GOSPODARSKA, KULTURNA IN ZGODOVINSKA KRONIKA GROSUPLJE 1969 ZBORNIK OBČINE GROSUPLJE ZBORNIK OBČINE GROSUPLJE Natisnila Univerzitetna tiskarna v Ljubljani ZBORNIK OBČINE GROSUPLJE GOSPODARSKA, KULTURNA IN ZGODOVINSKA KRONIKA I. GROSUPLJE 1969 ZBORNIK OBČINE GROSUPLJE izdaja uredniški odbor — skupina občanov: France Adamič, Ivan Ahlin, Cvetko Budkovič, Ive Krevs, Tine Kurent in Stane Valentinčič. Odgovorni urednik Ivan Ahlin, Grosuplje; glavni urednik France Adamič, Ljubljana, Janeži-čeva ul. 1; naslov uredništva in uprave: Zbornik občine Grosuplje, Grosuplje p. p. 11. 2iro račun je pri SDK Grosuplje štev. 501-3-9-892. Zbornik izhaja I podporo skupščine občine Grosuplje in prispevki delovnih organizacij, ki so navedene v oglasnem delu. KAZALO Uredniški odbor Zakaj in kako je nastal zbornik .................. 7 DOGODKI IN PODOBE IZ NOV Peter-Skala Stante Nastanek in borbe II. grupe odredov ............ 9 Radko Polič Grosupeljska četa ................................. 17 Metod Mikuz Dvakratni napad 18. divizije na šmarska tunela 29 France Adamič Padel je med prvimi talci .......................... 37 Milan Dolgan Pesniška osebnost Ane Galetove .................. 39 Stane Valentinčič V spomin na Martina Zupančiča .................. 47 NAŠA OBČINA Ivan Ahlin Razvoj občine Grosuplje v letu 1968 .............. 49 Ciril Slebtnger Grosupeljska kotlina in njena geologija .......... 53 Rudi Tancik Talne značilnosti grosupeljske kotline ............ 59 Dobruška Podkoritnik Gibanje prebivalstva v naselju Grosuplje ........ 65 Jože Kastelic Pogled v preteklost ................................ 71 ZASLUŽNI IN ZNAMENITI OBČANI Jože Gregorič Ljudski pesnik Andrej Kančnik.................... 81 Cvetko Budkovič Učitelj, ljudski pesnik in skladatelj Matevž Krač- man ............................................. 101 Stane Valentinčič Prizadevanja župana Jožeta Permeta.............. 111 France Adamič Anton Šinkovec in začetek grosupeljske industrije 115 Cvetko Budkovič Učitelj in zborovodja Avgust Šuligoj .............. 119 LEPOSLOVJE Louis Adamič Večerja v Beli hiši (Prevedla Zarja Perovšek) .... 121 Ana Gale Prvi izbor pesmi Ane Galetove (Uredil M. Dolgan) 125 Janez Perovšek Moj oče ............................................. 131 RAZGLEDI Tone Potokar Variacije na temo prevajanja...................... 135 Jože Gale Trije filmi o Kekcu ................................. 151 KRON J KA Etbin Boje Predstoletne .šole v grosupeljski občini .......... 155 Tine Kurent Valvasorjeve Praproče in njihove poznejše prezidave ........................................... 167 France Adamič Spominski muzej Louisa Adamiča ................ 175 (A) Taborsko gibanje na Dolenjskem ................. 177 (A) Stoletnica ceste Grosuplje—Novo mesto ......... 177 (A. Z.) 700 letnica Višnje gore ............................. 178 Alojz žitnik Stoletne gospodarske vezi Dolenjske s Trstom 178 OGLASI ZAKAJ IN KAKO JE NASTAL ZBORNIK Občina Grosuplje spada med tiste okoliške občine glavnega mesta, ki ne Živijo v celoti samostojnega življenja; leži preblizu Ljubljane, da bi mogla svoje komunalno gospodarstvo osamosvojiti ter zgraditi svoje lastne kulturne ustanove. Njeno območje začenja že na vzhodnem, bregu Ljubljanskega barja in se spenja prek šmarskega, višnjegorskega in radenskega klanca na Dolenjsko stran, v dolino Krke. Na njenem ozemlju se po vsej globini stikata alpski in kraški svet; tu izvirajo in tečejo vsi glavni pritoki in ponikovalnice reke Krke: Grosupeljščica z Dobravo. Račna z Raščico. Temenica in Višnjica s Sliškim potokom. To povirje in porečje je pravzaprav edini skupni zemljepisni pojem tega dela slovenskega ozemlja in območja, ki ni v predvojni zgodovini nikdar spadalo skupaj pod eno upravno enoto, je pa zdaj združeno v občino Grosuplje. Po italijanski okupaciji je bil ustanovljen okrožni odbor OF in KP Grosuplje. Čeprav njegove meje niso bile točno določene, je okrožje obsegalo ves predel od Škofljice, zelimlja. Turjaka in Krvavih peči na zahodu do Velikega gabra in Suhe Krajine do Žužemberka na vzhodu; Dobro polje je pripadalo okrožnemu odboru Velike Lašče, vendar so tudi ta predel oskrbovali s propagandno literaturo prek grosupeljskega okrožja. V decembru 1941 se je okrožje razdelilo na okrožje Grosuplje in okrožje Stična-Struge. julija 1942 pa se je razdelilo na severni, južni in vzhodni sektor. Zaradi stalnih vojaških premikov je bilo naše okrožje zopet združeno v oktobru 1943. leta, leto kasneje pa priključeno okrožju Novo mesto. In vendar nastaja v tem prostoru od leta 1963. po združitvi treh občin — Grosuplje, Dobro polje in Ivančna gorica — upravna politična skupnost, občina-komuna s svojo občinsko skupščino in komunalno upravo, s svojim gospodarstvom ter družbenimi in političnimi organizacijami. Njenemu središču, naselju Grosuplje, je bilo v tem prostoru prisojeno vodilno mesto, ko so pred 100 leti zgradili cestno križišče in odcepe od glavne deželne ceste ter po dolini Krke najboljšo zvezo med Ljubljano in Belo Krajino, zvezo s Hrvaško in Dalmacijo ter nato še enkrat pred 70 leti z izgradnjo železniškega križišča s progovnimi kraki proti Kočevju in Novemu mestu. Ta točka je pritegnila in v dobi hitrega tovornega in turističnega prometa še bolj priteguje zaledje v enotno komunalno skupnost; s tem dobiva občina idejno in upravno enotnost ter prostorno obeležje, ki sc že uspešno vklučuje v slovenski narodni prostor in občestvo v njem. Poleg značilnih geopolitičnih činiteljev ima ta prostor bogato zgodovinsko preteklost. Tod skozi so drveli narodi proti zahodu, pustošili in puščali sledove; Magdalensko goro. stisko okolico in druge kraje uvrščajo med svetovno znamenita arheološka najdišča. Na tem ozemlju je bila skozi stoletja pred- 8 Zakaj in kako jc nastal Zbornik zadnja evropska straža, kjer so zrasli gradovi, tabori in utrdbe. V narodnoosvobodilni vojni je bilo prehodno ozemlje, pozorišče bitk in borb ter drugih vojnih in političnih dogodkov. 7.e doslej postavljena spominska obeležja bodo pričala novim rodovom o junaštvu partizanskih enot in posameznih borcev ter odločnost ljudstva za svobodo in pravičnejši družbeni red. Prav tako je bogat delež naše občine v slovenski kulturi, saj so izšli iz te zemlje in njenega ljudstva vidni ustvarjalci naše družbene, kulturne in zgodovinske tradicije. Ljudje, ki so se tu rodili, tu živeli in delali, se borili in umirali za lepe ideale, ki so ustvarjali duhovne in gmotne dobrine, so obenem jasno ali nemo pisali zgodovino svojega kraja in naše občine. Njihova prizadevanja, uspehi ali neuspehi, njihove svetle podobe, če tudi obremenjene s človeškimi slabostmi, ne smejo mimo nas in bodočih rodov v pozabo. Vse to naj spoznajo naši občani, zlasti naša mladina pa tudi širša slovenska javnost. Dnevna in vsakoletna kronika dogodkov, uspehov in težav delovnih kolektivov in posameznikov pa bo nekoč bogato gradivo za presojo sedanjega časa, krajev in ljudi. Navedeni in še mnogi drugi razlogi spodbujajo sedanjo generacijo, družbene, gospodarske in prosvetne organizacije naše občine, da začenjamo z izdajanjem zbornika, ki naj bo predvsem kronika dogodkov in podob iz življenja in dela našega občana doma v občini ali izven nje; zbornik naj piše o duhovnem in materialnem ustvarjanju, problemih in dosežkih delovnih kolektivov in posameznikov. Ideja o našem zborniku ni nova; rodila se je že pred leti ter sedaj postala zgodovinska nujnost, ko se občina bolj in bolj uvršča v samoupravne družbene, gospodarske in kulturne dejavnosti in tokove slovenske republike. čeprav je bilo po končani odločitvi zelo malo časa, je uredniški odbor prejel ustrezno število prispevkov in zagotovilo mnogih sodelavcev; zato bo zbornik izhajal vsako leto v oktobru ob občinskem prazniku. Uredniški odbor se zaveda pomanjkljivosti prvega Zbornika, obenem se zahvaljuje vsem, ki so omogočili izid prve številke in vabi občane k aktivnejšemu sodelovanju. Uredniški odbor Grosuplje, dne 29. oktobra 1968. NASTANEK IN BORBE II. GRUPE ODREDOV Iz govora generala Petra Slantcta-Skale, prt odkritju spominskega obeležja II. grupi odredov na Muljavi S. junija IMI Tovarišice in tovariši, dragi prijatelji! Pred 27. leti je bila na tem področju — Kremenku, na območju sedanje grosupeljske in trebanjske občine formirana I. slovenska brigada, ki se je kasneje preimenovala v II. Grupo odredov. Ker je imela ta enota svojo zibeljko na tem področju, je zato tudi razumljivo, da se ji po tolikih letih postavi skromno spominsko obeležje prav na tem mestu. Ob tej priliki smatram za potrebno, da damo polno priznanje spodbudnikom te akcije: občini Grosuplje, Zvezi borcev občine Grosuplje, vsem, ki so na kakršenkoli način prispevali k realizaciji te proslave, osebno pa seveda aktivnemu tovarišu Tonetu Janežiču-Tesarju. Verjetno je omenjena enota med zadnjimi, ki je dobila ta skromni spomenik, čeprav je bila po svojih dejanjih med prvimi v Jugoslaviji. To seveda ne zmanjšuje pomena današnje proslave temveč je lahko samo verni izraz skromnosti, ki je bila svojstvena tej slavni enoti. Moj namen je predvsem ta, da bi danes vzbujali tiste spomine, ki nam lahko služijo za vzgled tudi v sedanjem času. Zato se bom omejil le na obdobje, ki smo ga skupaj preživeli na tem področju. Po uspešnih borbah 2. bataljona, ki je bil formiran 15. decembra 1941 iz stiske, mokronoške in melniške čete z vidnimi borbami na Turjaku in Pre-žganju ter z dotokom novih borcev, je bila 2. aprila 1943. leta ustanovljena I. slovenska partizanska brigada na Kremenku (takrat III. v Jugoslaviji). Zaradi nesporazuma z Glavnim štabom Slovenije, je bila brigada 1. maja preimenovana v II. Grupo odredov. V sestav brigade so spadali: 2. in 3. bataljon na Kremenku, dočim je bil 1. dislociran na štajerskem. Skupno smo takrat imeli že prek 300 borcev. V oborožitvi smo imeli 20 puškomitralijezov in 2 težka mitraljeza. Pri formiranju brigade, so nas vodile izključno organizacij sko-operativno-taktične potrebe. Naloge, ki smo jih dobili od predpostavljenih organov, so bile tako zahtevne, da jih je bilo moč opraviti samo z dobro organizirano vojaško enoto. Kot je znano, so bili odredi bolj ali manj vezani na odrejen teritorij, dočim je naša enota imela po nalogu Glavnega štaba mnogo širši operacijski prostor. Želim na kratko opisati samo nekaj važnejših borb, ki bodo ostale v zgodovini nepozabne, Vam, ki ste tukaj zbrani pa so še verjetno v svežem spominu. Kako bi pozabili herojsko borbo na Jančah, ki jo je vodila naša brigada od 20.—22. maja 1942. To je bil namreč naš drugi poizkus pohoda na 8 Zakaj in kako jo nastal Zbornik zadnja evropska straža, kjer so zrasli gradovi, tabori in utrdbe. V narodnoosvobodilni vojni je bilo prehodno ozemlje, pozorišče bitk in borb ter drugih vojnih in političnih dogodkov, že doslej postavljena spominska obeležja bodo pričala novim rodovom o junaštvu partizanskih enot in posameznih borcev ter odločnost ljudstva za svobodo in pravičnejši družbeni red. Prav tako je bogat delež naše občine v slovenski kulturi, saj so izšli iz te zemlje in njenega ljudstva vidni ustvarjalci naše družbene, kulturne in zgodovinske tradicije. Ljudje, ki so se tu rodili, tu živeli in delali, se borili in umirali za lepe ideale, ki so ustvarjali duhovne in gmotne dobrine, so obenem jasno ali nemo pisali zgodovino svojega kraja in naše občine. Njihova prizadevanja, uspehi ali neuspehi, njihove svetle podobe, če tudi obremenjene s človeškimi slabostmi, ne smejo mimo nas in bodočih rodov v pozabo. Vse to naj spoznajo naši občani, zlasti naša mladina pa tudi širša slovenska javnost. Dnevna in vsakoletna kronika dogodkov, uspehov in težav delovnih kolektivov in posameznikov pa bo nekoč bogato gradivo za presojo sedanjega časa, krajev in ljudi. Navedeni in še mnogi drugi razlogi spodbujajo sedanjo generacijo, družbene, gospodarske in prosvetne organizacije naše občine, da začenjamo z izdajanjem zbornika, ki naj bo predvsem kronika dogodkov in podob iz življenja in dela našega občana doma v občini ali izven nje; zbornik naj piše o duhovnem in materialnem ustvarjanju, problemih in dosežkih delovnih kolektivov in posameznikov. Ideja o našem zborniku ni nova; rodila se je že pred leti ter sedaj postala zgodovinska nujnost, ko se občina bolj in bolj uvršča v samoupravne družbene, gospodarske in kulturne dejavnosti in tokove slovenske republike. Čeprav je bilo po končani odločitvi zelo malo časa, je uredniški odbor prejel ustrezno število prispevkov in zagotovilo mnogih sodelavcev; zato bo zbornik izhajal vsako leto v oktobru ob občinskem prazniku. Uredniški odbor se zaveda pomanjkljivosti prvega Zbornika, obenem se zahvaljuje vsem, ki so omogočili izid prve številke in vabi občane k aktivnejšemu sodelovanju. Uredniški odbor Grosuplje, dne 29. oktobra 1968. NASTANKK IN BORB K II. GRUPE ODREDOV Iz govora generala Petra Stanleta-Skale, pri odkritju spominskega obeležja II. grupi odredov na Muljavi S. junija !<.)(>!) Tovarišice in tovariši, dragi prijatelji! Pred 27. leti je bila na tem področju — Kremenku, na območju sedanje grosupeljske in trebanjske občine formirana I. slovenska brigada, ki se je kasneje preimenovala v II. Grupo odredov. Ker je imela ta enota svojo zibeljko na tem področju, je zato tudi razumljivo, da se ji po tolikih letih postavi skromno spominsko obeležje prav na tem mestu. Ob tej priliki smatram za potrebno, da damo polno priznanje spodbudnikom te akcije: občini Grosuplje, Zvezi borcev občine Grosuplje, vsem, ki so na kakršenkoli način prispevali k realizaciji te proslave, osebno pa seveda aktivnemu tovarišu Tonetu Janežiču-Tesarju. Verjetno je omenjena enota med zadnjimi, ki je dobila ta skromni spomenik, čeprav je bila po svojih dejanjih med prvimi v Jugoslaviji. To seveda ne zmanjšuje pomena današnje proslave temveč je lahko samo verni izraz skromnosti, ki je bila svojstvena tej slavni enoti. Moj namen je predvsem ta, da bi danes vzbujali tiste spomine, ki nam lahko služijo za vzgled tudi v sedanjem času. Zato se bom omejil le na obdobje, ki smo ga skupaj preživeli na tem področju. Po uspešnih borbah 2. bataljona, ki je bil formiran 15. decembra 1941 iz stiske, mokronoške in melniške čete z vidnimi borbami na Turjaku in Pre-žganju ter z dotokom novih borcev, je bila 2. aprila 1943. leta ustanovljena I. slovenska partizanska brigada na Kremenku (takrat III. v Jugoslaviji). Zaradi nesporazuma z Glavnim štabom Slovenije, je bila brigada 1. maja preimenovana v II. Grupo odredov. V sestav brigade so spadali: 2. in 3. bataljon na Kremenku, dočim je bil 1. dislociran na štajerskem. Skupno smo takrat imeli že prek 300 borcev. V oborožitvi smo imeli 20 puškomitralijezov in 2 težka mitraljeza. Pri formiranju brigade, so nas vodile izključno organi-zacijsko-operativno-taktične potrebe. Naloge, ki smo jih dobili od predpostavljenih organov, so bile tako zahtevne, da jih je bilo moč. opraviti samo z dobro organizirano vojaško enoto. Kot je znano, so bili odredi bolj ali manj vezani na odrejen teritorij, dočim je naša enota imela po nalogu Glavnega štaba mnogo širši operacijski prostor. Želim na kratko opisati samo nekaj važnejših borb, ki bodo ostale v zgodovini nepozabne, Vam, ki ste tukaj zbrani pa so še verjetno v svežem spominu. Kako bi pozabili herojsko borbo na Jančah, ki jo je vodila naša brigada od 20.-22. maja 1942. To je bil namreč naš drugi poizkus pohoda na 10 Peter Stantc-Skalsi .štajersko. V tej pravi pozicijski borbi smo dokazali sposobnost voditi takšno borbo, na kakršno sovražnik ni računal. V tej borbi smo že imeli formacijo štirih bataljonov s prek 500 borcev. Jasno, da je sovražnik imel številčno veliko večje in tehnično bolj opremljene sile. Njegov namen obkoliti in uničiti našo enoto, se mu ni posrečil. Iz te borbe smo izšli zmagovalci, z malimi žrtvami, dočim so elitne nemške enote pretrpele težek poraz. Tako veličanstven uspeh je bil mogoč samo zato, ker smo imeli trdno vojaško organizacijo, sestavljeno od takšnih borcev, kot so bili: komandir čete Ciril, ki je z odprto lobanjo prišel na previjališče in zahteval le prvo pomoč, da bi spet odšel na položaje in nadaljeval z borbo. Ali kot je bil komandir čete heroj Jože Kovačič iz Stične, ki je težko ranjen ostal na položaju med svojimi borci. Takšnih junakov je bilo prek 500 v tej borbi. Po uspešnem preboju na Jančah, smo v strogem vojaškem redu z vsemi ranjenci prek Besnice prešli takratno italijansko-nemško mejo in se spet sestali na Polici. Ker nam je bil potreben daljši počitek, se je štab brigade odločil, da je za to najprimernejše področje Krka-Muljava. Tako smo se 25. maja spet vrnili v našo prvotno zibeljko. Ponovno srečanje z domačini, je bilo nepozabno. Vračali smo se v okrilje svojcev, kjer je bilo staro in mlado predano naši borbi in, saj ste nam kot aktivisti nudili vso moralno in materialno pomoč. Upravičeno lahko trdim, da ste delali z nami kot aktivni borci; vršili ste nešteto funkcij, ki so spadale v okvir borbene enote, kot so na primer široka obveščevalna mreža, težka in naporna intendantska služba, sanitetno oskrbovanje do zbiranja oblačil, vse to na takrat že zelo izčrpanem območju. Težko bi našteval in ocenjeval vse tiste, katerim gre največje priznanje pri uspehu naše borbe. Vendar ne morem ob tej priliki prezreti onih, ki se jih najbolj spominjam. To so: Kovač iz Srebotnice pod Kremenkom, kjer smo od samega začetka imeli takoimenovano »orožarno«, ali štent na Lučarjevem kalu, kjer je bil center obveščevalne službe; kdo ne pozna Breznika iz Muljave, ki je vsako noč sprejemal patrole, kurirje in obveščevalce, Habjančka in požrtvovalnega Poldeta, obveščevalca iz Znojil, Zajčevih iz Ivančne gorice, Lovretovih iz Vira, kjer sta padla oče in sin; poznanega Krjavlja in Peruna iz Petrušnje vasi; Zana Horvata, heroja iz Krke; heroja Silnega iz Visenj: postavnega Andrejč-kovega Jova iz Šentvida; Puševih borcev iz Radohove vasi; nadvse gostoljubne Rojčeve družine iz Ivančne gorice; vseh terenskih delavcev iz Orlake; Jožeta Zajca in Cirila Habjana iz Muljave; Jurčič Cirila in Metoda ter nešteto in nešteto neimenovanih. Saj je na sedanjem območju grosupeljske občine dalo življenja 792 ljudi, ki so padli kot borci, talci ali pomrli v internaciji, prek 1200 pa jih je bilo konfiniranih ali interniranih. Samo naša enota je dala 26 narodnih herojev! Dovolite mi, da ob tej priliki počastimo spomin vseh padlih za svobodo z enominutnim molkom. To naj bi bil le bežen pregled borbenosti in enotnosti tega področja, da bi lažje razumeli nov uspeh naše enote v znanem boju na Muljavi od 6. do 12. junija 1942. leta. Takrat so Italijani hoteli uničiti osvobojeno ozemlje, ki se je razprostiralo južno od proge Ljubljana—Novo mesto. Saj smo na sami tej progi imeli takorekoč legalno mejo med kontroliranim in osvobojenim ozemljem. 6. junija je sovražnik koncentriral močne sile in začel z ofenzivo proti Muljavi. V boj je pognal moderno do zob oboroženih, prek 3500 mož, med njimi tudi elitne Mussolinijeve enote. V živi sili je bil odnos s 7 : 1 v korist sovražnika. V oborožitvi je bil ta odnos še večji, šest dni in noči, je divjala neusmiljena borba za vsako ped našega ozemlja. Prvi dan je v glav nem minil v frontalni borbi, kjer je bila koncentracija sil na obeh straneh. Toda komanda II. Grupe odredov je takoj spoznala, da v frontalni borbi, s takšno premočjo sovražnika, nismo bili v stanju uspešno voditi borbe, zato smo spremenili taktiko in naslednje dni nastopili proti koncentraciji z dekoncentracijo. Enote smo razdelili v manjše udarne grupe, ki so napadale sovražnika, vklenjenega v našo ozemlje. Frontalno smo ga zadrževali z manjšimi močmi, bočno in v zaledju pa tolkli z udarnimi grupami. Elastičnost našega dejstvovanja je bila porazna za sovražnika. V šestdnevni borbi, mu je uspelo z ozkim klinom prodreti samo 6 km v notranjost našega območja; šesti dan je bil na tem mestu od rafalov našega težkega mitraljezca pokošen komandant sovražne grupacije. Po tem porazu se je sovražnik umaknil na izhodiščne; položaje, mi pa smo zadržali krepko v svojih rokah osvobojeno ozemlje, kar je sigurno v analih naše narodnoosvobodilne borbe v takratnem razdobju edinstven primer. Tudi v tej borbi, je sovražnik naletel na odpor celotnega prebivalstva. Vse domačije so bile spremenjene v kuhinje in ambulante, kjer so se borci okrepčali, a ranjenci dobivali prvo pomoč. Tudi obveščevalna služba je bila na zavidni višini. Zahvaljujoč njej, smo lahko uspešno realizirali našo taktiko. Rezultat borbe je bil, da smo imeli na naši strani samlo 4 mrtve in 16 ranjenih, dočim so imeli Italijani po njihovih podatkih 18 mrtvih, med njimi 4 oficirje in 44 ranjenih. Uničili smo eno oklopno vozilo in 5 kamionov ter zaplenili precej orožja in municije. Po končani borbi, smo z vsemi častmi in v prisotnosti velikega števila civilnega prebivalstva, pokopali naše borce na pokopališču v Krki. Poleg omenjenih bitk je imela naša enota še vrsto manjših spopadov. Mislim, da ne bo odveč, če omenim, da je to področje pred koncem našega bivanja bilo že tako izčrpano, da je bilo vprašanje prehrane naše enote in prebivalstva zelo kritično. Zato smo prek požrtvovalnega političnega delavca v Višnji gori, pokojnega Eda Turnherja zahtevali, naj nam sporoči, kateri dan bodo pripeljali iz Ljubljane hrano za italijanski garnizon v Višnji gori. Tam se je namreč nahajala zelo močna italijanska postojanka. Ko smo dobili točne podatke o času, količini in skladišču, smo se lepega večera odpravili v spremstvu enega bataljona in s prek sto vozovi, ki so nas čakali na Pristavi nad Višnjo goro, v italijansko skladišče, ki je bilo sredi mesteca Višnja gora. Pobrali smo do zadnje kile hrane ter jo brez odpora odnesli na Pristavo in od tam odpeljali na naše ozemlje. S to akcijo smo vsaj za nekaj časa rešili pereče vprašanje prehrane, ne samo naše enote temveč tudi najbolj izčrpa-nega dela prebivalstva. Drage tovarišice in tovariši! Da smo imeli takšne uspehe, je bilo potrebno mnogo več, kot pa samo golo sovraštvo do sovražnika. Znano je, da so bili v naših enotah predvsem mladinci, ki so prvič imeli orožje v rokah; na komandnih mestih smo imeli tovariše z manj kot dvajset let starosti. Zato je bila prva naša naloga vsakega vojaško izvežbati in ga pripraviti za borbo. Nismo se pa omejili samo na vojaško izurjenost, kajti brez potrebnega političnega dela, ki je bil eden od temeljnih elementov morale, bi bili vojaški uspehi neučinkoviti. Zato je bila naša II. Grupa odredov vojaško-politična šola najboljših sinov in hčera slovenskega naroda. Vsak naš borec je bil lahko ob enem komandir, komisar ali politični delavec na terenu. Ni slučajno, da ni bilo po končani vojni takorekoč navadnih borcev iz Grupe II. odredov, temveč so vsi imeli odgovorne večje ali manjše položaje. Vodilne vojaške kadre iz II. Grupe odredov smo lahko zasledili kasneje skoraj po vseh slovenskih enotah. Zato lahko upravičeno trdimo, da je bila naša enota poleg vsega tudi kovačnica prekaljenih kadrov. Značilno za borce naše enote je bil tudi izredni čut tovarištva in enotnosti, saj je bila edina razlika med vodilnim kadrom in borci le večja ali manjša odgovornost. V politično-orga-nizacijskem pogledu pa lahko trdim, da nismo imeli borca, ki ni bil organiziran v Partiji ali Skoju. Duh našega notranjega življenja, visoko politično zavest in hrabrost, smo nesebično prenašali na vsa področja, kjer smo se nahajali. Zato ni nič čudnega, da nas je prebivalstvo slehernega kraja sprejemalo odprtih in širokogrudnih rok. Z vso skrbjo smo se posvetili političnemu delu na terenu, kjer smo ljudstvu razlagali pomen naše borbe, jim vlivali vero v našo zmago, organizirali narodnoosvobodilne odbore, vaške zaščite ter mladinske in pionirske organizacije. Zakaj so nam ljudje verjeli? — Zato, ker so videli, da med besedami in dejanji ni razlike. Niso bili redki primeri, da smo iz naših vrst pošiljali na teren najboljše borce kot terenske aktiviste. Vse to smo delali zato, ker smo vedeli, da je potrebno vsporedno z borbo organizirati in krepiti našo oblast, da bo sposobna po osvoboditvi nadaljevati borbo v izgradnji naše domovine. Omenili smo že, da je bil vsak naš borec tudi politični aktivist. Naj omenim samo kot primer našega neumornega, vedno veselega, glavnega kuharja in intendanta Draksler Jožeta-Polha. Vsak njegov obisk pri neštetih gospodinjah je bil politični miting. Vedno je našel pravo besedo, s katero je odprl še tako zaklenjeno shrambo; četudi je bilo v njej le prgišče moke, jo je dobil za svoje borce. Ob zaključku tega dela smatram za potrebno na kratko vzbuditi spomin na naš odhod iz teh krajev. Verjetno ste tu vsi tisti, ki se še spominjate ganljivega odhoda II. Grupe odredov iz tega kraja. Bil je to edinstveni slučaj v narodnoosvobodilni borbi, da je celotno prebivalstvo prek svoje delegacije prosilo Glavni štab, naj ostanemo na tem terenu. Toda 20. junija 1942, smo odkorakali skozi vrste solznega prebivalstva. Po nalogu Glavnega štaba, je bila II. grupa odredov s štirimi bataljoni, skupno s 541 borci pripravljena za pohod. En, takozvani Varetov bataljon, smo pustili na tem ozemlju, da ne bi ostala popolna praznina po našem odhodu. Povelje Glavnega štaba, ki ga je dobila II. Grupa odredov, se ni več glasilo: »po najkrajši poti izbiti na Štajersko«, temveč prekoračiti italijansko-nemško mejo na območju Dolomitov in začeti skupno z gorenjskimi enotami osvobajati Gorenjsko. Dalje, prekoračiti Savo in prodirati na Štajersko. Omenjena direktiva je vsekakor imela za podlago precenjevanje naših dotakratnih uspehov, še v večji meri pa do skrajnosti podcenjevanje sovražnih sil v tistem obdobju. Štab II. Grupe se z omenjeno nalogo ni v celoti strinjal. Takrat, je bil sovražnik še izredno močan, saj je še vedno vršil težke ofenzive borbe globoko na ozemlju Sovjetske zveze. Na okupiranih ozemljih je imel dovolj močnih sil, ki so lahko preprečevale in dušile vsak upor. Naš štab je kljub negodovanju disciplinirano prevzel odgovornost na sebe, da bi izvršil vsaj glavni cilj te naloge, to je, da s čim manjšimi izgubami pridemo na štajersko. To smo tudi izvršili. Prišli smo na štajersko, toda z ogromnimi žrtvami. Borb na tej mučni poti ne bi navajal, toda pot II. Grupe odredov preko Gorenjske, Kamniških in Savinjskih Alp, bi po naporih lahko primerjal s pohodom Kutozova v Švicarskih Alpah. Pri tem so naše enote izbile prek Karavank na Koroško in prek Presedlaja in Konja Velike planine v Tuhinjsko dolino. Na vsem omenjenem gorovju smo se srečavali s specializiranimi nemškimi alpskimi enotami. Tako je bil Kranjčev bataljon prvi, ki je razširil vojaško področje tudi na Koroško. Kljub vsemu nas je prišlo na štajersko od 541 le 130, do skrajnosti onemoglih borcev. Drage tovarišice in tovariši! To je bil zelo kratek pregled enega dela časovnega obdobja, katerega smo skupaj preživeli. Zadržal sem se predvsem na tistih značilnih spominih našega skupnega dela, ki bi še vedno moral biti podlaga v sistemu političnega aktiviranja naših množic v borbi za izgradnjo našega samoupravnega sistema na eni strani in za borbo proti vsem, ki bi hoteli na takšen ali drugačen način javno ali prikrito delati proti interesom delovnega ljudstva na drugi strani. Težko je ob tej priložnosti prezreti, ne da bi kritično pogledali v preteklost, na naše uspehe in neuspehe. Padale so in še padajo razne pripombe, da se niso izpolnile vse obljube, ki so bile dane med narodnoosvobodilno borbo. Dragi moji, kar spomnimo se, kakšne obljube smo dajali. Osnovno kar je bilo, je bila skrb za izgon okupatorja. Neštetokrat smo lahko slišali: »Pa če mi vse propade, samo, da dočakam svobodo!« Ali nismo to osnovno obljubo častno izpolnili? Res je, da smo proti koncu vojne, ko že ni bilo več dvoma v našo zmago, tudi dajali nerealne obljube, saj nismo mogli vedeti s kakšnimi težavami se bomo borili po končani vojni. Tudi razni eksperimenti, ki smo jih delali po vojni na raznih področjih, so se porajali šele po vojni. Nikomur nismo obljubljali, da bo zaradi sodelovanja v naši borbi imel kakršenkoli priviligiran položaj. Prepričan sem, da ni bilo iskrenega borca, ki bi to tudi pričakoval. Da bomo obnovili požgane domove in celili zadob-ljene rane, to ni bila obljuba, temveč samoumevna dolžnost družbe. Nihče ni računal, da bo po štiriindvajsetih letih svobode še vrsta nerešenih vprašanj. Žalitev bi bila in ne vem, kako bi kdo prenesel, če bi se med narodnoosvobodilno borbo o tem govorilo, da bomo borci postali družbeni problem. Ne moremo se strinjati z dejstvom, da po tolikih letih, ko je naša družba našla izdatna sredstva za razne elementarne nesreče, ni se pa potrudila najti potrebnih sredstev za tiste, ki so žrtvovali vse od življenja do premoženja, za to kar imamo danes. Tovarišice in tovariši! Na koncu bi še omenil vprašanje vseljudske obrambe.V svojih orisih sem omenjal naše delo med vojno. Govoril sem tudi vsaj delno o naših napakah, objektivnih in subjektivnih sicer zelo na kratko, vendar pa dovolj razumljivo. Omenjal sem naše povojne težave, mlade in 14 Peter Stante-Skala neizkušene oblasti, obnovo naše požgane domovine, kakor tudi razne politične, notranje in zunanje težave. Po končani vojni smo vsi pričakovali, da bomo lahko v miru gradili novo Jugoslavijo in v njej takšen sistem, ki bo najbolj ustrezal naši stopnji razvoja, kakor tudi štartni poziciji na kate: i smo mi začeli graditi socializem. Nismo imeli nobenih utvar, da bomo dobivali kakšno materialno pomoč od naših idejnih prijateljev, še manj pa seveda od tistih, s katerimi se naš socialističen sistem bistveno razhaja. Kot smo bili navajeni med vojno naslanjati se na lastne moči, tako smo tudi po vojni s široko mobilizacijo najširših mas začeli z obnovo. V tej obnovi je mladina, predvsem delavsko-kmečka z neverjetnim entuziazmom sodelovala na obnovi. Suverenost naših narodov je bila v povojnem razdobju večkrat ogrožena in to predvsem od vzhoda. Ne bomo pozabili 1948. leta — leta kominforma! Prav tako tudi ne groženj in pritiskov, ki smo jih doživljali in jih še doživljamo od tistih, za katere so tudi padali naši borci, zaradi katerih je marsikatera slovenska in jugoslovanska mati še danes zavita v črno. Ne, drage tovarišice in tovariši, mi ne smemo dovoliti, da nas bi naša slovenska sentimentalnost do vzhoda še enkrat prevarila. Zato je naše mlado in šibko gospodarstvo pod izredno težkimi pogoji moralo odvajati nemala sredstva za našo Armado. Mi smo gradili naš socializem in še gradimo, takorekoč s puško ob nogi. Ne toliko zaradi nevarnosti iz zahoda, ampak zaradi permanentne nevarnosti z vzhoda. Po lanskoletnih dogodkih na Češkem, nam je lahko popolnoma jasno, da spor z nami ni zgolj partijsko-teoretsk«;ga značaja, ampak ima globlje korenine v suverenosti naših narodov. Zato smatram, da bi o odnosih lahko malo bolj obveščali narod, ne pa za deset ali več let nazaj kot je primer 7 Dedijerovo knjigo »O izgubljeni bitki Stalina«. Če zahtevamo od ljudstva žrtve za svojo neodvisnost, potem mora imeti vpogled v tako važna dogajanja Omenil sem, da smo za ohranitev svoje neodvisnosti dajali za našo obrambo največ, kar naše gospodarstvo lahko prenese. Po češki krizi s permanentnimi napadi Bolgarije in zahtevami po Makedoniji smo prišli do spoznanja, da je poleg redne Armade potrebno pripravljati teritorij in narod za, vsenarodno obrambo. Zdi se mi, da nas je v tej politiki strategije zavajalo stališče, ki je bilo pri nas ves čas po vojni prisotno, a to je, da so lokalne vojne v svetu nemogoče in da vsaka lokalna vojna nemirovno potegne za sabo svetovni konflikt. Ali še kdo od političnih in vojaških strokovnjakov lahko zanika, da okupacija Češke ni imela vsaj prizvoka lokalne vojne v srcu Evrope? Torej ni dvoma, da je odločitev za priprave vsenarodnega odpora pravilna in potrebna. Toda, za odpor ni dovolj samo orožje, ampak mnogo več. Za odpor so potrebni vsaj takšni odnosi med ljudmi, kot smo jih imeli za časa vojne. Potrebna je čvrsta povezava vseh bratskih narodov Jugoslavije; potrebno je obojestransko neomejeno zaupanje do vodstva, do naroda in obratno. Naj se mlade generacije, ki bodo prve poklicane na obrambo naše domovine vzgajajo na svetlih primerih naše prehojene poti; ne smemo jim kaliti zaupanja v bodočnost, ne smemo jim biti mi negativni primer medsebojnih odnosov. Ne smemo pozabiti kmetov, ki nam bi bili v vsenarodnem odporu vsaj toliko potrebni, kot so nam bili v pretekli vojni. Prepričan sem, da so za uspešno obrambo potrebni elementi kot so: psihološka pripravljenost, moralno-politična vzgoja, predvsem pa ljudski odnosi. Drage tovarišice in tovariši! Menim, da sem zelo zgoščeno podal pregled naše enote, kakor tudi povojno problematiko. Prepričan pa sem, da bo Jugoslavija takšna kot je — trd oreh za vsakogar, ki bi se hotel polastiti naše neodvisnosti, posebno še če spremenimo naš način dela, to kar sem že omenil. Zato vas še enkrat prisrčno pozdravljam in želim, da bi se še večkrat srečali s soborci z željo, obnoviti vsaj med nami do sedaj zrahljane vezi. Naj živi bralstvo in enotnost jugoslovanskih narodov! Naj živi naš vrhovni komandant, tovariš Tito! GROSUPELJSKA ČETA Radko Polič Grosupeljska partizanska četa je nastala v času, ko je Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet proti koncu oktobra 1941. leta pripravljalo koncentracijo večjega dela slovenskih enot v Zasavju. Nemci so namreč od tam začeli izseljevati naše ljudi v Nemčijo, da bi v njihovih domovih in na njihovi zemlji naselili Kočevarje in Besarabske Nemce. Glavno poveljstvo partizanskih čet je hotelo s pripravljeno operacijo, če že ne preprečiti, pa Nemcem vsaj močno zmesti njihov izseljevalni načrt. Predvideno je bilo, da se bodo vse takratne partizanske enote z Dolenjskega, Bele krajine, Kočevskega in večji del notranjskih zbrale na območju Trebelnega, kjer bi iz njih ustanovili Dolenjski bataljon; le-ta bi potem napadel na izselitvenem območju južno od Save. Štajerski bataljon bi napadel istočasno severno od Save, na Kozjanskem in Bizeljskem. Ta, za takratne razmere v začetku oborožene vstaje že kar velik partizanski napad naj bi vzburkal vse slovenske ljudi na izselitvenem ozemlju in jim dal vzpodbudo, da bi sami zagrabili za orožje in se uprli izgonu z rodne grude. Skratka, vse je bilo v prid zamisli, da bo ta partizanski napad prerasel v ljudsko vstajo v tem delu Slovenije s pomembnimi posledicami za osvobodilni boj v vsej Sloveniji. Pohodi partizanskih čet na zborno mesto naj bi imeli čim širše propagandno mobilizacijsko obeležje; z razvitimi slovenskimi zastavami in harmonikami na čelu naj bi šle partizanske kolone skozi vasi in na hitro sklicanih zborih pozivale ljudstvo v boj. Upati je bilo, da se bodo posamične partizanske čete med potjo okrepile z novimi borci. Načrt te partizanske operacije je bil v osnovi dober in izvedljiv — tisto o javnih pohodih z zastavami in harmonikami je bil sicer presmel in prehiter skok iz dotedanje »konspiracije« partizanskih čet — toda zgodnji sneg v tistem letu je surovo preprečil njegovo izpolnitev in ga sprevrgel v drugo skrajnost: načrtovana bitka v Zasavju, ki bi lahko prinesla osvobodilnemu boju v Sloveniji prvo večjo zmago in postala pomemben mejnik v vzponu slovenskega partizanstva, se je spremenila v težek poraz. V plešivskem gozdu in na Ilovi gori Priprave za mobilizacijo Grosupeljske čete so potekale v najlepšem redu. V transformatorju na Grosupljem se je ustoličil Dolfe Jakhel, sekretar okrožja, sprejemal aktivisti in kurirje in njihova poročila, dajal navodila, vodil sestanke, z eno besedo imel je vse niti akcije v rokah. Okrožni komite se je vsak večer zbral na kratko sejo, pregledal delo tistega dne in določil naloge za prihodnji dan. V transformatorju je bilo res vzdušje pravega vojnega štaba. Toliko nas je prevzelo vse to napeto bojno razpoloženje, da Italijanov, ki smo jih v mrzlični zaposlenosti srečavali na vsakem koraku, skoraj nismo več jemali resno: okrog njih, pred samim njihovim nosom vre in kipi, oni pa kot da ne opazijo in ne slutijo ničesar, kričijo, prepevajo in ljubimkajo. Po obiskih v Stični, na Krki, Velikih Laščah in po poročilih odondod in iz drugih rajonov je vse najlepše kazalo, da bo grosupeljska četa dobro začela svojo bojno pot. Po načrtu bi se partizani iz tovarne in grosupeljske okolice zbrali v noči od 29. na 30. oktober v zagraškem gozdu. Odtod bi 30. oktobra odkorakali čez Ilovo goro proti Krki, kjer bi se jim priključili skupini s stiškega in velikolaškega območja. Na Krki bi se četa 31. oktobra uredila in potem odkorakala čez dolenjske griče in dobrave proti zbornemu mestu. Snežiti je začelo 30. oktobra zjutraj in potem je medlo domala štiri dni brez prestanka. Grosupeljska partizanska četa je tako obtičala v zagraškem oziroma plešivskem gozdu tako rekoč odrezana od sveta. Ves mobilizacijski načrt, pohod na Trebelno in operacija v Zasavju, vse je padlo dobesedno v sneg. Podobno se je zgodilo tudi drugim enotam; še huje, zakaj nekatere so doživele katastrofo. Belokranjci so se prebili čez Peščenik in Gorjance skozi snežni metež do Otočca na Krki. Ko tam niso našli ne dogovorjene zveze ne čolnov za prevoz preko reke, so se odpravili po isti poti nazaj v Belo krajino. Ko so na Gorenjih Lazah z 2. na 3. november prenočevali, so jih Italijani obkolili in od tridesetih se jih je samo osem rešilo iz ognjenega obroča. Notranjske čete so bile razbite na Osredku nad Borovnico in v snežnih zametih na Debelem vrhu nad Loškim potokom. Štajerski bataljon se je sicer prebil po globokem snegu s savinjskih gora na Kozjansko, pa z Nemci stalno za petami tudi takoj nazaj v savinjske hribe, kjer se je razdelil v manjše grupe, da prezimi. Z Novomeško in Mokronoško četo, vsega 31 partizanov, ki so bile najbližje in so še utegnile priti na zborno mesto na Trebelnem oziroma na Otavniku, je operativni štab izvedel manjši napad na nemško postojanko v Bučki. To pa je bilo tudi vse, kar se je rodilo iz širokega in velikopoteznega načrta. To je bila, seveda, le kaplja v morje. Prve tri dni partizanjenja je bilo v Grosupeljski četi osem partizanov. Mimo članov okrožnega komiteja Dolfa Jakhla, Ivana Kovača, Janka Rodeta in mene so bili še tile delavci iz grosupeljske tovarne: Milan Ličen-čort iz Kočevja t padel 25. novembra 1941 pri Hočevju nad Krko), Ivan Prijatelj-Vinetu iz Žalne (padel na Selih pri Suhorju 1942), Jože Horvat-Miško iz Šmi-hela pri Novem mestu (padel v boju za Kočevje decembra 1943) in Ivan Čampelj-Brico iz Stare Cerkve pri Kočevju (ujet 25. novembra 1941 na Krki). Potem je prišel s patruljo v taborišče drobčkan fantič. Fantje so