POŠTARINA PLAČANA V GOTOVINI. £352 2 PODOB« 2ß SLQUGtiSKQ MLMÜ LETO XXII. ŠTEV. I. IN 2. FEBRUAR 1921. Vsebina. 1. Janko Leban: Jugoslav^. Pesem ..................1 2. Fr. Roječ: Moja nevesela pomlad. Pesem ..............2 3. Janko Leban: Dijaška. Pesem...................2 4. E. Gangl: Kepetan Hrnjak. Povest.................3 5. Sava Radič-Mirt: Panova osvvta. Pesem s šestimi podobami.......6 6. Bistriška : Jesenska pesem. Opis..................11 7. C. Z.: Svoboda. Sanje . . ....................13 8. Ivo Trošt: Kaznovani slovanski bratje. Povest............15 9. Miroslau Kunčič: Na poljani. Pesem.................16 10. Ewald-Hiimek : Pripovedka o dvonoicu z osemnajstimi podobami ... .17 11. Fran Vajda: Petrolejski vrelci v Medjimurju. Poučni spis........30 12. Miroslav Kunčič: Zvončki. Pesem..................32 13. M. Hočevar: K osemdesetletnici prof. Maksa Pleteršnika. Življenjepis s podobo 33 14. Janko Leban: Rudarjev sinček. Pesem................34 15. Janko Leban: Red in snaga v vseh stvareh ! Povest..........35 16 J.anko Leban: Komar. Pesem...................37 17. Andrej Rapè: Klicar sreče. Pesem.................37 18. V. Klanšek: Misel s Kosovega. Pesem................37 19. Janko Leban: Nagajivi Zdenko. Povest.........'......38 20. Janko Leban: Nagrobnica. Pesem.................40 21. Miroslau Kunčič: Ptički so vznemirjeni___Pesem...........40 22. Vam, mladi rodoljubi ! Zahvala...................41 23. Pouk in zabava........................42 24. Kotiček gospoda Doropoljskega..................45 25. V XXII. leto !.........................48 -1 Listnica upravništva. * Lastnik „ZvončkaUdruženje Jugoslovanskega Učiteljstva — pooerje- ništoo Ljubljana, je bilo zaradi podrazenja papirp in tiska sploh primorano zvišati naročnino na „Zvonček" za leto 1921 na 40 kron. Prisiljeni zaradi draginje smo storili ta korak. Dobro vemo, da bodo naši mladi naročniki in naročnice težko zmagovali zvišano naročnino. Odprta nam je bila dvojna pot: ali zvišati naročnino, ali opustiti list. Odločili smo se za prvo, ker bi bila velika škoda, opustiti list, ki se je tako zelo prikupil naši mladini. Zato upamo, da nam navzlic zvišani naročnini zvesti ostanejo vsi dosedanji naročniki in da se zglasi še mnogo novih. 7o številko smo poslali vsem starim naročnikom ; kdor se ne mara naročiti, naj jo vrne. Naročnike prosimo, da poravnajo zaostanke iz prejšnjih let. Pri pošiljatvi naj pripomni vsak, ali je nov ali star naročnik. Upravništvo. Rešitve sprejemamo tekom pivih U M po odpravi vsake „Hove" številke! Last in založba Udruženja Jugoslovanskega Učiteljstva — poverjeništvo Ljubljana. « Tiska ,Učiteljska tiskarna" v Ljubljani. ZVONČEK LIST S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO LETO XXII. UREDIL ENGELBERT GANGL 1921 V LJUBLJANI LAST IN ZALOŽBA „UDRUŽENJA JUGOSLOVANSKEGA UČITELJSTVA" POVERJENIŠTVO LJUBLJANA NATISNILA UČITELJSKA TISKARNA Pridržujejo se vse pravice do spisov, priobčenih v „Zvončku". (ji / 35986 KAZALO. Pesmi. Stran Jugoslaviji. Janko Leban................................1 Moja nevesela pomlad. Fr. Roječ..........................2 Dijaška. Janko Leban..................................3 Panova osveta. Sava Radič-Mirt..........................6 Na poljani. Miroslav Kunčič...............16 Zvončki. Miroslav Kunčič................32 Rudarjev sinček. Janko Leban..............34 Komar. Janko Leban.................37 Klicar sreče. Andrej Rapè ...............37 Misel s Kosovega. V. Klanšek..............37 Nagrobnica. Janko Leban................40 Ptički so vznemirjeni . . . Miroslav Kunčič..........40 Naš Korotan. Tone Gaspari...............49 Za god. Miroslav Kunčič................61 Pomladna. Miroslav Kunčič...............61 Mačice. Marija Grošljeva................67 Na planinah . . . Miroslav Kunčič.............68 Ledene rože. V. Klanšek................68 Pregovor. Miroslav Kunčič...............68 Mladi Jugosloven. Miroslav Kunčič............73 Tožeče drevce. Janko Leban...............78 Nagajivka. Ivan Albreht................84 Uspavanka. Marija Grošljeva...............84 Na poljano! Miroslav Kunčič..............90 Črngrob. Marjeta Sršenova...............92 Ob potoku. Ivanka Kalinova..............92 Cvetje. Tone Gaspari.................97 Polž. Janko Leban..................108 Kdo ve? Miroslav Kunčič................127 Mir božji. Miroslav Kunčič...............127 Vse prav! Andrej Rapè................140 Urbanova modrost. Sava Radič-Mirt............147 Oporoka. E. Gangl......I...........153 Kralju Petru I. Osvoboditelju. Anica.............161 Kraljevič Marko in razbojnik Musa. Ivo Trošt........172 Zvezdica za zvezdico . . . Miroslav Kunčič..........186 Večerna. Leon Poljak.................192 Junaška. Modest...................192 Kresna noč. Ivanka Kalinova..............192 Palček. Ivan Albreht.................209 Moč pesmi, f Marjeta Sršenova.............213 Verižica ob deviškem vratu. Simon Palček .........216 Prorokovanje. Jan Kollar — dr. Lah............225 Striček Radonja. Jos. Vandot ..............231 Prvi korak. Anica..................237 Srebrni zvončki. Simon Palček..............244 Muca prede . . . Jos Vandot...............249 Zvezda utrne se . . . Jos. Vandot.............260 Jaz bi stopil . . . Miroslav Kunčič.............267 Pripovedni spisi. Kapetan Hrnjak. E. Gangl.............3, 51, 74 Jesenska pesem. Bistriška................11 Svoboda. C. Z. ...................13 Kaznovani slovanski bratje. Ivo Trošt...........15 Pripovedka o dvonožcu. Ewald — Humek 17, 57, 81, 129, 193, 233, 257 Red in snaga v vseh stvareh! Janko Leban.........35 Nagajivi Zdenko. Janko Leban..............38 Čudotvorni kresilnik. Utva............ 55, 79, 109 Pri stricu Martinu. Janko Leban.............99 Sladkosnedni Tonček. Janko Leban............110 Osamelost. Nande Wigele................128 „Ali nas boš res na meh odri?" Fran Črnagoj........136 Pogled v našo bodočnost. Dr. Ivan Lah..........141 Žabe. Jernej Popotnik...............151, 188 Od poldne do ene. Tone Gaspari.............180 Dete čeblja. Nande Wigele...............191 Srbske narodne pripovedke. Fran Erjavec...... 211, 241, 261 Pojeden kos kruha. Ivo Trošt..............214 Trgovec in seljak. Seh Kili — Drag. H. ..........226 Vdova Radojevičeva. Ernest Šušteršič ...........250 Usmiljeni deček. Janko Leban..............255 Gledališki igri. Šivilja Klara....................117 Za domovino! Janko Lešnik...............201 Poučni spisi. Petrolejski vrelci v Medjimurju. Fran Vajda.........30 K osemdesetletnici profesorja Maksa Pleteršnika. M. Hočevar ... 33 Ob slovenski-laški narodni meji. Ivan Matičič........62 Vojvoda Zivojin Mišić. Pavel Plesničar...........85 Biskup Josip Juraj Strossmayer. Pavel Plesničar........112 Kralj Peter I. Osvoboditelj...............162 Ob Soči. Ivan Matičič.................195 Naše morje. Ivanka Kalinova..............204 Dr. Ivan Tavčar. Lad. Ogorek..............231 Nadi Bogadyjevi v spomin. Marija Grošljeva.........238 Ivan Hribar. Lad. Ogorek . ...............253 Pouk in zabava. Vam, mladi rodoljubi!.................41 Tajinstveni napis. G. S. ................42 Iskrice. Janko Leban .................43 Luka Svetec....................44 Obrt in trgovina v radovljiškem okraju. J. Korošec......44 Josip Juraj Strossmayer................44 Kotiček gospoda Doropoljskega ... 45, 71, 95, 158, 221, 247, 270 V XXII. leto!....................48 Velikonočni pozdrav. G. S................69 Rešitve in rešilci........... 