347
DOI: 10.4312/mz.59.1-2.347-365
UDK: 782(497.4Ljubljana)"1918-1922"
Med odrom in zaodrjem: prva leta delovanja po-
vojne Opere Narodnega gledališča v Ljubljani 
(1918–1922)
Katarina Bogunović Hočevar
Univerza v Ljubljani
IZVLEČEK
Razprava osvetljuje prva leta delovanja Opere Narodnega gledališča v Ljubljani po prvi sve -
tovni vojni. Na osnovi obstoječih virov delno rekonstruira organizacijski in umetniški ustroj 
ustanove. Zaradi pomanjkanja primarnih virov oz. dokumentacije, ki bi razkrila notranje 
delovanje opernega ansambla, se naslanja na dnevnokritiška pričevanja glasbenih protago -
nistov takratnega časa.
Ključne besede: Opera Narodnega gledališča v Ljubljani, Slovenski gledališki konzorcij, 
Friderik Rukavina, Marij Kogoj, Friderik Juvančič
ABSTRACT
The article sheds light on the first years of operation of the Opera National Theatre in 
Ljubljana after the First World War. Based on available sources, it partially reconstructs the 
organisational structure and artistic interrelation of the institution. In the absence of primary 
sources or documentation revealing the inner life of the opera ensemble, the article relies on 
everyday critical testimonies of the musical protagonists of the time .
Keywords: Opera National Theater in Ljubljana, Theatre Consortium (Gledališki konzorcij), 
Friderik Rukavina, Marij Kogoj, Friderik Juvančič
Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   347 Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   347 15. 12. 2023   09:17:33 15. 12. 2023   09:17:33

muzikološki zbornik • musicological annual lix/1–2
348
I
Ob pogledu na zapise o zgodovini inštitucije slovenskega gledališča ne more -
mo mimo osrednje ugotovitve, da so ti zapisi, študije in raziskave osrediščeni 
predvsem na zgodovino inštitucije drame. Živa, aktivna in polemična zavest 
o delovanju slovenskega gledališča in njegove zgodovine je obstajala že med 
osrednjimi akterji slovenske gledališke (dramske) tradicije med obema vojna -
ma. Režiser in igralec Ciril Debevec jo je (že) leta 1926 strnil celo v diplomsko 
delo z naslovom »Razvoj slovenskega gledališča in slovenske drame v zadnjih 
treh desetletjih«. Na bogatem izročilu in virih, ki neposredno pričajo o delu 
slovenskih gledališč (še posebej osrednjega slovenskega gledališča), je Dušan 
Moravec v sedemdesetih letih preteklega stoletja izpeljal svoji temeljni deli: 
Slovensko gledališče Cankarjeve dobe in Slovensko gledališče od vojne do vojne 
(1918–1941). Moravec je razgrnil kompleksen pogled na gledališče (dramo), 
razčlenjen v posamezna poglavja, ki v kronološkem preseku ločeno problemati -
zirajo organizacijsko delo oz. notranji ustroj ustanove, ključne protagoniste, re -
pertoar, igralce, režiserje, scenografijo, publicistiko, kritiko itd. – torej opazujejo 
delovanje gledališča večplastno in v soodvisnosti številnih dejavnikov. Bolj kot 
metodološki koncept stopa v ospredje spoznanje, da se za repertoarno podobo 
skrivajo zapletena ozadja, pogojena s finančnimi, umetnostnimi, družbenimi, 
političnimi, kulturnimi, zgodovinskimi in drugimi vzroki, ki onemogočajo, da 
bi le na osnovi abstrahiranega repertoarnega skeleta in dnevno-kritiških odzi -
vov na posamezna dela mogli stvarno misliti zgodovino delovanja in umetniške 
vloge inštitucije.
Pričujoči raziskovalni pristop se najbolj približa rekonstrukciji umetnostnih 
vprašanj in nenazadnje dosežkov, iz katerih so se rojevale nove umetniške po -
bude, dileme, vprašanja in provokacije, ob tem pa ne pozablja temeljnega dej -
stva, da obravnava nepreverljivi umetniški akt.
Raziskave o slovenski oziroma ljubljanski glasbeno-gledališki preteklosti 
se že v svojem izhodišču ne morejo primerjati z raziskavami o zgodovini gle -
dališča. Razlogov za to je nemara več: res je, da je bilo gledališče pred prvo 
svetovno vojno »zabavišče« malo boljše vrste kulturno in gledališko še neomi -
kanemu in neprebujenemu občinstvu,
1
 a je med posameznimi literati in dra -
matiki vendarle obstajala zavest o umetnostni vlogi gledališča, medtem ko je 
sočasno glasbeno življenje šele iskalo pot k poustvarjalni in ustvarjalni afirma -
ciji. Predvojno gledališče je svojo podobo gradilo ob domačem repertoarju, ta 
pa je botroval odzivom v publicistiki in kritiki, med katerimi odločilno izstopa 
znamenita polemika med Ivanom Cankarjem in tedanjim intendantom De -
želnega gledališča v Ljubljani Franom Govekarjem (1908–1912; »Krpanova 
kobila«). Narava vsebin sočasne glasbene publicistike se je sukala med potre -
1 Štefan Vevar, »Sem, torej igram: Prispevki za psihosociološki portret slovenskega igralstva«, 
Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja 32, št. 66–67 (1996): 13.
Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   348 Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   348 15. 12. 2023   09:17:33 15. 12. 2023   09:17:33

K. Bogunović Hočevar: Med odrom in zaodrjem: prva leta delovanja povojne Opere ...
349
bo po profesionalizaciji, vsesplošnim spodbujanjem domače ustvarjalnosti in 
izobraževanjem. Kljub pionirskim prizadevanjem Gojmira Kreka je bila ta v 
primerjavi z literaturo še v povojih.
Drugi razlog je nemara logična posledica prvega: glasbeno okolje je v osnovi 
večjo pozornost namenjalo samemu (po)ustvarjalnemu glasbeniškemu aktu, ki 
so ga določali (in ga še danes določajo) kompleksnejši pogoji kot sam gledališki 
akt, glasbena publicistika pa je bila v zavesti takratne glasbeniške mentalitete le 
sporadičen in korekten odziv na glasbeni dogodek ali delo.
Vprašanje glasbene publicistike med obema vojnama je z vstopom nekate -
rih ključnih protagonistov (Kogoj, Škerjanc, Adamič, Vurnik, Osterc, Lipov -
šek) dobilo povsem nove obrise, a je teh zapisov neprimerno manj kot pri -
merljivih besedil na področju dramske literarne ustvarjalnosti oz. dramskega 
gledališča. Glasba in z njo glasbeno gledališče je šele med obema vojnama, 
natančneje v tridesetih letih, začenjalo ozaveščati umetnostna, glasbeno-slo -
govna in glasbeno-estetska vprašanja.
Vprašanja o tem, zakaj so se zavest o delovanju slovenske opere in same ra-
ziskave slovenske operne preteklosti prebudile z zamudo (glasbeno-gledališka 
vprašanja so se začela postopno odpirati šele z institucionalizacijo slovenske 
muzikologije), pa tudi o tem, zakaj muzikološka stroka še ni ponudila temeljite 
raziskave slovenske oz. ljubljanske glasbeno-gledališke oz. operne preteklosti, 
so pomembna in relevantna. A še bolj smiselno se zdi poudariti dejstvo, da je 
gradivo dramskega dela gledališke preteklosti sistematično urejeno in ohra -
njeno, medtem ko zajeten del gradiva, ki bi ponudil relevantno rekonstrukcijo 
delovanja opere, danes pogrešamo.
Raziskave slovenske operne preteklosti so se doslej pretežno osredotočale 
na čas do dvajsetega stoletja in v ospredje postavljale bodisi (1) domačo operno 
tvornost v luči kronološkega glasbenozgodovinskega in slogovno determinira -
nega loka,
2
 bodisi (2) so raziskovale repertoarne podobe »inštitucij«, ki so v de -
vetnajstem stoletju skrbele za reprodukcijo glasbeno-gledaliških del.
3
 Slednje so 
na osnovi kritiških zapisov osvetljevale razlago poustvarjalne ravni, do določene 
mere prikazale ustroj organiziranja opernih sezon in le na obrobju naznačile in -
stitucionalni in družbenozgodovinski kontekst opernega poustvarjanja.
2 Prim. Dragotin Cvetko, Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem, III (Ljubljana: Državna 
založba Slovenije, 1958–1960); Jože Sivec, Dvesto let slovenske opere = Two hundred years of 
the Slovene opera (1780–1980) (Ljubljana: Opera in balet SNG, 1981); Jože Sivec, Opera na 
ljubljanskih odrih od klasicizma do 20. stoletja: Izbrana poglavja, ur. Metoda Kokole in Klemen 
Grabnar (Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010).
3 Prim. Jože Sivec, Opera v Stanovskem gledališču v Ljubljani od leta 1790 do 1861 (Ljubljana: 
Slovenska matica, 1971); Jože Sivec, »Nemška opera v Ljubljani od leta 1861 do 1875«, Muzikološki 
zbornik 8 (1972): 86–111; Jože Sivec, »Italijanske operne družbe na odru ljubljanskega gledališča 
v obdobju romantike«, Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani 2 (1997): 49–66; 
Špela Lah, »Nemško glasbeno gledališče v Ljubljani (1875–1914)«, Muzikološki zbornik 48, št. 1 
(2012): 181–182; Špela Lah, »Struktura repertoarja glasbeno-gledaliških del novega Deželnega 
gledališča (1892–1903)«, Muzikološki zbornik 41, št. 1 (2005): 71–79.
Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   349 Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   349 15. 12. 2023   09:17:33 15. 12. 2023   09:17:33

