St. 52. V Gorici, dne 24. »Nova Soča" -"t izhaja vsak petek o poldne in veljd s prilogo „ Gospodarski List" vred po pošti prejemana ali v Gorici na dom posiljana: Vse leto . . , . gld. 4'40, Pol leta .... „ 2-20, Četrt leta .... „ l-io. Za tuje dežele toliko več, kolikor je večja poštnina. Delavcem in drugim manj premožnim novim naročnikom naročuiuo znižamo, ako se oglase pri upravništvu. ..Gospodarski List ' izhaja in se prilaga vsak drugi in zadnji petek meseca. Kedarje v petek praznik, izideta lista že v četrtek. Uredništvo in upravništvo je v Mar-zinijevi hiši, Via del Mercato št. 12, II. J decembra 1891 V Tečaj III. Oznanila in „poalaniceu plača se za štiristopno petit-vrsto: 8 kr., če se tiska lkrat, T n n n n 2 » ® » s n. n ^ „ Večkrat — po pogodbi. Za veče črke po prostoru. Posamične številke dobivajo se v pro-dajalnici Gy. Likarja in v tobakarui v Nunski in Šolski ulici po 8 kr. Dopisi pošiljajo naj se uredništvu, naročnina in reklamacije pa upravništvu »Nove Soče". — Neplačanih pisem uredništvo ne sprejema. Rokopisi se ne vračajo. £-------------------------------------------------L Koncem leta 1891. Z današnjo številko zaključujemo svoj tretji tečaj, zaključujemo za slovenski narod na Goriškem važno leto 1891. Iz razlogov, o katerih govorimo v prvi domači novici, nastopimo tudi svoj četrti tečaj v dosedanji obliki in velikosti in po dosedanji ceni. Zares, važno leto dokončujemo z današnjo številko in z nekakim radostnim zadoščenjem si laskamo trditi, da je k ugodnej rešitvi omenjenih važnostij veliko pripomogla od nekaternikov toliko sovražena, napadana in obrekovana „ N o v a Soča". Letošnje volitve v državni zbor končale so pri nas na Goriškem tak<5, kakor si je že dolgo iskreno želel vsak resničen rodoljub in prijatelj naše svete narodne stvari v deželici naši. Že iz dosedanjega delovanja našega novega gospoda državnega poslanca more presoditi celd vsak njegov dosedanji nasprotnik, da imenitna naloga narodovega voditelja na Goriškem ni mogla priti v boljše, zanesljivejše in spretnejše roke. Letos smo pa Slovenci doživeli tudi prvo zmago vvelepostvu, kajti zmagal je kandidat našega političnega društva „ Sloga" z odločno večino. Dobili smo v tej skupini novega državnega poslanca visokorodnega gospoda Alfreda grofa Coronini-ja, ki odločno zastopa in zagovarja gmotne in narodne koristi svojih slovenskih volilcev. \ Pa tudi pri mestnih volitvah smo Slovenci pokazali svojo moč ter dokazali našim narodnim nasprotnikom, da smo v Gorici že toliko mogočen čiui-telj, mimo katerega nikakor ni več mogoče hladnokrvno preiti na dnevni red, marveč da treba z nami računiti in nas uvaževati. Ako se te volitve niso dovršile takč, kakor smo želeli, zakrivili so nekateri tistih gospodov, katerih imena se nahajajo pod znano zaupnico dr. Mahniču iz Gorice. Da je »Nova Soča" pri vseh teh in drugih prilikah, ki so se kedarkoli ponudile, storila svojo dolžnost, tega smo si svesti in to nam gotovo pritrdi in pripoznd vsak razsoden čitateij. Da nam je pa bilo mogoče vestno, uspešno in ustrajno vršiti časnikarsko nalogo, ki pri srečno prestanih, a nenavadno hudih političnih borbah nikakor ni bila lahka, v to so pripomogli vsi tisti zavedni rojaki naši, ki so nam kakorkoli, bodisi duševno ali gmotno, ne-prestrašeno stali na strani. Vkljub vsestranskim pritiskom, grožnjam, obreko-vanjam in natolcevanjam se rojaki naši niso strašili očitno stati v hrabrih vrstah naših naročnikov, podpornikov in soboriteljev, takd da je njih število naraslo bolj nego jih je kdajkoli poprej imel kak slovenski časopis v našej Gorici. Pa tudi duševne podpore in dobrotnih svetovalcev iz vseh stanov nismo nikoli pogrešali. — Vse te prijatelje in sotrudnike naše h koncu 1. 