povedali, da so ga podili domov, on pa kar za njimi: da gre v partizane in da gre v partizane ... Kam boš šel v ta sneg, saj se še zgubiš v njem? Grosupeljska četa lil Grem, pa četudi me ustrelite. Všeč nam je bila takšna vztrajnost. Ti boš še dober in pogumen partizan, smo mu dejali, in mu izbrali partizansko ime Kekec. (V rojstnem listu pa mu je sicer pisalo: Jože Perme s Spodnje Slivnice pri Grosupljem. Kekec je postal res velik in pogumen borec in znan mitraljezec Sercerjeve brigade. Ko se je njegova brigada decembra 1042 borila na Blokah, je Kekca ubil drobec granate, ko je bolan ležal na peči v Zgončah.) čez nekaj dni sta se nam priključila na Ilovi gori še Anton Ahlin-Ante, mesar z malega Mlačevega (padel 3. januarja 1942 na Perovem) in Franc rcrovšek-Franta, dijak iz Šmarja. Tako nas je bilo enajst. V prvem taborišču v plešivskem gozdu, v vrtači na parceli Grumove šetaje, je četa ostala do nedelje, 2. novembra, se pravi štiri dni. Pod mogočnimi, košatimi smrekami, ki so se vse bolj šibile pod snegom in nam ga od časa do časa sipale za vrat, smo postavili naš prvi šotor. Ni bil preveč strokovnjaško postavljen, vendar nam je ponoči le služil za silo. Cez dan smo bili tako in tako okrog ognja ali pa po opravkih: na straži, v patrulji, pri pripravljanju drv in podobno. Prvi dan smo izbrali komando čete in druge funkcionarje ter partizanska imena. Na predlog komunistov je četa določila za komandirja Dolfa Jakhla, za političnega komisarja mene, za namestnika komandirja Janka Rodeta. Pri izbiranju partizanskih imen je bilo veselo okrog ognja, v tem ali onem kotičku srca pa je bil morda tudi ščepec tuge, saj je vsak s tem trenutkom zapuščal navadno, vsakdanje človeško življenje: streho nad glavo, toplo posteljo, kosilo in večerjo ob uri, ta ženo, drugi dekle, kopico tistih drobnih navad, ki pravzaprav pomenijo življenje in se jih šele v takem trenutku prav zaveš. Zdaj pa si tu, v zasneženem gozdu in prav nič ne veš, če boš še kdaj ob snežnem metežu sedel s knjigo v topli sobi, ogenj v peči pa bo veselo prasketal... Proč takšne misli, zdaj jih je treba zakopati za mesece ali celo leta v najoddaljenejše skrivališče srca. Miška smo izbrali za kuharja, čampelj pa se je že prvi dan izkazal s svojo britvijo in ime Brico se je kar samo ponudilo. Mitraljez je vzel Cort, saj ga je nosil že pri planincih; in mimo tega sta imela le komandir in on že vojaščino za seboj. Ostali smo bili pri puški, mitraljezu, kompasu, vojaškem zemljevidu več ali manj zeleni novinci. Toda v naslednjih dneh smo se hitro prepričali, da se vseh teh vojaških učenosti kaj hitro priučiš, če te surova resničnost k temu prisili. V plešivskem gozdu bi najbrž ostali dlje časa, če se ne bi tisto nedeljo nenadoma približali našemu taborišču lovci. Okrog poldne smo začuli nedaleč od nas lajež. Poslali smo dve patrulji in Ilija in Cort sta kmalu trčila na dva lovca iz Ljubljane, ki sta prodirala nič hudega sluteč naravnost proti našemu domovanju, čeprav sta, prepadena do zadnjih koščic, hitela zatrjevati in pri-: egati pri vseh svetnikih, da ne bosta o tem srečanju s partizani črhnila niti besedice, se seveda nismo mogli zanesti na njuno prisego, še celo ne, ker sta ta dan lovila pri znanem hitlerjevcu baronu Lazariniju z Bošlanja. Komanda čete je zategadelj odredila premik proti Ilovi gori, po zemljevidu v gozd Velike Dele med Ilovo goro, Krko in Hočevjem. Pohod ponoči z 2. na 3. november na Ilovo goro je bil verjetno hujši kot križev pot. S Plešivice drži tja najkrajša pot — to je nekako 5 do 6 km — po grebenu hriba Jelovca, mimo razpotja Pri Križu, kjer se steka vsa mreža gozdnih poti in steza od Račne, Luč, Ilove gore, Zagradca in Plešivice. če računamo na skoraj meter globok sneg, potem bi nekako šlo 1 km na uro, če bi se »plug'< na čelu kolone menjaval vsakih 30 do 50 metrov. V teh gozdovih sta se vsaj malo spoznala le Ilija in Vinetu, pa še to le v kopnem; zdaj pri globokem snegu si nista upala prevzeti odgovornosti. Zato smo se odločili za daljšo in nerodnejšo pot preko Loga in čez radensko polje držeč se roba gozda. Po dobri večerji smo ob prvem mraku spočiti in dobre volje zagazili v celeč in se pričeli spuščati na zagraške travnike. Le-ti so bili zdaj pod vodo in črni madeži na belem oblačilu so nas že od daleč opominjali na nevarnost. Toda kakšen jarek se je le skril pod puhastim pršičem in kmalu smo imeli vsi vodo v čevljih. Ko smo prišli na radensko polje in se je iz meglic izvil obris Kopanja, je bilo naše dobro volje že mnogo manj. Bili smo že močno utrujeni, premočeni do kolen, prepoteni po hrbtu, pred nami pa je bila siva, hladna, odvratna noč z dolgim maršem po globokem snegu, zdaj pod vejami, ki ti ga stresajo za razbeljeni vrat, zdaj po planem, kjer vsak čas zajameš pošteno prgišče vode. Na Kopanju udari cerkvena ura vsake četrt ure: enkrat četrt, dvakrat — pol, trikrat — tričetrt, štirikrat — polna ura in potem še drugo kladivo z nižjim glasom: ura je pravkar ... In tako nas je spremljala ta — skoraj ne morem reči drugače — prekleta ura od sedmih zvečer do štirih zjutraj, se pravi šestintridesetkrat nas je vnovič zdramila iz nekakšne zagrizene otopelosti in nas spomnila, da prav zdaj tu v Račni, pa naprej proti Grosupljem, po celi Dolenjski, povsod po Sloveniji, in na svetu sploh pravzaprav še živijo normalno življenje in da se navsezadnje splača prenašati ves ta ledeni mraz v nogah in žerjavico v prsih prav zato, da bi ta kopanjska in vse ure sveta bile ljudem ob takšnih nočeh le njihovim toplim snom... V zgodnji jutranji uri smo se ustavili na robu gozda na Ilovi gori. V vseh nas je gorela le še ena lučka: toplote in — spati! Sleherno vlakno, vsak las, vsak milimeter na našem telesu, vse je mokro; odeje, šotorska krila, vsa vsebina nahrbtnika, šibice, papir, vse, prav vse. Ležimo v snegu in lovimo sapo. Ilija vseeno poskuša zakuriti, toda čudeža noče biti. Spet vstanemo, cepetamo, trepetamo, plešemo čudovit ples in spet poležemo na mokra šotorska krila in se pokrijemo z mokrimi odejami in v trenutku zaspimo. Toda čez minuto, dve nas divji drget celega telesa, vsake mišice in koščice vrže na noge; stoje' drgetamo in buljimo drug v drugega kot v sanjske prikazni. Počasi doumevamo, kje smo in kaj se pravzaprav dogaja z nami. Z Dolfom skleneva zasesti najbližjo hišo, da se ogrejemo, posušimo in spočijemo, potem ko bomo spet sposobni trezno misliti, pa bomo sklepali dalje. Spravimo se v samotno hišo pri Zabukovčevih-Malnarčkovih v Jambrovi vasi ob poti med Ilovo goro in Ravnim dolom. Prestrašenemu kmetiču in njegovi družini — vsi še ležijo na nekakšnih posteljah in po peči, pokriri z vsemogočimi cunjami, suknjiči in krili — napovemo za ta dan hišni zapor. Cez dan jih že toliko politično predelamo, da se njihova zavest vidno dviga in nam potem pridno pomagajo pri sušenju naših rekvizitov, še najbolj pa pri jedači. Prijetna toplota kmečke peči nas toliko prevzame, da sklenemo še nekaj časa ostati na ilovški planoti po hišah. Popoldne pošljemo v Ravni dol patruljo, ki naj izbere hišo za naše prihodnje bivališče in skliče za zvečer sestanek vseh vaščanov. V mraku smo se spustili po gazi v Ravni dol, se naselili v najimenitnejši hiši v vasi pri Koželj evih, po domače pri Tekavcu — sicer so samo tri, štiri — in tam je bil tudi sestanek, na katerem so vaščani izvolili terenski odbor OF. Prespali smo na senu kar brez straže. Italijani so daleč — najbližji so bili na postaji v Cušperku — ljudje so dobri, pota so zasnežena, kdo bi še stražil, smo menili. Prava partizanska začetniška zanesenost in romantika! Drugi dan zvečer se preselimo nazaj na ilovsko Gradišče, v Kurjo vas h Gornjemu Ograjščaku-Zrimšku, kjer smo prespali in predanih in imeli za kosilo srno. Kmetic si je mislil: tem, ki pravijo, da se borijo za novo ljudsko oblast, pač lahko odkrijem svojo preskrbo z mesom. Mi smo seveda z veseljem obirali srnine kosti v fižolovi omaki in mu zagotavljali, da bo lov najbrž prost v naši, se pravi njegovi državi. Tudi to je sodilo v prvo partizansko zanesenost! Zvečer spet premik za kakšen streljaj proti severozahodu v drugo samotno hišo v Kurji vasi k Dolnjemu Ograjščaku - tudi Zrimšku, kjer prenočimo dvakrat in predanimo enkrat. V petek, 7. novembra, zgodaj zjutraj, še v temi, je četa zapustila Ilovo goro, prekoračila na Prestrani cesto Grosuplje—Krka in se utaborila v gozdu v ljubki vrtači na Regljevki nad Znojilami. Te prve dni svojega partizanstva sem se po kočah na Ilovi gori prvič srečal tako naravnost iz oči v oči z resnično »kmečko idilo«, ki je bila precej drugačna, kot smo včasih brali v knjigah in zrli na osladnih podobah. Kratki zimski dnevi in dolgi večeri niso bili v teh temnih in zatohlih izbah prav nič prijetni. Za hrano jim je bil zdaj nezabeljen krompir z zeljem, jutri zelje s krompirjem, če je že to sploh bilo, in tako precej venomer. Otroci so čez dan, pa tudi ponoči, zdeli na peči, zaviti v nekakšne oblekam podobne krpe in glodali suhe hruške. Odrasli, se pravi od sedmega leta navzgor, so dan za dnem, od jutra do mraka, skozi vso zimo rezali zobotrebce za tako smešno nizko ceno, da so v nekaj zimskih mesecih zaslužili komaj nekaj desetakov. Pri takšnih okoliščinah smo se dobro razšopirili z našo agitacijo med temi samotnimi in vase zaprtimi ljudmi. Govorili smo jim o lepšem in srečnejšem življenju, ki bo prišlo tudi k njim, s takšno vnemo in v takšnih bleščečih barvah, da so nas poslušali z odprtimi usti. Cisto prepričali jih navadno nismo, zakaj njihov sklep je bil vedno enak: siromaki smo bili in siromaki bomo ostali. Toda tiste trenutke, ko so poslušali naše govorance ali pa smo jim zapeli — tiste prve dni partizanjenja »Kosec koso brusi«, »Nabrusimo kose« in »Kovaško« — ali pa so zapeli z nami, so bili prav gotovo srečni, ker so za minuto, dve pozabili na svoje bogastvo tegob. Z Ragljevke smo šli v našo prvo akcijo. Morali bi izvršiti smrtne obsodbe nad tremi izdajalci na Grosupljem, v Šmarju in Lipljenah. Nalogo je uspešno izvršila le patrulja, ki je odšla v grosupeljsko tovarno in tam 10. novembra zvečer usmrtila italijanskega zaupnika vratarja Antona Kneza. Druga akcija, takoj drugi dan zvečer, je bila bolj nedolžna: v baronovem svinjaku na Boštajnu smo zaplenili prašiča, da si nekoliko izboljšamo jedilnik. Korinj Ko so nam sporočili, da je v Velikih Laščah pripravljenih okrog deset mož, ki bi se nam priključili, smo jim določili javko v šoli na Korinju. In tako smo se temne, oblačne noči s 13. na 14. november 1941, ko je v zraku spet dišalo po snegu, spustili z Ragljevke na cesto Grosuplje—Krka na ovinkih nad Trebnjo gorico. Tu so nas že čakali krški terenci in nam pomagali pri naši selitvi do Podbukovja. Na voziček, ki smo ga »zaplenili« mlačevskemu županu Kastelcu, ko smo vlekli iz Bostajna prašiča, smo naložili večji del naše krame in navzdol proti Krki je šlo kar veselo, saj je na zorani cesti sneg že skopnel. Manj veselo je postalo, ko smo se začeli vzpenjati proti Lazam, zakaj tam je bila cesta še snežena. Proti polnoči se je razbesnela še burja s snežnim metežem in kmalu smo ga imeli do kolen in še čez in ko smo se bližali vasi, smo bili tako rekoč že brez sape. Zato smo sklenili, da ostane četa z vsem trenom na Lazih in tu prenoči in predani, komandir Dolfe in Čort pa odideta takoj naprej na Korinj, kamor sta odšla že prejšnjo noč v predhodnico Ilija in Ante. Kolikor se le da tiho smo zavzeli najbližji kozolec, se dogovorili za stražo — zaradi mraza se bomo menjavali vsako uro — in kot komisar sem za vzgled prevzel prvo stražo od ene do dveh. Nekaj trenutkov je bilo še slišati šuštenje sena, po katerem so rili fantje, da si pripravijo čim ugodnejša ležišča, potem pa sem ostal z burjo sam. Kaj vse nisem počel tisto neskončno dolgo uro, da bi se vsaj malo izognil njenim ledenim krempljem: poskakoval sem po podstenju, delal počepe, iskal zavetje za zidom, stopil od trenutka do trenutka v hlev, pa se ji nikakor nisem mogel izmuzniti. Toplote je bilo vse manj, prstov in stopal že nisem več čutil, čeprav sem nekajkrat brcnil z vso močjo v zid. In začel sem preklinjati vse in vsakogar, ki je kakor koli pripomogel, da moram zdaj ponoči ob dveh stati na straži tu na nekakšnih Lazih v Suhi krajini, predan na milost in nemilost divji, cvileči burji. To je vsaj malo pomagalo in precej mi je bilo topleje in minute so se začele nekoliko hitreje vrteti. Celo raznežil sem se: človek, ali me slišiš, samo enkrat naj še spim v topli postelji, potem me lahko takoj vzame vrag. Vendar sem bil kljub temu točen in sem natanko ob dveh zbudil Brica, ki je bil na vrsti za menoj. Ko sem ga navsezadnje le priklical in je priril iz sena, je, revež, buljil vame in se tresel, dokler ni dojel, zakaj pravzaprav gre. Brico se je po lestvi spustil v burjo, jaz pa sem se zavil v odejo in se zaril na njegovo mesto, toda toplota ni hotela priti v noge in brez nje ni bilo tudi spanca. Ko bi se lahko sezul. Proč, satan, ne skušaj me, komisar sem! Grosupeljska octa 23 Predanih smo na Lazah v hiši pri kmetu Nosetu, po domače Urbanu, ki se je le počasi znebil strahu, ki ga je zagrabil, ko je zjutraj prilezel na kozolec po krmo, pa mu je Vinetu s puško zastavil pot. Z veseljem so nam postregli z žganci, krompirjem in zeljem, ko so zvedeli, da se bo vsemu temu izdatno priključil prašič. Združeni z obilno domačo družino smo pospravili dobro kosilo in še boljšo večerjo. Na korinjski šoli je takrat kraljeval »korinjski grof« — tako so ga klicale hudomušne kolegice iz Zagradca — učitelj Vladimir Ožbalt. Učilnica je bila bogato segreta, ko smo se s svojimi nahrbtniki zgnetli med klopi, računala in druge šolske potrebščine. Ožbalt si je prizadeval na vso moč, da bi se njegovi nevsakdanji gosti počutili čim prijetneje in udobno, kot bi bili doma. V njegovi samski kuhinji je pristavil ogromno skledo za čaj, iz skritih kotičkov je prišla na dan zajetna steklenica ruma in seveda pravih domačih klobas tudi ni manjkalo. Ko so se vse te dobrote blagodejno razlezle po naših udih, se je tudi naše razpoloženje razvnelo. Bila je jasna, mesečna in mrzla noč. V razredu je bilo svetlo brez luči. Razmaknili smo klopi in si postlali po tleh. Stražarja smo postavili kar k oknu, kjer je moral od časa do časa s sapo taliti ledene rože, da si je ohranil linico. Najprej smo zapeli bolj po tiho, potem pa vse glasneje. Zjutraj sva s komandirjem Dolfom sestavila razglas. Potem sem s patruljo obiskal vse hiše na Malem in Velikem Korinju in ga prečital, če že ne prepa-denim, pa vsaj globoko presenečenim Korinjcem. Obvestili smo jih, da je slovenska partizanska osvobodilna vojska zasedla Korinj; da je vsak odhod iz vasi brez dovoljenja komande prepovedan; da bodo v obeh vaseh volitve terenskih odborov OP in le-ta bosta prevzela tudi preskrbo naše enote. Na Martinovo nedeljo, 16. novembra, nas je obiskala na Korinju špela-Anica Vodiškar, članica okrožnega komiteja Grosuplje (mene je prijetno presenetila žena J in nam sporočila, da so se Laščam spet skesali; da pa je v Šmarju in na Škofljici nekaj fantov, ki hočejo takoj v partizane. Prav tako je prinesla naročilo iz Ljubljane da se morava z Jakhlom takoj vrniti na teren na politično delo. Dolfu ta novica ni bila prav nič všeč in se je namenil napisati Tonetu Tomšiču pismo s prošnjo, naj ga pustijo v partizanih. Na sestanku partijske celice smo sklenili, da ostane četa na Korinju še nekaj dni in počaka najavljeno skupino rekrutov iz Šmarja in Škofljice, potem pa se takoj prevrže preko Krke in se združi s Stisko četo na Kremenjeku. Določili smo Franceta Perovška-Franto, da drugi dan odpotuje s Špelo preko Stične z vlakom v Šmarje ter tam takoj mobilizira in pripravi novince; čez dva dni jih bo prišla patrulja iskat. S to patruljo odidem jaz na Plešivico k Erjavčevim, kjer si bom uredil legitimacijo za pot v Ljubljano. Po mojem odhodu iz čete prevzame mesto političnega komisarja Ivan Kovač-Vanja. Italijani, bolje rečeno izdajalec, gozdni in lovski čuvaj Rakajec s Krke, so dokaj hitro spremenili te naše sklepe. Drugi dan zvečer smo imeli sestanek z vsemi vaščani na Velikem Korinju. Sredi Dolfetove govorance je vstopil v sobo dežurni Miško, prišel po prstih do mene in mi zašepetal v uho, da je pravkar prihitel s Krke kurir in želi nujno govoriti s komandirjem ali komisarjem. Stopil sem iz hiše in tam mi je Tone Zupančič-Kralj ves zadihan povedal, da so ga poslali, naj nam sporoči, da so prišli v mraku Italijani iz Stične in Zagradca na Krko in da jih bo Rakajec še to noč vodil na Korinj sam pa da bo ostal kar pri nas. Počakal sem, da je Dolfe končal z govorom, potem sem poslal Miška še ponj. Zmenila sva se, da takoj pošljemo patruljo proti Lazam, sestanek v miru končamo — izvoliti smo morali še terenski odbor — in za zaključek obvestimo Korinjce o najavljenem »obisku«, potem pa se umaknemo iz vasi. In res, z zbranimi vaščani smo mirno nadaljevali sestanek, izvolili so si terenski odbor OP, na koncu pa smo jim povedali, kar so nam sporočili s Krke. Seveda je takoj stopil strah med nje in prejšnje prijetno in sproščeno razpoloženje je na mah izginilo: ženske so silile domov, možje so pre bledeli in se nemirno prestopali; spraševali so nas, kaj naj rečejo Italijanom, če bodo prišli. Kar mirno jim povejte, da smo bili tukaj in da ste nas hranili, puškam se niste mogli upreti. Kar laže so zadihali, ko smo jim mi sami položili lakšen odgovor v usta, nam pa je bilo žal, ko je tako nenadoma padla neprijetna senca med nas; pa kaj bi, bila je senca, ki jo je in jo vedno bo metala med ljudi ob takšnih trenutkih človekova sla po življenju. Patrulja se je vrnila z Lazov in sporočila, da ni čutiti še nobenih premikov. Medtem sva s komandirjem na zemljevidu izbrala Prva Dola, samotno hišo dva kilometra proti severu, kamor se bomo umaknili in odondod spremljali italijanski izpad na Korinj. Menila sva, da si v snegu, ki je skoraj popolnoma onemogočal vsak premik izven gazi, naša šibka četica kaj bolj udarnega ne more privoščiti. Okrog polnoči smo odšli takoj na Prva Dola, se tam spravili v tesno ovčjo stajo in poslali patruljo nazaj na Korinj. Danilo se je že — obetal se je prekrasen sončni, zimski dan — ko se je patrulja vrnila in poročala, da je prišla Italijanska kolona HO do 100 mož okrog treh zjutraj na Korinj, da so se tam razlezli po hišah, spraševali po partizanih, kričali in pretili, potem pa se žez eno uro vrnili proti Krki. Zapustili smo smrdljivi ovčji hlev in se odpravili v gozd nad Prvimi Dolami pod Mačkov vrh. Tu se je nameraval Dolfe s četo zadržati še nekaj dni, dokler ne pridejo Šmarei in ne obračunajo z izdajalcem Rakajcem. Okrog poldne sem se poslovil od dragih tovarišev in z Ilijo in Vinetujem, ki sta šla v Šmarje, zagazil v celeč proti zahodu: pot nas je peljala mimo logarnice na Javhah, čez cesto med Zdensko vasjo in Hočevjem, pod Ilovo goro in po grebenu Jelovca na Plešivico. Odtod sta Ilija in Vinetu hitela naprej proti Grosupljem, jaz pa sem stopil do Matičetovih-Erjavčovih. Bil sem že teden dni v Ljubljani in se pripravljal na pot v stisko okrožje, kamor so me poslali za sekretarja okrožnega komiteja, ko sem zvedel o nesreči grosupeljske čete. Vest o akciji partizanov na izdajalca Rakajca v Podbukovju na Krki 22. novembra — leta se je v zadnjem hipu malo po sreči, nekoliko po nerodnosti partizanov izmuznil zasluženi kazni — je razkačila generala Robot-tija, komandanta italijanskega okupacijskega korpusa v Ljubljani, saj je bil to po njegovi nedavni jesenski ofenzivi na partizane, ko jih je »povsem razbil in uničil«, prvi znak, ki je zanikal to njegovo trditev. Prav zato je takoj za- ukazal diviziji »Granatieri«, naj preišče in očisti predel Hočevje, Korinj, Krka. Pred dnevi mu je namreč divizija »Isonzo« sporočila, da se je po podatkih zaupnika Rakajca iz Podbukovja na tem območju pojavila »grupa banditove. Čeprav to območje ni bilo v mejah divizije »Isonzo«, je le-ta vseeno v noči s 17. na 18. november z enotami 24. pehotnega polka iz Zagradca in 14. mino-metnega bataljona iz Stične šla na oglede na Korinj, kjer je ugotovila, da so bili partizani neugotovljivega števila v vasi tri dni in da so se to noč umaknili iz vasi v neznani smeri. General Taddeo Orlando, komandant divizije »Granatieri«, je zaupal čiščenje imenovanega območja pristojnim enotam: četi 11. mitraljeznega bataljona iz Velikih Lašč s sodelovanjem granadirjev iz Ribnice in črnih srajc z Grosupljega. Ta grupa je skupno s krajevnimi karabinjerji in drugimi priveski štiri dni čistila predel med Dobrim poljem, Ilovo goro in Krko ter razbila Grosupeljsko četo v njenem taborišču pod Mačkovim vrhom. Turjak Razbita četa — Milan Ličen-čort je padel v patrulji pri Hočevju, Ivana Čamplja-Brica in Antona Zupančiča-Kralja so ujeli — se je spet zbrala pri Matičetovih-Erjavčevih na Plešivici in na njihovem kozolcu ostala dva, tri dni, najverjetneje med 26. in 29. novembrom 1941, da pride spet do sape. S Plešivice je četa odšla v šentjurski rajon in si izbrala zimovališčei v gozdu okrog 1 km od turjaške žage in logarnice na Medvedjici. Ob poti, ki pelje od križpotja pri Zeleni luži s ceste Šenturje—Turjak v Medvedjico, je bila skladovnica tramov; le-te so fantje znosili — da bi zamešali v snegu sled, so delali po gozdu dolge ovinke — do izbrane vrtače, jo prekrili in zgradili toplo zemljanko. četa je ostala v Medvedjici domala ves december, se pomnožila z novimi partizani in v tem času živahno politično delala po vseh okoliških vaseh šentjurskega in turjaškega rajona. Na »sveti večer«, se pravi 24. decembra 1941, so ljudje želeli partizane obdarovati z božičnimi dobrotami in ob tej priložnosti so organizirali množični miting. V Medvedjici se je zbralo okrog 70 ljudi iz šentjurskega in tudi iz ostalih rajonov grosupeljskega okrožja. Drugi dan po mitingu je četa odkorakala preko Plešivice proti Polici in se ustavila v lovski koči na Debelem hribu med Polico in Lipoglavom in ostala tam nekaj dni. Tu se je premaknila v ta predel na nemško-italijanski meji, ker je dobila povelje, da se mora takoj priključiti 2. štajerskemu bataljonu, ki je pravkar pripravljal napad na Litijo. Ta napad se je izjalovil, štajerski bataljon se je vrnil na Dolenjsko na Kremenjek, Grosupeljska četa pa je pripravila akcijo na Perovem. 3. januarja 1942 je oddelek Grosupeljske čete pod poveljstvom namestnika komandirja Janka Rodeta-Ilije pripravil na Perovem pri Grosupljem zasedo patrulji italijanskih obmejnih stražnikov; le-ti so s tovornimi mulami vsak dan prenašali potrebščine z Grosupljega na Polico. Tisti dan so bili v patrulji štirje obmejni miličniki z eno mulo. Partizani so užgali po njih, Italijani so popadali v cestni jarek, tudi mula se je zvrnila, nastala je tišina. Zdaj so bili partizani v dvomu: ali so jih zadeli ali niso? Mitraljezec Ante-Anton Ahlin je mislil da jih je pokosil s svojo zbrojevko, zato je z mitraljezom, preden mu je utegnil Ilija to preprečiti, stekel proti Italijanom. Tedaj pa so se ti spet oglasili: Ante je obležal z mitraljezom prav na sredi med obema položajema in vsa prizadevanja partizanov, da rešijo mrtvega tovariša in strojnico, so bila zaman, zakaj mejni miličniki — le eden je bil težko ranjen — so imeli izza mule dobro kritje, pa tudi z Grosupljega je prišla takoj pomoč* Po napol uspešni akciji na Perovem je Grosupeljska četa odkorakala z Debelega hriba na Plešivico in nato čez čušperk v vas Vodice, kjer se 6. januarja 1942 priključi 2. štajerskemu bataljonu; le-ta je prišel s Kreme-njeka, da med potjo v zimovališče na Pogledu nad Lipoglavom napade italijansko postojanko na Turjaku. Napad na Turjak je bržčas pripravila komanda Grosupeljske čete, saj se je tako rekoč ves december držala v Medvedjici v neposredni bližini Turjaka, imela tesne stike s tamošnjimi aktivisti in je lahko tako zbrala naj podrobnejše podatke o stanju in položaju turjaškega italijanskega garnizona. Na Turjaku je bila takrat karabinjerska postaja s šestimi karabinjerji in oddelek 11. mitraljeznega bataljona s sedežem v Velikih Laščah. Predvideno je bilo, da bodo partizani z manjšim delom bataljona napadli karabinjersko postajo, z večjim pa barake z vojsko. Bilo je dogovorjeno, da jih bodo turjaški terenci počakali ob določeni uri na cesti pri kapelici pod vasjo Gradež in jih odpeljali na položaje. Turjaški aktivisti pa so se, tako vse kaže, v zadnjem trenutku ustrašili, se umaknili v Podturjak in pustili partizane na cedilu, štajerski bataljon z Grosupeljsko četo je prišel ob določeni uri na dogovorjeno mesto, tam nestrpno čakal uro, dve, potem pa se z nepopravljivo zamudo in tako rekoč na slepo odpravil proti Turjaku. V takšnih nugodnih okoliščinah ni imel ta napad, seveda, nobenih izgledov za uspeh. Tako je bila tudi ta zadnja akcija Grosupeljske čete — z napadom na Turjak se njena samostojna zgodovina konča — zelo nesrečna in ji je zadala preboleč udarec, še celo, ker napad ni uspel. Komandirju Dolfetu Jakhlu je ročna bomba ranila nogo, prenesli so ga v Medvedjico in tam je čez dva dni umrl zaradi zastrupljenja; politični komisar Ivan Kovač-Vanja je dobil strel v glavo in je ostal na Turjaku, zakopan v snegu.** * Štab XI. armadnega korpusa je obvestil 3. I. 1942 ob 16,30 o tem spopadu na Perovem nadrejeno komando s tole depešo: »25 upornikov je napadlo patruljo 4 mejnih stražnikov, ki so takoj odgovorili. Naše izgube: 1 težko ranjen; sovražnikove izgube: 1 mrtev v jugoslovanski obleki s šlemom z rdečo zvezdo, opasačem s pištolo in busolo; zaplenjen puškomitraljez. Banda razbita, čiščenje negativno.« ** O partizanskem napadu na Turjak je obvestil štab 11. mitral jeznega bataljona iz Velikih Lašč XI. korpus v Ljubljani s tole depešo: »V noči na 7. L ob 2,30 je banda okrog 150 upornikov v dveh grupah napadla istočasno postajo kraljevih karabinjerjev Turjak (jakost 6) in bivak mitraljezcev tega bataljona. Kljub ognju mnogih puškomitraljezov, ponovnim pozivom na predajo — 1 mitraljezec mrtev, 1 ranjen. Karabinjerji so metali S strehe bombe, da bi preprečili vdor, ranjen brigadir. Potem čiščenje, izvedla ga je četa 11. mitralj. bat. in četa 3/1 polka, ubili so enega ranjenca, ko je poskušal bežati. — Komandant bataljona: major F. Bis-santi.« Grosupeljska četa 27 Po boju na Turjaku v noči 6./7. januarja 1942 je Dolenjska ostala skoraj tri mesece tako rekoč brez partizanov. Pokrita z razkošno snežno odejo se je zdela povsem tiha in zapuščena, odmaknjena od vseh velikih dogodkov tistih dni. Toda to je bila le tišina pred viharjem. S prvimi pomladanskimi sapami 1942. leta je prišla tudi čudežna partizanska pomlad. DVAKRATNI NAPAD 18. DIVIZIJE NA ŠMARSKA TUNELA Metod Mikuz Verjetno ni potnika, ki se vsak dan ali slučajno pelje skozi šmarska tunela, da bi se spomnil, da je letošnje poletje minilo že četrt stoletja od dveh zanimivih napadov 8. in 9. brigade 18. divizije NOV in POJ na oba tunela. Prvi je bil napaden prvi tunel (šteto od Šmarja) v noči od 26. na 27. julij 1944, drugič pa je bil na vrsti drugi tunel in to v noči od 13. na 14. avgust 3944. Prvi napad je bil delno uspešen in je bil tunel močno pokvarjen, drugi napad pa je bil neuspešen in zvezan še z zelo velikimi žrtvami. Poudariti pa je treba, da sta bila oba napada že sestavni del velikih ofenzivnih akcij na komunikacije v tako imenovani Ljubljanski pokrajini, ki naj bi kar se le da onemogočile hitro premikanje sovražnikovih sil in vojnih potrebščin. Ne smemo pozabiti, da je bila v tistem času tudi Ljubljanska pokrajina že zaledje dveh velikih svetovnih front, vzhodne in italijanske in da je za Nemce postajal nemoteni promet tudi v Ljubljanski pokrajini vedno bolj življenjskega pomena. Ali povedano nekoliko drugače: uničenje komunikacij tudi v Ljubljanski pokrajini je postajala iz dneva v dan pomembnejša postavka v vojnih načrtih zlasti angloameriških zaveznikov, katerih vrhovni komandanti so neprestano pritiskali preko vrhovnega štaba NOV in POJ na slovenski glavni štab, naj prav tej aktivnosti posveti kar največjo pozornost. Teh nekaj uvodnih besedi je bilo potrebnih, ker bi lahko kdo le pomislil, čemu toliko žrtev za en sam šmarski tunel, kajti usoda 2. svetovne vojne se je reševala na svetovnih bojiščih. To je res le po eni strani, po drugi strani pa je treba zelo poudariti, da so bila vsa svetovna bojišča zelo odvisna od svojih zaledij in da še dolgo časa ne bo pravilno ocenjena velika vojaška pomoč, ki jo je s svojim zaledjem nudila svojim zaveznikom prav NOV in POJ. Treba je reči tudi to, da se bomo ob opisovanju napada na 2. šmarski tunel sreča-vali s stvarmi, ki so bile že po takratnih ocenah našega glavnega štaba vojaške napake in da so prav te terjale tudi žrtve. Toda z vojaškimi, predvsem pa partizanskimi strateškimi in taktičnimi napakami je že tako, da se mora ob njih vsak vojaški strokovnjak vprašati, kaj bi storil v istih okoliščinah on sam. Morda bolje, lahko pa tudi slabše. Zato sem daleč od tega, da bi pri opisovanju obeh zanimivih vojaških dejanj 18. divizije skušal kakor koli omalovaževati velike zasluge takratnih vojaških višjih in nižjih komandantov in političnih komisarjev. Res pa je tudi, da bi bilo nič manj napačno, če bi te napake enostavno zamolčali. Četrt stoletja bo že kmalu po teh »šmarskih dogodkih« in menda res ni več človeka, ki bi verjel, da partizani niso delali tudi napak. O obeh akcijah, zlasti o drugi, imamo na razpolago veliko partizanskih originalnih dokumentov, pa tudi sovražnikovih, to je domobranskih, ne pa tudi nemških. Kljub temu bo zelo težko oblikovati pravo podobo, ker se dokumenti med seboj ne ujemajo vselej. Je pač človeško, da skuša vsak svoje napake le omiliti, res pa je tudi, da je bila druga akcija tako silno dramatična in polna dogodkov, da jih je bilo že takrat nemogoče vse natančno opisati in zapisati. 1. Napad v noči od 26. na 27. julij 1944 V svojih rednih tedenskih poročilih je poročal glavni štab NOV in POS 22. julija 1944 centralnemu komiteju komunistične stranke Slovenije, da manevrira VII. korpus NOV in POJ z glavnimi silami okrog sovražnih postojank v bližini Ljubljane (Stična, Grosuplje, Škofljica in Velike Lašče) z »glavno nalogo porušiti šmarski tunel«. Po oceni takratne partizanske obveščevalne službe so bile v bližnjih postojankah šmarskih tunelov tele sovražne (v glavnem domobranske) sile: Pijava gorica 200 mož, Škofljica 50, Zalog 100, Lisičje 30, Šmarje 70, Mali vrh 50 in Grosuplje 250. Dne 26. julija je ob 5. uri zjutraj odšla 8. brigada in minerska četa 9. brigade (okrog 300 borcev) s 25 mulami, ki so nosile okrog 2.000kg eksploziva 808 na dolgo pot: žvirče—Korinj—Hočevje — čez železnico med Zdensko vasjo in Cušperkom — Vodice—Vel.Lipljenje—Zmuc—Vrbičje, kjer je v gozdu počakala do večera. Od tod sta odšla 1. in 2. bataljon na Hudo Polico—Pucihar— Gajniče, kamor sta prišla ob 10. uri zvečer, 3. bataljon pa je odšel čez Drenik proti Pijavi gorici in Zalogu. Naloga prvih dveh bataljonov je bila pregnati sovražne zasede pri in nad 1. šmarskim tunelom (šteto od Šmarja), zavarovati akcijo proti Šmarju in Škofljici, z minerskim vodom pa zaminirati tunel ter progo proti Šmarju in Škofljici, dočim je bila naloga 3. bataljona blokirati Zalog in Pijavo gorico z demonstrativnim napadom. šlo je torej za izrazito partizansko akcijo: nenaden udar in umik, predpogoj za uspeh pa je moralo biti popolno presenečenje sovražnika! Po partizanskih dokumentih so partizani ob 2.15 (27. julija) jurišali na zasede in jih pregnali in tako omogočili minercem miniranje obeh izogibalnih niš 50 metrov od vhoda, v kateri so vložili po 1.000 kg eksploziva. Mine so vžgali ob 3.20, silovita eksplozija je naredila velik lijak na tunelovem stropu in pesek ter kamenje je zasulo progo in tunel. Toda, tunel ni bil za dolgo onesposobljen. Po akciji, ki je torej po učinku le delno uspela in v kateri so imeli partizani enega ranjenega in enega pogrešanega, se je kolona povsem v redu umaknila v Suho Krajino. Zelo natančna so domobranska poročila in to tem lažje, ker so ujeli komisarja minerskega voda (kako in zakaj, ni povedano). Domobranci iz Šmarja in Malega vrha poročajo, da se je domobranska patrola z Malega vrha spopadla s partizani pri Gajničah že ob enih zjutraj in da se je morala zaradi premoči umakniti. Fartizani so zasedli položaje nad tunelom in obstreljevali Mali vrh in Šmarje. Ze ob 1.30 je domobranski poveljnik v Šmarju iskal telefonsko zvezo z Grosupljem, a ta je bila celo uro zasedena z Ljubljano in je zato mogel šele ob 2.30 prositi železniški vod na Grosupljem, naj ukaže oklepnemu vlaku štev. 1 na Škofljici, naj se premakne k predoru in obstre- Šmarje z okolico ljuje partizane. Vlak se je res premaknil, a pri čuvajnici ob cesti Škofljica— Tlake so ga partizani napadli in oklepnik jo je urno popihal nazaj na Škofljico, šele po eksploziji (po 3.30) se je približal tunelu in partizani so se morali urno umakniti ter niso utegnili razstreliti vsega eksploziva ali ga odnesti s seboj. Ob 4.45 je privozil tudi oklepni vlak štev. 2 iz Grosuplja, za partizani pa je bila poslana močnejša patrola, ki je tudi ujela omenjenega tovariša. 2. Napad v noći od 13. na 14. avgust 1944 Rekli smo že, da je bila ta akcija neuspešna, čeprav sta bili to pot dve brigadi, 8. in 9. Porušen bi moral biti 2. tunel, predpogoj zato pa seveda, zavzetje domobranskega oporišča nad tunelom nad Malim vrhom. Rekonstrukcija te akcije je zelo zamotana zaradi nasprotujočih si dokumentov in zelo hude so bile žrtve, zlasti na povratku obeh brigad. Poglejmo si najprej, kako je ta ponesrečena akcija odmevala v štabu VII. korpusa pa tudi v glavnem štabu. Štab VII. korpusa je 25. avgusta v posebni naredbi poudaril, da so enote 8. in 9. brigade utrpele velike izgube v moštvu in orožju zaradi slabega nevojaškega vodstva poveljujočega kadra. Zato je štab degradiral komandanta in komisarja obeh brigad ter pomočnika komisarja 9. brigade ter jih postavil pred vojaško sodišče, istočasno pa je izrekel strogi ukor komandantu 18. divizije in degradiral v. d. komisarja divizije in načelnika štaba. Glavni štab je 10. septembra poročal vrhovnemu štabu, da je bila ta akcija velik neuspeh (33 mrtvih, 131 ujetih in pogrešanih), da je sovražnik verjetno vedel za napad in je postavil svoje enote na najbolj verjetnih krajih povratka naših enot iz akcije. Danes, ko so nam vsaj delno znani tudi sovražnikovi dokumenti, moremo reči tole: nesrečo je v glavnem zakrivilo dvoje. Prezgodnja ponovitev v bistvu iste akcije (slabe tri tedne po prvi) in podcenjevanje sovražnika, da ne bo tako izredno hitro reagiral že na prve vesti o ponovnem približevanju večje partizanske enote proti Ljubljani. Upoštevati moramo tudi goli in nesrečni slučaj, da so Nemci med akcijo ujeli intendanta divizije in so zato mogli skupaj z domobranci postaviti kar se le da uspešne zasede in zapore našim enotam, ki so se umikale iz že itak ponesrečene akcije. Zaradi ponesrečeni; akcije je bil začetek oktobra odstavljen tudi komandant VII. korpusa. Poskušajmo sedaj rekonstruirati napad na drugi šmarski tunel. Najbolj je še iz dokumentov jasno to, da je imela 8. brigada nalogo napasti Škofljico, 9. pa uničiti tunel. Partizanska zvijača v načrtu naj bi bila ta, da bi 8. brigada začela prva napadati Škofljico in bi tako pritegnila vso sovražnikovo pozor nost. To se pa ni zgodilo. Skoraj po isti poti kot prvič je partizanska kolona dveh brigad z minerei prišla 13. avgusta na Velike in Male Lipljenje. Od tod je odšla 8. brigada (po spisku 448, na mestu 352 borcev) ob osmih zvečer iz M. Lipl.jenj mimo Šent jurja in Bičja na Hudo Polico in od tod mimo Puciharja v Tlake. Po približno isti poti je odšla nekoliko kasneje tudi 9. brigada (po spisku 552, na mestu 471 borcev). S seboj sta imeli baterijo dveh protitankovskih topov (32 mož). Akcije se je udeležil tudi celotni štab 18. divizije. Ambulanto 9. brigade so z zaščito pustili na Hudi Polici. Po načrtu so imele enote 8. brigade tele natančnejše naloge: 1. bataljon napad na Škofljico, 2. bataljon postaviti zasede proti Ljubljani, Zalogu in Pijavi gorici, 3. bataljon pa je bil v Tlakah v rezervi in za zaščito baterije. Elnote !). brigade so imele tele naloge: 1. bataljon z eno četo postaviti zasedo proti Šmarju, z eno četo pri čušperku (ta je varovala prenos eksploziva preko proge), z eno četo pa varovati minerski material po poti. Drugi bataljon je imel nalogo napasti postojanko na Malem vrhu iz Tlak, tretji bataljon pa napasti isto postojanko po grebenu nad drugim tunelom in ko bi bila postojanka uničena, naj bi pomagal minercem opraviti njihovo delo. Po načrtu bi morala 8. brigada začeti napadati Škofljico takoj po polnoči od 13. na 14. avgust, pol ure za tem pa 9. brigada. Toda del partizanskih dokumentov trdi, da je začela napadati šele z dveurno zamudo in to za napadom 9. brigade, kar »je omogočilo sovražniku, da je prišel za hrbet 9. brigadi«. Domobranski dokumenti ne omenjajo napada na Škofljico, pač pa, da so začeli partizani obstreljevati Mali vrh že kmalu po polnoči, ob 2.30 pa so izvršili več zelo močnih jurišev na postojanko na Malem vrhu. Partizanski dokumenti tudi trdijo, da je 8. brigada še vedno iskala Škofljico, ko je 9. že začela napadati in je ena njena enota celo napadla ambulanto 9. brigade na Hudi Polici. To nam pove, da ni bilo reda že pri maršu iz obeh Lipljenj do Tlak, nekateri partizanski dokumenti pa izrecno trdijo, da je 8. brigada na tej poti večkrat zašla, ker je imela slabe vodiče. Akcija sama se je — po partizanskih dokumentih — razvijala nekako takole: 8. brigada: 1. bataljon je napadel Škofljico, iz katere se je sovražnik umaknil v velik bunker pod gradom Lisičje, katerega ni bilo mogoče zavzeti: 2. bataljon je varoval akcijo z dvema četama proti Ljubljani, z eno pa proti Pijavi gorici in proti Zalogu; 3. bataljon (rezerva) ni stopil v akcijo, ker za to ni bilo več časa. 9. brigada: Od 1. bataljona je bila v boju samo 1. četa, ki je nekaj časa zadrževala domobranec od Šmarja, a se je morala zaradi premoči umakniti. Glavno težo napada je nosil 2. bataljon, ki je jurišal iz Tlak po hudem strmem bregu proti Malem vrhu. Zavzel je dva bunkerja in utrjeno hišo. Pri prvem jurišu na glavni bunker so prišle enote sicer do žičnih ovir, a pri tem je bilo ranjenih 12 bombašev. Tudi ponovni juriš je bil odbit, nato pa je privozil oklepni vlak iz Grosuplja in začel obstreljevati partizanske položaje. Ker se je začelo daniti, se je bataljon umaknil. Nejasno pa je opisana akcija 3. bataljona. Izgleda, da je ta prišel iz Tlak in mimo Razdrtega na položaje prej, preden je začel napadati 2. bataljon. Poročilo pravi, da se je Malemu vrhu približal še preden se je začelo streljanje, ko pa je privozil oklepni vlak, se je umaknil. Kakor koli že, akcija ni uspela. Oglejmo si sedaj povratek, ki je bil seveda izredno težak in zvezan s hudimi žrtvami. Do prvega spopada z domobranci in Nemci na Hudi polici je - po takratni analizi operativnega oddelka glavnega štaba — še nekam šlo, za tem pa, kot pravi komandant 18. divizije »nismo imeli več pregleda nad brigadama in so bataljoni šli vsak v svojo smer«. Po analizi glavnega štaba je bil dan znak za umik iz akcije ob 3.45, torej, ko se je že zdanilo. Iz Tlak sta se umikali nepopolni 8. in 9. brigada s štabom divizije skupaj in predhodnica te enote se je pri Hudi Polici spopadla s sovražnikom, štab divizije je odločil, naj se približa Hudi Polici 8. brigada z desne in 9. brigada z leve strani, v sredi pa naj bo artilerija. Nato so dobile enote 8. brigade ukaz napasti Hudo Polico, nato pa se priključiti enotam 9. brigade. Juriš bataljona 8. brigade v vas je bil sicer uspešen in sovražnika so pregnali na kote nad vasjo, toda s tem so partizani izgubili tudi zvezo s štabom obeh brigad. Na Hudi Polici se je še enkrat zbralo okrog 300 borcev, ki so znova poskušali zavzeti višine nad vasjo, toda zaman. Nujen je bil torej preboj — in kdor pozna Hudo Polico in njeno okolico — spočetka in še kasneje po sami čistini. V glavnem sta se na začetku prebijali dve grupi (oba topova je zajel sovražnik v vasi), grupa v. d. komisarja divizije z ranjenci proti Zg. Blatu in grupa komandanta divizije iz Hude Police in preko kot 394 in 474 (nad Pecami) in nato med Kobiljekom in Malo vasjo proti Šentjurju. Tako so se izoblikovale tri smeri preboja: proti Golem, proti Ilovi gori in proti Suhi krajini. Po takratnih uradnih partizanskih dokumentih so ti preboji terjali 34 mrtvih, 156 pogrešanih, 1 ranjenega in 24 ujetih). Tu smo podali le nekakšno splošno takratno analizo operativnega oddelka glavnega štaba, odmikanje in umikanje posameznih enot pa je bilo seveda znatno težje in bolj komplicirano. Pravo partizansko prebijanje in le temu se imamo zahvaliti, da se je rešila glavnina obeh brigad. Vsaka regularna enota ne vem kakšne in katere redne in kako dobre vojske bi se v takih okoliščinah enostavno predala. Poglejmo si sedaj odmikanje in prebijanje posameznih partizanskih enot. 8. brigada: 1. bataljon se je z dvema četama prebijal od Hude Police preko zased proti Smerjenom, kjer so se zbrali še ena četa 2. bataljona in nekaj enot 9. brigade ter se nato skupaj prebijali čez Vino in Drenik ter čez cesto Škofljica—Turjak in prišli ob 4. uri popoldne 14. avgusta na Golo. 2. bataljon se je z dvema četama umikal proti Zgornjemu Blatu, kjer je ob petih zjutraj padel v zasedo, se nato prebijal proti Smerjenom in Rogatcu, kjer je znova padel v zasedo, iz katere pa se je srečno prebil na Gradišče in čez cesto na Golo. Ena četa, ki je bila v zasedi proti Zalogu, se je od Hude Police srečno prebila proti Smerjenom k 1. bataljonu. 