y.: Lovec.

In bral iz milih solznih nje očij
Bridkostno očitanje,  da sem mqgel
Prepevati,  ko je umiral sin !
Duh blagi ti, ki gledaš mi v srce,
Ti ve"š, kako bolest mi grebe v duši,
Ti znaš,  kaj terja svet,  da neizprosno
Poslednjo kapljo terjal bi krvi
Od onega, ki suženj je njegov !
In suženj sem,  in suženj mu ostanem :
Umetnost moja mi jedino dobro,
In petje tudi danes mi dolžnost! . . .
Ne, dni svet,  ki tu nocoj je zbran,
Da slušal zvonke moje bi glasove,
Pojil oko z veselimi prizori,
Ta svet ne ume žaloigre moje!
»Umetnik, poj,,, zato živiš,  da poješ,
Da s petjem nam razveseljuješ dušo,
Kaj li sicer si,  da srce" imaš,
Katero ti utriplje od bridkosti,
Kdo vprašal bi, čermi? . . . Umetnik, poj!«
Da,  pel,  gospoda, bodem,  plemenita! In pdči mi užaljeno sreč! O sreči bodem pel ljubezni zveste, Katero sem v življenji sam užil, O nežnih upih in veselih hipih, Zajedno bridko  pesem bolečin: In če naposled silen, rezek glas Izvije se, gospoda, oprostite ! Nocoj samo še pojem vam tako, Začujte torej  duše strte spev, Začujte glas   —  dovolj! Že  dviga se Raz oder zastor  — godba — šum pojema, Sedaj naprej,  sedaj je ura moja: Otrok umira,  oče bode pel — Zanesi Bog,  očetovski me sodi!   —
Lovec.
fy.
aj delate planine,
Prepadi strmi vi ? Po vaših skalah lovca
Tam rdeča teče kri!
Gorje", vam, oj, planine, Gorje",  prepadi,  vam!
Prišel je po cvetlice, Leži v globini tam.
Vstreliti je postojno, Jelena v teku znal,
Pečin, strmin in divjih Potokov ni se bal
Plašila ni vročina,
Ne sever ga brijoč,
Kaj njemu mraz viharja, Kaj solnca plamen žgdč!
Popeval pesmi glasne, Najlepše rajal ples,
Klobuk si s šopkom redkih Nakitil je pere"s . . .
Pobegni,  oj,  mladenič, Pogube, glej, oblak ;
Nezgode,  čuj,  sovražne, Za sabo trd korak!   —
»Na vrhu med skalovjem
Leži čaroben vrt, Cvetlice divno-bojne
Pogorski straži Črt.
Prinesi jih,  če moja
Ljubezen ti je kaj; V nedeljo bom se ž njimi
Nadičila za raj!« . . .
Pa čakalo  boš dolgo, Dekletce ti lepo,
Da lovec ti prinese Cvetličic raz goro!