1891. prav presrčno zahvaljujemo na njih dosedanji naklonjenosti in podpori in jih v korist našej dobri slovenski stvari prav lep<5 in iskreno prosimo, da bi nam ostali zvesti sobojevalci In prijazni ivetovaloi tudi v prihodnjem letu 1892. Svojega programa ne bomo zopet poudarjali in ponavljali. Kolikor je tega potreba onim, ki so morebiti zaupali neosnovanim napadom „R i inske ga Katolika", ki niti lasii ne vidi dobrega na nas, storil je to naš gospod duhovni dopisnik z dežele, ki je ponatisnil v naslednjem članku one odlomke iz našega programa, ki neosnovanim in drzovitim napadom imenovanega lista kar sapo zaprejo. In po dosedanjem programu nastopimo neprestrašeno tudi svoj četrti tečaj. Kdor čuti, da more in sme svobodno stopiti v naš krog, kdor čisla svobodno in neprikrito besedo, ki imenuje vsako reč po njenem pravem imenu, kdor ljubi naš slovenski narod za kateri edino se z vso odločnostjo, us-trajuostjo in neprestrašenostjo bori „Nova Soča“, ta naj se nam brez strahu pridruži ter stopi v krog naših zvestih duševnih in gmotnih podpornikov. Prepričani smo, in to zagotavljamo vsako-mu poštenemu Slovencu, da ne bo nikomur in nikoli očitala vest, da se je pridružil nam, kateri se ne moremo pohvalili z milostjo in naklonjenostjo — dr. Mahniča in dveh njegovih skrivnih svetovalcev. Yemo sicer, da petindevedeset odstotkom naših čitateljev ni po godu dolgotrajna borba z dr. Mahničev in njegovim listom, ker so si o tem našem nasprotniku ustvarili že dosti jasno sliko, takd da smatrajo vsako nadaljno polemizovunje ž njim povsem za nepotrebno. Temu nazoru se pridružujemo tudi mi. Vendar smo sprejeli še odgovor našega gospoda duhovnega dopisnika z dežele, ki bo končan še le v prihoduji številki, da bo uverjeu slehern naš čitateij,kakd ničevi so razlogi, iz kateri nekateri ljudjč kujejo napade in naskoke na naš list in na naše pošteno prizadevanje, da bi vsestranski koristili našemu dobremu narodiču slovenskemu. V prihodnje pa bomo enake napade hladnokrvno prezirali ter prostor, kateri bi nam jemala taka neplodna polemika, polnili raje s koristnejšim berilom. Skrbeli bodemo posebno za obširnejši razgled po svetu, zlasti pa po naši ožji slovenski domovini, kar smo letos prav zaradi enakih polemik večinoma zanemarjali. Tudi raznim novicam odmerimo v prihodnjem letu več prostora nego doslej, takd da bodo dobivali več berila tudi tisti naročniki naši zunaj domače dežele, posebno na Beneškem, kateri pobliže ne poznajo naših goriških razmer, katerim je list v prvi vrsti posvečen. Pa tudi našim gg. dopisnikom bomo skušali večkrat ustreči. Toda prosimo in ponavljamo, kar smo že velikokrat prosili, da bi dopisi bili kolikor mogoče kratki, brez malopomembnih in večinoma nepotrebnih uvodov in obširnih opisovanj. Ako je več točk, o katerih kdo namerava izpregovoriti v našem listu, razdeli jih lahko v več krajših dopisov. S tem ustreže nam in našim čitateljem, pa tudi stvari samej, kajti skušnja dokazuje, da kratki pa gosti dopisi iz kakega kraja dosezajo najboljše uspehe. — Prosimo torej naše gg. dopisnike, da bi se blagovolili ozirati na te migljaje in da bi nam v prihodnjem letu pogosto poročali o vseh objave vrednih dogodkih in rečeh iz svojega kraja in okolice. V nadi, da nam ostanejo vsi dosedanji gg. dopisniki in sodelavci ter naročniki tudi v prihodnje zvesti pedpormki v našem časnikarskem delovanju, sklenemo svoj tretji in nastopimo četrti tečaj ter voščimo tem potom vsem svojim prijateljem, naročnikom in čitateljem vesele božične praznike ter srečno in veselo novo leto 1892! Odgovor preč. g. I. Kokošarju Izd. dopis z dežele, 12. dec. Namesto g. dr. Mahniča, katerega smo poživljali v št. 42. „N. Soče", naj nam blagovoli odgovoriti na 13 uprašanj (po pomoti se glasi eno in isto uprašanje dvakrat), odgovoril je preč. g. župnik iz Še-brelj I. Kokošar. Odgovor je kratek in dotaknil se je le nekaterih uprašanj, ne da bi »avedel le eno številko „N. Soče" ali pa kak odstavek iž nje, kakor mi to delamo, ter ž njimi neovrgljivo dokazal »liberalizem" „N. Soče", držeč se resnice, da »številke zaprejo sapo". Zato je odgovor zelo piškav in mislim, da tudi najboljši prijatelji »R. K." niso povsem zadovoljni ž njim. Preden pa začnemo na posamezne točke odgovarjati, ne moremo si kaj, da bi ne izjavili svojega začujenja, videči kar