3. bataljon je spremljal baterijo do Hude Police, kjer je s pomočjo topov in nekaterih enot 9. brigade pregnal sovražnika iz vasi in se je nato pod vodstvom komandanta divizije še z nekaterimi enotami prebijal proti Šentjurju, prišel ob dveh popoldne na Rožnik in od tod v noči od 14. na 15. avgust na Golo. 9. brigada: 1. bataljon (rezerva) je ob povratku na Hudo Polico s 1. in 2. četo junaško jurišal s 3. bataljonom 8. brigade na Hudo Polico, nato pa se je prebijal proti Rogatcu in se prebil na Golo. 2. bataljon se je umikal z ranjenci iz Tlak na Hudo Polico; tu je skupaj s 1. bataljonom in 3. bataljonom 8. brigade pregnal sovražnika iz vasi in se je nato v skupini komandanta divizije prebijal v smeri Bičje—Ponova vas—Rožnik—Vodice in nato na Golo. 3. bataljon je bil najmanj aktiven. Ena četa se je umaknila v Tlake in nato z ostalimi enotami proti Hudi Polici, dve četi pa sta si — po partizansko — izbrali dolgo pot od Malega vrha mimo Lipoglava, visoko nad Grosupljem proti Ilovi gori in nato preko Suhe krajine v sestav brigade na Golem 17. avgusta. Največ izgub sta imeli torej obe brigadi pri prebijanju od Hude Police. Po takratnih podatkih je imela 8. brigada enega ranjenega in 29 pogrešanih, 9. brigada pa 32 padlih, 24 ujetih, 12 dezerterjev in 55 pogrešanih. Kot že rečeno, sta se obe brigadi zbrali na Golem, od koder sta že 16. avgusta napadli Lavrico! Ko je 11. oktobra 1944 glavni štab (častno oficirsko razsodišče) zasliševal komandanta 18. divizije, seveda ni mogel vedeti tega, kar vemo danes s po- močjo ohranjenih domobranskih dokumentov. Oglejmo si najprej vprašanje predsednika tega razsodišča generala Avšiča, nato odgovore komandanta 18. divizije Dakija in nazadnje še domobranske dokumente. General Avšič je postavil polkovniku Dakiju v glavnem tale vprašanja. 1. Zakaj ni bila akcija zavarovana dvakrat in zato postavljena kaka naša enota nekje med Grosupljem in Turjakom, ki bi držala odprto pot za umik? 2. Zakaj so jurišali od Hude Police po čistini? Na to je Daki odgovoril, da je na tem prostoru postavil divizijsko obveščevalno četo in brigadne obveščevalne vode, ki naj bi ga sproti obveščali z raketami o gibanju sovražnika. Dalje je Daki povedal, da je domobranski bataljon odšel iz Višnje gore že zvečer, česar mu obveščevalna služba ni povedala. Drugih enot, razen močne zasede na Hudi Polici ni bilo moč postaviti, ker jih niso imeli. Dalje je povedal, da je 8. brigada pomagala 9., ko se je ta zapletla v boje na Hudi Polici in se prebijala na Golo. Glede preboja po čistini je Daki odgovoril, da se drugod ni bilo mogoče prebijati. O tem, kje so bili obveščevalci in zakaj niso ničesar poročali, nam dokumenti ne poročajo ničesar. Prav tako tudi ne, kje je bila 3. četa 1. bataljona 9. brigade, o kateri vemo, da bi morala biti nekje nad Cušperkom, torej za hrbtom domobranskih in nemških enot. Tako je operativni oddelek glavnega štaba menil, da so bili vzroki našega neuspeha: dobra sovražnikova obveščevalna služba in zapora smeri našega povratka, sovražnikov oklepni vlak, ki je bil skrit v prvem šmarskem tunelu (!) in trije sovražnikovi jurišni bataljoni ter napaka, da naše enote niso zasedle tudi črte Gradišče—Smerjene, blokirale Pijave Gorice, Zaloga in Grosuplja in postavile zased na Kobiljeku, Spodnji Slivnici in pri boštanjskem gradu. O glavnem vzroku našega poraza smo pravzaprav že govorili. Tudi če bi Daki postavil vse zgoraj omenjene zasede, bi le s težavo reševal naše enote, kajti sovražnikove sile, ki so se pojavile za hrbtom brigad, so bile razmeroma velike: višnjegorski ali 3. domobranski bataljon, okrepljen s 15. četo in deli 26. in 27. čete z Grosuplja in novomeški ali 4. udarni bataljon, okrepljen j5 domobransko enoto iz Šmarja. Ker je vso akcijo vodil SS policijski stotnik Schumacher, so bile navzoče tudi SS policijske enote, za katere pa števila ne vemo. Reči moramo, da so sovražnikove sile po številu prekašale naše, saj sta bila samo domobranska bataljona po številu enaka našima brigadama. Dejstvo je, da je sovražnik že zgodaj popoldne 13. avgusta vedel za pohod naše enote in že zgodaj zvečer za našo koncentracijo v obeh Lipljenjih. Zato je z naglico koncentriral vse razpoložljive sile na Grosupljem. Za začetek napada je izvedel šele iz poročila postojanke iz Šmarja, kmalu po polnoči 14. avgusta, za cilj napada in kdo napada pa šele ob 4.30, ko je Schumacher-jeva enota pri Velikih Lipljenjih ujela nič hudega slutečega intendanta 18. divizije, ki se je peljal z vozom. Ker Schumacher spočetka ni vedel, kaj partizani nameravajo, je odšel s svojo enoto in novomeškim bataljonom, (stotnik Meničanin) ob 0.30 dne 14. avgusta iz Grosuplja v smeri Ponova vas—Šent-jurje—Veliko Lipljenje, drugo kolono, višnjegorski bataljon (stotnik Stamen-kovič) pa je pustil na Grosupljem in ji je po vesteh o začetku napada po radiu ukazal ob dveh zjutraj udariti iz Grosuplja preko Sel na Hudo Polico. Ta druga kolona je na Hudi Polici zadela najprej na partizansko zasedo, kmalu zalem pa na enote, ki so se vračale iz akcije. Stamenkovičeva enota je zavzela Hudo Polico, nato so jo naše enote vrgle na višine nad vasjo, katerih pa kljub trikratnemu jurišu niso mogle zasesti. Ko je Stamenkovio opazil prebijanje Dakijeve skupine, je prodiral za njo in »kdor se ni hotel predati, je bil potolčen«. Do kod in do kdaj je Stamenkovič zasledoval to skupino, kateri je prizadejal hude izgube, ni jasno. Na Schumacherjev ukaz se je obrnil nazaj proti Hudi Polici, Dreniku in Vinu in tam dobil zvezo s Schumacherjevo skupino oziroma novomeškim bataljonom. Kaj pa Schumacherjeva skupina? Po nesrečnem incidentu pri Velikih Lipljenjih je postalo Sohumacherju znano skoraj vse, zato je ukazal narediti veliko zaporo na črti Cerovo—Kobiljek—Šentjurje—Rogatec—Sv.Peter. Enote so zasedle to črto do šestih zjutraj in kolikor se Dakijeva enota ni že prej prebila, oziroma ušla Stamenkovičevemu zasledovanju, je doživela izgube; prav ob tej črti. Po domobranskih podatkih naj bi Stamenkovičeva skupina pobila 50 partizanov in 20 ujela, sama je imela 1 ranjenega, Schumacherjeva skupina pa je pobila 35 partizanov in 1 partizanko ter jih 23 ujela, sama pa je imela enega mrtvega od lastnega orožja. S te črte je začel Schumacher skupaj s Stamenkovičevo skupino ob 8.45 čistiti teren proti Šmarju, kamor je prišel ob 12.30. še o oklepnem vlaku: Ta je po domobranskih podatkih rešil posadko na Malem vrhu. Pripeljal je v kritičnem trenutku z Grosuplja nekako do mostu, pod katerim teče danes avtostrada in začel obstreljevati naše položaje pod Malim vrhom. Domobranci so želeli, da bi zapeljal še preko drugega tunela do kapelice pri vasi Reber, od koder bi bil njegov ogenj še uspešnejši. Toda na to ni pristal nemški podoficir, poveljnik oklepnega vlaka. Tako smo na kratko pregledali razvoj dveh izrazitih partizanskih akcij v neposredni bližini Ljubljane, ki sta zelo razgibali sovražnika in ga prisilili, da je poslej stalno držal še večje sile na področju okrog obeh tunelov. S tem je seveda omogočal našim enotam uspešnejšo obrambo stalnega osvobojenega ozemlja v Beli Krajini. PADEL JE MED PRVIMI TALCI Fr. Adamič Sredi tridesetih let so se študentje iz okolice Stične in Višnje gore zbirali okoli mladega, tedaj brezposelnega inženirja kemije Ludvika Pedrana. Že leta 1932 je skupaj z Mirkom Pušljarjem iz vasi Hudo, Jožetom Rusom iz Višnje gore, Milanom in Viljemom švaljem iz Ivančne gorice ter Edo Turnherjem iz Višnje gore ustanovil študijski (filozofski) krožek, v katerem so preučevali krajevne razmere, marksizem in druga ideološka gibanja doma in po svetu, gojili glasbo in družabnost ter vse do konca stare Jugoslavije občasno prirejali sestanke, javne pogovore in izlete. Kasneje se je krožku pridružilo še več študentov in podeželskih izobražencev. Iz tega gibanja se je razvila leva smer v sokolski organizaciji, nekateri člani študijskega krožka pa so že poleti 1941. leta organizirali stiski okrožni odbor osvobodilne fronte. Ludvik Pedran se je rodil 29. julija 1900 na Hudem pri Stični. Njegov oče Aleksander (1841—1913) je bil grajščak in potomec družine, ki je sredi 18. stoletja dobila plemiški naslov pl. Fedransberg in je bila do izgradnje dolenjske železnice zakupnik pošte na odseku Višnja gora—Trebnje. Ludvikova mati, Ida roj. Pour (1864—1951) je bila hči Ludvika Pourja, grajščaka in avstrijskega polkovnika v Brinju pri Grosuplju. Ludvik Pour je bil pred sto leti srenjski odbornik in (prvi) župan v Grosupljem in je aprila leta 1869 med drugim podpisal vabilo in proglas za Tabor v Vižmarjih, ki je bil 17. maja istega leta. Ludvik Pedran je obiskoval prvi razred ljudske šole v Stični (1906/1907), nadaljnje razrede pa na Ledini v Ljubljani (1907/1911). Leta 1911 se je vpisal na realko v Ljubljani, kjer je končal štiri razrede. V tem času se je vključil v gibanje narodnozavedne srednješolske mladine in v društvo Preporod ter iz priimka izbrisal plemiški naslov Fedransberg. Zaradi tega so ga poslali v peti razred realke v Baden pri Dunaju (1915/1916); nadaljne razrede je končal v Wiencr Neustadtu in tam 10. julija 1918 maturiral. Zaradi svoje vseslovanske orientacije se je jeseni J 918 upisal na Karlovo univerzo v Pragi, kjer je diplomiral za inženirja kemije v aprilu 1924. Njegovo prvo delovno mesto je bilo v Tovarni kvasa v Zagrebu, nato je večkrat menjal službeno razmerje, ker se je pridružil sindikalnemu gibanju in ker so mnoga podjetja zaradi krize odpuščala tudi vodilne tehnične strokovnjake, predvsem družbeno in narodno zavedne Slovence. Medtem je služboval še v Tekstilni v Kočevju, v Tovarni kvasa v Mengšu, v tovarni Motvoz in platno d. d. Grosuplje in Chemolabor v Ljubljani ter od leta 1930 do 1932 V tovarni in rudniku za pridobivanje solitra v Chille. V 18 letih je bil skupno 6 let brez dela. Zato se je tudi vpisal na filozofsko fakulteto, kjer je poslušal temeljno filozofijo, psihologijo in sociologijo. Socialistično literaturo je spoznal že v Pragi, kjer se je spoznal tudi z nekaterimi jugoslovanskimi marksisti. Svojo javno pripadnost materialističnemu svetu in kulturi je izjavil in potrdil z izstopom iz katoliške vere. Zadnja leta je živel v Idrijski ulici v Ljubljani, kjer so ga kot ilegalca pod imenom dr. Dolfe Zoreč dne 22. maja 1942 Na Mivki aretirali in po enem tednu dne 29. maja istega leta ustrelili za talca. Ludvik Fedran je bil mirnega značaja, visoke postave in uglajenega nastopa, tih in navadno zaprt vase, toda do svojih prijateljev in sodelavcev izredno prijazen, tovariški in do mlajših pozoren kot skrben oče in učitelj, humanist in demokratično usmerjen izobraženec. Njegova človeška podoba izžareva tudi iz ohranjenih pisem na smrt obsojenega talca. Jugan in Vesna, otroci! Vama bi hotel napisati VSe najlepše, kar moreni. Veselil sem te Vajinega odraščanja. Veselje mi je spomin na urice, ko smo se sknpaj igrali in pogovarjali. Toda premajhna sta, da hi se me spominjala. Hotel sem Vama biti prijatelj, ne. v veselih urah, ker takrat me ne bodeta rabila, ampak v najtežjih trenutkih Vajinega življenja, ko je vsaka prijazna beseda blagodat in vsak nasvet zaklad. Okorne besede niso izrazile, kar sem hotel. Naj Vama naša mamica izroči pismo, ko bodeta tako velika, da ga bodeta razumela. Lepo, lepo Vaju pozdravlja Vajin oie Ludvik Viri: Za prikaz podobe Ludvika Fedrana sem uporabil zelo malo ohranjenih listin, matične knjige in živa pričevanja, predvsem pa družinski arhiv, ki ga hrani vdova Minka roj. Kračman v Ljubljani, Ane Ziherlove 4 in lastne spomine na Ludvika Fedrana. PESNIŠKA OSEBNOST ANE GALETOVE Milan Dolgan Ana Galetova se je rodila 27. aprila leta 1909 v Grosupljem. Rojstna hiša ima zdaj številko 1. Oče, France, doma s kmetije, je bil kretnik pri železnici, zraven je obdeloval posestevce. »Ni pil ne kadil; le dom, otroci, kravica v hlevu, kanarček pa vrtnice ...« pripoveduje Anina sestra. Preživel je Ano, umrl je leta 1959. Mati, Frančiška, rojena Žitnik, tudi doma s kmetov (»Moja mama je stroga kmetica,« piše Ana), je bila šivilja in je gospodinjila. Umrla je leta 1930, kmalu potem ko je Ana nastopila učiteljsko službo. Bila je peti otrok in peta hči. Odtod naslov avtobiografske povesti Peto kolo. Sesti in zadnji je bil Jože. Jože Gale je poznan gledališki in filmski režiser; Anina sestra Minka je učiteljica. štiriletno so oddali v Ljubljano; stric, očetov bratranec, je bil ostal po smrti svojih otrok sam z ženo; vzela sta Ančko. Postala je edinka in meščanka. Živela je udobno, tako ji ne bi bilo pri starših, sestrah in bratu, vendar se ni mogla prilagoditi, umiriti. Pri teti v Ljubljani je živela osem let, do 1921. V tem času so bili svetovna vojna, velik preobrat ob razpadu Avstro-Ogrske, revolucionarni nastopi delavcev. Anica se je izbrano šolala: obiskovala je zasebno dekliško osemrazred-nico v Lichtenthurničnem zavodu, nato realno gimnazijo in Glasbeno Matico. Dvanajstletno gimnazijko je mučilo domotožje. Odločala se je za poklic učiteljice: »...kot bi iz daljne vasi rasle ročice in krik: Naša!« (Peto kolo) Ana se je vrnila k staršem. Poslali so jo v Kočevje, kjer je, bivajoč v samostanu, obiskovala ter dovršila drugi in tretji razred dekliške meščanske šole. Tako v Kočevju kot v Ljubljani so učitelji opazili Anin dar za deklamiranje in nastopanje. V Kočevju je igrala na odru. Dom ni več zmogel vzdrževalnine za internat. Ano so poslali spet v Ljubljano, k neki drugi, revni teti. Pri uršulinkah je končala četrti razred meščanske šole. štiri leta (1924—1928) je obiskovala ljubljansko učiteljišče, vozeč se zjutraj z vlakom iz Grosupljega in vračajoč se zvečer — dijak vozač. Skromno oblečena, večkrat lačna, šolskih knjig si ni mogla kupiti, saj je takrat oče šolal v Ljubljani tri otroke. Spremenljive okoliščine, ki je v njih preživljala tri otroke, so prispevale, da je bila občutljiva, ostra in da so se v njej tolkla nasprotja. Ko je Ana obiskovala učiteljišče, sta bila dijaka naslednjega letnika Edvard Kardelj in Fran Kimovec. Ana je v času šolanja živela v zelo razgibanem okolju, kot pozneje dolgo ne več. Ohranjeni dokumenti pričajo, da je svoje intelektualne in organizacijske sposobnosti vlagala v čisto umetniško dejavnost in da v političnih ter filozofskih krožkih najbrž ni sodelovala. Značilnost njenega življenja in dela, tako poklicnega kot literarnega, je samostojnost in izvirnost. Negovala je svobodo svoje osebnosti in svobodni miselni svet. Kot da se pripravlja za nekaj velikega, za neko vodstvo. Na učiteljišču in kasneje pa se poleg mladostnega ponosa, vere vase in pronicljive kritičnosti kaže tudi Anina razdvojenost, negotovost in samokritičnost. Anini pesniški prvenci so ohranjeni v zapuščini. Datirani so z letoma 1923 in 1924, torej je Ana začela pesnikovati pred prihodom na učiteljišče. Prvo pesem je objavila v rokopisnem literarnem listu Deteljica, ki je izšel v petih številkah leta 1925. Anin psevdonim je bil — Masuda. Njenih prispevkov je več kot prispevkov vseh drugih sodelavk skupaj. Ana — Masuda je v Deteljici objavila v nadaljevanjih romantično ljubezensko povest Praprokka roža. V njej je s pomočjo literature na Tavčarjev način za hip oživila grajsko arhitekturo in pokrajino iz okolice Grosupljega. V maju 1925 je Ana napisala sonetni venec z naslovom in akrostihom Mojemu učitelju. Oblika je nerodna, vsebina naivna, toda misel je izpeljana, se ne zgubi. Anine pesmi po Deteljici kažejo uveljavljanje vedno bolj odkrite ljubezenske motivike, odsotnost religioznih motivov, spretnost in izšolanost kitice in verza ter popolno realistično razumljivost. Kolikor bolj je bilo čustvo doživeto, toliko bolj je šla Ana po lastni pesniški poti. Izpoved in resnica sta zaceli prevladovati nad muziko besed, nad ritmom in slogom znanih pesnikov in pesniških oblik. V avtobiografskem spisu, ki sem mu dal naslov Nana, Ana ne omenja pesnikovanja, pač pa govori o risanju kot o svoji »liriki«. Profesor risanja Adolf Lapajne je ob zaključku šolanja Aninega letnika razstavil karikature, ki jih je Ana delala pod klopjo. Ana je maturirala spomladi leta 1928. Privlačeval jo je študij na slikarski akademiji v Pragi. Profesor Funtek jo je že poprej hotel usmeriti v dramat-sko šolo na Dunaj, češ da jo je škoda za na vas. Imela je smisel za balec, glasbo, literaturo... Toda, ne samo da življenje ni utiralo revnemu dekletu takih poti, tudi odločila se je drugače: »Na vas pojdem. Tam so otioci. Me že čakajo. Prevarim jih, da mi bodo gledali mimo obraza v dušo. Tam bom poleg najlepšega, kar morem in znam, še slikar, režiser, baletni mojster. — Skrbela bom, da bo vas srečna. To se pravi nekaj sto ljudi bo srečnih, ker jim bom dala prav razumeti lepoto, ki je doslej še slutili niso ali pa jim je le kot neznan nemil pretresla dušo. — Na vas pojdem. Tam si ustvarim kraljestvo. Če bo to samo mali Liliput, kaj zato! Tudi male stvari so lahko popolne. Popolnost pa je lastnost, ki po nebesih diši.« (Nana) Takrat pa je mnogo učiteljev in profesorjev dolgo ali brez uspeha čakalo na dekret. Temna stran Anine odločitve je bila tudi, da »greš na vas in si glas vpijočega v puščavi«. Ana je čakala na službo doma v Grosupljem. Pomagala je bolni materi pri gospodinjstvu. Od decembra je učiteljevala na domači soli, zastonj, kot Pesniška osebnost Ane Galetove 41 volonterka. Naslednje leto je bila nastavljena kot pripravnica v vasi št. Jurij (zdaj Podtabor). V Št. Juriju je Ana ostala sedem let, do leta 1936. Stanovala je v šoli. Medtem je opravila strokovni izpit. Materina smrt je Ano hudo pretresla. Skušala je preusmeriti svoje literarno prizadevanje. Prišlo je do Aninih prvih objav v tisku. Maja 1931 sta izšli: v reviji ženski svet črtica Slišiš, mali... in v reviji Mladika, ki jo je urejal Fran Seleški Finžgar, črtica Kako smo sami! Domnevam, da je Ano Galetovo vpeljal v literaturo Finžgar, saj je leta 1933 objavil še njeno poučno ljubezensko zgodbo Osemnajsta pomlad ter pesem Kresna. Zdi se, da Finžgar obravnava zgodbo Osemnajsta pomlad v listnici uredništva septembra 1932. Vabi avtorja na razgovor. Menda jeseni 1930 je Ano zadelo kot udarec strele: »Oženil se je fant, ki ga je ljubila, odkar je vedela za ljubezen.« (iz osnutka za črtico Povest od danes) Vera in literarno delo sla ji pomagala premagovati nesrečo. Bolečina ljubezenske odpovedi je postala glavna snov Anine poezije. Bila je tako silna, da jo je Ana vnašala tudi v prozna dela, katerih snov ima zgodnejše življenjsko ozadje. V povesti preiskuje svoje življenje in išče tudi svojo krivdo. Samo ljubezen je Ana obravnavala v šestih pravljicah, ki so izhajale od 1935 do 1940. Osebno izpoved in bolečino pretapljajo igriv simbolistični izraz, skladen umetniški okus in sposobnost zanimivega variranja. V pravljicah je Ana presegla samo sebe. Pravljice in pesmi kažejo, kako se je Anino boleče občutje samote ple-menitilo. Izražalo se je v globoki želji po družini. Ana se je zavedala, da je njeno pedagoško, družbeno in prosvetno delovanje napeto, nekoliko nestvarno in da ni dovolj življenjsko harmonično. V osebnem dnevniku, ki pa je v glavnem uničen, Ana razgalja svoj osebni in družbeni položaj. Pridružile so se težave v službi. Ana je ohromela v lice. Prestrašila se je svojega obraza, ki naj bi ga kazala otrokom. Od šolskih oblasti si je pribo rila dopust in zdravila se je v bolnišnici v Ljubljani. Svobodoljubna, socialno napredna, dejavna, z estetskim okusom ter s kulturnim človeškim čutom obdarovana, mlada učiteljica se je znašla v gospodarsko in družbeno nerazvitem svetu, med mlinskima kamnoma uradnega jugoslovanstva in slovenskega klerikalizma. Ana se je naslanjala na katoliške kulturnoprosvetne organizacije. Bila je pred vojno »kulturna delavka v klerikalni prosveti,« kot se je izrazila njena kasnejša prijateljica Minka Marinčičeva. Ostajala pa je svobodna, služila je vsestranskemu napredku, izhajajoč iz vedno živega idealizma in vedno na novo iščoč resnico. Za Ano je značilno močno slovensko nacionalno čutenje. Sodelovala je v katoliškem revialnem tisku Leta 1933 je začela sodelovati v »ženskem listu« Vigred. Ostala mu je zvesta neprekinjeno do aprila 1941; takrat se je uredništvo, posnemajoč slovensko klerikalno vodstvo, udinjalo italijanskemu okupatorju in Ana je revijo zapustila. Vigred je bila dober odjemalec Aninih literarnih prispevkov; v nji je izšlo 60 njenih pesmi in 20 njenih spisov v prozi. Značaj Vigredi (»ženski list«) je gotovo vplival na snov in smer pisanja Ane Galetove, po drugi strani ji je ustrezal kot pedagoginji in glasniku dekliških in ženskih reči. Videti je, da je Vigred puščala Ani proste roke in idejno svobodo. Ana se je skušala zasidrati tudi v družinski reviji Mladika, vendar po letu 1934 (novi urednik) ni več šlo. Anin prispevek socialni literaturi je pesem o brezposelnem delavcu Up (Vigred, 1934). V ciklu pesmi z naslovom Tri primerja svoje sanje o možu in družini z dejstvom, da »lačni nimajo več kruha«. V Pesmi učiteljice se Ana zaveda socialnih razlik, vendar obravnava vse otroke enako. Kot rečeno, večina Aninih pesmi izpoveduje bolečino neizpolnjene ljubezni in samote. Središče njene poezije je krčevit boj s samo seboj, ali naj se za vedno odreče ljubezni in postavi »Boga na sredo« ali naj na sredi ostane človek. Najprej človeka sem ljubila, a šele drugi je bil On. V vrtincih je utonil človek, odmaknil se je Bog. Strahotno prazen je moj krog. (Krik, Vigred 1934) Notranji boj se razreši šele v vojnem času. Njegov zadnji odmev je Pesem brez ritma (verjetno iz leta 1942). Ana se osvobodi pritiska prve nesrečne ljubezni in nevarnosti verskega shematizma ter se odloča za svobodne, a odgovorne srčne ali ljubezenske povezave, kar omogoča, da se njena poezija razcvete. Anina poezija in proza je knjiga ljubezni, knjiga humanizma, ki ga pomirja krščanstvo. Ana si je želela veliko po svetu. Pomagala je bratu, ki je študiral v Pragi. Sestra pravi, da je bila Ana rada doma, a hotela je tudi ven, da je dojemala, čimveč videla in spoznavala način življenja. Kupila je vsako slovensko knjigo. Leta 1936 je zapustila Št. Jurij. Odslej je službovala tri leta v Leskovcu pri Krškem, želela je priti v Sevnico ob Savi, kjer sta živeli njeni sestri. V Sevnico je bila premeščena leta 1939, prevzela je pouk v takrat ustanovljenem pomožnem oddelku za defektne otroke. V reviji Slovenski učitelj je objavljen (april 1941) zapisek o učnem nastopu v drugem razredu, ki ga je imela 8. februarja »gospodična Ana Gale-tova« na Vidmu ob Savi, kjer so priredili učiteljsko zborovanje. Nastop je označen kot »mojstrski«. Nekaj člankov je izšlo v Slovenskem učitelju, ki je bil »pedagoška revija in glasilo Slomškove družbe«. V tej reviji beremo na eni strani proti-komunistični poziv, na drugi strani pa na primer razpravo Etbina Bojca o narodnoobrambnem delu (1939). Boje piše: »...Vsa šolska kakor izven-šolska vzgoja bi morala zadobiti predvsem narodnostno noto in odločno domovinsko smer ... Odslej bo treba budnosti na straži pri slednjem izmed nas in, če bo treba, tudi boja. Potrebno je tudi socialno in karitativno delo. Naši ljudje si morajo gmotno opomoči.« V Evropi in svetu je grozila in zmagovala oholost fašizma. Ana je odločno in učinkovito sodelovala v enotni (!) družbeni akciji izobražencev za rešitev naroda in ohranitev države, pripravljajoč sebe in druge na bližajoči se usodni čas in verujoč v uspešnost boja. Doslej je spodbujalo Anino izvenšolsko prosvetno delo navdušenje za estetiko in vzgojo, odslej je bila močna spodbuda tudi politična. Zbirala in organizirala je mladino, dekleta, žene, ljudi; bodisi ob pripravah in izvedbah raznih prireditev, ob pripravah in izvedbah celovečernih iger; bodisi neposredno, z vzgojnimi in narodnoobrambnimi predavanji v dekliških krožkih in gospodinjskih tečajih. Vsebinska osnova njene neposredne politične agitacije je bila: življenjska orientacija deklet, družbeni položaj delovne žene, analiza vzgoje. Ana je pretenciozno in ognjevito povezovala sociološko-psihološka znanja s trenutnimi političnimi potrebami. Ana je vztrajala, se utrjevala, pridobivala organizacij-sko-psihološke izkušnje; koristile so ji kmalu pri ilegalni agitaciji za Osvobodilno fronto. Ana Galetova je v St. Juriju in v Leskovcu vodila pevski šolski zbor. V Sevnici je ustanovila otroški zborček s saksofoni. Prirejala in režirala je otroške igre. Režirala je, igrala glavne vloge v igrah, ki so jih uprizarjali v Grosupljem, v St. Juriju, Leskovcu in v Sevnici. Pri uprizarjanju nekaterih iger v Grosupljem sta sodelovala z bratom. Aprila 1941 je jugoslovanska vojska začela razpadati, kraljevina Jugoslavija je kmalu kapitulirala, Slovenijo so si razdelili trije fašistični okupatorji, Sevnico so zasedli Nemci. Ni bilo junaškega odpora, razpad je bil hiter, sramoten. Nekateri naši ljudje so zavrgli narodni ponos in odkrito so si prizadevali, čimprej zamenjati narodnost. Okupator je izdal proglas: »Ti nisi Slovenec! Ti si domoljuben štajerc! Ti si član velike nemške narodne skupnosti!... Ti nimaš nič skupnega s slovenskimi advokati, političar j i in s hujskači ... Tebe so prodali Belgradu.. . Zadnja zapreka, ki Te deloma še loči, je jezik! Uči se nemščine...« (Letak je ohranjen v Anini zapuščini). V trgu so snemali slovenske napise. V trgovinah so jeli govoriti po nemško, šole so se zaprle, pripravljali so nemški pouk. Slovenski inteligenci, posebno učiteljstvu, so grozili izselitev, obubožanje in duhovna smrt. Slovenski narod je bil obsojen na konec. Ana je bila zadeta, spodrezana. Ni mogla verjeti. Hodila je okrog znancev in jokala. Takoj ko so zaprli prve naše ljudi, jih je hodila obiskovat in jim nosila pakete v zapore v Rajhenburgu in v Brežicah. Takoj je odločila, da je povezovati se z okupatorjem zlo, sramota, izdaja. Nemška oblast je sklicala sevniške učitelje in jih pozvala, naj po nemško napišejo vsak svoj »Lebenslauf«. Ana je napisala: »Sem hči matere... in očeta... Moji starši so Slovenci, zato sem tudi jaz Slovenka.« Nemški učitelj jo je opozoril, naj napiše ponovno, da ji ne bo žal. — Ni. Govorilo se je, da bodo poslali učiteljstvo v nemške tovarne. Galetovi sestri — učiteljici sta tiho pustili svoje stvari in Sevnico ter prišli domov v Grosuplje, kjer so vladali Italijani. Ana je »izgnanec praznih rok« (pesem Verujem). Težko je bilo doma. Očetova skromna pokojnina za sedem ljudi brez vsega in brez službe. O tem govori Anina pesem Podoba. Kmalu se je Ana zaposlila v tovarni Motvoz in platno. Najprej je bila težak; čeprav šibka, je prenašala bale in zaboje. Čistila je blago. Nato se je naučila tkati in je bila tkalka. Zadnje leto so jo vzeli v pisarno v obratu predilnice. Anina poklicna kolegica iz Sevnice, ki je bila z družino izseljena na italijansko stran, se spominja, da jo je ob srečanju v Ljubljani Ana obvestila o odporu in ji z zaverovanim upanjem pripovedovala 0 partizanih. V tovarni se je Ana spoprijateljila z delavko in aktivistko Minko Marinčičevo, katere mož je bil komunist in je pozneje padel v partizanih. Cesto je šla v št. Jurij, kjer je pred nekaj leti službovala. Tu se je sestajala tudi z Janezom Zakraj-škom, mizarjem, terencem, ki je vodil ciklostilno tehniko, o čemer piše Radko Polič. Pozneje se belogardisti Zakrajška mučili in ustrelili. V Grosupljem je Ana zahajala v hišo dr. Podkoritnika, ki je bil blagajnik okrožnega odbora Osvobodilne fronte. 30. avgusta 1941 je Ana zapisala v dnevnik: »Kadarkoli sem se za kaj navdušila, mi je mama rekla risa. Ni rekla, zapela je. — Te dni je v meni prav tako, kot bi v taboru na boben udarilo. Iz bolečin, ki jih čuti samo hči razbitega naroda, je planila — Risa. »Brez besed jo je poklical človek ki mu je Ris ime. Omamno težko roko ima. V modrem očesu mu spi zver. Kadar ga zagledam, verujem v zmago.« Tu Ana govori o nekem terencu, ki je bil v Grosuplju nov človek. Bil je študent medicine, kot vojak je pred kratkim doživel zlom jugoslovanske vojske, ni se vrnil domov zaradi Nemcev, postal je občinski uradnik v Grosupljem. Ris, kakor ga je imenovala, in Ana sta hodila agitirat v št. Jurij, kjer sta predavala v gospodinjskem tečaju. Ris se je poročil z drugo. Jeseni 1943 je padel kot partizan na Krimu, ob umiku pred nemško ofenzivo Marinčičeva pripoveduje, da je Ana vodila sestanke in imela govore v okviru AFž. V vasi Gatina je govorila na sestanku v privatni hiši, ne boječ se denunciantov. V Grosuplju da je govorila v dvorani. »Cisto politični govori. Vsaka beseda, ki je z njenih ust prišla, je bila tako lepa. Bila je resna, nikdar nasmejana.« Po kapitulaciji Italije začasna bleščeča svoboda. Ana je dobila učiteljski dekret narodnoosvobodilnega odbora. Aktivno je sodelovala pri postavitvi in utrjevanju ljudske oblasti v Grosupljem in okolici. Oktobra 1943 se je kot delegatka AF?. (bila je sekretarka okrajnega in okrožnega odbora za grosupeljski predel) udeležila zborovanja žena v Dobrniču. Vrnila se je navdušena in srečna in odslej ni dvomila. Spoznala da je veličino delavskega razreda, videla je žene iz cele Jugoslavije in ugotovila, da je partizanstvo nacionalno gibanje in da vera ni prizadeta. »Kaj se skrivati? Domobranci nimajo duševnega življenja« Navduševala se je za mitinge. »Je borba in kulturni dvig obenem. To je po slovensko.« (pričevanje Vere Podkoritnikove) Morala bi se bila udeležiti tudi zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju. Grosuplje so zasedli Nemci. Naselili so se tudi v Galetovi hiši. Partizani so zažgali tovarno; nehala je obratovati. To je Ano prizadelo. V tovarni se je bila udomačila. Zbliževala se je z obratovodjem predilnice (»mojster« v pesmih). To prijateljstvo, ta tiha navezanost je pomirjevala Anino duševno razbolelost, ki jo je povzročala vsakodnevna krvava stvarnost. Nesrečna lju- bežen do Risa potemtakem Ano ni osamila, ni mogla tako usodno vplivati, kot je bila vplivala prva, mladostna ljubezen. Po razpadu fašistične Italije je Anin brat prišel iz ljubljanskih političnih zaporov in odšel v partizane. Deloval je v kulturni skupini Cankarjeve brigade. Domobranci so svojce večkrat zasliševali in delali preiskave. Ana je skrbela za ostarelega očeta. Boječ se, da ga ne bi odpeljali v internacijo, se ni mogla odločiti, da bi se umaknila v gozdove. Novembra 1943 so Ano zaprli in odpeljali v šentpetrsko kasarno v Ljubljani. Določena je bila za transport v Nemčijo, transport, s katerim je odšla v Auschvvitz Anica černejeva. Ljubljanski prijatelji so Ano »rešili«; vrnila se je domov. Domobranci so jo pogosto klicali na zasliševanje. Grozili so ji in jo vabili v svoj tabor. Na novo leto jo je obiskala Marinčičeva. Ana se je razjokala, rekoč: »?,e dalj časa imam občutke, da me bodo ubili.« 4. januarja 1944 so jo domobranci aretirali. »Več se ne vrnem,« je zaše-petala, ko je svojim stisnila roko v slovo. Zasliševali so jo v gradu Lisičje pri Škofljici, nato na Škofljici. Končno so jo odvedli v bližnjo vas Zalog. Ano so ubili v bližnjem gozdu in jo pustili nepokopano. Po več dneh jo je pokopal neki domobranec, Anin učenec iz št. Jurija. 15. junija 1944 so svojci Anino truplo odkopali in ga odpeljali v Grosuplje. Pogreb je moral biti tih, brez zvonjenja in vencev Vendar se je zbralo veliko ljudi; obložili so gomilo z rdečimi vrtnicami. Z Ano Galetovo smo zgubili človeka, ki mu je bilo delo dolžnost in ljubezen do sočloveka ji je bilo življenje. Omahnila je v gozdu, ker ji je bila »zvestoba več kot mladost«. Ime Ane Galetove je vklesano med padlimi delavci tovarne Motvoz in platno. Njena slika in njen spomin je na Urhu pri Ljubljani. Kratek opis njenega življenja in dela je v publikaciji Svobodi do smrti je služil vaš glas, ki je posvečena padlim prosvetnim delavcem. SPOMIN NA MARTINA ZUPANČIČA Stane Valentinčič Martin Zupančič je bil rojen 9. novembra 1894 kot prvi sin očeta Martina, malega posestnika in deželnega cestarja ter matere Ivane roj. Novak, katerima se je kasneje rodilo in ostalo živih še 5 otrok, dve hčerki in trije sinovi. Martin je obiskoval osnovno šolo, sprva v Šmarju in potem v Grosupljem (1900— 1905). Bil je nadarjen, zato so ga starši dali v gimnazijo v Novem mestu. Tu je stanoval pri svoji teti, ki ga je ves čas V gimnaziji šolala. Osmo gimnazijo z maturo je končal junija 1914 z odliko. že meseca julija 1914 je bil poklican v vojsko, kjer je v Ljubljani v 17. peš-polku služil rok. Kot izobraženec je bil poslan v kadetnico v Gorico. Ko jo je po šestih mesecih dovršil, se je vrnil v Ljubljano in bil 2. januarja 1915 poslan na fronto v Galicijo. Med neko ofenzivo marca 1915 je prišel v rusko ujetništvo. Tu se je prijavil v jugoslovansko prostovoljsko divizijo in se bojeval v Dobrudži, za kar je prejel medaljo. Doživel je tudi rusko revolucijo, nato pa se je prijavil v II. dobrovoljsko divizijo in prispel v Solun prek Sibirije, Vladivostoka ter Singapura po morju skozi Suez z ladjo na solunsko fronto. V bojih na tej fronti je dobil čin kapitana in se je po petih letih avgusta 1919 vrnil v svoj rodni kraj. Kasneje je kot solunski bojevnik dobil zemljo v Prekmurju v okolici Rakičana. Dobil pa je kmalu po vrnitvi iz vojske tudi državno študijsko štipendijo za študij gozdarstva. S to štipendijo je jeseni 1919 odšel študirat gozdarstvo na Dunaj. To so bili hudi časi za življenje na Dunaju, zlasti za študente. Zato je na Hochschule fiir Bodenkultur ostal le dve leti, potem pa je leta 1922 presedlal v Zagreb, kjer je bila odprta gozdarska fakulteta. Po štirih letih študija (leta 1924) je postal absolvent gozdarstva. Imel je z dobrimi ocenami opravljene vse izpite, ki jih je do absolutorija bilo moči opraviti, diplomiral pa ni nikoli. čim je prišel v Zagreb, se je januarja 1922 zaposlil na gozdni upravi v Zagrebu; v tej službi je ostal do leta 1924 ko je bil odpuščen zaradi svojih levičarskih nazorov. V tem je verjetno tudi vzrok, da ni študija gozdarstva dokončal. Istega leta se je zaposlil na žagi pri irnovni občini Slavonski brod, kasneje pa pri lesni industriji Našice, kjer je ostal do leta 1928. Tedaj je zopet ostal brez službe in se vrnil v Slovenijo. V času gospodarske krize je bil brez posla, živel je v Brinju pri družini Valentinčič. Prva leta je delal v trgovini (1931—1936), nakar je stopil v službo v tovarni Motvoz in platno d. d. Grosuplje, kot šef nabave surovin. Kasneje je postal mojster v obratu za barvanje in impregniranje platna; tam je bil vse do svoje smrti. Martin Zupančič se je za časa vojne in ruske revolucije navzel naprednih idej. Obenem je bil patriotičnega duha in prežet humanizma. Povsod, kjer je bil in delal, je te ideje in nazore širil v svoji okolici: kmetom, delavcem in mladini. Zlasti je njegovo politično delo koristilo ljudem v njegovi najbližji okolici in pa v tovarni. Povezal se je s tedaj še redkimi komunisti in nabavil za tiste čase najnaprednejšo literaturo: Zgodovino SKP (b) in Anti-Diiring. Čeprav po nazorih komunist, ni sam nikoli bil član komunistične partije. Organizacijsko je pripadal levi struji slovenskih bojevnikov in bil njen aktivni član; pri petomajskih volitvah 1935. leta je kandidiral na listi bojevnikov, ki je bila povezana po Ljotiču z združeno opozicijo. Razen politično se je Martin Zupančič udejstvoval tudi strokovno. Pisal je članke s področja gozdarstva, sadjarstva in kmetijstva. V času svetovne gospodarske krize in ko je le-ta zajela in prizadela tudi naše kraje, je Zupančič kot šef nabave surovin v tovarni Motvoz in platno z namenom, zaščititi gospodarstvo, organiziral v dobršnem delu Dolenjske sejanje lanu, za kar je kmetom pribavil ustrezno dobro seme in od njih ves lan za tovarno odkupil. Bil je tudi urednik časopisa Lan in konoplja, ki ga je tedaj tovarna začela izdajati in je pisal zanj poučne članke. Ob italijanski okupaciji je pristopil med privržence OF, bil vključen v terenski odbor v tovarni Motvoz in platno in je aktivno delal. Prenašal je Slovenskega poročevalca in organiziral oskrbovanje partizanov z artikli, ki jih je proizvajala tovarna. Tudi sam jim jih je dostavljal. Zato so ga Italijani 22. avgusta 1942 skupaj z 12 ljudmi iz tovarne Motvoz in platno aretirali in internirali na Rabu. Februarja 1943 je bil prepeljan v Gonars. Tudi v internaciji je politično sodeloval pri organizaciji trojk. Po kapitulaciji Italije se je oktobra 1943 vrnil v Grosuplje in bil nekaj časa referent za gospodarstvo v krajevnem odboru. Ob nem.ški ofenzivi se ni odločil za odhod v partizane. V povezavi z Nemci so ga koncem novembra prijeli belogardisti in ga dne 1. decembra na Barju pri Škofljici ustrelili. Jeseni 1945 so njegove; posmrtne ostanke prenesli na šmihelsko pokopališče v Grosupljem. NAŠA OBČINA RAZVOJ OBČINE GROSUPLJE V LETU 1968 Govor predsednika Ivana Ahlina na slavnostni seji občinske skupščine dne 2H. oktobra 1<)68 Ko je občinski ljudski odbor Grosuplje obravnaval predlog Združenja borcev o proglasitvi občinskega praznika, ni slučajno izbral 29. oktober, dan, ko je bila ustanovljena Grosupeljska četa. Vsako leto se na ta dan spomnimo tistih dni v zgodovini slovenskega in jugoslovanskih narodov, dni, ko so se vsi jugoslovanski narodi pod vodstvom komunistične partije in tov. Tita uprli številnejšemu in s sodobno tehniko oboroženemu sovražniku. Uprli ne samo sili, temveč tudi in predvsem zato, da bi ustvarili nove družbeno-ekonomske odnose med ljudmi! Za odnose, kjer bosta delo in rezultati dela določala položaj človeka. Človeka, ki je vse svoje umske in materialne sile namenil enemu in edinemu cilju, ustvariti možnosti za še hitrejši razvoj socialistične domovine. Ta razvoj pa je viden povsod in ni med nami človeka, ki bi ob kritični oceni tega ne priznal. Zavedamo se, da ni bilo še nobene družbe, ki bi v svojem razvoju ne bila imela ovir in težav. Tudi naša je takšna. Zadevamo ob težave in ovire, obenem pa jih tudi vztrajno in odločno odpravljamo. Zato smo se odločili v letu 1941 in ponovno v letu 1948 in tako se odločamo tudi danes, ko smo postavljeni v novo obdobje odnosov med socialističnimi državami. Sprva presenečeni, nato ogorčeni, danes pa odločni braniti sistem samoupravnega socializma pred silo zahoda in vzhoda, to so naše reakcije na dogajanja zadnjih mesecev. Človek, ki je oviran v osebni svobodi, narod, ki nima možnosti za razvoj v njem specifičnih razmerah, ne more dati niti sebi niti drugemu nekaj humanega, novega in bogatejšega. Samoupravni socializem, ki ga razvijamo, ni socializem po receptu, temveč socializem življenja in snovanja naše sredine v sedanjem obdobju, s sedanjimi materialnimi možnostmi. Take odnose in tako življenje hočemo živeti v miru, kjer je še preživ spomin na leto 1941 in 1948. Občinska skupščina je v preteklem obdobju obravnavala na 12. sejah tekoče gospodarske in druge zadeve z namenom, da s svojimi ukrepi ustvari možnosti za hitrejši razvoj občine. Zato mi dovolite, da na današnji slav-notsni seji ne posegam v celotno delo občinske skupščine temveč da navedem samo nekaj bistvenih dosežkov iz preteklega leta. Gospodarstvo je doseglo v enoletnem obdobju za 21 % večjo fakturirano realizacijo. Celotni dohodek se je povečal za 19 "/<>, število zaposlenih se je povečalo za 2 %, osebni dohodek pa za 12 %. Pri tem naj omenim, da v teh rezultatih ni velikih uspehov obratov, ki imajo sedež podjetja zunaj območja 50 Tvari Ahlin občine. Ti obrati zaposlujejo že 1078 delavcev ali 150 več kot v istem obdobju lanskega leta. Kljub takim porastom pa lahko ugotovimo, da marsikaj ni tako kot bi moralo biti, da dostikrat prepovršno ocenjujemo dosežke in premalo kritično rešujemo pomanjkljivosti, ki se pojavljajo. Prav letošnje leto bo ponovno pokazalo, kako važna je bila namera občinske skupščine, da z ukrepi, ki jih sprejema z letnimi plani, podpira večletno nalogo. Te naloge pa so jasne in ne nazadnje, zanje se je odločila skupščina, krajevne skupnosti in delovne organizacije po široki razpravi in ustrezni strokovni oceni. Letos smo odprli novo osnovno šolo v Zagradcu. S to šolo in s pred dvemi leti končano popolno osemletno šolo v Šentvidu pri Stični, smo končali prvi del programa izgradnje šolskih poslopij v občini. Pred nami je zadnji, a najtežji del. Začetek gradnje popolne osemletne šole na Grosupljem. Idejni načrt že imamo, imamo tudi nekaj sredstev, glavni projekt bo končan do konca leta in če bo skupščina tudi v bodoče tako vztrajno namenjala nad 50 % vseh sredstev, ki jih imamo za šolstvo, bi s pomočjo Republiške izobraževalne skupnosti to šolo pričeli graditi leta 1969, in če bomo enotni kot doslej, je realno pričakovati dograditev prve etape v šolskem letu 1970/71. V letošnjem letu smo odprli nov poslovno stanovanjski objekt v Grosupljem. Poleg stanovanj so tudi poslovni prostori samopostrežne trgovine Mercator iz Ljubljane, poslovni prostor Mesnega podjetja Stična in največja pridobitev za Grosuplje in širšo okolico — nova sodobna pekarija, ki je popolnoma mehanizirana in sposobna pokriti potrebe prebivalcev na širšem območju občine. Preteklo soboto je Gostinsko podjetje Polževo odprlo poleg bencinske črpalke v Ivančni gorici gostinski objekt. Ta naj bi bil osnova za nadaljnji razvoj turizma in gostinstva na tem območju. Ob priključku na Grosuplje pa je že pripravljen program in glavni načrti za izgradnjo gostinskega objekta s kopališčem, ki ga bo gradil kolektiv Hotela Turist iz Ljubljane. V letošnjem letu je bila tudi zgrajena in odprta nova sodobna samopostrežna trgovina Trgovskega podjetja Tabor v Ivančni gorici. Isto podjetje pa je pričelo z izgradnjo sodobne trgovine tudi v naselju Krka, spomladi pa prične z izgradnjo sodobne trgovine v Šentvidu. V letošnjem letu so bile zelo aktivne skoraj vse krajevne skupnosti. Občinska skupščina je v preteklem obdobju storila mnogo za to, da se ustvarijo pogoji za delo krajevnih skupnosti. Za dejavnosti krajevnih skupnosti smo namenili 50 % več sredstev kot lani. Toda samo denarna sredstva niso tista, ki bi lahko pospeševala dejavnost krajevnih skupnosti. Če ne bi bilo to res, bi s sredstvi, ki smo jih letos namenili krajevnim skupnostim, bila dela, ki so bila letos opravljena v krajevnih skupnostih, petkrat manjša. Naj naštejemo samo nekaj teh del: Krajevna skupnost Ivančna gorica je asfaltirala vse ceste v naselju Ivančna gorica, krajevna skupnost Stična je asfaltirala cestišče v Stični in skupno s krajevno skupnostjo Ivančna gorica povezala obe naselji z 2 km sodobne asfaltne ceste, krajevna skupnost Šentvid pri Stični je v celoti asfaltirala cesto v Šentvidu, komunalni sklad in občina Grosuplje sta isto napravila z delom cestišč na Grosupljem, krajevna skupnost Krka je modernizirala cestišče skozi naselje Krka. Isto jo napravilo Cestno podjetje Ljubljana s cestiščem do naselja Krka, krajevna skupnost Šmarje je popolnoma obnovila kulturno dvorano in družbeni center. še in še bi lahko našteval dela, ki so jih opravile krajevne skupnosti s pomočjo delovnih organizacij in predvsem s pomočjo samih občanov. Naj povem, da so samo za našteta dela krajevne skupnosti zbrale v letošnjem letu skoraj toliko sredstev, kot so dveletne obveznosti vseh kmetij do občinskega proračuna. Namenoma sem se zadržal dlje z naštevanjem opravljenih del krajevnih skupnosti z namenom, da bi povdarili, kako so občani pripravljeni žrtvovati celo več kakor jim predpisujemo z odloki, če se sami zavedajo in so prepričani, da zadovoljevanje skupnih potreb koristi vsem, ki v kraju žive. Tako spoznavajo, da so družba, od katere zahtevamo vse mogoče, pravzaprav oni sami. V letošnjem letu je dokončana tudi rekonstrukcija ceste Ivančna gorica— Krka. Ta dela je financiral republiški cestni sklad, prebivalci pa so prispevali vsa potrebna zemljišča brezplačno. Rekonstruirani vodovod v Stični in Grosupljem, novi odcepi kanalizacije v Grosupljem, 170 izdanih gradbenih dovoljenj v enem letu, vse to kaže na zelo intenzivno rast naselij, ki smo jih z urbanističnim programom določili za lokalne centre. Nova izmera Grosupljega in naprava državne karte za četrtino območja občine, nadaljevanje izpopolnjevanja katastra s ponovno preklasifikacijo nekaj tisoč parcel, nadaljevanje regulacije Grosupeljščice, vse to so bila dela, ki bodo koristno služila vsem pri izvajanju načrtnega urejanja naselij, teh pa je v občini 213. Urbanistični program in urbanistični red, ki ga je sprejela občinska skupščina pred dvemi leti in zazidalni načrti, ki jih sprejemamo postopoma, vsi ti dokumenti so pripomogli, da kljub intenzivni gradbeni dejavnosti nimamo preveč perečih problemov s črnimi gradnjami. Prebivalstvo v občini se je povečalo predvsem zaradi priseljevanja v samo Grosuplje, ki že postaja »spalno« naselje Ljubljane. Dnevno se vozi v Ljubljano 2.500 občanov iz celotne občine. To pa predstavlja tudi za občinsko skupščino včasih nove, nerešljive probleme. Naj navedem samo enega: z ukinitvijo proge Grosuplje—Kočevje so prav zaradi prevoza delavcev nastali skoro nerešljivi problemi. Celotno področje 4.000 občanov je bilo z enim sklepom odrezano od javnega prometa. Železniško transportno podjetje Ljubljana je pokazalo dosti razumevanja; če se bodo za to prizadevale krajevne skupnosti Slivnica, Račna in Dobrepolje, bo s 1. novembrom uveden ponovno osebni promet na tej progi. Občinska skupščina je tudi letos namenila precejšnja sredstva za nakup stanovanj borcem — upokojencem, za priznavalnine in za posojila kmetom — borcem. Z odlokom pa je vse borce — kmete oprostila plačevanja prispevkov v višini, kot jo je predlagala organizacija ZB. V letu 1969 pa računamo tudi na pomoč republiškega sklada za izgradnjo stanovanj borcem, tako da bo s temi sredstvi in sredstvi, ki jih bo za to namenila občinska skupščina, v celoti rešen problem stanovanj borcev. 52 Ivan Ahlin Morda sem posvetil preveč pozornosti komunalnemu urejanju naših naselij. Storil pa sem to prav z namenom, da bi ob vidnih rezultatih pokazal, kako važno je realno programiranje in sodelovanje vseh občanov v krajevnih skupnostih, delovnih organizacijah in občinski skupščini. Ti rezultati morda niso veliki nasproti drugim dosežkom v ožji in širši domovini, so pa dokaz, da se tudi ta del Dolenjske počasi, toda vztrajno približuje razvitejšim krajem. Nisem imel namena na tej slavnostni seji navajati uspehov samo zato, da bi pozabili na nerešena vprašanja, slabosti in pomanjkljivosti. Navajam jih zato, ker so taki uspehi najboljše priznanje tistim ,ki so v najtežjih dneh naše revolucije postavili temelje za tak družbeni in politični razvoj naše domovine. V imenu občinske skupščine in v lastnem imenu se vam zahvaljujem za današnje srečanje in za delo, ki ste ga opravili za hitrejši razvoj naše socialistične domovine, še posebej pa za napredek občine Grosuplje in vas vabim še k tesnejšemu sodelovanju zato, da bi bili skupni načrti, ki jih imamo, lažje in hitreje doseženi, zato da bi tudi ta del Dolenjske zaživel tako, kot smo si želeli in si še želimo, da bi se lahko tudi drugi kraji hitreje razvijali. Ob občinskem prazniku čestiteam vsem navzočim in preko vas vsem občanom občine Grosuplje. GROSUPELJSKA KOTLINA IN NJENA GEOLOGIJA Ciril Slebinger I. Pokrajina (morfologija kotline in obrobja). Grosupeljska kotlina predstavlja značilno pokrajino vzhodno od Ljubljanskega barja (v nadaljevanju: Barja), kjer ponavadi začnemo šteti Dolenjsko, dasi se dolenjska govorica uveljavlja še naprej, prav pred vrati Ljubljane; je to ravnina, obdana z valovitimi terasami, za katerimi se vzpenja različno visoko gričevje in hribovje. Sklenjeno leži ta ravnica le bolj na svojo severno zahodno stran, od Šmarja čez Grosuplje, odkoder se cepijo od nje doline kakor prsti na jugu in na vzhodu in med nje vstopajo hrbti ali cela hribovja. Na severovzhodu se širi Račensko ali Radensko polje, ki oklepa grič osamelec Kopanj. Od male in Velike Loke se vleče čez žalno pa čez plitvi dolinski prag pri Mlačevem druga dolina. Krajša dolina teče tudi od vzhoda proti Blatu. Severneje, onkraj stare ceste v Peščenik in za Višnjo goro, poteka dolina od Police in Perovega proti Grosupljem (»Stari Breg«). Od severa se zarezujejo na jug proti Grosupeljski kotlini le krajše doline. Z južne strani priteka mimo Šenturja Veliki breg (Sevnica) proti Selom, a vzhodneje od njega si je ustvarila svojo dolino Podlomščica od škocjanske strani — pravzaprav izpod Vel. Ostrka. Še vzhodneje od Podlomščice, onkraj Jelovca in Limberka, pa leži že omenjeno Radensko polje, ki ga pa ne pretaka nobena voda po dolgem, pač pa se po njem vijuga v njegovem južnem koncu Šica, a na severni strani se izgubljata Dobrovka in Bičje — združene vode Grosupeljske kotline! — v kraške jame za Boštanjem. Z zahodne pa se pojavljajo ob Radenskem polju tik pod bregom vrsta izvirov, ki polnijo kotanje z bistro vodo kakor majhna jezerca. Na severu se Grosupeljska kotlina naslanja na gozdnato Posavsko hribovje, medtem ko z druge strani teče njena vijugasta meja po hribovju, ki je — sicer tudi gozdnato — vendar precej drugačno, ker je vse bolj izrazito kraško, predvsem pa se loči smer hrbtov, ki se vlečejo v smeri NW—-SE. Posavsko hribovje pa se vleče nasprotno enakomerno in strnjeno od W proti E. Enako, kakor slemena, se orijentiraj o v notranjosti tudi geološke strukture, ki potekajo v Posavju v vzporedniški smeri, v hribovju odtod na S pa v dinarski (NW—SE) smeri. Toda o tem več pozneje. Grosupeljska kotlina torej leži na neki izraziti ločnici, ki izstopa v pokrajinski sliki in ravno tako v notranji, geološki zgradbi. Starejša šola znanstvenikov je tu vobče postavljala mejo med Alpami in Dinaridi. Ista ločnica med Posavskim hribovjem in Notranjimi Dinaridi — Dolenjsko notranjski Kras spada k njim — se nadaljuje v isti sliki ob Višnjici, Temenici ter gorenji Mirni in tudi tam se je razvilo ob njej široko, staro, zrelo razvito podolje. Tudi na W se pozna tale pokrajinska poteza še daleč, tako v Loga- škem polju. Vmes v Barju bi se dalo to ločnico tudi slediti, toda Barje je svet, ki se je pozneje globlje pogreznil in so ga nato zalili mladi skladi, nastali v močvirjih in jezerih, ki so si na terenu Barja večkrat sledila. V Barju leži v globini potopljeni reljef, ki bi sicer kazal iste poteze kakor ostali svet od Logatca na Mirno. Barje je pa za Grosupeljsko kotlino pomembno še z drugega stališča: doline okoli Grosupelj, kakor so bile nekdaj, so se združevale in se obračale proti Barju. Bilo je pozneje, ko se je vodovje z Grosupelj pretočilo po kraški poti pod zemljo proti Krki. Izmed Barja in Grosupeljske kotline se je razvil jasen rob z razvodjem. Grosuplje lahko smatramo kot nekdanji del Barja, ki je obtičal v višini; med njima sicer ni posebno velike višinske razlike, če upoštevamo današnji reljef, 20 do 25 m nekako. Toda, Grosupljam ustrezajoči reljef so v Barju zalile mlade plasti še več kot 200 m globoko, vsaj v njegovem južnejšem, globljem predelu, medtem ko se barjansko dno proti N, v smeri proti Polhograjskim Dolomitom, zopet močno dvigne. Dno Grosupeljske kotline so sicer tudi nekoliko bile zasipale vode s svojim materialom vendar ne tako na debelo kakor v Barju. Doline, kakor smo jih našteli okoli Grosupelj, kažejo res na stari odtok proti Barju in njihov padec je šel v to smer. Pozneje se je ob zakrasevanju terena obrnilo vodovje proti drugi strani, proti Krki, ki si je ob dolgem, zelo izrazitem prelomu ustvarila svojo globoko strugo. Potoki po Grosupeljski kotlini so takrat morali spremeniti smer. Najbolj se to vidi pri Velikem bregu in Podlomščici. Prirodnega strmca je seveda pri tem obratu zmanjkalo, pa so se razvili v strugi meandri in močvirje na široko okrog njih. Tako je prišlo, da so se doline zamočvirile, zlasti pa v smer proti požiralnikom. Šibka erozija je znižala teren v smeri vodnega odtoka, proti Boštanju in Radenskemu polju. S N strani Grosupeljskega polja so se zato bolj ohranile višje lege, starejše terase ali vsaj položnejši, bolj odcedni svet. Višji svet po sredi — ostanek starejšega površja sredi Grosupeljskega polja — na robu Stranske in Ponove Vasi nosi enako tudi terase — zato značilno ime Ježe. V višjih terasah, kjer se kažejo ostanki starejšega zemeljskega površja, so najzanimivejše struge starih, sedaj suhih dolin. T&ko široko suho dolino sledimo od Lučenske uvale proti Žalni; poznejše kraške vrtače ter uvala sama so sicer deformirale njeno prvotno podobo, sledimo jo pa vendarle. Druga taka struga se pozna v strmini nad Cušperkom, ki je vodila od dobre-poljske strani navzdol. Zopet druga taka dolina vodi proti Radenskemu polju od Starega Apna, od škocjanske uvale, ter nosi tudi značilno ime Predole in v njej je ponekodi slediti še pesek prvotne reke ali potoka, a so jo zdaj razre-zale vrtače. Dolinske zareze se poznajo jasno še W od Šmarja, v smeri proti Barju, in po njih so bile nekoč tekle vode, ko je Grosupeljska kotlina pripadala Barju. Vse te stare doline so tudi vzrok, da je južno obrobje Grosupeljske kotline tako razrezano in da ne tvori enotnega grebena kakor je z druge, severne strani Posavsko hribovje. Tako se je oblikovala v večjih dejanjih podoba Grosupeljske kotline, tega svojevrstnega ravnega sveta, ki se razteza kakor zvezda s svojimi kraki med hribe in se nikamor popolnoma ne odpira. Razna dejanja zemeljske preteklosti se tu niso nadaljevala kakor obratno obrnjeni klišeji — Grosupeljska kotlina pošilja vodovje sedaj proti Krki, nekoč jo je proti Barju; še starejše doline so bile potekale drugam kakor mlajše, toda od njih so se ohranili le mestoma jasni ostanki, ki se pa sedaj ne vežejo več med seboj. Stara površja so se vtiskavala s svojimi klimatskimi posebnostmi v obliki prsti v pokrajino in zato razumemo, da si slede prsti raznih tipov v naši kotlini nekako po višini enako kakor stare terase. Posebno jasno se kažejo pri tem rdeče prsti, tvorbe nekdanje tople mediteranske klime, ki se nadaljujejo odtod v isti višini v podolje Temenice in Mirne. Rdeče prsti, ki leže na višji terasi, se izmenjavajo navzdol preko rjavih prsti v črna barjanska tla, ki leže v mladem dolinskem dnu. II. Tektonika (zgradba zemeljske podlage). Tudi v tem delu Slovenije je bila zemeljska skorja nemirna še v precej mlade zemeljske dobe. Edino mlada naplavina v dolinah in pc terasah (kvartar, morda še pliocen) je še tista, ki ni še bila doživela gubanja, vsekakor pa so jo prizadeli mestoma le najmlajši prelomi, pri tem pa ostala v vodoravni legi. Kakšna je geološka zgradba tukaj v globini, o tem ne vemo nič konkretnega, temveč le domnevamo. Novejše geofizikalne preiskave Geološkega zavoda SRS so pokazale, da leži v ozemlju med Ljubljano in Karlovcem neka težja masa, da je tu višek težnosti v primeri s severnejšim ozemljem proti Posavju ali pa v primeri s predeli na SW proti morju. Kaj pa je s to težjo maso v globini, si ne vemo jasno razlagati. Podobne gravimetrične viške kažejo tudi gotovi predeli v Slavoniji, v N Bosni in drugod v obrobju Panonije, in marsikje je tamkaj tudi tektonika mirnejša in enostavnejša. Ali so temu vzrok težke, stare mase v globini? Možno je te pojave tudi drugače razlagati. Glede razmeroma enostavne geološke zgradbe po Dolenjskem npr. velja, da sestavljajo tukaj zgornjo zemeljsko skorjo togi in zelo masivni bloki apnenčevih in dolomitskih skladov, ki se ne upogibajo tako lahko kakor mehkejši skriljavi ali laporni materijal. Vsakomur, kdor je delal na Primorskem, mu je živo pred očmi slika divje nagubanih ali docela zveriženih flišnih plasti — takšnega plastičnega skladovja na Dolenjskem pa zelo manjka. Bloki masivnih apnencev ali dolomitov pa se ob tektonskem pritisku češče lomijo ob prelomih ali se narinejo drug na drugega kakor strešniki ali luske. Drugačna kakor slika Krasa pa je tektonska podoba Posavskega hribovja — ki ga geologi raje imenujejo Posavske gube — ki mu je skladovje precej dislocirano. Posavske gube so nekako prednožje naših Južnih Apneniških Alp: Julijcev in Kamniških. Odveč bi bilo obsežneje opisovati tektonsko zgradbo Posavskih gub pri nas, saj nam je važen le njihov S rob, ki se v teh krajih (preko Grosupelj npr.) stika z Notranjimi Dinaridi. S rob Posavskih gub se je tu bil mestoma narinil na Dinaride, in sicer tem bolj, čim dalj se podamo na W. Ob Barju je nariv že precej izdaten; med Vrhniko in dolino Poljanske Sore se kažejo izpod Polhograjskih Dolomitov — dela Posavskih gub — na kilometre daleč tektonsko povoženi deli Dinaridov v obliki takozvanih Vrhniško poljanskih nizov. Nad Šmarjem je ta nariv le še šibak, a dalje proti E se stik med Savskimi gubami in Dinaridi postopno izravna. Nad Šmarjem npr. se kažejo na N stran spodnjetriadni vverfenski skriljavci v višji legi in jih je lahko slediti proti Frkoliji, medtem, ko leže po nižjem, južnejšem svetu bliže Šmarja gornjetriadni dolomiti in na N izginjajo pod werfen. Od Blejskega kota in še čez Ljubljano se je zajedla v Apneniške Alpe velika Gorenjska udorina ter razdelila enotno sliko Alp v več delov. Udorina — imenujemo jo Gorenjsko ali Ljubljansko — seže s svojimi zadnjimi odrastki v naše kraje. Udorina je razmeroma mlada, ni se pa udrla v vseh svojih delih istočasno v globino, niti ne povsod enako globoko. Nekaj njenih sledov se kaže v osamelcih. Dno udorine se je ponekodi nagnilo, tako da ga sledimo različno globoko; drugod zopet je razpokano od prelomov v raznih smereh in prelomi so globoki ali plitvi, redkokdaj pa potekajo sami, marveč v celih vzporednih ali križnih rojih, tako da ima geolog ali vrtalni mojster čestokrat muke, da določi lego ali medsebojni odnos vseh tektonskih tvorb. Barje ima napram Gorenjski ravnini kot udorina nekoliko separaten položaj, in obrobje Barja je tudi sodelovalo pri nastanku Grosupeljske kotline, a od tektonskih linij Gorenjske kotline se dotika naše okolice le neka značilna proga, in to je tektonska depresija prav ob F koncu Gorenjske udorine in ki poteka v poldnevniški smeri. Ta depresija poteka od Kamnika v progi ob Bistrici in Pšati, ob njej se nato zaje Ljubljansko polje pod Mov-nik s svojim najjužnejšim koncem za Sostrem, gre potem čez Movnik in se skonča med Ižanskim kotom in Pijavo Gorico, oziroma se tu priključi tektonskim linijam dinarske smeri; je to depresija med dvema prelomoma, ki je bila pripravila pot Kamniški Bistrici z njenim peskom, v katerem se izgubljata nato in Bistrica in Pšata. Nekoliko problematičen bi se komu zdel potek tektonske depresije čez Movnik, ki se dviga vendar više od okolice. Više, vsekakor, toda le v topografskem smislu in pa zlasti zato, ker je iz trše kamenine kakor npr. Golovec; v geološkem smislu pa leži Movnik niže, ker ga sestavljajo mlajše tvorbe (največ gornja triada) in ki bi morale normalno ležati na vrhu, ki jih je pa zahodneje na Golovcu ter enako tudi vzhodneje proti Litiji morala zaradi njihove previsoke lege odstraniti erozija. Čez Movnik poteka torej v resnici depresijski žleb, tektonska udorina, v kateri so se mogle ohraniti triadne plasti. K tej depresijski progi spada tudi gornjetriadni dolomit od Lanišča do Vrha nad šmarskim klancem, z obeh strani močvirne; doline pod klancem. Ta depresija torej ustvarja udolbino v sicer enotni pragi S Posavskih gub — litijske antiklinale. Vzhodneje, nad Šmarjem, v Magda-lenski gori in še naprej na E, se pa vrstijo v Savskih gubah zopet starejše tvorbe. Vse ostalo obrobje Grosupeljske kotline že pripada dinarsko (NW—SE) usmerjeni tektoniki. De)lenjsko notranjskemu Krasu; v njem nam posebno padejo v oči prelomi, ki se vlečejo v glavnem tudi v isti smeri (NW—-SE) in ki cepijo teren v posamezne grude. Kamenine Dinaridov so vobče mlajše od tvorb v bližnjih Posavskih gubah: medtem ko si tukajšnje Dinaride na njihovem površju delita na površju jura in triada, največ zgornja — pa v bližnjem Posavju jure sploh še niso dognali in triado zastopajo vsi njeni členi, izpod nje pa pride na dan še paleozoik. Zanimive so v tukajšnjem Krasu meje formacij, če jih gledamo morfološko: formacijska meja be> redkeje tekla po dolini, temveč jo ponavadi iščemo v pobočjih. Doline se rade zajedajo v skalno podlago tam, kjer je skalovje zrahljano, torej predvsem ob prelomnicah. Grosupeljska kotlina in njena geologija 57 Velik del tukajšnjih dolin je tektonsko dirigiran. Z druge strani pa se tudi razvije dolina v kamenini, ki je manj odporna. Apnenec, ki ga načenja kras s svojimi vrtačami in podzemnimi jamami, bo preje dal dolino kakor pa nenačeti dolomit. Na apnencu se ustvarjajo slepe doline tudi tam, kjer se udere strop nad podzemnim vodnim tokom. Tako se je zgodilo, da se je Radensko polje razvilo čisto v jurskem apnencu in tvori ta formacija dno polja ter njegovo levo in desno pobočje, medtem ko poteka prelom v E pobočju mimo Boštanja in Ilove Gore. Tako sliko srečamo tudi ob Višnjici nad Muljavo, ki teče od Ivančne gorice po gornjetriadnem dolomitu in si je ustvarila v njem široko dolino brez večjega padca, medtem, ko se pri prehodu v jurski apnenec tik nad Muljavo zareže s strmim padcem v manjšo sotesko, dokler ne priteče do Krke, ki se je bila tam tudi zajedla v čisti apneniški svet jurske starosti. Mejo med gornjetriadnim glavnim dolomitom in jurskim apnencem pri Muljavi ravno tako predstavlja prelom izven glavne (Krkine) doline. Razne strme stene v apnencu pa ne kažejo vedno na prelom; strmo skončavanje Radenskega polja za Cušperkom npr. ni toliko tektonsko podano kakor je to nekdanji visoki zatrep kraške doline. Navedeni prelom mimo Boštanja proti gornji Krki loči dve veliki grudi Dolenjskega Krasa. Severnejša od njiju — preje smo za njo navajali gornje-triadni glavni dolomit — se naslanja pri žalni in Mlačevim na Posavske gube, prehaja v nje ter se loči od njih le po tektonski legi svojih plasti; v terenu čutiš mejo med obema tektonskima elementoma še po tem, da sestavljajo tukaj Savske gube češče starejši skladi, tako tukaj škriljasti werfen s svojimi rdečimi in sivkastimi teni, v južnejši dinarski grudi pa belkasti ali rumenkasti, krušljivi glavni dolomit. Sledečo grudo dolenjskih Dinaridov srečujemo pri nas v ozemlju čez Radensko polje; to je tista enota, ki smo ji pripisali jurske plasti in ki se odtod nadaljuje ob Dobrepolju v Suho Krajino. Še zahodneje od nje sledi naslednji tektonski element Dolenjske, ki obdaja Zelimeljsko dolino z obeh Strani in ki ima nekak antiklinalni značaj, a veliko bolj razgibano tektoniko kakor navedeni vzhodnejši enoti; vsebuje pa večjidel triado z njenimi razno-vrstnejšimi kameninami ter predstavljajo podlogo — rekel bi, dno — prejšnje enote, kakor tudi dno zapadnejše, Krimsko mokerške enote, ki je iz podobnih tvorb kakor vzhodnejši dve grudi ob Krki in Višnjici. Zelimeljska tektonska skupina ima ravnotako več krajših vzdolžnih prelomov, pa tudi prečne tektonske dislokacije se pojavljajo v njej. V gotovih predelih dolenjske in notranjske spodnje in srednje triade se pokažejo proge vzporedniške (E—W) tektonike, ki je starejšega datuma kakor dinarska smer, ki je bila sicer oblikovala tukajšnje plastovje. Ni pa ta starejša tektonika vsepovsod zastopana. Precej jasno je, da se je tu vršila dolgotrajna borba med »alpsko« vzporedniško usmerjeno, ter prečno, »dinarsko« tektonsko smerjo. Ni glede na triadno tukajšnjo tektoniko rečeno, da je vzporedniška tektonska smer starejša nasploh; ravno v njuni sedanji meji čez Grosupeljsko kotlino in preko Vrhnike itd. je zopet alpska smer tista, ki je mlajša od dinarske in ki je narinila Posavske gube na S ležeči Kras. Ni dvoma, da ima zvezdasta oblika Grosupeljskega polja ter njenih stranskih dolin svoje vzroke v interferenci in v borbi teh dveh obmejnih tektonskih smeri. TALNE ZNAČILNOSTI GROSUPELJSKE KOTLINE Rudi Tancik UVOD Grosupeljska kotlina je kraška tvorba in je manjši del Dolenjskega krasa, ki se v pedološkem in kmetijskem pogledu dosti ne razlikuje od ostalega dolenjskega kraškega sveta. Na pridelovalno moč in sposobnost kmetijskega gospodarstva te kraške kotline odločno vplivata podnebje in pedološka sestava zemlje, ki je pod močnim vplivom površinske in podzemne vode. Prva povzroča zamočvirje-nost zemlje, ki je na nekaterih mestih že blizu površja slabo ali celo nepropustna, slednje pa povzročajo občasne poplave, ker narasle kraške vode nimajo zadostnega odtoka. Zato je še velik del poljedelske ravnine pod mokrotnimi travniki, občasne poplave pa zajemajo tudi del orne zemlje, katere obdelava je tvegana in so pridelki negotovi. PEDOLOŠKA SESTAVA Pedološke lastnosti Grosupeljske kotline, ki je precej razgibana, so dokaj pestre in raznolike. Odvisne so zlasti od matičnih kamenin, iz katerih je sestavljena, od pridviga in nagiba, podnebja, žive in mrtve krovnine ter človeškega delovanja. V skladu z navedenimi razmerami so se razvile talne zvrsti, od katerih so najbolj značilne: za gričevje — rdečkaslorjava kraška ilovica, za ravnino — rjava naplavina na rjavi kraški ilovici in rjava opodzoljena tla, za doline — mokrotna, zablatena tla. A. Rdečkasto rjava kraška ilovica Nahajamo jo na geološko-petrografski osnovi triadnih apnencev in dolomitov, v odvisnosti od pridviga in nagiba. Glede na debelino njenih talnih plasti in na njeno notranjo obliko pa razlikujemo: na višjih položajih in strminah — plitka, okrasto rjavo kraško ilovico (rjava rendzina) na bolj dolomitnem apnencu, na osrednjih položajih — debelejšo, bolj in manj podzolirano rjavico ali jerovico (degredirana terra rossa), ki je nastala na licu mesta po preperevanju in razpadanju apnenca ter iz višjih in od drugod (po vetrovih) na prvotno kraško ilovico nanesena rjava opodzoljena tla, v nižinah ■— po občasnih poplavah naplavljena bolj ali manj debela rjava naplavina na mokrotni, prvotni rjavi kraški ilovici. 1. Plitka rjava rendzina Debela je do 50 cm, v zgornji plasti humozna in peščeno glinasta in zato temnorjava, 15 do 20 cm debela in prehaja v okrasto glinasto peščeno, ostro-robnega zloga; v obeh plasteh je šibko kisle do nevtralne reakcije. Zaradi plitkosti in dobre propustnosti so tla občutljiva za sušo. Kjer so dovolj debela so preoravana večinoma po plastnicah, sicer so pa pod senožetmi, košenicami in gozdom. Pridelki so odvisni zgolj od obdelave in gnojenja ter od padavin, v mokrotnih letih so obilni, v sušnih pa bolj pičli. 2. Pudzolirana rjavica (jerovica) Je nad 100 cm debela, po mehanični sestavi težja glinasta, rdečkastorjava, medtem ko je nanesena po mehanični sestavi srednje težka, peščenoglinasta in glinasto ilovnata, v obeh primerih ostrorobnega zloga, za zrak in vodo propustna, kar pomeni, da vodo dosti hitro sprejema in pušča, zato se tudi naglo ogreva. Zaradi dobrih fizikalnih lastnosti je obdelava ugodna. Organska snov (gnoj) naglo sprhni, zato so tla revna sprstenine, vendar z apnom in kalijem dobro oskrbljena, toda revna fosforja. Reakcija je šibko kisla v zgornjih plasteh, v spodnjih pa nevrtalna. Značilno jerovico nahajamo v okolici Boštajna. V odvisnosti od medsebojnega razmerja kalcijevega in magnezijevega karbonata (x CaCO,. x MgCO,), od položnosti tal in njihove mikroklime sta debelina in odtenek barve posameznih talnih plasti. Na bolj položni in bolj apnenčasti podlagi so tla debelejša in bolj izrazito rdečkatsorjava od onih z bolj dolomitno osnovo, ki pa niso tako debela in so bolj okrasta. Ob primerni obdelavi in dobri strežbi uspevajo vse vrtnine in poljščine, glede na talno vlago pa so pridelki odvisni od padavin, oziroma od globine obdelave. Pri obilnih padavinah v obdobju rasti (IV.—IX.) so pridelki obilni, v sušnih obdobjih pa manjši, medtem ko so pridelki na debeli rjavi naplavini, v kolikor jo ne dosegajo občasne poplave, bolj zanesljivi. B. Rjava opodzoljena tla Zavzemajo osrednji, bolj ravninski del Grosupeljskega polja in predstavljajo debelo težjo ilovnato glino, ki je v zgornji obdelovalni plasti zmerno humuzna. So zmerno vlažna, bolj zbita in zato za zrak in vodo slabše propustna, slabših fizikalnih, kemičnih in mikrobioloških lastnostih od spredaj opisane rjave kraške ilovice. Sicer so tudi opodzoljena rjava tla kraškega porekla, vendar so nanesena od drugod na rjavo kraško ilovico. Ker so dovolj debela, se lahko upirajo tudi dolgotrajnejšim sušam, zlasti, kjer so globoko obdelovana in dobro oskrbovana. Zaradi večje vlažnosti in slabšega zračenja so dalj časa hladna in se počasneje ogrevajo, zlasti če so še občasno poplavljena. Njihova reakcija je v obdelovalni plasti kisla, kar pomeni, da so tla Talne značilnosti Grosupeljske kotline (il PEDOLOŠKE ZNAČILNOSTI GROSUPELJSKE KRAJINE m 1 : 200-000 OZNAKA TAL TJ777A Rdečkastorjava kraška V/i//i ilovica (suinaj I^IIH Rjavo opodzoljena tia KŽssšsl (znnerno vlažna) Mokrotna tlo Meja obline že v izpiranju (opodzoljavanju), vendar z globino oziroma s prehodom v že navlaženo rjavo kraško ilovico kislost odpada. Tudi rastlinskih hranil so tla revna in potrebna boljše oskrbe v obdelavi in gnojenju; kjer niso poplavljena, so za poljščine sposobna, toda primernejša so za travno deteljo in travinje. C. Mokrotna — zablatena (zaglejcna) tla Nahajamo jih v zamočvirjenih dolinah in v globelih s slabim odtokom površinske vode in s previsoko stoječo podtalnico. To so najbolj deficitna tla, kjer se poplavna voda zadržuje na površju več dni in kjer se podtalnica zadržuje tik ali blizu površja, po kotanjah pa celo na površju skozi vse leto. Pozimi in spomladi sega voda skoraj do vrha, poleti in jeseni se zadržuje nekoliko globlje, ob že nekoliko večjih in dolgotrajnejših nalivih pa so že poplavi j ana. V takih razmerah zemljišča niso sposobna za kakršnokoli obdelavo. Ne-osušena so ostala pod kislimi močvirskimi travami in gozdom. Od rastja so za to talno zvrst značilne zeli in neprave trave. Od zeli so najbolj značilne; močvirska zlatica, kalužnica in travniška penuša, od trav: loček, biček in trstičje, od drevja in grmičja pa vrbovje in jelševje. Po mehanični sestavi so tla težka glinasta, ponekod pa je zgornja plast tudi šotnata ali pa črnikasta, humuzno glinasta s surovim kislim humusom. Značilni znaki nihanja podtalnice in zablatenja (zaglejevanja) se vidno izražajo na talnih presekih s pojavljanjem blata (gleja). Izpod površinskega humuznega (A) sloja se pojavlja najprej po površinski vodi zablatena ali zaglejena plast (g), ki je sivkasta in preprežena s številnimi rjavimi lisami. Tu prihaja voda v stik z zrakom. V vodi raztopljeni železovi ioni se tu oksi-dirajo in izločajo kot rjav železov hidroksid (Fe;0, | 3 H.O = 2 Fe (OH),). Železo se izloča zlasti v rovih odmrlega koreničja in v talnih razpokah. Pod zablateno (zaglejeno) plastjo v območju podtalnice se pojavlja modrosiva ali zelenkastosiva reducirana plast (G), v kateri se zaradi dolgotrajnega zadrževanja podtalnice odvijajo le anaerobna dogajanja. Siva do modrosiva oziroma zelenkasto siva barva te plasti je posledica redukcije železovih oksidov, oziroma hidroksidov v dvovalentni železov hidroksid (2Fe(OH), — O = == 2Fe(OH); + HjO). Zaradi nihanja podtalnice so talne plasti marmorirane z značilnim zablatenim (ostrorobnim, orehastim kockastim in prizmatičnim) zlogom talnih delcev, pač v odvisnosti od njihove zrnatosti in koloidnega stanja. Spodnje, najnižje plasti, ki so stalno v vodi in bolj peščene, so običajno brez zloga, apnenčasta, matična osnova pa je na površju (do debeline 5 cm) od huminskih kislin že popolnoma razmehčana. Zaradi zablatenosti so zgornje plasti za zrak in vodo dokaj slabo propustne, z globino pa vodo-držnost nekoliko popušča zaradi večje količine peščenih primesi in zaradi manj kisle reakcije. Zato se površinska (padavinska in poplavna) voda odceja zelo počasi in zastaja dolgo časa na površju, zlasti če ni pravega odtoka. Iz vsega navedenega je razvidno, da so mokrotna tla izredno slabih fizikalnih, kemičnih in mikrobioloških lastnosti. V površinski plasti so tla sicer humuzna z zakisanim surovim humusom, talna reakcija pa je kisla. Zgornje Talne značilnosti Grosupeljske kotline 63 plasti so običajno močneje zakisane od spodnjih; z globino kislost postopoma upada zaradi naraščajočih apnenčastih primesi. Spodnje plasti predstavljajo večinoma prvotno rjavo kraško ilovico, ki pa je popolnoma zamočvirjena. Rastlinskih hranil je malo in ne zadostujejo za normalno prehrano rastlin, poleg tega pa se fosfati vežejo z železom v netopne sestavine. Zamočvirjenih in občasno poplavljenih zemljišč pač iz upravičenih razlogov nihče ne goji, ker njihova uporabnost v surovem prirodnem stanju za kmetijstvo ni ugodna niti gospodarna. Travniki so izredno slabi, dobrih sladkih trav ni, previsoka podtalnica duši njihov razvoj. Košnja je le enkratna, pridelki sena so pičli in slabe kakovosti. Pridobivanje takega kislega, močvirskega sena je mučno in drago, ker morajo seno v mnogih primerih prenašati na bolj sušna in pred poplavami varnejša mesta. Obdelava in gnojenje teh travnikov brez hidromelioracij ni donosno, razen tega pa je seno poplavljenih travnikov okuženo z metiljem. Zemljišč pod njivsko obdelavo je malo, zavzemajo pa manj vlažna, dvignjena mesta, kjer se podtalnica ne zadržuje preveč blizu površja. SKLEP Iz priložene pregledne karte talnih značilnosti je razvidno, da nahajamo melioracijska področja le v dolinah, oziroma na ravninsko-nižinskem svetu, kjer so tla zamočvirjena in občasno poplavljana. Da bi dosegli zboljšanje, povečanje in večjo stalnost v kmetijstvu, je dokončno odpraviti občasne poplave in postopno osuševati še vedno mo-krotna zemljišča in jih obdelovati s sodobno agrotehniko. Borba proti občasnim sušam v obliki oroševanja z namakalnimi napravami zelo verjetno ne bi bila gospodarna iz razloga, da je v času rasti, tj. od začetka aprila do konca septembra na območju Grosupeljske kotline v skupnem poprečju > 700 mm dežja s poprečno letno toplino 9 "C in da prevladujejo debela in težja tla, v katerih je mogoče velik del padavin zadrževati z globokejšo obdelavo in boljšim gnojenjem. V obstoječih razmerah se živinoreja, ki je glavna panoga v kmetijskem gospodarstvu, ne more razviti do željene stopnje, ogroženo pa je tudi zdravstveno stanje ljudstva (revmatičnost, bolezni tonzil, tuberkuloza) in živine (metljavost, črevesni paraziti). Že sam zunanji videz, zlasti rastlinstvo, priča o neurejenih talnih razmerah in je zato nujno preiti na melioracijo prej obravnavanih zemljišč. Opomba: razprava je podana po lastnih izsledkih avtorja. GIBANJE PREBIVALSTVA V NASELJU GROSUPLJE Dobruška Podkoritnik-žvan Krepitev gospodarske usmerjenosti in funkcij, ki jih je naselje dobivalo predvsem od začetka tega stoletja dalje, ko je postajalo središče ožje ali širše