muzikološki zbornik • musicological annual lix/1–2
350
Obdobje med obema vojnama zastopajo le parcialne raziskave in še te pos -
tavljajo v središče vodilne protagoniste inštitucije – Poliča, Štritofa in Betetta.
4
Repertoarna podoba je nedvomno najbolj reprezentativen vidik zgodovine 
glasbenogledališke inštitucije, nepogrešljivi del oz. vizitka umetniških tendenc 
hiše skupaj z mnogimi zaslužnimi umetniki, a je po drugi strani vse prej kot 
edino in zadostno izhodišče za interpretacijo in vrednotenje delovanja glas -
benoumetniške inštitucije v specifičnem družbenozgodovinskem kontekstu. 
Okoliščine, v katerih je določen repertoar nastajal, so torej določali tako ume -
tniški kot finančni vidiki, estetska in duhovna obzorja glasbenih umetnikov, 
kultura poslušalcev in nenazadnje dotedanja operna tradicija.
Razprava postavlja pod drobnogled prva štiri povojna leta delovanja lju -
bljanske opere (do prihoda Mateja Hubada na intendantsko mesto leta 1922). 
Osvetljuje njene začetke, glasbene akterje, repertoar, odnose med umetniki, 
referenčne kritiške zapise in kulturno klimo tistega časa. Postavlja osnovo za 
analizo in razumevanje poznejšega Hubadovega intendantskega obdobja in 
nakazuje na kompleksnost opazovanja zgodovine glasbenogledališke ustanove.
II
Začetki delovanja gledališča na Slovenskem leta 1918 so povezani z ustano -
vitvijo Slovenskega gledališkega konzorcija, zasebnega podjetja, ki je s svojim 
zajetnim finančnim vložkom edino ob vseh aktualnih interesentih (Drama -
tično društvo, Glasbena matica, Leonovo društvo itd.) lahko omogočilo, da 
je deželni odbor vrnil gledališko stavbo njegovemu prvotnemu namenu, saj je 
med prvo svetovno vojno v prostorih gledališča obratoval kino Central.
Celoten proces ustanavljanja, delovanja in ukinitve konzorcija oz. podrža -
vljenja gledališča je podrobno s prikazom primarnih dokumentov (sej zapisni -
kov direktorija, umetniškega sveta, korespondence ipd.) razgrnil Mirko Mah -
nič.
5
 Iz njegove razprave med drugim izvemo, da so hotenja o obnovi gledališča 
vsekakor obstajala med slovenskimi kulturniki, a jih je (preuranjeno) uresničila 
pobuda domačih podjetnikov, imetnikov domačega kapitala ter nekdanjega 
intendanta gledališča Frana Govekarja.
6
 Gledališki konzorcij je ustvaril tako 
imenovani gospodarski čudež, na osnovi katerega je zlasti Govekar snubil 
4 Prim. Borut Loparnik, »Poličeva doba slovenske opere: ozadja in meje«, v Zbornik ob jubileju Jožeta 
Sivca, ur. Jurij Snoj in Darja Frelih (Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2000), 193–204; Ciril 
Cvetko, Mirko Polič: dirigent in skladatelj (Ljubljana: Slovenski gledališki in filmski muzej, 1995); 
Ciril Cvetko, Dirigent Niko Štritof in sopranistka Zlata Gjungenac v ljubljanski Operi (Ljubljana: 
Slovenski gledališki in filmski muzej, 1999); Ciril Cvetko, Julij Betetto, umetnik, pedagog in 
organizator glasbenega šolstva (Ljubljana: Slovenski gledališki in filmski muzej, 1990).
5 Mirko Mahnič, »Slovenski gledališki konzorcij (1917–1920) [nadaljevanje I]«, Dokumenti 
Slovenskega gledališkega muzeja 2, št. 6–7 (1966): 93–128; Mirko Mahnič, »Slovenski gledališki 
konzorcij (1917–1920) [nadaljevanje II]«, Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja 2, št. 8–9 
(1966): 196–230.
6 Mahnič, »Slovenski gledališki konzorcij [I]«.
Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   350 Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   350 15. 12. 2023   09:17:33 15. 12. 2023   09:17:33

