rZHAJA VSAK ČETRTEK
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: ^rst' U- D'Annunzio 27/E, te‘ /fax 040/630824. Pošt. pred. (ca-postale) Trst, 431. Poštni tekoči račun (C.C. post.) Trst, 13978341 Poštnina plačana v gotovini
T E D N I K
NOVI UST
Posamezna številka 1.200 lir
NAROČNINA Letna 55.000 lir. Za inozemstvo: letna naročnina 60.000 lir. — Oglasi po dogovoru. Sped. in abb. post. 50% Pubblicita inferiore al 50%
SETTIMANALE
ŠT.
1965
TRST, ČETRTEK 27. APRILA 1995
LET. XLIII.
Leva sredina lahko z
Leva sredina ima večino v de-vetih deželah, Berlusconijev in rinijev »pol svoboščin« pa le v sestih. To pomeni, da je bila na volitvah v nedeljo, 23. aprila, desnica poražena. Volitve pa so bile verodostojen preizkus splo-®nega stanja v Italiji, saj je bilo v°lilnim skrinjicam poklicanih nad 42 milijonov upravičencev.
Ce samo bežno pregledamo volilne izide, nam padeta brž v °ci naslednja dva podatka: Demokratična stranka levice je da-najmočnejša italijanska poli-lcna sila in je s tem zasedla me-ki je ves povojni čas pripada-o krščanskodemokratski stranka predstavnike in volivce nekdanje Kršč. demokracije najdemo danes tako na desnici kot na evici (in seveda na sredini), kar Ponovno dokazuje, da je zares konec politične enotnosti itali-)anskih katoličanov.
Bivši predsednik republike Uossiga je ugotovil, da je »zgodovinska levica prejela nad 34 odstotkov vseh oddanih glasov« in s lem uvrstila na mesto, ki ga 'vša italijanska komunistična Partija ni bila nikdar zasedla«, ossiga je pri tem seštel glasove,
* sta jih na zadnjih volitvah mali Demokratična stranka levi-Ce In Stranka komunistične pre-n°ve, in svoje modrovanje utemelji^ češ da so ti glasovi homogeni.	B
Kakšen nauk izhaja iz teh vodnih rezultatov?
Zdaj lahko bolje razumemo, akaj Berlusconi tako odločno in ako vztrajno zahteva, naj se čim-?rei razpišejo predčasne politike volitve. Dobro se namreč za-'e'“a, da čas ne dela v njegovo pnst, da torej ni njegov zavez->k. Leva sredina je do zdaj raz-£ePljena, a bo prav zaradi uspe-® Ra zadnjih volitvah gotovo , usala združiti svoje sile in se ako primerno pripraviti na od-. Cllni spopad z Berlusconijevim j" Einijevim desničarskim blo-°m, ki je zelo enovit, oziroma pe Je takšnega kazal na zunaj. rav zadnje volitve so zgovorno Pokazale, da leva sredina lahko Porazi »p0l svoboščin« in prevza-e oblast v državi.
DRAGO LEGIŠA 11»- B
Prof. Diomira Fabjan Bajc ob 50-letnici slovenskih šol v Italiji
»Zgodovino ustvarjajo ideali in sanje, ljubezen in navdušenje«
Če je res, kar trdi francoski zgodovinar o velikih zgodovinskih pretresih in travmah, in sicer, da jih narodi prebolijo šele v enem stoletju, potem smo mi, Slovenci, še na poti, da prebolimo strahotno katastrofo druge svetovne vojne, a še pred njo, mi Primorci, dvajsetletno fašistično diktaturo z neusmiljenim etničnim čiščenjem, kot bi to imenovali danes. To nam dokazuje položaj v sami Sloveniji, kjer akterji in borci v drugi svetovni vojni še ne morejo in ne znajo najti skupnega jezika, jasno pa je tudi pri nas v Italiji, kjer še vedno ne najdemo pravega ravnotežja med frazerstvom političnih puhlic in pravimi vrednotami narodne kontinuitete na ozemlju, kjer bivamo že poldrugo tisočletje.
Med nami še živi generacija, kiie doživljala genocid na lastni koži. Se so med nami očividci požiga Narodnega doma, sošolci otrok, ki jim je učitelj pljuval v usta bolezenske klice, ker so govorili slovensko, deklice, ki jo je učitelj obesil za kite na obešalnik (kakor nam priča Boris Pahor), še so med nami učitelji, ki so bili odpuščeni iz službe ter internirani (kakor nam opisuje knjiga Minke Lavrenčič Pahor), vrstniki tistih štirih tisočev, ki so zgoreli v koncentracijskem taborišču v Rižarni, tistih 51 — od katerih kar 33 Slovencev —, ki so bili obešeni na via Ghega, tistih 71 talcev, ustreljenih na Opčinah, vseh konfiniranih duhovnikov, da niti ne omenjamo naših narodnih junakov, ki so bili ustreljeni leta 1930 v Bazovici in leta 1941 na openskem strelišču, ki ga še vedno skruni športno vežbanje, in vseh,
ki so umirali v taboriščih v Italiji in Nemčiji, pa še nešteto neznanih junakov vsepovsod. Prav je, da se spomnimo tudi vseh mladih življenj, ki so ugasnila v boju za osvoboditev Trsta leta 1945 in ki se jih na žalost ne spominjamo iz političnih razlogov, jaz osebno pa mislim nanje z velikim spoštovanjem in z veliko žalostjo.
Leto 1945 je bilo tudi za mojo generacijo prelomnica. Dotlej smo morali obiskovati italijansko šolo, saj so bile vse cvetoče slovenske šole na ozemlju, ki je bilo priključeno Italiji z Rapalsko pogodbo, s približno 50.000 učenci, ukinjene leta 1923 z Gentile-jevo t. i. šolsko reformo. Za večino od nas je bila pravilna italijanščina popolnoma tuj jezik in učili smo se na pamet, ne da bi veliko razumeli. Vzklikati smo morali tujemu diktatorju, ki si je zadal cilj, da nas kot narod uniči, zlepa ali zgrda.
Kje najti žarek upanja? Edino v boju za vsako ceno, brez alternative. Naši ljudje so se borili, bolj ali manj pogumno, ne da bi se spraševali, ali se splača, ali bodo za to poplačani, borili so se za narodno preživetje, za lastno človeško preživetje in dostojanstvo.
Konec tega neenakopravnega boja, v katerem smo se rešili strahotne more, se spominjam kot velike evforije, v katero pa je takoj začela posegati politika s svojimi pragmatičnimi cilji. V tem ključu sem doživljala tudi obnovitev in nastajanje novih slovenskih šol.
Pripadam generaciji, ki se je sicer rodila pred drugo svetovno vojno, v
dobi fašizma, a sem imela srečo, da sem, razen dveh razredov, obiskovala slovensko šolo. Naši profesorji, povečini begunci, so nas z navdušenjem vzgajali v ljubezni do slovenstva. Nekateri od njih so nam vžgali v srcu celo vizijo bodoče neodvisne države Slovenije, ki smo jo, proti vsakemu pričakovanju, doživeli leta 1991. Hvaležna sem jim za te velike sanje, ki so se mi v življenju uresničile. Tudi iz tega izhaja moje globoko prepričanje, da mora biti šola sicer strokovno na čim višji in na čim uglednejši ravni,
Iz vsebine:
Majda Artač Starman:
»Samomor kitov« Sergeja Verča
(str. 3)
Adrijan Pahor: Paternujeva monografija o Prešernu
(str. 6)
N.K.: Osmice in še kaj (str. 5)
M.V.: Galerija Avgusta Černigoja v Lipici (str. 6)
Prof. Fabjan Bajc pred mikrofonom v nabito polnem Kulturnem domu v Trstu
(foto Kroma)
a da to ni dovolj: nuditi sme in mora mladim tudi duhovno hrano, ki smo ji včasih z danes sicer zastarelim izrazom rekli ideali, z modernejšim mogoče vrednote. Kljub razširjenemu mnenju, da zgodovino oblikujeta denar in orožje, sem namreč prepričana, da tisto pravo zgodovino, ki vodi v počlovečenje človeka in torej v strpnejše sožitje, v lepšo sedanjost in — če hočete — tudi prihodnost, še vedno ustvarjajo ideali in sanje, ljubezen in navdušenje.
A kje smo črpali moč in optimizem za preživetje v črni dobi zatiranja, kje smo našli uteho in spodbudo za nadaljnje delo ob težavah, ki so se nam kotalile pod noge vseh teh petdeset let po koncu druge svetovne vojne? Kam bomo šli iskat veselja in poguma še naprej v tem času, ki bi moral biti čas praznovanja, saj smo Slovenci priznani v mednarodni skupnosti kot še nikoli doslej v zgodovini, a se nam včasih zdi, da nam pojemajo sile, lotevata se nas zbeganost in malodušje, ker nismo navajeni na svobodo? Iskali ju bomo, veselje in pogum, kot vedno,
IIII+- B
RADIO TRST A
■ ČETRTEK, 27. aprila, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Zdravje je v naših rokah (Helena Bizjak); 9.00 IZ STUDIA Z VAMI: 9.15 Emil Frelih: »Čar indijskega juga«; 10.00 Poročila; 11.45 Okrogla miza; 12.45 Primorska poje; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Kulturne diagonale: Dvignjena zavesa; 15.30 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba; 18.00 Dopisnice z najbližjega vzhoda.
■ PETEK, 28. aprila, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika;
8.10 Kulturne diagonale: Dvignjena zavesa;
9.00 IZ STUDIA Z VAMI: 9.15 Emil Frelih: »Čar indijskega juga«; 10.00 Poročila; 11.45 Okrogla miza; 12.45 Primorska poje; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika;
14.10 Potovanje v otroški svet (Jelena Stefančič); 14.30 Krajevne stvarnosti: Od Milj do Devina; 15.30 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba; 18.10 Kulturni dogodki.
■ SOBOTA, 29. aprila, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Kulturni dogodki; 9.15 Filmi na ekranih; 10.00 Poročila; 10.10 Koncert v Kulturnem domu v trstu; 11.30 Iz Dopisnic z najbližjega vzhoda; 12.00 Krajevne stvarnosti: Ta rozajanski glas (oddaja iz Rezije); 12.45 Primorska poje; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Krajevne stvarnosti: Nediški zvon; 15.00 Tu 362875. Z vami kramlja Sergej Verč; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba; 18.00 Lida Turk: 22. leto ob zori: »Prišel bo večer in tebe ne bo domov«.
