EiisM 51.	torek Grudna
Slovenija izhaja vsaki teden dvakrat, in sicer vsaki torek in petik. Predplačuje se za celo leto v založnici v Ljubljani 7 gold., za polleta 3 gold. in '/ , za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še '/, gold. Za po pošti pošiljano Slovenijo je celoletno plačilo 8 gold., polletno 4 gold., za ene kvatre 2 gold.
Povabilo na naročilo
za prihodno leto.
S prihodnim letam bo Slovenija tek svoj v ravno listi podobi in velikosti zopet od konca pričela.
Slovenija se bo tudi za naprej taistih vodil deržala, ktere so v njenim pervim listu napovedane bile; skušala bo namreč z uvodnimi ali podučnimi soslavki čut slovenske narodnosti v oterpnenih sercih buditi, žalostno polovičnost in narodno nemarnost preganjati, zedinjenje vsih Slovencov in zvezo Jugoslavja-nov priporočati, in v vsem od Boga in po postavah tudi Slovencam dano enakopravnost zagovarjati; bo razglasovala dogodbe iz raznih slovenskih krajev, operta na rodoljubno pomoč slovenskih pisateljev, in ravno tako vse imenitniši prigodke in naprave pri drugih Slavjanih iz slavjanskih virov, zraven pa tudi kratke novice iz ptujih dežel na znanje dajala.
fz deržavniga zbora bo vse važniši sklepe in primerleje oznanovala.
Nepolitiški del bo tudi svojo dozdajno namembo obderzal.
Cena za celo leto po pošti je 8 gold., za pol leta 4 qold. in za ene kvatre 2 gold. Ako se pa iz založnice v Ljubljani jemlje, se plača za celo leto 7 gold., za pol leta S gold. in pol, za ene kvatre 1 gold. in 45 kr. Za celoletno pošiljanje na dom v Ljubljani se odrajtuje še pol gold.
Prosimo, de bi se qg. naročniki ob času, saj do konca tekočiga leta oglasili, de bo moč primerno število iztisov berž iz početka odločiti in vsem naročilom, zadostiti.
Dežele našega cesarstva.
Pred nekterimi mesci sme Slovenci javno tirjali: „Pri nemškemu svezu nečemo biti, naj je kakor hoče."
Sadaj je pri nas Franklurtu že odzvonilo. Naj počiva u miru, amen.
Naše cesarstvo mora biti samostalno, od vsake ptuje vlade neodvisno, zalo tudi neodvisno od Frankfurta. Cesarstvo se mora vnovič osnovati in medje, granice, austrijanskih dežel se vse drugači napraviti, kakor so bile do sadaj.
U našej deržavi prebiva pet različnih narodov, namreč: Slaveni, Nemci, Madjari, Rumuni in Italiani, zato mora naše cesarstvo imeti tudi pet različnih, med sebaj ravnih, pokrajin, namreč: pokrajino slavensko (Sla-vio), nemško, madjarsko, rumunsko in ita-liansko.
Ustavljaje medje, granice, med temi narodi se ne sme gledati na berde, gore, potoke in reke, ne na pisarnice, učilišča, na uradnike in častnike, kteri so veči del nemški ali ponemčeni, temoč tu se mora gledati, kteri narod tukaj ali tamo u deželi živi. Za pravilo mora veljati, da, kjer se pridiga ali ker šanski nauk u cerkvi derži po slavensko, je dežela slavenska, kjer po nemško, nemška itd. Povsod se dajo sosedni narodi dasti lepo in pravično razločiti, posebno lehko in naravno se bode granica napravila med slovenskimi in nemškimi Štajerci in Korošci, in med Slovenci in Italiani, nekaj težje bode to u Vogerskej, kjer se med Magjari u raznih kra jih mnogo in to dosti velikih slavenskih in nemških osad znajde.
Vse austrijanske pokrajine in vsi austri-j anski narodi vkup se imenujejo austrijansko cesarstvo, stojo proti ptujem vladam, kakor jedna jedina deržava in imajo jedno sre dišno vlado (Ccntralregierung),ktera vprav-Ija vse kar vse avstrijanske narode jednako zadene in kar ima cesarstvo s ptujemi vladami opraviti. Vse narode in pokrajine zadenejo pak ino strane opravila (ausvvarlige Ange-
legenheiten), penezništvo (Finanzen), vojništvo, in tergovina. Zato bode imelo vse cesarstvo le jedno s redi,sna "lado, jeden ustav, jednega popečitelja (ministra) za inostrane opravila, jednega za penezništva, jednoga za vojništvo in jednega za tergo vino. Zbor deržavni (središni), u kterim morajo vsi narodi cesarstva namestjeni biti, bode naredjal samo zakone (postave) glede na inostrane opravila, na penezništvo, vojništvo in tergovino — presvetli cesar jih bode potverdoval in ti popeči-telji bodo celemu cesarstvu odgovorni, da po tih zakonih vladajo.
U vsih drugih rečeh mora pak imeti vsaki narod po sebi svojo vlastno narodovo vlado, da mora doma tako ober-niti, kakor mu naj bolje kaže. To se imenuje s ve z na deržava svobodnih narodov. Narodi so svobodni, med seboj ravni jednaki, pa vendar po središnej vladi u jedno cesarstvo svezani. Le samo po takej sveži svobodnih narodov (Foedcration) je mogoče naše cesarstvo, sostoječe iz več narodov, krepko, močno in srečno vstanoviti. Kdor bi hotel vše narode po ravno tistim kopitu, po cenlralisa-cii, vladali, bi vse narode in vso deržavo u naj veči zadergo in stisko zavozil. Vsaki narod ima nekake druge, njemu vlastne potrebe in želje, ako bi vlada jednemu ustregla, bi lehko drugega razžalila, in ako bi popečitelji bili sami angelci iz nebes, bi ne mogli raznim narodam zajedno po volji storiti. Vedno bi med narodi nekaj kuhalo, sadaj bi mislil jeden, sadaj drugi, da je u tem ali u drugim zanemaren; prepira med njemi bi ne bilo konca ne kraja in vrelo bi med njimi dotle, da bi prišlo do kervavega boja. Kaj takega mora pa le naj veči sovražnik našega cesarstva želeti. Ako je pa vsaki narod svoboden u svo jih narodovih opravilih, bode tudi vsaki zado voljen, ker bode mogel vse tako oberniti, kakor se mu bode zdelo, vsa nevolja in prepir med narodi našega cesarstva bodeta henjala Kako bodo Nemci, Madjari, Rumuni in tako dalje svoje . narodove stvari osnovali, u to se mi Slaveni mešati nečemo, temoč mi hočemo poskerbeti, kako bi se naše slaven
ske stvari naj prikladneje in vsem Slovencam naj koristneje osnovati dale.
