Nloj odgovor. Napisala Marica Gregoriževa. Ne nameravam razpravljati, je li opravičen način protirja, s kakršnim pobijajo moje naziranje raznovrstne moje nasprotovalke. Ali danes, ko so se malee pomirili razburjeni duhovi, ne morem zamolčati, da so zlasti učiteljice iz.ven tržaškega ozemlja postopale napram meni res nekorektno. Moje poročilo: BO možitvi tržaških učiteljie" vendar ni bilo uamenjeno njim. Saj je sestavljeno na podlagi izkušenj, ki me obvladajo po teku dolžnostnih let in ki so pognale iz naših tukajšnjih lokalnih razmer. Vse one moje nemile tovarišice, ki so raztresene semintja po slovenski krajini, naj bi bile potemtakem rajše marljivo proučevale naše tozadevne razprave ali v svrho vzgojeranja pozorno čitale o našem prepričanju in naziranju ter — molčale. Saj ne gre za reformo pedagogike, ne za razmotrivanje kakega splošnega socialnega problema; niti ni izšlo to važno rprašanje izza miuistrstva za uk in bogočastje z ozirom na rse avstroogrske provincije. Ne! Le neko tako vprašanje je priplulo s tokom časa na površje, ki je lokalno t p r a šanje inkije istodobnovvsem svojem bistru tesno združeno z okolščinami na Tržaškem. Ne, nisem pisala za druge dežele, pisala seni le za ono krajino, ki je moje domorje, pisala le za Trat. Ali ker je navzlic temu bil mogoč slučaj nesporazumljenja, sem se v svojem pryem poročilu oborožila z opazko: Drugi kraji, druge razmere! Zategadelj res ne morem drugače, nego, da izjavim: Moje izventržaške koleginje so se napram meni in somišljenicam le osmešile, kakor bi se bili osmešili zadrski ali ljubljanski profesorji, ako bi se mahoma uprli vprašanju, ki bi ga nameravali razrešiti za svojo lokaliteto dunajski ali goriški profesorji. Onega večera, ko je neki mestni svetovalec izrekel toli velezanimiro, kolikor nepričakovano parolo o možitvi učiteljic, sem bila na galeriji in 8e jedva zadrže?ala, da nisem zaklieala, oziroma vprašala: BBudalost! In kaj bo z odpravnino." Naslednjega dne se po magistratnih šolah gotovo ni govorilo nič drugega, ko o izproženem vprašanju. In v primero naj navedem da izmed 12 učiteljic, ki službujejo na škednjski šoli, je bila le ena, ki je plosknila v kdlan in se lazibala razposajene radosti, Vse ostale pa sino razmišljale o brezdvomnem izmuzanju dosedanje naične odpravnine. Uverjen« smo bile takoj, da nam magistrat obojega ne prepusti. Ako bi ne bilo tistih 2000 d o 4000 kronic, s katerimi nam magistratvošči srečen zakon, bi seveda — kakordrugod — bržkoueiprinasnobenane odklanjalanovodošle postave, marv e č vsaj iz kolegialnosti d o nekaternic glasovale morda zanjeceloone.kiso še izdrugih razlogov proti učiteljevanju po poroki. Sprejele bi nsmrež to novotarijo z iudiferentizmom, češ, jaz se je ne oprimem, ampak ako zasledi kaka druga ob nji zabaro in korist, naj jo neguje, dokler se ji izljubi. Neutemeljeno je torej nazivati nas naivnice, ker odklanjamo to »pravico". A k o se nečemu protivimo, i m a m o pačsvojetehtne vzroke, ki so doslejvTeljavi le za o b 6. učiteljice na Tržaškem. Ne uštevši svojih somišljenic, pa bi jaz rsaj tihoma ne soglašala z ufiteljevanjem po poroki, zakaj ako bi se tudi ne upirala, da priborim, oziroma obranim materinstvu za njega nepopisiie