■ NEDELJA, 30. aprila, ob: 8.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.30 Kmetijski tednik; 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu; 9.45 Pregled slovenskega tiska v Italiji; 10.00 Mladinski oder: Desa Muck: »Kdo je ubil zmaja?«; 10.30 Veselo po domače; 11.00 Čakole na pla-cu; 12.00 Koroški obzornik; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah;
14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Lida Turk: 22. leto ob zori: »Prišel bo večer in tebe ne bo domov«; 15.00 Krajevne stvarnosti; 17.00 Šport in glasba.
■ PONEDELJEK, 1. maja, ob: 8.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.30 Praznična matineja;
9.00 IZ STUDIA Z VAMI: - Ob mednarodnem prazniku dela — Odprta knjiga. Emil Frelih: »Čar indijskega juga«; — Intermezzo. »Zemlja in narodi«. Tržaški partizanski pevski zbor »Pinko Tomažič« vodi Oskar Kjuder — Primorska poje; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Kmetijski tednik; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Otroški kotiček: Glasbena pravljica (Janez Bitenc); 15.00 Iz življenja mladostnika (Tanja Colja); 15.10 Orkestralna glasba; 15.30 Mladi val; 18.00 Znanstvene raziskave; 18.45 Čakole na placu.
■ TOREK, 2. maja, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Cigani, večni popotniki (Katja Kjuder); 9.00 IZ STUDIA Z VAMI: 9.15 Emil Frelih: »Čar indijskega juga«; 10.00 Poročila; 11.45 Okrogla miza; 12.45 Primorska poje;
13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Aktualnosti; 16.00 Mladi val;
17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba; 18.00 Miroslav Košuta: »Gora imenovana — NA SIN«. Radijska drama.
■ SREDA, 3. maja, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Koroški obzornik; 9.10 IZ STUDIA Z VAMI: 9.15 Emil Frelih: »Čar indijskega juga«; 10.00 Poročila; 11.45 Okrogla miza; 12.45 Primorska poje; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Krajevne stvarnosti: Na goriškem valu; 15.30 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba; 18.00 Literarne podobe: šest sodobnih tržaških pesnikov.
»Zgodovino ustvarjajo
•tun □
v naši tradiciji in v naši kulturi, v zavesti, da smo dolžni nadaljevati delo naših prednikov, naj le stane kakšno žrtev, saj so vendar podarjene stvari brez vrednosti. A veselje in pogum bomo iskali predvsem pri naši mladini, zdaj že pri tretji povojni generaciji, pri naših otrocih in pri vnukih, ki vstopajo v vrtce in šole. Kot je pisal Cankar sredi grozot prve svetovne vojne:
»Jaz pa vem, kam pojdem, jaz pa vem, kje so luči prižgane — kako, da se nisem že prej domislil? K zibki pojdem; dvoje milih plamenov, neugasljivih, se tiho in mimo smehlja iz nje; angel božji drži roke nad njima, dokler ne zasije zarja nad gorami.«
Naši mladi nadaljujejo slovensko tradicijo v naši šoli. V vseh teh petdesetih letih je bila in je slovenska šola nenadomestljiva. Ob vseh pomanjkljivostih in napakah, ki pa so delno tudi posledica za nas neustrezne zakonodaje, saj je uradno le »šola s slovenskim učnim jezikom«, je iz nje izšlo na tisoče diplomantov, nekaterjv poklic, drugi na razne univerze. Številni so se uveljavili doma in v tujini, vsekakor se je socialna struktura slovenskega prebivalstva v petdesetih letih zelo spremenila prav po zaslugi naših šol. Zal je zaradi fašizma zapustilo naše kraje ogromno izobražencev, doživeli smo pravi eksodus, a nova legija intelektualcev, ki deluje na vseh področjih, je zapolnila nastale vrzeli in lahko smo ponosni nanje.
V strokovnem smislu so naše šole dobre in resne. Kaj naj rečemo o narodnostni in jezikovni vzgoji? Kakor po vsem svetu se tudi pri nas odnos do narodnih vrednot spreminja. Kdor je okusil prepoved lastnega jezika, ga bolj ceni od tistega, ki ga je smel vedno bolj ali manj nemoteno uporabljati. Moj odnos do jezika je, da postane vrednota takrat, ko ti ga hoče kdo vzeti. Zavedati se moramo, daje v jeziku skrita narodova zgodovina in narodni značaj, narodov poseben pogled na svet, skratka: v jeziku se izraža narodova kultura. Zato ne smemo biti do njega ravnodušni. Ker smo manjšina, mora biti naša skrb za jezik stalna in budna. Naše šole nam nudijo dobro osnovo za dvojezičnost, ki je v našem položaju seveda nujna, a samo, če bomo pozorni in natančni, bomo zares postali dvojezični, v nasprotnem primeru bomo zapadli v diglosijo, govorili bomo mešanico dveh jezikov. Od vsakega izmed nas je odvisno, ali govorimo spodobno slovenščino in ali spoštujemo svoj jezik in sogovornika. Prepozno prihaja na naše TV ekrane vse prekratka slovenska oddaja, a vendarle! Vem, da jo naši ljudje gledajo z veseljem in ljubeznijo, vsak večer. Morda bo tudi to pomagalo, da bomo raje in lepše spregovorili v slovenščini!
Kakor nas je kultura hranila v dvajsetletnem mrku (pomislimo na Goriško Mohorjevo Družbo, na pisatelja Bevka, na kulturnega organizatorja Jelinčiča, na vse naše primorske
...«
Čedermace, ki so nam bili vzor v zvestobi kulturi in slovenstvu, kar je bilo eno in isto!), tako bi nas morala navdihovati ob nastanku in ob rasti naše glavne kulturne ustanove — naše šole. Zal ni bilo vedno tako, kot sem že prej omenila. Ne samo ob ustanovitvi, tudi kasneje, ob raznih političnih zasukih (predvsem leta 1948 ob razdoru med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo) je naša šola doživljala hude stiske in stnno izgubljala učence. Krvavenje se je nadaljevalo in se nadaljuje.
Naj mi bo dovoljeno, da na tem mestu izrazim še eno željo, ki jo že dolgo gojim v srcu in ki se mi zdi, da so časi zreli za njeno uresničitev. Govorili smo o dvojezičnosti in o dvokultur-nosti, dobrinah, ki nam dajeta možnost, da spoznavamo in cenimo dva svetova, dve mentaliteti. Vem, da si nekateri prizadevajo, da bi na slovenskih šolah bil še večji poudarek na dvokultumosti, kot je bil doslej, in to v imenu novih časov in novih situacij, češ da je v slovenski šoli mnogo otrok iz narodnostno mešanih zakonov. Ti zakoni so vsekakor dokaz, da ni več sovraštva med večinskim in manjšinskim narodom, kar je v vsakem oziru razveseljivo. Ampak če ti starši vpisujejo svoje otroke v našo šolo, pomeni, da želijo, da se čim bolje naučijo slovenščine in slovenske kul-
Leva sr
•^iiiii a
Pri tem spopadu bodo odločilni predvsem glasovi, ki so bili 23. aprila oddani Severni ligi na severu države in Stranki komunistične prenove po vsem državnem ozemlju. Prva je zbrala kakih 7 odstotkov glasov, druga pa nekaj nad 8, skupno torej nad 15 odstotkov. Če seštejemo glasove DSL (25%), pravkar omenjenih strank, Ljudske stranke (skoraj 7%), zelenih in demokratičnega zavezništva, dobimo nad 50 odstotkov, to je absolutno večino.
Zgodovinski voditelj Severne lige Bossi je tik pred zadnjimi volitvami nekajkrat izjavil, da bo njegova stranka na političnih volitvah sklenila zavezništvo z levico. To pomeni, da s to stranko ne bi smelo biti nepremostljivih težav. Nekoliko drugačen je položaj pri Stranki komunistične prenove, ki je do zdaj zahtevala enotnost levice, izkazalo pa se je, da takšna pot ne vodi k zmagi. Po zadnjih volitvah sta komunistična voditelja Bertinotti in Cos-sutta začela govoriti o možnosti, da se sklene volilno zavezništvo z vsemi levosredinskimi strankami, kar je očitno korak naprej v primerjavi z dosedanjimi togimi levičarskimi stališči. S takim ravnanjem se omenjena voditelja
ture, česar se ne morejo nikjer drugje. Zato bi morali kvečjemu okrepiti pouk slovenščine, ne pa obratno.
Se več: naj se uvede prostovoljni pouk slovenščine na vse italijanske Šole v Trstu in na ozemlju, kjer živi naša manjšina, od osnovnih do nižjih in višjih srednjih šol. Samo tako se bo lahko dokončno podrl zid molka, ki ločuje naša dva svetova. Naj nam bo zfl zgled Slovenija, kjer se večina na jezikovno mešanem območju obvezno uči jezika manjšine!
Petdeset let po koncu druge svetovne vojne naj to pomeni kvalitetni skok v našem okolju! Ob koncu drugega tisočletja po Kristusu in ob koncu tega tako grozljivega stoletja bi moral Trst le najti pot do prijateljskega in spoštljivega sožitja. To pot naj bi utrla šola, nosilka vrednot in prave kulture. Le na tej osnovi je možna nova Evropa narodov! Če se mogoče ko- , mu zdi, da sem se pri tem razmišljanju preveč ustavljala ob temnih plateh naše preteklosti, naj poudarim, da se moramo zavedati korenin naše šole, ki segajo v trpljenje in kri. Zavedajmo se, da nam ni bilo nič podarjenega in bodimo zato samozavestni! Predvsem pa glejmo naprej z optimizmom, saj kdor je prestal toliko hudega in je vztrajal, bo v lepših časih žel: že mi veliko žanjemo, še več pa bodo naši otroci in naši vnuki. Zanje pa se vsekakor splača delati: naj nam bodo zato še naprej vodilo lepe Cankarjeve besede: Življenje, Mladost, Ljubezen-
lahko z
tudi očitno branita pred hudim očitkom, češ da sta odgovorna za zmago desnice v treh pomembnih deželah na Severu, in sicer v Piemontu, Lombardiji in Venetu.