naenkrat preč. g. Kokošarja stati v taborju Č..............in G.........................Unde hoc? — Doslej nam je bil ta gospod, če ne povsem, vsaj deloma naklonjen, in še pomagal je postrgati stari kvas, da smo dobili novo testo —.....................To nam ne more v glavo, da najdemo tega gospoda na strani tistih, ki so zapisali v program: „ Nova Soča “ mora biti uničena!" Tem nasprotnikom torej se je v zadnjem času pridružil tudi g. I. K. —vštevši »N. Sočo" med »liberalne" liste. Častitamo! Zdaj pa k stvari. Č. g. I. K. piše v št. 11. „R. K." t. 1. sledeče: »Ni nam jasno, ali zahtevate, naj dokažemo, da je »Nova Soča" kriva glede vseh 13 uprašanj, ali bi zadostovalo le glede enega, saj tudi grešnik pravi, da je grešnik, dasi nima nad seboj vseh grehov, kar jih je na svetu, zadostuje eden". Po tem takem g. K. zadostuje dokazati »Novi Soči" en sam greh, ki se navadno dobi v liberalnih listih, potem ježe ob „katoličanstvo“ »Nove Soče", ona je »liberalna t. j. »brezverska", »nekrščauska", ki »sovraži in taji Boga" itd. Mi seveda govorimo v Mahničevem zmislu, pišoči besedo »liberalno". Dosti je, pravi g. I. K., en greh najti v listu — fertig! —- list ni več katoliški Obrnimo to po izgledu g. J. K. na posameznega človeka. Zadoščuje, da dober kri-stijan naredi en sam greh — in ni več katoličan — »liberalec" je t. j. »brezverec". Moj Bog, kam pridemo, ako bi človeka z a-r a d i e n e g a greha obsodili v pekel, ako bi zaradi enega greha odrekli vsakemu človeku katoličanstvo ter ga potisnili med brezverce?1) Če en sam greh dobimo v listu, dosti je, dol ž njim, končajmo ga, ugonobimo ga, vrzimo ga od sebe, ker je »nekr-ščansk in brezversk", kakor da bi list moral biti vselej in povsod nezmotljiv! Taka in enaka izvajanja pridejo iz gori navedene trditve g. I. K. Od urednika »N. S." se torej tir ja, naj bi nikdar pri uredovanju ne grešil, od urednika, ki je še mlad, hočejo nekateri, da bi v vročem in hudem boju, kakor je bilo to povodom volitev v državni zbor, nikdar ene besede preveč ne zapi-sal; to, gospodje, je nekoliko preveč! Čudno je tudi, da „R. K." le »Novo S o č o" vidi, bivše »S tare" se pa nikjer ni dotaknil, dasi so bile nekatere številke prav ostudue. Kako je to? — In kakor je vsem znano, uredovali so jo duhovniki; vrhovni nadzornik ji je bil celo — profesor 1) Na pristaših „R. Katolika11 pa ni dovoljeno iskati grehov. Oni so »sacrosancti11 kakor rimski tribuni, ki pa smejo svojega bližnjega zaradi enega samega greha (a *e tega le namišljenega) kar ugonobiti. Ureda, bogoslovja .... »Stara", ki je s šestim grehom zoper sv. Duha v ustih poginila, je neštevilno grehov naredila — in nihče, tudi „R. K." ne, ni zinil besedice proti njej! — Zakaj se niste tedaj v zdignili ter upili: »Soča" je liberalna"?!! Ali se sme pod plaščem vere — vse grehe delati ? !— Oj! * * * Pojdimo dalje. G. I. K. piše: »Zakaj smo prištevali »Novo Sočo" liberalnim listom? »Kdor ni z mano, ta je zoper mene." Ali ste brali v »N. Soči" en odločno katoliški stavek (do najnovejšega časa?)" ................ G. I. K, vzemite v roke št. 1. »N. Soče" 1. 1890. — V članku »Vabilo" beremo sledeče: »Kot zrcalo slovenskega naroda na Goriškem ne more biti »Nova Soča" drugačna nego nasičena katoliškega prepričanja, avstrijskega patrijo-tizma in narodnega duha, kajti to so tri vrline, ki kinčajo zavedni slovenski narod po vseh njegovih deželah" .... G. Janez, ali Vam ni to »odločno katoliški stavek?" Vedite, da gori navedene besede se nahajajo na prvem mestu, kjer se navadno bere smer lista — to je tako imenovani p r o g r a m. Najbrže Vam to ne zadostuje še, zato blagovolite vzeti v roke št. 9. »Nove Soče" 1. 