U našem cesarstvu živi 8 slavenskih plemen, namreč: 1. Slovenci, 2. Dalmatinsko -Horvaško-Slavonci, 4. Serblji, 4. Če-hovi, o. Moravani, G. Slovaki, 7. Poljaki, 8. llusini.
Ako hočemo srečo našiga naroda čversto in tverdno sozidali, morajo se vsa slavenska plemena u našem cesarstvu dveh pravil deržati , namreč:
} sa plemena slavenska v našem cesarstvu so samo jedno jedini slavenski narod;
Vsako slavenska pleme u našim cesarstvu je svobodno, ostalim j e dnako.—
Vsi Slaveni našiga cesarstva moramo veljati pred našo vlado in pred ostalimi narodi naše deržave samo za jeden jedini narod, imajoči 18 milionov duš, in ne smemo nikadar stati razdrobleni vsako pleme posebej, kakor osem smešnih slavenskih narodičov, imajočih po 4 po tri milione duš, ali še ma-nje. Zadosti smo že preterpeli nesreč zavoljo svoje razdelenosti in nesloge (Zvvitracht), ti-suč (tavžent) let smo bili razkropleni in razdrobleni in nam ni bilo mogoče zjediniti se; naj iskrenejša želja vlasteneov in razsvetlenih domorodeov je bila, da bi se naša plemena bratinsko složila in sdružila; ravno sadaj imamo naj lepšo priložnost, se po bratinsko združiti u jeden velik in mogočen narod, sadaj je srečna doba da se zjedinimo, sadaj je pri-sejalo svetlo sončice pred naša vrata, ne zamudimo zlatega vremena, sam Rog ve, ako našemu narodu u prihodnih tisuč letih spet taka priložnost dojde.
Vsako slavensko pleme u našem cesarstvu mora biti svobodno, ostalim jednako, jim ravno. Nobeno pleme se ne sme nad druge povzdigvati, ne sme skušati nad drugimi gospodovati , vsa slavenska plemena naj imajo med seboj jednake pravice in jednake dolžnosti. Ako se to zgodi, bode vsako pleme zadovoljno in bode s veseljem k bratinskej zlogi pristopilo, ljubezin medsebojna bode lepo cvetela, ker se bodemo vsi kakor dobri so-
sedi, kakor pravi brali ljubili in se podpirali k sreči občej. Zato je verlo koristno za zlogo slavensko, da dobe Rusini svoje posebno oprav-ništvo (Venvaltung) in Poljaki tudi svoje posebno, da se ne bode moglo jedno pleme črez drugo pritožiti, da hoče gospodariti, Naj »pijejo nekteri nad tem, kakor hočejo: „Kar je prav, je tudi Bogu drago in milo!" S tem se hode naj ložejo potolažil vsaki prepir med tema dvema plemenama. Kakor hitro bi se pak hotelo nekakovo pleme črez druge pov-zdvigovati in jim ukazovati, bi se nevolja, razdraženost in nesloga pri tej priči porodila.
Vsako slavensko pleme naj je u svojih domačih opravilih svobodno, to se pravi:
Naj ima svoj domači shod (Landtag), na kterim naj se posvetuje od svojih potreb, naj sostavi svoje želje glede svojega plemena in glede cele austrijanske Slavie, naj ima svojega narodovega upravitelja, kakor bi rekel: poglavarja, Landshauptmana ali guvernera: naj ima svojega narodovega vojvoda , kakor bi rekel: Komandirender-a. Za takega upravitelja so se letos izbrali Serblji svetejšega patriarha Josefa Bajačiča, za narodovega vojvoda g. Suplikae-Viteza, Horvati pak svetlega bana Jelačiča.
Ali bi to ne bilo pravično in vsim pleme-nam koristno?
Vsa plemena vkup morajo vendar biti tverdno svezana u jeden jedini slavenski narod , to se pravi:
Naj se ustanovi vse to, kar bi razna plemena tverdno u jeden jedini narod vezalo; naj potrebnejši je slavenski zbor (slawischer Na-tional-Landtag) blizo tako osnovan, kakor letošnji u Pragu, na kteri bi vsako slavensko pleme poslalo porazmerno poslanikov, Na tem zboru bi vsako pleme svoje potrebe in svoje želje razodelo. Tudi bi se moralo ustanoviti jedno vseslavensko opravništvo (Vervvaltung), u kterim bi vsako pleme svoje ljudi imelo in ktero bi, kakor slavenski zbor, vse upravljalo, kar ves slavenski narod zadene, in vse karkoli bi nekako pleme imelo s vlado ali s drugim kakim narodam austrijanskim opraviti.
Iz tega se že vidi, da mi Slaveni hočemo vse drugači svoj narod sdružiti, kakor frankfurtisti Nemci svoj „einiges Deutschland." Oni so hoteli razna plemena in še Slavene siloj k jedinosti ino „s ojslrim mečem" k ljubezni in k slogi prisiliti, oni so hoteli pojedinim nemškim plemenam in vladam naj imenitnejše pravice odvzeti in nekakej namišlenej Nemčii pri-vlastiti. Ali je čuda, da se je takemu napčne-mu in krivičnemu zjedinovanju vsaki pameten človek protivil? Ali je čuda, da se je sirotam Nemcam vsa njihova jedinost pod rokami zme-la? — Mi Slovenci pa k našej zlogi nikogar ne silimo, temoč samo prijateljsko vsa sla-venska plemena vabimo k bratinskemu zvezu in združenju, k zlogi vsim koristnej. Mi ne mislimo nobednemu plemenu nobedne dosada-nje pravice oduzeti, Bog ob vari! temoč mi se želimo le sdružiti in složiti, da bi si vse pravice vzajemno potverdili, jih pomnožili in povečali. To je po bratinsko, to je pravično, koristno in ljubeznivo! Zato se pa tudi tverdo nadamo, da se bodo, ako Bog da in sreča junaška, skoro vsi austrijanski Slaveni složili in sdružili u jeden jedini narod slavenski, sostoječi iz vsem svobodnih in zložnih plemen.
