Gospodarske stvari.
Besedica o rastlinskih boleznih.
Kmetovalcem je sploh znano, da vsaktero pleme rastlin hoče zemlje s posebnimi lastnostmi, da dobro plenja, lep in zdrav sad donaša. Kar ljubi ilovico, to ne stori dobro na apnopeščeniku; kar tirja kremenik, to ni siliti v maščevita tla.
Tako vidimo, da trsje, kostanj najbolje stori na kremeniku, da jablana, hruška, češnja ljubi laporasta tla, češplja apnenasta, da pšenica dobro stori v ilovici, namešani z apnencem, rž v rahlih peščenih solcastih tleh. Na vprašanje: zakaj to? gre odgovor, ker te razne rastline sebi ugodni živež v takih tleh najdejo.
Res je, da tudi zrak mnogo pripomore k veseli rasti; al sam zrak brez ugodnih tal ne zamore ničesa; ugodna tla in zrak odškodvata kmetovalca za imeti trud z obilim in zdravim pridelkom; ako pa teh ni, je le malo revnega, še cel6 bolehnega pridelka.
Tako gotovo je tudi, da tudi sicer ugodna, pa več let zaporedoma z isto frugo obsejana tla ne dajo več obilega in zdravega pridelka, ker so se že znebile rastlinam ugodnih obstojnih delov; rast hira, pridelek je pičel, reven, povrh še nezdrav.
Pri tacih okoliščinah je naloga kmetovalcu, da po-zveduje sredstev, s kterim se dajo tla v prejšnji rodovitni stan postaviti, in kaj še sicer početi, da se na-djani pridelek dobiva.
Ta naloga je za navadne kmetovalce težka, njihove vednosti ne segajo tako daleč, da bi vedeli: kteri obstojni deli, rastlinam v dobro rast neobhodno potrebni, so že pošli. To na tanko preiskati, je naloga zvedenih kemikarjev.
Navadni kmetovalec si prizadeva obožana tla z gnojem krepčati; al vprašanje je: ali ima gnoj v sebi to, česar je treba, in ali povračuje tlem vse dele, ktere so po večletnem istem obsevanji oddala? Ako se ni to zgodilo, mora rast zastajati; nadjanega pridelka ni v navadni množini, in še ta je male vrednosti, bo-lehen, žito snetivo, krompir bolan, grozdje bolno.
Ne morem se znebiti misli, da rastlinske bolezni izvirajo sploh od prepičlega ali pa neugodnega živeža, ki jim dohaja iz tal. Zato je naloga kemikarjev, na tanko preiskati, kakošen naj je gnoj, s kterim gr6 gnojiti raznim žitom in drugim poljskim pridelkom, tako tudi trsju in sadnemu drevju.
Vse drugače se bode to obrnilo, kadar bo mladini prostih kmetovalcev v pristojnih šolah se priložnost podelila, s kemijo se toliko seznaniti, kolikor jej je treba za njen stan.
Naj toraj vlada, in vsakdo, ki ima kaj o tej reči govoriti in ukazovati, skrbi,   da   na  vso moč potrebne
kmetijske šole se brez obotavljanja osnujejo, da ne zaostane slovenski kmetovalec preveč — na škodo sebi in domovini!