r a s n i k. Odkritoserčnost. Dedek in deklica ne povesta vsega; večkrat tedaj moti mladina s tem, karnepove; tega je kriv tisti, ki je ne razume. Po navadi opazujemo bolje to, kar otroci govore, kakor nno, kar zamolče. Večkrat molče v naj imenitnejšili zadevab, ali iz strahu, ali ker ne najdejo besed, s kterimi bi se razodevali. Ni lepo za gojitelja, če takrat ne ve, kaj pomeni njih molčanje. Prizadevaj si, da naj ti deček odkriva svoje notranje občutke; svojo razsodbo naj pa zamolči. Nikar ne sprašuj otrok o rečeh, od kterih veš, da ti ne morejo odkritoserčno odgovarjati. Iz tega, kakor te deček sprejema in pozdravlja, moreš spoznati, kako te ljubi. Bati se je za otroka, v čigar sercu kali seme, iz kojega izraste zaničevanje. Otrok, k(eri ti pripovodnje liste reči' po ednem načinu, razodeva zaspani duli. Brez napeljevanja mladosl Ijubi sprcuiembo. Dcček, kteri na lo, kar ve, vendar le odgovarja, dn ne ve, taki je že spriden. Kar govorite od otrok ali sploh od odrasčenih, kedar niso pričujoči, govorite tudi v njihovi pričujočnosti. Odkritoserčnost je odgojitelju perva dolžnost, pa ni prav lahka. Resnični pa bodimo v naj manjših stvareh. Koliko bodo verjeli otroci staršem ali splob odrasčenim, ako iz njih norce brijejo, ali jili za šalo sem in tje pošiljajo. Tudi majhni otroci, dasiravno ne govore veliko, vendar toliko zapopadajo, da razločujejo laž od resnice, in senie za laž in zvijačo se zgodaj vseje v otroške serca. Nepremišljena mati bo zadovoljna, da reče svoji hčerki : ^Nikar ne hodi k potoku". Otrok gre in pravi: ,,\isem bil tam''. Urugikrat pa reče mali, ktera čuti, dase je otrok zlagal, tako: wIVikar ne hodikvodi, povodnji mož je tam, in te vzame". In mala lažnjivka in neubogljivka je pokorna iz neumncga straliu Koliko pa bo v prihodnjič raateri verjela? — Pazite tedaj, kako pripovedujete otrokoin nevarne reči! M. 0 začetkn solshega leta. Po dolgih počitnicali približal se je zopet prelepi čas novega delovanja na šolski njivi tudi za učitelje malih šol. Gotovo si je med teni časom vsak marIjivi učitelj nabral novih moči in nove (ečne hrane za težavno in trudapolno delo. Popotnik, ki se napravlja na dolgo potovanje, mora se preskerbeli z dobro popotnico in dobiti dobrega vodnika; ravno tako mora tudi učitelj o začelku šolskega leta, ako hoče s svojo mladino v podučevanji pravi namen doscči injo tudi dobro voditi, si nabrati dobrih vodil, in mora tudi resnične sklepe storiti, da hoče vse v božjo čast, v prid mladine in za blagor dooiovine dtlati in darovati. l>a bo pa učitelj ludi saj po moči svojp važno nalogo izverševal, mora poprej v začetku šolskega Ieta terdno skleniti, da hoče 1. svoje učence ne le podučevati, ampak tudi gojiti. Ako mlade serca niso požlahtnjene, nič ne izda vse podučevanje. Ves poduk, vse oponiinovanje in svarjenje mora učiteljii iz seroa pri(i. ako hoče, da se bo tudi nježnih serc mladine prijelo in obrodilo obilno sadu za njili časno in večno srečo. Povsod naj bo učitelj svojirn učencem vredni zglrd. Pred vsem naj mn bo pa naj večja skerb, da mladini zgodnji strah božji in pa pravo spožtovanje do svetih reči v serce vcepi. Kar pa odgojevanje na dalje zadeva, mu to ne snie biti le kaka malovredna in bolj poveršna reč; le ako je nilado serce polno žlahtnih čutil in volje za vse dobro, se tudi mladina gotovo prav keršansko in spodobno obnaša in vede. — Skleniti mora 2., da hoče skerbeti, da njegov poduk in zrejevanje ne bo le ostajalo ined šolskimi stenami. On naj tako podučuje, da ne koristi le šolski mladini, ampak tudi za šoli odrasle — za mlade in stare. Obnašanje njegovo naj bo povsod tako, da si s tem pridobuje čast in spoštovanje ne le pri učencih, ampak tudi pri odrasčenih. Uobrih svetov in pa koristnih in potrebnih podukov naj nm nikoli ne znianjka. 3. On mora terdno skleniti, da hoče mladino ne le za kratke šolske leta in morebiti le za preskušnjo učiti in odgojevatij ampak, da hoče svoj uk vedno tako vravnavati, da bo mladini za ves cas tečno in vsestransko koristil. On naj skerbi', da ga bodo otroci vedno radi poslušali, kedar podučuje; razlaga naj kratko, določno in mikavno. Naučeno pa naj večkrat ponavlja. Bolj slabo obdarovanim učencem naj rad pomaga, da ne zaostajajo. Napeljuje naj jili s primernimi vprašanji do pravega odgovora. Pojasnuje naj jim vsaki uk tako, da ga vsi učenci lahko pomnijo. Nikoli ne sme sebično podučevati. 4. Tudi za svoje lastno izobraženje mora učitelj skerbeti. Je že tako, da, ako se človek vedno ne izobražuje, pa še pozabi to, kar je že znal. On naj se za vsaki uk dobro in vestno pripravlja. Zato mu je pa potreba, da si napravi koristnih knjig in naj polrebniših pedagogičnih časopisov. Vdeležuje naj se tudi vedno rad in prav pridno učiteljskih zborov. Kar se pri takih prilikah za dobro spozna, naj v šoli s svojimi učenci poskuša. Tudi naj si napravi posebno knjigo, v ktero naj zvesto zapisuje vodila, ki so se pri zboru za dobro spoznale. Tudi dnevnik naj pridno spisuje, kteri mu bo v starosti gotovo marsikako veselo uro pripravil. — Za enkrat in za vselej pa mora učitelj 5. skleniti, da hoče vedno s svojimi sobrati složno in prijazno živeti, da jih hoče za enake dobre sklepe pri priliki vnemati, da hoče vedno vse svoje dolžnosti po moči zvesto in na tanko spolnovati, da hoče svoje prednike vedno spoštovati in jim pokoren biti. Hinavsčino naj on čez vse studi; naj bo vselej in povsod pošten in odkritoserčen. Hinavec nikjer ni priden, posebno pa še med učitelji ne. Z Bogom! Podsivoskalčan.