K. Bogunović Hočevar: Med odrom in zaodrjem: prva leta delovanja povojne Opere ...
351
umetniški kader za novo gledališče, komuniciral z Zagrebom in Prago, zvabil 
iz Zagreba v Ljubljano igralca Hinka Nučiča, ta pa je poleg igralcev in pevcev 
pripeljal tudi dirigenta Friderika Rukavino.
7
 Natančnih podatkov o procesu 
pridobivanja glasbenikov ni. Izvemo le, da je ravnatelj opere oz. »šef prvi ka -
pelnik« postal Friderik Rukavina, operni in operetni režiser Vladimir Marek 
ter da so bili pri operi angažirani »3 tenorji, 4 baritoni in 2 basista. Poleg teh je 
sodelovalo še 6 dam. Pri opereti sta sodelovala gg. Marek in Povhe kot režiserja 
in še 5 igralcev in 5 dam. Pri baletu je bil angažiran baletni mojster g. Vlček, 
3 soloplesalke in 10 članic baletnega zbora. Orkester je imel 38 članov, operni 
zbor 24 moških in 24 ženskih članov.«
8
 Z današnjega vidika pogrešamo doku -
mentacijo, ki bi izpričala konkretno organizacijsko ureditev in način delovanja 
opere v konzorcijskem obdobju.
9
Dušan Moravec je v začetnih prizadevanjih gledališkega konzorcija razbral 
željo po čimprejšnjem odpiranju gledaliških vrat. Ker se je vse slovensko živ -
ljenje začelo urejati šele po razsulu Monarhije, se mu je ustanovitev gledališča 
zdela preuranjena in kot taka ni mogla omogočiti revolucionarne prelomnice v 
slovenskem kulturnem življenju.
10
 Zaradi težav pri pridobivanju glasbenikov 
se je tudi operna sezona začela dva meseca pozneje in ne, kot je bilo sprva na -
črtovano, ob uradni otvoritvi gledališča.
11
Poleg direktorija oz. vodstva, sestavljenega primarno iz lastnikov konzor -
cija in odgovornega za finančne zadeve, je vzporedno deloval gledališki svet 
(med glasbeniki je sprva deloval le Matej Hubad, pozneje se mu je priključil še 
Anton Lajovic), ki naj bi skrbel za repertoar in umetniška vprašanja. Mahni -
čeva razprava o gledališkem konzorciju pokaže, da si je direktorij jemal pravico 
do popolne avtonomije, umetniško vodenje pa sta neodvisno od sveta vodila 
dramski in operni ravnatelj. V odzivih sveta na delo konzorcija jasno izstopa 
nezadovoljstvo, tako v pogledu repertoarnih kakor kadrovskih vprašanj. Med 
drugim beremo: »Način kako se je v letošnji sezoni postavil operni šef dirigent 
in na drugi strani, kako so se pri opernem gledališču uporabljali naši domači 
glasbeniki za kapelnike, kaže, da je gledališki konzorcij prezrl velik in silno 
7 Prav tam.
8 Prav tam, 127.
9 Mahnič je drugi del razprave o konzorcijskem času gledališča zaključil z mislijo: »Gradivo nam je 
ponudilo precej pregledno podobo upravnega mehanizma novega gledališč a v prvi sezoni, dosledno 
pa je molč alo o njegovih umetniških namenih in duhovni vsebini. Morda bi nam lahko o tem kaj 
več povedali zapisniki in dopisi gledališkega sveta – če bi bili ohranjeni. Iz le dveh ohranjenih 
dopisov spoznamo, da je gledališki svet nekoliko druga če gledal na nalogo gledališč a, saj si je upal 
direktoriju zasoliti tisto o dobič karstvu, na koncu sezone pa je zaradi očitnega nesoglasja z njim 
tudi odstopil.« Prav tam, 128.
10 Dušan Moravec, Slovensko gledališče od vojne do vojne (1918–1941) (Ljubljana: Cankarjeva založba, 
1980), 14–15.
11 Gledališče je svoja vrata odprlo 29. septembra 1918, medtem ko so prvo opereto uprizorili 21. 
novembra 1918, prvo opero pa 3. decembra 1918. Prav tam, 13–17.
Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   351 Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   351 15. 12. 2023   09:17:33 15. 12. 2023   09:17:33

muzikološki zbornik • musicological annual lix/1–2
352
važen del svoje naloge.«
12
 S to mislijo prihajamo do vprašanja opere, opernega 
ravnatelja, repertoarja, izbire glasbenikov, pevcev, dirigentov, korepetitorjev itd., 
še natančneje do vloge, ki jo je Rukavina kot operni pooblaščenec lastnikov 
konzorcija opravljal.
Da je imel Rukavina številne zasluge pri rekrutiranju glasbenikov (Betetto, 
Drvota, Levar, Rijavec in drugi) v ljubljansko gledališče, je dokumentirano dej -
stvo.
13
 Veliko zaupanje v njegovo delo je vodstvo konzorcija dokazovalo z (za 
ljubljanske gledališke razmere) eno najboljših plač.
14
 V drugi sezoni mu je pri 
delu in odločitvah celo priznalo povsem proste roke in popolno avtoriteto na 
polju režije in inscenacije. Takšna odločitev se zdi po eni strani razumljiva, saj 
je Rukavina prišel v Ljubljano iz aktivnega opernega dogajanja kot edini iz -
kušen dirigent z naborom glasbenogledališkega repertoarja. V Zagrebu je med 
letoma 1914 in 1918 premierno dirigiral v nadaljevanju našteta operna dela, 
pomenljivo pa je, da tam ni nikoli nastopil v vlogi režiserja, da se je s svojim 
delom potrjeval ob Krešimiru Baranoviću, Srećku Albiniju, Milanu Sachsu in 
drugih hrvaških dirigentih, in nenazadnje, da je bil eden od razlogov prihoda 
v Ljubljano njegov spor s takratnim ravnateljem zagrebške Opere Srećkom 
Albinijem.
15
Seznam del, ki jih je Friderik Rukavina krstno dirigiral v Zagrebu pred priho -
dom v Ljubljano v obdobju delovanja v zagrebški operi med letoma 1913 in 
1918, je sledeč:
16
Jules Massenet: Manon
Johann Strauss: Netopir
Giacomo Puccini: Tosca
Richard Strauss: Saloma
Božidar Širola: Novela od stanca
Karel Weiss: Poljski Žid
Richard Strauss: Kavalir z rožo
Giacomo Puccini: Deklica z zahoda
Georges Bizet: Carmen
Petar Konjović: Miloševa ženitev
Peter Iljič Čajkovski: Pikova dama
Ivan Zajc: Ban Leget
12 Mahnič, »Slovenski gledališki konzorcij [I]«, 108.
13 Prav tam, 96.
14 Prav tam, 114.
15 Prim. Dragotin Cvetko, »Delež F. Rukavine v delu ljubljanske Opere 1918–1925«, Dokumenti 
Slovenskega gledališkega muzeja 15, št. 32 (1979): 48.
16 Branko Hećimović in Vladimir Obelić, ur., Repertoar hrvatskih kazališta, 1 (Zagreb: Globus, 
Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti: 1990–2002), 203–205.
Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   352 Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   352 15. 12. 2023   09:17:33 15. 12. 2023   09:17:33

K. Bogunović Hočevar: Med odrom in zaodrjem: prva leta delovanja povojne Opere ...
353
Rukavinov zagrebški repertoar kaže, da je v primerjavi z ostalimi hrvaškimi 
dirigenti izvajal reprezentativna operna dela, prav tako pa je komaj opazna 
prisotnost operete.
Z nastopom dela v ljubljanski Operi je resda prevzel obsežne dolžnosti in 
organizacijske težave ob uresničevanju prve glasbenogledališke sezone, a je 
imel obenem neposreden vpliv na oblikovanje operne ustanove. Na kakšnih 
osnovah je nastala prva ljubljanska operna sezona, ne vemo.
17
 Jasno je, da je 
gledališče moralo na novo zbrati umetniški personal, obnoviti arhiv, garderobo 
in fundus, zato se zdi, da je ob takšnih izzivih in neučakanem čimprejšnjem 
začetku sezone nastal repertoar, ki je bil sinteza Rukavinovih opernih estetskih 
preferenc (Puccini, Leoncavallo, Massenet, Čajkovski), Govekarjeve naveze s 
Češko (Smetana)
18
 in vključevanja lahkotnega žanra, nepogrešljivega reperto -
arja domala vseh provincialnih gledališč takratnega časa. Ker dokumentacija, 
ki bi osvetljevala organizacijsko in umetniško delo opere v prvih letih njenega 
delovanja, ni ohranjena, sloni nadaljnja izpeljava razprave na obstoječih virih 
oz. maloštevilnih sočasnih dnevnokritiških zapisih.
Tabela 1: Repertoar prve sezone Opere Narodnega gledališča v Ljubljani (1918/19)
1918/1919
opera dirigent št. predstav
Prodana nevesta (Smetana) Rukavina 40
Evgenij Onjegin (Čajkovski) Rukavina 13
Manon (Massenet) Rukavina 16
La bohème (Puccini) Rukavina 19
Glumači (Leoncavallo) Rukavina 23
Žongler naše preljube gospe (Massenet) Rukavina 9
Madama Butterfly (Puccini) Rukavina 12
Postiljon iz Lonjumeauja (Adam) Brezovšek 9
17 Primerjava z repertoarjem predvojnega ljubljanskega opernega gledališča kaže, da je povojno 
gledališče oblikovalo repertoar, ki ga je slovenska publika dobro poznala. Reprodukcija ustaljenih 
opernih del devetnajstega stoletja francoske, italijanske in slovanske tradicije (Gounod, Massenet, 
Offenbach, Donizetti, Leoncavallo, Mascagni, Verdi, Puccini, Čajkovski, Smetana in Dvořak) 
je pomenila zgolj nadaljevanje znanega. Opazno je zmanjšanje števila operetnih predstav. Prim. 
Dušan Moravec, ur., Repertoar slovenskih gledališč: 1867–1967: Popis premier in ponovite (Ljubljana: 
Slovenski gledališki muzej, 1967).
18 Prim. Dušan Moravec, »Novo gradivo o Govekarjevi vlogi v slovenskem gledališču«, Dokumenti 
Slovenskega gledališkega muzeja 8, št. 19 (1972): 1–18; Jaroslav Pánek, »Pisma Frana Govekarja 
Čehom«, Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja 11, št. 25 (1975): 27–47.
Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   353 Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   353 15. 12. 2023   09:17:33 15. 12. 2023   09:17:33

