DEKLICI
S TA N O    KOSOVEL
Kot na nebo pride zarja večerna, mojo si, deklica, križala pot, in zdaj v pogumu tako neizmerna moja pred tabo trepeče perot; daj mi, daj, deklica, vsaj svoje roke, te svoje lilije, da mi na njih kakor v spominu na sanje globoke tiho izgine ta žalostni vzdih!
GROZOTA   RAZDEJANJA
S TA N O    KOSOVEL
Naložil me je Satan in me nesel na svojih krilih čez sveta prepade — jaz gledal sem stvari in sem se tresel:
Zvezda in solne bilo je brez števila, cest pa, da celo večnost bi prepregle, a vendar vsaka se mi je meglila.
In sem ga vprašal na tem strašnem letu,
čemu življenje nam ubija vero,
da mremo mladi v strahu in trepetu
še preden duši božji čar zasine,
še preden klas na njivi nagne glavo,
preden korak zavije v kraj tišine.
Nič ni dejal. Zaprhutal je tiho, le krilo se mu je navzdol spustilo — neslišno sva prišla v dolino vzdihov: