Izreja. (Napisal Ivan Tomgic.) (Dalje.) Čeravno starši v razvijanji in vterjevanji mladega života svojih otrok morda zeld vestno ravnajo, vendar še nikakor ne zadostujejo naj važnejši in naj svetejši nalogi inladinske izreje. Uuh je, ki dela človeka. Duh je tedaj, ki zahteva naj veče pozornosti staršev in rejnikov. A duh se razodeva s predstavljanjem, zahtevanj ein ali pa 8 čutenj eni. Uuh je na naee telo nekako navezan in ž njim vred na posvetnost; v tem obsežji se tedaj ravna na dve različni strani: na vidni svet ali posvetnost, in pa na duhovni svetalivečnost. Kedar se tedaj dušne moči prično vsestransko in soglasno razvijati, treba je rejniku skerbne previdoosti in ostre pozornosti. — Ne bode odveč, ako navedem tii sim nektere dušne moči po njihovih različnih delih in opravilih, ktera bi moral vsak rejnik dobro poznati, ako če drugače, da bi mladino vspešno izrejeval in mikal. Ko pride dete v vidni svet, knialu se jame zavedati raznoterih vstvarjenih reči, ki dohajajo po vnanjih čutilih v njegovo dušo. Razume se, da naj pred to, kar ošlata ali otiplje, potem še le to, kar vidi, sliši, okuša in ovoha. Duša tedaj občuti nekaj čisto novega; ona občuti vtisek te nove reči, jatne jo ogledovati, ločevati od raznih drugih reci, in na vse zadnje jo staplja s sorodnimi, da jo popolnoma in do dobrega čuti in spoznava. Ta dušna moč, s ktero si duša po vnanjih čutilih reči predstavlja in je ogledava, se imenuje: čutilno - ogledavna moč. Iz tega se že vidi, da mora mladina vsako reč, ktero hoče dobro in jasno poznati, prav pazljivo ogledavati in primerjati z drugimi; ravno zavoljo tega se tudi mora pervi nauk začenjati pri tako imenovanem kazavnem poduku, in potem se mora ves nauk, kolikor je mogoče, tako vravnovati, da vedno vdarja na čutila nježne mladine. A človek ni omejen samo na to, kar vidi, ogleduje in čuti ravno sedaj, temveč njegova duša ima tudi nekako moč, s ktero si na novo zopet predstavlja one reči, ktere je že davno prej vidila in čutila, ter je tako zopet na novo ogledava ia si je zopet na novo poočituje. Ta dušna moč se imenuje: ponavljavna ali reproduktivna domišljija. Ona si zamore iz tvorin, ki jih je prejela po vnanjih čutilih, poljtibne, nove podobe vstvarjati, in v tem smislu ji pravimo: čutno - produktivna domišljija. Ta izraz ni le pristojen omenjenemu dušnemu pojmu, ampak je tudi zavoljo razumljivosti jako potreben; kajti douiišljija dela tudi na nekovo drugo še imenitnejo stran. Ona si zamore namreč tudi one nadčutne ali nadtelesne reči, po kterih čutila ne sežejo, anipak le razuui, povoljno predstavljati in poočitovati; v tem suaislu ji pravimo: dušnoproduktivna ali umetna douiialjija. — Produktivna do- niišljija dela ali brez vsega pravila in brez kakega posebnega namena, ali pa dela in tvarja po pravilih in posebnih namenih. V perveni ožem pomenu ji pravimo sploh fantazija, v drngem pa pesniška zmožnost, ktero ime ji tudi pristje, kajti po nji dobivajo nadtelesne, nadčutne reči življenje in nekak obraz, v kterern stopijo iz duhovnega, nadtelesnega sveta v raznih slikah v vnanji svet. Ta zmožnost je poseben nebešk dar; in kdor ga ni prejel koj pri rojstvn, si ga pozneje nikoli ne pridobi. Vse reči, ktere duša po vnanjih čutilih občuti, ogleduje in prestvarja potem človeški duh, in je loči po nekakih znakih v edino svoje zavesti, ter si tako napravlja pojme o raznoterih rečeti, ki se naslanjajo na misli in čutenja njegovega duha. \a ta način se rodi' spoznanje. A to vstvarjanje raznih pojmov, razsojevanje in spoznavanje stvari je opravilo človeškega uma. Ako človeški duh vstvarja le pojme ali zapopadke zavedajočih se stvari, imenujemo ga um aii razuin v ožem pomenu; ako razsoja reči po najdenih zapopadkih, imenujemo ga: razsodnost ali razsodno ztnožnost; ako pa le ra/.ločnjo reči eno od druge, imenujemo ga: spoznavnost ali spoznovavna zraožnost. — Kdo ne vidi tii, da, ako hoče rejnik cloveškega duha vspešno buditi in razvijati, da niora tudi on dušne moci po njenih opravilih in delih prav dobro poznati. Človeški duh pa ni nikakur na telesnost in čutnost popolnoma omejen ; kajti on ne najde pravega zadovoljstva in miru na spremenljivi in odvisni telesnosti; on se vzdiga čez nadtelesnost, neskončnost in neobsežnost, in kedar dospe do tega verha, spozna še le reči, ne samo po poveršnini, ampak celo po njihovi bitnosti, in najde prečudno vez, ki je strinja v ednino in celoto, in jim podeluje neoveržljiv obstanek in terpežnost. To dušno zmožnost imenujemo: pamet v širjem pomenu. — Poleg vsega tega pa ima človek še neko zmožnost, s ktero si reči, ktere je duh presojal in po najdenih znakili Iočeval, tudi čen dalj