okolice, se odraža v večanju števila prebivalstva. Na osnovi popisov prebivalstva lahko sledimo populacijski razvoj od leta 1817 dalje [1, 2, 3]. število prebivalstva ni naraščalo enakomerno, ampak kaže posebno v povojnem obdobju velike skoke navzgor. V letih od 1817—1869 je naraslo število od 271 na 302 in do leta 1880 na 336 prebivalcev. To zmerno večanje bi bilo v skladu z naseljevanjem ob cestni prometni poti, ko je bilo prebivalstvo deležno zaslužka ob prevozu blaga, ki je potovalo tod mimo. Deloma so mogli zaslužiti tudi s priprego poštnih kočij, ko je bila leta 1573 ustanovljena podružnica glavne pošte iz Ljubljane, imenovana Stara pošta, ki jo ljudje še danes v govorici živo uporabljajo. Z naraščanjem gospodarske krize in na drugi strani z izboljševanjem prometnih zvez na daljavo po železnicah bi mogli tolmačiti sorazmerno velik padec v številu prebivalstva na Grosupljem v desetletju do 1890. leta in to za 17,3 % (ali absolutno 58 ljudi). V tem času je zajel vas tok izseljevanja v tujino, saj skoraj ni bilo hiše, kjer ne bi odšel eden ali ponekod celo dva človeka po zaslužek v Ameriko, Francijo, Belgijo, Nemčijo, sploh v zahodne dežele, kamor je pritegovala ceneno delovno silo industrializacija. Leta 1900 je prebivalstvo kljub padcu v prejšnjem obdobju doseglo v populacijskem razvoju do tega časa najvišje število 365 ali porast za 31,2 % v primerjavi z letom 1890. To naraščanje prebivalstva je že povezano z zgraditvijo železniške proge od Ljubljane mimo Grosup ljega do Kočevja, oziroma kasneje do Novega mesta, ko so delavci dobili zaslužek pri gradnji proge in se tedaj pa tudi v kasnejšem desetletju začeli naseljevati v krajih ob železnici in na Grosupljem še močneje, ker je postalo križišče dveh dolenjskih prog. Razvoj tehnične znanosti je zapustil svoje sledove najprej z železnico, kasneje z napeljavo električne energije in končno še z zgraditvijo tekstilne tovarne, kar je imelo za posledico, da je priseljevanje na Grosuplje napravilo velik skok. štetje prebivalstva je pokazalo, da se je število ljudi povečalo od 1910. do 1931. leta za 45 %. Tempo v razvoju populacije se je nadaljeval. Znatno ga je sicer zavrla druga svetovna vojna, vendar pa se je v razdobju od 1931 do 1948 število prebivalstva povečalo za dobrih 31 %. Takega, razmeroma močnega naraščanja prebivalstva pa v naslednjem štetju niti ni opaziti. V času, ko je bilo Grosuplje sedež okrajnega ljudskega odbora, se je večalo število ljudi le na račun uradništva, zelo malo ali pa celo nazadoval je procent delavcev, zaposlenih v industriji in obrti, ker ni bilo razumevanja, da bi se razvijala in krepila vsaj tista obrtniška dejavnost, ki je na vasi bila že od predvojne dobe in bi za razvoj Gro- supljega zaradi velike množine delovne sile, sproščene iz agrarnih poklicev ožje okolice, bila nujno potrebna. Tako se je število prebivalstva od leta 1948—1953 povzpelo za dobrih 17 "/<>. V naslednjem štetju pa opazimo močan skok v populaciji naselja in to za več kot polovico (od 884 na 1380 prebivalcev). Na splošno je za to kratko obdobje značilno prehajanje kmečkega prebivalstva v druge poklice v večji meri kot prej, saj je modernizacija kmetijske proizvodnje sprostila velik delež delovne sile. Precej si je opomogla tudi Grosuplje iz zahodne strani tekstilna tovarna, industrijsko obrtna dejavnost je svoje obrate precej povečala (Kovinastroj, Splošno mizarstvo); Splošno gradbeno podjetje se je v tem času razraslo iz lokalnega v splošno slovensko tovrstno podjetje. Poleg tistih, ki so se zaposlili na Grosupljem, se je povečal tudi delež tistih, ki so se v kraju naselili in se vozijo vsak dan v službo drugam, predvsem v Ljubljano. Tabela: Rast števila prebivalstva v letih od 1817—1969 Leto 1817 1869 1880 1890 1900 1910 1931 1948 1953 1961 1963 1969 štev. preb. 271 302 336 278 365 395 573 753 884 1380 1689 2285 Abs. — 31 34 58 87 30 178 180 131 496 309 596 % — 11,4 11,2 17,3 31,2 8,4 45 31,4 17,3 56,1 25,9 35,2 Po neuradnih podatkih je imelo Grosuplje 1963. leta 1689 prebivalcev, kar pomeni od prvega štetja 1817 skok za 623 %, aprila 1969. leta pa že 2285 prebi- valcev. Takemu populacijskemu razvoju je prispeval razvoj in utrditev gospodarskih in drugih ter upravnih funkcij, ki si jih je v toku razvoja Grosuplje dobilo. Pri tem pa ne smemo pozabiti tako ugodne prometne lege naselja, saj mu je prav ona prinesla vlogo centra, ki ga ima v tem delu Dolenjske. PRISELJEVANJE Na podlagi osebne kartoteke prebivalstva v matičnem uradu je bilo mogoče ugotoviti, iz katerih krajev so se ljudje priseljevali na Grosuplje [3]. Ker je prebivalstvo aglomerat okoli 300 krajev Slovenije, se zdi bolj točno in pregledno, če razvrstimo doseljence po občinah. Posebno pa še zato, ker ni bil povsod točno označen prejšnji kraj prebivališča, temveč le občina, iz katere se je kdo priselil. Iz ljubljanskih občin je izločen mestni del, ker je bila na kartoteki označena le Ljubljana kot mesto, ne pa kot del občine. Grosuplje, pogled iz vzhodne strani Pravih Grosupeljčanov, to je vseh tistih, ki so na Grosupljem rojeni ali tu žive od rojstva dalje, je od vseh 1689 prebivalcev 32 %. Povsem razumljivo je, da so se sem doseljevali ljudje iz najbližjih vasi. Tako daleč prednjači v doseljevanju domača, grosupeljska občina, od koder je priseljenih 579 ljudi, oziroma 34,2 %. Takoj za njo pa so druge dolenjske občine: Ljub-ljana-Vič-Rudnik (4% ali 69 ljudi), Trebnje in Novo mesto (okoli 3% doseljencev), nato še občini Kočevje in Črnomelj. Iz najbolj oddaljenih krajev oziroma občin je doseljenih zelo malo, po večini le eden. Med vzroki doselitve je nedvomno najodločnejši faktor naraščajoče število delovnih mest. Okoli 1,4 % doseljencev je iz drugih republik, ki so sc na Grosupljem naselili kot, delavci pri Splošnem gradbenem podjetju ali kot uslužbenci JLA. To je imelo posledice pri narodnostni strukturi, saj je od 1689 prebivalcev 1661 Slovencev, 18 Hrvatov, 6 Srbov, 1 Črnogorec, 1 Albanec, 2 neopredeljena Jugoslovana in 1 Madžar. Stopnjevan gospodarski razvoj je sprožil doseljevanje predvsem mladih ljudi in zato ni čudno, da je povprečna starost precej nizka, 27,8 let (moški 28,9, ženske 26,8 let). PREBIVALSTVO PO PANOGAH DEJAVNOSTI Istočasno s povečanjem števila prebivalstva, ki je posledica spremenjenih gospodarskih razmer, to je povečanja industrijske in obrtne dejavnosti ter krepitev urbanskega naselja kot središča, se je spreminjala tudi poklicna struktura. Intenzivnost urbanizacije naselja nam odseva že iz zmanjševanja kmetskega prebivalstva. Primarna panoga dejavnosti, kamor prištevamo kmetijstvo in gozdarstvo, je obsegala leta 1953 18,9 % vsega aktivnega prebivalstva. V letu 1961, pa se je zmanjšala za dve tretjini in ji je pripadalo komaj 6,7 %. V soglasju z razvojem industrije, obrti in gradbeništva v kraju se je dvignil delež aktivnega prebivalstva sekundarne panoge dejavnosti od 36,6 % leta 1953 na dobrih 47 % leta 1961. Najmanj spremenjen je ostal procent terciarne panoge, saj se je zmanjšal od 1953 do 1961 leta le za 0,2 %, V prejšnjem poglavju smo videli, da se je v obdobju od 1953 do 1961 leta vse prebivalstvo povečalo za 56 Vo, aktivno prebivalstvo pa za 3 % v istem obdobju, kar je z okrepitvijo vseh funkcij v naselju popolnoma v skladu. Z izboljšanjem cest, predvsem z zgraditvijo dolenjske avtomobilske ceste in z uvajanjem novih, modernejših prometnih sredstev, se je zaradi razširitve podjetij in ustanov in zato večje potrebe po delovnih mestih gravitacijsko območje Grosupljega, kot industrijsko-obrtnega in upravnega centra manjšega ali večjega agrarnega področja tega dela Dolenjske, močno povečalo. Delovna sila, zaposlena na Grosupljem, je razvrščena v tri skupine. V prvo uvrščamo vse zaposlene v gradbeništvu (to je na Splošnem gradbenem podjetju Grosuplje), v drugo zaposlene v industrijski in za naselje večji obrtni dejavnosti (Motvoz in platno, Elektrostrojno podjetje, Kovinostroj in Splošno mizarstvo) in v tretjo skupino zaposlene v drugih službah. (Pri tretji skupini je upoštevano: občinska skupščina; Narodna banka, poslovalnica Grosuplje; Komunalna banka, ekspozitura Grosuplje; zavod za socialno zavarovanje; zdravstveni dom; lekarniška postaja; zavod za zaposlovanje delavcev; knjigovodski biro; železniška postaja; PTT; Elektro-Ljubljana, obrat Grosuplje; občinsko sodišče; osnovna šola; Agrokombinat KZ Gro šuplje — uprava; trgovsko podjetje »Tabor«; veletrgovina »Mercator«, poslovna enota »Hrana«, poslovalnica Grosuplje; združene mlekarne, Ljubljana, poslovalnica Grosuplje; »Tobak« Ljubljana, poslovalnica Grosuplje). Delovna sila je zaposlena na Grosupljem v: gradbeništvu industriji in obrtni dejavnosti v drugih službah skupaj skupaj 261 = 17,9 »/o 781 = 53,5 % 417 <= 28,6 % 1459 = 100 % od drugod 196 = 75 % 565 = 73,6 "/'(. 225 = 53,9 % 986 = 67,6 % z Grosup- ljega 65 = 25 % 216 = 26,4 »/o 192 = 46,1 % 473 = 32,4 % V prvi skupini je zaposlenih 17,9 % vseh delavcev in uslužbencev (261 ljudi), v drugi 781 ljudi, to je 53,5 % in v drugih službah 28,6 % (ali 417 zaposlenih). Grosuplje je naselje, ki je preraslo meje običajne vasi in kjer je splošna izobrazba že višja od okoliških krajev. Zato je tudi skoraj polovica (46,1 %) Grosupeljčanov, to je domačega aktivnega prebivalstva, zaposlenega v domačem kraju v upravnih službah. Poleg tega pa je še med 333 uslužbenci, kolikor se jih vozi v službo v Ljubljano, pretežno največ takih z višjo in srednjo izobrazbo ter delavcev visoke kvalifikacije. Gradbeništvu in industrij sko-obrtni dejavnosti, kjer je še precej nekvalificirane delovne sile, dajejo okoliški kraji 75 % vseh zaposlenih. LITERATURA IN VIRI [1] Hauptausweis uber die Einteilung des Laibacher Gouvernementsgebietes im Jahre 1817; [2] Podatki o popisih prebivalstva in hiš od leta 1869—1961; v institutu za geografijo univerze v Ljubljani; [3] Podatki matičnega urada pri skupščini občine Grosuplje; [4] Podatki o deležu prebivalstva po panogah dejavnosti v institutu za geografijo univerze v Ljubljani; [5] Podatki podjetij in ustanov na Grosupljem; [6] Podatki zavoda za statistiko v Ljubljani. POGLED V PRETEKLOST (Arheološka podoba občine Grosuplje) Jože Kastelic Zanimanje za preteklost domačega kraja in širše domovine ni privilegij visokega izobraženca, temveč je prirojeno vsakemu človeku in je tudi naša skupna dolžnost. Posebej pa smo vsi z neko notranjo silo pritegnjeni k osta-linam starodavnosti, k dobam, o katerih pisani viri zelo malo poročajo, a so zato toliko bolj zgovorne neposredne najdbe, ki jih prinese na dan slučajni izkop bodisi sistematično raziskovanje strokovnjakov. Iz teh malih, včasih navidezno nepomembnih drobcev ali pa iz navidez dolgočasnih in materialno nemikavnih terenskih raziskovanj se nato sestavljajo kakor v mozaik pretekle zgodovine slike posameznih dob. Stran za stranjo se odpira knjiga preteklosti in nam pripoveduje. Oglejmo si zelo na kratko in včasih samo z naštevanjem področje občine Grosuplje od najstarejšega pojava človeka, tisočletja daleč v preteklosti pa do leta 1000 našega štetja, torej skozi prazgodovino, antiko in srednji vek! Zemljevid občine Ozemlje Grosupeljske občine — pri tem pa se ne mislimo držati popolnoma točno uradnih občinskih mej — je mogoče razdeliti v nekoliko manjših področij, ki so v svoji oblikovanosti dobro vidna in ki so tudi res tvorila osnovo za naseljevanje v nekdanjih dobah. Od severa na jug se vleče po sredi kakor nekakšna hrbtenica greben Polževega, na severu od Peščenika podaljšan do Gradišča nad Dednim dolom in Kuclja, na jugu od Ilove Gore in Krke pa razpotegnjen v Suho krajino proti Korinju in Tisovcu. Tako je pokrajina razdeljena v dva dobro vidna sektorja: na zahodu je večja grosupeljska kotlina, na vzhodu so Šentvid, Stična in dolina Krke. I. Zahodni predel. 1. Severno od ceste in železnice (Škofljica, Šmarje, Grosuplje, Žalna) je področje, ki je proti Savskim dolinam in vasem zaprto z višinami Motnik— Pugled—Debeli Hrib—Kucclj. Tu so vasi kakor Lanišče, Lipoglav, Zgornja Slivnica, Stara vas, Polica, Bleč Vrh. Nad Šmarjem je Magdalenska gora, ki obvladuje ravnico pod seboj in gospoduje s svojo višino daleč naokoli. 2. Moderna cesta in železnica od Ljubljane proti Novem mestu (in tudi stare prometne poti od rimske dobe dalje) so položene v nižji svet, ki se na zahodu rahlo dvigne iz Ljubljanskega Barja, zajame Šmarje, Sela in Stransko vas in se razširi v dokaj prostrano kotlino ob Grosuplju; ta se preko Mlačevega in Žalne zaključi z dolino Loke pod grebenom Polževo 3. Južno od Šmarja in Grosuplja je gosto naseljeno področje, ki ga omejujejo na zahodu globoki kanjon med Želimljem in Turjakom, na jugu pobočja okrog Rašice, Velikih Lašč, Podpeči in Vidma, na vzhodu pa dolina Račne. To je predel s kraji Gradišče zahodno od Udja, Sv. Peter pri Ločniku, Sv. Ahac, Bičje, Šentjurje s Taborsko jamo in cerkvijo, Lipljene, Staro Apno in končno na jugu Rašica ter Ponikve. 4. Od Grosuplja proti jugu se vleče dolinski, dobro prehoden svet na črti Spodnja Slivnica, Boštanj, Kopanj, Račna, Cušperk, Cesta, Zdenska vas, Videm in Kompolje v Dobrepoljski kotlini ter Cretež in Tržič v Strugah tam v koncu pod Malo Goro. 5. Vzhodno od te poti se vrste malo naseljeni predeli: pod Polževim so Luče, vzhodno od Račne je Gradišče nad Ilovo goro, nato slede že v Suhi Krajini Hočevje, Korinj in Tisovec. II. Vzhodni predel. 1. Severno od ceste in železnice Višnja gora—Trebnje se dviguje svet proti razvodnici med Krko in Savo: Obolno, Poljane, Debeče, Felič Vrh, Stara Gora. Vanj se potiskata globoki in dolgi dolini Stiškega potoka in Temenice s pritokom iz Bukovice. Tu so kraji Leskovec, Višenjska Sela, Metnaj, So-brače in Temenica. Na vzhodu omejuje ta prostor mogočni greben Primskov-ške gore tja proti Zaplazu in bolj na jug proti Žubni. 2. Cesta, ki pride preko Brezovega, in železnica, ki se pojavi izpod Pešče-nika, se zdaj usmerita vzhodno naprej ob krajih Višnja Gora, Draga, Hudo, Ivančna gorica, Stična, Šentvid, Radohova vas, tja do Gabra pod Medvedje-kom, ki predstavlja sedlo in prehod dalje v trebanjsko regijo. 3. Od Stične na jug se ob stiškem potoku vleče dolina z vasmi Crnelo (višje pod grebenom Polževega sta še Leščevje, Kravjek), Gorenja vas, Muljava in preide v dolino Krke ter zavije na vzhod — tu so vasi ob izviru Krke izpod Kraške jame: Gradiček, Videm, Krška vas, in nato še Fužina, Zagradec, Valična vas ... 4. Vzhodno od ceste Ivančna gorica Muljava so za Bojanskim Borštom spet manj naseljeni predeli: Dob, Zagorica, Gumbišče, Hrastov dol, Sela pri šumberku. 5. Južno od Krke spada v ta predel še ozemlje, ki teži k poti Fužina— Ambrus—Zvirče; na vzhodu ostanejo Gradenec in Hinje, na meji so Brezov Dol in Višnje, pri Zvirčah pa zavije pot ostro na zahod in stopi »Pri Cerkvi« v kotlino Struge in s tem v zahodni predel ozemlja občine Grosuplje, kot smo ga orisali zgoraj. Najstarejše najdbe (do okoli 800 pr. n. št.) Ta geografski oris je bil potreben, da smo se razgledali po terenu, kamor so se ljudje davno pred začetkom našega štetja naseljevali in kjer so generacije skozi tisočletja ustvarile kulturno pokrajino, kakršno vidimo in v kateri živimo danes. Težko je reči, kdaj je v to pokrajino stopil prvi človek. Ce bi sodili po najdiščih izven tega območja, a vseeno v bližnjem slovenskem prostoru, je to bil človek stare kamene dobe v času, ki sega 10 000 let in več nazaj v same začetke človeške civilizacije. Toda dokazov za tako, sicer verjetno, domnevo nimamo. Prav tako v občini Grosuplje ni dokazov naseljenosti v mlajši kameni dobi (v letih 8000 do 2700 pred n. št.) in skoraj da niti ne v bakreni dobi (od 2700 do 1700 pr. n. št.). Morda sta iz tega časa dve majhni črepinji neke posode iz jame nad izvirom Krke, ki so ju našli leta 1956, in kamnita sekira, ki so jo pri gradnji ceste Radohova vas—Litija našli leta 1924 pri graščini Selo. Črepinji in sekiro hrani Narodni muzej v Ljubljani. To seveda še niso posebno trdni dokumenti o kaki večji poseljenosti teh krajev, očitno pa je, da so okrog leta 2000 pr. n. št. ljudje, sorodni koli-ščarjem na Ljubljanskem barju, že živeli na tem področju, verjetno predvsem v jamah, od katerih je Krška jama pač naj odličnejša, morda pa tudi že v preprostih naselbinah na planem. Iz bronaste dobe v drugem tisočletju pred n. št. nam je s terena občine Grosuplje znana le ena sama izolirana najdba — bronasta igla — iz Stične. Na prehodu bronaste dobe v železno, okrog leta 1000 pr. n. št. skromnost, najdb še nič ne kaže na velikanski vzpon kulture, ki je na tem področju in sploh v Sloveniji, zlasti pa na Dolenjskem, sledil komaj dvesto let kasneje. Pri Perovem pod Magdalensko goro so našli sekiro, kar spada v sklop skromnih najdb iz tega časa v rajonu Magdalenske gore, pri Račni pa štiri bronaste srpe. Take skupinske depojske najdbe so za ta čas značilne; časi so bili nemirni, ljudje so dragocenejše stvari, kamor so sodili tudi bronasti predmeti, zakopavali, da bi se kasneje vrnili in jih dvignili. Toda novi val naseljencev je ostro pometel s starimi razmerami. Novi ljudje so prinašali nove navade: svoje naselbine so radi postavljali na višje, dobro zavarovane, pa tudi razgledne položaje — danes jih imenujemo »gradišča«, svoje mrtvece pa so sežigali in polagali žare s pepelom mrtvih v vrstne grobove — zato vso to kulturo in dobo imenujemo »kulturo žarnih grobišč«. Nedvomno so bili to predniki poznejših Ilirov, ki so živeli bolj na vzhodu Slovenije, in poznejših Venetov, ki so zavzeli bolj zahodne predele. Kultura žarnih grobišč pomeni povsod v Evropi in torej tudi v ožjem področju, ki ga obravnavamo, največjo zarezo in prelomnico pred prihodom Rimljanov, četudi imamo na ozemlju občine Grosuplje samo negativne dokaze teh dogodkov, to je zakopane srpe pri Račni, in pa skromne najdbe z Magdalenske gore oziroma pri Perovem, so vendar ti fakti napoved velikega razvoja najbolj cvetoče prazgodovinske dobe Slovenije, kjer se središče kulture premakne prav na to mesto — nastopi doba slovenske »halštatske«, tj. starejše železne kulture, med leti 800 in 400 pr. n. štetjem. Halštatska doba (800—400 pr. n. št.) Halštatska poselitev je bila zelo intenzivna in se je tekom štirih stoletij tako vglobila v deželo, da skoraj ni kraja, kjer bi iz tega časa ne bilo vsaj skromnih ostankov. Lahko rečemo: kjer so tisoč let kasneje nastajale slovenske vasi, tam so v halštatski dobi prebivali Iliri. Krčili so gozdove, urejali pašnike in usmerjali steze in pota. Zdaj so se razvila prava gradišča na dvig- 74 Jožo Knstolic njenih položajih — Gradišče nad Dednim dolom pri Višnji gori (706m), Gradišče med Stično in Šentvidom (519 m), Gradišče pri Ilovi gori (600 m), Gradišče zahodno od Udja (514 m) in še cela vrsta drugih z ledinskim imenom »gradišče« in brez njega, s cerkvicami starih ljudskih svetnikov in brez njih, B kasnejšimi zaselki na vrhu ali pa v težko dostopnih, z gozdom zaraslih predelih, kjer so se današnje vasice pomaknile na manj strma pobočja. Zelo dobro pa sta vidni dve veliki gradišči, dvoje velikih centralnih naselbin — Magdalenska gora pri Šmarju in Vir pri Stični, oziroma na kratko Stična. Magdalenska gora obvladuje zahodni predel in mala gradišča v njem, Stična pa vzhodnega z njegovimi gradišči, med enim in drugim teritorijem pa se dviga greben Polževo in ju razmejuje. Gradišče nad Dednim dolom, ki leži nekako na meji, teži po vsej verjetnosti bolj h Stični, podobno gradišče pri Ilovi gori pa morda k Magdalenski gori. V halštatski dobi smo torej priče prvi teritorialni razmejitvi področja občine Grosuplje — dva poglavarja gospodujeta tu, dva ilirska »kneza«, dvoje ilirskih rodov — stiski in magdalen-skogorski. V tem času se začuti že tudi trgovska in splošno komunikacijska pot v smeri vzhod—zahod: zveze z gradišči in teritoriji dalje na Dolenjskem (šmar-jeta, Novo mesto, Mokronog) so dobro vidne. Nekje pri Medvedjeku je pot prišla v rajon stiškega ilirskega rodu, pri Brezovem je prišla na ozemlje, ki mu je gospodovala Magdalenska gora, pri Pijavi gorici pa ga je zapustila in s tem tudi celotno področje dolenjske ilirske kulture. Če so v obeh rajonih, stiškem in magdalenskogorskem, še vidni kulturni vplivi iz centralnih ilirskih predelov v Bosni in Liki, pomeni Magdalenska gora mejo in mejno ozemlje — dalje proti zahodu visoki dolenjski halštat s svojimi razsežnimi gradišči, predvsem pa z gomilami in njih bogatimi grobovi ni segel. Občino Grosuplje je zelo verjetno sekala tudi najvažnejša in najstarejša pot večno prehodne Slovenije — jantarska pot. Predel Ljubljanskega barja je bil močviren in težko prehoden in četudi je prek kasnejših Trojan, Ljubljane in Vrhnike prehod vsekakor obstajal, je v tem času vidnejša in pomembnejša bolj vzhodna črta. Z velike zasavske postojanke Vače pri Litiji je čez Debeče mimo Mekinja prišla pot na Stisko gradišče. Od tu je vodila na jug po dolini Stiškega potoka do izvira Krke, se obrnila proti jugozahodu in šla skoz Hočevje do Zdenske vasi (križišče z dolinami Račne—Dobrepolje— Struge), nadaljevala mimo sedanje železniške postaje Dobrepolje na Ponikve in Rašico (križišče s smerjo Turjak—Lašče—Ribnica), se vila po dolini Rašice zmeraj bolj proti jugozahodu pod Veliko Slevico do Podstrmca in tu prešla na višino pri Lužarjih in dalje na Bloke in v področje Križne gore nad Ložem, Grahovim in Cerknico. Tu se je srečala s potjo iz Like (čabar—Prezid) in je nadaljevala v področje Postojne in k morju. Po tej liniji si približno predstavljamo potek jantarske poti na ozemlju osrednje Slovenije. Stična je centralno ilirsko gradišče vzhodnega predela občine. Med Stično in Šentvidom se nad vasjo Vir razteza deloma v gozdu, deloma na planem okoli 800 m dolga in okoli 400 m široka ploščad, ki jo obdaja še danes zelo viden okop iz zemlje. Ljudje govore o »starem mestu« in o njegovem cvin-gerju. Tudi Jurčič ga omenja. V okolici pritegujejo pozornost nenavadno velike gomile, ki predstavljajo grobišča te znamenite naselbine. V njih je, tako pravijo ljudje, nekje zakopano zlato tele ali pa je mogoče skrit grob hunskega kralja Atile. Raziskovanja Narodnega muzeja v Ljubljani, Inštituta v Princentonu (ZDA) in Univerze v Marburgu (Zahodna Nemčija) so pokazala, da je bilo obzidje naselbine večkrat in ponovno utrjeno ter preurejeno. Sestavljeno je iz dokaj velikih kamenitih blokov, ki so bili zloženi, ne pa z malto vezani. Posebni okopi in nasipi ter tlaki iz zbite ilovice so obzidje še dodatno utrjevali in mu tudi dajali zelo mogočen zunanji izgled. To je bilo pravo belo mesto na višini, ki je daleč vidno gospodovalo nad okolico. Stična je bila središče pomembnih obrtniških dejavnosti, kar se vidi po ostankih v grobovih, kjer je bila najdena bogata lokalno izdelana keramika in prav tako v veliki meri lokalno izdelovano orožje in nakit iz brona, steklene paste, jantarja, zlata in podobno. Velikih gomil, ki imajo tudi nad 50 m v premeru in so še danes do 5 m visoke, čeprav so že precej sploščene zaradi oranja in drugih poljskih del na tem terenu, je okrog 70 še danes vidnih. Izkopavala jih je pred I. svetovno vojno predvsem vojvodinja Mecklenburška, ki je imela v lasti grad Bogenšperk pri Litiji, med obema vojnama pa kmečki roparski kopač Albin Hrast, ki je izginil med II. svetovno vojno v italijanski internaciji, in ing. Ludvik Fedran, ki je bil ustreljen med okupacijo kot talec. Fedranovi in Hrastovi materiali so v glavnem v Narodnem muzeju v Ljubljani, dragocen in zelo številen material iz izkopavanj Mecklenburške vojvodinje pa je v glavnem v muzeju Univerze Harvard v ZDA. Po raziskavah Narodnega muzeja je danes jasno, da je posamezna gomila predstavljala grobišče ene večje družinske skupine v naselbini Stična skozi več rodov. Grobov je v eni gomili tudi nad 100 in se vrstijo v posameznih plasteh vedno više. Med različnimi bolj siromašnimi in tudi popolnoma praznimi grobovi se dobijo tudi takoimenovani »knežji grobovi«, ki so zelo bogati s pridatki. To kaže na precejšnjo razliko v družbenem položaju glavarja družine oziroma rodu v odnosu do drugih članov. Posebno bogati so npr. grobovi z oklepom in konjsko opremo, grob z bronasto, okrašeno situlo in velikim bronastim vedrom ter grško posodo za vino in pa grob mlade »kneginje« z zlatim nakitom na glavi, z zlato ovratnico ter bogato, z bronastimi gumbi obšito dolgo obleko. Ugotovljeno je, da je stiska naselbina s svojimi gomilami doživljala vrhunec svojega razvoja med leti 600 in 500 pr. n. št. Če primerjamo ta čas z razvojem visokih kultur v Italiji in Grčiji, bi vzporedili razcvet Stične z zadnjo dobo rimskih kraljev (republika v Rimu se je začela okoli leta 510 pr. n. št.) in z ravojem grških mest, zlasti Aten in Sparte pred peržan-skimi vojnami (upor proti Peržanom se je začel leta 500 pr. n. št.). Seveda ni mogoče vzporejati razvoja družbeno še bolj enostavne kulture Ilirov s klasičnimi kulturami Sredozemlja v podrobnostih, čuti pa se v najdbah in v načinu življenja Ilirov na Slovenskem podobna duhovna klima, kakršna je prišla do bolj polnega izraza v tem času v Grčiji in deloma tudi v Rimu. Magdalenska gora v zahodnem delu grosupeljske občine je drugo veliko gradišče in drugi veliki center Ilirov na Dolenjskem. Gradišče ni tako mogočno kakor v Stični, njegov najvišji del pa je bil verjetno še bolj izrazit in še bolje utrjen. Gomile, ki se raztezajo proti Zgornji Slivnici in na drugi strani proti Hrastju, tudi niso tako monumentalne kakor stiske. Zato pa je bilo izkopanih tu precej bogatih grobov in najdbe v njih so zelo raznovrstne. Najdenih je bilo veliko bronastih situl in okrašenih predmetov iz brona, veliko orožja, med njimi vsaj 12 bronastih čelad, lepi primeri nakita in zelo pestri primeri keramike, pri katerih se že močno čuti v poznejši dobi vpliv severne Italije. Za Magdalensko goro je značilno še to, da je življenje, ki se je v Stični proti koncu halštatske dobe tako rekoč ustavilo in so novo naseljeni Kelti Ilire potisnili v popolnoma podrejeni položaj, šlo dalje in je na istem področju nova kultura Keltov navezala na staro naselbino in na staro kulturo. Ob obeh velikih gradiščih samo omenimo še manjše najdbe iz ilirske dobe: Veliki Lipoglav, Spodnja Slivnica — tu je bil nek večji in bolj naseljen kraj, železniška postaja Grosuplje, Velika Račna, Cušperk, Nova vas pri Krki, Metna.j nad Stično, Radohova vas. Vse te manjše naselbine in najdbe si moramo misliti v podrejenem in odvisnem položaju bodisi od Magdalenske gore na zahodu bodisi od Stične na vzhodu. Mlajša železna doba (400 do 82 pr. n. št.) V 4. stoletju pred našim štetjem so Iliri s svojo visoko halštatsko kulturo pričeli propadati. Začela se je naselitev Keltov, ki pa ni bila tako intenzivna in močna kakor ilirska 500 let preje. Vzporedno s Kelti se je pričela razvijati takoimenovana latenska kultura. Staro prebivalstvo je gotovo živelo še dalje, prišlo pa je od Keltov v odvisnost in se je tudi z njimi mešalo. Nastajala so mešana plemena, ki so v tej razkrojeni in spremenjeni obliki pričakala prihod Rimljanov. Najdbe iz tega časa so v grosupeljski občini v nasprotju s halštatsko dobo precej skromne. Razen Magdalenske gore in manjših najdb v Stični, na Malem Lipoglavu in že izven občine v veliki naselbini Valična vas pri Žužemberku je res latenskih oziroma keltskih najdb zelo malo in so zelo negotove. Rimska doba (1. do 5. stol. n. št.) Pranečak, dedič in posinovljenec Gaja Julija Cezarja, Oktavijan, ki je leta 27 pr. n. št. dobil naslov Avgust in je kot prvi rimski cesar umrl leta 14 n. št. je v letih 35 do 33 pr. n. št. pričel z osvojitvami in z okupacijo vzhodnoalp-skega področja, Like, dalmatinskega zaledja in porečja reke Save. Tako se je tudi ozemlje sedanje občine Grosuplje znašlo v rimski interesni coni, kmalu pa je postalo tudi del upravnih enot rimske države, ki se je hitro širila na severovzhod proti Donavi, Zelo verjetno je za časa cesarja Avgusta in še nekaj kasneje zahodni predel občine do grebena Polževo, ki je spadal k mestnemu področju Emone-Ljubljane, bil pripojen posebnemu administrativnemu okrožju na severovzhodni meji same Italije. Vzhodni del, bazen Stične oziroma področje nekdanjega ilirskega kneza na naselju Stična pa je že takoj pripadal v provinco Panonijo, oziroma v dobi cesarja Trajana (98—117) v provinco Zgornjo Panonijo. V prvem stoletju n. št. je tudi že emonski bazen pripadel Panoniji in je bilo tako vse območje Dolenjske v tej provinci. V 2. stoletju za časa cesarja Marka Avrelija (160—180) je bila meja zopet spremenjena, emonski mestni teritorij do grebena Polževo je pripadel deseti pokra- jini Italije, vzhodni del pa je ostal pri Panoniji. Za časa cesarja Dioklecijana (284—305) je bila uprava provinc povsem preurejena; namesto Zahodne Panonije se je pojavila majhna provinca Savija, kamor je stiski bazen še pripadal, zahodni del pa je že morda bil pod vojaško upravo, ki je varovala neposredne dohode v Italijo in je imela svoj sedež v Ajdovščini v Vipavski dolini. Rimljani starih prebivalcev niso uničili in tudi niso privedli zelo veliko novih naseljencev, razen v glavna mesta. Seveda pa se je z vojaškimi nabori, s premiki sužnjev na posameznih posestvih in z naseljevanjem odsluženih vojakov ter z raznovrstnimi upravnimi, finančnimi in vojaškimi uradi prebivalstvo močno mešalo in je tudi prevzemalo latinski jezik ter običaje in višjo civilizacijo rimske družbe. Zato imamo iz rimskega časa podobno kakor iz ilirske dobe povsod po Sloveniji veliko in gosto naseljenost. Ta je predvsem dobro vidna ob velikih cestah, ki so jih Rimljani sedaj zgradili in ki so nadomestile stara primitivna pota. Nekako po trasi sedanje avtoceste je vodila ena glavnih rimskih cest, iz Emone-Ljubljane proti Siscii-Sisku. Na ozemlju občine Grosuplje je bila majhna postaja za kurirje in konjsko vprego nekje v okolici Stranske vasi oziroma Hudega zahodno od Ivančne gorice. Ohranjeno je ime te postaje — Acervo. Morda kaže to ime na bljižne ilirske gomile, ki so bile v rimski dobi veliko bolj vidne kakor so danes (latinsko »acervus« = kup, grmada, gomila). Naslednja postaja na veliki cesti pa je bila že vzhodno od tod v Trebnjem (Praetorium Latobicorum) tj. stražna postaja na ozemlju keltskega plemena Latobikov. Rimsko cesto je mogoče dobro slediti z najdbami od Škofljice proti vzhodu mimo krajev Tlake, Razdrto, Sap in Paradišče. Cesta je nato mimo Brezovega prešla v dolino Dednega dola severno od Višnje gore in je prav kot današnja avtocesta šla do Stranske vasi, tu prekoračila dolino, šla po južni strani doline skozi Rogovilo severno od Mrzlega polja, južno od Glogovice, prišla do železniške postaje Šentvid pri Stični, šla na Radohovo vas in po sedanji stranski cesti dalje proti Žubni in šentlovrencu. V neki dobi je morala voditi precej važna stranska pot od Sapa mimo železniške postaje Grosuplje preko Žalne na greben Polževo, nato se je spustila v Zgornjo Drago in se pri Stranski vasi zopet spojila z glavno cesto. Od velike transverzale zahod—vzhod so se cepile razne manjše ceste oziroma pota k posameznim posestvom in malim rimskim oziroma ilirsko-keltskim vasicam. Posebno vidna je pot od Grosuplja v področje sedanjih vasi Cerovo, Šentjurje, Podtabor, Male Lipljene, Velike Lipljene, Staro Apno, kjer so povsod precej številni rimski sledovi. Druga, očitno še važnejša pot pa se je cepila pri postaji Acervo (Stranska vas) na jug, tako kot danes cesta proti Muljavi in Žužemberku, in tu so vidne zlasti rimske najdbe v Malem Črnelern ter dalje na Znojilah, na Gabrovčecu, na Krki, v Podbukovju itd. Tretja rimska naselbinska grupa pa se čuti v okolici Šentvida pri Stični, v vaseh Pe-trušnja vas in Male češnjice ter dalje naprej proti severovzhodu pri vasi Sobrače že v dolini zgornje Temenice. Ob rimski cesti so stali nekoč miljniki, od katerih so mnogi izgubljeni ali pa so napisi na njih uničeni. Na križišču sedanjih cest v Ivančni gorici stoji rimski miljnik, ki ga je stiski opat Lavrencij Rainer leta 1583 izpremenil; odklesal mu je rimski napis in dal vklesati svoj nov tekst. Iz bližine pa vendarle izvira miljnik, danes v Narodnem muzeju, ki ima ohranjeno distanco — 44 rimskih milj od kraja Neviodunum (Drnovo pri Krškem), kar bi nekako odgovarjalo distanci rimske ceste od Drnovega do Ivančne gorice. Na cerkvi na Gatini pri Grosupljem je vzidan nagrobnik, ki so ga postavili neki ljudje s keltskimi in deloma latinskimi imeni, kar dobro kaže na mešanje prebivalcev tega časa. Naj ga tu v prevodu navedemo: »Božanskemu spominu Marka Voltilija Firma, ki je umrl star 65 let, in (njegove žene) Sabine, Urbanove hčere, stare 60 let, in (njunih sinov) Marka Voltilija Maksimijana, starega 25 let, ter Voltilija Urbana, ki je umrl star 20 let, sta postavila Volti-lijeva dediča Voltognas in Firmina«. Na cerkvi v Žalni je prav tako vzidan nagrobnik, napisni ostanki so tudi v Stični, na Pristavi nad Stično ter v Šentvidu pri Stični. V sedaj razrušenem gradu Tauffererjev pri Višnji gori je bil vzidan napis, posvečen božanstvu »večnega studenca«. Najdbe v Crne-lem in v Malih češnjicah kažejo, da so tu gotovo obstajala podeželska posestva (villae rusticae), ki so v tistem času predstavljala tipičen podeželski sistem velikih kmetij in so bila s svojim načinom gospodarstva in s trgovskimi ter kulturnimi zvezami v provinci in tudi izven nje najbolj važni element napredka v posameznih predelih. Zgodnji srednji vek (5. do 11. stol.) Proti koncu rimske dobe so se z vzhoda pričeli valiti proti Italiji barbari, stepna in germanska ljudstva, ki so rimsko državo počasi uničili. V tej dobi je bila cesta Siscia—Emona že v zelo slabem stanju in glavna vojaška ter prometna pot iz Italije proti vzhodu se je Dolenjske izogibala ter je šla po ovinku iz Ljubljane preko Celja, Ptuja, Varaždina in Osjeka proti Vinkovcem in Beogradu. Ljudje so se umikali v manj dostopne kraje, kjer so poskušali preživeti nemirne čase, ali pa so zbežali na zahod. Italija se je skušala utrditi na kraških višinah z zapornimi zidovi. Najbližja taka utrdba ob ozemlju občine Grosuplje je bila morda pri kraju Limberg (688 m) zahodno od Velike Račne. Iz dobe preseljevanja narodov na ozemlju občine ni znana do sedaj nobena najdba. Iz slovanske dobe pa je pred kratkim prišla na dan prva najdba v neposredni okolici cerkve na Muljavi, spada pa že v 10. stoletje. V nasprotju z bogatimi halštatskimi najdbami predrimske dobe in gosto naselitvijo rimske dobe je zgodnji srednji vek na ozemlju občine Grosuplje zavit še v popolno temo. Toda v 10. stoletju se pričenja ta tema razmikati in kaže se že prva urejena slovenska poseljenost krajev. Seveda so Slovenci prišli že nekaj sto let preje v te kraje, čeprav nimamo o njihovem prihodu oprijemljivih arheoloških oziroma listinskih dokazov. Kasnejši razvoj pa nujno zahteva tak zaključek in nobenega dvoma ni o tej starejši slovenski naselitvi. Vse kasnejše vasi tega ozemlja so navezale na halštatsko in rimsko kultivacijo terena. Med zelo starimi kraji te vrste so Šentvid pri Stični, šentjurje, Grosuplje, Šmarje. V sklopu nemške države so prišli tudi prvi fevdalci — višnjegorski grofje, ki so si sezidali močan utrjen grad nad sedanjim mestom. V zgodovini tega področja in širše okolice so višnjegorski grofje odigrali zelo veliko vlogo. V dobi nemirov v ogrskohrvatskem kraljestvu je konec 12. stoletja Albert Višnjegorski razširil svojo posest na Belo krajino, ki je tudi kasneje ostala v sklopu slovenskih dežel, dočim je preje pripadala Hrvatski. V začetku 12. stoletja so Višnjegorski podarili posestvo nekega svojega podložnika Žitiča, tj. Zitkovega sina, v bližini Ivančne gorice cistercianskim menihom, ki jih je prav takrat ustanovil znameniti francoski redovnik sveti Bernard iz Clair-vauxa. To je zametek samostana Stična (1136), ki je za gradbo samostana in cerkve pripeljal s svojimi menihi iz Francije arhitekta Mihaela, graditelja veličastne romanske bazilike v Stični. Oglejski patriarhi pa so že nekaj preje formirali v Šentvidu pri Stični veliko cerkveno središče tega področja — prafaro Šentvid. Tako so se na ozemlju nekdanjega halštatskega sveta, ki ga je bila kasneje civilizirala rimska doba, srečali v skupnem razvojnem procesu vsi bistveni faktorji visokega srednjega veka — slovenski kmetski naseljenci, napol nemški fevdalci, napol romanska upravna cerkvena občina in latinski meniški red. Ni slučaj, da je prav na tem področju, prav v samostanu Stična, nekaj kasneje zapisan že eden redkih slovenskih srednjeveških tekstov. Opisovanje tega razvoja pa presega nalogo, ki smo si jo zastavili v tem pregledu. Opomba: Splošno zgodovino Slovenije v starem in srednjem veku dobi bralec najbolje v prvem in drugem zvezku knjige B. Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, Ljubljana 1964, 1965; zgodovino Dolenjske v knjigi S. Gabrovec, Najstarejša zgodovina Dolenjske, Novo mesto 1956; podrobne podatke, ki sem se jih s pridom posluževal v tem sestavku, v rokopisu Arheološka karta Slovenije, ki jo bo izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti; za prvo informacijo o Stični služi knjižica M. Zadnikar, Stiski samostan, Ljubljana 1969. ZASLUŽNI IN ZNAMENITI OBČANI LJUDSKI PESNIK ANDREJ KANCNIK Jože Gregorič I Med našimi ljudskimi pesniki, ki so peli v prvi polovici 19. stoletja, priznava slovenska slovstvena zgodovina predvsem naslednje: tkalca Miha An-dreaša iz št. Jakoba v Rožu (1762—1821); kmeta Andreja Šusterja Drabos-njaka, dramatika in pesnika, rojenega ob Vrbskem jezeru — v Karantane — (1768—1825); učitelja Mateja Kračmana (1773—1853) iz Šmarja pri Ljubljani (zato »šmarski šomašter«); učitelja, organista in cerkovnika Andreja Kanč-nika iz Podčetrtka (1775—1841); tkalca, organista in cerkovnika Jurija Vo-dovnika s Skomarja na Pohorju (1791—1858). Nekoliko mlajša sta bila ljudska pesnika: kolar in stolar Vojteh Kurnik iz Tržiča na Gorenjskem (1826— 1886) in France Leder Lesičjak iz Podjune (1833—1908 ali 1909). Je pa še dolga vrsta manj pomembnih ljudskih pesnikov, ki jih je poznala samo najbližja okolica. Naši slovstveni zgodovinarji in narodopisci so o teh pesnikih že marsikaj odkrili in napisali, nekateri pa so že kar dobro obdelani. O A. šusterju Dra-bosnjaku je pisal dr. Fr. Kotnik, ki je leta in leta zbiral in preučeval njegove »rajme« (stihe). Dr. N. Kuret je izdal Drabosnjakovo Božično igro (1934) in Igro o izgubljenem sinu (1935) ter nadaljuje Kotnikovo delo o tem nadarjenem in zanimivem ljudskem ustvarjalcu. Tako je objavil daljši članek ob 200-letnici Drabosnjakovega rojstva (Delo 4. maja 1968). Tudi dr. Br. Kreft je pisal o njem. O Vodovniku so pisali Janez Arlič (Drobtinice 1862), Ivan Macun in A. Kramaršič, ki je leta 1900 na platnicah Doma in sveta objavil tudi 15 Vodovnikovih pesmi. Kramaršičeve netočne in zmotne trditve o nastanku nekaterih Vodovnikovih pesmi je popravil publicist dr. Fr. Mišic, ki je leta 1941 izdal »Izbrane pesmi pohorskega pevca in pesnika Jurija Vodov-nika«, leta 1959 pa vse Vodovnikove pesmi, kolikor jih je mogel zbrati (Maribor, 80 str.). Vodovniku so domačini nekaj mesecev po smrti postavili spomenik na grobu, 5. junija 1955 pa je dobil spomenik na Skomarju. Tudi o Lesičjaku imamo nekaj člankov, leta 1953 pa je prof. Luka Kramolc izdal zbirko njegovih pesmi za mešani in moški zbor z obširnim uvodom dr. Janka Kotnika (Mohorjeva družba). O V. Kurniku je izšel članek v Razpravah VI Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 1965, 37—67 (Jože Gregorič), o Mateju Kračmanu pa je pisal Viktor Steska (Pevec 1935, str. 3—6, 13—15). Ko sem pred devetimi leti pripravljal članek ob 120-letnici Kančnikove smrti (izšel v Koledarju Mohorjeve družbe za leto 1961, 139—143), sem imel zbrano že večino njegovega pesniškega dela ter bibliografskih in biografskih podatkov. Manjkali pa so zlasti nekateri važni biografski podatki, saj nismo vedeli niti kraja niti točnega datuma njegovega rojstva — kakor se je pozneje izkazalo. Raziskovanje se je nadaljevalo in dalo tudi lepe uspehe. Najprej je prof. Etbin Boje, ki marljivo urejuje in dopolnjuje Novakovo Biografijo kranjskih šolnikov do leta 1869, dognal, da se je Andrej Kančnik rodil v Podčetrtku.1 V graškem šolskem arhivu je v fascikulu o Loki pri Zidanem mostu zasledil Kančnikovo prošnjo, lastnoročno napisano 1. maja 1806 v Dobrepoljah. Kančnik prosi za mesto učitelja in organista v dekaniji Laško, ker je bilo to mesto po odstopu J. Jenčiča izpraznjeno. Kot rojen Štajerec, sin organista in učitelja v Podčetrtku (Windischlandsberg), prosi zdaj zaradi revne stare matere semkaj v Loko. Ko je bil ugotovljen Kančnikov rojstni kraj, sem pismeno zaprosil župnika v Podčetrtku, naj mi iz matičnih knjig sporoči še morebitne druge podatke o Kančniku. Župnik Friderik Sternad mi je 28. IX. 1960 poslal izpisek iz krstne knjige v Podčetrtku, kjer je za leto 1775, str. 417, pod štev. 22 zapisano, da je bil 7. oktobra (7ma 8bris) krščen Andrej, sin zakoncev Jožefa in Marjete Zaje, rojen v Podčetrtku (Landsperg). Boter mu je bil g. Andrej Fehner, oskrbnik, botra pa njegova sestra Ana Fehner. Krstil ga je Jožef Pahner, župnik; Kančnik je v svoji prošnji navedel še več podatkov, ki nam služijo kot mejniki na njegovi izredno nemirni življenjski poti. Pravi, da je bila njegova prva služba trivialnega učitelja in organista na Blokah v postojnskem okraju in da jo je zvesto opravljal devet let. Potem pa je isto službo štiri leta in šest mesecev opravljal v Dobrepoljah. Po teh podatkih, ki jih bomo podprli še z drugimi dokazi, je Kančnik postal učitelj leta 1793, torej z osemnajstim letom. Orglanja se je verjetno učil pri svojem očetu, ki mu je dal tudi splošno izobrazbo, kolikor je mogel. Pred nastopom službe pa je mladi Andrej najbrž opravil še trimesečni tečaj, ki je bil tedaj predpisan za podeželske učitelje; za mestne učitelje je trajal tečaj šest mesecev. Na Blokah je učiteljeval devet let, torej do leta 1802. V krstni knjigi na Blokah je Kančnik večkrat vpisan za krstnega botra. Tako je 9. julija 1796 označen kot učitelj, 9. julija 1798 pa kot organist. V času svojega službovanja na Blokah se je tudi poročil, ko ni izpolnil še niti 22 let. Za ženo je vzel Katarino Šurbi (Schurbi), s katero sta imela na Blokah dva otroka: sin Karel se jima je rodil 3. XI. 1797, sin Franc pa 26. III. 1799.' Leta 1802 je Kančnik z Blok prišel za učitelja v Dobrepolje, kjer pa je po dobrih štirih letih v začetku leta 1806 službo odpovedal — torej preden je zaprosil za sprejem v laško dekanijo. Po članku Viktorja Steske/ ki je izčrpal v arhivu ljubljanskega nadškofijskega ordinariata listine v zvezi s Kančnikom 1 Andrej Kančnik — rojen v Podčetrtku. Prosvetni delavec 28. IX. 1960, št. 15, str. 4 in 9. XI. 1960, št. 18, str. 5. 2 Prim. J. Gregorič, Tretjič: A. Kančnik rojen v Podčetrtku. Prosvetni delavec 21. XII. 1960, št. 21, str. 5. — Da je bil dekliški priimek Kančnikove matere Zaje, je vzeto iz krške poročne knjige 1. 1819. Slovenski biografski leksikon I, 425—26 navaja, da se je Kančnik rodil 17. nov. 1775, neznano kje. Te podatke, ki jih je sprejel tudi Steska v svoj članek, bo treba pač popraviti. 3 Za podatke iz bloških matičnih knjig se zahvaljujem župniku Andreju Ma-kovcu, ki mi jih je poslal. ' V. Steska, Kančnik Andrej, narodni pevec. Pevec 1934 (XIII. letnik), štev. 7—12. (šolstvo, fasc. 12, 15 in 19), povzemam: Deželna vlada je 17. III. 1806 pisala konzistoriju v Ljubljani, naj se Kanonik odpravi iz šole in naj se naznanijo dohodki, ki jih ima učitelj, organist in cerkovnik v Dobrepoljah. Dne 5. aprila 1806 je konzistorij vprašal okrajnega šolskega nadzornika, dekana v Dobrepoljah, za mnenje o ti zadevi, a 9. aprila se je odpravil v Dobrepolje deželni šolski nadzornik in sestavil zapisnik, kjer je med drugim rečeno: učitelj A. Kančnik ima zelo lepe zmožnosti, toda služba cerkovnika ga ovira pri poučevanju v šoli, njegova burna narava pa ga zavaja k ne posebno vzpodbudnemu življenju. Zato naj se odpusti, kakor tudi sam želi, saj je tudi kot cerkovnik marsikaj zanemaril. Zelo zanimivi so nadaljnji podatki v zapisniku, ki nazorno kažejo stanje tedanjih osnovnih šol in njihovih učiteljev na slovenskih tleh. Pozimi je obiskovalo dobrepoljsko šolo 27 otrok, poleti pa 3—5! Dohodki niso bili slabi, saj je dobival učitelj 150 mernikov pšenice, pri svoji stanovanjski hiši pa je imel veliko njivo, šolskega poslopja ni bilo, pouk pa je bil v mežnariji, kjer sta dve sobi. Poslopje je v razpadu, soba ni primerna za šolo: 8 šolarjev sedi pri mizi, drugi pa sede po klopeh v kotih. Sedaj se dela na to, da bi sezidali novo mežnarijo, nekaj apna in lesa je že pripravljeno. Graščina Cušperk je obljubila, da bo dala železje in žeblje, kaj več pa ne more dati. župnik in dekan je novinec. Ob prevzemu župnije se je zadolžil in ne more ničesar prispevati. Občina je zaradi rednih in izrednih bremen ter slabe letine popolnoma izčrpana. Kaplan ima toliko dela, da šole ne more prevzeti, drugega duhovnika za to pa tukaj ni. Morda bi se mogel nastaviti beneficiat na beneficij sv. Andreja, ki je pod patronatom grofa Ksaverja Lichtenberga in daje na leto nad 200 goldinarjev. Nekaj bi dodala občina, dekan pa bi mu ceneje dajal hrano. Dobil bi se pa tudi sposoben učitelj, saj dohodki niso slabi. Res se je že oglasil učitelj iz Mokronoga. O vsem tem je konzistorij 22. aprila 1806 poročal vladi: 1. Kančnikova odpoved se sprejme. 2. Župnija Dobrepolje ima 2 300 duš. Za šolo je v bližini 50 otrok, k pouku pa jih hodi pozimi 27. 3. Občina je vneta za zimsko šolo in bi jo podpirala po svojih skromnih močeh, želi pa, da bi bila oproščena šolnine. 4. Dekan in čušperška graščina bosta pomagala, da se sezida mežna-rija in šola. 5. Cerkovnik, organist in učitelj prejema: v gotovini 10 goldinarjev, za bero 150 mernikov pšenice in prosa, 1 stot prediva in užitek velike njive. 6. Kaplan Jakob Okorn je zaradi razsežnosti župnije tako zaposlen, da ne more sprejeti poučevanja. 7. Za učiteljsko mesto prosi Matija Tomšič, organist in učitelj v Mokronogu, ki ga tamkajšnji dekan priporoča. Tudi konzistorij priporoča, naj Tomšiča čimprej potrdijo za učitelja v Dobrepoljah. Vlada je sprejela predloge konzistorija in na vlogo odgovorila 1. maja 1806, 24. julija 1806 pa je sporočila konzistoriju, da je dvorna pisarna na Dunaju odobrila zidavo šole v Dobrepoljah. Matija Tomšič je bil 26. septembra 1808 imenovan za učitelja v Dobrepoljah. Tako je tedanja državna oblast skrbela za šolstvo na Slovenskem! Kančnika je vlada 25. aprila 1806 predlagala za učitelja v Višnjo goro, a ni ugotovljeno, ali je tja tudi šel. Bolj verjetno se mi zdi, da je po kratkem čakanju vendarle: dobil službo v Loki pri Zidanem mostu in tja odšel naravnost iz Dobrepolj. Steska omenja v navedenem članku, da je Kančnik leta 1807 od štajerskega gubernija v Gradcu dobil potrdilni dekret za učitelja v Loki pri Zidanem mostu, Boje pa je na posebnem spisu o statističnem pregledu loške šole z dne 28. aprila 1807 (Visitationsprotokol), kjer so popisani vsi razredi in učenci, našel poleg podpisa župnika in dekana Andreja Go-gale, aktuarja Jurija Aliča tudi podpis Andreja Kančnika. V naslednjih spisih in letih ni več najti njegovega imena.' Dne 6. maja 1810 je bil Kančnik predlagan za učitelja v Šentjernej na Dolenjskem. A. Lesjak v svoji Zgodovini šentjernejske fare na Dolenjskem (1927, 167) na kratko omeni, da je leta 1810 tam služboval učitelj Kavčnik Andrej (nam. Kančnik!), ki je prišel v Šentjernej iz Loke pri Zidanem mostu. Kančnik je moral priti z nekom v hud spor, da ni dlje ostal v Šentjerneju. Ker je bil v letih 1887—1888 skoraj ves župnijski arhiv v Šentjerneju uničen (Lesjak, o. c. 3), ne bomo mogli dognati, zakaj najdemo leta 1810 Kančnika že v Velikih Laščah. Pa tudi v Laščah Kančnik ni imel obstanka. Dne 30. III. 1814 je sporočil ribniškemu dekanu Bonaventuri Hummlu, ki je bil okrajni šolski nadzornik, da bo zaradi premajhnih dohodkov konec maja zapustil službo. To je tudi storil, za njim pa je prišel v Lašče Simon Jožef Vidmaver, učitelj v Črnomlju, ki je ostal v Laščah samo do 1818. Iz Velikih Lašč je leta 1814 Kančnik odšel v Kostanjevico, kjer prav tako ni bil zadovoljen, čez dve leti (1816) je prosil za službo na ljubljanski nor-malki. Te službe ni dobil, iz Kostanjevice pa ga je kmalu spravila nepričakovana huda nesreča. Prvega maja 1817 je po neprevidnosti pri čiščenju lovske puške ustrelil svojo ženo Ano, staro 42 let! Iz tega upravičeno sklepamo, da mu je prva žena Katarina šurbi že prej umrla in da se je drugič poročil. Kazni je sicer ušel, a Kostanjevico je moral leta 1818 zapustiti.6 Rad bi se bil vrnil v Velike Lašče, kjer je bilo izpraznjeno učiteljsko mesto, toda konzistorij mu je prošnjo odbil (8. maja 1818); niso namreč še pozabili, da je pred štirimi leti v Laščah sam odpovedal službo. Tako je življenje pripeljalo Kančnika na Krko (1818). Tu se je naslednje leto (8. avgusta 1819) poročil z Ano Kojamc, ki je bila gospodinja v kaplaniji.' 5 Prosvetni delavec 28. IX. 1960, str. 4. 1 S puško Kančnik sploh ni imel sreče, saj si je nekoč na lovu odstrelil palec (prst?) leve roke. Levstik pripoveduje, da se je zato pod kakšno pesem v šali podpisal: »Ta pesem je skovana — ino v dežel dana — od enega pesmij-skladalca — ki ni imel levega palca«. (LZD IV, 491.) Pisatelj J. Trdina govori okoli 1. 1870 o ljudskih pevcih na Dolenjskem in pripomni, da se pripoveduje, da je neki šentjernejski učitelj ubil svojo ženo — a bil je oproščen (TZD X, 107). Menim, da ta glas meri na Kančni-kovo nesrečo v Kostanjevici. Ce so petdeset let po dogodku dejanje lokalizirali v Št. Jernej, je popolnoma v skladu s spreminjanjem ljudskega izročila. ; Priimek Kojamc (pisano tudi: Okajamec, Okojamic, Ukajamic) je nastal iz Volkojamec. V župniji pri Sumberku ----- '!.. Lj r E -*---—1 ' i |--\-h" t ■ rj i— - Ht- - Am. ----1--1 rVy~4-*-1-1— i 1 | )' --'-1 Kračman najbrž ni imel namena ustvariti pesem, ki naj bi jo njegovi rojaki prepevali kot ljudsko, vendar ji je »naredil« melodijo v duhu ljudskih in ne morda v slogu izumetničenih organistovsko-cerkvenih. Za svojo pesem ni zavestno uporabil ljudske melodije, pač pa mu je bila taka blizu, ker jc bil sam človek iz ljudstva. Prav zato pa ni ostala samo priložnostna osebna izpoved prizadetega očeta, ampak je postala »Smarski šomašter« ena izmed splošno slovenskih ljudskih pesmi, ob katerih komaj še kdo misli na avtorja in okoliščine, v katerih je nastala (Dr. Z. Kumer). Po izjavi šmarskega organista Franca Ferbežerja, ki je osebno poznal sina Matevža kot upokojenega učitelja v Šmarju, bi moral dobiti po njegovih besedah stari Kračman za to pesem nagrado. Toda kr. cesarska cenzura mu ni mogla odpustiti verza »revni« sudaški stan ta m ga je vmuru. Sodeč po tej izjavi je vsekakor še bolj zanimiva in za tisti čas nenavadna, da ne rečem revolucionarna pesem »AD VOSMINSTIRDESET'GA LEJTA« Tudi njo navajam z melodijo vred v celoti: ,, j, (Iz Iškeloke pri Igu ) 2. Ofrt, prevzetnost zde j regira adn z druzm se prepira, prave 1'bezni pa več ni, poglejma mi na vse strani: 5, Kral, vsi krali in cesarji, in ti vikši poglavarji, en čez druzega gredč, zatu pa zdaj meru na bo. Prava brumnost je m-nila, sveta vera oslabela, vsaki človek je zanič'van, tudi ta duhovski stan. 6. Cesar so nam polahkali: desetinco doli d'jali; pa natanko se na vej, kaj bo s tega za naprej. 4. Pnt, vojske- sa se začele akul'letć Krajnske dežele, nej nabenega miru, vsmil se tavžentkrat bagu! 7. Kmet gspuda jezno gleda, gspud kmeta kot medveda. — Desetina, tlaka, preč, kmet prav: »jest na dam nč več«. 8. Mi leterci smo postali, da se bomo vojskovali, iz Hrvat'smo sklenjeni, in za h vojsk'namenjeni Zapisal (z melodijo vred) Prane Kramar; pel in narekoval Jožef Taneek. Zapisana leta 1907. Zaradi te pesmi je bil Matevž Kračman leta 1852 odstavljen. Napisal je še več zbadljivk in sramotilnih pesmi (npr. na francoskega generala Maseno), v katerih se odraža srd pesnika v imenu razburjenega naroda, še enkrat škoda, da niso njegove pesmi natiskane, toda vsak ljudski pesnik ni dobil mecena, ki bi mu jih izdal. Pred nami je samonikla osebnost slovenskega kulturno-prosvetnega delavca, umetnika na podeželju. Ko gledamo njegovo življenje in delo z daljše perspektive lahko ugotovimo, da je bila Kračmanova dobrotljiva narava nenehno prisotna pri učencih in ljudeh, ki so bili pomoči potrebni, da pa se je instiktivno in zavestno uprla vsem uradniškim ukazom, ki jih ljudska zavest ni usvojila. To spoznanje, po katerem se je ravnal in zanj žrtvoval svoj ugled pri oblasteh, ga ni zapustilo do konca življenja. Zato ga je ljudstvo sprejelo za svojega voditelja in buditelja. Kračmanov talent je že zgodaj prišel v navzkrižje s tedanjo zaostalo miselnostjo in se žal iz nje ni dvignil več kot do stopnje lokalnih prilik. Za širša spoznanja mu je zmanjkalo poglobljene izobrazbe in temeljitejšega študija bodi s področja pedagogike (ki je bila takrat pri nas šele v nastanku), bodisi s področja literature in glasbe. Vendar nam je drag in dragocen prav tak kot je bil: pristen, izviren, ljudski, uporen. V spominu nam bo ostal kot živ odraz dobe in razmer v katerih je delal in ustvarjal. Njegov umetniški lik pa nedvomno zasluži podrobnejše analize in strokovne ocene. SKLEPNA BESEDA RODOVNIK MATEVŽ KRACMAN je imel 7 otrok: Uršula — 20. X. 1804 I- Franc — 20. X. 1807, umrl 24. X. 1830. I Ana-Marija — 9, III. 1813 Matija — 22. I. 1816 Janez — 20. VI. 1817 Matej — 1. XI. 1820 Marija — 2. II. 1823 Njegov oče je bil rojen 18. II. 1734, umrl pa je 26. VIII. 1778. Njegov ded Tomaž se je poročil 4. X. 1723 s Sterniša Magdaleno iz Šmarja št. 11; (njen oče je bil Janez). Matevža Kračmana sin Janez (20. VI. 1817) se je poročil na Sap in tamkaj nadaljeval potomstvo vse do današnjih dni. Za ostale veje potomstva ing. Janez Perovšek ne ve kam so se porazgubila. Kračman Janez se je poročil 7. II. 1848 z Rojšk Nežo na Sap št. 23. Njegov sin Franc, roj. 11. VIII. 1855 se je poročil z Lavtar Marijo iz Zagradca pri Žalni. Njegov sin je poročil Trtnič Ivanko 5. II. 1912. Iz podatkov je razvidno, da je vdovo po Janezu poročil njegov brat Anton, roj. 15. V. 1892, in sicer 8. IV. 1923. Iz prvega zakona so bili 4 otroci, iz drugega pa eden. Izgleda, da je postal Anton vdovec po tem in je 11. II. 1934 poročil Suštaršič Ano iz Jurke vasi 2. Iz tega zakona se je rodilo 5 deklic — poslednja 26. IX. 1941 — mrtvorojena. Ing. Janez Perovšek ima na razpolago imena in datume vseh otrok do leta 1941 po liniji Kračman Mateja. Od njega pa nazaj do leta 1692 pa samo linijo staršev, prastaršev in praprastaršev. VIRI Ing. Janez Perovšek: Kračmanov rodovnik; izpisek v župnijskem uradu v Šmarju (leta (1941).' Dr. Ivan Lah: Šmarski »šomašter« in njegova doba, — Dom in svet, 1905 str. 10—15. Viktor Steska: Smarski šomašter Kračman Matej (1773—1853); Pevec, leto XIV (1935) str. 3—6, 13—15. Dr. Zmaga Kumer: »Smarski šomašter« — Muzikološki zbornik — Musicolo-gical annual II. Ljubljana 1966. Zgodovina ljudske šole v Šmarju pri Ljubljani, Viri: šolska kronika, poizvedovanje pri starejših ljudeh; knjižnica šolskega muzeja v Ljubljani. Cerkveni glasbenik: (uredil St. Premrl — 1922 str. 79). Franc. Kramar: Kako in kje sem nabiral slovenske narodne pesmi. Kres — 1833: Jarnikova zapuščina str. 531 (Pismo namenjeno Valentinu Vodniku). Dr. Josip Gruden: Spomini na Francoze; Zbornik Matice Slovenske 1911 — str. 14. Ivan Grafenauer: Kratka zgodovina slovenskega slovstva leta 1917, str. 112, Matevž Kračman, šmarski šomašter. ' Ing. Janeza Perovška je tako pritegnila vrnitev sina od vojakov in njegova smrt, da je začel pisati povest >.0 šmarskem šumamaštru«, vendar je doslej ni končal. Dr. Fr. Keenbacher: Die philharmonische Gesellschaft in Laibach 1862, str. 47. Slovenski biografski leksikon str. 546 — Kračman Matevž — ljudski pevec, orglar in učitelj. Dr. Vlado Schmidt: Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, I. in II. del. Razstava v slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani: Šolski sistem na Slovenskem 1774—1963; (izšlo leta 1964). PRIZADEVANJA ŽUPANA JOŽETA PERMETA Slane Valentinčič Jože Perme je bil rojen 30. julija 1874 v Ponovi vasi št. 27 (sedaj 47) kmečkim staršem, očetu Jožefu in materi Mariji, roj. Maver. Očeta je izgubil že z 11 leti; kot najstarejši sin je postal edina pomoč svoji ovdoveli materi. Končal je enorazredno osnovno šolo v bližnjem št. Juriju (sedaj Podtabor), kasneje pa se je sam izpopolnjeval s čitanjem strokovnih knjig in časopisov. Glede na številne in pomembne uspehe, ki jih je v življenju imel, se torej skoro lahko reče, da je bil samouk. Leta 1900 se je poročil z Marijo roj. Virant s Cerovega. V zakonu se jima je rodilo 11 otrok, od katerih so trije umrli že v rani mladosti, ostalih osem pa je očeta preživelo; bilo je med njimi 6 hčera in dva sinova. Jože Perme je po starših podedoval domačijo, na njej živel celo življenje in se ukvarjal s kmetijo, nekaj časa pa je imel tudi gostilno. Poleg prirojene bistrosti ga je odlikovala tudi pridnost in vztrajnost. Zato se je udejstvoval in dosegel marsikaj tako na političnem kot gospodarskem področju. Politično je pripadal slovenski ljudski stranki, bil vse življenje njen aktivni pristaš in v njej igral vidno vlogo, v merilu svojega kraja pa tudi v širšem. Bil je več kot 26 let župan občine Št. Jurij. Prvič je na to mesto bil izvoljen leta 1909; prej je bil že dve volilni dobi občinski odbornik iste občine. Prvo županovanje je končal leta 1931 (6. okt.). Drugič je bil župan od 7. nov. 1936 pa do svoje smrti 14. aprila 1940. V svojem živahnem življenju je imel še številne druge pomembne politične in gospodarske funkcije, in sicer je bil odbornik kmečke zveze Slovenije, odbornik okrajnega cestnega odbora Ljubljana-okolica in pozneje njegov podpredsednik, ustanovni član živinorejske zadruge Št. Jurij, predsednik vodovodne zadruge v občini Št. Jurij, predsednik zdravstvenega okrožja Grosuplje, predsednik kmetijske nabavne in prodajne zadruge, predsednik Društva za ureditev podzemeljskih jam v Ponovi vasi, častni član gasilskih društev Št. Jurij in Ponova vas, ter poslanec ljubljanske oblastne skupščine za okraj Ljubljana-okolica, 112 Stane Valentlnćič Na vseh naštetih področjih je aktivno deloval, predvsem pa na gospodarskem in turističnem področju. Veliko je prispeval kot osebnost in kot politični ter upravni funkcionar za izboljšanje cestnega omrežja v grosupeljski dolini. Zavzemal se je za izgraditev novih cest in pa za izboljšanje obstoječih. Tako je predvsem njegova zasluga, da so bile izdelane naslednje nove ceste: leta 1930 cesta Ponov-ski most — postaja Grosuplje — priključek na glavno cesto pri Podježarju (nekaj več kot lkm). Vel. Mlačevo—Boštanjski most (nekaj manj kot 1 km), Ponova vas—Zupanova jama—Vel. Lipljene (okrog 2 km). Popravljene pa so bile naslednje ceste: preložena je bila občinska cesta Št. Jurij—Vrbičje—Rogatec, prav tako je bila preložena cesta Veliko Mlačevo—Žalna, preložena sta bila klanca v Mali vasi in v Medvedjici. Dosegel je, da je bila občinska cesta v občini Dobrunje sprejeta med občinske ceste. Imel je v načrtih še izgraditev ali izboljšanje drugih cest, vendar je včasih pri samih kmetih naletel na ovire za izpeljavo svojih zamisli. Cestna dela je vodil večji del osebno in brezplačno. Napeljava vodovoda je bila njegova nadaljnja skrb. Vendar je pri tem naletel na še večja nasprotovanja pri zaostalih kmetih. V letih 1911—1914 je hotel doseči napeljavo vodovoda v šentjurski občini, ki bi napajal vasi Bičje, Cerovo, Drenik, Mala vas, Pece, Podgorica, Ponova vas, Št. Jurij, Rogatec, Udje, Vino, Vrbičje. Izdelani načrt je predvideval zajetje vode iz studenca Curlaj v Medvedjici in stroške v višini 90 tisoč kron, ki bi jih pokrili uporabniki vodovoda 30 %, drugo pa država. Delo naj bi se pričelo leta 1913. Nasprotniki ideje so nagovorili nekatere kmete, da so se uprli, češ da grozi njihovim posestvom nevarnost propada zaradi prispevkov za vodovod. Ti kmetje so izdelali na oblasti pritožbo, ki pa je bila odbita. Vendar je tedaj že izbruhnila vojna in se načrt ni nikoli uresničil. Perme se je zavzemal tudi za podaljšanje vodovoda v občini Grosuplje, in sicer v vasi Blato in Gatini. V letih 1927—1929, ko je bil oblastni poslanec za okraj Ljubljana-okolica, je Perme izposloval, da je ljubljanski oblastni odbor odkupil elektrarno Za-gradec na Dolenjskem. V tej zvezi je bilo šentjursko območje delno elektrificirano. Melioracijo in regulacijo grosupeljske kotline je Perme tudi imel v načrtu. Dosegel je sprejem med melioracijska in regulacijska dela zamočvirjena zemljišča grosupeljske doline v območju (tedanjih) občin Št. Jurij, Šmarje, Grosuplje, Slivnica—Žalna in Račna. Ustanovil je vodno zadrugo za osušitev travnikov v občini št. Jurij in bil njen predsednik. Kasneje se je ta zadruga razširila še na druge občine grosupeljske doline. Regulacija bi stala 8 milijonov din. Perme se je trudil za izdelavo načrtov in za pridobitev potrebnih kreditov. Izpeljal je nekoliko osuševalnih del na stranskih pritokih. Za glavni osuševalni jarek pa je moral čakati vodopravno obravnavo. Tudi v zdravstvu je deloval Perme, ob ustanovitvi zdravstvenega okrožja Grosuplje je bil njegov predsednik. Od tlej je bila na Grosupljem ordinacij-ska postaja, prvi zdravnik v njej pa dr. Pance. Zavzemal se je za zidavo zdravstvenega doma Grosuplje in preskrbel zanj stavbišče v bližini železniške postaje; le-to je potem bilo uporabljeno za druge namene. Perme je dozidal šolo v št. Jurju in dosegel, da je postala fcestrazrednica, povečal je pokopališče v št. Jurju, ob naravnih in drugih nesrečah se je zavzemal za oškodovance in jim preskrbel podporo, če je le mogel. Njegovo geslo je bilo, da »je župan oče revežev«. Najbolj znan pa je Jože Perme postal z odkritjem lepe kraške jame, ki je kasneje bila po njem imenovana županova, sedaj Taborska jama. Taborsko jama: prestol kralja. Matjaža Za datum odkritja te jame se šteje sreda, dne 26. maja 1926. Tega dne se je Perme, star 52 let, spustil v spremstvu svojega 16-letnega sina Jožeta in 14-letnega Antona Ogrinca iz Ponove vasi v 10 m globok in okoličanom pod imenom »brezno pri opolzkem kamnu« znan prepad. Po njem so prišli v lepo kraško jamo. Najdbo je javil Muzejskemu društvu v Ljubljani. V zvezi s tem je jamarska ekipa iz Ljubljane jamo raziskala in jo označila z imenom »župana Permeta jama«, ime, ki se je pozneje zaradi okrajšave spremenilo v »županova jama«. Perme je pristop v jamo in ogledovalno stezo za silo uredil in 15. maja 1927 je bila njena otvoritev. Razsvetljava je tedaj bila s karbid-nimi lučmi. Dne 30. julija 1927 je odkril še »srebrno« dvorano in 3. marca 1937 končno »veliko« dvorano, v kateri se nahaja velik in lep kapnik, imenovan prestol kralja Matjaža. Poskrbel je za bolj zložen pristop v jamo, s prekopom 34 m dolgega rova v celino proti srebrni dvorani je bil od leta 1935 dalje vhod v »županovo jamo« skozi ledenico. Nadenj je dal napisati »Vhod skozi ledenico v župana Permeta jamo«. Perme je stalno skrbel za nadaljnje urejanje jame. Leta 1931 je dal napeljati začasno električno napeljavo. Bencinski agregat je proizvajal električni tok. 31. maja 1936 pa je v jami zagorela elektrika iz splošnega električnega omrežja. Zupan Jože Perme je s svojim delom koristil ne samo šentjurski občini, ampak vsej grosupeljski dolini. Za svoje delo je bil tudi odlikovan z redom Sv. Save V. stopnje. ANTON ŠINKOVEC IN ZAČETEK GROSUPELJSKE INDUSTRIJE Fr. Adamič Pred prvo svetovno vojno je bilo Grosuplje s Stransko vasjo naselje s 395 prebivalci ter izrazitim kmečkim značajem in zaledjem. Na območju današnje vasi je bilo sedem gostišč in gostiln (Fižgarjeva, Košakova, Kopriv-čeva, Rusova, Vodičarjeva ter Košakova in Rusova postajna restavracija), štiri trgovine z mešanim blagom (Budkovičeva, Hlačmanova, Mežnar Apolo-nije v Brinju ter Vodičarjeva), ena mesarija (Javornikova), trije mlini (brinj-ski, Finkov in Lojzov), ena strojarna (Lavričeva oziroma Zitnikova), dve kovačiji (Frolova in Strmoletova) ter ena kolarna (Ciganova). Kruh je nosil v košu zemljarjev oče dnevno iz Ljubljane. Zbiralnica mleka je bila pri Košaku in pri Rusu. Letno sta bila dva sejma, Markov in Mihov. Dvorazredna šola, ustanovljena šele leta 1904, je bila nastanjena v poslopju današnjega okrajnega sodišča. Gasilsko društvo je bilo ustanovljeno leta 1912. Tovarna Motvoz in platno iz leta 1922 Občina Grosuplje, ki je obsegala ozemlje in naselja k. o. Grosuplje, Sela, Stara vas in Stranska vas, ni imela niti občinskega tajnika, ker je vse uradne posle vodil in reševal sam župan. Razen dveh učiteljev, dveh poštarjev, treh orožnikov, treh cestarjev (ki so bivali v sosednih vaseh) in osem železničarjev ni bilo drugih zaposlenih zunaj kmetijstva; v drugih dejavnostih so bili stalno ali priložnostno zaposleni samo družinski člani. Cestno (iz leta 1869) in železniško križišče (iz leta 1893) pa je vendarle obetalo razvojne možnosti vasi Grosuplje. Zaradi novih državnih meja je bila že v prvih letih po prvi svetovni vojni predvidena gradnja železniške zveze Slovenije z morjem. Tako je postalo Grosuplje naenkrat zanimiva lokacija za industrijo. Ker je bila zemlja okoli železniške postaje v lasti treh trdnih zemljiških posestnikov (Košak, Javornik in Rus) so poskusi nekaterih domačih in tujih investitorjev propadli (Jugočeška); uspelo je samo mlademu Antonu Šinkovcu iz Kranja, ki se je spomladi leta 1919 vrnil iz vojne in oglasil pri raznih zemljiških posestnikih v Grosupljem. Anton Šinkovec se je rodil v Kranju, dne 15. decembra 1886. Njegov oče Anton je imel v Kranju vrvarno, mati Jerica je bila iz Hafnerjeve družine iz Kranja. Ljudsko solo in nižjo gimnazijo je končal v Kranju (1893/1902), dvoletno Ma-hrovo šolo (Privat Handelslehranstalt) je dokončal v Ljubljani (1902/1904). Do prve svetovne vojne je pomagal očetu v vrvar-ni, medtem pa je opravil skoro dve leti prakse v velikih tovarnah lanenih izdelkov v Trantenau, v Čeških Sudetih. Med vojno je bil ves čas od mobilizacije leta 1914 do razpada Avstro-Ogrske leta 1918 asistent glavnega vojnega gospodarskega inšpektorja za tovarne, ki so delale lanene izdelke. Po demobilizaciji je oče želel, da prevzame vodstvo družinske vrvarne v Kranju, toda v tem ni videl posebne možnosti razvoja. Misel 0 novi industrijski vrvarni ga je vodila na Dolenjsko in pripeljala v Grosuplje, za kar je bilo več razlogov; Dolenjska je bila glavno pridelovalno središče za lan in lanišče; tu je bilo več in cenejše delovne sile kot na Gorenjskem; med ožjimi lokacijami je najbolj ustrezalo zemljišče ob železniškem križišču Grosuplje, ki bo predvidoma z novo železnico povezano skozi Kočevje ali Črnomelj s Sušakom. S posredovanjem mesarja Franca Javornika iz Grosupljega je Šinkovec leta 1919 kupil gradbeno zemljišče od Antona Štrublja (Fižgarja) iz Stranske vasi, kasneje pa še od Antona Adamiča iz Praproč in Alojzija Koprivca iz Grosupljega v skupni izmeri okoli 40 000 m'. Do jeseni istega leta je bila pod streho 200 m dolga vrvarna, leta 1921 so zgradili terilnieo, skladišče za izdelke ter podaljšali vrvarno do 300 metrov dolžine. V prvem letu so zaposlili do 120 gradbenih delavcev in mnogi od njih so se že ob samem začetku obratovanja priučili za vrvarje, terilce, predilce in druge poklice. Vrvarji in mojstri so prišli s Šinkovcem iz Kranja, med prvimi Franc in Ivan Ba.jželj, Jaka Hafner in Anton Nadižar, od domačih so se prvi zaposlili Ivan Knep, Miha Javornik, Pepca Kovačič, Ivana Makovec, Marija Perovšek, nekaj kasneje pa Alojz Ahlin, Anton in Janez Zupančič in drugi. V upravi so v prvem obdobju delali Minka Globokar, Viktor Kozamer-nik, Viktor Praunseiss in Vlado Simončič. Do konca 1921 se je število zaposlenih dvignilo na 152, od tega je bilo domačinov 134 iz vasi Grosuplje, največ pa iz okolice. Obenem z izgradnjo tovarne je Šinkovec začel z odkupom lanišča in prediva; dajal je navodila za setev in pridelovanja novih sort lanu. Napisal je knjižico Pridelovanje lanu. Uvažal in razdeljeval je češke in baltske sorte z dolgimi vlakni. Zaradi razširitve tovarne, podaljšanja vrvarne, izgradbe strojnice in skladišč, pisarn in stanovanj je Šinkovec leta 1923 razširil poslovno in finančno sodelovanje; ustanovila se je Mehanična vrvarna, terilnica in predilnica lanu in konoplje d. d. Grosuplje (z zalogami v Ljubljani, Celju in Mariboru). Med delničarji so bili poleg članov družine Šinkovec še bratje Pavlin, advokat Kobal, Josip Javornik in sinova, Franjo Medic in drugi. V tej delniški družbi so bili povezani predstavniki bančnega in lokalnega kapitala z elektrarno in tovarno lanenega olja. Ta povezava je bila menda usodna za Antona Šinkovca ter za določeno obdobje tudi za samo tovarno v Grosuplju, ker so med delničarji in upravo podjetja prevladovali nasprotni interesi, kar priča ohranjeni arhiv. V prvih povojnih letih je tovarna dajala na tržišče kot edino tovrstno podjetje v Jugoslaviji zelo širok sortiment vrvarskih izdelkov (motvoz, štrange, aftre in vrvi), dobavljala je opremo za vojaško konjenico in ladijske vrvi za mornarico. V letih 1926/1927 so Sovjeti z dumping cenami preplavili evropsko tržišče z lanom, lanenim oljem, laniščem in predivnimi izdelki. Zaradi tega so se v tovarni nakopičile zaloge, banka je omejila in nato zaprla kredite, delničarji pa so zahtevali poravnavo. Konkurzna masa je ostala Kreditni banki d. d. v Ljubljani, ki je postavila dotedanjega komercialista v podjetju ing. Metoda Dularja za upravitelja konkurzne mase, nato pa za direktorja podjetja. S sorazmerno skromnimi sredstvi je tovarna preživela veliko gospodarsko krizo in v letih 1930/1932 razširila program ter se preimenovala v Motvoz in platno d. d. Grosuplje. Iz svojega deleža je Šinkovec ustanovil komanditno družbo z o. j. ter na dvorišču nekdanje gostilne Pri Koprivcu, v lasti dr. Frana Kosa (kjer je sedaj podjetje Splošno mizarstvo) zgradil industrijsko lopo za tovarno konjskih pokrival in kocov, toda gospodarska kriza in vedno večja konkurenca je v letih 1932/1933 prekinila začeti razvoj te tekstilne zvrsti. Od leta 1933 do 1940 je Šinkovec vodil prodajno skladišče za vrvarske izdelke tovarne Motvoz in platno d. d. v Celju, vendar mu tudi to mesto ni prineslo trajnejših uspehov. Zato je odšel v Leskovec (Srbija), kjer je bil tehnični vodja v tovarni lanenih izdelkov Vlada lliča. V zelo nejasnih okoliščinah ob odhodu četnikov in Nemcev ter osvobajanju mesta Leskovac v mesecu oktobru ali novembru 1944 je Anton Šinkovec izginil in menda nekje v okolici Jablanice pri Leskovcu padel, vendar njegovega trupla niso našli. Njegova družina se je nato preselila v Novi Sad, kasneje pa v Ljubljano. Njegova vdova Marija in hčerka Jerica živita v Lubljani, sin Peter pa v Avstraliji. Anton Šinkovec je bil zelo mirnega nastopa in obnašanja, srednje postave, okroglega obraza, svetlih las in modrih oči, osebno zelo skromen, v svojih odločitvah hiter, dinamičen in včasih ne preveč premišljenih potez. Njegov poseg v Grosuplje je načel proces, ki je pospešil družbeni in gospodarski napredek nekdanje in današnje občine Grosuplje. VIRI Po izjavi sekretarja tovarne Motvoz in platno, tovariša Ivana Permeta, je bil celoten arhiv podjetja med vojno uničen. Uporabil sem predvsem žive priče in družinski arhiv, ki mi ga je odstopila Marija Šinkovec, za kar se ji toplo zahvaljujem. UĆI T KL,! IN ZBOROVODJA AVGUST SULIGOJ* Cvetko Budkovič Zaslovel je doma in na tujem kot dirigent najboljšega mladinskega pevskega zbora »TRBOVELJSKI SLAVCEK«. Kritične ocene glasbenih strokovnjakov iz Ljubljane, Zagreba, Beograda, Pariza, Ztiricha, Dunaja, Prage, Sofije in Milana postavljajo njegov zbor v času pred drugo svetovno vojno med najboljše reprezentativne mladinske pevske zbore v Evropi. Kot učitelj in pevovodja je služboval med drugim po raznih krajih Slovenskega Primorja, v Ratečah pri Škofji Loki, v Trbovljah (od 1927—1941 ), v Stični in v Ljubljani, kot dirigent mladinskega pevskega zbora Slovenske filharmonije (od leta 1949—1952). Mladinski pevski zbor v Stični leta 1U4K O šuligoju kot zborovodji je poročalo dnevno in periodično časopisje, pa tudi glasbene revije. O njem so pisali slovenski glasbeni kritiki, komponisti in pedagogi. šuligoj nas tu zanima predvsem kot kulturno-prosvetni delavec na področju občine Grosuplje v času, ko je prebival v Šmarju v Puharjevi hiši (11 let) in v času, ko je služboval v Stični kot upravitelj šole in kot predmetni učitelj glasbe na tamkajšni gimnaziji — (1947—1949). Poleg glasbeno-vzgojnega dela v stičenski šoli, je vlagal svoje bogate izkušnje s področja mladinskega zborovskega petja — ki si jih je nabral kot * Rojen dne 19. novembra 19(10 v vasi Dolenji Zemon pri Ilirski Bistrici. hospitant pri zborovodjih znanih mladinskih zborov v Rimu, Parizu, Ženevi, Dunaju in v Pragi — v 180 članski mladinski pevski zbor in moški zbor. Z obema zboroma je sodeloval na raznih proslavah, prirejal je z njimi celovečnerne koncerte v okviru občine in izven nje. Tako je med drugim nastopil januarja 1948. leta v ljubljanski operi na proslavi 70. obletnice rojstva OTONA ZUPANČIČA ob njegovi prisotnosti. Leta 1949 je nastopil s samostojnim koncertom v Domu jugoslovanske armije v Ljubljani. Ze pred tem, junija 1947. leta je pripravil z mladimi pevci iz vsega grosupeljskega okraja pevski del fizkulturnega festivala v Stični (1000 pevcev). Ob isti priliki je vodil združene moške pevske zbore s tega območja. Ob priliki 400 letnice slovenske knjige in obletnici prvega slovenskega pisatelja Primoža Trubarja, mu je bila zaupana organizacija in vodstvo mladinskega pevskega zbora iz Velikih Lašč, ki so se mu pridružili za skupen nastop še mladinski pevski zbori iz Šmarja, Grosuplja, Višnje Gore, Stične in Dobrega polja s 600 mladimi pevci. S temi velikimi pevskimi uspehi se žal končuje delo priznanega mladinskega zborovodje na območju občine Grosuplje. Leta 1952 je bil zaradi delovnih naporov invalidsko upokojen. Kljub temu pa še pomaga z nasveti pri vzgoji mladih zborovodij in mladih pevcev, predvsem v Zasavju. Drugo leto bo proslavljal življenjski jubilej. K številnim čestitkam se pridružujejo tudi naši občani z zahvalo za njegovo požrtvovalno delo, in za glasbeni napredek, ki ga je opravil na tem prostoru slovenske zemlje. LEPOSLOVJE VEČERJA V BELI HIsI Louis Adamič Večerja v Beli hiši je dokument iz začetka druge svetovne vojne, ko sta se Anglija in Amerika šele osveščali in dokončno odločali za nepopustljiv boj proti fašističnim državam. Izbrali fimo odlomke o večerji v Beli hiši. na katero sta povabila Roose-veli in njegova tena, Adamiča in njegovo ženo Stello, Churchilla in druge. (Prevedla Zarja Perovšek) V Washingtonu sem želel rezervirati sobo, toda pet hotelov .je odgovorilo na moj telegram: ni sob. Ko sva s Stello prispela v četrtek trinajstega, okrog šestih zvečer, sva se preoblekla v večerne obleke kar v umivalnicah postajnega poslopja, kjer je precej drugih ljudi počelo prav isto. Potem sva oddala kovček in sedela v čakalnici, ki je bila polna ljudi. Bežno sva preletavala večerne liste in se ozirala na stensko uro, dokler ni napočil čas, da greva v Belo hišo. Skoraj vse vojne novice so bile slabe, Japonci so se bližali Singapurju, zmagovali so v Burmi; Tarakan in nizozemski otok nafte Borneo sta padla; Malaja je bila pred padcem. Naše pozicije na Filipinih so bile obupne... Zdelo se je, da je edina svetla točka na vzhodni fronti. Rusi in zima sta ustavila Nemce; tu in tam jih je Rdeča armada v resnici potisnila nazaj. — Uspelo nama je, da sva dobila taksi. »Katera vrata?« je vprašal voznik, ko smo se približali cilju. O tej podrobnosti naju ni nihče poučil. »Mislim, da glavna,« sem rekel. »Avenija Pennsvlvania?« »Da.« Voznik je ustavil ob pločniku na drugi strani ceste. Taksije niso več pustili na dvorišče in celo ustaviti se niso smeli več na tisti strani ulice, kjer je bila Bela hiša. Bil je mrzel, leden večer. Vojaki s čeladami in bajoneti, pritrjenimi na puške, so stražili vsakih sto metrov vzdolž ograje, ki je obkrožala palačo. Pred majhno leseno stražnico tik za vhodom je stal mlad mornariški oficir z brzostrelko preko rame. Drug oficir je nenadoma stopil iz stražnice. Pozdravili smo se in povedal sem najini imeni. Gledala sta naju trenutek, ki se je vlekel, in potem naju je eden izmed njiju napotil po vijugastem dovozu. Ko sva dospela do stopnišča s stebri ki je bilo medlo razsvetljeno z veliko svetilko tik nad nama sta se pojavila izza mogočnih japonskih stebrov dva moža posebne tajne službe Bele hiše in nama zastavila pot. Bila sta tesno zapeta v zimskih plaščih, s krajci globoko na očeh; majhna, brezoblična in videti nepopustljiva. Stala sta nad nama kakor trdna pregraja. Ko sva šla navzgor, sva se za trenutek počutila negotovo in osumljeno — dokler se moža nista malo razmaknila in se je grožnja njunega divjega zanimanja pomirila. Stella je rekla »Dober večer« in eden od njiju je odgovoril; drugi pa je poškilil k meni izpod krajcev, stopil vstran in nama pomignil, naj vstopiva. Nisva jima povedala imen. Verjetno so jih med tem, ko sva šla midva po precej dolgem dovozu, z vrat obvestili po telefonu, da sva midva. Ne vem, kako so mogli biti popolnoma prepričani, da sva midva res midva. S to neudobno mislijo sem šel za Stello skozi široka vrata, ki jih je odprl uniformiran črnec. Površno se je priklonil in rekel z nizkim tekočim glasom »Dober večer«. Prišli smo v prostorno, lesketajoče se razsvetljeno vežo. Pred nama je bilo več vrat, stopnišče, luči na bronastih podstavkih in slike na steni. V marmornata tla je bil pod elipso zvezd, ki predstavljajo oseminštirideset držav Zveze, vložen predsednikov pečat, prav tako iz brona. Neki drug uniformiran črnec je vzel Stellino ogrinjalo, moj plašč in klobuk. Dvigalo se je odprlo ravno takrat, ko je gospa Rooseveltova stopila skozi vrata širokega hodnika in pohitela k nama. Njena dolga črna svilena večerna obleka je šumela in povdarjala valovanje njenega gibanja. Na obrazu se ji je zrcalil smehljaj in roke je široko razprostrla. 