Če je leva sredina dosegla uspeh v kljub zanjo neugodnih okoliščinah na področju javnih občil/ ki so v celoti ali vsaj delno p od nadzorstvom »pola svoboščin«/ bi se njene šanse znatno povečale, ko bi sedanji parlament pred razpustom naredil red na tem tako pomembnem področju.
Izidi volitev z dne 23. april3 učijo torej, da je zmaga leve sredine na prihodnjih političnih volitvah možna in da je le od posameznih prizadetih strank i° strančic odvisno, če bo oblast v državi prešla v njihove roke. To pa bi bilo za nadaljnji obstoj demokracije v Italiji naravnost življenjskega pomena glede na dejstvo, da ni — vsaj trenutno — 03 obzorju kake demokratične desnice oziroma desne sredine.
* * *
V soboto, 22. aprila, je bil v Šti-vanski cerkvi velikonočni koncert, ki sta ga priredila zbor Fantje izpod Grmade in Dekliški zbor Devin. P°' doben koncert je bil naslednji dan, to je na belo nedeljo v župnijski cerki’1 na Opčinah. Nastopil je mešani zbot A. Foerster iz Ljubljane.
Sklepna premiera sezone SSG z Verčevo noviteto
»Samomor kitov« - igra o kulturi brezobličnega dolgočasja
Prizor iz Verčeve odrske kriminalke. Na sliki so Dare Valič, Brane Završan ln Miranda Caharija
Sergeja Verča, ki je letos prejel nagrado Prešernovega sklada, ni treba Posebej predstavljati, saj ga pozna staro in mlado: kot pisatelja, dramatika in režiserja, kot kabaretista in sadika, kot zaupnega prijatelja in svetovalca na valovih Radia TS A. Na g^dališkem natečaju SSG je pred ka-kim letom predstavil izvirno dramsko del° Samomor kitov, ki je doživelo uPrizoritev v petek, 21. aprila 1995, v kulturnem domu v Trstu.
Majda artač sturman
Kaj se lahko zgodi četvorici turi-stov, če jih avtor popelje v odročno gordijsko hišo, tik ob morski obali, na afero se zatekajo umirat tisoči kitov; v hišo, ovito v meglo in modri soj skrivnostnosti? Temna scena (v zamis-1 Maria Uršiča) in glasba v slogu te-evizijskih in filmskih srhljivk (v za-^'sli izvrstnega trobentača Petra Ug-r'na) dajeta slutiti smrt, napovedujeta Propad. Prve slike so sicer bolj kondicijskega značaja, v drugem de-Pa se dogajanje vse bolj zapleta, še asti ko se na odru zgrudi cela kopi-Ca trupel. Navidez razrešeni vozel se SP°t zavozla, tako da gledalec nestrp-n° Pričakuje razplet kriminalne zago-netke: kdo je morilec?
Verč v gledališkem listu pojasnjuje Sv°je zanimanje za kriminalko ter na-vaja razloge, ki ga silijo k tovrstnemu P'sanju. Toda če me je branje njego-kriminalne zgodbe Rolandov ste-r Prijetno presenetilo in prevzelo ast> zaradi spretnega fabuliranja in veščega realističnega prepletanja je-^ °vnih zvrsti, od knjižnega jezika Pogovornega in celo žargona, se Po ogledu Verčeve odrske srhljiv-^ utrjuje prepričanje, da kriminalka °dru ne more zaživeti. Je pač med ^Popularnejšimi sodobnimi žanri,
saj preplavlja bralstvo kot izredno privlačna prozna vrsta, kraljuje v filmografiji, na ekranih kot televizijska nanizanka ali nadaljevanka, specifika odra pa ji po mojem ne dopušča primerne napetosti.
Če bi bil Verč svojo igro bolj gradil na dialogih, če bi globlje pronik-nil v duševnost svojih junakov in očrtal njihov duhovni razvoj (ali bolje, razkroj), bi bil lahko izdelal izvrstno tragedijo. Tragedijo o brezupnem položaju ljudi, ki brezglavo silijo v propast in smrt, prav tako kot množica umirajočih kitov, ki na obali pojejo smrtno koračnico ljudem na poti v smrt. Kako truplo manj in nekaj več človeškosti v junakih, ki so dovolj enkratni, pa bi prerasli v enkratne značaje, njihovo umiranje pa v izjemno družinsko tragedijo.
Igra gledališkega ansambla je bila naravnana v to smer. Vito Genove-se, sicilskega porekla, je v interpretaciji Braneta Završana poslovnež trdega srca. Tak je do ljudi, zlasti do žene Marie, ki jo nenehno popravlja in nadzoruje, pa tudi do živali, saj je lovec na kite, ki živi od trgovanja z ribjim oljem in kitjo mastjo. Njegova sestra Amalia, poročena Foyn, izžareva mediteransko temperamentnost ženske, ki se je nonšalantno navzela najslabših severnjaških razvad. Lučka Počkaj je bila v tej vlogi dovolj odločna in hladnokrvna obenem, da je skrivala svoje dvojno življenje svojemu nič bolj krepostnemu možu Jonasu Foynu. Zaigral ga je Livij Bogateč, Miranda Caharija pa je Vitova žena” Maria Klinovhaven (oziroma Klinovv-ska) in obenem tudi Jonasova ljubica. To nagonsko bitje ne ločuje med resnico in lažjo, igračka se z ljubeznijo in resnico, ne pozna odgovornosti, zato prepušča odločitve drugim, zlasti možu. Caharijeva je plastično
izrisala Mariin značaj, ki v marsičem spominja na Ibsenovo Noro.
Olaf Magga, ki — kot zvemo kasneje — že več let zasleduje Mario zaradi njenih sleparij na Poljskem, je bil poliedrični Dare Valič. Pred našimi očmi se je prelevil kar nekajkrat: iz nesrečnega avtomobilista, ki mu na poti na kongres naravovarstvenikov ponagaja avtomobil, v Amaliinega ljubimca, pa še v policijskega agenta, zasebnega detektiva in nazadnje v morilca, ki sam podleže usodnemu strelu.
Kdo je morilec, tega ne smemo razodeti. Tudi skrivnostni oskrbnik Jo-hanssen (v ekspresivni upodobitvi Minu Kjuder) ima svojo skrivnost, ki se končno razkrije v nori blaznosti.
Odrska realizacija Verčevega dela je bila zaupana režiserju Mariu Uršiču, ki je dogajanje postavil v črno opremljen bivalni prostor severnjaške hiše. Napetost je ustvaril z izmenjavanjem luči in teme, s prepletanjem zvokov hreščečega radia (iz katerega se je oglašal glas Gojmira Lešnjaka) in šumov, z megleno tančico. Dramski prostor pa se je vse bolj polnil z grozljivo tišino in z mučnimi premori. Igro svetlobnih efektov je oblikoval Rafael Cavarra, kostume je skladno z režijsko zasnovo domislila Marija Vidau, lektorsko nalogo pa je prevzel Jože Faganel.
Je Verčeva igra metafora sodobne umirajoče evropske civilizacije, metafora samomorilske evropske kulture razkroja, hedonizma in hinavstva? Junaki so zajeti široko od Sicilije do Laponske, od Poljske do Norveške, zato bi res lahko simbolizirali samouni-čevanje evropskega človeka. Ta interpretacija je seveda možna, vendar bi
se morala opirati na izjemno tragičnost situacije, ki pa je v zadnjem delu gotovo podrejena nepričakovanim zasukom in preobratom ob analitičnem odkrivanju krivca. Sicer pa se je Verč učil tudi pri klasikih evropske in ameriške dramatike, pri Ibsenu in Strindbergu, pri 0'Neillu. Igra se giblje v risu antiteze med severnjaško hladnostjo in sredozemsko eruptiv-nostjo.
Verčeva igra tematizira kulturo smrti, kulturo brezobličnega dolgočasja, ki ga ljudje preganjajo samo še z zločinom. Vito Genovese ne ubija ljudi, ampak kite. Tudi njegovo ubijanje je greh, greh proti naravi. Avtorjev pesimizem Vitu ne dopušča razvoja v smer etične osveščenosti. Če npr. Olaf Magga v toku dogajanj bistveno spremeni svoj lepi obraz v morilsko spako, bi preobrazbo, seveda na bolje, lahko doživel tudi Vito, ki ga edinega od vsega začetka spremlja negativna konotacija izkoriščevalca narave in živali. Vito kmalu odkrije trpko resnico o sebi. Po dveh nočeh nordijske more s kopico mrtvakov bi se lahko spremenil, toda ne utegne pretrgati niti, ki ga povezuje s preteklostjo. Vito bi se, recimo, lahko navdušil za ideale naravovarstvenikov skupine Greenpeace. Toda to je že novo poglavje, ki ne sodi v okvir gledališke ocene.
* * *
Uspeh zbora Gallus
Na reviji zborovskega petja v Mariboru je dosegel odličen uspeh mešani pevski zbor J. Gallus iz Trsta. Prejel je zlato plaketo, ki je bila dodeljena tudi njegovemu dirigentu Janku Banu. Mešani zbor Podgora, ki ga vodi Mirko Špacapan, pa je prejel bronasto plaketo. Priznanje pa je dobil zbor Vasilij Mirk s Proseka-Konto-vela.
32. literarno nagrado »Vstajenje« za leto 1994 prejme Rajko Dolhar
Komisija literarne nagrade »Vstajenje«, ki jo sestavljajo prof. Diomira Fabjan Bajc, prof. Zorko Harej, prof. Martin fevnikar, urednik Mladike Marij Maver in prof. Zora Tavčar, seje sestala dne 11. aprila 1995 v prostorih Slovenske prosvete, ul. Donizetti 3, Trst, in pregledala 25 knjig, ki so jih v preteklem letu izdali zamejski in zdomski pesniki, pisatelji in znanstveniki. Po temeljiti presoji se je soglasno odločila, da podeli literarno nagrado »Vstajenje« za leto 1994 Rafku Dolharju za življenjsko delo na področju planinske literature, kateri je posvetil vrsto knjig, ob izidu dela Od Trente do Zajzere, ki je izšlo pri GMD in je posvečeno znanemu tržaškemu planinskemu pisatelju Juliusu Kugyju.
