a i k••r^•oooö^•o¿x•^•oöa•oö^•>•öoo^••?>•>•^»©ööô©o Filip Čuček ŽENSKE • VOLILNE MAHINACIJE •• OBČINSKIH VOLITVAH V OBČINI CELJE OKOLICA V LETIH 1883/84 Uvod Če je leta 1848 Celje dajalo vtis bolj slovenske- ga kot nemškega mesta, se je po obnovi ustav- nega življenja počasi spreminjalo v »nemško trdnjavo«, ki so jo lokalni celjski Nemci posku- šali razglašati za »pranemško mesto«, ki da so ga ustanovili nemški kolonisti na ruševinah antične Celeie. Od leta 1867 ni bilo v občinskem odbo- ru niti enega Slovenca, slovensko meščanstvo je bilo šibko in kljub izjemni aktivnosti Štefana Kočevarja je slovenska stvar v mestu nazadovala. Razmere so se začele spreminjati šele ob koncu sedemdesetih let, ko je z nastopom Taaffejeve vlade nastopil boljši čas za avstrijske Slovane. Po prihodu Josipa Serneca (1877) se je v mestu ob Savinji počasi začela krepiti slovenska stran- ka. To so posredno pokazale že deželnozborske volitve 1878, na katerih sta v celjski kmečki kuriji zmagala slovenska kandidata, delež slovenskih glasov v mestni kuriji pa se je okrepil. Uspeh so Slovenci ponovili tudi pri državnozborskih volit- vah 1879. Krepitev slovenske stranke v nemškem Celju pa se je kazala tudi na druge načine. Pod . vodstvom agilnega Josipa Serneca je svoje delo obnovila celjska čitalnica, ki je postala središče celjskih Slovencev. Po zaslugi Miha Vošnjaka in Josipa Serneca so 1881 Slovenci v Celju ustano- vili celjsko Posojilnico, leta 1883 pa Zvezo slo- venskih posojilnic. Hkrati so intenzivirali svojo aktivnost v celjski okoliški občini, ki je kot ne- kakšen obroč oklepala mesto. Čeprav je bila občina Celje-okolica po veliki večini prebivalstva slovenska, je v njenem občin- skem odboru v času po obnovi ustavnega življe- nja postopoma prevladala »nemška« stranka. Na občinskih volitvah leta 1874 je Slovencem uspe- lo dobiti večino odborniških mest, tako da so za župana postavili svojega kandidata Karla Šaha, kmeta v Liscah.1 V času Šahovega županovanja sta bili ustanovljeni okoliška deška ljudska šola in dekliška ljudska šola šolskih sester s sloven- skim učnim jezikom.2 Toda že pri naslednjih ob- činskih volitvah leta 1878 se je tehtnica nagnila na stran »nemške« stranke, ki je za župana posta- vila Antona Malleja, posestnika in gostilničarja na Spodnji Hudinji.3 V spremenjenem politič- nem položaju v Avstriji po Taaffejevem prihodu na oblast (1879) se je »nemška stranka« v celjski okoliški občini z vedno večjo nenaklonjenostjo odzivala na slovenske kulturne zahteve. Župan Anton Malle, ki je v času Šahovega županovanja ' Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice, II. del, Celje 1974, str. 87-88. 2 Orožen, str. 88. 3 Ibidem. ZGODOVINA ZA VSE leto XI. 2004. št. 2 podprl prošnjo občine za ustanovitev dekliške ljudske šole šolskih sester, je že leta 1882 odloč- no nasprotoval »slovenizaciji« gimnazij, kot jo je zahtevala resolucija dr. Josipa Vošnjaka.4 Zato je na začetku osemdesetih let postal eden izmed glavnih ciljev vedno bolj samozavestnih celjskih Slovencev, da občino Celje-okolica spet iztrgajo iz rok »narodnih sovražnikov«.5 Ponovna osvojitev te pomembne občine za celjske Slovence ni bila sama sebi namen. Z zma- go na volitvah so si želeli ustvariti dobro izhodiš- če za «naskok« na celjsko «nemško trdnjavo«. Po slovenski zmagi na občinskih volitvah v Ljubljani leta 1882 naj bi namreč na vrsto prišlo Celje. Na občinske volitve, razpisane za december 1883, sta se začeli nemška in slovenska stranka pripravljati že zgodaj jeseni 1883. Dobro sta se zavedali, da bo za zmago potreben vsak glas. Nemška stran je lahko računala z zmago v I. volil- nem razredu, v katerega je bilo - po volilnem ime- niku - uvrščenih 39 najvišjih davkoplačevalcev. (Najvišji davek je plačala Cinkarna, skoraj 353 goldinarjev, najnižji davek je znašal nekaj čez 46 goldinarjev). Slovenska stran je lahko računala na tesno zmago v II. volilnem razredu, v katerem sta bila 102 volilna upravičenca. V tej skupini je bilo precej okoliških kmetov in raznih obrtni- kov, najnižji davek je bil 21 goldinarjev in pol. Za zmago na volitvah je bil tako odločilen III. vo- lilni razred, ki je štel 492 volilnih upravičencev (najnižji davek je znašal 2 krajcarja). Ker je bila v tretjem volilnem razredu med volivci skoraj polovica celjskih meščanov, ki so imeli posestvo izven mesta in v povprečju plačevali med dva in tri goldinarje direktnega davka, se je pred obe stranki postavilo vprašanje, kako doseči zmago v tem razredu.6 Iz vsakega razreda je bilo izvol- jenih osem občinskih odbornikov in štirje na- domestni možje. Občinski zastop je sestavljalo torej štiriindvajset odbornikov, še dvanajst pa je bilo nadomestnih mož.7 Boj za pooblastila Celjski Nemci, ki so kot lastniki njiv in vrtov v okolici mesta imeli volilno pravico v III. vo- lilnem razredu, so se dobro zavedali, da bo za zmago v razredu najnižjih davkoplačevalcev (in s tem zmago v celoti) treba napeti vse sile. In ko so razmišljali o najustreznejši politični taktiki v predvolilnem boju, so kmalu prišli do »pamet- ne« rešitve. Najlažjo pot do zmage so videli v »pridobitvi« volilnih pooblastil ženskih volilnih upravičenk, ki v skladu z občinskim volilnim re- dom niso smele voliti osebno.8 Na tem je počivala taktika nemške stranke. Če- prav so bile volitve razpisane za čas med 17. in 19. decembrom 1883, je nemška stran začela s pred- volilnimi aktivnostmi že sredi septembra. Po vo- litvah je Slovenski gospodar ugotavljal, da so »že meseca septembra, ko naša stranka od volitev ni vedela nič, nemčurji od vdov in žensk pobirali pooblastila«? Tajniku okoliške občine Franzu Hofmannu, občinskemu slugi Pavlu Tomažiču in Albertu Lutzu je že do srede oktobra brez več- jih težav uspelo prepričati 27 volilk, da so svoje volilno pooblastilo zaupale nemški stranki, »v ta namen, da bi kdo za nas in v našem imenu pri občinskih volitvah celjske okolice za nas ali na- mesto nas volil in glasoval«}0 Pridobljena poob- lastila so nemški stranki zagotavljala zmago tudi v tretjem volilnem razredu. 4 Ibidem. 5 O Nemcih v Celju glej: Janez Cvirn, Trdnjavski trikotnik, Založba obzorja, Maribor 1997. 6 Zgodovinski arhiv Celje (dalje: ZAC), Občina Celje oko- lica (OCO), a. š. 18, Volilni imeniki I, II. in III. volilnega razreda (1883). 7 Deutsche Wacht (dalje: DW), 20. 12. 1883. * Po zakonu, kije marca leta 1862 postavil temeljne smer- nice občinske ureditve, so se občinski volilni upravičenci delili v dve skupini. Prva skupina je imela volilno pravico zato, ker je plačevala določen davek, druga skupina je imela volilno pravico glede na svoj položaj, službo ali iz- obrazbo. Za Štajersko so veljali vsi, še tako majhni direk- tni davki, medtem ko drugih pogojev ni bilo. Pogoj za ob- činsko volilno pravico j e bilo avstrijsko državljanstvo. Sta- rost in polnoletnost nista bila določena, prav tako ni bil pogoj moški spol. Občinska volilna pravica je bila vezana na davke in ne na človeka. Kdorkoli je bil obdavčen, je imel volilno pravico (moški, ženska, otrok, ustanova itd.). V inteligenčni volilni skupini so volili v splošnem duhov- niki, državni in deželni uradniki, upokojeni oficirji, vo- jaški uradniki, profesorji in učitelji, pa tudi osebe, ki so si posebej pridobile meščanski naslov. Edini pogoj za volil- no pravico članov te skupine je bilo članstvo v občini. Ta skupina je na Štajerskem spadala v