Vsako pleme bi bilo ostalim ravno, bi bilo svobodno — samo da bi ne smelo u tem, kar vsa plemena zadene, samo posebej in jed-nostrano delati; da bi ne smelo ono samo s vlado in s ostalimi narodi naše deržave poslovati , in u obče da bi ne smelo nič u škodo slavenstvu obračati. S tem se pa nobednemu plemenu nobedna pravica ne krati — temoč to je le vsakemu u velik dobiček. Ako bi pojedino plemen nekaj poželelo, bi se mu leliko odreklo; ako bi se jedno samo sovražniku še tako junačko zoperstavilo in branilo, bi vendar ložeje se premagalo — ako se pa za vsako
pleme ves narod oglasi in se za njega potegne, zadobi s tem vsako pleme tako važnost in moč, kakoršno ima ves slavenski narod naše deržave.
Ali bi ne bilo vsim Slaveneam na vse strani koristno ako bi se tako po bratinsko združili ?
Vsako slavensko pleme mora gledati, da se zloži s vsi m i Slaveni našega cesarstva, pa ne samo s jednim ali drugim, postavim: Slovenci samo s Horvati, ali Čeliovi samo s Moravani in Slovaki, temoč vsako pleme naj spozna celo austrijansko Slavio za svojo domovino. Ložeje se složi pleme s vsim narodam, kakor s jednim jedinim plemenam. Med dvema plemenama se leliko porodi nekako ne-porazumlenje; in tadaj se njema leliko ogreni in zgnjusi vsa sloga, uzajemnost in sdružo-vanje: ako si pa jedno pleme prizadeva složiti se s vsim narodam, ga nič ne moti, ako ravno jedno pleme morebiti malo po nebratin-sko se skaže!
Blizo tako, kakor je tukaj razloženo tudi naša ustavna vlada misli. Knez Švarcenberg, presednik popečiteljstva (ministerstva), je u svojem govoru pred deržavnim sboram 27. Novembra letaš blizo to obljubil, kar mi želimo, namreč: da se bode resnično in odkrito ustavna vlade upeljala, •— da zakone (postave) bodo vladar in namestniki narodovi ukup izdajali — da se bodo vsim narodam jednake pravice dodelile, — da bodo vsi dcržavljani pred zakonam (postavi) jednaki — da se bode u deržavnih stvarih vse javno in očitno poslovalo — da se bodo občine svobodno ustrojile — da se bodo razne dežele u vsih domačih sadevah same svobodno upravljale — in da se bode središnja oblast (Centralgewalt) krepko utemeljila. •
Predragi vlastenei in domorodci! glejte.' po čemur smo dolgo časa hrepeneli, to nam je sadaj vlada očitno in javno obljubila u djanje upeljati — naše naj iskrenejše želje in prizadevanje vlade se u tem soglasijo, — vsi vlado podpirajmo, da se vse to , kar je ob-Ijublcno, u djanje upelja, vsaki na svojem mesto, vsaki po svojej moči in priložnosti, radi se od teh reči pogovarjajmo, in pišemo, naj svet zna, da iz serca radi vlado podpiramo u vsim, kar je k sreči našega naroda in cele deržave, kakor pravi iskreni vlastenei!
Matia Majer.
Deržavni zbor.
Seja 18. Grudna. Opravilni red (Ge-schaftsordnung) je še zmiram na versti.
Minister Stadion je odgovoril dalmatinskim peslancam zastran Jelačiča, rekoč: S to vo-litvijo Jelačiča za poglavarja Dalmacije se njeni samovladnosti škodovati ni mislilo, vendar jo mora ministerstvo odkritoserčno povedati, de se je ministerstvo pri ti volitvi na prevag-Ijivi slavjanski živelj v Dalmacii (po drugih časopisih: v Istrii in Dalmacii) ozerlo.
Poslanec Hainerl je omenil žalostniga stanu deželskih učiteljev, za ktere bi imela deržava in ne občina skerbeti, ter je vprašal ministra, ako misli že zdaj, preden se ustava dogo-tovi, v ti reči kaj pomagati.
V	seji 19. in 20. Grudna se je opravilni red enkrat do konca dognal in 2i. se je imelo pričeti posvetovanje zastran podstavnih pravic (Grundrechte).
20. je bil tudi novi predsednik izbran, in sicer Štrobah z 166 glasi, Smolka jih je le 157 imel; volilo se je trikrat; pervikrat je imel Smolka nekoliko glasov več.
Za perviga namestnika je izvoljen Dobl-lioff; za drugiga Hasselvander.
V	seji 21. t. m. je bil predlog komisije za denarstvo prijet, tode namesto 50 miljo-
nov se je ministerstva dovoljilo vendar 80 miljonov na posodo vzeti. Za sednike so izvoljeni Ambrož, Jelen, Goldmark in Šercer.
Austriansko Cesarstvo.
Hervaška in slavonska dežela.