muzikološki zbornik • musicological annual lix/1–2
354
= 8 postavitev oper = 141
opereta
Michujevi hčerki (Messager) Ravnik 11
Cornevillski zvonovi (Planquette) Ravnik 13
Mam’zelle Nitouche (Hervé) Ravnik 15
Slovaška princesa (Piskaček) Čerin 13
Madam Favart (Offenbach) Perič 6
= 5 postavitev operet = 58
balet
Ugrabljena Evelina (Weinberger) Perič 11
(14 postavitev skupaj) = 210
Bolj kot repertoar prve sezone zbuja pozornost razdelitev predstav med diri -
genti – ob Rukavini so delovali še Janko Ravnik, Ivan Brezovšek, Josip Čerin 
in Hubert Perič –, oziroma dejstvo, da je z izjemo Adamovega dela vse operne 
predstave vodil Rukavina, medtem ko je bila opereta domena slovenskih di -
rigentov. Nenavadno razmerje namiguje na nesporen ravnateljev primat, do 
katerega se je že med prvo sezono kritično opredelil umetniški svet konzorcija.
Vprašljivost Rukavinovega ravnateljskega in umetniškega delovanja so do -
polnjevali in poudarjali notranji spori, konflikti z dirigenti, režiserji, korepeti -
torji in pevci, zlasti tistimi, ki so bili člani konzorciju nenaklonjenega Zdru-
ženja gledaliških igralcev in so odpirali vprašanja o podržavljenju gledališča. A 
dokler je bilo gledališče v rokah zasebnega kapitala, je Rukavinov položaj ščitil 
direktorij konzorcija, pripravljen celo intervenirati, da bi »M. Kogoj prenehal z 
napadi v časopisju na Opero in njenega ravnatelja Rukavino«.
19
Mimo dnevnokritiških zapisov o posameznih opernih izvedbah so Kogoje -
vi zapisi pravzaprav morda najočitnejši odzivi na začetna umetniška prizadeva -
nja ljubljanske Opere.
20
 Nestrinjanje z delom Rukavine je skladatelj izrekel ob 
polovici druge sezone in ravnatelju očital najprej pomanjkanje slovenskih del. 
Po naravnost skopi repertoarni opazki (»Iz slovenskega repertoarja se ni dalo 
nič. To zadostuj!«) je njegovo dirigentsko delo označil za »muzikalno anarhijo«, 
nato pa Rukavino primerjal z Brezovškom in priznal orkestru kakovost, ki je 
pod Brezovškovo taktirko celo presegla soliste.
21
 Ob zaključku iste sezone je 
19 Mahnič, »Slovenski gledališki konzorcij [II]«, 221.
20 Prim. Marij Kogoj, »Slovensko operno gledališče«, Slovenec 47, št. 234 (11. oktober 1919): 1–3; 
Marij Kogoj, »Slovensko operno gledališče«, Slovenec 47, št. 235 (12. oktober 1919): 1–3.
21 Marij Kogoj, »Glasba«, Dom in svet 33, št. 7–8 (1920): 202.
Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   354 Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   354 15. 12. 2023   09:17:33 15. 12. 2023   09:17:33

K. Bogunović Hočevar: Med odrom in zaodrjem: prva leta delovanja povojne Opere ...
355
bila Kogojeva ost brezkompromisno in celo osebno uprta v Rukavinovo slabo 
ekonomijo izrabljanja pevskih moči:
Vlogo Fausta je poveril nekemu Ševiču, ki se mu je tako podala, kakor da bi jaz pred-
stavljal Falstaffa v »Veselih ženskah«. G. R. je kot strokovnjak takoj po treh, štirih pred-
stavah spoznal pravo vrednost pevca, ki je z njim korepetiral že kake tri mesece. Vlogo 
Valentina je ves čas učil g. Wawrzynieckega, potem pa je vlogo moral peti g. Levar itd. Z 
drugimi besedami povedano, g. R. sploh ne ve kaj angažira; jasno mu postane šele, ko ga 
vse občinstvo obsodi.
22
Rukavinovo delo je razvrednotil celo do te mere, da je za dirigenta priznal zgolj 
Brezovška in Maksa Ungerja.
Kogojevi napadi, ki so potekali tudi na ravni dnevnega časopisja,
23
 so po -
tegnili za seboj še časopisno polemiziranje. Dopis članov Opere je stopil v 
obrambo opernemu ravnatelju,
24
 to pa je sprožilo Bevkov zagovor (Kogojeve) 
kritiške in strokovne avtonomije.
25
 V Maski se je istega leta oglasil Zorko Pre -
lovec in v bolj taktni obliki parafraziral Kogojeva stališča.
26
Nekoliko bolj obziren je bil istega leta v svojem glasbenem pregledu Luci -
jan Marija Škerjanc, a je tudi on izpostavil nesistematično podeljevanje vlog ter 
opozoril na »nepojasnjene, očitno koruptne razmere« ter Rukavini očital »po -
vršnost pri naštudiranju, ki se javlja pri vsaki predstavi – razen prve v seziji«.
27
Sezona 1919/20 je bila v repertoarnem pogledu podaljšek prve: novitete 
so širile obstoječi nabor del francosko-italijanske romantike, Smetani se je 
pridružil še Dvořak, število novih operet pa je bilo primerljivo s prvo sezono. 
Novost je bila Parmova Ksenija, ki pa je bila na sporedu marca 1920, torej po 
Kogojevih repertoarnih intervencijah. Jasno je, da je bila nova sezona vsaj na 
videz bogatejša in bolj razgibana, saj so se ob novem repertoarju izvajala tudi 
dela predhodne sezone.
V novi sezoni je opazna enakomernejša distribucija opernih del med diri -
genti, zlasti med »rivaloma« Rukavino in Brezovškom. Z nastopom nove služ -
be sta opero zapustila Ravnik in Čerin, dirigentski zasedbi pa sta se pridružila 
Anton Balatka in Maks Unger.
22 Prav tam.
23 Prim. Marij Kogoj, »Prosveta«, Slovenec 48, št. 32 (10. februar 1920): 3–4; Marij Kogoj, »Prosveta«, 
Slovenec 48, št. 44 (24. februar 1920): 6; Marij Kogoj, »Prosveta«, Slovenec 48, št. 46 (26. februar 
1920): 3; Marij Kogoj, »Prosveta«, Slovenec 48, št. 48 (28. februar 1920): 4–5.
24 Člani opere, »Kultura: Iz gledališke pisarne«, Slovenski narod 53, št. 37 (15. februar 1920): 4.
25 France Bevk, »Prosveta: Naše gledališče – posebno opera«, Slovenec 48, št. 51 (3. marec 1920): 4.
26 Zorko Prelovec, »Ljubljanska opera v minuli sezoni«, Maska: Gledališka revija 1, št. 1 (1920): 9.
27 Lucijan Marija Škerjanc, »Glasbeni pregled«, Ljubljanski zvon 40, št. 5 (1920): 346–351.
Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   355 Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   355 15. 12. 2023   09:17:34 15. 12. 2023   09:17:34