prvi volilni razred. V obeh skupinah so imele volilno pravico tudi ženske, niso pa imele pravice osebnega glasovanja, kakor otroci ali osebe pod varuštvom. Ženska občinska volilna pravica nikakor ni bila znak priznanja ženske enakopravnosti, temveč le neposredna povezava volilne pravice z davki in v drugi skupini s položajem oziroma s poklicem (uči- teljice). Namesto poročene ženske je tako glasoval mož, namesto vdove, ločenke ali neporočene pa moški, ki ga je zato pooblastila. Več o občinskih volitvah in občinski volilni pravici glej: Vasilij Melik, Volitve na Slovenskem, Slovenska matica, Ljubljana 1965. 9 Slovenski gospodar (dalje: SGp), 20. 12. 1883- '" ZAC, OCO, a. š. 18, Preklic volilnih pooblastil, dopis na okr. glavarstvo (15.12.1883). VSE ZA ZGODOVINO Filip Čuček. ŽENSKE IN VOLILNE MAHINACIJE PRI OBČINSKIH VOLITVAH ... ZGODOVINA ZA VSE Slovenska stranka se je nemškega manevra za- vedla tik pred volitvami. Slovenskim agitatorjem z agilnim Janezom Likarjem, uslužbencem celj- ske Posojilnice, je večino »zapeljanih« slovenskih volilnih upravičenk uspelo prepričati, da so dva dni pred volitvami preklicale svoja nemški stran- ki dana volilna poooblastila in da so nova po- ooblastila izročile Slovencem. »Akoravno je mo- rebiti datum na tistih pooblastilih (Vollmacht) še le nekaj dni ali par dni ali tudi le en dan pred volitvami postavljen in zapisan in čeravno so znabiti na njih podpisane postavne priče, mi 'vendar zdaj s tem tukaj očitno v pričo 2 mož in podpisanih prič tiste takoimenovane Vollmacht ali pooblastila preklicema, tako da nimajo nobe- ne veljave in odločno izrečemo, daje tisti datum na omenjenih /.../ Vollmacht krivo zapisan in daje bila povsod pri podpisu ali podkrižanju le samo ena priča zraven. Ob enem naznanimo, da smo preklic /.../ pooblastil naznanile tistim možem, kterisojih nam pobrali in da smo pro- sile volilno komisijo in tudi tirjale da komisija vse one/.../Vollmacht pri volitvi zavrže in jih kot neveljavne spozna. Ravno tako smo terjale od volilne komisije naj imajo pri volitvi veljavo tista naša-slovenska-pooblastila, ki so postavno pod- pisana vpričo 2 mož in ki so slovenska.«11 Toda volilna komisija preklica volilnih poob- lastil ni upoštevala. Kljub protestu prisotnega »vladnega komisarja g. Felicettija, ki je volilni komisiji svoj protest zoper to neopravičeno po- stopanje naznanil«, je volilna komisija, v katero je »dozdanji župan znani nemškutar Male po- klical same nemčurje«, s preklicem vred zavrgla dvaindvajset novih, slovenskih pooblastil in pri- znala volilno pravico nasprotni stranki s poob- lastili iz meseca septembra in oktobra. V III. vo- lilnem razredu smo »zgubili torej 22 glasov, torej razloček 44 glasov na našo škodo«, je poročal Slovenski gospodar dan po volitvah. »Po tem ta- kem smo propali, seveda le za ta čas, dokler na- mestnija našo pritožbo /.../ ne reši, potem bodo imeli naši kandidati večino. Nasprotna stranka dobila je okoli 150 naša okoli 130 glasov, a potem bo to narobe, naša 150 in una 130 glasov.«u Pritožbe Po volitvah slovenska stran ni mirovala, ampak je s pritožbami na štajersko namestništvo po- skušala razkriti manipulacijo nemške stranke z .volilnimi pooblastili. Neža Knez, posestnica na Ostrožnem, je v pritožbi navedla, da jo je »konec meseca septembra občinski sluga Tomažič na celjsketn trgu vprašal, kdo bo pri občinski volit- vi 'za njo volil'.« In nadaljevala: »Odgovorila sem mu, daje za to še čas in da se bodo o tem že mož- je zmenili. Pri tein nisem Tomažiču nobenega križa - kot podpisa - naredila. Zdaj pa sem zve- dela, da je pri volitvi dne 17. 12. 1883 za mene volil dr. Glantschnigg, akoravno sem okoli 14. 12. 