Zagrebške h. si. d. novine prineso žalostno novico, de je mladi ilirski pesnik „Per-veneov", oficir Peter Preradovič, na Laškim v boju padel. Tudi na Laškim med grome-njem štukov je pisal izversno gledišno delo „Marko Kraljevič", ali nemila smert ga je pred vzela, kakor je delo doveršil. —
Zora dalmatinska oznani z velikim veseljem, de je Jelačič ban za poglavarja Dalmacije izvoljen ter reče: Oj dalmatinci od hervaškiga plemena! radujte se in veselite se! Ako vas zdaj zorna svitloba ne osreči in ne izbudi, ste globoko zaspali. Na noge bratje, pozdravite noviga svojiga poglavarja Jožefa Jelačiča. Vsaka občina naj se sbere, in pismo napiše in na-nj podpiše, ter pošlje temu častitimu banu, de bo vedil in se prepričal, de ga ljubite in de ga težko čakate. Tako spoštujejo verli narodi svoje starešine. Ne dajte se zapeljati šuntarjem, neverujte draž-nikam, ki bi radi most naslonili od dalmatinskiga brega do Jakina! ampak poslušajte cesarja in njegoviga namestnika, in branite svojo hervaško narodnost. Tje se ozrite k svojimu rodu. Zajči korak nas loči od Bosne in Hercogovi-ne, in tudi drugi cesarski Slavjani se bratov-sko združujejo in nas vabimo. Ponosna terd-njava slavjanska se zida, ktere ne bo mogel tudi vrag s svojo rogato četo razvaliti. Pred se bo morje vzdignilo in celo Dalmacijo potopilo, kakor de bi jo ptujci zadobili.
Božja sodba je, de se vlaščina prežene.—
Iz Zagreba. Naš sv. ban je poslal sledeče pismo vladiku Černogorskimu:
Sveti vladika!
Odkar sim Vam zadnjikrat pisal — za-hvalijoč se Vam za bratovsko ponudbo pomoči in podpore, so se velike in važne premembe v našimu cesarstvu dogodile. —
Bivši cesar in gospodar naš, Ferdinand I. se je ločil dne 2. t. m. v svojim stolnim mestu Holomucu od prestola in krone, in jo je izročil svojimu mladimu bratanu (sinovcu), pre-jasnimu nadvojvodi Francu Jožefu, sinu nadvojvoda Franca Karla, ki se je tudi za se in v svojim imenu odrekel krone in dedšine.
Nj. Veličanstvo novi naš cesar in gospodar, Franc Jožef I. je blagovolil z lastnoročnim svojim pismani od 2. t. m. imenovati in postaviti mene za civilniga in militarniga poglavarja od Dalmacije, kakor tudi primor-skiga mesta Reke in njegoviga okrožja.
Z velikim veseljem hitim to moje imenovanje Vam, sveti gospodar, na znanje dati, ker vem in sim prepričan, de Vam bo to po-voljna novica, kakor je tudi za me povoljna prilika (priložnost), ponuditi in podati Vam roko ne samo kot žlahtnik po jeziku in plemenu , ampak tudi zdaj kot narbližnji sosed po poklicu in službenim postavljenju.
Jez nič bolj ne želim, kakor de bo to naše prijatelstvo in sedajno sosedstvo, po kterim stopimo v ožeji zavezo, — bode steber miru in zloge med sosednima sesterskima deželama: Dalmacio in Čemo goro, ter de pa iskreniga prijatelstva našiga ovije tudi zemlje in narode, kterim naj je na čelo posadila osoda in previdnost božja.
Ne dvomim, Sveti Gospodar, ako sodim po dozdajni Vaši bratovski ljubezni, ki ste jo mi skazali, — de boste tudi Vi v tem duhu in z taisto željo pozdravili novo in bližji sosedstvo naj.
Prejemite z jurfaškim Vašim narodam vred od mene — kot Dalmatinskiga poglavarja — serčni pozdrav, in dovoljite mi, de se pišem
z visokim spoštovanjem Vaše Svetosti pokorni služabnik in zvesti prijatel
Jelačič e./r., ban.
Zagreb 19. Grudna. Serbski glasnik (Kurir), kije šel predvčeranjem skozi naše mesto na Dunaj, je prinesel novico, de je Moric Percel, dozdajni velitelj podravske mad-jarske armade, v Petrovaradin prišel, de bi tam velitelstvo terdnjave in vojske prevzel. Terdno, po naravi in umetnosti nepremagljivo postavljenje Serbov pri Karlovcih mu je nar bolj tern v peti.
Poljni podmaršal Rlagoevič je od Madja-rov mende vjet in bo gotovo pred vojniško sodba djan. Madjari ljubijo izdajstvo, pa sovražijo izdajavce.
Ceska dežela.
Iz Prage. Ako smo za nekaj časa tudi nekoliko manj delali, dobivamo pa v zadnji dobi zopet veči moči in deležnost pri očitnih zadevah. Sicer ni to delanje in koračenje, ampak težkopersno gledanje na narbližji dobo, v kteri se jima naša prihodnost odkriti. —
Vse stopinje vlade na to kažejo, de bi se prenapeto gibanje, ki se je cele Evrope lotilo, potlačilo, in drugih stredstev, kot vojaško moč. Ali izid je še v božjih rokah. Znano je že bravcam, kako dalječ p. r. pri nas napuh vojniški sega, de hoče mestno stražnico za se z tem groženjem, de ako v desetih dneh izpraznena ne bo, vojašnja vendar va-njo stopiti misli, Mestni svetovavci so se sicer vredno zoperstavili tej samovoljnosti in so podali krepko pritožbo zastran tega. Težko čakamo na odgovor, in ako se bo vojašnja z močjo v stražnico zagnala. Svetvamo mesčanam se v ni-kakoršni prepir ne vtikvati. Vkaz ministerstva, de se morajo demokratiške in delavske druživa odpraviti je podal našim sovražnikam priložnost raznašati okoli, de bo tudi Lipa slovanska razgnana. Ali, to je prazna skerb, zakaj mestni svetovavci so se prav pohvalno izustili zastran delanja in namena Lipe, kteri je sosebno naroden; in to se tudi zato zgoditi ne more, ker bi Lipa še zmiram saj z podučivnimi spisi poglavitni namen, izobraže-nje českiga ljudstva, doseči zamogla. Tode tako černo si to misliti ne smemo, zakaj ako se Lipa podere, se morajo vse družtva odpraviti, se mora ustava odvzeti. To se pa zgodilo ne bo.
Ravno tako se je raznesla povest, de bo akademijsko kardelo razpušeno; eni so že rekli, de je že primerni dokaz pri deželnim poglavarstvu, ali na vprašanje študentovskiga odbora ni bilo poterjeno.	(Lipa Slov.)
Ogerska «lezela.