69, 93, 154, 217, 245, 268 Vojvoda Zivojin Mišić.................70 Uganka. Drag. H. ..................93 Srbski ujetnik. Marija Zalarjeva.............94 Še enkrat „Prstan". Fr. Roječ..............94 Zgled zdržnosti...................94 Zastavica v podobah. Fr. Roječ..............154 K podobi vojvode Mišica................155 Podobe naših zaslužnih mož...... .........155 Kdo so pa to? Fr. Črnagoj...............156 K obletnici prihoda regenta Aleksandra v Slovenijo......156 Poznaj mero, pozabi na moro! Ernest Šušteršič........157 Davorin Trstenjak..................157 Kopanje......................157 Nezrelo sadje....................157 Pomni!....................157, 219 Tajinstvena uganka. K. Cvek ..............217 Ubijalec......................219 "I" Marjeta Sršenova. Janko Leban ............219 Dve novi knjigi...................220 Uboga ruska deca!..................220 Kakšna bo zima...................220 Robinzon naših dni..................220 Kako je nastal trgovski stan . .............220 Uganka. Jos. Tratar..................245 Otroško štetje....................245 Trdoživost krokodilov. D. H...............245 Glasek iz zibelke. Ivan Stukelj..............246 Knjiga i igra. Isa Velikanović..............246 Krasna knjiga....................268 Severna Amerika in šolstvo...............269 Ameriški milijonarji..................269 Kabel.......................269 Ob morju. Bogomil Kavčič...............269 „Na našem morju"..................269 V spomin Nadi Bogadyjevi. P. -j- S.............269 Ob sklepu XXII. letnika................272 Glasba. Vapaj! Ferdo Juvanec.................43 Slavija se širi! Janko Žirovnik..............70 Telovadska. Fr. Cvetko.................155 Gor čez jezero . . . Koroška narodna............218 Zimska. Janko Žirovnik .................268 Podobe. Panova osveta....... .........6, 7, 8, 9, 10 Pripovedka o dvonožcu 17, 18, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 57, 58, 59, 60, 81, 82, 83, 129, 130, 131, 132, 133, 134, 193, 194, 195, 233, 234, 235, 236, 237, 257, 258, 259. Maks Pleteršnik . . .................33 Solkanski most....... ............63 Tolmin......................65 Kobarid......................66 Koprivnik.....................78 Vojvoda Zivojin Mišić.................87 Srednja vas v Bohinju .... »............91 Josip Juraj Strossmayer................113 Bohinjsko jezero..... ..............135 t Kralj Peter L Osvoboditelj ............164, 167 Kralj Aleksander ..................171 Jesenice — Fužine..................179 Vesela družba....................187 Kolodvor pri Sv. Luciji ................197 , Stran Z velikim zvonom..................210 Dr. Ivan Tavčar...................232 Nada Bogadyjeva ................ 238, 239 V novembru....................248 Vrh Triglava....................252 Ivan Hribar.....................254 Na našem morju...................267 POMOVIWÄ, mm® ^DSLD^ WÄTI IN M NEOSVOBOJENE i^lTE S zuQcm Štev. 1. in 2. V Ljubljani, meseca februarja 1921. Leto XXII. Jugoslaviji. Po hrvatskem izvirniku. Bog, ki vse ustvaril si svetove, čuvaj, brani nam slovanski rod, Ti odvrni zle od nas vetrove, da bo srečno plul slovanski brod! Ti nas vodi, Stvarnik moj, vedno nam ob strani stoj, varuj z močno nam rokó Jugoslavijo ! Domovino, Bog, nam blagoslovi, njeno polje, goro, vrt in gaj, naj nam sinejo veseli dnovi, zemeljski odstirajo nam raj ! Sreča vsepovsod in kras, mile naše pesmi glas, živel vsak Jugoslovan, kralju, domu vdan! Bog, obvaruj Srba in Hrvata, brat Slovenec z njima naj živi, naj v ljubezni brat objema brata, sloga sveta naj njih moč krepi! Jugoslavija, naš dom, vedno jaz te ljubil bom, naj uspešna bo ti rast, sreča, moč in čast! — Janko Leban. Moja nevesela pomlad. Pomlad se zopet je začela; od morja ptička priletela in nam zapela je lepó o mladem cvetju in zelenju, o hrepenenju in življenju, ki spet pomlaja vso zemljo. Jaz s ptičico bi rad prepeval, da spev glasan bi v svet odmeval; a srce moje stiska bol; pogled mračan mi v solzah plava, ko gledam v dalji kip Triglava in blizu tam dvovrhi Stol. Na gorskem vrhu stal sem lani in na vasi na oni strani s ponosom radostnim strmel: „Pozdravljeni mi, bratje mili, ki tujcem niste se vklonili ; čas odrešenja je prišel! Sovražnik vaš se že poslavlja, in Jugoslavija odpravlja k vam na svečanostno se pot! Kot prava mati vas objame, verige suženstva vam sname in združi ves slovenski rod!" Le malo časa je minilo, in dejstvo se je dogodilo, da kakor sen zbežali so vsi zlati upi, a na Stoli ter na Triglavu se oholi tujčini zasmejali so : „Odslej tu bomo si mejaši, odtod pa po neslogi vaši naprej bo nas premikal čas!" Za goro spet obupni kriki o sili pričajo veliki, a zid močan zdaj loči nas! Zato od Stola do Triglava pogled mračan mi v solzah plava, poljubljajoč oteti Bled; in srce nema bol mi stiska, ko slišim, da sovražnik vriska na meji bliže kot pop red! Fr. Roječ. Dijaška. Po hrvatskem izvirniku. Duša čista, duša jaka, a v očesu jasen žar, to vam slika je dijaka, to dijaških let je čar. Idemo po cesti beli, z drugom drug srčan in vdan, ter prepevamo veseli, da zveni čez hrib in plan. Janko Lebati. ■Hl E. G ANGL: Kapetan Hrnjak. i. apetan Hrnjak je bil mož junaške rasti in ponosne hoje. Otroci smo ga dobro poznali, ker je pogostoma pri-jahal v Metliko s svojega doma na Vivodini, kjer je živel v pokoju. Lepa žival je bil njegov vranec. Dlaka se mu je svetila, kakor bi bil odet z žametom. V sedlu je sedel Hrnjak visoko vzravnan in si je vihal svoje košate brke, ki so mu visele pod nosom kakor dva veveričja repa. Te Hrnjakove brke so bile nam otrokom najbolj všeč. Brez skrbi bi se lahko obesil nanje — tako smo si šepetali med seboj — in se zavihtel kapetanu Hrnjaku pod nos. Vrancu je bilo Miško ime. Bil je krotak, da smo se otroci brez strahu sukali okrog njega. Kapetanu Hrnjaku je ugajalo, ker smo radi imeli tudi njegovega Miška. Ko je prijezdil na njem v mesto, se je Miško kar sam ustavil pred prvo prodajalnico. Iz nje je brez poziva prinesel trgovec Rajmar že dogovorjeno količino sladkorja, od katere je en del dobi! Miško, ostali del pa je kapetan razdelil med nas. Z gospodarjem je običajno prišel tudi njegov sluga Marko. Ta je z Vivodine do Metlike korakal poleg jezdeca, ki ga je Miško nesel umerjenih, lahkih korakov. Spotoma sta se Hrnjak in Marko razgovarjala in ogledovala njive, loze in travnike kraj ceste. In kakor bi trenil, sta bila v mestu. Marko je bil oblečen v široke bregeše in robačo dokolenko, ki jo je objemal visok pas iz rdečega usnja. Preko desne rame mu je ob levem boku visela rdeče pletena torba, kamor je spravil Marko blago, ki ga je bil gospodar nakupil v mestu za domače potrebe. Ko je Hrnjak stopil s konja, ga je Marko odvedel v Hranilovičev hlev, ga privezal k jaslim in nasul vanje krme. Potem je Marko sedel na prag, vzel iz torbe orglice in začel svirati tožnoglasne popevke. In ko je konju udarila godba na sluh, je okrenil lepo glavo od jasli k vratom, nehal s hrustanjem, posluhnil za trenutek, udaril z desno zadnjo nogo ob tla, zamahnil z repom, zadrhtel po okroglih plečih — pa se zopet obrnil k jaslim in h krmi. Prav tako, kakor bi bila Marko in Miško doma — dva zvesta, stara, dobra prijatelja! In tretji v njiju družbi — Hrnjak! Njega so nosili opravki po mestu od znanca do znanca, ki jih je obilo imel. Živahno je stopal po ulicah, ves gibčen in korenjaški, si sukal brke in prijazno pozdravljal na vse strani. „Kapetan Hrnjak bo sto let star — ali pa še več!" smo prorokovali otroci, ki smo hodili za njim. « In ko se je dan nagnil daleč čez poldne, se je vrgel Hrnjak v sedlo, potrepljal Miška po vratu, pomignil Marku in