muzikološki zbornik • musicological annual lix/1–2
356
Tabela 2: Repertoar druge sezone Opere Narodnega gledališča v Ljubljani (1919/20)
opera dirigent št. predstav
Pikova dama (Čajkovski) Rukavina 12
Hoffmannove pripovedke (Offenbach) Brezovšek 18
Rigoletto (Verdi) Rukavina 19
Rusalka (Dvořak) Balatka 18
Mignon (Thomas) Brezovšek 15
Faust (Gounod) Rukavina 40
Ksenija (Parma) Brezovšek 8
Glumači (Leoncavallo)* Brezovšek 8
Žongler naše preljube gospe (Massenet)* Rukavina 7
Trubadur (Verdi) Unger 69
Vesele žene Windsorske (Nicolai) Brezovšek 18
Evgenij Onjegin (Čajkovski)* Perič 9
= 12 postavitev opere (3 iz pretekle sezone*) = 241
opereta
Dijak prosjak (Millöcker) Unger 12
Lepa Helena (Offenbach) Unger 9
Netopir ( Johann Strauss) Brezovšek 9
Poljska kri (Nedbal) Unger 9
= 4 postavitve operete = 39
balet
Coppelia (Delibes) Balatka 10
Kraljica Lutk (Bayer) Balatka 13
Sanje Balatka 6
= 3 postavitve baleta = 29
(19 postavitev skupaj) = 309
S tem ko je gledališki konzorcij v drugi sezoni podelil opernemu ravnatelju 
še večja pooblastila, je vzporedno z ravnateljevo močjo naraščala netoleranca 
glasbenikov do njegovega dela. A vse te intrige in spori (Rukavina je terjal, da 
Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   356 Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   356 15. 12. 2023   09:17:34 15. 12. 2023   09:17:34

K. Bogunović Hočevar: Med odrom in zaodrjem: prva leta delovanja povojne Opere ...
357
konzorcij odpusti režiserja Vladka Wuršerja in kapelnika Brezovška)
28
 so bili v 
senci vzporedne fronte, ki jo je vodil ljubljanski Pododbor Združenja gledali -
ških igralcev Srbov, Hrvatov in Slovencev.
V Ljubljani delujoči Pododbor interesne skupine s sedežem v Beogradu je 
zagovarjal pravice in dolžnosti svojih članov, med katerimi so bili praviloma 
tudi operni solisti, ter si brezkompromisno prizadeval za podržavljenje gledali -
šča. Osrednji protagonisti Pododbora so izhajali iz Drame in si na vseh ravneh 
prizadevali, da bi gledališče čim prej prešlo pod okrilje države. Jesen 1919 je 
bila tako v znamenju zagovornikov in nasprotnikov podržavljenja, ki so svoje 
poglede izražali v polemikah, na sestankih, v sporih ter številnih časopisnih 
člankih. V tem turbulentnem dogajanju je Pododbor februarja 1920 dosegel 
podržavljenje Narodnega gledališča v Ljubljani, ki je bilo dotlej le po imenu 
državno.
29
Igralci obeh slovenskih gledališč vedo, da gledališče ni privatna last konzorcija ampak last 
vsega slovenskega naroda, ki je dobrohotno pripomogel z izdatnimi denarnimi prispevki. 
Zato si dovoljujemo opozoriti slovensko javnost na sledeče: Vsem je znano, da je operno 
gledališče vedno razprodano; dramsko gledališče (ki ima zelo malo stroškov) je razprodano 
povprečno za 85 %! Vseh članov v obeh gledališčih pa je 110 (+ orkester 50 mož). Razen 
20–25 solistov imajo vsi ostali gažo brez državnih doklad od 200-500 kron mesečno 
(čujte in strmite), večina solistov pa ima manj kot 1000 K.
Operno gledališče igra šestkrat na teden, dramsko pa sedemkrat na teden. Dovolju-
jemo si vprašati gledališki konzorcij, koliko predstav bi zahteval, da bi mu dohodki zados-
tovali? (»Ker sedaj so premajhni«).
30
Pričujoči citat ne razkriva zgolj nezadovoljstva Pododbora nad dohodki zapo -
slenih, ki jih je uravnaval in vrednotil konzorcij, pač pa ob podatkih o števi -
lu zaposlenih razbiramo družbeno vlogo Opere kot zelo zaželenega družab -
nega in kulturnega prostora takratnega časa. Nič manj ne preseneča število 
igranih dni, z repertoarjem dveh sezon. Hiperprodukcija opernih ponovitev 
z nenehnim menjavanjem sporeda je slonela na omejenem številu solistov in 
komaj afirmiranih orkestru in zboru. Vprašanje recepcije oper se je resda su -
kalo predvsem okoli bolj ali manj uspešnih solistov, vendar je Kogoj v drugi 
sezoni odprto priznal, da je imela opera »toliko dobrih moči v orkestru in med 
solisti, da bi v pravih rokah lahko bila – upam si trditi – izvrstna. Gospodična 
Zikova, Richter, Thierry, Medvedova, gospodje Stapniowski, Drvota, Kovač, 
Levar, Rumpel so vsi zato dovoljno jamstvo.«
31
 V svojem pregledu sezone se je 
Škerjanc spotaknil tudi ob revnost repertoarja: »v vsem se je na novo uprizorilo 
v desetih mesecih devet oper, štiri operete in povrhu še tri baletne scene, ki so 
28 Mahnič, »Slovenski gledališki konzorcij [II]«, 199–200.
29 Prav tam.
30 Prav tam, 203.
31 Marij Kogoj, »Opera v prvi polovici sezone 1919/20«, Dom in svet 33, št. 3–4 (1920): 97–98.
Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   357 Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   357 15. 12. 2023   09:17:34 15. 12. 2023   09:17:34

muzikološki zbornik • musicological annual lix/1–2
358
se odlikovale po pravcati babilonski zmešnjavi«.
32
 Ni povsem jasno, ali se je ta 
revnost nanašala na število, na izbor opernih del ali pa morda na oboje.
Vsekakor so bila konzorcijska leta za Opero čas vzpostavljanja poustvarjal -
ne profesionalne ravni ter čas organizacijske afirmacije. V obzorju začetnega 
delovanja Opere še ni nastopil čas umetniških vprašanj oz. so bila ta omejena 
na vključevanje izbranih svetovnih del pretežno italijansko-francoske tradicije 
v repertoar. Operno vodstvo je ohranjalo družbeno vlogo inštitucije, kot jo je 
imela Opera pred vojno. Takšno tradicijo je poznalo opere lačno ljubljansko 
občinstvo in, kar je še pomembneje, iz takšne tradicije je izšel tudi novi operni 
ravnatelj Rukavina, zato o novi družbeni in umetniški vlogi Opere v tem času 
ne moremo govoriti.
Ob vrednotenju repertoarne podobe obeh sezon prav tako ne moremo 
mimo ravnateljeve vloge in njegovih glasbeno estetskih preferenc ter števil -
nih zunanjih vplivov, kot so dosegljivost notnega gradiva, izvajalsko-tehnične 
zmožnosti ansamblov ter nenazadnje tržna naravnanost repertoarja. Pod reper -
toarno kopreno se razkriva zapleten konglomerat organizacijskih, finančnih, 
interesnih, personalnih, strokovnih in glasbenoestetskih vidikov, na osnovi ka -
terih sploh moremo opazovati konzorcijska leta delovanja Opere.
O obstoju dnevniške operne kritike lahko govorimo le pogojno in tudi ta je 
v nekaterih primerih premalo otipljiva ali pa skrčena na posplošene sodbe. Pri -
bližek nekoliko bolj stvarnemu glasbenokritiškemu pogledu v celotno sezono 
sta (šele) leta 1920 v revijah Dom in svet in Ljubljanski zvon prispevala Kogoj 
in Škerjanc. Pri pisanju obeh pa izstopata dve ravni: kritičnost do opernega 
ravnatelja ter presojanje pevskih vlog osrednjih opernih pevcev. Nasploh je bilo 
publicističnih odzivov na operno (in glasbeno) življenje neprimerljivo manj kot 
na področju drame.
III
V procesu podržavljenja Narodnega gledališča v Ljubljani si je konzorcij pri -
držal vpliv pri določanju vodstva in na mesto intendanta imenoval Friderika 
Juvančiča. Ta je bil že v predvojnem času povezan z gledališčem, v obdobju 
konzorcija pa je deloval kot član jugoslovanske mirovne delegacije v Parizu ter 
bil mimogrede »še nekakšen kulturni ataše slovenskega gledališča« – v domo -
vino je namreč pošiljal dramska in operna dela.
33
Poleg Juvančiča je konzorcij v novo vodstvo gledališča imenoval še Rukavi -
no za ravnatelja Opere, Pavla Golio za ravnatelja Drame ter Otona Župančiča 
na mesto dramaturga. Podržavljenje je prineslo zanesljivo in trajno financira -
nje, s tem pa tudi (vsaj na videz) manj moteno umetniško delo. Vzpostavil se 
je sistem ureditve zaposlenih po (plačnih) razredih na način, ki je veljal tudi za 
32 Škerjanc, »Glasbeni pregled«, 350.
33 Mahnič, »Slovenski gledališki konzorcij [II]«, 198.
Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   358 Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   358 15. 12. 2023   09:17:34 15. 12. 2023   09:17:34