Po tretjim uradnim oznanilo od ogerske vojske je knez Vindišgrec 18. t. m. ob 3 popoldne z drugim oddelam armade čez Stam-pfen v meslo Prešporek, ktero je bil sovražnik čisto zapustil, stopil. Tisti dan je imel Vindišgrec glavno slaniše v Karlburgu.
Ravno tako je bilo tisti dan (18.) mesto VVieselburg po hudim boju premagano in vzeto od perviga oddelka pod vodstvam nj. s. bana Jelačiča. —
Njegovo Veličanstvo Cesar Franc Jožef je z razglašam od 2. Grudna poprejšne razglase cesarja Ferdinanda zastran ogerske dežele, zlasti pa razglas od 6. in 7. Listopada poterdil in Vindišgreca pooblastil, mir in red na Ogerskim zopet ustanoviti, naj slane, koli-likor hoče.
Mesto Prešpork (Požun) in cela županija je v stan obsede in pod vojaško postavo djana, nagla sodba oznanjena, vse orožje se pobera, družtva se zapirajo, vsaka zaveza z puntar-sko buda-peštansko vlado je prepovedana, vsi ptujci so pregnani.
* Cela Sedmigraška dežela je ravno tako od polniga podmaršala Puchnerja pod vojaški zakon postavljena. Vse deržavne denarnice so pod brambo vojakov in narodnih straž djane.
20. t. m. je bil pri Allenburgu tabor narejen, de bi se vlrudeni vojaki dva dni nekoliko opočili. Košut, kot pravijo, seje iz Pešta v Banat vmaknil, de jo bo ložej odnesil; drugi pa terdijo, de je še v Budapešti. —
C. kr. povelje, s kterim se poterdi sv. patriarh in vojvoda serbski:
Mi Franc Jožef pervi itd. Zvesti in hrabri naš narod serbski, se je izkazal slavno vsigdar z vdanostjo k Našim cesarskim dvoru, in z junaškim oporam zoper vsakiga sovražnika prestola in deržav Naših.
V znamenje priznanja teh zaslug, in posebne cesarske Naše milosti in skerbi, smo sklenili, de se zavoljo zagotovljenja in napredovanja serbske narodnosti, visoka cerkvena dostojnost (VViirde) patriarhska zopet, kakor jevpervih časih bila, in sicer v zavezi z nad-škofovsko stolico karlovaško, ustanovi, in darujemo ime in dostojnost patriarhsko Našimu ljubeznivimi! in vernimu nadškofu karlovaškimu Jožefu Rajačiču.
Sklenili smo tudi volitev Našiga general-majora Štefana Šupljikaca Vitežkiga za vojvoda naroda serbskiga, z povernenjem te zgodovinske dostojnosti, poterditi.
Z povernenjem teh visokih vrednost du-hovske in svetovne verste je Naša cesarska namemba in volja, zvestimu našimu narodu serbskimu poroštvo dati, za osnovo narodniga, njih željam primerniga znotrajniga opravništva.
Kakor se pa mir poverne, bo ena izmed pervih in nar terdniših skerbi Našiga očetov-skiga serca, znotrajno narodno opravništvo, na podlagi enakosti vsih Narodov ustanoviti in vterditi.
Rano v našim kr. gl. mestu Holomucu dne 3/i š Grudna 1818.
Franc Joief s./r.
Stadion s./r.
Austrijanska dežela.
(K.) 19. Grudna na Dunaju. Iz pisma, ki sim ga ravno iz Kromeriža od rodo-Ijubniga solvenskiga poslanca prijel, zamorem naslednje od deržavniga zbora in od prigod-kov v Kromerižu na znanje dati, in se besed poslancovih poslužim:
„Ustanovljenje slavjanskiga družtva, ki okoli 120 udov šteje, Vam je že znano. Pod to bandero so se tudi Fluk, Ambrož in zlopo-vestni Smrekar podali. Znabiti, de sta se zadnja dva spreobernila; Ambrož se je pritožil čez napad v domačih časopisih; in kakor kaže je v resnično z Slavjani potegnil; Smre-karju, če tudi je očitno in zlasti v „Cillier Zeilung" se za zvestiga priverženca bana Jelačiča napovedal, vendar nihče prav vere ne da. Tudi nektere druge ude je slavjansko družtvo levici odtegnilo. Trije krajnski kmetje pa Grašič, Stercin in Sever ostanejo stanovitno abotni, nezaupni in po navadi dre-veno z levico glasujejo, in so se, kakor je podoba, gospodarstvu zlopovestniga in zvestim Austrijancani sovražniga nemeona, kmeta Kajetana Nag ele, ki je z Miklam vred velik spošlovavec zadnje levice, nekoliko vdali. —
14. t. m. so bile serbskim poslancam Stra-timiroviču, Obrenoviču in Šuplikacu od 90 Slavjanov, med kterimi je bil iz Dalmacije Petranovič in iz primorja Cerne in več drugih iz slovenskih krajev, vesele gostije z slavjanskim petjem, muziko in slavjanskimi zdravicami napravljene.
Ni dolgo, kar sini zvedil, de so Slovenija in Novice tudi v Istrijo dohajati jele', naj se domorodci ondotni potegnejo, de se ta dva časopisa bolj razširita, naj se peklenskim naklepam Lahov zoperstavijo; j\aj ljudstvu raz-
lože, de so po veliki nesreči v Istrii trije Slovencam in vsem Austrijancani iz cele duše sovražni poslanci, ki so pri nesrečnih dogod-bah mesca Kozoperska peklensko veselje imeli, izvoljeni bili." —
To so rodoljubne in odkritoserčne besede praviga poslanca, o de bi vsi naši poslanci na sedajnim zboru tako mislili in po takim svetu ravnali! Ali bodo poslanci Grašič, Stercin in Sever se še svetov tacih poštenih mož ogibali, in rajši proti svoji lastni domovini se napenjali.
Pač ste bili nesrečni, ljubi krajnski volivci, de ste takim ljudem svojo srečo izročili; res je sicer, de, če Rog da, njih neumno ravnanje in protinarodno obnašanje ove-Ijalo ne bo, ker so .še drugi pošteni, rodoljubni poslanci na zboru, — ker se bodo zlasti Cehi živo za Slavjanstvo potegnili, in kar bo za Slavjanstvo pridobleno, bo tudi Slovencam v korist prišlo; — ali vendar mora vsakiga Slovenca sram biti, če pomisli, de se iz njegove domovine take baže ljudje pošljejo, postave delat, cesarstvo vravnavat.