Komisija je svojo odločitev utemeljila takole: Knjiga je sad resnega raziskovalnega dela in avtorjevega lastnega ustvarjalnega pristopa ter je hkrati prikaz naše polpretekle zgodovine v literarnem ključu.
Dela Rafka Dolharja so ukoreninjena v naš prostor in čas. Prikazujejo zahodno mejo slovenskega narodnostnega prostora in tukajšnjega človeka, od-slikavajo lepoto julijcev in Krasa, obenem pa izkazujejo pisateljev močan narodnostni in humanistični čut. Zadnja knjiga — kot večina prejšnjih — se odlikuje tudi po izbranem fotografskem gradivu. Vse fotografije, ki so marsikdaj prave umetnine, je avtor sam posnel.
Podelitev nagrade bo 8. maja 1995 na večeru Društva slovenskih izobražencev v Trstu, ul. Donizetti 3.
Slovenski župani na Tržaškem in Goriškem
-*v
M m
Pangerc
Križman
Blazina
Corsi
Volilni izidi v Dolini, na Re-pentabru in v Zgoniku so v glavnem v skladu s predvidevanji v slovenskih zamejskih krogih, prav tako tudi izidi v treh občinah na Goriškem.
V Dolini je dosegla prodoren uspeh lista Skupaj in je bil za župana izvoljen prof. Boris Pangerc; na tej listi so bili tudi predstavniki Slovenske skupnosti in drugih strank, ki jih tradicionalno volijo Slovenci.
Petejan
Lavrenčič
Na Repentabru je bil za župana potrjen Aleksij Križman, stranka Ssk ostane v opoziciji.
V Zgoniku je bila za županjo potrjena Tamara Blazina, Ssk bo še dalje v opoziciji. Novost predstavlja izvolitev kandidatov izrazito italijanske liste, ki bodo prav tako v opoziciji.
V Steverjanu je prišlo do velike novosti: po 10 letih je vodstvo občinske uprave ponovno prevzela Slovenska skupnost. Za župa-
na je bil izvoljen Hadrijan Corsi, levica bo v opoziciji.
V Sovodnjah je bil za župana izvoljen Marko Petejan, dosedanji podžupan; Ssk ostane v opoziciji.
V Doberdobu je bil za župana potrjen dr. Mario Lavrenčič; Ssk
bo še dalje v opoziciji.
Slovenska skupnost je povsod, tako na Tržaškem kot na Goriškem, izboljšala svoj položaj, kar kažejo število glasov in odstotki.
SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE Sergej Verč
SAMOMOR KITOV
Krstna uprizoritev Režija Mario Uršič
V petek, 22. aprila, ob 20.30
ABONMA RED F v sredo, 3. maja, ob 16. uri ABONMA RED I v četrtek, 4. maja, ob 16. uri ABONMA RED G v petek, 5. maja, ob 16. uri ABONMA RED H
V Kulturnem domu v Trstu.
Dne 13. aprila je bil v Bazovici sestanek, ki ga je priredilo Koordinacijsko združenje kraških vasi. Govor je bil o sporazumu, ki je bil sklenjen 13. aprila leta 1990, in o sklepu deželne vlade z dne 20. aprila leta 1990.
Prvi občni zbor Zadružne krnske banke
V nedeljo, 23. aprila, je bil v Zgoniku izredni in redni občni zbor Zadružne kraške banke. Člani so se zbrali v zgoniški telovadnici ter najprej odobrili novi statut zadružnega zavoda in nato še poročili upravnega in nadzornega odbora. Na koncu so izvolili štiri člane upravnega sveta. Izvoljeni so bili Silvan Čok, Dragotin Danev, Karlo Guštin in dr. Just Gruden.
Za potek občnega zbora je vladalo veliko zanimanje, saj se je v telovadnici zbralo nad 500 članov. Slo je namreč za prvi občni zbor po združitvi openske in nabrežinske hranilnice ter posojilnice v novo Zadružno kraško banko. Ta ima glavni sedež na Opčinah, podružnice pa v Trstu, Nabrežini, Sesljanu in v Bazovici.
Ob 25. aprilu je bila v tržaški Rižarni, ki je bila edino nemško uničevalno taborišče v Italiji, občutena spominska svečanost. Kljub slabemu vremenu je bila udeležba nadvse številna. Ljudje so napolnili kamnito dvorišče Rižarne.
Slovesnost se je pričela s polaganjem vencev k spominski tabli, posvečeni žrtvam — v krematorijski peči jih je izginilo od 3 do 5 tisoč. Prisotni so bili predstavniki krajevnih političnih in vojaških oblasti, cerkveni predstojniki treh veroizpovedi, judovske, katoliške in pravoslavne, ki so v Rižarni izgubile svoje člane, pa so vodili krajše verske obrede.
Osrednji govor je imel svetovalec vsedržavne judovske skupnosti Amos Luzzato, v imenu slovenske narodnostne skupnosti pa je spregovorila mlada zgodovinarka Katja Colja (na sliki -foto Kroma). Peli so študenti devinskega zavoda Združenega sveta pod vodstvom Piera Pocletta.
Štandrež počastil petdesetletnico
V tem času so na vrsti razne komemoracije in proslave ob petdesetletnici konca druge svetovne vojne in zmage nad nacifašizmom. Te so gotovo še posebej občutene pri nas na Primorskem, kjer je prav slovenski živelj veliko pretrpel v dobi fašističnega preganjanja in nato vojnih grozot. Tako so se na to spomnili tudi v Štandrežu ter počastili pol stoletja od hudega bombnega napada.
Proslava je bila pred štandreško cerkvijo, v kateri je bila prej sv. maša za vse žrtve vojne v župniji. V hladnem večeru 8. aprila se je zvrstil pod mogočno cerkvijo sv. Andreja kulturni oz. spominski program. Mladi recitatorji so podali nekaj pesmi Ljubke Šorli, mladinski zbor pod vodstvom Kristine Marušič je odpel nekaj pesmi. Prav tako je nastopil mešani zbor Štandrež, ki je pod vodstvom Ticija-ne Zavadlav zapel več primernih pesmi. Spregovoril je nato dr. Andrej Bratuž, ki je v začetku spomnil na trpko zgodovino našega naroda, na njegove vrednote in na samo štandreško obletnico. Spomnil je tudi na svetovni okvir dogodkov v zadnji vojni, na vstajnike v Sloveniji in Bretaniji, nato na zavezniške zmage od Normandije do Sicilije in severne Afrike ali spet na ruske armade od Stalingrada do Berlina in Balkana, vse to je dalo nato skupen rezultat — zmago nad nacifašizmom! Nato je dejal: »Pa Slovenci v Italiji? V naši bližini so nekdanja zloglasna fašistična taborišča in ječe, od Zdravščine do Gonarsa, od Kostanjevice do Trsta itd. V njih so slovenski ljudje — možje, žene, fantje, dekleta — doživljali svoje Kalvarije. Vedno pa jih je bodrila slovenska pesem, slovenska beseda, domoljubje, misel na drage svojce, kar jim je lajšalo trpljenje.
Tudi danes je vse to še vedno aktualno. Zlo v svetu še ni poraženo — vojne (kot v Bosni in drugje) še divjajo, tegobe in stiske še vedno objemajo človeštvo. Tudi v Italiji se spet — kot volk, oblečen v ovčja oblačila — kaže nekdanja fašistična stranka, do lani celo na oblasti!... Tudi danes moramo pogumno vihteti plamenico svobode! Tudi danes moramo budno čuvati naše nekdanje in sedanje svetinje — svoj jezik, svojo pesem in besedo, svojo kulturo. Tudi danes moramo od države, v kateri živimo, odločno zahtevati svoje pravice — kot že nekdaj tolminski puntarji, ki jih je zvon z Men-gor vabil na pohod v Gorico z zahtevo po "stari pravdi", tisti zvon — kot pravi goriška pesnica "ko nekdaj, ko puntarjem v trg in vasi / k uporu za pravdo dajal je ukaz”. To je zvon svobode, kije tudi v našem času (Berlin) opozarjal na vrednote svobode in demokracije povsod tam, kjer ju še ni!
Sodobni nemški filozof Karel Jaspers, eden od redkih nemških izobražencev, ki se je uprl nacizmu in zato tudi moral iz domovine, je lepo zapisal (v glavnem o vlogi nemškega naroda, o aktivni ali pa pasivni podpori Hitlerjevemu režimu), da so takrat postale stvarnost vse pošastnosti, ki jih lahko človek počne, vse velike norosti sicer razumnih ljudi, vsa kratkovidna pasivnost množic...«. Govornik je zaključil rekoč, da moramo odločno zavrniti vse še obstoječe oblike nasilja in samovolje, nadvlade močnejših nad šibkejšimi in tako iti v nove zarje svobode, demokracije, pravice in človečanstva.
Na koncu je zapel štiri pesmi & moški zbor Mirko Filej pod vodstvom Zdravka Klanjščka in tako nadvse pni' memo zaključil spominski večer.
Občutena svečanost v Rižarni
Kulturni dogodek ob Prazniku pomladi v Doberdobu
Prvi slovenski praznik na prostem ali prva šagra je vsakoletni Praznik pomladi na velikonočni ponedeljek v Doberdobu, ki ga organizira KPD »Hrast«.
Ze od samega nastanka smo želeli Poleg zabavnega programa dodati tudi nekaj kulturnega. Lani smo imeli v gosteh dr. Rafka Dolharja, ki nam )e predstavil svojo novo knjigo »Stezice« s fotografsko razstavo. Letos pa So si omislili ta kulturni del nekoliko drugače. V kulturni del sta nas uved-mlada glasbenika z zelo zanimivo skladbo ob klavirju in klarinetu.