K. Bogunović Hočevar: Med odrom in zaodrjem: prva leta delovanja povojne Opere ...
359
druge državne službe. Poleg članov, ki so dobili stalno zaposlitev, je obstajala 
tudi cela vrsta pogodbenikov.
Stabilizirana organizacijska in finančna ureditev sezone 1920/21 je v Operi 
pokazala svoje razkošje z angažmajem tujih opernih pevcev, članov opernih 
hiš iz Zagreba, Varšave in Češke,
34
 ni pa prinesla vidnih repertoarnih spre -
memb. V repertoarnem pogledu je vztrajala pri dotedanjem programu. Ma -
loštevilne premiere so bile razpete med Rukavinov repertoar (Puccini, Tosca; 
Massenet, Thaïs; Bizet, Carmen) in preostanek, razdeljen med Brezovška in 
Balatko (Wingartner, Vaška šola; Auber, Fra Diavolo). Zavzetost za poustvar -
janje domačega izročila, do katerega operni ravnatelj ni izkazoval posebnega 
interesa, je z dvema slovenskima operama nadaljeval Brezovšek (Savin, Lepa 
Vida; Parma, Zlatorog).
Brezovškov dirigentski potencial ni navduševal le Kogoja, pač pa tudi kri -
tika Slovenskega naroda Emila Adamiča.
35
 V tej naklonjenosti Brezovšku in 
nenaklonjenosti Rukavini nedvomno izstopa prav Kogoj s svojimi brezkom -
promisnimi kritikami v Slovencu leta 1920. Da si je s tem nakopal dodatni 
gnev članov Opere in postal priljubljen med tistimi glasbeniki, ki se z delom 
opernega ravnatelja niso strinjali, potrjujejo nekatera dogajanja v opernem za -
odrju nove sezone.
V Slovencu z dne 1. oktobra 1920 beremo: »Brezovšek, Zikova in Kogoj so 
se združili v to, da prirede tekom prihodnjih mesecev koncert s sporedom, ki 
bo sestavljen izključno iz skladb komponista Marija Kogoja […]«.
36
 Koncert 
sta mesec dni pozneje (6. novembra 1920) priredila Kogoj in Zikova.
37
April in maj 1921 sta bila v znamenju afere Kovač–Kogoj. Afera je bila 
posledica Kogojeve kritike, objavljene v Jugoslaviji 13. aprila 1921, v kateri je 
skladatelj z lahkoto ovrgel Rukavinove obrambne zagovore, medtem ko dela 
pevca Leopolda Kovača sploh ni polemiziral.
38
 Ker naj bi kritika tako razjarila 
pevca, je ta istega dne fizično pred gledališčem obračunal s Kogojem. Zadeva 
je dobila svoj epilog na sodišču. Pomenljivo je, da je omenjena afera imela svoje 
ozadje še v dogodkih leto poprej, ko je bil isti pevec zaradi žaljenja časti Marija 
Kogoja obsojen na denarno kazen.
39
Zaodrska obračunavanja, konflikti in nenazadnje pravdni spori ne govo -
rijo le o samozadostnosti in samovšečnosti nekaterih opernih članov, temveč 
govorijo tudi o duhovnem obzorju glasbeniškega (opernega) okolja, ki v pov -
prečnem duhu še ni premoglo drznejše kritiške refleksije. Res je, da je Kogoj 
34 Prim. Gledališki list 1, št. 1 (1920/21).
35 Gl. Emil Adamič, »Kultura«, Slovenski narod 53, št. 223 (30. september 1920): 4.
36 [Neznani avtor], »Prosveta«, Slovenec 48, št. 224 (1. oktober 1920): 3.
37 [Neznani avtor], »Ljubljanske novice«, Slovenec 48, št. 254 (6. november 1920): 4.
38 Marij Kogoj, »Kr. Narodna opera: K sedmim točkam g. Rukavine«, Jugoslavija 4, št. 86 (13. april 
1921): 3.
39 [Neznani avtor], »Ljubljanske novice«, Slovenec 48, št. 148 (3. julij 1920): 4.
Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   359 Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   359 15. 12. 2023   09:17:34 15. 12. 2023   09:17:34

muzikološki zbornik • musicological annual lix/1–2
360
s svojimi odzivi na Rukavino (Rukavina kot »splošno znani kapelnik z garan -
cijo gotovega neuspeha«)
40
 prestopil prag pričakovanega in dotlej ustaljenega 
kritiš kega odziva – nemalokrat iz njegovega pisanja veje močno osebni izraz 
– ter je z osvetljevanjem (zanj) akutnega problema morda zanemaril nekatere 
ostale segmente opernega delovanja, a je obenem kot prvi začel živo sprožati 
poustvarjalna, repertoarna in nenazadnje umetniška vprašanja.
Dokumentacija, ki bi neposredno razkrivala notranje delovanje prvega in 
drugega leta podržavljene Opere na sistemski ravni, ni ohranjena. Posame -
zne informacije o delu v hiši so pricurljale v glasbeniško javnost (Brezovšek 
– Kogoj) in, kot se je kasneje pokazalo, vplivale na prihodnje odzive strokov -
nega glasbenega okolja. Vprašanja o (ne)pristranskosti Kogoja in o njegovem 
ponekod kar osebnem obračunavanju z ravnateljem opere niso zanemarljiva, 
zlasti ker naj kritika po Škerjančevem mnenju ne bi imela »vpogleda v notranje 
razmere naših glasbenih zavodov«,
41
 a po drugi strani je bilo repertoarnih, 
dirigentskih, tehničnih in interpretacijskih očitkov Rukavini preveč, da ne bi 
mogli iz Kogojevih zapisov rekonstruirati vsaj dela resnice.
Rukavina je v slovenski prostor vstopil kot izkušen glasbenik ter hkrati kot 
nastavljenec Slovenskega gledališkega konzorcija in Frana Govekarja, njegov 
položaj pa se v Juvančičevi kratki dobi ni spremenil: umetniško je vztrajal na 
obstoječem, institucionalno pa v polju varnega zaledja.
Juvančičev niti dve leti trajajoči intendantski mandat (od februarja 1920 
do januarja 1922) je spodkopala sinteza dogajanj v zaodrju Drame in družbe -
nopolitičnih sprememb (z vidovdansko ustavo je bil uzakonjen centralizem),
42
 