Naj besede tega častivredniga poslanca] zastran Istrije pri domorodcih, zlasti pri Teržaš-kim slavjanskim družtvu na rodovitne tla padejo. Ali bi tolika večina naših slovenskih bratov imela poželjenju Lahov za res prepušena biti? O nikoli. Močno me tolaži v ti reči, de sim pri ministerstvu za kupčijo in teržtvo, kterimu je tudi statistiška pisarnica pridjana, zvedil, de se natanjčni narodopisni pregledi naprav-ljajo, in ne morem opustiti tu opombe, de sim tudi jez poklican bil v imenovano pisarnico, primeriti moje od slovenskih rodoljubov mi prijatelsko izročene spise uradnim pregledam in popraviti jih. Našel sim tam vsako vas natanjko zaznamvano, in kako narečje de se tam govori, in cela Istrija, Goričko okrožje in Teržaška okolica so razun nekterih malih jezičnih otokov kol slavjanska zemlja za-znamvane; ostanejo tedej slavjanske.
Ptuje dežele.
Pruska, liiiteranskiga racionalista Visli-cena so zaperli v Halberstatu. Nekdajni nem-ško-katolški prerok Dowiat je zavolj puntanja obsojen za 6 let v ječo na terdnjavi. V Me-melu je puntarska derhal 4. dan t. m. veliko ljudi in robe z razsajenjem poškodovala. Zavolj hudodela v Roseni ki smo ga zadnič naznanili, je nekaj tamkejšne soseske v obsedni stan prišlo.
Frankobrod. Trije Austrijanci so z nemške službe šli: Šmerling minister notrajnih oprav, Wiirth deržavni tajnik, in Andrian poročnik nemške vlade v Londonu. Namesto Šmerlinga je Gagern minister postal, ki misli Auslrijo iz nemške zveze pustiti.
Hamburg. Deržavni zbor za napravo nove hamburške ustave se je pričel.
Bavarska. Se sliši, de Havarska in Ha-noverska dežela posebno zvezo z nekterim drugim nemškim deželam vprek frankobrodski napraviti skušata. V Monakovimu so šivar-skiga pomagača zavolj izdajanja skrivniga pun-tarskiga časopisa zaperli. —
Laška. Radecki mnogo pohvalnih pisem dobiva iz papežovih dežel, in nekaj bogatih družin ga je naprosilo, de bi se smele v Milan pod njegovo varstvo podati. Na Rimskim se vojska pripravlja med prijatli papeža (z vojskvodam Zucclii) in med puntarskim mini-stram. Zlo se v Rimu od naprave republike govori. V Genovi je bil punt z velikim upit-jem, alj brez moritve.
Francozka. Vojaki, ki so bili namenjeni papežu v pomoč priti, so v Marseillu iz bark zopet na suho stopili. Konc volitve noviga vladarja republike še nismo zvedli, alj dozdaj je več ko pol volivcov zaJLouis Honaparla. Se bere, de je general Kavenjak, vtem oziru rekel: „Do.štikrat je kaki vojvoda že vojsko za volj zvijač in podplačevanja zgubil."
I e p o 1 i i i i k i del.
Ferdinand II. in Ferdinand I.
Odstop našiga bivšiga vladarja od vla darstva je že sama na sebi, zlasti pak v na sledkih svojih reč zlo imenitna, in vender, de si je iznenada se dogodila; je malo občinstvo zadela in obudila, kakor de bi se le od ne-pomenljive mene v deržavni vravnavi govorilo. Res je sicer, de so poslednje strašne in stanovitno se ponavljajoče kervave dogodbe v našim casarstvu misli vsih njegovih prebivavcov tako zavzele, de njih podoba, ki se še vedno pred našimi očmi obrača, vse prikazke blišeče slave zatemni, naj se tudi pod obilnookinčanim nebam cesarskiga prestola razkrivajo.
K takošni nemarnosti pa z ktero je ob činstvo novico od te imenitne mene sprijelo, je pripomogla še več ta okoljšina, da sedaj na osoda Avstrije v resnici in v djanju ni toliko v roki vladarja samiga, kakor tega, kterimu je polno pooblastenje dano, je vravnati in v red spraviti. Zakaj v takih okoljšinah se je sploh mislilo: kaj pa leži na tem, naj sedi na prestolu (tronu) ta ali uni, ako poglavitni vladika, ki ima v ti dobi narveči moč na deržavne zadeve, iz vojniških postav pride , ktere se ne delajo na svitlim prestolu, ampak na kervavim bojišu.
Desi se obžalovati mora, de je vlada tega poslednjiga sredstva se poslužiti prisiljena bila, vendar to vzrok ni, de bi zato mena osebi našiga vladarja ne bila v mnogim oziru imenitna dogodba, ktera zasluži godno premišljevanje vseh mislijočih deržavljanov.
Nočemo tu se v nobeno razsodbo vsakte-rih nasledkov, ki iz te mene priti vtegnejo spušati: samo na to opomniti moramo, kako mora globokejši prevdarik tega prigodka ganiti vsakiga gorečiga Čeha, ako pomislite se z tem odstopijočim vladarjem konča versta tistih cesarjev, kteri so od pada českiga naroda do drugiga vstanja čez-nj gospodarili. In lu se mu vsili misel, kako velik razloček nam zgodovina kaže med pervim in poslednjim vladarjem te dobe, namreč med Ferdinandam II. ki je naš narod pogubil bil, in med Ferdinandam I. ki ga je zopet obudil. Dvesto in dvajset let je med tem preteklo, odkar je bila o-soda našiga naroda vedno tista, enako žalostna, ker glasu svojiga kot narod povzdigniti ni mogel. Še le za vladarstva tega kralja je prišla doba odkupljenja iz nevredniga hlapčevstva , ko je storjen konec zdihovanju in ječanju pod vžlečim jarmam ptujšine. Kakšen razloček je med letam 1620 i'n 1848! Tam je bilo slišati poslednje hropenje v boju na Beli Gori vbitih, hrup pobegneneov iz domovine, vpitje in plakanje pregnanih; rabeljnovi vdarci na morišu obsojenih zvestih Čehov; zdej pa nasproti se je oglasil izbujen čut njili-nih potemkov, ukajočih v stari Pragi in po široki domovini zavoljo premage svobode in o budenja českiga naroda iz stoletniga spanja.
