237 OCENE IN POROČILA, 233–2462022 stoletnem razvoju zemljiškega gospostva, zasnovana na celovitem, izčrpnem pregledu ohranjenih doku- mentov. Zato lahko upravičeno pričakujemo, da se bo potrdila za nepogrešljivo pomagalo pri prihodnjih raziskavah zgodovine gospostva Negova, avtorici in založniku pa iskreno čestitamo za svež prispevek k slovenski krajevni zgodovini. Tomaž Lazar Boris Golec: Slovenska posebnost – dvorec Podšentjur v Podkumu. Od nenavadnega nastanka do desetih rodov rodbine Čop. Ljubljana: Založba ZRC, 2020, 297 strani (Thesaurus memoriae, Dissertationes 14). Republika Slovenija se lahko upravičeno ponaša z izjemno bogato grajsko zapuščino, o kateri pričajo številni ohranjeni gradovi in dvorci, njihove razvaline ali pa le še stare upodobitve in omembe v pisnih vi- rih. Zaradi neugodnih družbenopolitičnih razmer je bilo zanimanje zanjo dolgo odrinjeno na rob, zato so raziskave pravi zalet dobile šele v zadnjih desetletjih. Raziskovalci se zadnja leta v večji meri ukvarjajo s preučevanjem manj znanih grajskih objektov, tako z vidika njihovega stavbnega razvoja kot tudi gene- ze gospostva in historiata lastnikov. Pred kratkim je na tem področju pomembno delo prispeval priznani slovenski zgodovinar Boris Golec, ki je temeljito ob- delal in izčrpno predstavil strokovni in širši javnosti skoraj neznani dvorec Podšentjur v Št. Juriju pod Ku- mom, danes Podkumu. Visoko v Posavskem hribovju ležeči dvorec ima precej zanimivejšo zgodovino, kot bi lahko sodili po njegovi skromni podobi, ki prej kot na grajsko stav- bo spominja na večjo kmečko domačijo. Presenetljiv je že njegov nastanek, saj se je v drugi polovici 16. stoletja razvil iz prvotno podložniške, nato svobod- niške posesti kmetov Zavrlov. Druga posebnost je dolgotrajno lastništvo Čopov, kajti ti so danes na Slovenskem najstarejša od dveh oziroma treh rodbin graščakov neplemiškega izvora. Njihove korenine namreč segajo v leto 1748, zdaj pa na nekdanji gra- ščinski posesti gospodari že deveti rod. Obstaja pa še tretja posebnost Podšentjurja, in sicer dejstvo, da sta v prejšnjem stoletju utonila v pozabo tako spomin na njegov nekdanji grajski status kot tudi na Čope kot graščake in zemljiške gospode. Monografija je razdeljena na šest tematsko zao- kroženih poglavij. V uvodnem delu je najpomemb- nejše tretje podpoglavje, v katerem avtor na sedmih straneh strnjeno in pregledno povzema vsebino knjige. To je v veliko pomoč bralcu, ki o dvorcu in njegovih lastnikih potrebuje le osnovne informacije, za lažje razumevanje besedila pa so mu na voljo še tabela s seznamom vseh lastnikov od najzgodnejših oprijemljivih začetkov do današnjih dni in dva zem- ljevida. Naslednja štiri poglavja so jedro monografije. V prvem od njih je avtor podrobno opisal zanimiv nastanek dvorca in njegovo lokacijo ter posvetil ve- liko pozornosti obravnavi njegovega v resnici nikoli popolnoma standardiziranega imena, nazadnje pa je nekaj besed namenil še stavbnemu razvoju poslopja in predstavitvi virov. Historiatu lastnikov dvorca so odmerjena naslednja tri poglavja. Sledijo si po krono- loškem vrstnem redu, vsebinsko pa so razdeljena gle- de na stan imetnikov gospostva. V prvem sklopu se je pisec spopadel z izjemno zahtevnim vprašanjem časa in načina geneze podšentjurskega gospostva. Kot v številnih drugih primerih tudi v tem zaradi pomanj- kanja virov točnega odgovora ni bilo mogoče podati, prav tako ostaja odprto vprašanje, kdaj so se Zavrli iz podložnikov prelevili v ene največjih svobodnikov na Kranjskem. Kljub vsem preprekam je avtorju uspelo po zaslugi odličnega poznavanja arhivskega gradiva in analogij prepričljivo pojasniti vse ključne procese ter raziskati izvor rodu prvih graščakov. V naslednjem poglavju, ki pokriva obdobje od prve polovice 17. do srede 18. stoletja, so zajeti vsi plemiški lastniki dvorca. V nekaj več kot sto letih se jih je zvrstilo kar devet, večini pa je skupno, da so ga posedovali le kratek čas in da niso prebivali v njem. Med lastniki Podšentjurja srečamo več zna- 