1889. — tam zopet pod naslovom »K novemu letu" beremo jasne in določne besede8): »Naš program ostane nepremenjen. Krščanska resnica, na katero smo krščeni, bo podlaga vsakteremu našemu razpravljanju ter zvezda vodnica med nasprotujočimi mnenji človeškega duha. Kot pristojnega učenika verske in nravske resnice priznavamo pa le svojega župnika, kot sodnika v verskih rečeh pa vzvišenega gospoda kneza in nadškofa, in 110 kak političen list, ki bi si samooblastno prisvajal to pravico. Krščanske resnice hočemo radi tega držati se, ker jo spoznamo in priznavamo kot pravo in kot jedino, ki more slovenski narod osrečevati, kakor ga je osrečevala do zdaj." .... Povejte mi, g. I. K. — ali Vam ni to — »odločno katoliški stavek?" ali se ne pravi to prav: »fidem profiteri?" Z gori navedenimi odlomki iz »N. Soče" smo ob jednem odgovorili tudi na druga uprašanja, bolje očitanja, in sicer: Se je li upala (namreč »N. Soča") kedaj zapisati, da hoče delovati v katoliškem duhu?! Tu pa nismo navedli dopisov, člankov, notic itd., ki se bili pisani na katoliški podlagi, ker bi to bilo preogromno in od konca do kraja nepotrebno delo; dovolj je, da smo navedli dva odlomka iz programa, sloneča popolnoma na katoliški resnici. Sicer pa vsak stvarno in hladnokrvno sodeč čitateij mora priznati, da vedoma in hote »N. S." ni nikdar katoliški resnici nasprotujočega zapisala, pač pa je vedno le dobro učila in vspodbujala k lepemu vedenju, k nravnosti itd.; ona je korupcijo med ljudstvom razkrivala, goljufije in sleparije pa šibala! Res je, da uekekrati je »N. S." napisala eno ali drugo, nad Čemer so se nekateri spodtikali, in bolje bi bilo, da bi izostalo. Kaj mislim, lehko vsakdo ugane. Toda, uva-žujoč okoliščine, osebe, posebno hudobijo nekaterih tovarišev našega voditelja na Goriškem, ki so tedaj urednika naravnost izzvali oziroma razdražili, daje zapisal oni članek, čegar resničnost pa nihče še ni zanikal, kar je tudi nekaj vredno, smo prisiljeni odpustiti mu, ker — oni članek ni bil iz hudobnega namena spisan, pač pa v korist javnemu dobru, oziroma v odvrnitev javnega zli, kar je tudi pa Mahničevi teoriji dovoljeno. Kako in kaj to mislimo, povemo prihodnjič. * * * Drugi argument, na kateri se opira g. I. K., trdeč, da je »N. S." liberalna, je verska šola. Zato piše: .... »Ali nismo opazovali, kako se je »N. S." kou-sekvento izogibala uprašanju o verski šoli, kako se je obnašala ob času važnih pastirskih listov?"........... Kakošne pastirske liste tu misli g. I. K., mi ni zano, ker jih je večizšlo. Mogoče, da 2) Hvala Vam, da ste se potrudili uavajati odlomke iz našega lista, ki „R. K.“ na njegove drzne — da huje besede ne rabimo— trditve sapo zaprejo. Gosp. J, K. je s tem dobil odgovor, kakoršen je sušlužU UreduU tvo, jjjjfeii -%lrii'pni list avstrijskih škofov, ali pa sa ao oni čaše metiopolije, Pri zadnjem „N :, ■; l' p: y. ni«'- opraviti, kajti, ako se ne iriotiij! ".rednik „N. 4Boče“ je bil +:daj učitelj ix Livku. Sploh pa je bilo uprašanje o verski £oii prav resno na dnevnem redil davno pred porodom „Nove Soče." Povodom državnozborskih volitev je izšel skupni pastirski list avstrijskih škofov. Kratek obseg tega lista nam je prinesla tudi „N. S.“ poudarjajoč posebno, da naj volijo verniki dobre, verne kristjane za poslance. Mogoče, da hoče reči g. I. K., zakaj ni „N. S.“, poudarjala in priporočevala „verske šole?" ln tu nehote smo prisiljeni govoriti o verski šoli. Bodimo odkritosrčni in pravični. Res je, da *N. S.* je le v kratkem3) podala ono i/.javo, katero so izročili avstrijski škofje vladi, in ni je priporočevala. Zakaj je to naredila, je imela „N. S." gotovo svoje uzrokej Kaj misli urednik „N. S." o verski šoli in kakšne pojme si je o njej ustvaril, liani ni znano, ker ž njim o tem nismo nikoli govorili.**) Da bi bil urednik „N. S.“ načelno proti verski šoli, ne bomo nikdar verjeli, kajti v št. 41. „N. S." 1. 1890. je s posebnim veseljem popisal shod slovenskih poslancev v Ljubljani, pišoč ta-k6-le: ....... a) da se ljudska šola, namenjena odgoji slovenske, oziroma istrske hrvatske mladine, povsod uredi na podlagi Terskega izpovedanja in z izključno maternim učnim jezikom" .... in na koncu vsklik- ne „Nova Soča": . . . „Dal Bog, da bi obrodil (namreč shod) zaželjen sad ter da bi se ponavljal od leta do leta!“ S tem je „N. S.