Poročilo o delovanju cesarjevič Rudolfovega sadjerejskega drnštva z& Spod. Štajar. (Dalje.) Da bi sadjarstvo tem uspešnejše napredovalo, da bi se zasajala in razširjala le najboljša, našim razmeram najpripravnejša sadna plemena, je odbor po nasvetu ravnateljevem sklenil, obrniti se na visoki c. kr. deželni šolski svet štajarski s prošnjo, da naj bi on postavnim potom naročil, da se v šolskib drevesnicah večinoma drevesec požlabtnjuje le z določenimi, predpisanimi plemeni; ta predlog se strokovnjaki z veseljem pozdravljali. Društvo si je v svesti, da bi so na ta način marsikatere ovire sadjarskemu napredku odstranile ter slabe zastarele navade in predsodki opustili. Zadostno je znano, da se tu pa tam vzgojujejo sadna plemena, ki se ne morejo ponašati z rodovitnostjo, pa tudi drugače nimajo prave cene ne za kupčijo ne za domačo uporabo. To je pa pripisovati nekaj nevednosti, nekaj pa že od starih časov ukoreninjenim navadam. Društvo pa si prizadeva vzgojevati in razširjati le najboljša plemena. ki v vsakem obziru dosežejo najvišo ceno. Da je pri odbiranju sadnib. plemen treba previdnosti. lahko se na tem razvidi, da tu ne gre, kakor pri zelenjavi. žitu ali sirovini, ki rasto le nekaj mesecev ter se v kratkem prepričamo o dobroti ali slaboti te ali one sorte. Drevo pa, ki rodi bO—80 let, je prava naložena glavnica ali kapital, katera veče ali manjše obresti dorjaša, kakor je pleme, boljše in slabše. Če sadno drevo ne daje druzega dobička, kakor le toliko, kar je les vreden, kar se tudi nahaja, če se je nanj cepilo slabo pleme; sadjerec ima namesto veselja in dobička le nevoljo in prevaro; drevo mu je treba znova precepiti, z drugimi boljšimi plemeni. Da bi društvo tem uspešnejše razširjalo umno sadjarstvo — in to bi si moral vsak kmetovalec pridobiti — je uporabilo vse svoje moči ter skušalo v ta namen pridobiti si vse priatopne kroge. Spisano in govorjeno besedo je društvo skušalo posebno kmetsko prebivalstvo za sadjerejo pridobiti; zato so časopisi, omenjenemu stanu pristopni, pogosto donašali članke o namerah društva ter spodbujali Ijudstvo za ono mnogoobetajočo panogo kmetijstva, ki je bila žalibog toliko časa zanemarjena. Pogosto so pisali podučne sostavke o sadjarstvu strokovnjaki in skušeni sadjerejci; v sbodih in zborili pa seje isto podučevalo z živo besedo. Za to vsestrausko delovanje treba je bilo pridobiti več zmožnib moči, katere naj unemajo ljubezen do sadjereje ter posebno kmetovalcem, sadjerejcem na roko gredo. Kar je društvo v kratkem času svojega obstanka storilo, naj tu v skupnosti slede glavne točke. Kar kmalu se je pokazalo, da bo društveni vrt, cesaričinji Štefanijni vrt imenovan, premajlipn za to razširjeno podjetje; zato je bilo treba preskrbeti drugi vrt: tudi ta obsega, kakor prvi eno oralo zemlje. Prvi je popolnoma zasajen, druzega pa je do ssedaj zasajeno še le V4. Iz Štefanijnega vrta se je lanskega leta okoli 2000 požlahtnjenib drevesec razdelilo; notri jih je pa zdaj še okoli 80OO. od teh pa se jih bode na spomlad zopet oddalo do 2000. V vrtu štv. 2 pa zdaj stoji 3000 požlabtnjenib. drevesec. V dobi štirih let se je razdelilo 70 000 divjakov in primerno število cepičev med kmetovalce in ljudske šole, katere so se oglasile, brezplačno. Na novo ustanovljenim drevesnicam se je dajala tudi denarna podpora. Cepiči so se razpošiljali le od onih plemeu, katera so obče pripoznana kot najboljša, ker se društvo drži načela ,,non multa sed multum", t. j. ne gojimo veliko raznib plemen, ampak malo plemen pa ta v velikem številu Pri razdelovanju drevesec in cepičev se je tudi vsikdar naročalo, kaj in kako je s tem in onim storiti; kako drevesca požlahtnjevati, jik snažiti, presajati itd.; splob se je skrbelo za poduk 0 sadjereji na vseh stopinjab. Na predlog odbornika g. viteza Berksa se je društvo obrnilo s prošnjo na visoko c. kr. poljedelsko ministerstvo, da bi se nastavil potovalni vrtnar. Ta naj bi se po društvenem naročilu pošiljal v posamezne občine, ter tam z lopato, motiko. z nožem in žago dejansko kazal zasajanje, požlahtnjevanje, obrezovanje, pomlajanje, gnojenje, skratka vso vzgojo ovočnega drevja, splob poučeval naj bi kazalno. Ta želja se je tako daleč že uresaičila, da se je služba potovalnega učitelja za ta namen ustanovila; upajmo, da se bode bodočemu potovalnemu učitelju naročilo tudi v društvenem smislu svoj posel zvrševati. Razven tega se je tudi skrbelo, da se gospodje učitelji na ljudskih šolah za razširjenje umnega sadjarstva pridobe ter se jim je tudi po mogočnosti s primernimi pripomočki postrezalo. Sklicala so se občna zborovanja na raznili krajib, kjer so strokovnjaki in praktični sadjerejci prednašali o umni sadjereji; omeniti nam je posebno gospodov: Henrik Kalman. ravnatelj na vino- in sadjerejski šoli v Mariboru; Ernest Kramar, ravnatelj na sadjerejski šoli v Gorici; Franc Praprotnik, nadučitelj pri D M. v Puščavi; Janez Rupnik, nadučitelj pri Št. Lovrencu pod Prežinom: Ivan Boštjančič, učitelj v pokoju na Blanci in še drugi. Po društvenem vzpodbujanju so se ustanovili vrtovi za vzgojo sadnih drevesec v Sevnici, Ptuju, Makoljah, Braslovčah z enakim namenom a z ožjim delnkrogom. V Sevnici se je napravila leta 1884 sadna razstava; v Budapešti pa je bilo društvo na razstavi odlikovano z veliko razstavno svetinjo. Opomeniti je tudi, da je po društvenem prizadevanju prišla na svetlo knjiga, pravi zaklad za slovenskega kmeta. V kmetijski podružnici v Celju, v glavuem zborovanju c. kr. kmetijski družbe v Gradcu in vse prošnje pri v. c. kr. deželnem šolskem svetu v Gradcu, sploli vse prizadevanje ostalo je brez uspehov; še le vis. c. kr. ministerstvo za poljedelstvo je na zopetno prošnjo sklenilo izdati: ,,Kmetijsko Berilo za nadaljevalne tečaje ljudskih šol in gospodarjem v pouk". To delo se je izročilo ravnatelju g. E. Kramarju, kateri ga je tudi z natančno marljivostjo zvršil. (Kouec prih.)