In vender taista rodovina, taisti dom Habs-burgski je bil ta, ki je tako razločna vladarja našimu narodu dal. Ali ne moramo vsi zavpiti besede staročeske pesmi: „tak se časi meni, tak tento svčt bčži!"
Taisti duh svobode politiške in dušne, zlasti pa svobode vere, kteri je zdaj vse evropejske narode prešinil, je bil že takrat od petnajstiga do sedemnajstiga stoletja jel veti na naš češki narod, kteri je takrat v" politi— škim in dušnim izobražen ju skori vse druge narode presegel. Od husitskih vojsk, ko se je popolnama samiga sebe zavedel, je merilo prizadevanje našiga naroda proti tlačenju ptu-jih žlahtnikov: z eno besedo, že takrat je šlo za demokracijo.
Ali nemško boljarstvo (žlahtuiki) je bilo takrat v nemškim kraljestva dobro vkoreninjeno in se je z vso močjo vpiralo temu prizadevanju in mu je v osebi cesarjevi vso silo zoperstav-ljalo. Odtod je moč razjasniti si, kje de je cesar Sigmund toliko moči proti Čeham nabral, ko je križaška vojska ljudi iz cele Nemčije posnela, on pa vendar z enakim ognjemHusite kot puntarje in odpadnike dervil, ce prav se mu je le z obujenjem razpertije med Cehi jih vkroliti na zadnje vdalo. Vender ta boj med slavjansko svobodo in nemškim feudalismam še takrat dokončan ni bil, temuč kolikor je v zvunajnim življenju opešal, tolikor več je v duhu vladal, sosebno kadar se je poglavitna delavnost naroda obernila k tihimu nemočnimi! djanju imenitnih „Bratov Čeških," in kadar je nova reformacija na Nemškim in na Češkim novi ogenj vnela. Vladarji takratni, kot cesar Ferdinand I. niso še mogli posililo to svobodno gibanje potlačiti, ker so še pomoči stanov nekaj k'vravnavi znotrajnih deržavnih
homatij, nekaj proti Turkam, ki so celimu kristjanstvu pogubo grozili, še veliko potrebovali; marveč so za tega voljo prisiljeni bili svobodo vere zagotoviti. Na to se je po odpravi poprejšnih zaderžkov cela moč nemških cesarjev obernila k vkrotenju Cehov, in pripravno priložnost za to jim je tridesetletna vojska dala.
Vsilenje Ferdinanda II. za českiga kralja ki je od deželnih stanov z glasovanjem izvoljen biti mogel, je dalo vzrok k razpertii met stranko pod Jedno in pod Obojno (podobo) ki se je v hudo vojsko spremenila.
Nar močnejši knezi nemški so že zdavno redili ogen sovražtva proti Čeham v svojih per sili, kot vojvoda Bavorski, in so čakali le na priložnost, bojoljubne Čehe vkrotiti.
Tako se je zgodilo, in sosebno zavoljo nezložnosti in politiške nevednosti stanov, ki so si nevredniga Bedriha V. za kralja izvolili, de je bila češka stranka premagana in moč narodova za dolgo časa zlomjena. De pa po osodni bitvi Belogorski Ferdinand II. z premago še zadovoljen ni bil ampak čeli narod bi rekel vničiti in ob glavo djati skušal, de je narimenitniši njega može odpravil in jedro naroda iz domovine pregnal, tega je bila nar več kriva prenapeta gorečnost vere, kakor tudi jeza nemških cesarjev zoper Čehe, kakor tudi v plemenu osojeno sovražtvo Nemcov proti Slavja na ni.
Jezuiti, ki so takrat čes vse kristjanske vladarje gospodarili in sosebno Čehe ko ognjišč krivoverstva sovražili, so bili Ferdinanda tako opletli, de je njih volja čez nje on pa po njih volji čez Čehe gospodaril. Ni popisati uoč grozovitnosti, ki so se takrat nad našim narodam godile!
Od te dobe je bila naša domovina prena-polnena z ptujim plemenam, ki je vse te duhovne in telesne bremena na naš narod zvalilo, pod kterimi je do letašniga leta ječal.
Pervi nasledniki tega zatiravca našiga naroda niso poboljšali tega žalostniga stanu njegoviga.
Kar je vedniga spomina cesar Jožef II ko krepki vladar in žlahtni prijatel ljudstva za narod naš storil, je sicer k zboljšanju der-žavljanskiga stanu in omikanosti v veri dosti primoglo; ali za res naroda povsdignilo ni, ker je posilno ponemčanje njegovo narodno zavest vdušilo. Cesar Jožef pak ni zavoljo narodne sebičnosti vse narode ponemčiti hotel, temuč, ker je mislil, de jih tako vtegne nar bolj osrečiti, in ker Slavjani še niso dosti du-šniga življenja pokazali. Med tem se je pa čas napolnil in se približala doba otetbe naroda iz nevredniga jarma ptujšine pod Fer dinandam I.
On je bil sicer tudi obdan z meglo boljar sko in z železno Meternihovo sostavo, ktera je bila že popred na vse strani razširjena in razsnovana; vendar se tajiti ne da, de kar je cesar Ferdinand I. že pri stari vladii sam ko samoderžec storil, vse kaže njegovo dobro serce in očetovsko skerb.
Tode prav se je še le žlahtnost in dobrota serca njegoviga pokazala, ko je v letašnini letu po evropejskih dogodbah duh svobode tudi čez grad njegovih sprednikov potegnil in v-zbujena množica preniembo vladije tirjala: tu se on stavil ni in si ni pomislil dolgo, ako bi spolnil želje svojiga naroda in dal nam je ta veliki dar , ki mu v zgodovini večno ime ohra ni — dal je ustavo. Ako pomislimo, de ta beseda od avstrijanshih cesarjev in njih sve tovavcov nikoli slišana ni bila, spoznati zamo remo , koliko ga je ta dar stal.