“ na znanje dala, da se popolnoma strinja s terjatve avstrijskih škofov, ki v so prvi vrsti zahtevali premem-bo čl. 17. temeljne postave z dne 21. dec. 1867., glasečemu se takole. „ Die Wi.ssen-schaft und ihre Lehre ist fr e i. Unter-richts- und Erziehungsanstalten zu griin-den, und an solehen Unterricht z u e rt h e i 1 e n, ist jeder Staatsbfirger bcrech- BStaatsbiirger“ so tudi Judje, protestantje itd. ergo: tudi oni smejo k a-toliške otroke poučevati...- Jasneje nam to razloži § 6. šolske postave z dne 25. maj. 1868...... Die Lehrainter an den im $ 3 bezeichneten Schulen und Erziehungsanstalten sind fiir alle Staatsbiirger gleichmassig zuganglich in § 3. pravi: Die vom Staate, von einem Lande oder vou Geineinden ganz oder theilweise ge-griindeten oder erhaltenen Schulen und Erziehungsanstalten sind allen Staatsbiirgern ohne Untersehied des Glaubensbekenntnisses zuganglich... Evo — s tem so vrata na stežaj odprta Judom, protestantom itd. v katoliške šole in vzgojevališča; zadostuje spričevalo usposobljena — in Jud — Jehko gre v najbolj revno vas učit katoliške otroke, kar je proti postavam, naravnim in nadnaravnim. — Zato so tolikokrat že povzdignili glas avstrijski škofje proti gori navedenim postavnim določbam — ostali so pa do danes, in morda bodo še veliko časa, glasovi upijočega v puščavi. “ In da bi „N. S.“ bila tej pravični zahtevi avstrijskih katoličanov nasprotna?! — Nikakor ne!4) Kdor ima še količkaj krščanskega čuta, ne more temu nasprotovati. Kdor bi tej zahtevi nasprotoval, potem mu lehko mirnim srcem rečemo, da je pravi liberalec, ki sovraži na katoliški i-esnici slonečo od-gojo. Toda vse drugo sidomišljujejo nekateri o »verski šoli“; nekatere kar mrzel pot oblije, ko se govori o verski šoli. Tem kar naravnost povemo, da ne razumejo, kaj škofje zahtevajo. Navedli smo zgoraj nalašč one §§, proti katerim je naperjeno katoliško gibanje v Avstriji. Kdor pa kvasi o upeljavi stare šole. o gospodarstvu f......... je vreden le pomilovanja! Toda na uprašanje, zakaj se „N, S.“ ni posebno nauduševala za enako versko šolo, kakoršna je že dalje časa na dnevnem redu, nismo še odgovorili. — „N. S." in še drugi slov. listi se zato niso posebno ogrevali za versko šolo, ker se ob enem ni poudarjala in z enako odločnostjo zahtevala tudi narodna šola, ki je za mešane kraje in dežele velike važnosti. S tem smo pa tudi prišli h kočljivemu uprašanju, o katerem bi se dalo mnogo govoriti. (Ne zamerite, gosp. dopisnik, da smo od tu dalje prečrtali cel odstavek; upletli ste v to polemiko dostojanstvenike, o katerih veste, da ni dobro in modro javno v enakem zmislu govoriti. Sploh pa ni treba tako obširnih 3) Kdor ima le količkaj pojma, koliko skrbi in truda prizadeva „N. S.“ enej sami osebi, ki ima poleg nje pa še druga opravila, ta bo znai soditi, zakaj „N. S.“ o marsičem le površno govori, o marsičem pa, ki je včasih jako važno, niti poroča ne. Koliko važnih narodnih uprašanj je že bilo na na dnevnem redu, o katerih niti na k r a t k o nismo govorili! Žal nam je, a ne moierno pomagati! To je odvisno od tolikih okoljščiu, o katerih g. šebrelj-skili župnik nikdar še sanjal ni. Uredil. **) Bodite brez skrbi! Urednik je bil 6 let učitelj in pozna prednosti in napake naše ljudske šole mnogo bolje nego g. J. K. ali pa dr. II. Pri sborovanju učiteljske „Zaveae“ v Ljubljani se je »pravil nad sedanje pomankljivosti tako ostro, da mu je vladin zastopnik celo besedo odtegnil. Ured. 4) Resnično! Urednik „N. S.“ je popolnoma v tem zmislu obširno govoril na že omenjenem učitelj- skem »hodu 1. 