Za poduk in kratek čas. Kula Ali paše Čengič-a. IV. Navedena smrt Smail-age Cengiča je istinit dogod jaj, o katerem ti ve malo da ne vsak Bošnjak in Hercegovec pripovedati. Pristaviti pa tudi nijeden ne zabi, da se v uiajbui sobici necega puščavnika na gori Lovčeni nčudno čudo kaže, besno Ture gde se krstu (križu) klanja"' kojo pravljico je i Mažuranič v poslednjeni sicer kratkem a morebiti naj lepsem spevu ,,Kol" primerno porabil in pesniski ozaljšal. Cengič, ,,guja ga ujela", bil je okrutnež in samovoljnež, da mu ni vrstnika najti. Trpel ui, da se kdo drzne ustaviti jegovej volji bodi mubamedan bodi kristijan. Vsakdo uaj bi z njegovo glavo mislil, z njegovim jezikom govoril, z njegovo roko sekal in moril; jegova samovolja naj bi bila zakon nespremenljiv in nedotakljiv za vse ljudi. Kakor bi se — ne človeška kri — nego kacji strup pretakal po njegovih žilab, mučil je na vse mogoče uačine ubogo rajo, ki mu ni niogla davka točno odrajtovati. Dobro opisuje tega nejunaškega junaka Mažuraničeva pesen, ki je zajeta iz življenja, kakoršno je še bilo nedavno. Očeta posnemal je vestno sin Derviš paša v divjem, krvoločnem postopanji. Kaj čuda, da je storil skoro ednako nesrečuo snirt. Leta 1860 ubili so ga Hercegovci. Sin njegov prejel je radi velikih zaslug svojega očeta Derviša v bojih 1. 1860 proti Crnogori in Hercegovini pod vodstvom ustaša Luke Vukaloviča častno ime paša od osmanske vlade. Ker je pa spoznal, da jegovi rodovini neče več v Hercegovini pšenica cvesti, nego le osat in koprive, preselil se je 8 svojima bratoma in ostalim rodom iz Gačkega v Bosno, kder si je pri Sarajevu kupil lep kos zemljisča s kmeti vred in pozidal te dve biši, mimo katerib šumlja bladna Miljačka. Vsa okolica je krasna in divotna in kakor vstvarjena za miino, veselo življenje, kakoršno ljubi bogat in brezskrben muhamedan. Ze okno moje sobice dopuščalo ]e razgled na Sarajevsko polje, na selo Blažuj in Uidžo, na Igaman, pod kateritn teče zibelj deročej Bosni, na pauoge Trebeviča, na kule Hašima age Glodja, Mubameda bega Kapetanoviča in Mustaj bega Lakišiča. Le ob času dcžcvnera stopa Miljačka iz svoje postelja ia uzročuje mnogo škode na polji; drugače pa teče ruirno tje po ravnici med bekami in brezami, med jelsanii in leskami, med ivami in vrbami. Kadarkoli seru se sprebajal za njeniui obrežjem, vselej sem se spomnil prelepega psalma 136., katerega so Izraelci prepevali v babilonskej sužnosti in kateri se sme prištevati biserom elegijskega pesništva vseh narodov in vseb časov. ,,Ob potocib Babilona tam smo sedeli in jokali, mislili smo na Sijon. Tje v sredo na vrbe obesili smo svoje strune, ker nam ni bilo moči v tujej deželi Jebovi prepevati pesni. Če zabim tebe Jeruzalem, pozabljena bodi moja desnica. Jezik moj naj obvisi na nebu, če ne boni mislil na te, če ne bom stavljal Jeruzalema na začetek svojega veselja." Da prebereš na tujeru te milene vrstice, pa se nečeš ubraniti hrepenenja, ki se loti tvojega srca po domovini in po domačih. — 0 prejšnjem gospodaiu naše hiše ni bilo moči zvedeti zanesljivih poročil. Diugi so trdili, da je vsa rodovina potegnola v Carigrad, drugi so govoiili, da le samo žene ia naj mlajši brat Hasan, ostala brata Ali in Osman pa, da se zmagonosno proti nam bojujeta; tretji pak so znali povedati, da se kmalu vrneta v Sarajevo, in pri Filipoviču milosti poprosita. Ta glas je uaj buje vzneniirjal Cengičeve kmete ali čivčije, kakor se tudi zovejo. Ti trpini so bili: Trivko Dafinič, pop Vukan Šikan, Ilija Palešič, Gjorgje Markovič in Gjuro Škrba. Kadarkoli