580
MATE DOLENC, ALELUJA KATMANDU
Po Menjalnici leta 1970 in Petem nadstropju trinadstropne hiše leta 1972 se Mate Dolenc predstavlja s tretjo knjigo, Aleluja Katmandu.* S temo o mladi generaciji na prehodu iz puber-tetnega obdobja v obdobje zrelosti, o generaciji na prehodu iz kolektivnosti, grupaštva, klape v individualnost, posebnost, samostojnost, o generaciji z istimi normami, se uvršča v že znani kalup, v katerem se ubesedena tema ponavlja že skoraj stereotipno.
Dolenčev postopek pisanja, njegova pripovedna perspektiva, je najbolj običajen: piščevo vsevedno, olimpijsko, obvladajoče stališče, iz katerega opazuje svoje like od začetka do konca teksta, ne da bi pripovedno perspektivo spreminjal, izoblikoval na literarno-tehnično zahtevnejši, izvirnejši način. Tok zgodbe teče linearno, sledimo mu ob Damjanovem razmerju do svoje družbe, staršev, okolja, ne da bi tok pretrgala retrospektiva, ne da bi osnovnemu toku pripovedovanja dodal in razvil stranske.
* Mate Dolenc, Aleluja Katmandu. Mladinska knjiga 1973, zbirka Nova slovenska knjiga, opremil Borut Kovše, str. 115.
581                                                                                                                               M. Zlobec
Zgradba Dolenčeve pripovedi je podobna načinu pisanja literarnih začetnikov (za Dolenca tega ne moremo trditi), ki si prizadevajo veliko »povedati« in v načinu tega pripovedovanja pozabljajo na dejstvo, da spremlja to »veliko« prav postopek pisanja sam. Razsežnost vsebine Dolenčeve tretje knjige ne odpira kakih novih poti, opažanj, ugotovitev. Intimnost ubesedenih likov, razkrita na nekaj domačih zabavah, mladostni zaverovanosti v moč klape, upora proti staršem in družbenim konvencijam, je uresničena literarno stereotipno.
V ubeseditvi sodobne problematike mlade generacije v knjigi Aleluja Kat-mandu se razkriva običajna razvojna pot mladostnikov: zlom kolektivizma, obračun z družbo po naravni nujnosti, podkrepljen s sicer tragično Tomijevo smrtjo, samomorom v ruski roleti, pomeni samo konec določenega obdobja in oblike posebnega človekovega kolektivizma. Do te mejne pozicije se smejo zgoditi skoraj vse življenjske skušnje, bistvene za to starostno obdobje, na to Mate Dolenc ne pozablja, zato sklene njihovo vsebinsko »izčrpanost« tudi konec teksta sam.
Funkcija teksta je ubeseditev določenih bistvenih potez malomeščanskega dela mlade generacije, med katerega sodita materialno obilje in duhovni dolgčas na prvo mesto. Profil, vedno bolj spoznaven kot nekaj splošnega, že skoraj zakonitega, ne more prebiti svoje podobe, saj hote vztraja v okvirih iste vsebinske strukture, zato pa se odpirajo tehnični, ubeseditveni inovacijski postopki, ki razbijajo stereotipe. Mate Dolenc te možnosti ni izkoristil, tako da je odlika teksta ostala pravzaprav samo ena; da je pisec zastavljeno zgodbo pripeljal do konca, ki pomeni hkrati radikalen premik k novi vsebini, k nečemu onkraj znane strukture, ki se nam je zlasti v svoji vsebinski plasti razkrila v sorazmerno kratkem tekstu.   Razbitje  fabulativne  strukture
pomeni hkrati konec ubeseditve problematike dela mlade generacije. Onkraj te Aleluja Katmandu ne more iti.