1883 dala volilno pooblastilo edino le Marku Videmšku in sem le edino to pooblastilo vpričo Soma in Škorjanca podkrižala. Kljub temu pa je volilna komisija to edino veljavno pooblastilo zavrgla in voliti je smel dr. Glantschnigg, čeprav je imel neveljavno pooblastilo.« Podobno izjavo sta podali še posestnici Katarina Macur in Mica Reberšak; v njej sta zatrdili, da nista podpisali no- benega drugega pooblastila kot slovenskega.13 Tudi deset drugih volilnih upravičenk je v pri- tožbi seznanilo deželno namestništvo v Gradcu z ravnanjem občinskih oblasti pred volitvami. Občinski sluga Tomažič naj bi jih septembra na- govarjal k podpisu volilnih pooblastil za to, »da bo še nadalje ostal Malle Anton župan v celjski okolici«. Pri tem naj bi jim zatrjeval, da se bodo v primeru zmage slovenske stranke zagotovo povišali davki in da bo občina morala vrniti Ia- vantinskemu knezoškofu 10.000 goldinarjev, ki jih je prispeval za gradnjo poslopja dekliške šole šolskih sester. »Ko so se pozneje razpisale volitve za občinski zastop v celjski okolici sta nas pa dva poštena moža, namreč Janez Likarin Janez Kor- že s prijaznimi besedami podučila, da se nam ni treba bati zavoljo večjega davka ako se izvo- lijo Slovenci v občinski zastop. [...] Tema dvema smo torej prostovoljno izročile nova pooblastila, obenem pa smo na teh pooblastilih preklicale prejšnja - Tomažiču dana - pooblastila. Prejš- nja pooblastila smo preklicale tudi s posebnimi vlogami na okrajno glavarstvo, volilno komisijo itd. En dan pred volitvami smo zahtevale stara pooblastila tudi od Tomažiča, ki pa •••• jih ni vrnil. Kasneje smo zvedele, da so namesto nas volili slovenski stranki nasprotni možje, naša veljavna pooblastila pa je volilna komisija za- vrgla. Zato prosimo visoko • kr. namestništvo naj blagovoli zavreči tiste glasove, katere so si po krivem prišteli nasprotniki Slovencev in naj se slovenskim kandidatom prištejejo tisti glaso- vi, ki jih je volilna komisija zavrgla.« Tomažič naj bi po volitvah znova nadlegoval omenjene " Ibidem. 11 SGp, 20. 12. 1883. u ZAC, OCO, a. S. 18, izjava Neže Knez (22. 12.1883), izja- va Katarine Macur (23. 12. 1883); izjava Mice Reberšak (24. 12. 1883). VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XI. 2004. št. 2^ ženske in jim prigovarjal k ponovnemu podpisu pooblastil, saj da »morda zadnja volitev ne bo nič veljala, da čepa bojo slovenski odborniki iz- voljeni, potem bodo višji davki«. Tokrat mu niso nasedle, v pritožbi pa so prosile namestništvo, naj Tomažiču prepove, »da nas na taki način in gerdo vižo in tudi druge ljudi v celjski okolici« straši, moti, bega in nadleguje.14 Večjo težo kot pritožba zgoraj omenjenih žensk je imel gotovo ugovor dvornega svetnika Konrada Wassitscha, upokojenega generalnega konzula in lastnika graščine Gornji Lanovž. Ko je v pritožbi na štajersko namestništvo utemelje- val nepravilno postopanje volilne komisije v III. volilnem razredu, ki da bi morala upoštevati pre- klic ženskih volilnih pooblastil nemški stranki in nova pooblastila za slovensko stranko, je ugoto- vil, da »bise moralo od 148glasov do 154glasov nasprotne stranke 22 glasov ali vsaj 17 glasov odpisati in jih pripisati narodnim kandidatom«. Dalje je ugotavljal, da so za enajst žensk volili moški, ki niso niti njihovi soprogi, še manj pa oskrbniki posestev, kot je določal tretji odstavek četrtega člena občinskega volilnega »reda«. »Zato se mora teh 11 glasov odpisati od nam naspro- tne stranke.