Gledišče.
765
Odlikovala sta se v tej igri zlasti gospod Taborsky (Vladimir) in njegova soproga (Mara), a bili smo tudi z drugim osobjem zadovoljni.
Razen navedenih so se uprizorile zadnji čas še sledeče drame: dne 28. oktobra in 1. novembra „Mlinar in njegova hči", dne 11. novembra popoldne prvič v sezoni „Snegulčica in škratje", dne 13. novembra tretjič „Elga", ki se je, kakor je pokazalo polno gledišče, našemu občinstvu izredno priljubila.
B. Opera. Dne 3. novembra smo culi prvič v našem gledišču veliko čarobno opero v petih dejanjih (7 slikah) „Ruslan in Ljudmila", po besedilu Puškinove pesmi uglasbil M. J. Glinka, mogočno, težko delo, katerega stro-kovnjaška ocena sledi temu poročilu. Ponovila se je ta slovanska skladba doslej samo enkrat, in sicer 6. novembra.
Dne 11. novembra so peli drugič v sezoni „Trubadurja",   dne 15., 23. in
25. novembra pa „Rigoletta".
Dr. Fr. Zbašnik.
Ruslan in Ljudmila, velika opera Mihajela Ivanoviča Glinke v 5 dejanjih. Čarovna narodna bajka je, kar uprizarja opera „Ruslan in Ljudmila", bajka, ki jo je spesnil Puškin, in tej spesnitvi je povzeto besedilo operi. Junaški knez Ruslan, zaročenec vojvode Svetozarja hčere Ljudmile, in pa njegova tekmeca: varšavski knez Farlaf in hozarski knez Ratmir krenejo vsak svojo pot, da rešijo Ljudmilo ki jo je ugrabil in odnesel na svoj grad nepremagljivi pritlikavec Črnomor. Epizode s potovanja teh tekmecev nas dovedejo v špiljo dobrotnega čarovnika, rodom Finca, ki pokaže Ruslanu pot do Ljudmile, dalje v brlog hudobne čarovnice Naine, ki hoče biti Farlafu v pomoč ob pridobitvi Ljudmile, pa v čarovni grad odalisk, v katerem najde Ratmir Grozdano, ki mu naj nadomesti izgubljeno Ljudmilo. Na mrtvaškem polju dobi Ruslan meč, s katerim edinim je moči premagati Črnomora, ko je usmrtil orjaško glavo, ki varuje to čudesno orožje. V grad Črnomorov nas privede končno opera; tu najde Ruslan svojo Ljudmilo potem, ko je premagal Črnomora, vendar pa je Ljudmila začarana v spanje, iz katerega jo prebudi šele prstan, ki ga je izročil Ruslanu njegov zaščitnik, finski čarovnik.
Leta 1842. uglasbena, je dosegla Glinkova opera že čestito starost. Rusom sta Glinkovi dve operi: „Ruslan in Ljudmila" in še starejša „Žizen za carja" svetinji, s katerima se ponašajo; saj je Glinka, ki je bil ruski dvorni kapelnik in vodja operi, Rusom to, kar je Smetana Čehom, vzbuditelj narodne glasbe, ustvaritelj narodne opere, zložene v duhu ljudske popevke.) Uprizoritev Glinkove opere na slovenskem odru je ceniti kot priliko, ki nam kaže zgodovinsko delo, značilno v razvoju ruske glasbe; odpira nam pogled v rusko muzikalno literaturo, iz katere je nam znan, kar se tiče opere, le še modernejši Čajkovski v „Oneginu" in „Pikovi dami".
Vzgojen muzikalno v Berlinu pri nemških glasbenikih, javlja Glinka (rojen 1. aprila 1804. 1. v Novospaskem gubernije Smolenske, umrl 15. februarja 1857. 1. na potovanju v Berlinu) v svoji glasbi dokaj sledov svojih študij v Nemcih; že uvertura je v svoji živahni koncepciji ko nadahnjena od Havdna in je vpliv nemških klasikov  lahko   zasledovati   pri   Glinkovi  tvorbi  — učitelja je pač nelahko utajiti.
') Trditev v posnetku opernega besedila, prirejenem za predstavo, da je namreč Glinka skladatelj himne „Bože carja hrani", je pomotna; zložil jo je Aleksij Fedorovič Lwow (1833). V operi „Žizen za carja" je najti le sorodno mogočen himnus „Slavsja, slavsja, svataja Rus".