Iz uredništva Družine nas je o de-vanju te založbe seznanil urednik ZUrianjega dopisništva Jože Pavlič, ki Je tudi predstavil avtorja knjige »Triglavski kralj« znanega pisatelja in novinarja na radiu Ljubljana Ivana Siv-ca- Prav ta knjiga je bila povod za fotografsko razstavo z naslovom »Od Julijcev do Krasa.«
Knjiga »Triglavski kralj« je po-membna tudi za nas zamejske Slo-Vence. Avtor nam na preprost, mika-Ven in dokumentaren način predsta-markantno osebo Jakoba Aljaža, °vškega župnika pri Mojstrani, ka-o se je kot zaveden Slovenec trudil, a bi naše slovenske gore ostale slo-Venske. Skušal jih je rešiti nemškega vPliva in približati njihovo lepoto Slo->cu, našemu človeku. Gospod Jo-Ze Pavlič je poudaril prav avtorjev iz-redni čut za informiranje in dokumentacijo o zgodovini naših gora, še asti Triglavu, ki je pomemben doprinos k ohranjevanju slovenske na-todne zavesti. Avtor knjige Ivan Si-c Pa ni mogel mimo Dovjega, do-c*ne Vrat, kot tudi tega dela Julij-nQV' ^jer je Aljaž oral planinsko ledi-^ ' s svojo trdoživo, velikokrat tu-* trmasto, pa prav zato zgodovin-0 Pomembno preteklostjo. Omenili 0 tudi Aljaževo vlogo pri cerkve-m Petju. Nekako se je uprl grego-^Hnskemu koralu, ki je bil nekakšno n° cerkveno petje v tisti dobi in
je dobivalo vedno večji poudarek. Vnesel je najprej ljudsko, potem pa tudi večglasno petje in prav po tihi podpori goriškega nadškofa ni omagal, ampak je vztrajal in pripravil prve pesmarice in tudi nas Slovence na tem področju postavil pred druge evropske narode, ki so narodno besedo v cerkveni pevski kulturi prinesli k liturgiji veliko let za nami.
Fotografska razstava »Od Julijcev do Krasa« ima tri dele. V prvem delu z naslovom »Utrinki z Julijcev« so nas Hilarij Lavrenčič, Mavricij in Klavdijo Peric popeljali v enkratni, nepozabni čarobni svet teh častitih vršacev. Barvne fotografije so izbrane od 4000 diapozitivov, s katerimi razpolagajo. Fotografska izraznost je pri vseh treh izredna, lahko bi celo rekel pretkana s prefinjenim čutom za opazovanje in iskanjem nepozabnih gorskih utrinkov, ki jih želijo ovekovečiti za trajen spomin.
Drugi del »Naš Kras« stopi pred nas naše domače doberdobsko okolje, ki je posneto z mojstrskim očesom Karla Ferletiča in Marina Černiča. Starejšim je poromal spomin na čas, ko je bilo naše jezero pred dvajsetimi leti čisto drugačno, kot je danes. V čas čolnarjenja, ribarjenja, nabiranja lok-
vanjev, pa tudi tipične jezerske idile, ki je prisotna tudi še danes po obilnem dežju. V tretjem delu razstave spregovorijo črno-bele fotografije: »... In spregovoril je kamen.« Prof. Joško Prinčič, sovodenjski rojak, je znan ljubitelj fotografije. Malokateri njegov učenec pa je to vedel, zato je bil tokrat pravo odkritje. S črno-belo tehniko nam je ovekovečil trdoto pozabljenega kraškega kamna, z njegovo enkratno lepoto, pa tudi milino, ki tone v pozabo.
Večer je dokazal izredno zanimanje, saj je bilo prodanih veliko knjig, pa tudi avtor je z velikim veseljem pojasnjeval in odgovarjal na najrazličnejša vprašanja. Obiskovalci razstave so z velikim zanimanjem občudovali fotografije in pri marsikomu se je vsaj z mislimi porodila želja: »Kako bi bilo lepo, če bi se sedaj znašel na tem ali onem vršacu...« Zanimiv poveliko-nočni Emaus, ki bo ostal v lepem spo-
m'nu-	Ambrož	Kodelja
* * *
V petek, 21. aprila, je bil gost Slovenske skupnosti v Trstu bivši dolgoletni predsednik Južnotirolske ljudske stranke (SVP) in bocenske pokrajinske vlade dr. Sylvius Magnago. Južnoti-rolski politik je govoril o svojih izkustvih v odnosih z italijanskimi oblastmi. Njegova vodilna misel je bila, kako je za vsako narodno manjšino naravnost življenjske važnosti, da je navzven enotna, znotraj pa razvejana.
Osmice in še kaj
Kadarkoli mi čas dopušča, se rad odpravim na naš Kras, da se naužijem svežega zraka, si v kaki osmici privoščim kozarec dobrega vina in tudi dam kaj pod zob. Kraške osmice so nekaj tipičnega in tudi lepega: vinogradnik bolje proda svoj pridelek, odjemalec pa popije kozarec domačega vina in ima na razpolago tudi nekaj domačih dobrin (vsaj tako bi moralo biti). Osmice in razstave domačih vin so pripomogle, da se je kakovost vin znatno izboljšala; dobra domača hrana pa je v glavnem odvisna od prizadevnosti vsakega posameznega kmetovalca.
Tradicija osmič je gotovo koristna in jo je treba skrbno negovati ter podpirati, da se ohrani, saj nam jo marsikdo zavida. Zato je prav, če občinske uprave in stanovske organizacije takšne pobude podpirajo; prav tako bi bilo potrebno, da bi s skupno akcijo nekako »prisilile« deželno upravo, naj odobri zakon, ki bi dokončno uredil tako obstoj kot delovanje osmič.
Na enem zadnjih »pohodov« po Krasu sem ob velikem številu »frask«, ki opozarjajo, v katerih krajih so osmice, začuden in zaprepaščen videl napise, kot npr. »Temova alta«, »Sa-matorza«, »San. Pelagio« itd. Zaman sem z očmi iskal domači slovenski naziv vasi. Nekaj podobnega sem opazil tudi v Sloveniji, kjer novi zasebni gostilničarji nameščajo, celo po Krasu, table z obvestili najprej ali celo samo v italijanščini (včasih tudi s slovničnimi napakami). To me je hudo prizadelo.
Naši politični predstavniki so se ne glede na politično pripadnost vedno zavzemali, da bi na Krasu posamezne občine še dalje vodili domačini, kar jim je do zdaj tudi uspelo. Na ta način so namreč bolje in laže varovali in branili koristi domačinov, predvsem tistih, ki obdelujejo zemljo, iz katere črpajo sredstva za vsakdanje življenje. Enako delo opravljajo stanovske organizacije.
Na drugi strani meje so ljudje končno dobili samostojno državo, ki je mednarodno priznana in tudi vedno bolj spoštovana. Zakaj nam je torej treba klečepaziti? Ali se zavedamo, da smo še vedno gospodarji svojih domov? Se zavedamo, da naši sodržavljani italijanskega jezika obiskujejo naše osmice in naše kraje predvsem iz ljubezni do neoskrunjene narave, zaradi dobre kapljice in domačega prigrizka? Prav gotovo ne bomo pridobili niti enega gosta, če se bomo odpovedovali lastnemu dostojanstvu, lastni časti!
Predlagal bi zato, naj bi tako naši politiki kot naše stanovske organizacije in, zakaj ne, tudi domači gostje vse prizadete opozarjali na te »malenkosti«, kot bi morda kdo rekel, ki pa lahko postanejo navada. Jutri nam bo kdo morda osporaval celo pravico do uporabe domačih imen vasi, čeprav je ta pravica že uzakonjena v statutih posameznih občin.
Družinska psihološka knjižnica
(4)
Reševanje	oseb	(dr.	P.	Honey)
Prepričani smo, da je laže zagovarjati svoje vedenje, ker poznamo (ali vsaj mislimo da poznamo) razloge zanj. Kako bomo torej ugotovili, kje naj se lotimo sprememb? Tudi tako, da sprejemamo kritike drugih. Kadar ljudje godrnjajo, se pritožujejo, kritizirajo, poskušajmo s poslušanjem sprejeti njihove opazke kot stališča, ki jih je vredno pretehtati. Nato moramo vse podatke premleti in se odločiti, ali bomo glede tega kakorkoli ukrepali ali ne. Naučiti se moramo tudi priznavati napake, zatorej ne stresajmo vedno jeze na druge, ampak se raje vprašajmo, kaj smo mi storili napak.
Med vsemi razlikami je najbolj očitna ta, da je mnogo teže stopiti iz sebe in nepristransko razpoznavati povode in posledice lastnega vedenja in ugotoviti, kateri med njimi so zunanji povzročitelji ter jih nato še ostro ločiti od naših notranjih misli in čustev. Če ne znamo takoj odgovoriti na vprašanje, nam ostaneta dve možnosti: prva je ta, da vprašanje postavimo na glavo in skušamo ugotoviti, ob katerih priložnostih določenih stvari ne počenjamo. Sprva odgovori zvenijo noro, toda z vztrajnim brskanjem nam uspe, da se omejimo na pravega.
Za konec naštejemo še nekaj postopnih faz za boljše reševanje problemov:
— takojšnje soočenje s problemi brez popuščanja ali obsojanja drugih;
— razčlenitev težjih problemov na manjše enote, ki jih je lažje reševati;
— osredotočenje na zunanje znake vedenja in manjša pozornost do osebnih dejavnikov, osredotočenje na stanje v tem trenutku in na tem mestu, namesto vračanja v preteklost;
— razpoznavanje zunanjih povzročiteljev problema in njegovih nosilcev;
— zasnova nujnih sprememb;
— spodbujanje k reševanju problemov;
— spreminjanje samega sebe, da bi lahko spreminjali tudi druge;
— odkritosrčnost z osebo, ki povzroča probleme;
— premišljenost in preudarnost naj imata prednost pred lahkomiselnostjo in čustvi.
Za vseh deset stališč lahko trdimo, da izhajajo iz zdravega in ne iz preprostega razuma. Mnogo ljudi se jih ne drži, tudi kadar jih tarejo hudi problemi, dasiravno so utemeljena in smiselna. Priznavanje smiselnosti in smiselno ravnanje pa sta dve zelo različni stvari.