1889. v Ljubljani, predlagal potem resolucijo, ki se je soglasno sprejela in katere smi- sel je bil: v ljudskih šolali morajo biti otroci z učitelji vred vselej le enega veroizpoveda- nja torej katoliškim otrokom katoliška šola! V tej zahtevi katoliških škofov je ediao, bodite prepričani, tri« tioveuiko učiteljstvo. odgovorov in razprav na vsako Kokošarjevo trditev. Preveč važnosti iskazujete njegovim besedam, ki so „N. S." jako — neškodljive! Ur.) Zato se nam ni treba posebno čuditi, ako se slovenki listi sploh ne ogrevajo za enako versko šolo, ki narodno molče izključuje. Dandanes je narodno uprašanje vi talil o in prvo na dnevnem redu, nihče se mu ne more ogniti. Zato se bo moralo uprašanje o narodni šoli in vzgoji rešiti pred verskim ali pa najpozneje z verskim ob e n e m. Pa poreče g. I. K.: „Vera je prva". Je prav. Toda — „um ein Product zu bekom-meii, muss man mit Factoren rechnen", smo se učili na gimnaziji. Je vse zastonj, če se vsi ministri in osebe, ki so zgoraj in spodaj, postavijo na glavo in bi hoteli narodno uprašanje prezirati, ne bi šlo. Narodno uprašanje v Avstriji je zdaj prvo na dnevnem redu in hlepi po rešitvi, in kot tako je faktor, s katerim, hočeš ali nočeš, moraš ra č un i ti. Mi seveda govorimo tu ne kako bi moralo biti, nego kakor je. In kdor, poudarjajoč samo vero, narodnost v stran potiska, ali pa k večjemu le til pa tam mimogrede omenja, zelo neinodro ravna, kajti s takim početjem ne pridobi veliko ni za vero ni za narodnost. Zlato pravilo javnega delovanja nam poda sv. Frančišek Sal.: „Ni treba vselej trdovratno pobijati n e p oni en 1 j i vi h rečij, katere ima naš bližnji za važne.“ (Konec pride.) Iz Koritnice pri Grahovem, 16. dec, — Kakor pod ojstro koso pada cvet in suha trava, tako tudi neizogibna smrt neusmiljeno in neutrudljivo nadaljuje svoje žrtve od zibeljke do groba, izročivši zemlji, kar jej pristuje; neskončnemu Stvarniku pa dušo izobraženo po Božji podobi. Neprizanesljiva je mladosti, kakor starosti; beraški koči in grajski palači nam je že letos odtujila več sobratov v vinogradu Gospodovem, katere pogrešamo med živečimi. V Gospodu za-spalim pridružil se je tudi č. gosp. Anton i/erv, upokojeni duševui vodja (spiritual) goriškega osrednjega semenišča, ki je 14. t. m. ob 9. uri zvečer po dolgi bolezni previden in okrepčan s sv. zakramenti umrjočih v Koritnici pri Grahovem v rojstni hiši izdihnil svojo dušo. Ločitev povzročila je veliko žalost, ter ganila marsiktero srce, zlasti v ožjem krogu naše domovine, kjer je bil rajnki zelo priljubljen in spoštovan, kot blaga duša, kot učenjak in narodnjak, kojih lastnosti mu nihče ne more zanikati. Šolal se je pokojnik v Gorici: Dovr-šivši srednje šole z odliko, odločil se je za duhovski stan, ter stopil v semenišče in se s posebno marljivostjo posvetil svetemu poklicu, v kterem seje tudi vestno trudil, pri-zadevaje se bistveno in temeljito seznaniti se z bogoslovskimi vedami tako, da ga je pokojni knezonadškof Gollmajer nameiaval poslati namesto dr. El a p a, sedajnega knezo-škofa poreškega, na višje bogoslovsko izo-braževališče na Dunaj (kakor sem imel čast poizvedeti iz merodajnih, zanesljivih virov.) Leta 1869. bi je v mašnika posvečen, ter je ves unet za čast 111 slavo božjo pa-stiroval v raznih krajih nadškofije, piidobiv-ši si, kakor duhovnik, spovednik in posebno kot govornik nevenljivih zaslug. Blagodar-jen je bil pokojni res v obilnosti z darovi sv. Duha in občudovali so njegove zmožno-nosti znanstveno izobraženi, kakor tudi pri-prosto misleči ljudje. Pozneje je bil izvoljen za špirituala bogoslovnice in za prosinodaluega izpraševalca; bil je še takrat čil na duhu in na telesu ter blažil z gromovitim spodbudljivim glasom srca gojencev, razlagajoč jim večno modrost. Kdo, uprašam, se pač z veseljem ne spominja njegovih naukov ? karakterstike „sv. Pavla1*, katerega je gojil s posebno zanimivo požrtovalnostjo, kakor Aleksander, ako se ne motim ,.Homera “? i. t. d. Prizadeval se je, kolikor mogoče govoriti klasično in razumljivo latinščino, v ta uamen pa je tudi čital večkrat kak odlomek iz najizvrstnejših latinskih klasikov, kakor je sam še zadnji čas v družbi pripovedal. Rajnki blagega spomina bil je pa tudi narodnjak, ter narod podpiral gmotno kakor tudi duševno, kar pričajo neovrgljivi dokazi. V prvem oziru ljubil, tolažil, podpiral je učečo se mladino, zavode, časopisje, književnost in razna narodna podjetja; v drugem pa sodelujoč z raznovrstnimi dopisi in znanstvenimi razpravami. Cel6 zadnji čas pred boleznijo pisal je v „Rimsk. Katoliku" I. 