izpodbodel konja: „Hajde, Miško moj!" In so šli korakoma in zložno vsi trije prijatelji vedno dalje in više, po trdi cesti med poljem in hladom pošumevajočih brez, z griča na grič, med visokim koljem trt, zopet z griča v dolino, dokler ni pred njimi na višavi zasijala Vivodina v blesku večernega solnca. Bela cerkev — božji hram — je gorela v sijaju večerne luči, pod njo pa je čakal svojih stanovalcev skromni, tihi Hrnjakov dom, belim zidanicam vrstnik in sosed. Tu je bil v prizemlju vinski hram, kraj njega je slonel Miškov hlev, ob njem z leseno steno oddeljena čumnata — Markov dvor! Ne bi ga Marko zamenjal z ničemer, niti ne s sijajno sprejemnico dekana Nikole Badovinca od Svete Nedelje, ki je bil pobratim njegovemu gospodu ! Kaj bi Marko v sprejemnici dekana Nikole! Kam naj postavi jasli svojemu Mišku, da bi se pogovarjal z njim, na postelji sedeč, v dolgih zimskih nočeh ali ob deževju, ko mu lahko svira na svoje orglice ! Kam naj vrže svoje blatne cipele — na mehke preproge ne sme z njimi, na visoko peč tudi ne; samo pod zglavjem, v torbi ali pod pazduho bi jim bilo nepravo mesto! Izpred hrama je držala v rahli napetosti steza v gorenje prostore, kjer je bila Hrnjakova edina soba, poleg nje kuhinja. Tu je domoval Hrnjak, z Markom je kuhal in pospravljal, z njim obdeloval trtje okrog zidanice. On in Marko pa sta se kosala, kdo bi bolj stregel Mišku, kdo bi mu bil večji in boljši prijatelj. Kadar si je Hrnjak zaželel popolne samote, se je zaprl v svojo sobico in je s trdimi koraki prohajal po njej. Puhal je dim iz pipe in se potapljal v begotne misli. Trdo je stopal po lesenih tleh, da je odmeval vsak korak do Miška in Marka, ki sta brž vedela, da hoče biti gospod sam. „Pa dobro!" je velel sebi in konju Marko, zapiskal na orglice tih in ponižen napev ter čakal, da se nad hlevom ustavi Hrnjakova stopinja.^ To je bilo znamenje, da se je kapetan naslonil ob okno, ki je gledalo po trtju navzdol do nasprotne strani položnega brežička. Brežičku so vrh senčile tri mogočne lipe. Te lipe so rasle na meji Hrnjakovega posestva. Predobro pomni gospodar, da so se košatile v prav takšnem veličastvu že v letih njegove mladosti. Kdo jih je sadil? Kdaj jih je sadil? Kdo imenuj ono osebo? Kdo preštej ona leta? Kdo ve, koliko viharjev je hrumelo nad njimi, ki so se privalili nanje izza temnih Gorjancev z gromom, strelo in točo, s snežnim metežem, s hrumom in šumom! Pokale so veje, vrhovi so se kakor razmršene glave treh velikanov nagibali drug k drugemu in se zopet odmikali vsaksebi; a ko se je polegla vihra, so se lipe ponosno in radostno razprostrle v širjavo — nezmagane, nezmagljive ! K trem lipam je bil obrnjen kapetanov pogled. Na ravnici pod njimi, v senci, v hladni senčici si je postavil klopco — tako vabljivo počivališče v urah brezdelja, ko se človek pogrezne v sanje, ko mu duša prejadra pretekli čas in se spusti v daljnjo, daljnjo bodočnost, da tamkaj zopet zatone v sanjavosti . . . Marko je dobro vedel, česa je treba Hrnjaku ob takih prilikah. Treba je bilo stopiti k njemu in ga opozoriti: „Gospod kapetan, klopca vas pričakuje; lipe se dolgočasijo, ker vas ni k njim!" „Dobro, Marko!" se je glasil odgovor, „malo vendarle misliš name!" In se je odpravil iz sobe. Zavil je po stezici navzdol in je stopil k Mišku na obisk. Ta je brž začutil gospodarjevo bližino, okrenil glavo k prišlecu, zarezgetal in dvignil ploščati vrat, kakor da se hoče odtrgati od jasli. „Miško — moj!" se mu je dobrikal Hrnjak, mu gladil svetlo dlako, ga trepljal po vratu in mu govoril sladke besede : „Ej, sokole moj brzoleteč, ti verni drug starega Hrnjaka! Treba bi ti zlate pšenice in rujnega vinca kakor šarcu kraljeviča Marka, da me dvigneš v viharnem begu v mlada leta nazaj! Hajde, Miško moj! Stoj, po"Stoj, Miško moj! Ni nama treba viharnega bega — lipe, tri lipice zelene čakajo name, tri priče moje mladosti! Tja grem, a k tebi se vrnem. Zdravo, Miško; zdravo, Miško moj!" Miško pa — kakor bi razumel svojega gospodarja — je stal mirno kot prirastel k tlom in ga gledal z velikimi, vdanimi očmi. Hrnjak je stopil iz hleva in je ubral pot k svojim lipam, k trem lipicam zelenim. Marko je stal pred zidanico in je gledal za gospodarjem. „Hajde, Marko ! Sviraj !" se je obrnil ta do Marka. Marko je potrkal z orglicami ob levo dlan, da je iztepel iz njih prah, potem je začel igrati nanje. V kovinaste jezičke je pihal napetih, zardelih lic, da je bil orglicam glas močan in zveneč, saj je spremljal gospoda na poti v senco lip, v brezdelje na klopci, v spomine mladosti . .•. Miško je začul glas Markovih orglic, glavo je sklonil v jasli, češ, dobro je tako — vse je v redu ! Hrnjak pa se je popenjal po brežičku navzgor, vedno bolj navzgor do treh lip in do klopce pod njimi. Tja je sedel. Onkraj vrha se je razgrnil pred njim lep, prelep razgled. Vseokrog sama plodovita zemlja — bele ceste so položene po njej, ki drže iz ljube domačije v široki, daleki svet. In tam pod brežičkom dom sosede Bare vdove Vrliničeve in tam v rebri Gorjancev Velika Nedelja in dvorec pobratima Nikole Badovinca! Panova osveta. Počiva Pan1 na gozdni skali, telo v potoku se zrcali, in Pan zasmeje se na glas, ko v vodi svoj zagleda stas: „Kdo pravi, Pan, da si ubožec, ti kozonožec, kozorožec? Ta kozja brada, kozji rep — o, Pan, kako si vendar lep! Lepota je samo lupina, telesu ni krepost edina, še bolj godi, še več velja umetnost, ki telo jo zna!" In žveglo vzame Pan med prste, piščali lične, zvočne vrste, zasvira, ali kak odmev? Škrjanca preglasi ga spev. 1 Pan (pasoči) je bil grški bog gorovja. Imel je kozje noge in roge, kozjo brado in rep. Ves dan se je potikal po gozdovih in planinah, lovil divjačino, pasel koze in nagajal vilam (nimfam). Zvečer je posedal samotno pred svojo votlino, piskal na žveglo, oponašal ptice in se kosal z njimi. Kadar je začel iz gozda vriskati in tuliti, je zavladal grozen strah v okolici (paničen strah, panika) ; v bitki pri Maratonu je s svojim glasom prestrašil Peržane in tako pomogel Grkom do zmage. Pis. Visoko se škrjanec vije, drobi presladke melodije, ozre za njim pogled se vsak in vsak ustavi se korak. A Pan na skali se razljuti: „Zakaj pa nimam jaz peruti? Kako bi v zraku šele jaz veslal, žveglal za kratek čas! Vsi pevci iz doline, z gore, ves ptičji rod, kar svet ga zmore, od Pana pesmi se uče, po žvegli moji zvrgole. A slavo vso sedaj uživa zalega ptičja nagajiva. Pan orje, seje; cvet in plod brez truda bere ptičji rod!" Prihaja pesem vedno tiše, škrjanec kroži vedno više, obrača k nebu Pan oči, v daljavo sinjo hrepeni. Zaman, od tal se Pan ne gane, kot ude bi imel vkovane, namršči sršasto obrv, zavisti zvije se ko črv: „Škrjanec previsoko plove, to znak je blaznosti gotove; Kdor previsoko frfota, ta v kletki blaznice konča!" Spusti škrjanec se nad njivo, zapoje Panu zaničljivo : „Žužu, še čmrlj leti čez grič, Pan zna le čič, žužu, le čič." Iz gozda divje Pan zavriska, na žveglo spev grozeč zapiska, ječanje ranjene zveri — tako piščali glas zveni. Ustraši se pastir na paši, in lovec v gozdu se ustraši. Kdo ne bi se osvete bal, če Panov srd ječi od skal? * * * Naslednje jutro na vse rano prikrade Pan se na poljano, tišči zavratno past v rokah, opreza, plazi z njo se plah. Na robu gozda grm zagleda, škrjanec nanj utrujen seda, nanj zanko Pan pripne pretkan, prikìije zvito vsako stran: „Pa pravijo, da meni žila umetna že je usehnila ! Umetnik prvi — še je Pan!" Hehé, pomane dlan ob dlan. „Ni konca še piščalim starim, le čajte, še vam zažveglarim !" V goščavo Pan izgine spet, za sabo spravi vsako sled. Preži v zatišju