r
>                   Le nobenega greha ne!
Leta 1215. je bil na francoskem dvoru rojen sveti kralj Ludvik IX. Pobožna mati Blanka je po sv. krstu dete pritisnila na srce in vzkliknila: »Otrok, zdaj si bivališče Sv. Duha, o naj bi nikdar ne bilo omadeže-vano to bivališče z nobenim  grehom!«
Ko je Ludvik nekoliko odrastel, ga je blaga mati vedna poučevala, kako neprecenljiv dar je posvečujoča milost božja in kolika nesreča je smrtni greh. Nekega dne pa še posebno resnobno   govori   z   njim in   rau reče z lju-
j       beznivim   glasom   te-le besede:   »Otrok moj,   gotovo   te ljubim, ljubim tako prisrčno, kakor more le mati ljubiti,
I       pa rajši bi te videla mrtvega pred svojimi nogami, ka-kor da bi storil kak smrtni greh.«
Te materine besede so segle dobremu dečku tako globoko v srce, da se jih je spominjal vse svoje življenje, in res ni storil nobenega smrtnega greha. Še drugim je izkušal vzbujati stud in strah pred grehom. Nekoč se izprehaja z nekim imenitnim gospodom in srečata člo-veka, ki je imel gobavo bolezen. Kako strašna je ta bolezen, ti je, dragi čitatelj, gotovo znano že iz šole; če ne, pa poprašaj. Ludvik vpraša gospoda, ali ne bi tudi rajši prestal tako gobavo bolezen, kot pa bi imel na duši smrtni greh. Lahkomišljeni gospod reče: »Rajši bi imel sto grehov na duši kot gobavo bolezen na te-lesu.« Kralj osupne radi takega odgovora in ves vzne-voljen reče: »Zares, ti ne razumeš, kaj je smrtni greh. Jaz pa bi stokrat rajši imel gobavo bolezen na telesu nego smrtni greh na duši.«