2e dvakrat prej sem jo srečal v New Yorku, toda nocoj, tu, je bila videti še posebej privlačna in očarljiva. Visoko speti lasje in dolga obleka so jo napravili še višjo, kakor je bila videti. Videti je bila močna in čedna; toda tudi zadržano žalostna, zaskrbljena in skoraj utrujena. Gospa Roosveltova je dala roko Stelli in potem še meni. »Tako vesela sem, da sta lahko prišla,« je rekla prisrčno in toplo. Njen glas je zvenel dosti bolj nravno živahno in manj skrbno oblikovano kakor pa po radiu ali z govorniškega odra. »To je poseben večer.« Nenadoma se je nasmehnila in položila roko okrog Stelle, ki je izginjala v gubah njene črne obleke. »Coctaila nismo imeli pred večerjo že od Pearl Harbourja, toda danes zvečer ga bomo imeli — predsednik ga že pripravlja za nas.« S Stello je stopila v kabinet. Sledil sem jima. Mimogrede sem skozi napol priprta vrata bežno videl dobro razsvetljeno sobo, kjer se je košatila velika postelja s štirimi stebri — gotovo predsednikova. Vzdušje v ovalni sobi, ki je znana kot predsednikov kabinet — včasih kot Lincolnov kabinet — ni izhajalo toliko iz mešanice dragocenih starin, preoblečenih naslanjačev, preštevilnih platen in grafik, ki so zavzemale večino prostora po stenah, in živahnih zeleno rumenih zaves, ki so odbijale svetlobo, pač pa iz njene velikosti in vsega zgodovinskega dogajanja v njej. Franklin Delano Roosvelt se je po devetih letih predsedniške časti odlično počutil v sobi kot doma. Ko smo vstopili, je sedel za široko mizo ob ovalni steni. Na mizi je stala majhna ura v obliki ladje, več majhnih osličkov, škatla za cigarete, pepelniki, nekaj knjig in pladenj s stvarmi za coctail. Pred letom in pol — julija 1940, nekaj tednov pred padcem Francije sem bil v predsednikovi pisarni z drugimi svetovalci v njegovi hitro improvizirani obrambni komisiji. Skoraj eno uro nam je neuradno govoril o pošastnem položaju Združenih držav v svetovni areni in ni bil videti zdrav. Tedaj so se mu roke precej tresle, ko je prižigal cigareto za cigareto, otresal pepel s po-mečkanega črtastega suknjiča in s kretnjami povdarjal svoje misli. Imel je globoke temne podočnjake. Sedaj je minilo pet tednov od Pearl Harbourja. Sledovi šibkosti, bolezni in dvoma so izginili. F.D.R.* je bil videti nenavadno miren, samozavesten, spočit —, na višku. Obraz je imel svež in polpriprte sive oči so bliskale z nalezljivim razpoloženjem. Glavo je imel nagajivo zamaknjeno, da mu ne bi ničesar ušlo in bi ob prvi priliki stresel šalo iz rokava. Velika glava in dolgi, v ramenih široki torzo z lepo prilegajočim se večernim suknjičem, mehko belo srajco in čednim črnim metuljčkom so učinkovali mogočno in veličastno ter privlačevali pozornost vsakogar. Kretnje rok in gornjega telesa so bile navadno žive in gibčne. Gospa Roosveltova je predstavila predsedniku mene in Stello. »Strašno sem vesel, da ste prišli,,« je rekel F. D. R. Čvrsto mi je stisnil roko. »Kako lepo, da ste videti tako zdravi, gospod predsednik.« V hipu se je nasmehnil. »Bi coctail?« je rekel in mi ga ponudil kozarec. »Pomarančni je.« »Hvala, gospod.« Predsednik se je ozrl k tlom. Od nekod je prišla Fala. Pomislil sem: sedaj je slika popolna. Ovčarka je povohljala moje čevlje in zavihke hlač in potem sedla na zadnje noge. »Všeč ste ji,« mi je rekel F.D.R., »Všeč ste ji. Imate psa?« »Dva,« sem rekel. »Kakšne vrste?« »Samo mrcini sta, ampak s Stello misliva, da sta čudovita.« »O, gotovo sta,« je rekel predsednik. Ko se je večina družbe zbrala v Lincolnovem kabinetu in sede kramljala... ko si je predsednik Združenih držav Amerike tlačil v usta pečeno koruzo ... in ko je Fala negibno ležala ob gospodarjevih nogah ..., se je gospa Roosveltova nenadoma dvignila s stola in pohitela k vratom. V sobo se je prizibal sam John Buli,* imenovan tudi pravični in častiti Winston Leonard Spencer Churchill. Ko sta si podala roke, je rekla gospa Roosveltova vljudno in spoštljivo: »Dober večer, gospod ministrski predsednik!« * Kratica za Franklina Delana Roosevelta. * Posmehljivo ime za Angleža. »Dober večer, gospa Roosveltova«, je odgovoril. Pred sabo je držal dolgo, debelo, ravnokar prižgano cigaro kot v strahu, da se ji ne bi kaj pripetilo. Churchill je bil videti manjši, kot sem si ga predstavljal, posebno poleg gospe Roosveltove. Imel je okroglo, sodčkasto postavo s kratkimi tenkimi rokami in nogami, ozkimi rameni, v glavnem trebuh, brada in glava — brez vratu. In vendar sta mu na pol mrki pogled na velikem, zalitem belorožna-tem obrazu s svetlimi modrimi očmi in izkušnja po Dunkerqueu dajala močno postavo. Premikal se je, kot bi bil brez sklepov, kot iz enega samega kosa; zanesljivo, počasi, neobčutljiv za ovire kakor tank ali buldožer. »Zdravo, Winston,« je zaklical F.D.R. »Večer, gospod predsednik«, je rekel Churchill, ko je vzel dramatično iztegnjeno roko. Moža sta se precej časa pomenljivo in nagajivo gledala. Kaj je pomenil njun pogled? Ko sta strmela drug v drugega, se smehljala ali pa tudi ne, je bilo videti, kot da merita drug drugega, tuhtata in izzivata. Bila sta skupek osebne zrelosti, svojega družbenega razreda, dežel, časa, s svetovnimi zadevami na nitki, bila sta nasprotnika, ki ju je potegnila usoda skupaj — strašna, če si ju pogledal. Zdelo se je, da govorita neslišno drug drugemu: No, kako te bom obrnil nocoj? Kako boš odgovoril na mojo taktiko? Kako bo to vplivalo na našo skupno pot, ne toliko med vojno (to je že vse urejeno), ampak pozneje? Kakšna naj bi bila sploh naša skupna pot? In kaj z Rusijo? ... PRVI IZBOR PKSMI ANE GALETOVE Uredil Milan Dolgan PODOBA Od šestih orjaških jablan doma, od šestih ostala je ena, in kakor je videti, letos na tej le ena bo veja zelena. Cvetela bo in bo rodila za vse. kot oče, ki iz svojih je rok kruhek razlomil med svojih šest lačnih, pregnanih otrok. TKALKA SANJA Kot po dobrih, starih časih vonja danes nit lanena, pesem stroja ni jeklena, danes ima zvok kopit. Tolče, kot pijani konji, konji z rdečimi komati, ki imajo odpeljati skrinjo iz vasi. Kakor da jo že peljejo! Cisto, kot srebro cingljajo tolarji blesteči vmes. In harmonika za njimi, in za njo je težka skrinja, za njo v pesku sled koles. Stoj! Utrgana je nit! Sanje vedno so nevarne. Polna skrinja so le sanje deklicam iz tovarne. ("TGAVA? Čigava si zdaj? Naša nič več! Ostani v svili in zlatu! 81 tujcu visela na vratu. Za črne pijane oči izdala si kri — kri našo! A brata prezrla si, vrata zaprla si. ko je kot jelen prišel z gore. Čigava si zdaj? Naša že ne! MOTIV POLETNE NOCT V LETU 1942 Mesec skozi zrele trave tipa, težko in medeno sope lipa v noč. Mesto drobne, sladke prepelice poje strojnica izza bodeče žice v žitu. Sova v vejah se nič več ne laže, smrt je že v korakih straže slišati. In kako je človek stokrat truden in kako naš svet je stokrat čuden, ko na vse molči. Tiho je, ko tujci tla teptajo, tiho. ko se deklicam smehljajo črne oči. Če v solzah se zbira, se razlije, če se v kletvi, vse razbije in zdivja. Enkrat bodo sami maki cveli, kamni bodo po slovensko peli kakor jaz. MOJSTER Skoz steklo gledam v sivi labirint, kjer stroj pri stroju črni drob prevrača, kjer vije se med vali konopnena kača in kot neumna se vrtijo med vreteni krila. Cuj mojster, menda sem tvoj svet vzljubila. Orjaški stroji in ljudje pokriti s prahom so mi postali do poslednjega domači. Ne vem, kaj v njih me pravzaprav privlači. da spet se vračam in jih znova gledam. Primerjam tvojim jih besedam. Ko z računalom greš med stolpci iz vreten, ko božaš sukane lanene niti, ko znaš na sleherno vprašanje govoriti, spoštljivo nesem k svojim ustom prst: da ga ne zmoti moja nova brst. SLUŽIM Z zemlje so demoni mir nam ukradli, ga več ne boš našel nikjer, prav nikjer, še dom ti je, kakor je tujcu gostišče morda samo za en prav kratek večer. Jutri že padeš, v lastno kri padeš, kakor so padli nam ljubljeni bratje; iz tvoje se strehe dim zavali, pa si kot zver v gorah, ko pomlad je. O, dragi, in vendar je v meni lepo! Služim kot dekla z obema rokama sleherni duši, ki jI je hudo. O KAKO JE VSE DRUGAČE šli so tujci, ki so nam domove žgali, ki so naše nam ljudi odgnali daleč v tuje — da so umirali brez kruha. Vas je zopet čisto naša. Trava je v jesen zazelenela, mojim bratom so oči se zabliščale. belo-modre-rdeče so zastave zavihrale, brat se bratu s pesmijo oglaša. Oče hodi s plugom za vasjo, mati mo.ia dela, dela, če zapojem, solzna je in me objame: dete moje, o. kako nam enkrat bo lepo. Rdečo ptičko vezem v belo platno, rdečo ptičko, ki me modro gleda, čisto njeno je oko kot voda, in če kljunček znala bi odpreti, bi zapela mi: svoboda. TOVARNA GORI Tovarna gori! Dim, ki vali se preko vasi, V mojem se oknu lovi v zastore. V mrzle dlani tiščim svoj obraz, ostro me stresa decembrski mraz, ali srce razumeti ne more. Lomijo strehe se. rušijo stroji. Mojster, čuj mojster, otroci tvoji! Vse tvoje stvaritve so danes razbite. Ah, prav je, da ni to. Ne vidiš, ne čuješ, ne vem, kje potuješ, izgnanec moj ljubi. Oteti ne morem nič, jokam k izgubi Prvi izbor pesmi Ano Gnletove V JECI Zdaj so zadrgnili mojo prostost v temo brezzračno, a prav nič drugačno ne najdejo me, ko jih mine norost. Mirna in tiha v sebi živim in si želim, da bi moj človek izvedel za to, kako je v srcu neskončno lepo. če je zvestoba več kot mladost. MOJ OCE Janez Perovšck Prvikrat v življenju sem pešačil po Selški dolini in prvikrat prišel v Zali log. Nagovarjal sem kmete, naj vzamejo nove sorte semenskega krompirja. 2e utrujen od dolge poti, sem stopil v gostilno, da bi se malo odpočil, kaj malega prigriznil in popil. V starinsko opremljeni sobi ni bilo nikogar razen starca, ki je sedel pri mizi ob peči. Odzdravil je tako samozavestno in rezko ter pogledal tako živo, da ni bilo nobenega dvoma, kdo je gospodar pri hiši: »Šalco bele kave in kos kruha, prosim,« sem dejal in se hotel med čakanjem še nekoliko predajati vtisom. A stari je strmel vame kot ukopan in menda sploh ni mislil ničesar prinesti. Tudi jaz sem ga začel pozorno gledati v oči, izpod katerih so navzven povešeni mešički kazali mesnato rdeč rob. To neprijetno tišino, to negibnost, je mahoma zadirčno presekal: »A si iz Šmarja?« »Sem!« »Jakatov sin?« »Sem!« Tedaj se je široko in srečno zasmejal. Potem sem jaz zazijal od začudenja, kajti tega človeka še nikoli nisem videl in še nikoli nisem bil v Zalem logu. Še je zadovoljno godel in se odmajal k omarici, vzidani v steno. Prav nič ni iskal. Pobral je z vrha kupa papirjev nekakšno razglednico in položil predme sliko mojega očeta v avstrijski vojaški uniformi. »Na, prav včeraj sem si ga ogledoval.« Pogledoval sem zdaj na starega, zdaj na sliko svojega očeta in nekako začel dvomiti: »Pa saj mu nisem podoben!« »Kaj ne?« se je zadri name in tako pribil, da ugovor sploh ni bil več možen: »Takrat je bil prav tak kot ti zdaj! Prav tak! Zapomni si!« Potem je pomolčal in dodal tiše pol sebi pol meni: »Sem mislil, da je on sam — Jaka! Prvi hip! Mi ni prišlo precej na misel, da si samo sin. No, seveda, saj je umrl. Zdaj bo že ... bo že... triindvajset let, kar smo ga pokopali ...« Odšel je po kavo in kruh. Vrnil se je čisto drugačen — nekam žalosten in spokojen: »Kaj pa mama, je še živa?« »Še!« »Ko boš šel k njej, jo pozdravi. Reci ji, da jo pozdravlja Zbonta. Saj bo vedela. Vsako leto sem ji ga odpeljal za teden ali dva. Reci ji, tisti lesni trgovec, pa bo vedela!« »Bom!« Kruh sem zalival iz velike skodele, on pa se je pogreznil v molk. Prebudil ga je nekdo, ki je prišel z one strani hiše v kuhinjo. Zarenčal je in s tem nekoga poklical. Prišla je ženica, ne preveč postarana: »Glej, Jakatov sin! Saj veš, včeraj sva ga skupaj gledala!« Prijazno se je nasmehnila in sklonila proti meni. »Nareži salame!« je naročil njej, meni pa mimogrede preko rame: »Saj boš prespal pri nas, kam pa boš šel na večer? Saj boš ostal, ne?« »Bom!« sem privolil, kajti stari se mi je že priljubil. Poznal sem te slo-vensko-avstrijske »Ziigsfuhrerje«, kako pod surovo skorjo skrivajo domačo dušo. Žena je prinesla salamo, stari pa je nekoliko trdo odmeril pol litra vina, sedel k mizi nasproti mene, porinil en kozarec predme, drugega pa prestavil predse ter obema nalil. »Daj!« Privzdignil je kozarec proti meni do srede poti kot nekakšen »nazdravje« Potem ga je korajžno srknil in me opazoval, kako gre meni. Kot da se mu ni zdelo vredno ustavljati pri oceni mojega pitja, je zajamral: »O midva s tvojim očetom sva ga nekaj popila — gotovo več vagonov!« Pomolčal je, kot da računa, če je to res, in potem nejevoljno zamahnil z roko: »Kaj vagonov! će računam, kar sva spila skupaj in vsak zase v celem življenju, bo kar nekaj vlakov — pa ne preveč kratkih vlakov!« Občudoval sem ga zaradi iskrenosti. Verjel sem mu, ne da bi še sam stvar preračunal. Zato nisem spravil iz sebe več kot: »Verjamem!« »Daj no! Prigrizni! Pa povej kaj o njem. Kaj lepega! Lepo! će znaš? No, ko si bil še otrok?« Jaz pa nisem vedel, kaj bi mu povedal. »Bil je dober človek!« je čez čas spet pribil. »Oh, ja!« sem pohitel. »Naredil je za nas otroke majhno mizico, da smo štirje naenkrat lahko sedeli. Pozimi.« »Pa kaj je še delal pozimi?« »Pletel je košare za krompir in raztrgane zakrpal. Grabljam je popravljal zobe, ampak tako natanko, da je bil nov zob čisto enak drugim. Tisto hudo zimo, devetindvajsetega leta, nam je napravil nove sani, da nobenih ni bilo hitrejših. Pa če smo jih potrli, jih je precej popravil. Napravil je tudi vprežne sani in nazadnje še velike sani »vlačuge«, ki so imele prednji konec posebej in zadnjega posebej. Lahko smo vozili z njimi dolge hlode ali pa seno kot na »parizarjih«.« »Vem, vem! Saj mi jih je pokazal. Vse je znal narediti. Pa kako lepo!« »Eh, tega je bilo mogoče nekaj v rodbini. Staremu očetu so rekli »Kun-štek«.« Tistega pol litra je nekam hitro zmanjkalo in meni se je razgrnilo Šmarje ln naše dvorišče in naš kozolec. Mnj ofe 133 »Veste, eno leto je imela prasica mladih — enega več kot je imela cizkov.« »Mm!« se je z zanimanjem namrdnil, kakšno neumnost bom skuhal s to prasico. — Ampak tistega prašička oče ni zavrgel. Prinesel ga je k nam za peč in rekel: »Otroci ta je za prasico preveč. Ce ga boste vi vzredili, pa naj bo vaš!« Pa smo ga res! Samo da je bil ta pujs kar naprej z nami kot kakšen pes.« »Mm,« je spet zajamral Zbonta, jaz pa sem se spomnil, zakaj sem sploh začel s temi prašiči. »Moralo je biti prav tisto leto, ko smo vzredili tega prašička. Spomnim se dobro, da smo v nedeljo popoldne polegli po plahtah v senco za kozolcem. Pujsek se je z nami igral. Od časa do časa se je z rilcem lotil tudi očeta, dokler ni rekel: »Zaprite ga no kam! Janez, ti pa skoči po trobento!« O, kako sem poletel ponjo! Vedeli smo, da bo oče spet trobil tisto žalostno in tuje zvenečo avstrijsko vojaško uspavanko pa budnico pa k molitvi in druge. Oče se je z eno stranjo pridvignil na komolec, trobento pa je čvrsto naravnal na ustnice. Tedaj se je zbral vase in zdelo se nam je, da se je od nas odmaknil kot Mojzes od svojega ljudstva na goro Sinaj. Glas trobente je zazvenel čisto. Slišalo se je daleč tja do Vrhovke, Za-curka in Farovškega hriba. Odmev se je vračal k nam nazaj. Razburili smo se vsi in trobenta je razburjeno drhtela. Pela je eno samo čustvo brez dvojnosti. Nobeden ni več ležal. Vsi smo vedeli. Mama se je zastrmela preko položnih njiv v gozdove, kot bi sama spremljala pot vsakega glasu tja v daljave. Jasno zveneči glasovi pa so do zadnjega kotička napolnili dolino, se prelivali, se izgubljali in vračali. Onemeli smo od čara in ostali dolgo čisto tiho še potem, ko je prenehal, se sproščeno zleknil vznak po plahti in izgubil pogled v globini neba nad seboj. — »Aaa — aaa ! Bil je bataljonski hornist*! Bil je bataljonski hornist!« je ponavljal Zbonta in oči so mu postajale vlažne. Zalivala sva se. Nadaljeval sem: — Imeli smo neko leto kar naprej ogenj v vasi Pleše. V hribih. — Ponoči. Tisti, ki je ogenj opazil, je najprej pritekel pred našo hišo in neučakano klical proti podstrešni izbici, kjer sta spala oče in mati: »Jaka, plozaj '* ! Gori!« Tedaj je oče naglo skočil na noge in kar v gatah pomolil skozi okno trobento ter zatrobil gasilski: »Gori! Gori!« Potem je prostovoljna gasilska četa Šmarje pokazala, kaj zna. Seveda so ji pomagali tudi drugi, ki niso bili člani, kajti gasili so vsi radi. Člani pa so znali tudi korakati, kadar je bila parada ali vaje gasilske župe ali na procesijah. • Trobentač. ** Trobi. »Ko boš šel k njej, jo pozdravi. Reci ji, da jo pozdravlja Zbonta. Saj bo vedela. Vsako leto sem ji ga odpeljal za teden ali dva. Reci ji, tisti lesni trgovec, pa bo vedela!« »Bom!« Kruh sem zalival iz velike skodele, on pa se je pogreznil v molk. Prebudil ga je nekdo, ki je prišel z one strani hiše v kuhinjo. Zarenčal je in s tem nekoga poklical. Prišla je ženica, ne preveč postarana: »Glej, Jakatov sin! Saj veš, včeraj sva ga skupaj gledala!« Prijazno se je nasmehnila in sklonila proti meni. »Nareži salame!« je naročil njej, meni pa mimogrede preko rame: »Saj boš prespal pri nas, kam pa boš šel na večer? Saj boš ostal, ne?« »Bom!« sem privolil, kajti stari se mi je že priljubil. Poznal sem te slo-vcnsko-avstrijske »Zugsfiihrerje«, kako pod surovo skorjo skrivajo domačo dušo. Žena je prinesla salamo, stari pa je nekoliko trdo odmeril pol litra vina, sedel k mizi nasproti mene, porinil en kozarec predme, drugega pa prestavil predse ter obema nalil. »Daj!« Privzdignil je kozarec proti meni do srede poti kot nekakšen »nazdravje« Potem ga je korajžno srknil in me opazoval, kako gre meni. Kot da se mu ni zdelo vredno ustavljati pri oceni mojega pitja, je zajamral: »O midva s tvojim očetom sva ga nekaj popila — gotovo več vagonov!« Pomolčal je, kot da računa, če je to res, in potem nejevoljno zamahnil z roko: »Kaj vagonov! če računam, kar sva spila skupaj in vsak zase v celem življenju, bo kar nekaj vlakov — pa ne preveč kratkih vlakov!« Občudoval sem ga zaradi iskrenosti. Verjel sem mu, ne da bi še sam stvar preračunal. Zato nisem spravil iz sebe več kot: »Verjamem!« »Daj no! Prigrizni! Pa povej kaj o njem. Kaj lepega! Lepo! Ce znaš? No, ko si bil še otrok?« Jaz pa nisem vedel, kaj bi mu povedal. »Bil je dober človek!« je čez čas spet pribil. »Oh, ja!« sem pohitel. »Naredil je za nas otroke majhno mizico, da smo štirje naenkrat lahko sedeli. Pozimi.« »Pa kaj je še delal pozimi?« »Pletel je košare za krompir in raztrgane zakrpal. Grabljam je popravljal zobe, ampak tako natanko, da je bil nov zob čisto enak drugim. Tisto hudo zimo, devetindvajsetega leta, nam je napravil nove sani, da nobenih ni bilo hitrejših. Pa če smo jih potrli, jih je precej popravil. Napravil je tudi vprežne sani in nazadnje še velike sani »vlačuge«, ki so imele prednji konec posebej in zadnjega posebej. Lahko smo vozili z njimi dolge hlode ali pa seno kot na »parizar jih«.« »Vem, vem! Saj mi jih je pokazal. Vse je znal narediti. Pa kako lepo!« »Eh, tega je bilo mogoče nekaj v rodbini. Staremu očetu so rekli »Kun- štek«.« Tistega pol litra je nekam hitro zmanjkalo in meni se je razgrnilo Šmarje ln naše dvorišče in naš kozolec. »Veste, eno leto je imela prašiča mladih — enega več kot je imela cizkov.« »Mm!« se je z zanimanjem namrdnil, kakšno neumnost bom skuhal s to prasico. — Ampak tistega prašička oče ni zavrgel. Prinesel ga je k nam za peč in rekel: »Otroci ta je za prasico preveč, če ga boste vi vzredili, pa naj bo vaš!« Pa smo ga res! Samo da je bil ta pujs kar naprej z nami kot kakšen pes.« »Mm,« je spet zajamral Zbonta, jaz pa sem se spomnil, zakaj sem sploh začel s temi prašiči. »Moralo je biti prav tisto leto, ko smo vzredili tega prašička. Spomnim se dobro, da smo v nedeljo popoldne polegli po plahtah v senco za kozolcem. Pujsek se je z nami igral. Od časa do časa se je z rilcem lotil tudi očeta, dokler ni rekel: »Zaprite ga no kam! Janez, ti pa skoči po trobento!« O, kako sem poletel ponjo! Vedeli smo, da bo oče spet trobil tisto žalostno in tuje zvenečo avstrijsko vojaško uspavanko pa budnico pa k molitvi in druge. Oče se je z eno stranjo pridvignil na komolec, trobento pa je čvrsto naravnal na ustnice. Tedaj se je zbral vase in zdelo se nam je, da se je od nas odmaknil kot Mojzes od svojega ljudstva na goro Sinaj. Glas trobente je zazvenel čisto. Slišalo se je daleč tja do Vrhovke, Za-curka in Farovškega hriba. Odmev se je vračal k nam nazaj. Razburili smo se vsi in trobenta je razburjeno drhtela. Pela je eno samo čustvo brez dvojnosti. Nobeden ni več ležal. Vsi smo vedeli. Mama se je zastrmela preko položnih njiv v gozdove, kot bi sama spremljala pot vsakega glasu tja v daljave. Jasno zveneči glasovi pa so do zadnjega kotička napolnili dolino, se prelivali, se izgubljali in vračali. Onemeli smo od čara in ostali dolgo čisto tiho še potem, ko je prenehal, se sproščeno zleknil vznak po plahti in izgubil pogled v globini neba nad seboj. — »Aaa — aaa ! Bil je bataljonski hornist*! Bil je bataljonski hornist!« je ponavljal Zbonta in oči so mu postajale vlažne. Zalivala sva se. Nadaljeval sem: _ Imeli smo neko leto kar naprej ogenj v vasi Pleše. V hribih. — Ponoči. Tisti, ki je ogenj opazil, je najprej pritekel pred našo hišo in neučakano klical proti podstrešni izbici, kjer sta spala oče in mati: »Jaka, ploza.j**! Gori!« Tedaj je oče naglo skočil na noge in kar v gatah pomolil skozi okno trobento ter zatrobil gasilski: »Gori! Gori!« Potem je prostovoljna gasilska četa Šmarje pokazala, kaj zna. Seveda so ji pomagali tudi drugi, ki niso bili člani, kajti gasili so vsi radi. člani pa so znali tudi korakati, kadar je bila parada ali vaje gasilske župe ali na procesijah. * Trobentač. ** Trobi. Oh, da — procesije svetega rešnjega telesa. Tam brez našega očeta tudi ni šlo! Ko je dekan zapel sredi odprtega polja: »Blagoslavljam ta kraj in ljudi, ki v njem prebivajo! V imenu očeta...«, je oče do sekunde natančno vskočil z veličastnim »Ta — ta — ta —taaaaa!« »... in sina,« »Ta — ta — ta — taaaaa! »in svetega Duha — amen! »Titita — titita — tititaaa!« Nastavil je najvišji ton in se spustil iz višav utešeno na zemeljsko stvarstvo. In kadar so dajali ta »žegen«, sta stala pokonci samo dekan z monstranco in moj oče s trobento — vsi drugi pa so klečali. »Aaa — aaa!« je zmajaval z glavo Zbonta!« Saj vem! Kako je znal trobiti! Bil je bataljonski hornist!« Potem se je zazrl vame z všečnostjo in dodal: »Pa tudi ti. Mm! Prav tak si zdajle, kot je bil včasih tvoj oče! Prav tak! Zapomni si!« RAZGLEDI VARIACIJE NA TEMO PREVAJANJA Tone Potokar Fragmenti iz predavanja v Društvu slovenskih književnih prevajalcev v Ljubljani 24. novembra 1966. leta Na samem začetku nocojšnjega problematiki prevajavstva posvečenega večera bi sprožil vprašanje, ki mu doslej nismo posvečali posebne pozornosti, čeprav sem take misli, da je prišel čas, ko bi bilo vsaj v perspektivi treba že premišljati o njegovi uresničitvi. Gre namreč za vprašanje pregledne zgodovine slovenskega prevajavstva. Vem, da delo ne bo lahko ne tako kmalu uresničljivo, pa če bi se ga pri priči lotili. Preden pa bo mogoče začeti pisati tako odgovorno delo, bo treba rešiti bazično vprašanje, hočem reči, sestaviti bo treba za temelj in začetek bibliografijo prevodov od samih začetkov prevajanja pri nas do naših dni, in sicer vseh upoštevanih literatur sveta. Ko omenjam literature svet&, sem se s tem že omejil na zgodovino slovenskega literarnega, književnega prevajavstva in puščam ob strani prevode praktičnega značaja, ki jih sicer v naši zgodovini ni malo, ki pa v tem primeru ne pridejo v poštev. Zgodovina, za kakršno se ogrevam, naj bi namreč po moji misli bila pregled in dokaz slovenske ustvarjalne prevajavske potence. Ne trdim, da te potence delno ne bi našli tudi v slovenitvah neliterarnih del, vendar sodim, da je tudi že ta ožje zastavljena naloga tolikšna, da bi jo v ugodnejših razmerah, kakor so današnje, komaj zmogli v dobrem desetletju. Mogoče bo kdo vprašal, zakaj načenjam ta problem. Ce pošteno premislimo, kaj prevajavstvo danes pomeni, kolikšna je pravzaprav njegova nevidna in dostikrat nepriznana moč, kaj vse je že storilo za zbližanje med narodi sveta in kam vse segajo njegove bodoče možnosti, pa tudi, kolikšne so že njegove čisto konkretne zasluge za posamezne nacionalne književnosti, torej tudi za našo, slovensko, mogoče za našo še prav posebej, zlasti če gledamo nanjo kot na književnost, ki je vse do Moderne bila nenehno zamudni-ška in je šele zadnjega dobrega pol stoletja nekako ujela korak z Evropo in svetom, nam bo več kot jasno, da vsaj za nas, Slovence, ne bi bilo prav nič nedostojnega, ko bi ob zgodovine svoje literature, ki jih imamo precej, lahko postavili tudi primerno, zanesljivo napisano prvo zgodovino slovenske prevajavske zmogljivosti. Na besedo mi lahko verjamete, da bi taka zgodovina slovenskega prevajavstva, če bi bila pošteno in dovolj poglobljeno napisana, pomenila prepo-trebno dopolnilo zgodovini našega izvirnega literarnega ustvarjanja, posebej še, če upoštevamo, da naši književni zgodovinarji ravno prevajavstvu niso vselej posvečali izjemne pozornosti. In še ena misel me naskakuje: zgodo- vina našega prevajavstva bi, če bi bila dovolj analitična, mimo vsega drugega vsaj nakazala še en prav tako zanemarjen problem, osvetlila še eno nemajhno vrednost: iž nje bi bil namreč viden donesek slovenskih prevajavcev razvoju slovenščine, slovenskih izraznih možnosti, inovacij v vsakem pogledu. Te, čisto jezikovne vloge in vrednosti zlasti vrhunskih prevajavcev se premalo zavedamo, ker njihovega tovrstnega deleža v razvoju slovenskega jezika preprosto nismo v dovoljšni meri raziskovali. Drži, da take zgodovine prevajavstva nimajo nešteti, tudi razvitejši narodi. Pri nas v Jugoslaviji še nisem slišal, da bi kdo mislil na kaj podobnega. Spričo razvoja in vse večje pomembnosti prevajavstva v svetovnih relacijah pa sem prepričan, da taka misel ni in ne more biti heretična. Naj v tej zvezi omenim še nekaj nadrobnosti. Zgoraj omenjena bibliografija, ki jo bo treba sestaviti (v Mariboru je, kot sem izvedel, pred časom nekaj podobnega že začeto), seveda ne bi bila samo bibliografija posameznih prevedenih knjig, zlasti ne za starejša obdobja, ampak predvsem bibliografija posamičnih del, ki so bila prevedena, se pravi posameznih pesmi, proz, esejev itd., ki so razmetani po naši periodiki skozi sto in toliko let. Zato bi pomenila drobno in utrujajoče delo, ki bi ga najbolje opravilo več za tako delo vnetih ljudi, ki bi si posel razdelili po jezikovnih področjih. Nekaj je pa v tej smeri že storjenega. Med drugim je Leksikografski zavod Jugoslavije v Zagrebu pred leti tiskal sedem obsežnih zvezkov Bibliografije razprav, člankov in knjižnih del s področja književnosti, ki predstavljajo zakladnico svoje vrste, kakršne nimajo niti nekateri zdaleč kulturnejši narodi. Tam so zastopane vse jugoslovanske nacionalne literature, od začetkov do 1941. leta. Založba je sicer zadnje čase večkrat reklamirala to književno bibliografijo kot zaključeno. Resnica je malce drugačna. Kar zadeva književna dela, je obdelano samo pesništvo, izvirno, se pravi pesništvo jugoslovanskih avtorjev, in pa prevedeno pesništvo svetovnih literatur. V teh obsežnih sedmih zvezkih pa sploh ni zaobsežena celotna proza, domača in tuja, kolikor je je prevedene, niti dramska književnost. In še eno občutno napako je storila redakcija te naše najpomembnejše retrospektivne bibliografije, kakršne nimajo mnogi veliki narodi, to namreč, da je v bibliografijo razprav in člankov uvrstila samo tisto s tega pomembnega področja, kar je izšlo v periodičnem tisku, se pravi v časopisju in revijah, ni pa upoštevala najbogatejših virov, ki so hkrati tudi najpomembnejši, namreč neštetih zbornikov in še številnejših uvodov v posamezne knjige, zbrana dela, izbore in podobno, razen če so taki prispevki izšli tudi v periodičnem tisku, kar se je pa pri nas redkeje dogajalo. Tako zija v tem pogledu v bibliografiji velika praznina in je najtehtnejše gradivo zaradi take odločitve ostalo neupoštevano, bibliografija, ki bi bila lahko zdaleč popolnejša, pa po nepotrebnem torzo. Cisto mimogrede lahko omenim, da je Zveza književnih prevajavcev Jugoslavije pred tremi leti pripravila Zbornik radova o teoriji prevođenja, kjer so članki izšli v tistem jeziku, v katerem so bili napisani. Te dni je izšla druga taka knjiga. Prav nič nimam zoper take izdaje. Naravnost potrebne so. V njih najdemo tudi nekaj prispevkov, ki spadajo pravzaprav v domeno zgodovine prevajavstva, čeprav so, ker ne sodijo čisto v tematiko publikacije same, v veliki manjšini. Razen tega so posamezna Društva književnih prevajavcev izdala tudi nacionalne bibliografije povojnega prevajavstva. Tudi Društvo slovenskih književnikov prevajavcev je poskrbelo za tako delo, v katerem je zaobsežena prevajavska dejavnost povojnih let, se pravi od 1945 do 1960. Ne trdim, da je to delo brezpomembno. Zdi se mi pa, da nikakor ni prva naloga stanovskih društev, da sestavljajo bibliografije te vrste. Za to delo obstaja posebno telo, bibliografski center v Beogradu za vso državo, ki to delo opravlja s strokovnimi močmi in po službeni liniji. Mimo tega so tudi posamezne ljudske republike sestavljale bibliografije za svoje področje. Toda to delo je kmalu zastalo. Le Slovenija je lahko ponosna, da ga opravlja iz leta v leto bolje, takd da smo, lahko rečem, z našo povojno bibliografijo tako rekoč že na tekočem. Teh nekaj uvodnih odstavkov sprejmite samo kot navržek, čeprav sem jih izrekel na začetku večera. Nocoj mi je namreč vsaj ob kratkem govoriti o prevajanju iz srbohrvaščine v slovenščino in narobe. Torej o vprašanju, ki iz več razlogov ni nezanimivo, čeprav se kaj poredkoma pečamo ž njim. So trenutki, ko me obide misel, da v tem primeru že ne gre več za resnično, odgovorno prevajanje, vsaj kar zadeva množično prenašanje srbohrvatskih tekstov v slovenščino, ampak za nekakšno samoumevno opravilo, ki izhaja iz položaja, v katerem smo. To pa zato, ker gre vse od rok že nekako samodejno, po utrtem kolovozu, po vseh mogočih tirih: časnikarskem, zakonodajnem, komercialnem in še pc tolikih drugih, in šele tam nekje čisto na koncu tudi po pravem, resnično ustvarjalno prevajavskem. In temu odgovarjajoče na vseh mogočih ravninah: pisarniško-šablonski, komercialistični, ki je tako rekoč na pol primitivna in ni vselej niti razumljiva, pa teleprinterski, ki nastaja tako pogosto v časovni stiski zlasti v časnikarstvu, za spoznanje zmogljivejši v prevajanju vseh mogočih popularnejših del in prevečkrat tudi zahtevnejših literarnih tektsov, na res ustvarjalni pa komaj kdaj, se pravi ob največjih praznikih. Kot pravilo torej velja, da je res dober prevod iz srbohrvaščine v slovenščino nekakšna izjema. Zdaleč večja izjema kot npr. dober prevod iz francoščine, nemščine ali angleščine. Zakaj je temu tako, bi veljalo premisliti. Mogoče je krivda v zavesti, da Slovenci srbohrvaščino pasivno tako rekoč vsi obvladamo, številni so pa tudi tisti, ki menijo, da jo obvladajo tudi aktivno. Mogoče je za ščepec kriv tudi deloma neodgovoren odnos do nje. Ali pa prepričanje, da gre za lahek jezik, kar pa stokrat ni res. Vsak jezik ima svoje skrivnosti, v leksiki, v posameznih odtenkih, v virtuoznosti načina izražanja in še v čem. Tudi srbohrvaščina, ki je sicer en jezik, toda z neštetimi modulacijami, odtenki in izraznimi možnostmi, katere pa niso zdaleč razprostrte čez vse področje tega jezika, ampak so ene lastne tej in druge drugi pokrajini. Sicer pa: če boste zdržali do konca, se vam bo odkrilo marsikaj. In da ne bi bili v zadregi: tudi na drugi strani, kar zadeva prevajanje iz slovenščine, ni položaj bogve kaj boljši. Tudi tam imajo težave s slovenščino in velikokrat bijejo boj brez upa zmage. Tistega v širino razvejanega preva- janja je iz razumljivih razlogov zdaleč manj, pa imamo zvečine opraviti s prevodi strokovnih, znanstvenih in književnih del. Na vsak način drži, da se je prevajanje književnih del po zadnji vojni, se pravi zadnjih dvajset let, na obe strani, iz srbohrvaščine v slovenščino in iz slovenščine v srbohrvaščino, razbohotilo kot nikoli poprej, če bi vzeli vse, kar je do zadnje vojne na Slovenskem prevedenega iz srbohrvaščine, torej ne samo tisto, kar je izšlo v samostojnih knjigah, lahko rečem, da bi zneslo za skoraj celo stoletje komaj petino tistega, kar smo prevedli sedaj v dvajsetih letih. Pri Hrvatih in Srbih je ta odstotek še zdaleč večji, kar zadeva prevode iz slovenščine. In prav zadnja leta je čutiti, da je prevodov vedno več, namreč prevodov slovenskih tekstov v srbohrvaščino. Za slovensko stran tega ne bi mogel trditi. Zlasti mlajši književni tod naravnost tekmuje v tem, posebej še pesniki. V središčih, v Beogradu, Zagrebu, Sarajevu, Novem Sadu, da, celo izven glavnih središč se je izoblikovala vrsta resnejših prevajalcev, ki se trudijo, čeprav z neenakim uspehom, da bi bili kolikor moč na tekočem kar zadeva sodobno slovensko literaturo ustvarjanja. In ne samo pesem in proza, tudi esejistika in književna kritika, kar je treba posebej podčrtati, se prevaja v dobršni meri, zlasti za periodični tisk, takd za časopise kot za revije, in za radio. Na Slovenskem smo v zadnjih dvajsetih letih izdali vsaj 500 naslovov, hočem reči 500 iz srbohrvaščine prevedenih knjig. Seveda gre tudi za ponatise, takd da bi se realna številka prevedenih del, ki so izšla v knjigah, sukala med 350 in 400. Kar zadeva literarne vrednosti, ki so pri Hrvatih kot pri Srbih nastale do prve svetovne vojne, nimamo več kaj veliko izbirati. Vsi pomembnejši avtorji in dela so slovenskemu bravcu dostopni v tej ali oni obliki. Sorazmerno veliko fragmentarnih objav pa je razmetanih po časopisju in revijah in pomenijo pravzaprav mrtvi kapital, ki se kaj malo obrestuje. Močno drugačna je podoba za kasnejši čas. V mislih imam tistih dobrih dvajset let med prvo in drugo svetovno vojno, pa še povojnih dvajset. Tu bi dolžnike našel na obeh straneh. Ozrimo se pred lastni prag! Ta hip, ko sem se pripravljal, da sedem in nadaljujem to kramljanje o usodi našega medsebojnega prevajanja, sem prebral časnikarski zapisek na treh stolpcih, ki ga je objavil eden zagrebških dnevnikov. Tema: knjiga in knjižnice v Sloveniji. Mož hvali, na vse kriplje. In ko našteva, katere pisatelje na Slovenskem največ bero, v navdušenju zapiše med drugimi tudi ime Ranka Marinkoviča. Pomemben avtor, nič ne rečem, saj je za lanski roman < »Kiklop«) zapovrstjo prejel kar štiri pomembne nagrade. Toda! Tisti značilni toda! Rad bi namreč vedel, kaj naj bi slovenski bravci Marinkovičevega brali v svoji materinščini, če pa na Slovenskem do danes ni izšlo še nobeno njegovo delo v knjižni obliki? Gre torej za očitno pomoto. Torej: Marinkovičevega nismo v knjigi izdali nič. Kljub njegovi izjemni novelski zbirki »Roke«, zbirki, ki je, kolikor vem, menda res v celoti prevedena v slovenščino, le da ni našla založnika. Rajnki Herbert Griin predobro to vem, ker mi je sam pripovedoval, si je vsestransko prizadeval, da bi ta knjiga izšla v slovenščini, pa se mu ni posrečilo In vsaj še dvoje pomembnih imen iz hrvatske književnosti lahko omenim, dvoje imen, ki sta ponos že starejše srednje generacije hrvatskih pripovednikov. To sta Vjekoslav Kaleb in Petar Segedin. Da ni izdal »Čudovitega prahu«, ki je resda izšel v slovenskem prevodu (že dvakrat), ga sploh ne bi poznali. Toda tisto temeljno, kar je prišlo spod njegovega peresa — gre pa za Kalebove predvojne novele — tistega še ne poznamo. Kar pa zadeva Petra Segedina, lahko rečem, da smo ga spoznali izključno revialno, po nekaj prozah oziroma potopisih. Pa ga lahko po vsej pravici uvrščam med izbrance hrvatskega pripovedništva. Zadnja leta, že po vrnitvi iz Pariza, kjer je prebil nekaj pisateljsko jalovih let, je tiskal nekaj knjig izbrane novelistike, že prej in kasneje je pisal romane, potopise, pa izbrano esejistiko, poskušal se je pa tudi v dramskem žanru. Predstaviti bi ga bilo treba najnujneje vsaj z obsežno knjigo izbranih novel. Kdaj se bo to zgodilo, kdaj bomo lahko v slovenščini brali vsaj izbore novel Marinkoviča, Kaleba in Segedina, prav res da ne vem. Eno je kulturno-predstavniška, nekaj čisto drugega pa založniška politika. Nesoglasja med njima so iz leta v leto očitnejša, zamudništvo zmeraj večje. Saj človek ne bi protestiral, ko ne bi med tem časom izšlo v slovenskem prevodu prenekatero srbohrvatsko književno delo ki ga ni bilo tako nujno prevajati. Toda kaj moremo, ko so tudi za te vrste odločitev velikokrat merodajni osebni stiki in osebne zveze. Kar zadeva široko pahljačo povojnega hrvatskega in srbskega pripovedništva, bi bilo želeti vsaj primeren skupni izbor v slovenščini. Seveda so take reprezentativne knjige založniško najmanj zaželene. In vendar so si jih na drugi strani tudi v teh za založniško dejavnost težkih časih omislili, in sicer prav zadnje leto. V Zagrebu je izšel prerez sodobne, povojne jugoslovanske proze v nekaj knjigah, kjer je primerno zastopana tudi slovenska mlada, povojna novelistika. In prav te dni je Srbska književna zadruga v Beogradu izdala na skoraj 400 straneh knjigo z naslovom »Savremena slove-načka pripovetka«, ki dostojno predstavlja bravcem s srbohrvatskega področja kar petnajst slovenskih povojnih pripovednikov. Česa bi si človek pravzaprav v tej smeri želel? Ničesar drugega kot za spoznanje več načrtnosti. In posluha. Seveda je založbam težko predpisovati, kaj naj izdajajo. Vendar bi bilo želeti, da bi imele nekakšno prioritetno listo, nekakšen seznam avtorjev in del s področja srbohrvaščine, ki bi jih veljalo predvsem prevesti. Toda takega seznama ni, ker si ga ni nihče zaželel. Zato so tudi rezultati čisto naključni. V naši javnosti je bilo zadnja desetletja že večkrat načeto vprašanje, ali je sploh treba v slovenščino prevajati tekste srbohrvatskih avtorjev. Slišati je bilo različna mnenja, tudi zelo ekstremna. Drži, da je precej slovenskih bravcev, ki lahko hrvatska in srbska dela bero brez težav v izvirniku. In tako" tudi počenjajo. In lahko bi rekel, da ravnajo čisto prav. Izvirnik je le izvirnik. Toda krog takih bravcev je za trdno sorazmerno ozek. Mimo njih pa so deset-tisoči drugih bravcev, ki takd ne delajo, ker ne morejo, ampak jim je treba srbohrvatske avtorje približati v prevodih. Zato menim, da bi bilo povsem zgrešeno, ko bi leposlovna in izjemnejša kritično-esejistična dela s področja srbohrvaščine preprosto izključili in jih ne bi prevajali. Prešel bi na sledeče vprašanje, ki sem ga uvrstil v koncept nocojšnjih premišljanj. Gre za čisto konkreten problem, za sam akt prevajanja. Hočem reči: rad bi na posameznih zgledih pokazal, kakšno je to prevajanje danes oziroma kakšno je bilo pred nedavnim časom. Na eni in na drugi strani. Osvetlitev bo nujno samo parcialna, ker bi, če bi jo zajel širše, lahko obsegala tudi sto strani teh zapiskov. Do konca se bom omejil in osvetlil le nekaj primerov, ki naj bi pokazali, kako očitno še grešijo prevajalci, in ne tisti neznani, na eni in na drugi strani. Prikazal bom, kako npr. prevajajo sodobno slovensko liriko v srbohrvaščino, pa še, kakšen je eden najnovejših slovenskih proznih prevodov iz srbohrvaščine. Preden preidem na konkretne zglede, bi rad opozoril še na nekaj. Na problem kritičnega spremljanja prevajavske produkcije pri nas. Ne samo v Sloveniji, ampak v Jugoslaviji kot celoti. Ne trdim, da takega spremljanja sploh ni. Ga je pa izrazito premalo. Na sarajevskem kongresu književnih prevajavcev pred tremi leti sem načelno spregovoril o tem vprašanju. Položaj se od takrat ni bogve kaj izboljšal. Se vedno so več kot redki poizkusi primerjalne in analitične kritike prevodov, saj jih v vsej Jugoslaviji izide na leto komaj nekaj. Zakaj mi je ta tema všeč in se ustavljam ob njej? K temu me sili prepo-gostna ohlapnost naših medsebojnih prevodov. Takele primerjalno-analitične kritike posameznih prevodov pa pomenijo najboljšo šolo. Iž njih se lahko najnazorneje učimo, kako bi lahko točneje in bolje prevajali. Zato jih ne gre zametavati. še bolj n&pak bi bilo, jeziti se nanje. Da se nam bo v tem pogledu še veliko učiti, boste lahko uvideli iz primerov, ki sem jih pripravil. Zato preidimo na komparacijo prevodov slovenske lirike v srbohrvaščino. Bolijo me primeri izrazite netočnosti, z drugo besedo, primeri, ki očitno kažejo, da prevajalec ni razumel izvirnika. Vsaj zame je to najbolj naglavni prevajalski greh. Greh zoper tista dva temeljna pogoja slehernega prevajanja: da mora prevajavec do zadnjega odtenka razumeti izvirnik, in da mora biti virtuoz v jeziku, v katerega prevaja. Brez tega zame prevajavca še najmanj književnega, ni. Janez Menart je v »Kantonski pesmi« zapisal dva verza: »Kot trudni Kurent ob cesarski cesti ustavljam s palcem...