« Še šest glasov je prištel, ker je volil- na komisija »rihterjem« šestih občinskih zemljišč prepovedala voliti, ker naj ne bi imeli urejenih pooblastil, medtem ko je nekemu drugemu do- volila. Po šestem členu občinskega volilnega »reda« kot zastopniki korporacij niso potrebovali posebnih pooblastil za volitve. Ker so hoteli gla- sovati »za našo stranko, smo tedaj zavoljo tega izgubili 6glasov«. Spisek napak je rasel. Leopold Wambrechtsamer je volil namesto Ane Higer- sperger, čeprav bi moral dolžnost namesto nje opraviti njen mož, stotnik Higersperger. Na dan volitev je dobil dr. Filipič pooblastilo od Marije Zemene, ki pa ga je volilna komisija zavrgla in upoštevala prejšnje pooblastilo in pooblaščen- ca, ki je volil za nemško stranko. Po vsem našte- tem so ostali slovenski kandidati III. volilnega razreda po neupravičeno izgubljenih 29 glaso- vih in nasprotni stranki pripisanih 35 glasovih v manjšini. Po njegovih besedah je bila slovenska stran oškodovana za 64 glasov.15 Nepravilnosti je našel tudi v II. volilnem razre- du. Za slovensko stranko je volil Martin Kovač, njegovo glasovanje pa je volilna komisija razvelj a- vila, čeprav je bil prisotni vladni komisar Felicetti nasprotnega mnenja. Namesto volivca Franceta Juraška je s pooblastilom volil pristaš nemške stranke Jessernigg, ki pa ni bil oskrbnik Juraško- vega posestva. Pooblaščenec Helene Sokol je bil njen mož, toda volilna komisija ga je zavrnila z utemeljitvijo, da ni avstrijski državljan. Dejansko je prišel iz Ogrske, bil »redno odpuščen iz ogr- skega državljanstva« in že trideset let živel v tem okraju. Volilna komisija je ravnala še toliko bolj samovoljno, ker je »že neštetokrat namesto svoje žene volil«. Za Jožefino Kus je glasoval »neki mla- doletni tujec«, ki ni bil oskrbnik njene posesti. Po vsem naštetem so bili namesto treh slovenskih kandidatov izvoljeni v občinski zastop trije nem- ški liberalci. Namestništvo je Wassitsch naprošal, naj »glede III. volilnega razreda spozna za od- bornike in namestnike slovenske kandidate, v II. razredu pa naj spozna za odbornike naše 3 kandidate in ne nasprotne, ali pa naj v obeh na- vedenih volilnih razredih razpiše novo volitev«}6. Podoben ugovor je poslal namestništvu še Janez Likar, ki je - enako kot Konrad Wassitsch - nava- jal, da je bila volilna komisija pristranska in da so bila določena volilna pooblastila neveljavna; za- hteval je podrobno preiskavo in razveljavitev ne- pravilno pridobljenih glasov nemške stranke.17 Zaradi opisanih volilnih mahinacij je slovenska stranka s sklonjeno glavo zapuščala volilni boj. V III. volilnem razredu je zmagala nemška stranka. VII. volilnem razredu je slovenski stranki uspelo v občinski odbor spraviti le pet (od osmih) kan- didatov, medtem ko trije zaradi nepravilnega po- stopanja volilne komisije niso bili izvoljeni. V I. volilnem razredu so nemški »ustavoverci« dobili večino, s tem pa so zmagali tudi v občinskem od- boru. Slovenski gospodar je optimistično zapi- sal, da bo kljub temu po ugodno rešeni pritožbi »občinski zastop celjske okolice imel dye tretjini narodnih odbornikov«}9 v Po volitvah Medtem ko je celjski nemški list Deutsche Wacht rezultat volitev označil kot sijajno zma- go celjskih meščanov in njim naklonjenih oko- liških slovenskih kmetov,19 je neznani dopisnik Slovenskega gospodarja resignirano ugotavljal: »Zadnje občinske volitve so nas močno v jarek " Ibidem; prošnja 10 občank na namestništvo (26. 12. 1883). ,s Ibidem; ugovor Konrada Wassitscha in drugih zoper ob- činske volitve z dne 17. in 18.12.1883 na namestništvo v Gradcu (24.12. 1883). "• Ibidem. 17 Ibidem; ugovor Janeza Likarja na namestništvo (24. 12. 1883). '« SGp, 20. 12. 1883. " DW, 20. 12. 1883. 