Jelena Stefančič
(konec)
Paternujeva monografija o Prešernu
Pred približno poldrugim mesecem so v Katoliški knjigarni v Gorici predstavili zadnje delo znanega literarnega zgodovinarja dr. Borisa Paternuja. Knjiga je prvotno izšla v nemškem jeziku v založbi Slavica-Verlag Dr. A. Kovač, pričujočo slovensko izdajo pa je podprl Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Monografija bi nedvomno zaslužila večjo recenzijsko odmevnost, da pa do tega ni prišlo (vsaj kot običajno ne), bi lahko navedel več razlogov, npr. dejstvo, da je bila knjiga napisana v nemščini, in to za določen krog bralcev, ter da je verjetno malokdo pričakoval, da bi lahko znani prešernoslovec, kakršen je dr. Paternu, lahko danes postregel občinstvu s kakšno bistveno novostjo v zvezi s Prešernom. Pričujoča študija naj bi zato bila v glavnem »sinteza« Paternujeve nekdanje raziskave o Prešernu.
ADRIJAN PAHOR
Tovrstna apriorna sklepanja je na predstavitvi demantirala tudi prof. Lojzka Bratuž, ki je v svoji podrobni analizi nanizala vrsto kvalitet in novosti omenjene knjige. V svojem večplastnem in strokovno zasnovanem govoru se je poleg osebnega komentarja in vrednotenja dela zaustavila tudi pri pomenu Prešerna za naš narod in o pomenu proslav njemu v čast. Zanimiva in upravičena se mi je zdela njena kritika najrazličnejših letošnjih, pa tudi bivših »praznikov slovenske kulture«, v katerih je naš najboljši pesnik stopil bolj v ozadje ali celo »izginil«, češ da ga je čas že presegel in da nam pesnik nima več kaj povedati. Res je Prešerna iz leta v leto težje predstaviti, proslaviti, saj tvegamo ponavljanje, rutino, vseeno pa bi morali izhajati prav iz njega, »velikega pesnika malega naroda«, (kot pravi dr. Paternu na začetku svoje monografije), ki je kljub nenaklonjenim razmeram na Slovenskem izbral raje slovenščino kot svoj literarni jezik, čeprav bi mu pesnjenje v nemščini prineslo več koristi.
Našega mojstra soneta torej ne moremo in ne smemo »arhivirati«, saj pesnik sam s svojo poezijo potrjuje veljavnost, pristnost in neovrgljivo aktualnost. Ta aspekt Prešernove poezije je v svoji monografiji poudaril dr. Paternu, ki je na predstavitvi podčrtal tudi nacionalno posebnost pesnikove lirike, ta pa ni zato nič manj univerzalna po svoji tematski in estetski plati. »Zmotno je mišljenje, da je bila ali da bo o pesniku kmalu rečena zadnja beseda«, je pripomnil dr. Paternu, ki je nato v zvezi s Prešernom in njegovim časom nanizal veliko zanimivih, tudi nanovo odkritih izsledkov. Vsebinska razporeditev posameznih poglavij monografije sledi kronološkemu zaporedju oziroma literarni usmeritvi posameznih poe-
zij, manj evidencirane pa so posamezne poezije, katerih obravnava je včasih preskopa ali premalo razčlenjena.
Že iz površne analize študije se nekoliko bolj zahteven bralec zave, da pričujoča knjiga nikakor ne bo mogla nadomestiti prejšnjih dveh Paternujevih knjig o Prešernu (v tem oziru tudi bolj didaktičnih), lahko jim bo le kot dopolnilo. Sicer pa je knjiga kljub strokovnosti besedila izredno berljiva, kar je za dr. Paternuja nekakšna literarna konstanta. Njegov pristop k literarnemu tekstu kaže tipične značilnosti (francoskega) strukturalisti-čnega, (ruskega) formalističnega in
semiotičnega znanstvenega instru-mentarija, kar vsekakor pri njem ni novost. Daleč od vsakršnega metodološkega eklekticizma se avtor loteva analize posameznih pesmi s sebi značilno tehniko sintetiziranja po začetnem razgrajevanju pesniške strukture, tako da (se) analizirani tekst v končni sintezi zopet oblikuje v organsko celoto. In prav to je »skrivnost« — posebna tehnika Paternujevega pristopa k literarni snovi, in sicer njegova izredna strokovna jasnost, ki je zato lahko informativna tudi za manj izobraženega bralca: v tem se dr. Paternu bistveno razlikuje od ostalih slovenskih prešernoslovcev, starejših in novejših. Knjiga je zato dobrodošla predvsem za tiste, ki se šele lotevajo študija naše romantike in Prešerna, po drugi strani pa bodo verjetno tudi poznavalci tega obdobja našli v njej še kaj neodkritega.
Galerija Avgusta Černigoja v Lipici
Kakor je znano, je v zadnjih 20 letih ob zahodni slovenski meji nastala vrsta galerijskih zbirk, ki so namenjene prikazom ustvarjalnosti pomembnih primorskih umetnikov. Urejene so bile tako stalne zbirke Vena Pilona v Ajdovščini, Rika Debenjaka v Kanalu, Lojzeta Spacala v Štanjelu, Zorana Mušiča na Dobrovem in Avgusta Černigoja v Lipici-Tokrat se bomo pomudili pri slednji, saj letos poteka 10 let od smrti tega tržaškega umetnika.
Avgust Černigoj je zadnja leta življenja preživel v oskrbi hotela v Lipici, zato se je odločil, da večji del svojega likovnega opusa podari Kobilarni Lipica, kar naj bi bilo osnova za ureditev stalne zbirke. Do njene uresničitve je prišlo na pobudo Lučke Čehovin, ravnateljice Kosovelove knjižnice v Sežani. Galerija Avgusta Černigoja je nameščena v osrednjem delu poslopij kobilarne, v neposredni bližini lipiške cerkve, obsega pa več kot 1300 umetnin.
Seveda niso vse razstavljene, ker je to zaradi omejenega prostora nemogoče, kljub temu pa je to najpopolnejši prikaz Černigojeve ustvarjalnosti, ki nam približa različne sloge, v katerih je upodabljal, različne tehnike in vsebinske zvrsti. Pomembna je seveda konstruktivistična fa-za zgodnjih let, prav tako socialni realizem kasnejšega obdobja.
Pri umetninah iz povojnega Časa opažamo prvine geometrične abstrakcije, kljub temu pa ga je vedno zanimala tudi človeška figura v naj-raznovrstnejših različicah.
V vsebinskem pogledu je gojil portret, figuralno kompozicijo, tihožitje, krajino in veduto. Serija risb z upodobitvami konj dokazuje, da se je dodobra udomačil tudi v prijetnem okolju Lipice.
Leseni in pobarvani objekti, razstavljeni v glavni dvorani, izpričujejo, da je tudi v poznih letih ostal zvest svojim mladostnim izhodi' ščem. Zlasti pri krajinah opažamo prvine barvnega realizma, ki v končni posledici preide v čisto abstrak-cijo, značilno po avtonomni likovni govorici. Tudi v tehničnem pogledu je Černigoj zelo raznolik, saj je obvladal risbo, akvarel, lesorez, linorez, jedkanico, olje, tempero in kolaž.
V lanskem letu je bilo precej govora o Černigojevi razstavi v galeriji Lojzeta Spazzapana v Gradišču ob Soči, v primerjavi z odmevi na to pobudo pa se zdi, da ostaja pomen ga" lerije Avgusta Černigoja v Lipici nekako v senci. Obiskovalcem tega kraja zato toplo priporočamo ogled galerije, kjer nazorno spoznamo izvirnost, svežino in raznolikost umetnostnega opusa tega tržaškega rojaka.
Raziskovanje in projektiranje organizacije
Za vsakdanjo prakso je pomembna knjiga prof. dr. Štefana Ivanka, ki je izšla v letu 1992 pri založbi Moderna organizacija v sklopu Fakultete za organizacijske vede Kranj. Avtorje na 410 straneh izredno praktično prikazal značilnosti sodobne organizacije iz organizacijske strukture. Pri tem je podrobno razčlenil vrste omenjenih struktur z vidika vodenja (linijska, funkcionalna, linijsko-štabna, interakcijska, funkcionalno-timska, Liker-tova, projektna in projektno-matrična
organizacijska struktura). Poleg tega so izredno zanimivo prikazane organizacijske strukture v sodobnih podjetjih, ker je pomembna notranja organiziranost podjetja kakor tudi inovativna organiziranost.
V tej knjigi bomo koristno ugotovili in spoznali metodiki raziskovanja organiziranosti podjetij kakor tudi projektiranje organizacijskih modelov. V zaključnem delu seje avtor osredotočil na organizacijsko urejanje poslovanja, predpise in oblike.
V	_
Živahna Slovenska Evrošola 95
S prisrčnim srečanjem v prostorih Zavoda združenega sveta v Devinu se je prejšnjo nedeljo zaključilo srečanje manjšinskih šol držav Evropske zveze Slovenska Evrošola 95. Na Tržaško, Goriško in Videmsko je prišlo nad tristo srednješolcev. Prireditelji — slovenske srednje šole v Italiji — so jim pripravili pester spored s številnimi športnimi in kulturnimi srečanji, izleti in zabavnimi prireditvami, kjer so se sovrstniki iz vse Evrope bolje spoznali in spoprijateljili med seboj.
Kot opazovalci so bili prisotni tudi pripadniki italijanske manjšine iz Slovenije. Opazovalci zato, ker Slovenija še ni članica Evropske zveze.
Slovenska Evrošola 95 je bila povezana s 50-letnico obnovitve slovenskih šol v Italiji, ki jih je bil ukinil fašizem. Slovesne akademije v Kulturnem domu v Trstu za počastitev te obletnice — na prvi strani objavljamo govor prof. Dio-mire Fabjan Bajc, izrečen na tej prireditvi — so se udeležili tudi gostje iz Evrope.
Na sliki (foto Kroma): Študenti iz vse Evrope na tržaškem trgu Unita
Lev Detela
Dunajski posvet o
Svoj čas je Evropski center — Dunajska integracijska ustanova IHS — Priredila mednarodni posvet o aktual-ni temi in pomembnem problemu časa: multikulturnosti v naročju medkulturnih povezav (ali ločevanj, razmejevanj) med različnimi narodi, jezikoslovnimi skupinami, kulturami.
