči povišate. Tudi družina Ferfila
se ni zglasila ter Vas prosim, da posredujete.
Radi bi spravili skupaj vsaj 500.-Lit. in mi-
slim, da bi s tem zagotovili prenos ostankov
Vašega pok. g. očeta in g. Franca Ferfila.
Z odličnim spoštovanjem
Na hrbtni strani istega lista je tudi kopija
pisma, ki ga je Tuma glede iste problematike
poslal vdovi politika in publicista Antona
Dermote (1876–1914).
2. novembra [193]2.
Velecenjena gospa
I.Dermota, vdova
Železniki nad Škofjo Loko.
Pisal sem vam radi groba in spomenika
Vašega sedaj pok. svaka dr. Antona Dermo-
ta. Dne 10. novembra t. l. je rok za priglasi-
tev, da se spomeniki na stroške sorodnikov
prenesejo ter ohranijo. Za vsak prenos je
stroškov približno 500.-Lit. V Gorici se je se-
stavil odbor, ki nabira darove v to svrho,
vendar reflektira pri družinah, ki so znane,
za izdatno pomoč. Vsled tega se še enkrat
obračam na Vas, da po možnosti pošljete
Din. 1000.-, oziroma, kolikor premorete, da
se prenesejo ostanki pok. dr. Antona Dermo-
ta in spomenik na novo pokopališče.
Z odličnim spoštovanjem
Tuma je Ljudmili Erjavec poslal še eno pi-
smo, s katerim ji je sicer le preposlal pismo
drugega pošiljatelja:
11. marca [193]3.
Velecenjena gospodična
Ljudmila Erjavec, učiteljica
Ljubljana, Bleweisova c. 11
Danes sem prejel od g. Mateja Primožiča
iz Gorice pismo, kateremu je bilo priloženo
pismo, ki Vam ga pošiljam. Čital ga seveda
nisem. Po želji g. Primožiča Vam ga prila-
gam.
Z odličnim spoštovanjem
Izmed treh na tem mestu objavljenih pi-
sem izstopata prvi dve, ki kažeta Tumova
prizadevanja po prenosu posmrtnih ostan-
kov Slovencev, ki so na prelomu 19. in 20.
stoletja delovali v prid slovenske skupnosti,
z opuščenega goriškega pokopališča na Grč-
ni na novejše goriško pokopališče. V teh pri-
merih gre za Frana Erjavca, Franja Ferfilo in
Antona Dermoto.
Na novo goriško pokopališče so bili Er-
javčevi posmrtni ostanki preneseni leta 1932
(Kosovel 2015: 48). Erjavčev grob, za katere-
ga danes skrbijo štandreški prebivalci in šo-
larji, je ob grobu dr. Karla Lavriča. Ni znano,
kdaj so bili na novo pokopališče preneseni
Lavričevi posmrtni ostanki (Marušič 2017).7
O Erjavčevih hčerah žal ni veliko podat-
kov. V Ljubljanskem zvonu je leta 1935 izšel
krajši prispevek Ljudmile in Milene Erjavec,
datiran z decembrom 1934 v Ljubljani in na-
slovljen Glose. Opombe k »Zbranemu delu
Frana Erjavca«. V njem sta sestri zavračali
mnoge trditve, ki jih je zapisal Anton Slo-
dnjak (1899–1983), urednik Erjavčevega
Zbranega dela (Ljubljana: Jugoslovanska
knjigarna, 1934–1939). V prvem zvezku naj bi
Slodnjak zapisal marsikateri nepravilen po-
datek iz Erjavčevega zasebnega življenja, ki
naj bi ranil »rodbinsko čast«. Sestri sta na
7 Omenjena grobova na pokopališču v Gorici je leta
1968 obnovil Klub starih goriških študentov, leta
2015 pa je za to poskrbel Kulturni dom Gorica
(Marušič 2016: 176).
41
Izvestje 19 • 2022
��� ČLANKI
primer zavrnili namige o slabih odnosih med
Franom Erjavcem in njegovim bratom Miha-
elom zaradi ljubezni iz mladosti, o siroma-
štvu očetove primarne družine itd. Poleg te-
ga sta branili ugled svoje staremame, Frano-
ve matere Elizabete Erjavec, rojene Bezlaj.