časa zopet spomiaja inzopet na novo zbuja. Ta dušna zmožnost se prav primerno imenuje: spomin. Da se spomin od dooiišijije, dasiravno se ž njo nekako vjeina in enači, vendar jako, jako loči, tega mi ni treba dokazovati in obširneje razlagati; vendar pa hočem nekoliko več pisati o spouiinu, ker ravno ta dušna zmočnost je za učitelje, rejaike in starše zeld važna in znamenita. — Spomin je dvojen: slabin dober. Tako čujemo večkrat starše, ki pravijo: ,,Ceniu bodem otruka posiljal v šolo, sej mu ne gre nic v glavo (prav za prav: v spomin); otrok je slabega spomina?" A zopet čujemo učitelja, kedar hvali kakega učenca: ,,Otrok obderži vse, karkoli povem v šoli, naj boljo glavo ima (prav za prav spomin); otrokje dobrega spomina*. — K dobremu spominu paje treba: 1) dobre lege in dobre vlastnosti naših mozgan. Tii je iskati vzroka, zakaj so otroci in starši tako pozabljivi; spomin je naj bolji v mladenški dobi; pri lahkokervnih in veselih ljudeh je spomin zeld nagel, pa napčen; spomin je zjutraj veliko terdneji, nego po jedi i. t. d. 2) Treba je terdnega vtisa kterekoli reči. Zarad tega se spominjamo nenavadnih, lepih in novih reči ložeje in dalje, nego navadnih in vsakdanjih; reči, ki so bile vzrok pregrešnih in pogubljivih strasti, ne pozabimo tako lahko, kajti terdneje so se vtisnile v naš spoinin, nego druge. 3) Trebaje prizadevanja našeduše. Kar smo z veliko pozornostjo in marljivostjo brali ali slisali, to ostane naj dalje v na.šem spominu. Lahko obderžirao v spominu vse, kar smo radi poslušali in kar se nam je razločno in jasno razkladalo. 4) Trebaje vedn ega ponav 1 j anj a. Reči, ki so dohajale večkrat po vnanjih čutilih v našodušo, dalje obderžimo vspominu, in se jih tudi dalj časa spominjamo. ,,Spomin", pravi Cicero, ^slabi, ako se ne uri in ne vadi". *) In slavni Kvintilijan pravi: ,,Sporain se naj bolj vterja in živi s ponavljanjem". ##) 5) Treba je reda in pametne zveze naših misel. Reči, ki je lepo vredujemo in s svojimi poglavitniini mislimi vežemo, obderžimo naj lože in naj dalje v spominu. Ako tedaj želimo spomia dostojno izobraziti in doveršiti, moramo skerbeti, da bomo : 1) vse, kar mislimo v spominu obderžati, dobro razutneli, da bomo pri takih rečeh dalj časa postajali in je od vseh strani skerbno opazovali; 2) da bomo od takih reči prave pojme zadobiii, in si je z večkratniiu ponavljanjem pojasnovali; *) IHcmoria minuitur, nisi cam excerceas. Cic. de senect. c. 7. **) Memoria praecipue flrmatur et abitur exercitatione. Quint. inst. orat. L. I. c. i. 3) da botno vsako novo misel, pomembu ali predstavo z drugimi starejimi strinjali in vezali. 4) Vse, česar se smo naučili, moramo v pripraven, naraven red spravljati. 5) Spomin nioranio z večkratnim učenjem na p am e t uriti in vterjevati. Pomisliti pa moramo, da ima ravno naše telo veliko vpliva na dober ali slab spomin. Kolikor popolniše ali nepopolni.se je naše telo, posebno možgani in sok, ki se pretaka po živcih (nervih), toliko bolj doveršen ali nedoveršen je tudi naš spomin. Spomin se čedalje bolj slabi ali še celd zamori, ako se ne varujemo slabega, nerednega, samopašnega in razuzdanega življenja. Ravno tako skerbno se moramo (udi varovati prenapetega življenja. Ravno tako skerbno se moramo tudi varovati prenapetega in preglobokega mišljenja, presiljenega spanja, škodljivih in premočnih pijač. Spomin je naj bolj vterjen pri osebah, ki imajo mokrotne možgane; zarad tega tudi imenujemo jutranje ure, zlate ure, ker so zjutraj možgani naj bolj mokrotni, in naj bolj pripravni za vterjevanje našega spomina. Ako pa so možgani napeti, togi in suhi, kakor pri starih Ijudeh, je tudi spomin slabeji. — Vsi stari učenjaki so dober spotnin veliko čislali in so ga imenovali mater modric in naj dražji zaklad človeških zmožnosti. Mitridat je svoj spomin tako izuril, da je govoril 22 jezikov; sloviti Skaliger se je naučii v 21 dneh vsega Homerja na pamet in v štirih mesecih vse greške klasike; Temistokles je znal, kakor nam pričuje Cicero vsa imena tedašnjih meščanov na pamet in bil bi raji vse druge umetnosti opuslil, nego izobraženje svojega spomina. Slavno znani kardinal Mezzofanti ni samo razumel59 jezikov, ampak jih je tudi govoril, in tako bi lahko nevedel mnogo zgledov, ki nam pričajo, koliko so v stari in noveji dobi vsi sloviti učenjaki gledali na to blago dušno zmožnost, in kako so skerbeli, da so jo čedalje bolj vterjevali in izobraževali. — A spomin se mora že zgodaj vaditi in uriti; to tedaj že pri otrocih. Rejniki, starši in učitelji! obračajte že zgodaj svojo pozornost na to predfago dušno zmožnost, ki jo je podaril neskončno modri stvarnik človeku. cd«ij« Prih.)