238 OCENE IN POROČILA, 233–246 2022 nih rodbin, kot so Galli baroni Gallensteini, baroni Apfaltrerji, baroni Čečkerji in Valvasorji. Posebna dragocenost tega poglavja so zelo poglobljene genea- loške študije vseh lastnikov gospostva ter njihovih rodbin in ožjega sorodstva. Te so uporabne zlasti za raziskovalce kranjskega plemstva, gradov in lokalne zgodovine, bralcu pa nudijo dober vpogled v socialno mobilnost novoveške družbene elite. Peto poglavje, zadnje v osrednjem delu monogra- fije, pokriva obdobje od leta 1748 do danes in prikazu- je zgodovino rodbine Čop. Izčrpno je predstavljenih le prvih pet gospodarjev iz tega rodu, pod katerim je dvorec z gospostvom postopno izgubljal svoj graščin- ski status in nazadnje postal velika kmetija. Celoten proces je prikazan zelo natančno, zato lažje razume- mo, zakaj sta v prejšnjem stoletju potonila v pozabo spomin na Čopovo hišo kot nekdanji dvorec ter na Čope kot graščake in zemljiške gospode. V zadnjem sklopu je poleg seznama virov in literature še izčrpen nemški povzetek, zahvaljujoč kateremu so dognanja dostopna tudi tujim strokovnjakom. Po zaslugi v mnogih pogledih izjemnega dela lahko dolgo pozabljeni dvorec na Kumljanskem uvr- stimo v relativno majhno skupino grajskih objektov v Sloveniji s temeljito raziskanim in predstavljenim historiatom. Zelo malo je namreč takšnih, katerih nastanek, kronologijo lastnikov, stavbni razvoj in vse druge vidike poznamo tako dobro kot pri Pod- šentjurju. Monografijo odlikujeta bogat znanstve- ni aparat ter širok nabor virov in literature. Delo je prvovrstno tudi v metodološkem smislu, saj v veliki meri temelji na obdelavi velike količine raznovrstne- ga arhivskega gradiva in dokazuje avtorjevo izjemno iznajdljivost pri iskanju manjkajočih podatkov. Opo- zoriti je treba zlasti na uporabo matičnih knjig, ki so pomagale rešiti marsikatero vprašanje. Monografija ni samo dragocen doprinos slovenski kastelologi- ji, temveč tudi lokalni zgodovini severnega obrobja Dolenjske in poznavanju obravnavanih plemiških in kmečkih rodbin. Jernej Kotar Simon Rutar in Beneška Slovenija (ur. Danila Zuljan Kumar in Petra Kolenc). Ljubljana: Slovenska matica, soizdajatelj ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, 2021, 171 strani. Slovenska matica in Znanstveno raziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, natančneje Raziskovalna postaja ZRC SAZU v Novi Gorici, sta 2. septembra 2020 v Ljubljani organizira- li posvet o Simonu Rutarju (1851‒1903) in Beneški Sloveniji. Simon Rutar, rojen v vasi Krn, je bil eden od prvih slovenskih izšolanih zgodovinarjev. Objavil je pomembna dela za slovensko historiografijo, na primer Zgodovino Tolminskega (1882), delo Pokneže- na grofija Goriška in Gradiščanska (1892‒1893), Sa- mosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra (1896‒1897), delo Beneška Slovenija (1899) itd. Konferenčni zbornik obravnava Beneško Slo- venijo ter življenje in delo Simona Rutarja. Robert Devetak predstavlja življenjsko pot in delovanje tega pomembnega slovenskega intelektualca, Peter Mikša pa med drugim njegovo delovanje na področju slo- venskega društvenega življenja. Karla Kofol obravna- va Rutarjevo delo in ohranjanje spomina nanj na po- dročju muzejske stroke. Jernej Zupančič predstavlja geografijo Beneške Slovenije in izpostavlja njen peri- feren značaj, natančneje njeno geografsko, jezikovno in politično »robnost« ter tudi »robnost« v okviru slo- venske skupnosti v Italiji. Prispevek Giorgia Banchi- ga pa obravnava širši zgodovinski kontekst plebiscita iz leta 1866, ki je bil zgodovinsko prelomen za Be- neško Slovenijo. Analizira se torej izredno pomemb- no tematiko, ki je bila deležna različnih interpretacij nacionalnih historiografij. Banchig pa opozarja na zmotne interpretacije zgodovinske odločitve Be- neških Slovencev za politično pripadnost Italiji, saj dogajanje analizira z vidika razumevanja predhodnih slabih izkušenj prebivalstva s francosko in avstrijsko oblastjo. Branko Marušič obravnava začetke knjiž-