Pan in snuje, že v duhu plena se raduje : „O, kaka sreča, kaka slast, če tekmeca ujamem v past! Predrzna mu pristrižem krila, ne bodo več do zvezd nosila, oči sanjave oslepim, izrežem jezik, pesmi z njim. In v kletki pisani razstavim v zabavo ga ljudem zijavim. Brez kril škrjanec, slep in nem, hehé, to bo za smeh ljudem!" V grmovju Pan nestrpno čaka, nebo je čisto, brez oblaka. Ah, vendar! Drobna šine stvar, okrene k nebu kolobar. O solncu, o svobodi zlati umetnik zažgoli krilati, potem pa k zemlji iz neba škrjanec spet se naravna. In vedno bliže h grmu plava, in vedno bliže je nastava! Ojoj, škrjanec, kaj bo to ? Zaziblje zanka se močno. In Pan iz grma plane strastno, glavó, roké iztegne hlastno; nakrat odskoči, pade vznak, ujeti poje ptič: kvakvak ! Je sedla v zanko muha — vaba, na muho je skočila žaba, ujela v zanko se z nogó, kvakvak, kako je to hudó! A prost škrjanec kvišku šine, v svobodne dvigne se jasnine, ponosno Panu h. višav poslednji zažgoli pozdrav: „Kdor previsoko se prikrade, kvakvak, med žabe nizko pade! Žužu, še čmrlj leti čez grič — Pan zna le čič, žužu, le čič!" Sava Radič-Mirt. BISTRIŠKA : Jesenska pesem. deče rože so vztrepetale na vrtu. Čez noč se je ozkih, mehkih lističev dotaknila ostra slana, čez noč so se zaprla očesca, in temnordeče, krvavosladke rože so izpele svojo zadnjo pesem na mojem vrtu. O tista žalostna jesen ! — Poljane in gozdovi se kade v jutrih in večerih v težki megli, ki lega vsa težka na dušo. Podnevi sije solnce, medla je njegova luč in brez moči njegova toplota. Le siplji, solnce, svoje zlato po pokošenih senožetih, šumečih gozdovih in belih cestah ! Ne bo več dolgo, ko izpoješ tudi ti svojo solnčno pesem v tej zimi. Dolga bo zima ; ne bo solnca, ne bo rož — ničesar ne bo. V zlati solnčni luči drhte pred menoj neizmerne širjave podbreških gozdov. — Do teh mi gre danes pot. Vije se čez Savski most po ožgani ravninici, sredi gozdov, sredi jesenske pesmi. — Veter zgibava vrhove, potresa vejice, češlja veje in trga liste. Tisoč glasov — ena sama globoka, skrivnostna pesem. — Smreke ponosno stoje, njih zelena obleka je danes čudovito mehka. V polmraku se dotikajo sanjajoče vejice druga druge. Na vrhove trosi solnce svoje zlato, ki lije po drevesih v komaj vidnih plamenih, a osvetljuje visoka debla. Mahovita so tla pod njimi ; zelene, mehke blazinice kličejo. Sedi in počivaj ! — Meni ni danes do teh srčkanih blazinic. V zimskih dneh, ko bodo zunaj padale bele zvezdice in se bo v njih slišala tiha in mehka pesem „pada sneg, pada sneg", bo dobro sedeti na mehkem in gorkem. — Kdo bi že sedaj mislil na to;! Pod grmom je zašumelo, kakor blisk hite mimo mene trije zajčki — sivčki. „Postojte, prijateljčki — saj nimam puške in ostrih nabojev. Posedimo po mahovitih blazinicah, pa se pogovarjajmo." O, kje so že zajčki — dolgouhi potepenčki ! Mudi se jim, silno mudi domov. Gobčki dobro vohajo jesen, in dolga ušesca poslušajo njeno pesem slednji dan od jutra do večera. Pok, pok — se lovi med zarastenimi gozdovi, pok, pok — odmeva od vseh strani. — Lovci so hudi ljudje in radi jedo dobre zajčke. Prijateljčki — le domov in srečno pot'! Veter poje svojo pesem, časih silneje zaječe debla, zopet drugič tiše, čisto rahlo, kakor da se sliši iz daljave jok zaspanega otročička. Stare veje pojo z vetrom, a zgrbljeni lističi otožno trepečejo. Gora mi blesti pred očmi. Od temena do zemlje se spreletava ceki-nasta barva. Košati junak ! — Z zlatom ti je posuta glava, v živi luči se tope tvoja pleča. Se malo te potrese veter, prida k tvoji pesmi še svojo, in košate brade ne bo več. V vejah je vztrepetalo, v mogočnem deblu zaškripalo. Kakor odgovor je šlo preko moje glave : „Jesen vzame, pomlad vrne !" — Dobro se zavij v kožuh, drevo, da ti ledena burja ne oledeni srca! Sanjaj, lepo sanjaj, kadar te objame beli plašč, in v sveti noči naj to zašepeče veter, komu bo tvoje telo za posteljico, za izrezano zibko. — V krvi potopljena trepeče v ozadju bukev. Na slednjem lističu kaplja krvi, slednja vejica drhti v jesenski sapi. — Veter boža, tiplje s svojo raskavo dlanjo po njenem telesu in trga list za listom od srca. Vsak listič kaplja krvi, ki pade na zemljo in žari med ilovico. Ni mehka ob tej uri tvoja pesem, ne boža mi srca kakor takrat v tistih dneh, ko je cvetel pod tvojimi razprostrtimi rokami rdeči jagodnjak in se sladkal dehteči volčin. Kdo ti je strgal mehkobo iz telesa in jo nadomestil z grenkim ječanjem ? Jesen, jesen, jesen . . . Ista pesem — grenkoba je v njej, žalost ob sami misli. Kakor pričarane se svetijo na desni bele breze. Moje bele, bele breze! —.Starikava so vam postala deviška telesa, drhtenje, tisto sladko, mehko drhtenje lističev se je razbilo v hudi jesenski sapi, in iz sanjajočega trepeta je zapela žalostno pesem golih vej. — Kakor metuljčki — rjavi in rumeni — so odleteli trepetajoči lističi po vetru. V jesensko žalost strmeče gole veje so se zganile. Kakor bolesten jek gre mimo mojega srca, in zdi se mi, da slišim — „vigred se povrne". — Vso pesem golih dreves pa preplavlja pesem vetra ; iz daljave prinaša pozdrave iz solnčnih dni, iz rožnatih krajev. Dan umira ; krvava solnčna luč trepeče na beli cesti. Čudno jasna je nje belina. Mehko se dotika njena sled mojih oči. — Ali bo tudi po tej beli cesti zapihala jesen? — Dolgo deževje ji bo omehčalo trda tla, blato jo bo polilo v dolžini in širini. — Takrat se ne bo več svetila vsa mehka in iskreča iz daljave. „Od kod, Jurček, in kam?" — Plahe oči se ozirajo vame, a hrbet sirotnega otročička se sklanja pod težko butaro. „Suhljadi nabiram, da me ne prehiti zima. Ni lepo sedeti v mrzli sobi, kadar tuli okrog naše koče burja. — Hu ! — Dolga bo jesen, še daljša bo zima, in mraz bo hud — hu !" Usteca so se dečku zategnila v smešno potezo, oči se poredno smejejo izpod klobuka pastirčka Jurčka. „Bo pa takrat lepše, kadar pride pomlad. Kaj ne, Jurček, takrat, ko bodo na savskih bregovih pozvonili zvončki svojo veselo pesemco — zvončki beli kimajo sredi zelenih trav — in ko bodo zatrobile trobentice svoj „tru, tru" preko tvojih ušes — takrat bo pod grmovjem zadišalo po vijolicah . . i" „O, da, takrat ! Dimki bom navezal zvonec, poklical Miško in Bistro, Bučo in Ciko, urezal ob potu vrbovo piščal, zataknil rožic za trak na klobuku — pa bom ukal in pel, pel in ukal." — „In solnce te bo veselo, Jurček, in njegovi zlati žarki bodo skočili v tvoje oči in se bodo lovili v njih, da se bodo Jurčku od same prevelike radosti potresala mehka ličeca in se bodo žarnice v njih smejale, glasno smejale. — Takrat boš ukal, takrat boš pel, Jurček. Da, takrat bo pomlad, pod grmovjem bo zadišalo prav sladko. In modre vijolice te bodo pozdravljale. — Zbogom, Jurček !" Deček je izginil za ovinkom. V moji duši pa odmeva : „O, da, takrat, takrat bo pomlad !" Jurčka objame, gozdovom zapoje svojo pesem, da bo zadišalo po samih rožah ; belo cesto poboža, da se bo zasvetila — vsa srebrna med mladim, kipečim brstjem — in njena pesem bo drhtela naprej — vsa polna solnca ! Bogate rože se bodo zganile, in rožnata pesem bo zavalovila od zemlje do neba. — Takrat bo pomlad ! — Tik nad mojo glavo kraka vran — črni ptič, mogočno vrši med zasenčenimi, v globoko lepoto zasanjanimi smrekami — okrog mene in nad menoj šumi jesen ; žalostna je njena pesem. — Takrat, ko bodo pozvonili zvončki k veselemu vstajenju, ko bodo zatrobile trobentice v vriskajoče jutro in spleza po vrbinju in leščevju tisoč mehkih, drobnih mačič — o, da, takrat bo pomlad ! — Le veseli se je, Jurček, in vsi zlatolasi in modrooki junački — pastirčki in zvezdoglede punčke — pastiričke, veselite se je ! — C. Z. : Svoboda. edel je mali Slavo ob šumljajočem potočku. Truden je bil, zamišljen je zrl v vodico. In govoril ji je: „Cista vodica, priskakljala si iz sivih temnih gor, povej mi, ali si videla tam Svobodo, lepo ženo, ki sem sanjal o njej. Glej, prikazala se mi je v prvi noči po dnevu, ko sem čul o njej. Mamica mi je pravila o Svobodi. Daleč po svetu hodi med ubožnimi in bogatimi ljudmi. Najlepša žena je na svetu z zlatimi lasmi in tako čistimi očmi kakor si ti, bistra vodica. Obišče samo izvoljence. In če jo človek ugleda samo enkrat, mu pusti v srcu večen spomin na sebe. Očaran je človek od tega hrepenenja. Nima miru, blodi po vsem svetu in išče povsod samo nje. Povej mi, usmiljena vodica, ali si jo videla, ali jo poznaš? — Ni mu vedel odgovora nemirni potoček. Veselo je skakljal dalje, in ribice so se poigravale s porednimi valčki. Mali Slavo pa se je napotil dalje v mogočni, temni gozd. Truden, jako truden je že bil in sedel je v mah. Zrl je v zelene vrhove, ki so se pogovarjali skrivnostno, kdo ve o čem. In vprašal je šumljajoče vrhove: „Ljubi prijatelji, visoko se dvigate v sinji zrak; povejte mi, ali biva nad vami Svoboda, najlepša žena? Mamica mi je pravila, da se dvigne časih v zlatih tenčicah v višave in gleda na ljudi, ki hodijo po zemlji. Kakor solnce se sveti, in gorje tistemu, ki jo zagleda tako krasno. V srcu mu ostane večen spomin nanjo, po svetu blodi brez miru iz kraja v kraj in išče samo nje. O, videl sem jo, dragi prijatelji, in iščem je brez pokoja! Povejte mi, dobri, šumljajoči vrhovi, ali jo poznate?" Brezskrbno so kramljali zeleni vrhovi dalje in niso mu vedeli odgovora. Se dalje se je napotil Slavo. Se bolj je bil truden. Črna noč je že padla na zemljo. Legel je v travo in zrl je v zlate zvezdice. Iskal je Svobode med njimi: „Dobre zvezdice, povejte mi, ali biva med vami v nebesih prekrasna Svoboda? Mamica mi je pravila, da pusti nebesa v srcu tistega, kdor jo je ugledal samo enkrat. Ali je v nebesih?" Mežikale in nasmihale so se mu drobne zvezdice, a odgovorile mu niso. In Slavo je zasanjal v tihi noči. Prav nalahko je prišla po rosni travi Svoboda k njemu v vas. Mehko roko mu je položila na čelo in govorila mu je s sladkim glasom: „Malček ljubi, iskal si me v čistem potočku, v zelenih vrhovih, pri nebeških zvezdicah. Tod in vsepovsod sem jaz doma. Tudi v tvojem srcu kraljujem. Ugledal si me bil nekoč v sanjah, in od takrat sem v tvojih mislih, od takrat sem tvoje hrepenenje. Glej, ljubi mali, v srcu vseh sem. Ko ne bi živela med vami, ne bi tvoj narod premagal tujca, ki mu je hotel smrti. Ko ne bi hrepeneli po meni, najlepši, najdražji, ne bi se vzdignil ves tvoj narod kot en sam človek z eno samo mislijo zoper gospodarja — tujca. Jaz sama sem vas združila, jaz sama sem vas vodila k najsijajnejši zmagi — k Svobodi! In sedaj sem tvoja, ljubi mali, sedaj sem vas vseh, vsega tvojega slovanskega naroda." Poljubila je dečka na belo čelo in tiho je odšla po rosni travi, da se razodene še mnogim drugim. Slava so zbudili svetli solnčni žarki. In zavriskal je v mlado jutro: „Svobodo sem našel, Svobodo! V mojem srcu živi prelepa Svoboda! O, domovina slovanska, rod moj slovanski, samo v Svobodi je tvoje življenje ! Ona nas druži, ona sama je naša neusahljiva ljubezen!" Našel je mali Slavo Svobodo. Tudi vam se pokaže, moji ljubi mali bratci in sestrice, kdor je ni še videl. IVO TROST: Kaznovani slovanski bratje. red več nego tisoč leti je gospodaril vsem Slovanom mogočni kralj Samo. Narodi so bili zadovoljni in srečni, a daleč narazen so živeli posamezni rodovi. V njih kraljestvu ni nikoli zahajalo božje solnce. Kralja in državljane je vznemirjala samo ena skrb: kralj ni imel otrok; kdo mu bo naslednik? Samo je mislil težke misli, komu naj ob smrti izroči mogočno državo. Posvetoval se je s starešinami, vojvodi in velmožmi, kako bi ohranil združenim Slovanom vladarski rod in moč. Poznal je pohlepnost tujcev po lepih slovanskih pokrajinah. Ti prihrume z močnimi vojskami in podjarmijo razcepljene slovanske rodove, ki so že dotlej radi živeli v neslogi med seboj. Nekega dne pošlje kralj glasnike na vse štiri vetrove silne države z naročilom: „Pojdite in sporočite mojim rodovom, da se še enkrat zgrnejo okrog mojega prestola. Rad bi jih blagoslovil pred smrtjo. Sporočim jim tudi poslednjo voljo, kdo bodi moj naslednik." Narodi pritisnejo od vseh strani k staremu kralju. Peš in na konjih so prišli, da bi slišali kraljevo oporoko. Samo sede na pozlačeni prestol in izpregovori: „Narodi moji! Star sem že, Bog mi ni dal otrok. Zato vam povem danes, da sem vas imenoval za svoje otroke in naslednike. Delati morate sporazumno in složno, kakor če bi bila vsa država ena zadruga, če bi bili vsi rodovi en rod in če bi bil tisti rod moj edini sin. Tako ostane pri vas dosedanja sreča. Volite med seboj vladarja, kakor izbirate v zadrugah starešine. Izbrane spoštujte, slušajte in ljubite, kakor ste mene spoštovali, slušali in ljubili. To bo vaša sreča. Povem vam pa že danes, otroci moji, da je kakor sreča v vaših rokah tudi nesreča; ako ne boste izbranim svojim vladarjem izkazovali pokorščine, spoštovanja in ljubezni, jo boste morali izkazovati tujcu; tuja roka je pa težka. Tujec razcepljene podjarmi in vam zagospoduje za tisoč let, da si boste sami zaželeli sloge in ljubezni med seboj. Dotlej boste pa tujcu sužnji-robovi; lizali boste njegovo peto, če vam jo bo šele dovolil lizati." „Ne bomo, ne bomo !" so vpili slovanski bratje vsi vprek in enodušno obetali staremu kralju pokorščino in medsebojno slogo, kakor da je vsa država ena zadruga, kakor da so vsi narodi en rod in kakor da je ves tisti rod kraljev edini sin, po kraljevi smrti pa edini kralj složnih Slovanov. Samo umre. » Še enkrat so se videli narodi, si prisegli zvestobo med seboj ob očetovem grobu, še so se veselili svoje sreče v mogočni državi; naslednika Samu pa niso mogli dobiti med seboj. Preveč je bilo takih, ki bi radi vladali, in premalo takih, ki bi slušali. Na slovanske brate se je zvalila usoda, kakor jo je že naprej videl kralj Samo: „Ako ne boste svojim izbranim vladarjem izkazovali pokorščine, spoštovanja in ljubezni, jo boste morali izkazovati tujcu; tuja roka je pa težka." V deželo je udri tujec. Nekatere rodove je podjarmil prej, druge pozneje. Kmalu so mu bili vsi robovi brez pravic in brez lastne volje. Nekateri so v tisoč letih celo pozabili, da so rod izmed slovanskih bratov, pa so silili med tujce, ki so jih zato zaničevali. Nad tisoč let je tujec vladal Slovanom. Morala je prihrumeti grozna svetovna vojna, da je rešila Slovane kazni — Samovega prokletstva. Sedaj Slovani zopet dihajo svobodno in se vladajo sami po svoji volji. Na poljani. Škrjanček je zavrisnil skoz jasni, sinji zrak, kot misel k solncu blisnil tako mehak, lehak. Po neba izprehaja oblak se srebrotkan, blesteč pred vrati raja pa vriska svat neznan. Čez šumna žitna polja bahato mak žari, ožarjen od okolja srebrnih solnčnih dni. Marjetic je vse živo, in poljskih lilij zbor se klanja prikupljivo, smehlja se k solncu gor. Gizdav metuljček raja po jasi svatujoč — pa hrošček ponagaja iz bilk vun kukajoč: „Hej, hej, ti poniglavček — saj nič ne znaš, ne znaš ! Capljaš tam kot pijavček — a pamet kje imaš?" Metuljček jo ulije za njim, srdito zroč, a hrošček se mu skrije brž v luknjico smejoč. Dehtijo rože bujne — metuljčki gredo v vas, napijajo si rujne pijačice iz čaš: „Izpijmo ga, o bratci, izpijmo ga do dna — da ga ne bodo škratci čez noč, ha-ha, ha-hd ..." Ves dol, ves vzduh trepeče, čez plan gre buden glas — Kdo? — Vetrček šepeče: „Kdo li je več kot jaz?" Miroslau Kunčič. KAREL EWALD: Pripovedka o dvonožcu. Prosto priredil in z risbami opremil Dragotin Humek. 