Zavrnili sta namigovanja na njeno neprimer-
no življenje zaradi vnovične poroke. Med
drugim sta izpostavili, da je bil njun oče dru-
žaben človek in da se je na primer v Gorici
družil s slovenskimi in nemškimi prijatelji ter
sodelavci. V njihov dom v Gorici naj bi redno
zahajali notar Ignacij Gruntar (1844–1922),
pesnik Josip Pagliaruzzi (1844–1922) in Si-
mon Gregorčič (Erjavec 1935: 59–61). Ohra-
nila se je fotografska zapuščina družine Erja-
vec. Franova hči Milena je zbirko fotografij
družine ter več zaslužnih Slovencev prepu-
stila Narodni in univerzitetni knjižnici v Lju-
bljani (Bufon [1965]: 165).
Leta 1947 se je na solkanskem polju zače-
la gradnja Nove Gorice. Tone Virant, ki je leta
1948 sodeloval pri gradnji novega mesta v
okviru 4. slovenske mladinske delovne bri-
gade, se je petdeset let kasneje spominjal,
da jih je Primorska »sprejela s pesmijo in ve-
seljem, kakršnega ne prej ne kasneje nismo
več doživeli« (Virant 2017: 153). Glede obmo-
čja, kjer so potekala dela, pa je zapisal: »Ob-
močje sedanje Nove Gorice je bilo takrat ne-
poseljeno.8 Zemljišče je bilo večinoma mo-
čvirnato, poraslo z visoko travo, in Divje po-
ljane so bile zanj kar pravo ime. Naši brigadi
je pripadala čast, da smo v tej divjini začeli z
zemeljskimi deli. Danes, ko je na gradbiščih
vse polno delovnih strojev, je težko razume-
ti, s kakšnimi težavami smo se spoprijemali
takrat. Naši ‚stroji’ so bile le naše roke, kram-
pi, lopate, macole, svedri in samokolnice.«
(Virant 2017: 154). Nova razmejitev, ki je raz-
delila nekdaj povezano območje, tudi Gorico
in njeno okolico, je močno zaznamovala po-
vojno življenje. Prebivalstvo vzhodno od
vzpostavljene nove razmejitve med Jugosla-
vijo in Italijo je nujno potrebovalo urbano
središče. Z zanosom se je tako na solkan-
skem polju, kjer so bili tudi ostanki opušče-
nega goriškega pokopališča, začela graditi
Nova Gorica.
VIRI IN LITERATURA
VIRI
Arhivski vir
RP NG – Raziskovalna postaja ZRC SAZU v Novi
Gorici, Nova Gorica: Arhiv dr. Henrika Tume. Kore-
spondenca.
Časopisni viri
Ljubljanski zvon. Leposloven in znanstven list
1887, let. 7, št. 2, 128. Http://www.dlib.si/details/UR-
N:NBN:SI:DOC-F2YCKGIF.
Erjavec, L. 1935. Glose. Opombe k »Zbranemu
delu Frana Erjavca«. V: Ljubljanski zvon, let. 55, št. 1.
Https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-
T04ZFUV9/?pageSize=25&sortDir=ASC&sort=
input&fformattypeserial=article&query=%27rele%25
3dLjubljanski%2Bzvon%40AND%40date%3D1935%40
AND%40issue%3D1%27.
Soča 1887–1890, let. 17–20. Https://www.dlib.si/
details/URN:NBN:SI:spr-0KXWQ2PM.
Objavljeni viri
Tuma, H. 1994: Pisma: osebnosti in dogodki
(1893–1935) (ur. Branko Marušič). Ljubljana: Zgodo-
vinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU; Trst: Devin.
Ustni viri
Ustni vir 1 – Milena Komel (1925–2021), Krom-
berk.
Ustni vir 2 – Majda Nemec (1949), Šempeter pri
Gorici, 30. 8. 2022, 24. 11. 2022.
LITERATURA
Bufon, Z. [1965]: Fran Erjavec na Primorskem. V:
Jadranski koledar 1966. [Trst]: Založba tržaškega ti-
ska, 163–165.
8 Franjo Mozetič iz Bilj se na primer spominja, da »v
mestu ni bilo ničesar razen Frnaže, hiše in
pokopališča« (Kolenc 2017: 18). Dejansko je bilo na
območju manjše število hiš oziroma domačij (Rosa,
Uršič 1998: 4).