so nie d možje videli, vselej je bilo za pozdravom prvo vprasanje: vine li se Alipaša? Da pa sem prašal, zakaj se bojč Čeugiča kakor groma, jeli so opisovati to ,,krvolijo in krvopijo", da skoro konca niso mogli najti. Ob največjih, kristijanu najsvetejših praznikib božičnib, velikonočnib, binkošfnib in drugih zapovedoval je svojim podložnikoiu, da inorajo naj večja iu naj težja dela opravljati; in kedar so se verniki mimo kule v Sarajevo k službi božji podajali, velel je svojim brezsrčnim blapcem, da so mirne potnike brez pametnega uzroka semtertje duvali in suvali, tepli in trpinčili. Črez okno svojega stanovanja zaklical je rad tega ali onega kmeta, in če poklicani ni brzo stopil iz svoje koče ter se oglasil pa ponižno vprasal, kaj da želi paša, preklinjal mu je neznabožnež Boga, ,,krst", mater, očeta in druge vsakemu človeku drage stvari; in to se je godilo, ako ni imel posebnib muh, če so mu po možganih ose in sršeni rojili, pel je bič po rajinih plečib. Kakor tega zakletega sovražnika vsega, kar ni turškega, bali so se krščani tudi jegovega sorodnika Tabirbega od Blažuja, kder ima bogata posestva. Bil je neki še črneji ndjavolu od Ali pase. Vračaje se z lova šel je prilično mimo krsčanske biše, pri katerej se je pasla na trati debela sviuja. Ko zagleda beg to pošast, pozove urno bišnega gospodarja pred se in zlije nad njegovo glavo polno skledo svoje zelene jeze rekoč: gjaur vlaški! kako se upaš to nesnago pod strebo inieti. To reče, pa pomeri in vstreli njemu in vsetn mubamedanom toli gnjusno žival, katero je moial kmet kakor za odškodovanje še sam, spremljan od bega, k Bosni nesti in vanjo pognati. Tega grdega samosilnika in vražnega krvnika vgrabili so naši vojaki dne 20. septembra. Vlovili so ga z nekterimi drugimi pajdaši v hosti pri Blažuji. Ko so vojaki zvezane jetnike v Sarajevo tirali, srečal jib je kmet, ki je meni nič tebi nič piistopil k begu in ga, kakor bi vstrelil, udaril za desno in levo uho, da si ohladi jezo in se osveti za prestale krivice. Beg mu je z glasnim jao! kot s pobotnico odgovoril. Ta dogodek ni se sicer vršil po zakonib krsčanske Ijubezni, vendar natn pojasnuje dovolj jasno in umljivo ono žalostno razinerje, ki je vladalo v Bosni med mnhamedani in kristijani — za revnega Bošnjaka stanje, da bi se v njem lebko solnca navolil in naveličal. Veseli glas, da je Tahirbeg in Čengič vjet, odmeval je po vsem Sarajevskem polji. nGorskog vuka" so ugrabili, ,,ujedljivo zmijo" so vlovili, šlo je kakor blisk od ušes do uses. Kmetje so si mecali roke in vibali goste brke; in kdo jitn boče zameriti začasno radost, začasni odnuor! Isto tako radovali so se krščanski Bošjnaki, ko je bela zastava z rudečim križem zavihrala vrhu slemena Čengičeve kule; idoč ob nedeljab k službi božjej v Sarajevo, postajali so pred gradom in se čudili in bvalo Bogu peli za rešenje iz pogubljivih krempljev ljutega sovražnika. Ako je kdo izmed naših pri cesti stal, pozdrav) jali so ga prisrčno: dobar dan, vrli junače! ali zdravo brate ! ki si nam došel v dobri čas, Bogu i tebi bvala, da smo oteti železnega iga turškega. Daj bog! da bi se siromakom ue razprsilo sladko veselje kakor vodeni inebur in ue zginilo kakor ponočne sanje. (Konec prihodujič.) Smešnica 45. Dva tigovca sta se pogovarjala pi čaši vina in se prepirala, kteri izmed jih je bolje spreten prodajalec. Siednjič reče trgovec Blaž Jernejcu: nVerjemite mi, da vas jaz stokrat prej prodara, ko vi mene enkrat" ^Verjamem" pravi na to Jernej: ^kdor vas !e količkaj pozna, vas še zastonj ne vzame." Slavomil.