1. DOGODEK V GOZDU. ilo je pred mnogo, mnogo leti. Ali je preteklo od takrat desettisoč ali stotisoč fali še več let, ne vem povedati. Bilo je nekje na jugu. Tam sije solnce bolj toplo, in dež je bolj izdaten. Živali in rastline se razvijajo bolj veselo. Zima nima tam ne veljave — ne oblasti. Takrat je bil gozd ves poln življenja in kričanja. Po zraku so švigale mušice. Vrabec jih je požiral, a kragulj je požrl vrabca. Čebele so srkale iz cvetja med. Lev je rjovel, pa ptice so prepevale vsevprek. Potok je šumel in trava je poganjala visoko. Drevje je šuštelo in se je s koreninicami tesno prisesalo k majki zemlji. Cvetke so dehtele. Njih cvetovi so žareli v solncu. Tedaj je stopil preko gozda molk. Vsi so poslušali. Seiest drevja je zadremal. Vijolica se je predramila iz sanjave zamišljenosti. Gledala je vsa začudena. Lev je okrenil mogočno glavo. Nogo je dvignil in obstal. Jelen je nehal trgati sočno travo. Kragulj je počival visoko v zraku z razpetimi perutmi. Miška je zvedavo pokukala iz luknje. In sta prikorakala skozi gozd. Nikomur nista podobna. Nihče ju še ni videl doslej. Njiju hoja je pokončna in čelo visoko. Roko v roki korakata. Ozirata se, kakor bi ne vedela ne kod ne kam. „Kdo je to?" se začudi lev. „Živali," se oglasi jelen. „Hoditi znata, a slabo. Zakaj hodita po dveh, ko imata pa štiri? Po štirih bi šla veliko hitreje."- „Ej, jaz sploh nimam nog, pa sem zadosti urna," se pohvali kača. „Jaz'pa mislim, da nista živali," pripomni slavček. „Saj še perja nimata, pa tudi dlake ne. Kaj bi tista malenkost na glavi." „Luskine bi bile prav tako na mestu," doda ščuka pa pogleda iz vode. „Mi moramo prebit* brez vsega," vzdihne deževnica prav ponižno. „In repa nimata," zacvili miška. „Kakšne -živali so to — brez repa!" „Jaz ga tudi nimam, pa mislim, da sem 'vse eno žival," zakvaka žaba. „Glejte, glejte!" se začudi lev. „Eden je pobral kamen. Tega jaz ne znam." „Jaz pa," se pobaha opica. „To ni tolika umetnost! Tudi radovednost vam lahko utešim. To sta res živali. Mož in žena. Kakor bi bila meni izdaleka v sorodstvu. Dvonožca sta." „Prav, prav," mrmra lev. „Kaj pa, da nimata kožuha?" „Menda sta ga slekla," odvrne opica. „Zakaj ju pa ne pozdraviš? Reci jima dober dan ali karsibodi." „Cemu neki? Prav nič si ne želim občevanja z njima. Pravili so mi, da sta siromaka, obubožanca, propalici. Morebiti jima podarim kdaj pomarančo. Odgovornosti si pa ne naprtim." „Prav slastna se mi vidita," zacmaka lev. „Kakšen neki imata okus? Ali bi ugriznil?" „Ugrizni! Ne branim ti. Velike časti ne delata naši družini. Gotovo pogineta v bedi in nesreči prej ali slej." Pa je stopil lev za dvonožcema. In ko jima je bil že blizu do skoka, mu je uplahnil pogum. Sam ni vedel, kako in zakaj. V gozdu ni bilo sicer nikogar, ki bi se ga bil lev dotlej bal. Ampak novinca sta gledala tako ponosno in njiju pogled je segal tako globoko, da je bilo čudno. Tako brez skrbi sta korakala, da se je levu zdelo, kakor da je v dvonožcih skrivnostna sila, ki se ji ne more kaj. Njiju zobje niso bili posebno močni. O nohtih sploh ni bilo vredno govoriti. Lev je obstal in se je potuhnil. „Zakaj se ju pa nisi lotil?" ga je vprašala opica. „Nisem lačen," se je zlagal. Potem je legel v travo in se je delal, kakor bi ne bilo dvonožcev na svetu. In ker je bil gospod, so se ravnale druge živali po njegovem zgledu. A njih misli so sledile dvonožcema, ki sta korakala dalje in vsebolj občudovala lepoto sveta. Prav nič se jima ni zdelo, da ju kdo opazuje. Drevje je pa v pritajenem šuštenju pripogibalo vrh k vrhu. Visoko nad gozdom je spremljal ptičji zbor dvonožca. Vsak grmiček je skrival zvedavo žareče oči. „Tu ostaneva!" je zaklical mož dvonožec. In res je bilo lepo na tisti trati. Bilo je mehket rave in pisanih cvetk, in širok potok se je pretakal po strugi. „Ali pa tukaj 1" je zavriskala žena dvonožka. V gozd je stekla, ki je bil poln sence in zelenega mahu. „Kako lepo jima zveni glas," se je čudil slavček. „Se jaz nimam toliko glasov v grlu. Ko bi ne bila tako velika, bi si lahko spletla gnezdo v goščavi pri potoku. Soseda bi mi bila." Ona dva sta pa nadaljevala svoj pohod. Tako lepo je bilo vsepovsod, da se nista mogla odločiti ne za to, ne za ono mesto. Vsako se jima je videlo lepše od prejšnjega. Nasproti jima prišepa pes. Nogo si je bil ranil ob ostrem kamenu. Rad bi se ognil neznancema, a ranjena noga ni za skok. Dvonožec ga prime in pokaže ženi bolno nogo: „Daj, po-mozi mu!" „Čakaj, sirota, pomorem ti. Sama sem se že ranila. In to boli." Dvonožka je stopila v grmovje. Kmalu se je vrnila z zdravilnimi zelišči. Dvonožec je v tem gladil psu mehko dlako. In govoril mu je prijazne besede. Dvonožka je položila zdravilno zel na rano. Z vitico je povezala bolno nogo: „Tako! Sedaj lahko poskočiš. Jutri bo noga zaceljena." Dvonožca sta šla dalje po gozdu. Pes se ni ganil; stal je kakor uklet na onem mestu. Izza grmičja so se druga za drugo tiho prikradle druge živali. Gledale so psa in njega obvezano nogo. Vsevprek so izpraševale: „Ali si govoril z njima?" „Kaj sta ti povedala?" „Kako je s tisto obvezo na nogi?" „Ali sta huda? Povej, povej!" „Boljša sta od vas," je pripovedoval pes. „Ozdravila sta mi nogo. Gladila sta me. Nikoli ne pozabim tega!" „Nogo ozdravila! Pa gladila! Čujte!" Tako so se čudile živali. 2. UBIJMO JU! Vest so v hipu raznesli po gozdu. Poštarji martinčki so oznanjali novico vsepovsod. V drevju je šumelo. Cvetke so klonile glavice. Slavec je vso noč pel novo pesem o onih dveh. Dvonožca sta do noči hodila po gozdu. A ko se je nagnil dan, sta utrujena sedla k studencu. Napila sta se in nasmehnila svoji podobi v srebrni vodi. Z drevja sta natrgala najsočnejšega sadja in sta večerjala. Solnce je bilo že zdavnaj utonilo v gozdu. Legla sta in v objemu zaspala. Takrat se je odnekod priplazil pes. Legel je, naslonil glavo na iztegnjeni nogi in poslušal. Luna je vsa okrogla in svetla splavala po nebu. Njeni žarki so posvetili prav v lice kravi, ki je izdaleka opazovala spečo dvojico. „Muuuu ..." se je oglasila krava. „Mooo ... zijalo!" se ji je rogala luna. „Kaj pa gledaš pravzaprav?" „Gledam ta dva, ki spita. Ali ju poznaš?" „Zdi se mi, da je pred mnogo, mnogo leti tudi po meni lazilo nekaj podobnega. Ne vem več, kako je to bilo. V zadnjih stotisoč letih se mi je spomin tako omračil, da komaj še najdem pot preko neba." „Jaz tudi ne mislim mnogo, ampak bojim se." „Koga se bojiš? Ali onih dveh? „Sama ne vem, kako je to. Kar videti ju ne morem." „Pa ju pohodi!" „Ne upam si. Sama že ne. Morebiti dobim pomočnika." „Kakor hočeš. Kaj mi je do tebe in do onih dveh." Pa je odplavala luna. Krava je pa prežvekovala in razmišljala. A izmislila ni ničesar. „Ali spita ?" Poleg kra\«e je stala ovca. In vseokrog je zašu-štelo. Živali, ki so skrivoma sledile dvonožcema, so se zbirale na travniku. Bilo je takih, ki jim je noč dan, pa tudi takih, ki ljubijo solnce. Nihče se ni tedaj zmenil za svoje opravke in ne za počitek. Tudi bali se niso drug drugega. Tako so stali drug ob drugem: lev in jelen, volk in ovca, mačka in miš, pa konj in krava in še marsikdo. Kragulj je sedel prav v sredi med ptičjim drobižem. Opica je čepela na priležni veji in jedla pomarančo. Kura je stala poleg lisice. Gos in raca sta prisluškovali na vodi. „Zbrali smo se, da se pomenimo," je pričel lev. „Ali nisi lačen?" je vprašala krava. „Ne! Danes ne snem nikogar. Prijatelji bodimo." -M? « • f/' r