8 VSE ZA ZGODOVINO Filip Čuček. ŽENSKE IN VOLILNE MAHINACIJE PRI OBČINSKIH VOLITVAH ... ZGODOVINA ZA VSE zavozile in bog si ga vedi, kako se bomo še kaj vun skobacali. No in tisto nemarno, neotesano obnašanje teh celjskih gospodov mi še kar drve- ni po glavi. f...J«2u Medtem ko je večinsko nemški občinski odbor okoliške občine z županom Mallejem na čelu na celjskem okrožnem sodišču vložil ovadbo zoper »slovenske agitatorje« (tožba je bila ovržena),21 so celjski Slovenci mirno čakali na odločitev šta- jerskega namestništva. Toda po dveh mesecih so se odločili za nov »napad«. Konec februarja 1884 je sedem slovenskih občinskih odbornikov ob- čine Celje-okolica pri celjskem državnem pravd- ništvu vložilo ovadbo, v kateri je dokazovalo, da je pri občinskih volitvah nemška ustavoverna stranka volila »s ponarejenimi in krivičnimi po- oblastili«. Odborniki so se opirali na izjave tistih ženskih volilnih upravičenk, ki so trdile, »da niso nikoli dale pooblastil omenjeni stranki«.22 Ovad- ba slovenskih občinskih odbornikov je nekoliko pospešila odločitev štajerskega namestništva, ki je že 3. marca 1884 volitve v vseh treh volilnih razredih razveljavilo.23 »Narodnjaki so zmagali z rekurzom proti zadnji volitvi za okolico«, je deset dni po odločitvi zapisal Slovenski narod. »Volitev je popolnoma ovržena. Vsledtega veliko veliko veselje, navdušenost. Tem bolje pobiti so naši nemškutarji in nemčurji. Ta propast jih tem več grize, ker je sleparija in goljufija s ponareje- nimi volilnimi listki uže pri sodniji. f...J«24 Celjska »vahterca« je bila seveda nasprotnega mnenja. Po mnenju Slovenskega naroda naj bi jo motilo, »da slovenska reč napreduje vkljub jihovemu naj- ostudnejšemu psovanju, zlasti jo boli, da bodo morali vsi uradniki spodnjo-štajerski dobro slo- venski znati. [...]«2b Po razveljavitvi občinskih volitev sta se nemška in slovenska stran začeli pripravljati na nove vo- litve. Slovenskemu gospodarju, ki se je spraševal, »kaj bodo zdaj pred temi občinskimi volitvami storili nemškutarji v Celji in v celjski okolici«,26 ni bilo treba dolgo čakati na odgovor, saj so s predvolilnim bojem spet prvi začeli Nemci, ki so se tokrat odločili za nekoliko drugačno politič- no taktiko. »Ker vidijo, da sami •••• ne opravijo [-], so odposlali med Slovence dva aposteljna. Ta aposteljna sta brata Skoberne, celjski mesar Jurij in krčmar Tone. Oba sta se učila mesarstva pri Nemci g. Kamererji, ki s svojo poštenostjo in pravicoljubjem na sramoto stavlja naše nem- škutarje in nemčurje. On prizna, kake krivice se godijo sicer miroljubnim Slovencem in zato volil je slovenske poštenjake. Toda njegova slovenska učenca potegnila sta z narodnim sovražnikom. Pa nebi še toliko ugovarjali, da sta tako volila, sta pač zavisna od Celjanov, pa do sedaj za nje po okolici agitirata, topa nikakor ne pristaja slo- venskim sinom.«27 Toda tudi Slovenci niso stali križemrok in so začeli z agitacijo. Slovenska stran je dosegla, da so konec aprila 1884 na seji občinskega odbora izvolili poseben odsek (reklamacijsko komisijo), »ki ima pretre- sovati pritožbe, ki so se vložile zoper novi volit- veni zapisnik«. Župan Anton Malle in občinski tajnik Franz Hofmann, ki sta na razveljavljenih volitvah - v nasprotju z volilno zakonodajo - kar sama odločala o reklamacijah, sta morala »pra- vico o tej stvari razsojevati prepustiti poštenim možem, ktere so si izvolili odborniki iz svoje sre- de«. Z imenovanjem nepristranske reklamacijske komisije je slovenska stran naredila pomemben korak na poti k želeni zmagi.28 Bistveno manj uspešna je bila slovenska stran pri imenovanju volilne komisije. V njej so bili spet le pristaši nemške ustavoverne stranke, tako da je Sloven- cem ostalo zgolj upanje, da si na volitvah ne bo drznila »očividno krivim pooblastilom priznati veljavo, kakor se je to godilo meseca decembra 1883«, ko bi »naši možje imeli