dolžnosti najugodnejšo udobnost, bi mi še redno bile v mislih tiste brezplačne učiteljske praktikantinje, ki so jih starši izučili, kdore s koliko požrtTOvalnostjo, dajih posade v kolikor možno prijeten položaj, da jih zavarujejo tudi za tedaj, ko oni sami preminejo, kakor tudi za slučaj, da se ne mogo poročiti. Seveda bi se lahko naše slov. učiteljice raz- kropile po Istri kakor Italijauke po Furlaniji. Vendar se jim jaz ne čudim, ako tega ne učinijo. Plača je tamkaj jako borna, jedva oni slična, ki bi jo te učiteljice prejele lahko v Trstu 8 samimi Jekcijami". Uradi na Tržaškem so prenapolnjeni, kakor je napolnjen učiteljski stan. Toda pri poslednjem je vsaj ta nada, da se izmed občinskih učiteljic poroči vsaj 5. Letos je odstopilo celo 9 ženskih učnih oseb. Pa so mi v spominu tudi one druge takozvane bodoče učiteljicp, ki sede še v kratkih krilcih y Ijudskošolskih klopeh. Nekdo mi je glede tega že pripomnil, naj si drugače zaslužijo svoj kruhek. Čemu vendar ? Zakaj neki bi se ne pospela druga dekletca na isti nivo izobrazbe, kakor me ? Če pomislim na raznovrstne jezike, stenografijo, datilografijo itd., na kar se ozirajo posamezni tržaški biroi in trgovine, ne stane izbrazba ceneje nego učiteljišče. In vendar je v praktičnem življenju ni niti primerjati z učiteljskim poklicem. Naj se torej izobražajo dekleta v učiteljiee, dokler gojijo za to veselje in dokler se njih. roditelji radi žrtvujejo. Oira več izobrazbe, tem več razboritosti med človečanstvom. Ia pa dokler n. pr. preprosto ljudstvo pošilja na učiteljišče svoje hčere, dokazuje s tem, kako ceni oliko in kako stremi za njo. Stremljenje po izobrazbi pa je že korak v okviru prosvete! Ia s tem, da izobražajo svoje hčere, opilijo nevedoma nekoliko tudi sebe. Tudi to, dasi se na prvi pogled ne opaža, je v ožjem stiku z okolščinami na Tržaškem. Morda nikjer drugod ui izobrazba toli neobhodno potrebna in uporabljiva, ko pri nas, ki smo v neprestanem boju z narodnim nasprotnikom. Ravno tisti vplir drug na drugega, ravno tisto hlastanje po knjigah, ravno tisti ozir neolikanca na šolsko izobraženega je na Tržaškem mnogo opomogel, da se n. pr. v politiškem oziru organi ujemo v mogočno obrambo narodnih svetinj in podkrepljenje narodnostnega čuvstvovanja. Kakšno ulogo igra pri tem učiteljica? 0, in pa še kako! Neglede na mnogo drugih slučaje?, vpliva n. pr. ob volitvah na očeta in soseda, bo(ra in strica, na takega namreč, ki bi se dal premotiti od napačnih pojmoT ali tujih neprijateljskih zaključkov. Njene prošnje ali nasveti pa so izčrpani le iz onega prepričanja, do katerega bi se morda ne pospela brez učit. izobrazbe. Naj stopim zopet k našemu vprašanju. Z uvedbo zakona odpade nam Tržačankam gotoro dosedanja odpravnina. Z opravičeDJem sicer vsem onim, ki nameravajo učiteljevati še nadalje, ali z neodpustno ogorčenostjo za one, ki se poroče izven Trsta ali pa ki se ne čutijo sposobne ali potrebne učiteljevati še nadalje. Teposlednje smo potemtakem t slučaju poroke n a škodi.Iz vsega tega je razridao, da nisem, ko sem pisala sroj I. članek, niti za trenutek pozabila, da sem tržaška občinska učiteljica. Iz preprostega razloga, da ko se nekdo bojuje za nekaj, mora biti pripravljen pokazati