kako se bolnik s smertjo

s hudičem boruje,

Prid’ men' na pomoč v zadnji borbi,
O mati vse miloserčnosti!

, Zalo§ A. KiessmaKn.- a,v Gradcu.

1. Bolnik.

Jaz ubog bolnik zdihujem, Ker se tebe smert bojim,
Moje blago premišlujem, Kako lahko jaz živim;

Dnarja, blaga imam dosti, Založen sim z vsem rečmi,
Pa deb’ moral zdaj umreti — K men’ se bližaš kdo si ti.

2. Smert.

Jaz sim smert imenovana, Te pridem dans obiskat’,

K tebi od Boga poslana Pojdeš rajtengo dajat’;

Zdaj moraš skupej spravlati Tvoje dobro in hudo,
čisto rajtengo dajati Boš mogel tvojmu Bogu.

3. Bolnik.

Beži preč strah me sprehaja Grozni put po men’ leti,
Moje kosti trepetaja Al nimaš drugih ljudi?

Zakaj ti zdaj po me prideš Men’ še umreti treba ni;
Starih, revnih pak ne vidiš, Mene pa, še mladih kosti.

4. Smert.

Ti moraš moj život pogledat, Da ni druzga kot kosti.
Ne morem nobenga uslišat, Nimam ušes in ne oči.
Moja kosa v zraku plava, Razločka clo nič ne stri,
Bogatih al revnih glava, Vsem glih naglo odleti.

5. Bolnik.

Ej če glih na postli taram, V ti bolezni kjer ležim,
Vendar za te smert ne maram, Bogat sim lahko živim,
Glej ti moje premoženje, Dnarja in druge reči,

Rajtenge so že storjene, Vmret še meni treba ni.

6. Smert. ,

Ti nore! premoženje tvoje Moraš zapustit necoj,

Premisli živlenje tvoje, Ne poneseš nič seboj.

Le s skerbjo si skupaj Spravljal, S tvojem blagom se štimas,
Vendar vbogem ne pomagaš, Vbogejime glih nič ne daš.

7. Bolnik.

Smert le pusti me živeti, Dam ti srebra al zlata,

Pober druge pred po sveti, Kater’ trpe lakota;

Zanesi moji mladosti, Pust’ me vživat še ta svet,

Rad bi živ do starosti, Meni ni še zdaj za vmret.

0V0010O&&

8. Smert.

Ta štima je men’ neznana, Ko bi dal men’ glili cel svet,
Jaz sim od Boga poslana, Glej moj log je že napet;

Vse srebro in zlato tvoje Men’ vse to nič ne velja,

Jaz spolnim povelje svoje, Ti moraš iti iz sveta.

9. Bolnik.

Ja al doktar mi obeta, Pravi, dem’ ni še tak hudo,

Da bi mogel it’ iz sveta, Pomagal mi še bo lahko;

Za zlato men’ vse odpravi. Tega pa jaz dost imam,

Da me on le še ozdravi, Jaz mu vse zato rad dam.

10. Smert.

Prazno je domišlovanje, Vse ti ne pomaga nič,

Poberem kralja, cesarje, Imajo tud’ dost blaga;

Bi se rad’ tud" odkupili, Al men’ se odkupit ni,

Mi so si pokorni strili, Tak se moraš tudi ti.

11. Bolnik.

Ker le drugač ne more biti, V božji volji se podam,

Če me glih hočeš umoriti, Me živeti pust še en dan,

De bi jaz se še spokoril, Sej to hitro steklo bo,

Ker sim dosti greha storil V svojem življenji še tako.

12. Hudič.

Tib* moral perpravljen biti Za smert vsako noč in dan,
Ne le zdaj pokoro striti, Ker je že tvoj zadni dan; —
Desni šakar jo je storil — Pa to se ne bere več,

Dab’ se kter’ ob smert spokoril — Ti zi zdaj moj, pa je preč.

13. Bolnik.

Angel varh perstopi k meni, Prosi za me moj patron,

Da gredo skušnjave strani, Da jaz zapeljan ne bom.
Prosi za me ljuba mati Svojga sina Jezusa,

Dab’ mi hotel pomagati In odgnat skušnjavo vsa.

14. Hudič.

Ti zdaj vse na pomoč kličeš Ker nis’ vedil prej za nje,
Zdaj per njih pomoči išeš, — Zastonj so misli tvoje,

Ti moraš zdaj z mano iti Tam kjer jaz prebival bom,

Z mano moral boš goreti, V peklu bo tvoj večni Ion.

15. Angel.

To dušo ti močno strašiš In jo k sebi dobit želiš,.

Njo'vendar imet’ ne moreš, Svojo sodbo ti zgubiš jjl-
Bog jo hoče men’ čez dati, Od nje ne grem preč poprej,
Jaz njo sabo čem peljati Boga vživat vekomaj.

16. Hudič.

V vokerniji je živela, Zbirala skupej blago,

Dopernešla slabe dela, Kar je soperno Bogu,

Prešestvo ino nečistost V priča sim jaz tih reči,

Duša pa je men’ gotova, Tožbe treba druge ni.

17. Angel.

Skoz almožne vun delene, Skoz dobro poboljšanje,

Skoz pokoro iu terplenje, Skoz terdno naprejvzetje,
Zbrisala je vse pregrehe; Njo bom djal ha desno stran
Vživat le večno veselje Se v nebesih z Jezusam.

4  18. Hudič.

Po krivim blago skupej spravljal,. Obresti velike je jemal,
Namest dab’ bil vbogem talal, Pa je njih še rad goltal,
Te revne je le zatiral, Sam Sebe pa povišval,

Iz tih srot je norce delal, Za .gotov bo meni pal.

19. Angel.

Čez vse je pokoro storil, I> Ivice vse povernil,

Skoz pokoro se prerodil, Vse je lepo poravnal.

Poglej njega belo lice, Pak se je greval močno,

Točil spokorne solzice, Skoz to bo v nebo prišel.

20. Hudič.

O ti sodnik brez vse milosti, Ti si mi to dušo vzel,
Strila je greha prav dosti, Pa si jo zdaj men’ otel;
Milost vidim zdaj velika, Da nje res za zgruntat ni,

Da tak velikega grešnika Spraviš'še v nebeški raj.

21. Duša.

O ljubi Jezus zdaj grem s tabo, O usmileni sodnik moj,
O ker si men’ dal milost, gnado, Da na večno bom zdaj tvoj ;
Zdaj per tebi bom prebival Z vsim tvojim zvoleniin,

V nebesih tebe bom vžival.V ti presrečni večnosti.