biti izvoljeni«.29 Ponovljene volitve V dneh pred volitvami, razpisanimi za 23-, 24. in 25. julij 1884, sta nemška in slovenska stran intenzivirali svoje politično delo. Tudi tokrat se je med njima vnel boj za volilna pooblastila žen- skih volilnih upravičenk, ki pa je bil v primerja- vi z razveljavljenimi volitvami manj intenziven. Večina volilnih upravičenk je svoja pooblastila tokrat namenila slovenski stranki. Zato pa sta se obe strani toliko bolj skoncentrirali na prepriče- vanje omahljivcev. Po pisanju slovenskega tiska naj bi Nemci vabili Slovence »v znane šnopsarije v celjskem mestu, da bi jih vlovili v svoje mreže«. Slovenski gospodar je »nemčurje« svaril, da jo bodo skupili: »Šnopsarja iz Hudinje, s mustala- čami okoli ušes, opominjamo, naj nam pri miru 20 SGp, 20. 12. 1883- 21 DW, 31. 1. 1884. 22 DW, 28. 2. 1884. 21 ZAC, OCO, a. š. 18; zapisnik o poteku volitev občinskega odbora dne 23-, 24., in 25- julija 1884. 24 SGp, 13 3 1884. " SGp, 13 3- 1884. 26 Siidsteirischc Post, 10. 7.1884. 27 SGp, 27. 3-1884. 2" Siidsteirische Post (dalje: SP), 26. 7. 1884. 25 SP, 24. 4. 1884. VSE ZA ZGODOVINO 9 ZGODOVINA ZA VSE leto XI. 2004, št. 2 pusti naše može.«Toda nemški agitatorji niso od- nehali. Volivce so zvito prepričevali, češ da so ne- kateri ugledni »omahljivci« (npr. Josef Levičnik) zapustili slovenski tabor in se pridružili nemški stranki.30 Ker s takšno in podobno agitacijo niso imeli prevelikega uspeha (tudi Levičnik je spo- znal »poštene namene slovenske stranke« in se »popolnoma pridružil našim možem«),31 so tik pred volitvami slovenskim volivcem začeli grozi- ti z gospodarskimi sankcijami. »Mestni nemčurji žugajo okoličanom, da ne dajo tem nobenega zaslužka, če ne zatajijo svoje slovenske narod- nosti ter ne pljunejo v lastno skledo.« (Odgovor slovenskih volivcev je bil: »Po blago bodo hodili v slovenske štacune in pit v slovenske krčme.«') H končnemu uspehu nemške stranke pa je seveda spet poskušal prispevati župan Malle, in sicer z razveljavitvijo sklepov reklamacijske komisije, ki je ugodila pritožbam nekaterih slovenskih voliv- cev, »se ve na kvar tistim možem, ki so se prito- ževali«}2 Na julijskih volitvah je bila slovenska stran v boljšem položaju kot decembra 1883. Že v re- klamacijskem postopku ji je uspelo temeljito »revidirati« volilni imenik, zaradi strožje kontrole volitev pa je lahko upala, da bo volilna komisija na volitvah postopala korektno in nepristransko. Toda njena pričakovanja se niso v celoti uresni- čila. VIII. volilnem razredu ji je na ponovljenih volitvah uspelo doseči prepričljivo zmago (z več kot petdesetimi glasovi večine),33 v I. volilnem razredu pa je doživela prav tako prepričljiv po- raz.34 Za razliko od decembrskih volitev je tokrat pogorela tudi v II. volilnem razredu, kjer je pri- čakovala zmago z dvema glasovoma (46 : 44) večine. Toda zgodilo se je ravno obratno. Vo- lilna komisija je namreč - po mnenju slovenske stranke povsem »brez razloga« - razveljavila dvo- je volilnih pooblastil, ki so si jih uspeli priboriti pristaši slovenske stranke. K nemški zmagi v II. volilnem razredu (in s tem na volitvah v celoti) pa je odločilno prispevala Mica Bračičeva, ki se je »dala premotiti, daje nemčurjem dala poob- lastilo 23-jul.,jeno novo pa od 24. julija Sloven- cem dano ni obveljalo«. Zaključek Po volitvah so nemški ustavoverci kljub dose- ženi večini v občinskem odboru35 postopali zelo nekorektno. Ker niso volili za nemške kandidate, »je več delavcev svojo službo in zaslužek zgubilo, ker so pri zadnjih občinskih volitvah voliliSloven- ce«. Slovenski gospodar je menil, da »gre vrlim celjskim Slovencem, ki rajše škodo trpijo, kakor da zatajijo svoje