z vrlinami tudi nedostatke, sera jaz kritikorala poročeno učiteljico in namignila na marsikaj, kar se, kajpada, v zasebnem življenju lahko prezre. Napačno je torej bilo, da so se ueke čutile prizadete, tako napačno, kakor bi bilo napačno, ako bi se v BHlapcih" čutilo prizadeto naše tržaško učiteljstvo, dočim opisuje Cankar le naše sosede. S svojim člankom sem se usojala po?edati javno svoje mnenje in izkušala uveljaviti svoje nazore; srobodno pa je vsakomur, da se kdo temu naziranju pokori in ga odobruje ali odklanja. Ako pa se kdo slučajno ne strinja z mojim naziranjem, naj ne misli, da ima pravico do zlobnega zafrkavanja. Ako ho6em biti iskrena, moram povedati, da so me vsi nasprotujoči dopisi dirnili neprijetno le v toliko, da so mi razdražali čut porogljivosti in kolikor bi me niti ne, ako bi mi riejstveno dokazali, da Todim napačno krmilo. S svojim nasprotovanjem so se mi namreč hotele neke pokazati za temeljito učiteljico, pa so se le izdale za neljubeznivo koleginjo. Posamezni odstavki so pri nekaterih piškavi ko februarski oreh in bi pristojali kvečjemu med oglase. Gospod urednik pa je v svoji dobrotni prizanesljivosti in potrpežljivosti do ženske marsikateri ustregel, samo da se ta huda ženska razprtija ne maščuje še nad njegOTO nepristransko osebnostjo. Nobena izmed nasprotovalk mi ni dokazala, da zastopa nekaj vzornejšega nego jaz in Tsi dopisi 80 nakopičeni z ljuliko gospe nedoslednosti. Razen zadnje moje nasprotnice s prideTkom Z., ki je pisala res stvarno, premišljeno in vljudno, so ostale le pokazale, da so nespretne v sukanju pisateljskega peresa. Neka , tere so narisale prarcati paternošter nezataja joče jeze; čutile so se narnreč prizadete in zagovarjale pravzaprav bolj lastno zasebno življenje nego li pouk po poroki. Z malo izjemo, skoro pri vseh reje osorni, nefini slog, kakršnega sme uporabljerati kvečjemu člorek, ki je bil neopravičeno razžaljen, kakor n. pr. jaz. Ničmanj nego dve nasprotnici me smatrata brezsrčni vzgojiteljici, ki gotoro ne ljubi nežne dece, dočim me neka tretja nazivlje neidealno ženščino, ki baje nima pojma o družinski vdanosti in požrtvovalnosti. 0, sancta simplicitas! Jaz neidealna, pa neprijateljica otrok? Nehotoma se pri tem domislim bajne dobe, ko sem nastopila svojo prvo službico . . . Kako je vse v meni kipelo in vrelo od zadovoljnosti in zanosa pred tisto neuko čredico! Mesefna plača ? Niti na umu mi ni bila! Ampak tisti otročiči, oddani meni v varstvo in vzgojo, so napolnjevali vse moje bistvo in poveličevali raoje saraoljubje, da sem jih poučevala z vnemo, to da sedaj pa sedaj postanejo meni enaki. Ali! — Ker je že usojeno, da stremi človek vedno dalje v nedogledno, nepoznano življenje . . . tako je takrat tudi v mojem mladem srcu vzklila želja po takih živih igračicah, ki jih naj bi smela božati jaz sama z materinsko roko. No, in tedaj, dasi mi je bila šola — kakor mi je še dandanes — edino torišče zadovoljnosti, bi jo bila vendar mahoma in brez pomišljaja ostavila, ako bi me bila stvarnost poverila materinstvu. Zakaj materinstvo kristalizuje pri meni čarobno in milo ko pojem svetosti in ko ideja božanstvenosti, s katerim se ne more in bi se ne smelo nadomeščati ničesar in nikogar.