posledice pa so vplivale na poslabšan umetniški in socialni položaj gledaliških 
delavcev, v katerem opazujemo zametke finančne krize.
Imenovanje Mateja Hubada za novega intendanta Narodnega gledališča je 
med strokovno glasbeno javnostjo in tudi Združenjem igralcev prineslo novo 
upanje. Po dvoletni tišini v Domu in svetu je o gledaliških razmerah ponovno 
spregovoril Kogoj:
Po večletnem mrtvilu se je končno zgodil mali dogodek, ki bo mogel v kratkem v temelju 
spremeniti in urediti naše glasbeno življenje. […] S tem, da je prišla intendanca v roke g. 
Hubada – g. Govekar se je tudi zanimal zanjo (glej Slovenski narod) – je prišlo vodstvo 
gledališč v roke človeka, ki nima tako neumnih ambicij kakor edino mogoči bivši inten-
dant sedmega reda. Sedaj je mogoče, da postane v gledališčih predmet zanimanja stvar 
sama. […] Zavedati se moramo nepobitnega dejstva, da imamo lahko v Ljubljani dobro 
dramo in naravnost sijajno opero.
43
40 Marij Kogoj, »Prosveta«, Slovenec 48, št. 118 (27. maj 1920): 3.
41 Škerjanc, »Glasbeni pregled«, 351.
42 Moravec, Slovensko gledališče od vojne do vojne, 79–93.
43 Marij Kogoj, »Glasba«, Dom in svet 35, št. 3 (1922): 143.
Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   360 Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   360 15. 12. 2023   09:17:34 15. 12. 2023   09:17:34

K. Bogunović Hočevar: Med odrom in zaodrjem: prva leta delovanja povojne Opere ...
361
Hubadov takratni položaj lahko na kratko strnemo takole: (1) ob Lajovicu je 
veljal za osrednjo glasbeno avtoriteto, (2) bil je član strokovnega sveta gleda -
liškega konzorcija in po razpadu le-tega leta 1919 ob Lajovicu, Kimovcu in 
Kreku član gledališke komisije »pri poverjeništvu za uk in bogočastje za vsa 
umetniška vprašanja v Sloveniji«; (3) ni bil več člen verige nastavljencev kon -
zorcija; (4) dejstvo, da neposrednih izkušenj z delom v gledališču ni imel, kakor 
pred njim Juvančič in konzorcij, je bilo morda celo zaželeno; (5) delo Opere je 
spremljal kot strokovni opazovalec, ni ga pa javno komentiral.
Na seji uprave 14. marca 1922 je novi intendant navzoče – oba ravnatelja 
Rukavino in Golio, dramaturga Župančiča ter tajnika Milana Puglja – pozdra -
vil z mislijo, da želi voditi gledališče umetniško. Poudaril je »harmonijo delo -
vanja v upravi, pravilnost, točnost, popolno odkritost, pravičnost in mirnost«.
44
 
Hubadova začetna drža je nedvomno slonela na viziji drugačnega gledališča, 
a se je moral prav prav kmalu soočiti z neizprosno birokracijo, temelječo na 
težnji po vse bolj centralistično urejeni državi. Že Juvančič je vlado v Beogradu 
obveščal o celotnem delovanju obeh hiš, s Hubadom pa je postajala (finančna) 
avtonomija Narodnega gledališča in upravnika, posledično pa finančna zmo -
žnost zavoda, eno najbolj perečih vprašanj.
Zanimivo je, da je v Slovencu še pred zasedanjem nove uprave izšla notica 
o »čiščenju« zavoda:
Dediščina, ki jo je prevzel g. Hubad ni ravno taka, da bi ga človek zavidal: nad enomili-
jonski deficit, kopica nezmožnih in neuporabnih moči tako v operi kakor v drami. Takoj 
ob nastopu je pričel g. Hubad s čiščenjem. Kakor čujemo, je odpustil precejšnje število »solis-
tov« in »igralcev«, predvsem pa je znatno zmanjšal številno armado baletk. Poznavajoč 
avtoriteto g. Hubada, smo prepričani, da je odstranil vsaj del balasta, ki našemu gledališču 
nikakor ni bil v korist in ne v čast.
45
Načrt kadrovske sanacije očitno ni bil skrivnost, in je bil, kot se je izkazalo, ena 
od prioritet novega upravnika, v kateri zasledujemo tudi postopno težnjo k 
profesionalizaciji opernega ansambla.
Hubadov čas odpira nadaljevalno (in pogojno novo) poglavje o zgodovini 
ljubljanskega opernega gledališča. Bolj kot repertoarne ga določajo finančne, 
organizacijske in kadrovske spremembe v času negotovih družbenopolitičnih 
dogajanj.
44 Slovenski gledališki inštitut, SNG Uprava, Sejni zapisniki 1920–1924, rokopis.
45 [Neznani avtor], »Za naša gledališča«, Slovenec 50, št. 40 (18. februar 1922): 4.
Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   361 Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   361 15. 12. 2023   09:17:34 15. 12. 2023   09:17:34

muzikološki zbornik • musicological annual lix/1–2
362
Viri in literatura
Adamič, Emil. »Kultura.« Slovenski narod 53, št. 223 (30. september 1920): 4.
Bevk, France. »Prosveta: Naše gledališče – posebno opera.« Slovenec 48, št. 51 (3. marec 
1920): 4.
Cvetko, Ciril. Dirigent Niko Štritof in sopranistka Zlata Gjungenac v ljubljanski Operi. Lju-
bljana: Slovenski gledališki in filmski muzej, 1999.
Cvetko, Ciril. Julij Betetto, umetnik, pedagog in organizator glasbenega šolstva. Ljubljana: Slo-
venski gledališki in filmski muzej, 1990.
Cvetko, Ciril. Mirko Polič: Dirigent in skladatelj. Ljubljana: Slovenski gledališki in filmski 
muzej, 1995.
Cvetko, Dragotin. »Delež F. Rukavine v delu ljubljanske Opere 1918–1925.« Dokumenti 
Slovenskega gledališkega muzeja 15, št. 32 (1979): 48–61. 
Cvetko, Dragotin. Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem, III. Ljubljana: Državna 
založba Slovenije, 1958–1960.
Člani Opere. »Kultura: Iz gledališke pisarne.« Slovenski narod 53, št. 37 (15. februar 1920): 4.
Gledališki listi Narodnega gledališča v Ljubljani (Opera). Sezone 1920/21–1922/23.
Hećimović, Branko, in Vladimir Obelić, ur. Repertoar hrvatskih kazališta, 1. Zagreb: Globus, 
Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti: 1990–2002.
Kogoj, Marij. »Glasba.« Dom in svet 33, št. 7–8 (1920): 202.
Kogoj, Marij. »Glasba«, Dom in svet 35, št. 3 (1922): 143.
Kogoj, Marij. »Kr. Narodna opera: K sedmim točkam g. Rukavine.« Jugoslavija 4, št. 86 (13. 
april 1921): 3.
Kogoj, Marij. »Opera v prvi polovici sezone 1919/20.« Dom in svet 33, št. 3–4 (1920): 96–99.
Kogoj, Marij. »Prosveta.« Slovenec 48, št. 32 (10. februar 1920): 3–4.
Kogoj, Marij. »Prosveta.« Slovenec 48, št. 44 (24. februar 1920): 6.
Kogoj, Marij. »Prosveta.« Slovenec 48, št. 46 (26. februar 1920): 3.
Kogoj, Marij. »Prosveta.« Slovenec 48, št. 48 (28. februar 1920): 4–5.
Kogoj, Marij. »Prosveta.« Slovenec 48, št. 118 (27. maj 1920): 3.
Kogoj Marij. »Slovensko operno gledališče.« Slovenec 47, št. 234 (11. oktober 1919): 1–3.
Kogoj, Marij. »Slovensko operno gledališče.« Slovenec 47, št. 235 (12. oktober 1919): 1–3.
Lah, Špela. »Nemško glasbeno gledališče v Ljubljani (1875–1914).« Muzikološki zbornik 48, 
št. 1 (2012): 181–182.
Lah, Špela. »Struktura repertoarja glasbeno-gledaliških del novega Deželnega gledališča 
(1892–1903).« Muzikološki zbornik 41, št. 1 (2005): 71–79.
Loparnik, Borut. »Poličeva doba slovenske opere: Ozadja in meje.« V Zbornik ob jubileju 
Jožeta Sivca, uredila Jurij Snoj in Darja Frelih, 193–204. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC 
SAZU, 2000.
Mahnič, Mirko. »Slovenski gledališki konzorcij (1917–1920) [nadaljevanje I].« Dokumenti 
Slovenskega gledališkega muzeja 2, št. 6–7 (1966): 93–128.
Mahnič, Mirko. »Slovenski gledališki konzorcij (1917–1920) [nadaljevanje II].« Dokumenti 
Slovenskega gledališkega muzeja 2, št. 8–9 (1966): 196–230.
Moravec, Dušan. »Novo gradivo o Govekarjevi vlogi v slovenskem gledališču.« Dokumenti 
Slovenskega gledališkega muzeja 8, št. 19 (1972): 1–18.
Moravec, Dušan, ur. Repertoar slovenskih gledališč 1867–1967: Popis premier in ponovitev. 
Ljubljana: Slovenski gledališki muzej, 1967.
Moravec, Dušan. Slovensko gledališče od vojne do vojne (1918–1941). Ljubljana: Cankarjeva 
založba, 1980.
[Neznani avtor. ] »Ljubljanske novice.« Slovenec 48, št. 148 (3. julij 1920): 4.
Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   362 Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   362 15. 12. 2023   09:17:34 15. 12. 2023   09:17:34