V ospredju omenjenega posvetovanja z naslovom »From Aliens to Citi-zens« (Od tujcev do domačinov) s posebnim ozirom na položaj posameznih narodnih kultur do sosedskih in tu-Ph, oziroma do dogajanja na svetovnem mednarodnem kulturnem podro-CJU/ je bil problem zaščite manjšin v tujih okoljih.
Takoj je postalo jasno, da centralne kategorije demokracije, ki temelji na spoštovanju enakopravnosti vseh različnih obstoječih veznih členov iz velikokrat kulturno zelo heterogenih narodnih skupnosti, ne bo mogoče vedno uskladiti z značilnostmi na »visokem« kulturnem področju, kjer obstoji načelo »elit«, »hierarhij«in (kakovostne, sporočilne, animatorske) neenakosti in pogoste neenakopravnosti.
. hkazalo se je, da so definicije pojava kultura lahko različne, toda no-ena se ne more izogniti dejstvu, da kultura vedno utemeljuje naš kolek-wni (narodni, družbeni) in osebni individualni) odnos do sveta in naše Vedenjske načine. Vendar je njen po-nien še obsežnejši, globalnejši in usod-
nejši, saj vedno in povsod oblikuje že iz časa najzgodnejše mladosti razvijajoče se silnice našega lastnega jaza.
Problem multi-kulturnosti je izredno aktualen tudi na področju držav nekdanjega vzhodnega bloka. Podoba je, da tvorijo tu posamezne »nacionalne« države v resnici krizne cone s kulturami posameznih etnij, ki prekrivajo druga drugo. Nemški romunski pisatelj Wagner meni v eseju »Narodi brez signalov«, da v teh prostorih »komplementarnih narodov« identificira posamezno narodnost šele soočanje (konfrontacija, povezovanje) z drugim sosedskim narodom.
To je še posebno opazno v Bosni in Hercegovini, kjer narodi te nesrečne dežele podobno kot v ta trenutek manj akutni obliki drugje na Balkanu ne morejo več najti ravnotežja od prej. Že leta 1912 je ruski revolucionar in tedanji vojni poročevalec za področja Balkana v času njegovih vojn Lev Trocki zapisal: »Nove meje tečejo skozi živa telesa posameznih narodov, ki so jih sedaj razkosali, ki so izkrvaveli, ki so jih vojne izčrpale. Balkanske države izžarevajo medsebojno sovraštvo, in nič manjše ni medsebojno sovraštvo fragmentov tistih narodov, ki sojih ujeli v tujejezične države drugih narodov. Vojna, ki jo je prekinila le popolna izčrpanost udeležencev, bo ponovno izbruhnila, ko bo začela teči po arterijah sveža kri.«
To je seveda žalostna perspektiva tudi za bodoče dogajanje na Balkanu, če bodo mednarodne sile (posredniki in načrtovalci novih sistemov) zdravniki tiste vrste, ki namesto ravnotežij ustvarjajo nove deficite pri medsebojnih odnosih in vnašajo, brez resničnega razumevanja zgodovine v krizah se nahajajočih narodov, nove zmede v nejasen in zapleten položaj. Tako ni čudno, da je današnji čas voda na mlin političnih sleparjev in spletkarjev s fašistoidno naravnanostjo: Ži-rinovskega, Miloševiča, Karadjiča in podobnih, kar ogroža tudi širšo varnost v svetu.
Dunajski posvet o multikulturnosti ni razrešil problemov. Opozoril pa je na dejstvo, da je kljub neenakosti v elitamih strukturah posameznih »visokih« (nacionalnih) kultur potrebno ravnotežje med posameznimi jezikovnimi kulturami. To še posebej velja za področje posameznih držav, v katerih obstaja večkulturnih (jezikovnih, narodnih) skupnosti istočasno. Tujci (pogosto iz nižjih socialnih plasti), ki jih je zaneslo na delo — in v diasporo — na tuje, so velikokrat neenakopravni in neprivilegirani v razmerju do kulture večinskega naroda. To velja na primer tudi za Turke v Nemčiji (ki se branijo ali pa asimilirajo) pa tudi za posamezne narodne manjšine, na primer za koroške Slovence v Avstriji. Tujec, ki na angleškem področju obvlada le »pidgin-en-glish« (isto velja za pidgin-španščino priseljencev iz Afrike in podobno), ne bo imel nikakršne koristi od demokratične parole vse narode povezujoče multikulturnosti. V odnosu do viso-
ko stoječih nacionalnih centrov kulture s čaščenjem angleščine VV. Shakespeare ja, Dickensa, ]oyceja, Eliota ali španščine Borgesa, Paza, Marcjue-za, Fuentesa, Vargasa Llose mu enostavno manjka izobrazba in socialno-kultuma emancipacija.
Edina možnost, doseči enakopravnost, je višanje kulturnega standarda neprivilegiranih drugo-jezičnih členov. Madžarska filozofa Agnes Hel-ler in Ferenc Feher, nekdanja učenca Georga Lukacsa v Budimpešti in v svoji domovini v času komunizma v nemilosti, ki poučujeta po eksilu v Avstraliji, od leta 1986 pa na New School for Social Research v New Yorku, sta na Dunaju menila, da je sicer potrebno zaščititi posamezne manjšinske skupine. Vendar morajo biti tudi te pripravljene upoštevati kritiko večine. Sedanje sklicevanje administracije in sodstva v Združenih državah Amerike na »izključno avtonomijo posameznih skupin«brez dopuščanja kritike od zunaj (temveč le iz lastnih notranjih vrst) je sicer lahko absurdno, tudi vprašljivo in nekorektno. Vendar bo svet moral upoštevati dejstvo, da Amerika danes več ne razume tistih prizadevanj v svetu, ki bi želela izključiti eno etnijo na račun druge. Zato ameriški pritisk na Izrael, da uredi razmerje do Palestincev in drugih Arabcev. Tudi forsiranj e velesrbskih idej na račun manjših narodov ali narodnosti, na primer Muslimanov, je račun brez krčmarja, namreč brez Združenih držav Amerike, ki v končni fazi ne bodo dopustile, da neki šovinistični narod izniči življenjske korenine druge samostojne etnične, kulturne in religiozne skupnosti.
Janko Jež
SPOMINI o«
(Ob 50-letnici kapitulacije italijanske fašistične armade v Sloveniji)
Seveda bi bil jaz prav gotovo namesto Jurčičevega Sosedovega sina — II 'glio del vicino izbral Tavčarjevo povest Cvetje v jeseni, ki bi verjetno bolje Podstavljala južnoslovansko romantiko. Ker dela Cvetje v jeseni niso imeli v nobeni knjižnici v Rimu, sem se odločil za Jurčiča in njegovega Sosedovega Slr*a. Damiani je po izidu antologije priznal, da Jurčičev Sosedov sin dostoj-n° Predstavlja slovensko romantiko v okviru evropske in da vzdrži primerja-v° s Triogelnikom portugalskega romantičnega pisatelja Alarcona.
2 Damianijem sva prevedla tudi Cankarjeve Hlapce. Drama ni doživela lska, kajti v tiskarni so rokopis enostavno izgubili. Odlomke sem kasneje ob-Jfv’l v Trstu za knjigo II teatro sloveno v uredništvu Josipa Tavčarja in Furia °rdona. Za založnika Del Bianco iz Perugie pa sva z Damianijem pripravila Se drobno knjižico z naslovom La mamma z izbranimi Cankarjevimi črtica-rr*j’ Posvečenimi materi. Knjigo sem osebno izročilo papežu Piju XII. v po-ni avdienci in mu povedal, da sem se prevajanja teh Cankarjevih črtic lo-1 v upanju, da bo mati slovenskega naroda po vojni spet doživela vstajenje ^ svobodo. Odgovoril mi je: »Speriamo!« in knjigo izročil tajniku, ki ga je sPrernljal pri obhodu povabljenih gostov.
Po osvoboditvi sem se vrnil v Trst, kjer sem z veliko skromnostjo posta-1 svoje pero v službo obnovljenega slovenstva. Najprej sem uredil vse po-. atke, ki sem jih glede visokošolskega študija v Ljubljani nabral v knjižnici ^uitskega reda v Rimu. Tako je nastala razprava ob 50-letnici slovenske uni-ki sem jo objavil v 1. številki revije Stvarnost in v Izrednem izvestju javnega učiteljišča Anton Martin Slomšek v Trstu, Trst 1968, str. 19-33. Moje s edke glede tez doktorandov in docentov navaja univ. prof. dr. Fran Zwit-r v svojem uvodnem sestavku Višje šolstvo na Slovenskem leta 1918, in
sicer na str. 26 monumentalnega dela Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani (Ljubljana 1989).
Precej truda sem vložil v zbiranje podatkov za zahtevno delo Slovensko-italijanski kulturni stiki skozi stoletja. Delo je bilo objavljeno v Primorskem dnevniku v 33 nadaljevanjih od 14.1.1968 do 20.10.1968. Od 13.4.1980 do 21.4.1981 pa sem v istem dnevniku objavil v sedmih nadaljevanjih svoj spominski sestavek Moj 8. september 1943 v delavskem bataljonu v Arezzu.
Precej redno sem sodeloval s slovensko radijsko postajo v Trstu. Naj omenim 120 lekcij Italijanska slovnica za Slovence, in sicer Italijanščina po radiu, I. del, osnovni tečaj, 60 lekcij in II. del, skladnja in izrazoslovje, 60 lekcij. Istočasno so to slovnico objavili v dveh knjigah v založbi ERI, Edizioni RAI, Torino 1961 (strani 270 + 263).
Istega leta 1961 sem imel podobno serijo oddaj, toda v skrajšani obliki po radijski postaji v Kopru. Lekcije so izhajale v šapirografiranih snopičih.
Ob izidu Gradnikovega prevoda Dantejeve Božanske komedije sem prevzel prikaz uvodnega I. speva Pekel. Pripravil sem uvodno oddajo, tri oddaje s celotnim pregledom dela in 33 oddaj za celotni Pekel, skupaj torej 37 oddaj. Vice in Nebesa pa je pripravil prof. Boris Tomažič. To delo sem opravil v letih 1957-1959.
V več oddajah sem prikazal delo Scipia Slataperja II mio Carso — Moj Kras. Delo sem tudi v celoti prevedel. Ob 500-letnici rojstva Ludovica Ario-sta sem leta 1974 prikazal njegovo epsko pesnitev Orlando furioso — Besni Roland s svojim prevodom raznih odlomkov v verzih.