spu-šta se Kras. pra-vi-te hod. £ spu-šta se Kras. pra - vi - te hod. Celotno besedilo te pesmi (9 kitic) smo priobčili na 249. strani lanskega letnika. Danes prijavljamo njen značilni napev, ki se naj razlega po vsej naši zemlji kot klic naše skupne narodne bolečine, kot visoka pesem našega neomajnega upanja, da junaška sreča bodočnosti združi v Jugoslaviji nas vse, ki smo sestre in bratje po krvi, jeziku in mišljenju I Naši zasužnjeni rojaki na ugrabljenem ozemlju nam neprestano ponavljajo krepke besede istarskega guslarja : „Slobodna braća naša su nada — donijet slobodu njihov će mar." — Bratje in sestre, čujmo ta klic in se pripravljajmo na rešitev svojih nesrečnih rojakov! Iskrice. I. (Po Bürger ju.) Če jezik te strupen grdi, tedaj tolaži mi tako se: Najslabše sadje tàko ni, ki ga objedajo mi ose! II. O, ne obljubljaj mi nikar, če veš, da spolni! mi ne boš, najžalostnejša to je stvar, če kdo ostane — figamož! m. (Po Lenauu). Kaj sreča tvoja je, srcé? Le hip, ki komaj se rodi, za vedno spet se potopi v brezdanje večnosti morjé. IV. V Boga zaupaj, vedi: Bog pomagal ti bo iz nadlog! V. Boljša ko cekinov pest mirna je in dobra vest. Več kot srébro in zlató vredno zdravo je telò! VII. Kdor ni lenuh ima svoj kruh. vni. Vsaka dobra stvar od Boga je dar. IX. Jezik jih ubije več nego li na vojni meč. X. Lepi mesec maj zemeljski je raj. XI. Vinarju dokladaj vinar, kmalu boš imel goldinar. XII. Kogar muči glad, sok bi jedel rad; če pa človek lačen ni, še meso mu ne diši. XIII. Svete vere luč do nebes je ključ. XIV. Zapomni si. otrok: Po smehu pride jokl XV. Slovenec naj se vsak zaveda: Sladkà je materna beseda in ljub in mil je rojstni kraj, oboje ljubi vekomaj! Janko Leban. Luka Svetec. V prijazni Litiji je dne 21. januarja 1921 umrl notar Luka Svetec v 95.letu svoje dobe — starosta slovenskih rodo« ljubov, ki je že leta 1865. sanjal o uje» dinjenju vseh jugoslovenskih plemen. Sre* ča mu je bila toliko prijazna, da je Syetec v 93. letu starosti videl uresničene svoje mladostne sanje — ustanovitev Jugoslav vije. — Med največje njegove zasluge mo» ramo šteti njegovo sodelovanje pri usta« novitvi družbe sv. Cirila in Metoda, ki je na tisoče slovenske mladine očuvala pred potujčenjem in ki jo še velike naloge čakajo v bližnji bodočnosti. — Bodi odlič» nemu in požrtvovalnemu rodoljubu lahka zemlja slovenska! Obrt in trgovina v radovljiškem okraju. Pod tem naslovom smo v zadnji številki lanskega letnika priobčili na straneh 260 do 266 spis, ki ga danes dopolnjujemo s temi dodatki: Na Koprivniku stoji še se* daj edini mlin na veter v Sloveniji. — Prvi koprivniški župnik in prvi slovenski pesnik Valentin Vodnik je v letih 1793 do 1797 tamkaj »duše pasel«, kakor piše sam. Svojo faro je Vodnik imenoval po sosedni vasi Gorjuše. Preprosto ljudstvo na Bledu še danes govori in pozna le Gorjuše, a Koprivnika nič kaj ne poznajo. Valentinu Vodniku so na župnišču vzidali spominsko ploščo z napisom: Rodila me Sava, Ljubljansko poljé, navdale Triglava me snežne kopé. V zadnjem času so začele v radovlji« škem okraju delati pletilje s stroji. Na stroje pleto nogavice, rokavice, jopice v Radovljici, na Javorniku in Zgošah. — Pred vojno je v tem okraju izdelovalo skoro v vsaki fari nekaj deklet — idrijske čipke. Vojna pa je to obrt zamorila. Go» tovo pa se v kratkem zopet poživi in še bolj razširi. Dekletom bo donašala obilo cvenka! Josip Korošec. Josip Juraj Strosmajer. Dne 4. februarja 1921 je minilo 106 let, kar je bil rojen v Osijeku biskup dja* kovski — Josip Juraj Strosmajer, ki smo njega življenje in delovanje natane* neje opisali že v II. letniku »Zvončka«. — Josip Juraj Strosmajer je v Zagrebu osnoval akademijo znanosti in umetnosti ter dragoceno galerijo slik. V Djakovu pa je dal sezidati veličastno cerkev, ki ostane trajen spomenik njegovega slavne« ga vladikovanja. Z radodarno roko je Jo* sip Juraj Strosmajer podpiral vse jugoslo« venske in slovanske prosvetne ustanove. Gojil je prijateljske vezi z vsemi zname* nitimi možmi vseh Slovanov svoje dobe — ni poznal nobene plemenske ali verske razlike; temveč je vse Slovane sploh in vse Jugoslovene posebe objemal z enako ljubeznijo velikega rodoljuba in Slovana! Umrl je v Djakovu dne 8. aprila 1905, star 90 let. — Slava njegovemu spominu! Čislani gospod Dodopoljski! Sedaj Vam pišem prvič, ker šele letos dobivam »Zvončka«. Hodim v IV. razred ljudske šole v Gornji Radgoni. Jako rada se učim. Imamo dobrega učitelja. Stara sem 12 let. Jako mi ugaja Vaš list. Ho« dim tudi k sokolskemu naraščaju te« Iovadit. Kmalu bomo s součenkami kot telovadke nastopile pri Sv. Juriju. Pro« sim, priobčite tudi moje pisemce v svo« jem kotičku! Z odličnim spoštovanjem Onorata Zornadova, učenka v Gornji Radgoni. Odgovor; Ljuba Onorata! Ne povem Ti nič novega, ko pravim, da z učenjem koristiš sama sebi. Tega ni treba poudarjati Tebi, ker sama trdiš, da se rada učiš. Govorim pa o tem za« radi tega, ker se vendarle utegne dobiti kak kotičkar, ki misli, da je šola in uče« nje — peto kolo! * Cenjeni gospod Doropoljski! Oprostite, ker Vam po dolgem času z o« pet pišem in Vam naznanjam, da sem bil letos zopet na visokem Triglavu. Moja druščina je bila: moj botrčelc Ivan 2agar, stražmojstr z Jesenic, in še gospod Šetinc, uradnik iz tvornice na Savi. Imeli smo lepo vreme in lep razgled. Vidili smo nekaj laških vojakov. Dospeli smo srečno do« mov. Sedaj sem že 18 dni v postelji. Bil sem hudo bolan, zdaj mi je pa že bolje. Vendar ne bom mogel o pravem času v šolo. Letos pojdem v II. gimnazijo. Se« strica se sedaj uči kuhati doma pri mami. Oprostite slabi pisavi. Roka se mi še trese. Upam, da ta dopisnica ne poj de v koš. Pozdravlja Vas Avgust T a n c a r na Jesnicah. Odgovor: Ljubi Avgust! Sedaj, ko Ti odgovarjam na Tvojo do« pisnico, si že — tako vsaj upam — po« polnoma zdrav in si zopet želiš na vrh sivega očaka Triglava. Kadar se vrneš z njega utrujen in lačen domov — kaj bi si delal zaradi tega sive lase! Saj imaš sestrico doma, ki Ti skuha in napeče sa« mih dobrot polno skledo in zvrhan lonec! Blagor Ti! * Cenjeni gospod Doropoljski ! Učenka sem 111. razreda narodne šole na Trebelnem. Doma sem iz Zabukovja v prijazni dolinici. V šolo hodim jako rada. Z mano hodi tudi moja sestra Francka. Posebno me veseli, da bi šla v meščansko šolo, da bi se izučila za trgovko. Z žalost« nim srcem Vam pišem, g. Doropoljski, da sem brez očeta. Moj oče mi je umrl v Ameriki dne 3. septembra 1919. leta. Ko pridem iz šole domov, vzamem »Zvonček« ' in ga čitam. Zato Vas zagotavljam, dragi g. Doropoljski, da hočem biti stalna na» ročnica »Zvončka«. Upam, da mi ne boste odrekli kotička za moje pismo v svojem listu. Srčno Vas pozdravlja Angela Skuškova. Odgovor: Ljuba Angela! Ne odrekam Ti prostora v svojem ko« tičku — že zato ne, da Ti morem izraziti svoje iskreno sočuvstvovanje ob smrti dragega očeta, ki Ti ga je smrt ugrabila v daljnji tujini. Izvrševanje dolžnosti in či« tanje lepih knjig sta Ti v žalosti edina uteha ob tej prebridki izgubi. Ako ostaneš vztrajno pridna, se Ti gotovo izpolni že< lja, da prideš iz domače šole v meščansko šolo ter da se izobraziš za pošteno in spretno trgovko. Bog daj srečo! * Velecenjeni gospod Doropoljski! Brala sem že večkrat v »Zvončku«, d& ste velik prijatelj mladine. Tudi jaz sto» pam danes v krog Vaših kotičkarjev. Sta« nujem v Trzinu. Moj oče je nadučitelj na tukajšnji šoli. In je rekel, da Vas po* zna, da je že z Vami govoril. Obiskujem V. razred ljudske šole. Izpričevalo sem imela prav dobro. Stara sem 11 let. »Zvon« ček« čitam jako rada, posebno Vaš