Nihče ne more tajiti, te se iz načina, o koljšine in pripravnosti, sktero je vstava od Ferdinanda dana bila, žlahtna ljubezen naroda, odkritoserčna dobrotljivost kaže, posebno če se zraven pomisli, kako težki porod je svoboda v drugih deželah, zlasti na Pruskim, imela. —
Ferdinand I. je bil eden iz med tistih ne-mnogih vladarjev, kteri duh veka svojiga razu inijo, in spoznavši znamenje časa, brez vpora privoljijo k temu, kar čas tirja, ker vidijo v takim znamenju roko previdnosti Božje, ki osode narodov vodi; in v tem obziru mu vsa hvala in čast gre.
(Pražke Nov.)
Bnlgarci.
(Konec.)
Ko je pozneje gerško cesarstvo od Turkov razdjano bilo, je ta v zgodovšini važna
prigodba malo škodljivih nasledkov imela v Bulgarii akoravno pridši pod turško poglavarstvo. Počasno raztopljenje in združenje vsih ondotnih raznih narodnost v jedno novo desilih ne izvirno, je tudi po tem dobro od rok slo. Pa vonder kmalo je slavjanstvo. po svojim notrajnim življenju in gibčnosti, in po načinu občne božje službe v pervi dobi scer nar silniše bivše, pod grozno oblastjo Vla-hašlva in Heleništva hirati začelo. Po ti dogodili sposebno pa po poginu cesarstva (ldl9) je v teb krajeh slavenski jezik toliko oslabil in se v svojih pervinah toliko spremenil, de se zdaj še visokoučenim jezikoslovcam skorej nemogoče zdi, de bi pricijoče bulgarsko narečje kdaj bilo vtegnilo izvirati iz taistiga jezika, ki sla ga s Ciril in Metod v IN. stoletju obdelovala in v občno življenje vpeljala, kar se pač vender nikdar tajiti ne da. V kljubo-vaje letim protivnim zadregam je slavenstvo vselili še nekoliko svoje prirojene veljavnosti obderžalo, za česar voljo ne vladuje slavjansko — bulgarski jezik samo po daljni deželi danasnih Bulgarcov, ampak on gospoduje tudi unstran granic nekdajniga prebivališa Bulgar-stva. Gola resnica je in medsebojno žlahtanje jezikov v Macedonii, Tracii, Mezii in Epiru vnovič spriča in poterdi, de nikdar ni prevzetna prenapetost, ako Štrabovi Epitomator (1000) takole žaluje: Zdaj pa celi Epir in Gerško zraven in Poloponezko in Makedonsko deželo Slavi pod sabo imajo (I. VII.)
Bulgarci so močno in zdravo človeško pleme; ,,Gotovo ne brez čisle in videzniga gin-jenja," pravi francoski popotvavec Blanqui v svojim popisovanji socialniga stana prebivavcov v evropejski Turkii, AUgem. Zeitung 1842 ]\ro. 28. Beil. „sim ogledoval neomadezevano čistost v kočah bolgarskih stanovavcov, sosebno pa v taistih slavenskiga rodu. Grozna nesreča, ki jih je silo dolgo tlačila in morila, se jim je nekako polajšala; njih značaj se je bi rekel vkoreninil in vjunačil pod sovražno osodo se ošabno šepirečiga Izlama, in blagi občutki dušnih in telesnih čednost in krepkost imajo le v hišnim družinskim okrožji primer-jeno hrambo in neoskrunjeno zavetje. Pač s priserčnim veseljem se vidi dostojno plačilo za tako izverstno obnašanje v krepkih podobah Bulgarcov, v stanovitnim zdravju njihovih otrok, v njih ponižnim blagostanju in sicer povsod, kjer nesramno turško načelo manj škodljivih nasledkov ima, kakor v okolicah brežtolažbnih pašatovih stanovališ ali pa v soseskah albane-siskih roparskih družb. V Tutar-Bacar-šiku sim bil pri božjim opravilu, ktero se je tudi v veliko družili cerkvicah brumno opravljalo, in zdelo se mi je, de sim v kaki nemški alj pa vogerski cerkvi, ko tu vgledam visoke možke podobe in tak umno vgibčnost ženskiga spola."
De pri tem takim bulgarsko ljudstvo neko srečnisi in blažniši bodočnost pričakuje, sleherni lahko sprevidi; in čelih ta francoski popotvavec, pri zlo tamnim obrisu, ki ste ga turžka sirovost in divjost njegovim duhu vtisnile, preveč v hvalo ondotnih Slavenov govori in preveč pristrano njih djanje in nehanje poveličuje; je vender to brez dvombe, de se tam zraven puhliga, bolehniga, on vsake baže hudobijah in divjostih dušno in telesno pohablje-niga ljudstva neka živa, junaška in nadepoina narodnost razsnujuje, ktera bi uno pri pervi priložnosti razdrobiti in vničiti vtegnila. Posebno Bulgarce kakor tudi Serbe zadeva, kar grof Tun v sojini pretresovanji českiga slovstva str. 80. tak resno reče: „]\obeden komur zu-belj uma le še količkanj bliši, ne more tajiti, de se bode pred ali pollej iz neizrekljivega gomizljanja in vrenja narvažnišili življev vsih evropejskih ljudstev neko grozovito vojskovanje rodilo, h čigar popolnimu izidu bodo slav-janske donavske ljudstva nar več pripomogle. Zato je veliko na tem ležeče, de jih ta znamenita doba nevgodne in nepripravljene ne dobi; de se oni že poprej zavedo in dobro odločiti vumejo, kar jim je k pridu in koristu in ne, še vpervim vertincu kipečih mladostnih občutlejev vsaki prijazni svet odkritoserčniga prijatla studeče, si h izpeljavi tako veliciga namena nedostojne sredstva zvolijo."
Šamrov
Z m e s.
Varaždinska županiju se je pri bankim na-mestništvu pritožila čes to, de je središno ministerstvo nemški dopis ji poslalo in nemške razglase zastran premembe vladarja.