Za Radijski oder sem prevedel številna italijanska gledališka dela. Leta 1975 sem za italijansko zbirko II Teatro Sloveno v uredništvu Josipa Tavčarja in Furja Bordona (Marsilio Editore, Venezia 1975) prevedel odlomke iz Jurčičevega Kacijanarja, Cankarjevih Hlapcev, Smoletove Antigone, Kozakove Afere, Hiengove Lažne Ivane in Benedetičevih Pravil igre. Name je odpadel prevod 88 strani zbirke.
Leta 1992 sem pripravil za tisk prikaz 24 pisem, ki jih je med leti 1916-1925 poslal naš dantolog Jože Debevec svojemu tržaškemu prijatelju Narcisu Schmi-dichenu. Pisma so v italijanščini. Prevod sem opremil s komentarjem in s primernim uvodom k pismom, ki z utrinki segajo od Rapallske pogodbe do obravnave raznih kulturnih vprašanj v odnosih med Slovenci in Italijani po prvi svetovni vojni. Pisma morda nimajo kakšne posebne važnosti, sodijo pa vse-
Informatika v pisarniškem poslovanju
Kljub temu, da je že pred nekaj leti izšla pri založbi Moderna organizacija Kranj, ki deluje v sklopu Fakultete za organizacijske vede v Kranju, knjiga z naslovom »Informatika v pisarniškem poslovanju« avtorja prof. dr. Janeza Jereba, je še vedno zanimivo, da jo na kratko predstavimo.
Avtor je na 278 straneh celovito orisal pisarniške komunikacije, pisarniško tehnologijo in pisarniško organizacijo. Pri vsakem od omenjenih poglavij je podrobneje razčlenil povezanost odločanja z drugimi elementi učinkovite organizacije in prikazal številne praktične pisarniške tehnologije. Vse to je zlasti v tržnem gospodarstvu izredno zanimivo za podjetnike in obrtnike. Brez ustrezne informatike v tovrstnem poslovanju si ne moremo zamisliti objektivnih rezultatov.
NOVI LIST
Izdajatelj: Zadruga z o.z. »NOVI LIST« -Reg. na sodišču v Trstu dne 20.4.1954, štev. 157.
Uredništvo: Martin Brecelj, Ivo Jevnikar, Helena Jovanovič, Drago Legiša (glavni in odgovorni urednik), Miro Oppelt, Saša Rudolf, Marko Tavčar in Egidij Vršaj.
Fotostavek in tisk: Tiskarna Graphart, Trst, tel. 040/772151.
Član	Združenje	periodičnega
'Mler tiska v Italiji
SLOVENSKI CENTER ZA GLASBENO VZGOJO EMIL KOMEL - GORICA
KONCERTNA SEZONA 1994/95
IGOR LAZKO
klavir
Rachmaninov,
De Falla, Bartok
Kulturni dom v Gorici, sreda, 3. maja 1995, ob 20.30
Pod pokroviteljstvom Skupnega zastopstva Slovencev v Italiji
SKGZ in SSO
vabita na
ENOTNO DEŽELNO PROSLAVO
OB 50-LETNICI
ZMAGE NAD NACIFAŠIZMOM IN OSVOBODITVE
Doberdob, 1. maja, ob 16. uri
Slovenska narodnostna skupnost iz Furlanije-Julijske krajine bo enotno počastila 50. obletnico zmage nad nacifašizmom in osvoboditve z deželno manifestacijo, ki bo 1. maja ob 16. uri v občinskem parku v Doberdobu.
Odločitev za skupno proslavljanje tako pomembne obletnice je bila sprejeta v Enotnem zastopstvu Slovencev v Italiji, ki ga sestavljajo strankarske komponente naše skupnosti in osrednji organizaciji civilne družbe, SKGZ in SSO, ki sta si prevzeli tudi skrb za uresničitev manifestacije.
Doberdobske slovesnosti se bodo udeležili vidni predstavniki iz Slovenije in Italije, slavnostni govornik pa bo kulturni ustvarjalec Miroslav Košuta sicer ravnatelj Slovenskega stalnega gledališča iz Trsta. Spored predvideva tudi pozdrav mladinske zamejske predstavnice ter pozdrav istitucionalnih predstavnikov iz Slovenije in Italije.
Kulturni spored bodo oblikovali združeni pevski zbori z Goriškega, člani Zveze slovenskih kulturnih društev in Zveze slovenske katoliške prosvete. Gre za dekliški zbor Sovodenjska dekleta, dekliški in moški zbor Jezero iz Doberdoba, mešani zbor Oton Župančič iz Štan-dreža, moški zbor Andrej Paglavec iz Podgore, moški zbor Skala iz Ga-brij, mešani zbor Lojze Bratuž iz Gorice, moški zbor iz Štmavra, mešani zbor iz Štandreža, mešani zbor iz Podgore ter mešani zbor Hrast iz Doberdoba.
Ob pevskih skupinah bodo sodelovali recitatorji treh goriških gledaliških skupin ter člani godbe na pihala Kras iz Doberdoba. Za režijo je poskrbel Emil Aberšek.
kakor k dopolnitvi življenjskega opusa Jožeta Debevca. Rokopis hrani prof. Jože Faganel v Ljubljani.
Leta 1991 sem napisal esej o tržaškem pisatelju Gianiju Stuparichu ob stoletnici njegovega rojstva (1891-1991). Bil je moj razrednik in profesor italijanščine in latinščine na klasičnem liceju Dante Alighieri v Trstu. Esej sem objavil v 17 nadaljevanjih neposredno pred temi svojimi Spomini v Novem listu. Prikazal sem Stuparicha ne samo kot pisatelja, marveč tudi kot iredentista. V tej zvezi sem se na koncu sestavka lotil tudi prikaza in analize italijanskega iredentizma od Carla Alberta do konca druge svetovne vojne. Tarča italijanskega iredentizma je bilo vseskozi slovensko in hrvaško ozemlje. Med drugo svetovno vojno je ta iredentizem naletel na trdni nasip slovenske in hrvaške narodne obrambe in poražen obtičal na mejah, ki so jih določili leta 1947 pri podpisu mirovne pogodbe v Parizu.
Logično sem se vpletel v polemiko v zvezi z Osimom II, ki jo je sprožil italijanski nacionalistični tisk. Posledice te polemike se še niso utišale in jih doživljamo še danes. Opaziti je bilo ostro publicistično polemiko na obeh straneh. V tem času sem pisal v Mladiko, Novi list, Primorski dnevnik in celo v italijanski II Piccolo (polemika v zvezi z Brižinskimi spomeniki).
Prav sredi osimske polemike je prišlo poleti leta 1993 do predstavitve druge kritične znanstvene izdaje Brižinskih spomenikov v Trstu. Zares temeljito delo je pripravil poseben uredniški odbor Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Ožji del tega odbora je v okviru Slovenske prosvete opravil predstavitev te pomembne knjige v dvorani v ulici Donizetti. Gostje iz Ljubljane so bili Janko Kos, Tine Logar, Igor Grdina in Jože Faganel. Večer je bil izredno pomemben za naš kulturni razmah. Sam sem posegel v debato in napovedal, da že pripravljam italijansko izdajo Brižinskih spomenikov z njihovim prevodom v italijanski jezik, ki naj bi se priključil že pripravljenim in v ljubljanski izdaji objavljenim prevodom v latinščino, nemščino in angleščino.
Tržaški kulturni delavec Paolo G. Parovel je napisal za kulturno stran tržaškega dnevnika II Piccolo tehtno poročilo o tržaški predstavitvi Brižinskih spo-
menikov. Poročilo je treščilo v že razpreden politično polemiko v zvezi z Osi' mom in tudi s kulturne plati razvnelo politično ozračje. Prenapeti skrajneži na italijanski strani so začeli enostavno psovati vse, kar je spominjalo na na' šo kulturno obstojnost. Rubrika »Segnalazioni« tržaškega II Piccola je bila skozi tri mesece prizorišče srditih napadov in žalitev na naš račun s strani italijanskih novofašističnih in revanšističnih krogov. Tudi z naše strani smo tehtnO/ čeprav zadržano in premišljeno posegli v ostro debato. Pravzaprav sva z naše strani pošiljala italijanskemu dnevniku odgovore gospod Parovel in jaz-Priznati moram, da je uredništvo lista najine prispevke v celoti objavljalo. Tedaj je g. Parovel predlagal uredniku Mladike Maverju in meni, da bi pripravili italijansko izdajo Brižinskih spomenikov. K sreči sem imel delo v glavnem že pripravljeno. Parovel je napisal uvod in zgodovinski dodatek, urednik Manj Maver pa v okviru založbe Mladika poskrbel za izdajateljsko plat pobude v sodelovanju z znano florentinsko založbo Vallecchi. Tako je izšla knjiga Bri' žinski spomeniki — Monumenta Frisingensia. Uspeh zares ni izostal. V dveh mesecih je bila prva izdaja razprodana in z novim letom 1995 smo doživeh ponatis.
Knjiga je doživela uspeh predvsem v slovenski javnosti, ki se je zavedla' da smo z njo dobili prepričljivo sredstvo za naše uveljavljanje na področja kulture. Dokazati smo hoteli, da smo kulturen narod in da segajo začetki našega pismenstva v deseto stoletje, oziroma da so naši ohranjeni zapisi izgubljeni prepisi izvirnikov iz začetka devetega stoletja po Kristusu. Mišljeni s o kapitularji Karla Velikega, s katerimi je frankovski vladar nalagal svojim prefektom dolžnost skrbeti za pismenstvo in obenem širiti krščanstvo v jezikm ki naj bi ga razumeli vsi narodi, podložni prostranemu frankovskemu cesarstvu. Brižinski spomeniki so zapisi javne in zasebne spovedi ter predloga za pridigo o grehu in pokori. Na italijanski strani pa iz te dobe imamo samo nekaj notarskih zapisov, ki jih hranijo v opatiji Montecassino. Gre za formularje, s katerimi so upravitelji opatije preprečevali 30-letno priposestvovalno pravico kolonov, ki so obdelovali obsežna opatijska zemljišča.