45, 159. „Črtiče' o ruski Cerkvi: „Vpljiv ruske cerkve na narodno prosveto11 »Ljudska šola v Rusiji.11 Kot jezikoslovec pečal seje s francoščino, ruščino in češčino i. t. d. čital liste bratov mogočne Slavije. Kratko rečeno, bil je duhovit, značajen in obširen je obzor njegovega delovanja na duhovnem in na narodnem polju. Katoliška c«rkev je bila in ostane gojiteljica vedam, umetnostim in naiodu. Ako pogledamo konečno pokojnega gospod Červa še kot človeka, prepričamo se, da je družil mnogo lepih čednostij, ki blažijo človeško srce, bil je namreč priproste-ga iu odkritosrčnega značaja. Prilizovanja in hinavščine ni poznal, pa čemu bi si tudi prisvojeval Slovencu neprii ojenili lastnostij, s katerimi pa si znajo naši narodni nasprotniki raznih stanov izkoristiti in zagotoviti sijajno prihodnost. O njegovi gostoljubnosti mi ni treba mnogo govoriti, saj je obče znana vsem prijateljem in znancem. Vsled notranje bolezni, katera ga je večkrat napadala, sklenil je svoje bistroumno delovanje, zapustivši pred par leti osrednje semenišče, podal se je, na sv. Goro, pozneje pa v bolnišnico k usmiljenim bratom. Lastna domača zemlja rojstnega kraja, kjer je preživel otročja leta, izvabila ga je koncem meseca julija 1.1. na njegov dom. Nekoliko časa je hodil okoli, upajoč izboljšati si zdravstveno stanje, bil je v marsikateri družbi med sobrati ter razpravljal z ob-čudljivo zgovornostjo bogoslovska in druga uprašanja. Posebno rad je zahajal v Pod-melec k gosp. župniku Primšarju, ki ga je v bolezni res mnogo tolažil in z drugimi sobrati gmotno podpiral, kajti v bolezni bil je zapuščen in zdihoval v veliki revščini; dobival je sicer 25 gld. mesečne pokojnine, s katerimi mu pa ni bilo mogoče bolniku primerno in stanu dostojno izhajati. V pod-melškega gosp. župnika imel je rajnki mnogo zaupanja: „Veselim se Vaše družbe" je večkrat od veselja vskliknil, ko sva ga obiskovala; zato ga je poslal klicati celo nekoliko pred svojo smrtjo. Slovesen pogreb, katerega so se udeležili duhovniki z obilno množico vernega ljudstva, vršil se je v sredo 16. t. 111. Nepozaben vtis napravil je cerkveni govor preč. g. P rim š ar j a; vsi navzoči so bili ginjeni do solz in jok spremljal je govornikove besede, ki so plamtele iz srca, katero goji krščansko ljubezen, s katero naudušuje svoje vernike k svetemu poklicu. Blagi pokojni gosp. Anton, tudi Tb-bi so se vresničile pesnikove besede: „Le ena se tebi je želja spolnila, da v zemlji domači Ti truplo leži,11 — začasno smo sicer ločeni, po milosti božji pa se bodemo zopet videli. Bog Ti daj večni mir in pokoj in večna luč naj Ti sveti. K o m e 11 s k y Politični razgled Avstrija. — Deželni zbor g 0-r i š k i se snide v ponedeljek 28 t. m. k eni seji, da potrdi začasni proračun. Pravo zasedanje se bo vršilo najbrže meseca februvari ja. — V po sl aniš ki zbornici vršila se je 16. t. m. prav burna seja povodom glavne razprave o finančnem zakonu za leto 1892. Prvi govornik je bil dr. Edvard Gregr, ki je bil za to priliko baje nalašč prišel s Češkega, ter taki ostro napadal vlado in tudi državo, kakor še nikoli doslej. Govornik navaja, da kraljevina Češka daje državi 118 milijonov na leto čistega dohodka; kako bi ta kraljevina cvetela, kakor nobena v Evropi, ako bi le tretjina te svote doma ostala. A kak6 plačuje vlada za vse to narod česlci ? V lastni domovini smatra se za tujca, preganjan zasramovan, zatiran je in v nevarnosti je njegov narodni obstanek. Da, ko bi bili naši predniki slutili o sedanjem našem žalostnem položaju, bali bi vse drugače končala volitev kralja v letu 1526. Namesto, da bi se češki narod zadovoljil, da bi se mu vlile ljubezen, požrtovalnost in naudušenje za to državo, dela se vedno bolj nezadovoljnega in budi se mu vedno bolj malomarnost, da celo mržnjo, ponavljam mržnjo proti tej državi; verige, s katerimi je priklenjen na to državo, so mu vedno bolj neznosne. — Zaradi teh izjav proti skupni državi poklical ga je predsednik k redu. — Gregrov govor bil jako obširen; pri vsakem drugem