K. Bogunović Hočevar: Med odrom in zaodrjem: prva leta delovanja povojne Opere ...
363
[Neznani avtor.] »Ljubljanske novice.« Slovenec 48, št. 254 (6. november 1920): 4.
[Neznani avtor.] »Prosveta.« Slovenec 48, št. 224 (1. oktober 1920): 3.
[Neznani avtor.] »Za naša gledališča.« Slovenec 50, št. 40 (18. februar 1922): 4.
Pánek, Jaroslav. »Pisma Frana Govekarja Čehom.« Dokumenti Slovenskega gledališkega 
muzeja 11, št. 25 (1975): 27–47.
Prelovec, Zorko. »Ljubljanska opera v minuli sezoni.« Maska: Gledališka revija 1, št. 1 
(1920): 9–11.
Sivec, Jože. Dvesto let slovenske opere = Two Hundred Years of the Slovene Opera (1780–1980). 
Ljubljana: Opera in balet SNG, 1981.
Sivec, Jože. »Italijanske operne družbe na odru ljubljanskega gledališča v obdobju roman -
tike.« Glasbenopedagoški zbornik Akademije za glasbo v Ljubljani 2 (1997): 49–66.
Sivec, Jože. »Nemška opera v Ljubljani od leta 1861 do 1875.« Muzikološki zbornik 8 (1972): 
86–111.
Sivec, Jože. Opera na ljubljanskih odrih od klasicizma do 20. stoletja: Izbrana poglavja, uredila 
Metoda Kokole in Klemen Grabnar Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2010.
Sivec, Jože. Opera v Stanovskem gledališču v Ljubljani od leta 1790 do 1861. Ljubljana: Slov -
enska matica, 1971.
Slovenski gledališki inštitut. SNG Uprava. Sejni zapisniki 1920–1924. Rokopis.
Škerjanc, Lucijan Marija. »Glasbeni pregled.« Ljubljanski zvon 40, št. 5 (1920): 346–351.
Vevar, Štefan. »Sem, torej igram: Prispevki za psihosociološki portret slovenskega igralstva.« 
Dokumenti Slovenskega gledališkega muzeja 32, št. 66–67 (1996).
Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   363 Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   363 15. 12. 2023   09:17:34 15. 12. 2023   09:17:34

muzikološki zbornik • musicological annual lix/1–2
364
SUMMARY
Between Stage and Backstage: The First Years of the Post-War 
Opera of the National Theater in Ljubljana (1918–1922)
The discussion deals with the first four post-war years of the Ljubljana Opera House (until 
the arrival of Matej Hubad as artistic director in 1922), shedding light on the beginnings, 
the musical participants, the repertoire, the relationships between the artists, the critical 
performance reviews, and the cultural climate of the time.
It lays the groundwork for analysing and understanding Hubad’s period of governance 
and demonstrates the complexity of considering the history of the institution of musical 
theatre. The conception of repertoire is undoubtedly the most representative aspect of the 
history of the musical theatre institution and, along with many deserving artists, is an indis -
pensable part of the artistic tendencies of the opera house. On the other hand, it is far from 
being the only starting point, or an adequate starting point, for interpreting and evaluating 
the functioning of the musical and artistic institution in the specific socio-historical context: 
the circumstances under which a particular repertoire was created were determined by both 
artistic and financial aspects, the aesthetic and intellectual horizons of the music makers, the 
culture of the audience and, last but not least, the operatic tradition of the time.
The beginnings of the theatre business in Slovenia in 1918 are connected with the estab -
lishment of the Slovenian Theatre Consortium, a private company that, with a considerable 
financial investment, enabled the regional administration to restore the theatre building to 
its original purpose (the theatre was operated as Kino Central during the First World War).
Although we lack documents testifying to the specific organisation and functioning of 
the Opera in the first four years, we can reconstruct the first years of its operation based 
on the conversations of Mirko Mahnič and Dušan Moravec, the simultaneous daily critical 
notes, an analysis of the repertoire, and the distribution of performances among conductors .
Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   364 Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   364 15. 12. 2023   09:17:34 15. 12. 2023   09:17:34

K. Bogunović Hočevar: Med odrom in zaodrjem: prva leta delovanja povojne Opere ...
365
O AVTORICI
KATARINA BOGUNOVIĆ HOČEVAR (katarina.bogunovichocevar@ff.uni-lj.si ) je 
docentka na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer deluje 
znanstvenoraziskovalno in pedagoško. Njeno področje raziskovanja je zgodovina glasbe 19. 
in prve polovice 20. stoletja, zgodovina slovenske glasbe, zgodovina glasbenih inštitucij na 
Slovenskem ter analiza in estetika glasbe. Znanstvene izsledke objavlja v domačih in tujih 
revijah, deluje tudi kot urednica in avtorica znanstvenih in strokovnih publikacij. Kot glasbena 
publicistka sodeluje s pomembnejšimi domačimi glasbenimi ustanovami, za katere pripravlja 
strokovna besedila, strokovne publikacije, glasbene in dokumentarne oddaje ter razstave. Med 
letoma 2017 in 2021 je bila predsednica Slovenskega muzikološkega društva.
ABOUT THE AUTHOR
KATARINA BOGUNOVIĆ HOČEVAR (katarina.bogunovichocevar@ff.uni-lj.si ) is 
an Assistant Professor at the Department of Musicology Faculty of Arts in Ljubljana. Her 
research field is the history of music of the 19th and the first half of the 20th century, the 
history of Slovenian music, the history of the Slovene music institutions, analysis and music 
aesthetics. She publishes scientific articles in Slovenian and international journals. She is 
an author and an editor of professional publications. She collaborates with all important 
Slovenian music institutions, for which she prepares professional publications, professional 
texts, music broadcast shows and exhibitions. Between 2017 and 2021 she was the President 
of the Slovene Musicological Society.
Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   365 Muzikološki zbornik 2023 1-2_FINAL.indd   365 15. 12. 2023   09:17:34 15. 12. 2023   09:17:34