ljudstvo«, vsa čast in slava. Nika- kor pa mu niso bili všeč tisti, ki so »rajšepetake in desetake poskrili po svojih žepih, kakor da bi bili dali Slovencem svoje glase, ki so torej predali svojo čast in pravico svojih sosedov potujčenim lažiliberalcem«?0 Deutsche Wacht je komentiral volitve po svoje. Po njegovem je ponovno zma- gala politična pravičnost nad slovensko stranjo, ki da terorizira nemško mesto Celje.37 Primer občinskih volitev v občini Celje-okolica ni bil osamljen. Ženska volilna pravica je bila v obdobju napetih nacionalnih odnosov, ki so se z leti samo še stopnjevali, sredstvo manipulacij in različnih mahinacij. Nemška stran se je poskuša- la okoristiti z dodatnimi glasovi na najrazličnejše načine, na drugi strani pa so Slovenci opraviče- vali te glasove z dejstvom, da gre za slovenske ženske in da je razumljivo, da se ti glasovi štejejo v njihovo korist. Kakorkoli že, ženske so s svojo volilno pravico predstavljale dodatni vir, ki ga nobena stran ni hotela izpustiti iz rok, kaj šele prepustiti nasprotni strani, najsi je šlo le za zma- go v določenem volilnem razredu ali v celotni občini. Zusammenfassung DIE ROLLE DER FRAUEN BEI DEN GEMEINDEWAHLEN IN DER GEMEINDE CELJE-UMGEBUNG 1883/84 Für die Gemeinderatswahlen der Gemeinde Celje-Umgebung, die für den Dezember 1883 ausgeschrieben waren, begannen sich die deut- sche und slowenische Partei bereits im Früh- herbst vorzubereiten. Da die deutsche Partei mit einem Wahlsieg in der I. Wählerklasse rechnen konnte und die slowenische Partei mit einem Sieg in der II. Wählerklasse, konzentrierten bei- de Parteien ihre Wahlkampfaktivitäten auf die Gewinnung der Wähler der III. Wählerklasse. Die deutsche Partei konnte sich mit verschiede- nen Methoden der „Überredung» schon bis Mit- 30 Ibidem. 31 Ibidem. 32 SP, 5. 6.1884. 33 SP, 26. 7. 1884. 34 SP, 31. 7. 1884. Ob nemški zmagi v I. volilnem razredu so bilí nekateri Slovenci (zlasti Janez Likar) ogorčeni, ker je celjski opat Vrečko, ¡>od Foreggerjevc volitve sem zvest pristaš liberalcev, volil za nemško stranko. 33 DW, 27. 7.1884. 36 Prav tam, 7. 8.1884. 37 DW, 27. 7-1884. 10 VSE ZA ZGODOVINO Filip Cucek. ŽENSKE IN VOLILNE MAHINACIJE PRI OBČINSKIH VOLITVAH . ZGODOVINA ZA VSE te Oktober die Wahlvollmachten von 27 weibli- chen Wahlberechtigten verschaffen, die gemäß Gemeinderecht ihr Wahlrecht nicht persönlich ausüben durften. Damit sicherte sich die deut- sche Seite noch vor den Wahlen auch in der III. Wählerklasse die Mehrheit und damit den Sieg bei den Gemeindewahlen. Die slowenische Seite reagierte recht spät auf dieses Manöver. Erst zwei Tage vor den Wahlen gelang ihr, daß 22 weibliche Wahlberechtigte ihre Vollmachten für die deutsche Partei wider- riefen und neue Vollmachten für die slowenische Partei unterzeichneten. Doch die Wahlkommis- sion, in der die Anhänger der deutschen Partei die Mehrheit hatten, berücksichtigte die neuen Vollmachten nicht. Nach den Wahlen, die natürlich mit einem Sieg der deutschen Partei endeten, beschwerte sich die slowenische Seite. Die steirische Statthal- terschaft gab der Beschwerde statt und schrieb neue Wahlen für den Juli 1884 aus. Vor diesen Wahlen wiederholte sich die Geschichte, nur daß diesmal die slowenische Partei im Kampf um die Wahlvollmachten der weiblichen Wahl- berechtigten erfolgreicher war. Doch der Sieg in der III. Wählerklasse brachte der slowenischen Partei nicht den endgültigen Sieg, da sie nun in der I. und II. Wählerklasse verlor. In einer Periode der sich verschärfenden deutsch-slowenischen Beziehungen war das „Frauenwahlrecht» jedenfalls ein erstklassiges Mittel für Manipulationen und verschiedene Ma- chenschaften. VSE ZA ZGODOVINO 11