stavku so mu mladočeslci tovariši burno pritrjevali V celi zbornici pa je prav zaradi gori navedenih dveh izjav napravil slab utis, katerega so se posebno razveselili in tudi v svojo korist poslužili levičarji. — Prvi za Gregrom je govoril L ie nbache rKki je začel polemi-zovati s predgovornikom. Češki narod l. 1526 ni mogel bolje voliti svojega kralja nego je volil ; ni torej opravičeno, da se sedanji potomci s toliko mržnjo spominjajo one volitve. — Za njim je prišel k besedi slovenski poslanec dr. Fe rja nčič, ki je obširno govoril o enakopravnosti našega jetika v šolah in uradih. Na koncu je izrazil željo, da bi se našel način, po katerem bi bilo mogoče skupno postopati zastopnikom češkega in slovenskega naroda. Pohvalil je nemške konservativce, da so našim narodnim zahtevam pravični, ter izjavil, da slovenski poslanci ostanejo t> dosedanji zvezi. Ta govor priobčimo bodisi v celoti, bodisi le nakatere znamenitejše odlomke. — Kmalu za njim je prišel k besedi slov. posl. dr. Gregorec, ki je nenavadno živahno in obširno ter zanimivo opisoval postopanje različnih vlad z narodom slovenskim. 11 koncu pa je krepko povzdignil svoj glas do vseh slovanskih narodov v Avstriji, da bi se združili k složnemu postopanju, ako si hočemo priboriti ono, kar potrebujemo. Ta izborni govor priobčimo v celoti v prilogi po novemu letu. — Na to se je oglasil princ Karol S cincar z e nb er g, Id je odločno zavrnil dr. Gregr a zaradi njegovih protidržavnih izjav, a Mladočehi so mu neprestano ugovarjali, Češ, da dr. Gregr ni enako ne govoril ne mislil. — Ko so se pr očitale še raznotere interpelacije, bila je seja zaključena, Domače in razne novice P. n. gg. naročnikom naznanili smo zadnjič na tam mestu, da po novem letu list za iietjino povečamo. To povečanje moramo za zdaj še odložiti izraznihrazlogov. Nismo namreč mogli za zdaj dobiti stalne duševne sopomoči, kajti v Gorici imamo ljudi, ki s svojim obrekovalnim jezikom in denuncijanstoom odvračajo od narodnega dela mnoge rodoljube. Sami pa vsega ne moremo opravljati. Dalje bi tudi novega papirja v dobrem mesecu še ne dobili, starega je pa še za par mesecev v zalogi, S povečanjem narastejo stroški za okroglih 400 gld. Povečati bi morali torej naročnino vsaj za 40 kr. Mogoče, da se kaj kmalu odpravi časnikarski kolek, potem obliko lahko povečamo tudi za sedanjo ceno. Svoje dosedanje gg. naročnike, ki v prihodnje ne nameravajo več ostati v našem krogu, prosimo, da to do novega leta premislijo in nam potem takoj prvo številko vrnejo. Kdor tega ne stori, zavezan bo vsaj še za četrt leta, kajti takoj po novem letu se bodo tiskali naslovi in kdor o pravem času ne vrne, naredi nam s tem tiskom nepotrebnih stroškov. Ako je pri kom v naslovu potrebna kaka sprememba, naj nam blagovoli takoj naznaniti, da se za časa popravi. K sklepu še prosimo vse gg. naročnike, ki so z naročnino na dolgu, naj čim prej poravnajo svojo dolžnost, vse naročnike pa prosimo, da bi skušali naročnino plačevati vsaj za četrt leta naprej. Osebne vesli. V soboto 19. t. m. umrl je v Dunajskem Novomestu po kratki bolezni zvest naš naročnik in rojak g. Franc Poz-11 i k, inženir pri nižeavstrijskem namestništvu. Imel je komaj 42 let. Večna luč naj mu sveti! V nedeljo se bo vršilo v Gorici posvečenje novega zadarskega nadškofa mons. Rajčeviča, kateri je bil nekdaj malo časa tudi profesor v goriškem bogoslovskem semenišču (za pastirstvo.) Slovesnost se bo vršila v prestolni cerkvi in bota navzoča škofa tržaški in ljubljanski IVaše priloge. — Današnja številka ima tri priloge: Prva je naša na štirih straneh v navadni obliki „N. S.“ To prilogo dobe tudi vsi novi naročniki, dokler je bo kaj na razpolaganje. V njej se nahaja namreč obširni govor našega gosp. drž. poslanca o pravosodnih razmerah na Primorskem. Druga je dvojnata številka „Gospodarskega Lista"; tudi prihodnjič izide ena taka številka. Tretja priloga pa je vabilo na na-ročbo na Levstikove spise, katere izdaja knji-gotržnica Kleinmayer 111 Bamberg v Ljubljani. Občni zbor „