ko« tiček. Skozi našo vas se je peljal prestolo« naslednik Aleksander. Pozdravila ga je moja součenka. Meni je to jako ugajalo, ko sem videla prestolonaslednika Alek« sandra. Pa tudi moj ata je govoril z njim. Prosim Vas, če priložite to pismo v svoj kotiček. Z iskrenim spoštovanjem Vas pozdrav» lja vdana Julka B 1 e j č e v a . Odgovor: Ljuba Julka! Dan, ko si videla našega prestolona« slednika Aleksandra in ko je tudi Tvoj oče govoril z njim, Ti gotovo ostane v traj« nem spominu. — Veseli me, da imaš ve» selje z našim »Zvončkom«. Saj nimamo druge želje in druge naloge, nego da ra» dostimo in zabavamo z njim slovensko mla= dino. Njeno veselje je moje veselje! Dragi g. Doropoljski! Danes Vam hočem napisati, kako se mi godi. Tukaj je prav lepo. Večkrat gremo na izprehod. Živeža imamo dosti. V uče« nju mi gre dobro. Prosim Vas, če bi me postavili v svoj kotiček. »Zvončka« jako pogrešam, ker ga rad berem. Stiški samo« stan je med dvema hriboma ter ima lep razgled. Tukaj nas je 16. Največ je Šta« jercev. Jaz sem sam Gorenjec. Meniho\ je malo. Ta samostan je kupil Mererau od države. In od tam so prišli semkaj menihi. V ta samostan so prišli tudi že enkrat Turki in so vse patre poklali. Zdaj pojdemo k izkušnji v državno gim« nazijo ali pa pridejo profesorji iz Ljub« ljane. Zdaj se bo pošta podražila, in zato Vam pišem malo več. Prav lepo Vas pozdravlja Alojzij Zabret v Stični. Pozdravite vse tiste, ki mi »Zvonček« pošiljajo in ga tiskajo, in vse tiste, ki »Zvonček« berejo. Odgovor: Ljubi Alojzij! Po tej poti izročam Tvoje pozdrave vsem, ki so jim namenjeni. ■— Ti mi pa o priliki povej, kako je uspela izkušnja. — Poznam Stično in bližnjo njeno oko« lieo, ki je lepa in vabljiva. In kako ugod« no mora biti Tebi in Tvojim součencem, ko se izprehajate po tem krasnem koščku slovenske zemlje! Velecenjeni gospod Doropoljski! Dosedaj Vam nisem še ničesar poro« čala. Danes se oglašam prvič. Stara sem 12 let. Hodim v II. razred ljudske šole v Gornji Radgoni. Še preden sem do« vršila IV. razred, sem se vpisala k na« raščaju. Kmalu bomo nastopili pri javni telovadbi. Naročnica sem sedaj tudi »Zvončka«. Ko sem ga dobila, sem bila jako vesela. Prvi dan, ko sem ga sprejela, sem ga takoj čitala ter prebrala v njem tudi lepe slovenske pesmi. Moja dobra mamica je jako vesela, ker se pridno učim; še večje veselje pa delam s tem dobremu gospodu učitelju. Prosim, pri« občite tudi moje pisemce v svojem ko« tičku. Mnogo pozdravov in poklonov! Justina Hervatinova. Odgovor: Ljuba Justina! Verjamem, da delaš s svojo pridnostjo veselje ljubi materi; a lepo se mi zdi od Tebe, da imaš Ti veselje s tem, ker ustre« zaš svojemu gospodu učitelju! In tako je Tvoja mladost ozarjena z občo radostjo, ki Ti naj ostane neskaljena do konca dni! Ljubi gospod Doropoljski! Tudi jaz se hočem oglasiti v Vašem listu. Leta 1916. sem bila na Muti, kjer sem začela hoditi v šolo. Tam je lep kraj. Za našo hišo se je dvigal visoki hrib, kjer je stala cerkvica sv. Primoža. Z Mute sem se preselila v Gornjo Rad« gono, kjer sem letos dovršila 4. razred. Ravno danes smo imeli zadnji šolski dan in sedaj bom imela čas čitati »Zvonček«. Pozdrav in poklon! Aleksandra Skuhalova. Odgovor: Ljuba Aleksandra! Upam, da si tekom počitnic pazno pre* čitala »Zvonček« in si trdno ohranila v spominu, kar si dobila v njem dobrega in lepega. — Muta, ta znamenita narodna trdnjava, se more glede prirodne lepote meriti z Gornjo Radgono, ki se vablji« vo razprostira pod zelenim gričem. Vsak košček naše zemlje je lep v svoji poseb« nosti. Velecenjeni g. Doropoljski! Ker je danes končala šola, imam pri« liko, da se prvič oglašam. Dosedaj sem bila učenka 4. raz. v šoli pri Sv. Petru tik Radgone. Lepo izpričevalo, ki sem ga prejela, mi je pokazalo, da sem sposobna za 5. razr. 2e dosedaj me je najbolj vese« lila izvun šole telovadba, h kateri sem vedno redno zahajala. Še večjo priliko za telovadbo bom pa imela zdaj ob po« čitnicah. Rada bom pa prebirala tudi »Zvonček«, ker je v njem dosti lepih po« vesti in pesmi. Presrčno Vas pozdravlja nova prijateljica »Zvončka« Milka D o b a j e v a. Odgovor: Ljuba Milka! Telovadba koristi predvsem telesu, a nam zbuja in utrja tudi kreposti duha: vztrajnost, pogum, odločnost, značaj. V zdravem telesu se razvija zdrava duša. In zdrava po telesu in po duši bodi vsa« ka Slovenka, vsaka Jugoslovenka, da bo močan in kreposten ves naš rod, da bo tudi po svojem narodu — ne samo po svoji prirodi — krasna in mogočna vsa naša Jugoslavija! * Dragi gospod Doropoljski! Danes Vam hočem pisati o naši srnici Nadici. Imamo jo že pet mesecev. Ko nam jo je atek prinesel, je bila čisto majhna. Takrat je bila jako boječa in se je večkrat jokala. Sedaj pa je krotka. Pozna že nas vse in naš dom. Nekoliko« krat je že ušla v gozd, a je zopet pribe« žala domov. Takoj je poiskala v kuhinji svojo skledico. Nalil sem ji mleka in na« drobil kruha. S sestrico sva skakala od veselja in božala našo ljubo Nadico. V tistem gozdu, ki ga ima naša srnica tako rada, sem našel danes prvi zvonček. Pošiljam Vam ga v pozdrav. Vdani Danilo Fürst pri Sv. Duhu. Odgovor: Ljubi Danilo! Ne poznam sicer Tvoje srnice, a vem, da bi jo tudi jaz imel rad. Ljuba, prijaz« na živalca! Ampak lepo moraš ravnati z njo, da Ti ne uide v gozd — za vedno! Spominjam se svojih mladih let, ko smo tudi mi doma imeli tako srnico, ki je bila prav krotka. Nekoč so jo pa ogrizli psi, da je bila ubožica vsa krvava in ranjena, zato smo jo dali mesarju, ki jo je zaklal. Še danes mi je hudo, kadar se spomnim nanjo. Klicali smo jo za Miško. — Hvala za prvi pomladni pozdrav! Bog daj v le« tošnjem letu mnogo cvetja in sadu! V XXII. leto! V lepega korenjaka se je že razvil naš ljubi „Zvonček" ! Vsa dolga leta smo ga skrbno gojili in negovali, zato ni čuda, da mu je danes rast ponosna in zdrava, saj poganja iz čvrstih korenin na radost slovenski mladini! Tudi v XXII. letu, ki ga naš list začenja danes, se bo zvesto držal uglajenih stezä svoje preteklosti. V besedi in podobi hoče razveseljevati in učiti mladino o vsem dobrem, lepem in koristnem, kar prija mladim letom, kar jim napravlja veselje še veselejše in kar jih usposablja za samostojnost in resnost bodočega življenja. Uredništvo ima že pripravljeno najrazličnejšo snov, ki so mu jo doposlali naši dosedanji sotrudniki, katerim so se pridružili nekateri mlajši pisatelji, pesniki in slikarji, da se najprej z delom za mladino uvedejo v našo književnost in se uveljavijo v njej. Vsi „Zvončkovi" čitatelji in naročniki srčno pozdravljajo svoje stare znance in nove sotrudnike. Vsem so iskreno hvaležni za bogate darove. Vsako mlado srce je dragocena posoda, ki jo moramo napolniti z dragoceno vsebino. V mlado srce naj ne pride nič slabega in kvarnega ; v njem se naj giblje, razvija in raste lepota in resnica, dobrota in plemenitost, da bo lep in resnicoljuben, dobrotljiv in plemenit naš bodoči rod. Lepa je naša domovina — lep bodi tudi narod, ki prebiva v njej ! Tako bodo Jugosloveni in Jugoslovenke, ki v bodočnosti zagospodujejo na naši zemlji, kreposten narod. S častjo in spoštovanjem bodo gledali na nas sosedni narodi. Cenili nas bodo, mi pa bomo z njimi tekmovali. Vabimo vso javnost, ki ji je blaginja mladine in bodočnost naroda na srcu, naj nas krepko in požrtvovalno podpira ! Z združenimi močmi ne ohranimo „Zvončka" samo na sedanji višini, ampak ga izpopolnimo po obliki in vsebini. Nikomur ni dosti pomagano zgolj z lepimi in hvalečimi besedami — treba je dejanj! In kar žrtvujemo za mladino, to nam z bogatimi obrestmi vrne bodočnost. Uredništvo in upravništvo.