« itd. In prevajavec v srbohrvaščino? Takdle pravi: »Ko trudan Kurent na cesarskoj cesti...« itd. Torej! Slovenski »truden« je ostal v shr »trudan«. Pomenska razlika je prepadna. »Trudan« v srh namreč pomeni »noseč« (trudna žena — nosečnica, trudovi — predporodni krči itd.). Tisti Kurent pri Menartu seveda ni zanosil, saj je moški, ampak je, če se izrazim po smislu izvirnika, samo »umoran«. V prvem verzu Menartove »Jesenske aleje« beremo: »Ko listi mojih knjig porumene«. Isti prevajavec v shr pa: »Kad mi listovi knjiga porumene«. Zadržal je torej slovenski glagol, ki pa v shr pomeni nekaj čisto drugega, namreč »postati rožnat, rožnato nadahnjen«. In še zadnja dva verza iste Menartove pesmi: »In šel bom skozi park sam s svojo senco in s palico pre-badal svojo senco«. Shr prevajavec pa: »Kroz park ću ići sam uz svoju sjenu i šapatom ću probadat svoju sjenu«. Najbrž gre za tiskovno napako in je namesto »štapom« tiskano »šapatom«, ker si drugače ne morem logično razložiti napake. Tudi Kovičeva »Bela pesem« je lani prevajavcu prizadejala dosti težav. Pesnik poje o gobah, ki »so zlezle pred mrazom pod panje«. Ker sta pri tem jjrevodu sodelovala dva prevajavca, prvi, ki je pesem prevedel v prozi, dobesedno, in drugi, znani srbski pesnik, ki je dobesedno prevedeno predlogo prelil v ritmične verze z rimami, sodim, da gre v tem primeru samo za napako drugega. Svoboščina je prevelika. Kovičevi »panji« so postali »saće«, se pravi satje, pač zato, ker slovenske čebele prebivajo v panjih. V Kovičevem izvirniku je seveda beseda o drevesnem panju, o p&robku, ne pa o čebelnem panju. V isti »Beli pesmi« je tudi verz: »Zrak se med gabri stekleno premika«. Kaj je gaber, ve vsak naš človek. Tudi shr »grab« ima isti koren. Vendar ga je srbski prevajavec čisto zasukal in se preprosto rešil z metatezo: gabri — U grabi, se pravi: gabri — v jarku, seveda brez vsakršne potrebe in smisla. V prvi pesmi »Improvizacij« pravi Kovic: »Takd cvetejo vetrnice / na samotnem parobku«. Prevajavec v shr pa: »Tako cvetaju trave / na usamljenom proplanku«. Da, »vetrnice«, ki jim v hrvaščini lepo pravijo »šuma-rice«, so postale trave, parobek«, pa »proplank«, se pravi slovenska »jasa«. V četrti pesmi istega cikla je beseda o »založbi, ki nekaj da na nadležnost .. « Shr prevajavec, nasprotno, govori »o izdavaču koji polaže nešto na nevinost«. »Nadležnost« in »nedolžnost« pa v slovenščini le ne pomenita isto! Torej popoln nesporazum. Zadnja dva verza prav tako Kovičeve pesmi »Smrt pesnikov« se glasita: »Ne pomilujte nas. / Vsi nikoli ne pademo« S to pesmijo je imela opraviti samo dobesedna prevajavka. Takole je prevedla: »Ne žalite nas. / Nikad nećemo svi pasti.« Oba glagola sta napak prevedena. Prvi samo deloma, drugi popolnoma. »Pomilovati« bi bilo mogoče lepše in na tem mestu docela odgovarjajoče prevesti z glagolom »sažaljevati«. Slovensko »pasti« pomeni v tem primeru »poginuti«. Seveda, ko bi kdo prevajal v shr znano Zupančičevo pesem »Padla je, padla zlata oranža«, bi bil dobesedni prenos slovenskega glagola v shr pravilen. Drži, da v shr jezikoslovnem krogu zadnja leta prevajajo izjemno veliko slovenske lirike. To prevajanje, ki je največkrat daleč od tega, da bi bilo na želeni ravni, čeprav gre zvečine za svobodne verze, se je na splošno usmerilo na količino in tak6 zadnje čase v srbohrvaščini izide vsako leto 200 do 250 slovenskih pesmi v shr prevodu. Kot najbolj poučen primer zgrešenega, neadekvatnega prevajanja verzov iz slovenščine v srbohrvaščino lahko omenim predlansko sicer naravnost bibliofilsko opremljeno knjigo Kosovelove lirike, ki je izšla v Novem Sadu. Ali pa dve debeli knjigi slovenskega pesništva v prevodu Desanke Maksimo-vič (izdal beograjski »Nolit«), ko je en sam avtor prevedel (kako, to je drugo vprašanje) skoraj 300 slovenskih pesmi od Valentina Vodnika do Bogomila Faturja. V obeh primerih gre za knjigi s paralelno tiskanimi pesmimi, se pravi za objavo v izvirniku in prepevu. Da bi se nazorno prepričali, do kakšnih pomenskih razlik prihaja v primeru, če slovenski prevajalec ne pazi in če hkrati ni v dovoljšni meri doma v srbohrvaščini, prevaja pa v naglici in se zadovolji s prvo, čeprav naravnost kričeče nelogično rešitvijo, ki mu pride na misel, bom postregel s čisto svežim zgledom. Beseda bo o umetniško ne takd izjemno pomembnem, prevajavsko pa sorazmerno zahtevnem tekstu, o tretji samostojni knjigi mlajšega črnogorskega pripovednika Miodraga Bulatovića »Vuk i zvono«. Razen prologa in epiloga obsega 17 proznih zapiskov iz zadnje vojne v Crni gori. V slovenskem prevodu je izšla močno reducirana, saj obsega le tri proze s prologom in epilogom, po številu strani pa nekako tretjino izvirne knjige. Analiziral in z izvirnikom sem primerjal le blizu štirideset strani prevoda, nekako četrtino prevedenega besedila. Prevod sem vzporejal z izvirnikom ne in continuo, ampak na več mestih, kot že od nekdaj počenjam pri podobnih preizkusih. Izkazalo se je, da je tudi na takd omejenem prostoru toliko nesporazumov in nasilnih posegov, kar zadeva razumevanje in slove-njenje izvirnika, torej toliko in tako naglavnih napak, da pride človek na misel, ki bi jo lahko označil naravnost za pogubno. Na misel namreč, da se je ob vsem drugem, kot nazorno kaže prav ta primer, na Slovenskem zadnja leta tudi prevajanje grdo skomercializiralo. Tole, ta pojav, namreč komercializacija prevajanja, ima sicer svoje kore-nike, zelo globoke korenike v neadekvatnem nagrajevanju, v več kot, pičlih honorarjih za prevode, kakor jih danes ta dan plačujejo ne samo slovenske, ampak vse jugoslovanske založbe. Je pa seveda stvar prevajavca, ali se bo spustil na to tako spolzko pot, da bo namreč vedoma slabo prevajal in grešil zoper etiko svojega tako vzvišenega stanu. Hočem reči: ne od letos in ne od lani, ampak že dolgo vrsto let, tako rekoč vse od zadnje vojne zasledujem na Slovenskem — in seveda tudi drugod — naravnost neverjeten porast, lahko bi dejal, industrijskega prevajanja. Ob tej priložnosti ta pojav samo omenjam, menim pa, da bi bilo pošteno in prav, ko bi mu posvetili več pozornosti, saj bi v okviru stanovske organizacije zaslužil poseben načelen referat in celovečerno razpravo, in sicer ravno na podlagi analitične primerjave prevodov z izvirniki. Vrnimo se k »Volku in zvonu« Miodraga Bulatovića, kakršen je ponuđen slovenskemu občinstvu! Že v podnaslovu knjige, ki se v izvirniku glasi: »Povesti o ognju, zatočenicima i još nekim ljudima«, je prevajavec zagrešil napako, ko je besedo »zatočenici« slovenil z »begunci«. Ta napaka se potem seveda vleče skozi vso knjigo, ker se izraz neštetokrat ponavlja. 2e sam koren besede »zatočenik« da misliti o človeku, ki se je nekam zatekel, ki se je znašel izven svojega stalnega domovanja, toda ne po svoji, ampak po tuji volji. Gre torej za pregnanca ali izgnanca. So besede-zapeljivke, precej jih je v slovenščini (npr. pasti, pomilovati, obraz, lice, povratnik itd.), najdemo jih pa tudi v srbohrvaščini, ki preva-javcu, če ni dovolj pazljiv in tudi podkovan v sorodnem jeziku, mešajo štrene. Ena takih je shr beseda: zemlja. Pomeni slovensko: prst, hkrati pa tudi pomensko sorodno: zemljo, pa Zemljo kot planet, nadalje: tla, razen tega pa še: deželo in tudi: državo. Jurančičev slovar je zajel tri od teh šestih pomenov. Prevajavec »Volka in zvona« pa sploh ne čuti razločka med prstjo in zemljo, razlike, ki sicer ni posebno velika, je pa take narave, da ji bo tankočuten prevajavec v slovenščino znal na logično opravičenih mestih izbojevati pravilno veljavo. Bulatovič rabi izraz: »zaledinjene njive«. Ni pogosten v shr, je pa več kot razumljiv. Pomeni neorano njivo, praho, kot bi dejali Gorenjci. Našemu prevajavcu taka njiva ni »neorana«, torej ledina, ampak »zaledenela«. Med zapeljivke spada tudi shr »godina«. Vsaj našega prevajavca je zapeljala. Pomeni leto, pa tudi letino. Bulatovič piše: »Rat je. Slagaoe godina. Oma-nuće.« Trije brzojavno kratki stavki. Previdno: »Vojska je. Leto bo šlo po zlu. Slabo se bo izteklo.« Tako prevajavec. Zadnja dva stavka sta pomensko napak prevedena samo zato, ker prevajavec ni vedel, da »godina« na tem mestu pomeni letino. Izzvenela bi čisto drugače, da mu je bila očita ta vsakdanja skrivnost. V prozi »Odpadnik« naletimo takoj od začetka na tekst: Ml ovoj župnoj uvalici«, ki je preveden: »v temle župnijskem zalivčku«. Ne bi rekel, da gre v tem primeru samo za neznanje, ampak tudi za višek nelogičnosti. Nikjer V teh Bulatovičevih prozah ni besede o kakem morju ali jezeru, kvečjemu je tu in tam kak potok, planinski, ali reka. Saj vendar vemo, to Bulatovič 1udi izrecno pove, da se dejanje dogaja ob Limu, torej v severni Crni gori. In na lepem, proti vsakršni logiki, naletimo na »župnijski zalivček«. Najprej bi rad razrešil shr pridevnik »župan« oziroma »župni«. V prvem odstavku Andričevega »Mosta na Drini« lahko preberemo, ko pisatelj opisuje Drino pri Višegradu: »Samo na nekoliko mesta njene se obale proširuju u otvorene doline i stvaraju . . . župne, delimično talasaste predele ...« To mesto, namreč izraz »stvaraju . . . župne ... predele« sem pred skoraj dvajsetimi leti prevedel s »prisojnimi kraji«. »Zupan« pomeni, kar najdemo tudi pri Juran-čiču,»prisojen, sončen kraj«. V Srbiji naletimo na več krajih na pokrajine, ki se imenujejo »Zupa«. Najbolj znana je tista na zahod od Kruševca, vsa sadjarska in vinogradniška, imenovana Zupa, čemur bi se slovenski reklo »Osoje«, s središčem Aleksandvovcem. Izraz »žiipen« torej nima nikakršne /,veze z »župnijo«. In »uvalica«? Seveda je lahko tudi »zalivček«. Toda samo tam, kjer po smislu ta izraz odgovarja. V tem primeru prav za trdno ne. »Uvala« je tudi: draga, kotlinica, dolinica. V tem primeru torej: proti soncu obrnjena, prisojna draga, dražica, dolinica, kotlinica in podobno. Saj smo vendar na terenu skrajnega severovzhodnega kota Crne gore, ob Limu. Prevajavec toliko in tolikokrat ni vedel, kaj naj bi počel z nekakšno »haj-duško travo«, ki mu jo pisatelj kar naprej ponuja. In odločil se je, da bo izraz preprosto zadržal tudi v slovenščini, tako da na neštetih straneh beremo 0 nekakšni hajduški travi, o kateri pa slovenski bravec nima nikakršne predstave. Ko bi bil pa prevajavec odprl Jurančičev slovar in malo natančneje prebral drugo vrstico pod geslom: hajdučki, bi pri priči ugotovil, da je shr »hajdučka trava« čisto navadni slovenski »rman«. Torej zdravilno zelišče, ki je prav zaradi svoje zdravilnosti dobilo tako shr poimenovanje. Hajduki v prejšnjih stoletjih so bili večkrat ranjeni, zdraviti so se morali pa sami, ker niso smeli med ljudi, pa so si med drugim rane celili tudi z rmanom. Ce pri Bulatoviču beremo: »Ne smeta joj što su ga mecima izrešetali 1 osramotili«, bo isti glagol napak ostal tudi v slovenskem prevodu: »Ne moti je, da so ga s kroglami prerešetali in osramotili«, čeprav pomeni, da so ga preluknjali, prestrelili z več kroglami. In ne enkrat, dosledno vse je v tem smislu »prerešetano« s kroglami tudi v nadaljnjem tekstu. Prav tako je »zapaljena« koža »zažgana«, ne pa »vneta«. In shr pridevnik »iskdšen«. Tudi ta je delal preglavico. »Mirovao iskošen ...« je prevedeno z: »Miroval je pokošen ...«, čeprav je kot beli dan jasno, da pridevnik izhaja iz prislova »iskosa«, kar pomeni: od strani, postrani, pa potem takem pomeni: postrani, na boku leže. Prišli smo do najlepšega mesta in do šolskega zgleda, s kakšnim znanjem srbohrvaščine leposlovnih tekstov ne gre prevajati. Dovolite citat! Prvi stavek tretjega poglavja proze »Malo sunce« se v izvirniku glasi: »Iskasapljen, izre-šetan sav, kao da je bio meta a ne nekakav vojnik, s izlomljenim rukama na jednoj, a glavom na sasvim drugoj strani, iskaišan i osmuđen plamenom od baruta, i blatnjav povrh svega, blatnjav jako, od bosih i skoro naopako okrenutih stopala do zabačene glave bez zavoja, mirovao je na nosilima, na brzu ruku napravljenim od dva koca i seljačkog vunenog pokrivača, šarenog i od njegove krvi.« Opozarjam na besede: od dva koca. V Epilogu, na 341. strani prve izdaje izvirnika, zopet lahko beremo: »Kundacima su zatucali plamićak što je pokušavao da se uzpuza do parmaka i koca .. .« Ta nesrečna oblika »koca« na dveh različnih mestih, pa še v dveh različnih pomenih! Prevajavec je bil v zadregi (ali pa tudi ne). Omenjena dva citirana stavka je prevedel takole: »Zmrcvarjen, ves prerešetan (zopet!), kakor da je bil tarča, ne pa nekakšen vojak, s polomljenimi rokami na eni in z glavo na drugi strani, pretepen in osmojen od smodnikovega dima, in povrh vsega blaten, zelo blaten od bosih in skoraj zvrnjenih stopal pa do zvrnjene glave brez povoja, je miroval na nosilih, na hitro roko narejenih iz dveh odrej in volnenega kmečkega pokrivala pisanega tudi od njegove krvi« In drugi: »S puškinimi kopiti so potolkli plamenček, ki se je skušal priplaziti do letve in odej . ..« Puščam ob strani »zvrnjena« stopala in »zvrnjene« glave. Zanimajo me njegove »odeje«. Prevajavca je v obeh primerih, tako sodim, zapeljala slovenska beseda »koc«, kot po domače pravimo ženskemu volnenemu ogrinjalu, pa je obakrat za shr izraz porabil »odejo«. Čudno, da ga ni streznilo nadaljevanje »i seljačkog vunenog pokrivača«, kar bi res mogla biti »odeja«. Zadeva je seveda malce globlja. Tudi v tem primeru gre za shr besedo-zapeljivko. In ne samo za eno, ampak kar za dve, ki imata isti genitiv singu-laris in isto dvojino. To sta shr besedi: kolac in kotac. Prva pomeni slovenski: kol, druga pa: svinjak oziroma ograjen prostor za krmljenje domačih živali. Prevajavec ju je obakrat prevajal z odejo! Dejansko gre v prvem primeru za dva kola, iz katerih so naredili primitivno, zasilno nosilnico, v drugem pa za svinjak oziroma ograd. Tisto »parmaka« je seveda genitiv pluralis, kajti letev je v plotu vedno precej. Ko prebira imenovano knjigo, živi prenekateri slovenski bravec v svetem prepričanju, da bere tisto, kar je prvotno zapisal črnogorski pisatelj. Toda dostikrat temu ni tako. Avtor pravi: »Koljeno je zavijeno«, kar bi se slovenski reklo, da je »obvezano«. Za našega prevajavca seveda ni »obvezano«, čeprav je to več kot jasno iz stranskega stavka (»to je veliki i prljavi čvor«), ampak »zvilo«. Poslušajte tale preprosti stavek: »Na zemlji koja miriše na cvet dete-line, na bagrem, na gorki i opori pelin, na med.« In še naslednji: »Hoće da, umirući, gleda kako se pčele savijaju i kupe oko košnice...« Tisti »opori pelin« prevajavee v naglici prebere kot »spori«, se pravi počasni pelin in ga proti vsaki zdravi logiki tako tudi prevede. Lepo zapiše, da je »Zemlja dišala ... po grenkem in počasnem pelinu«. Kot bi šlo za avtomatično prevajanje 7 nekakšnimi stroji, medtem ko je logična misel docela zadremala. V drugem primeru pa je prevajavee menil, da bo bliže resnici, če bo »košnico«, ki vselej pomeni naš: panj (čebelji' ali ulj, prevedel s košem. će kjerkoli preberete, da je nekdo nekomu »na pravdi boga« ubil sina, verjemite, da se to pravi, da ga je ubil »čisto po nedolžnem«. Naš junak, nasprotno, prevaja nekako dobesedno in pravi: »ki sem ji v resnici pred bogom ubil sina«. V istem poglavju »Malega sonca«, v časih občega umiranja sredi krvave vojske, je tudi stavek: »Važno je da nam se loza ne pretrgne«. Pred tem stavkom je stavek: »I nećemo sva četvorica poginuti, pobogu.« In stavek za prvocitiranim: »I jedan ako ostane — dobro je.« Položaj je torej več kot jasen. Ce prevedem vse tri stavke zapovrstjo: »Moj bog, menda ne bomo vsi štirje padli. Važno je, da nam rod ne zamre. Tudi če bo eden ostal, bo dobro.« In kaj je iz tega napravil prevajavee? Tole: »In ne bomo padli vsi štirje, pri bogu. Važno je, da se trta ne pretrga. Četudi bo ostal samo eden — bo dobro.« Toda »trta se je pretrgala«, prevajavčeva namreč. (V pojasnitev: tem trem stavkom sledi v izvirniku še četrti, pojasnjevalni: »Seme da nam se ne zatre«, ki vendar v dovoljšni meri razloži položaj.) Takdle, vidite, prevajamo 1966. leta iz srbohrvaščine v slovenščino. In sicer čisto preproste, telegrafično kratke stavke. Prevajamo na pol dremaje, kot v transu, samo da zaslužimo tistih borih 15 ali 20 000 dinarjev po tiskovni poli. In se sramotimo, kot se nismo niti prva leta po vojski, ko je bilo sicer v tem pogledu tudi marsikaj narobe. »Podbočene« ženske iz izvirnika so namreč v prevodu »spodrecane«, »strah je tu glavni bio« pomeni: »pred vsem je bil po sredi strah« itd. Čeprav tega »posredi« sploh ni v izvirniku, uvaja torej prevajavee v slovenščino shr izraz »posredi«, ki se v shr piše seveda skupaj, ne pa deljeno (npr. »posredi je lukavstvo« — slov. »gre za zvijačo«). Ob priložnosti sem že zapisal, da pride pri nas (na Slovenskem) »po sredi« četrtek. Da, takd zasanjano je ta črnogorski tekst prevajan v slovenščino. Še en primer! »Ženske nekakve svlače u potok mrtve i ranjene«. Takd izvirnik. Prevajavee pa: »Ženskam nekako uspeva, da zvlečejo v potok mrtve in ranjene:« Da, prevajavcu v resnici »nekako uspeva«, da slovenski srenji ponuja prevod, ki ni goden za objavo. T&ko znanje srbohrvaščine bi namreč tudi v osemletki zaslužilo nezadostno, kajti »nezajažljiva želja« je po njegovem »nalezljiva želja« in »meštanin« je meščan, ne pa »domačin«. Takole prevajati srbohrvaške tekste v slovenščino, se pravi norca se delati iz literatu c vleči za nos uredništva naših založb, posebej pa še slovenske bravce, prodajati rog za svečo, degradirati prepomembno vlogo prevajavstva, če navsezadnje zrdnji člen te verige že ni tako pomemben, ampak samo nujna posledica takega dela, namreč: samega sebe v bodoče dokončno pokopati kot prevajavca iz srbohrvaščine. In kljub temu sem pred časom bral slovensko recenzijo te knjige, v kateri ocenjevavec trdi, da je prevajavec kar dobro opravil svoje delo. Kako ga je opravil, kakšno je njegovo znanje srbohrvaščine, deloma pa tudi slovenščine, upam, da ste ob povedanem lahko vsaj približno naslutili. Da, taki so več kot žalostni pojavi v našem prevajavstvu leta 1966, ki jim je naš čas, ko vsakdo zna vse, kot kaže, več kot naklonjen. Primitivizem in šarlatanstvo cvcteta na vse strani, zakaj ne bi tudi v tej tako sveti službi narodom svet&, v prevajavstvu? Veliko »cvetk« sem izpustil, koliko jih je pa še v tistih treh četrtinah knjige, ki jih nisem utegnil pregledovati, ve sam bog. In to kljub dejstvu, da je avtor izvirnika, črnogorski pisatelj Bulatovič večino mesecev v letu kot slovenski zet prebil v času prevajanja knjige v Ljubljani, pa bi ga bil prevajavec, če je že imel težave s prevodom, lahko vprašal za marsikaj in nam takd tekst vsaj po smislu sprejemljivo približal. Še ena tema je, ki spada prav gotovo v te variacije. Tema o naših slovarjih. O tistih seveda, ki prihajajo v poštev pri medsebojnem prevajanju iz srbohrvaščine v slovenščino in narobe. Tema, ki ni prav nič prijetna. Položaj je bil dolge čase, desetletja ne samo žalosten, ampak naravnost tragičen. Deloma se je popravil šele zadnje čase. Naš spoštovani Božidar Borko je ob priložnosti zapisal, da »ni najboljši prevajavec tisti, ki se prepogosto zateka k slovarjem«. Lepo povedano in v nekem smislu tudi res. V tistem smislu namreč, vsaj po moji sodbi, da se kaj lahko zgodi, da prevelika navezanost na slovar osuši, omrtviči in okosteni prevedeni tekst. To pa zato, ker je tisto prvinsko pri prevodu osebno ustvarjanje na podlagi dane predloge v tujem jeziku. Dober prevajavec se namreč ne sme nikoli togo držati samo slovarske leksike, samo tistega besedišča in zvez, ki so mu v slovarju ponuđeni kot na tržni stojnici, ampak mora biti ustvarjalen. Vendar je dober slovar kljub temu vedno zaželen pomočnik, upoštevanja vreden svetovalec in v neštetih primerih začetnik posrečenih inovacij. Pre-vajavcu namreč ne pride vselej prvi hip na misel najbolj srečna rešitev, slovar pa ga lahko spomni na sprejemljiv sinonim ali na drugačno besedno zvezo, skratka, slovar je lahko, če ga prav rabimo, neke vrste elektronska skrinjica spomina, hranišče vsega tistega, kar bi obtežena prevajavčeva glava morala pomniti, pa te strahotne peze vselej ne zdrži. Seveda pa slovar nepazljivega človeka včasih tudi zapelje. Zato, ker noben slovar ne more nikoli biti popoln. In še zato, ker so slovarji na splošno premalo jezikovno, izrazno ustvarjalni. Dostikrat pa tudi pomanjkljivi. Navedel bom primer, ki to lepo osvetljuje. Ni čisto nov, ta primer, je pa poučen. Oskar Davičo je pred desetletjem v romanu »Beton in kresnice« zapisal stavek, v katerem je na koncu omenjena »prljava voda za ispiranje čučavca«. Prevajavcu je šlo vse lepo od rok, ko je prišel pa do tistega »čučavca«, ni vedel kaj početi. Zatekel se je po pomoč k slovarju, najboljšemu slovarju, ki ga sploh premoremo na tem področju in ki je bil komaj dobro izšel. Tam je našel želeno besedo, namreč »čučavac«, ki pa tam ni vsestransko pojasnjena. Slovar namreč omenja samo »neke vrste pritlični fižol«. Dejansko pa ima beseda »čučavac« v prvotnem pomenu nekaj skupnega s shr glagolom »čučati«, slov. čepeti. »Čučavac« je namreč na splošno znano stranišče na počep, slovenski bi mu lahko rekli tudi počepnik, stranišče torej, ki nima sedežnega dela, ampak samo majhno odprtino in ob njej dva železna podstavka, na katerih se čepi. V navadi je zlasti pri muslimanih. Ker torej slovenski preva.javec ni našel prave rešitve, čeprav je bila na dlani, imamo v prevodu opraviti »z umazano vodo za izpiranje fižolice« namesto »s straniščem na počep«. Toda za hip se ozrimo nazaj! Obrnimo list in se zamislimo v Prešernova najbolj ustvarjalna leta! Na samem začetku tridesetih let, preteklega stoletja namreč naletimo v »Kranjski čbelici« na prevode srbohrvatskih narodnih in v enem primeru tudi na prevod umetne pesmi. V drugih bukvicah KC namreč najdemo kar 16 prevodov srbske ljudske lirike, in sicer pod naslovom »Srbske pokranjčene«. Prevajavec sicer ni imenjen, vemo pa, da je bil to Jakob Zupan. V tretjih bukvicah naletimo namreč na »Predgovor dalmaškim pesmam Ivana Ivaniševiča«, imenovanim »Kita cvetja raznega«, ki ga je »Pokranjčil Z.«, se pravi omenjeni Jakob Zupan. Razen tega najdemo tam, in sicer nekje na začetku druge polovice bukvic, še »Asan-aginko«, kakor tam piše pod glavnim naslovom »Srbska pokranjčena«, se pravi na slovenski prevod ene najbolj slovečih shr narodnih pesmi, »Hasanaginice«, ki jo je šel v nemščino iz občudovanja prevajat Goethe. In v četrtih bukvicah KC lahko preberemo pod naslovom »Srbske poslovenjene« še pet kratkih shr ljudskih lirskih pesmi. Zupan je namreč pred stoštiridesetimi leti trikrat zapdred popotoval zaradi glagoljice in glagoljašev na slovanski jugovzhod, v Hrvatsko primorje in v Dalmacijo, in tam navezal stike z omenjenim Ivaniševičem, obiskoval je pa tudi celinsko Hrvatsko in dospel celo do Srema. Za tiste čase in prometne razmere pač junaško dejanje. To so prvi signirani oziroma vsaj ugotovljeni prevodi shr ljudskih in umetnih pesmi v slovenščini. In če ugotovimo da se je prevajanje iz shr v slovenščino v prihodnjih desetletjih vedno bolj razraščalo da je prišla na vrsto proza, v sedemdesetih in osemdesetih letih preteklega stoletja pa tudi že drama, medtem ko nam je Janez Bile že pod konec šestdesetih let prevedel znano Mažuraničevo »Smrt Smail-age Cengiča« in jo najprej izdal v nadaljevanjih v »Novicah«, 1870. leta pa v drobni knjižici, moramo reči, da so vsi ti nešteti naši prevajavci skoraj celo stoletje prevajali brez primernega slovarja. Domačega namreč. Verjetno pa so se v kočljivih primerih zatekali k Vuku in k še komu in verjetno k nekaterim tujejezičnim slovarjem. Šele devet let po končani prvi svetovni vojski smo Slovenci dobili drobcen in slab Srhskohrvatsko-slovcnski slovar dr. Albina Vilharja in istega 1927. leta tudi prav tak Slovensko-srbolirvatski slovar istega avtorja. Gre za slovarčka majhnega formata na približno 300 majhnih straneh. Za njima lahko omenim Veskićev Rečnik slovcmuko-srpsko-hrvatski iz 1932. leta na 186. straneh, medtem ko je že četrt stoletja prej, se pravi 1907. leta, Slovenska matica v 2000 izvodih izdala za člane Matice hrvatske Slovensko-hrvatski slovar na 55 straneh osmini.e, katerega je sestavil Robert Koprinski, dopolnil in z naglasi opremil pa prvi slovenski prevajavec Njegoševega »Gorskega vijenca« Rajko Perušek. To je do druge vojne vse, kar je slovarskega doma in na shr področju takega izšlo. Vse skupaj torej nezadostno in t&ko, da pravzaprav niti ne zasluži poštenega slovarskega imena. Šele po zadnji vojni, 1950. leta, je Državna založba Slovenije zvezala in poslala na trg že pred vojno natisnjeni Slo-vcnsko-srbohrvatski slovar Adolfa Groembinga, toda samo njegov prvi del, od A do P, medtem ko drugi del ni bil nikoli niti sestavljen. To je bilo nekaj najboljšega, čeprav je bilo fragmentarno, kar smo prvih skoraj dvajset let po zadnji vojni imeli. Prvi Srbohrvatsko-slovenski slovar, ki v celem zasluži slovarsko ime, pa smo Slovenci čisto nepričakovano dobili 1955. leta. To je Jurančičev slovar, ki pomeni doslej najboljši dosežek in ki obsega skoraj 1200 dvostolpčnih strani. Devet let kasneje (1964) je končno, po skoraj dvajsetih letih priprav in dela, izšel težko pričakovani Slovcnačko-srbskohrvatski rečnik treh avtorjev, dr. Stanka Škerlja, dr. Radomira Aleksiča in že ranjkega dr. Vida Latko-viča, slovar, ki obsega 1300 dvostolpčnih strani. Vmes je izšel le še slikovni srbohrvatski in slovenrki besednjak Branislava Grujiča in Janeza Gradišnika, ki pa seveda ne spada v to obravnavo. Omeniti je še knjigo »Pomorska slovenščina« s precej slovarskega gradiva, ki so jo 1961. leta izdali Janez Gradišnik, Ernest, Kopriva in Vladimir Naglic. S Hrvati in Srbi živimo že skoraj pol stoletja v državni skupnosti, da pustim ob strani še devetdeset prevajavsko dejavnih let pred tem. Samd notiram žalostno dejstvo: da še noben ne shr-slovenski ne slovensko-shr slovar doslej ni doživel ponatisa, čeprav nekatere druge tudi obsežne slovarje Zt ne vem katerič ponatiskujemo. In kljub dejstvu, da pri srbohrvaščini še zdaleč ne gre samo za potrebe literarnega prevajanja, ampak za zdaleč bolj praktične in vsestranske potrebe. (Pripis: zadnje čase je slišati, da izide v novi izdaji Jurančičev Srbohrvatsko-slovenski slovar, prvič pa njegov Sloven-sko-srbohrvatski slovar. Ko bi bilo le res!) Nekaj pripomb glede Slovensko-srbohrvatskega slovarja (Škerlj-Aleksič-Latkovič). Moti me opisnost tega slovarja. Namreč nepotrebna opisnost. Ba-linati (se) — prevaja: igrati se kuglama, kar ne pomeni nič, ker te igre Srbi ne poznajo, hrvatskega glagola: bočati pa v slovarju ni. Blatobran je opisan: krilo od automobila ( !) koje štiti od blata, čeprav imamo za to splošno sprejemljivo shr besedo blatobran. Glistavost je, kot pravi slovar, »osobina onoga koji ima gliste«. Nikar ne verjemite! Ne gre za nikakšno »osobino« ali »lastnost«. Novomeški — koji se odnosi na Novo mesto. Takd slovar. Seveda brez vsake potrebe, ker novomeški je novomeški tudi v srbohrvaščini. Dajatven — »koji se odnosi na davanje«, čeprav je takd lahko in lepo npr. dajatvenc obveznosti prevesti z: dažbinske obaveze. Furlan, Furlanka — stanovnik oz. stanovnica Furlandije (ne vem, od kod ta ,d'). Poštevanka — tablica množenja, ni pa sledu o izrazu brojarica. Tomaževa žlindra — namesto prevoda sledi opis »vrsta veslačkog đubriva (nazvanog po pronalazaču Thomasu)«, kot da gre za enciklopedijo, ne pa za slovar. Itd. Slovarska opisnost je nekaj povsem neustvarjalnega. Dober slovar mora biti pa v prvi vrsti jezikovno ustvarjalen. Opisnost je nekaj polpismenega, nesprejemljivega, zasilnemu izhodu iz zadrege podobnega. Takega blaga je pa v tem slovarju na cente, še v manjši meri so v njem zastopane potence višje ustvarjalnosti, razrešitve posamičnih fraz, glagolsko-samostajniških povezav itd , ki so individualno lastne slehernemu jeziku. Tudi slovensko besedišče v njem je dostikrat, zastarelo, neveljavno, medtem ko pogrešam nešteto inovacij sodobnega slovenskega jezika. Razen tega je slovar hudo nesomeren, saj je prvih petnajst črk (od a do 0) obdelano na pičlih 354. straneh, medtem ko zadnjih deset črk obsega skoraj tisoč strani. Slovar se imenuje slovensko-srbskohrvatski, pa mi je resnično žal, da je kot prvi obsežnejši tovrstni slovar pri nas ostal s sila tanko in neznačilno plastjo hrvatske leksike. Cisto razumem opravičevanje sestavljavcev v uvodu, ki so dolga leta garali ob tem slovarju, zakaj je slovar tak, kakršen je, ne pa kakršen bi po tolikšnem pričakovanju in ob času, v katerem je izšel, moral biti. Ne gre toliko za slovenski del slovarja. Ko bi ga malo pomladili, uravnovesili in dopolnili, bi bilo vse prav. Vso kritiko pa zasluži njegov shr del. Vprašali boste, zakaj? Odgovoril bom s protivprašanjem. Ali ni bil že čas, ali ne bi bilo pošteno in prav, da bi po skoraj petdesetih letih življenja v skupni državi dobili zgleden, da, zgleden, ne samo dober slovensko-srbskohrvatski slovar? Mislim, da bo vsakdo dejal: da, trikrat da! Toda spoštovana jezikoslovca Aleksič in Latkovič, oba rojena Crnogorca, torej ijekavca po izgovoru, sta se odločila samo za ekavsko obliko, ker je, kot navajata v uvodu, prvotno šlo za zdaleč manjši slovar. 2e to dejstvo (samo ekavščina) pomeni precejšnjo osiromašelost slovarja. Poglavitno pa je nekaj drugega. Sestavljavca nista priznala večji del hrvatske leksike, ki je izjemno bogata in ki pomeni neodtujljivo komponento srbohrvatskega jezika. Zaradi tega je slovar postal v glavnem samo slovensko-srbski slovar. Ta napaka je tolikšna, da slovar ne zasluži imena, ki ga nosi na platnicah. Za ta ukrep ni nobenega opravičila v predgovoru. Nasprotno. 2e to dejstvo govori za to, da gre za namenoma pomanjkljiv slovar, katerega koncept od samega začetka ni bil ne zdrav ne pravilen. Takd je ta slovar ostal pravzaprav ogromen torzo, naša javnost pa bo lahko zopet čakala nov slovar. Mislim, da ne bi bilo nič bolj razumljivega, kot pri sestavljanju prvega obširnejšega slovensko-srbohrvatskega slovarja upoštevati in uporabiti devet let prej izdani prvi obsežnejši srbskohrvatsko-slovenski slovar, namreč Ju-rančičev, ki je ob izidu tudi s srbske strani doživel zelo ugodne kritike. Ugotovil sem, da Jurančičev slovar ni služil kot podlaga pri sestavi tega slovarja. Kaj bi si želel za bližnjo bodočnost v tem pogledu? Da bi čimprej dobili novo, dopolnjeno izdajo Jurančičevega srbohrvatsko-slovenskega slovarja in prav tako pošten in v konceptu drugačen slovensko-srbohrvatski slovar. Kje naj bi sestavljavci našli največ pomoči pri svojem delu? Pri tistih resnih prevajavcih na eni in na drugi strani, ki iz dneva v dan dopolnjujejo zase in za svoje potrebe ta dva obsežna slovarja. Na koncu še en podatek! 2e več let sestavljam popis prevajavcev iz vseh svetovnih na vse jugoslovanske jezike. Čeprav so dopolnjevani za nazaj, vem, da so daleč od popolnosti. Kar zadeva slovenščino in srbohrvaščino, je v seznamu čez 150 imen prevajavcev iz srbohrvaščine v slovenščino in samo čez štirideset prevajavcev iz slovenščine v srbohrvaščino. Ce upoštevamo, da je iz književnosti količinsko več prevedenega iz slovenščine v srbohrvaščino kot narobe, tak podatek le nekaj pove. Pove to, da na Slovenskem zdaleč več ljudi prevaja iz srbohrvaščine čisto priložnostno kot med Hrvati in Srbi iz slovenščine. Tudi to je, vsaj zame, še en dokaz, zakaj imamo Slovenci toliko slabih prevodov iz srbohrvaščine. Vse, kar sem povedal, je prepojeno z eno samo mislijo, z mislijo na resnico, in s tiho željo, da bi prevajavci v bodoče bili ustreznejši posredniki med našimi narodi. Veliko se nam je namreč še učiti, da bi nam kdaj v bodočnosti bilo bolje. TRIJE F1I.MI O KEKCU Jože Gale V mojem filmskom opusu sedmih celovečernih igranih filmov (Kekec — Triglav film 1951, Tuja zemlja — Bosna film 1957, Vrnil se bom — Bosna film 1958, Družinski dnevnik — Viba film 1962, Srečno Kekec — Viba film 1963, Kckčeve ukane — Viba film 1968, Onkraj — Triglav film 1969, in nekaj kratkih, od katerih naj omenim vsaj dva: Trideset let slovenske Drame in Partizanski dokumenti, zavzemajo trije filmi o Kekcu posebno mesto. In to iz več razlogov: zaradi mojega osebnega odnosa do tovrstne tematike in te zvrsti, zaradi posebnega mesta, ki pripada tem trem filmom v slovenski in jugoslovanski kinematografiji, zaradi doseženega priznanja v inozemstvu in zaradi priljubljenosti na vseh petih kontinentih. Prva zanimivost pri vseh treh Kekcih je vsekakor tematska pristnost. Spopad grobe sile, ki jo na eni strani predstavljata etično nič kaj preveč občutljiva Bcdanc in Pehta, z etično čistimi, vendar fizično neznatnimi, zato pa razumsko izredno bistrimi in iznajdljivimi liki kot so Kekec, Kosobrin in Brincelj, pripelje zmirom do zapleta, v katerem zmagujejo obče človeške vrednote. Tovrstni spori so nekako žanrska nujnost. Umetniškemu ustvarjalcu omogočajo širok zamah pri oblikovanju. Tak zaplet, prenesen v okvir pripovedk*, pa odpre vrata na stežaj tudi domišljiji in fantaziji in sprošča ustvarjalnost. Verjetno pa mora biti režiser na določene teme in zvrsti uglašen, ali kot temu pravimo drugače, z njimi mora biti v sozvočju. Z menoj se najbrž nekaj podobnega dogaja, ker se od angažiranih in aktualno obravnavanih tem kot so bile: »Tuja zemlja«, »Vrnil se bom« in »Družinski dnevnik«, tako rad vračam h Kekcu. V okviru sedemnajstih let, sem storil to trikrat. Mislim, da sem v tem pogledu med jugoslovanskimi režiserji izjema. Veliko več bi se morali posvečati tej zvrsti in veliko zrelejšega bi morala biti izhodišča za vrednotenje. Omenil sem že, da so vsi trije filmi o Kekcu prislužili posebno mesto v okviru slovenskega in jugoslovanskega filma. Kje, je, poleg priznanj, še iskati vzrokov za to? Zdi se, da današnjega filmskega gledalca, bodisi mladega, ali odraslega, v tej zvrsti neprimerno bolj privlači in mika fantazijski in domišljijski svet kot vsakdanja realnost. Morda nas umik v ta svet, vsaj za poldrugo uro iztrga iz življenja, ki nas obdaja in ki ni zmerom tako kot si ga želimo, in nas prestavi med veličastne vršace, v svet čudovitih lepot, samote, miru, kjer hrup avto cest zamenja šumenje gozdov in klokotanje gorskih potokov, kjer nas gorski svet pomirja in žlahti naše misli. Morda nas privlačijo liki, ki jih je Vandot zasnoval po ustnem izročilu in resničnih vzorih. Tem čudakom in samotarjem gorskega sveta je že avtor vdihnil nekaj rahlih nadrealnih potez, v filmu smo jih v tej smeri razvili še naprej. Morda imajo poseben čar do tančice izdiferencirani liki otrok: veseli, radoživi, bistri, premeteni in neugnani Kekec, dobrodušni, plašljivi in nesrečni Rožle, mirna, mila Mojca in malce debelušna, odločna in v svoj svet zagledana Tinkara. Vsi so nekaj posebnega, nevsakdanjega, pristnega, enkratnega. Zrasli so iz korenin domačega sveta. Po zaslugi filma so se udomačili v zavesti naših gledalcev, naši ljudje so jih sprejeli kot nekaj svojega. Postali so mit. Ta splošna priljubljenost se kaže na najrazličnejše načine: Po premieri prvega Kekca 1951, si je v Beogradu prevzel njegovo ime eden najbolj razširjenih pionirskih listov v državi in ga ohranil vse do današnjih dni. Leta 1956 je bila v Beogradu, ob priliki mednarodne revije mladinskih filmov, ustanovljena nagrada »KEKEC«, ki se od takrat naprej, v obliki Kek-čeve statue, podeljuje vsako leto za najboljši dosežek s tega področja. Kekčevo ime so si nadeli najrazličnejši lokali in podjetja, ali pa ga srečujemo na nalepkih najrazličnejših proizvodov. Pri snemanju mojega, verjetno najuspelejšega filma »Tuja zemlja«, je sodeloval tudi odlični igralec in upravnik enega jugoslovanskih gledališč, Mile. Na moje veliko začudenje mi je povedal, da ima sina ... Kekca. »Kako si prišel na to misel? ...« »Z ženo sva gledala tvoj film. Bila sva navdušena. Kmalu za tem se je nama rodil sin ... in dala sva mu ime Kekec« Takih in podobnih primerov priljubljenosti bi lahko naštel še in še. Pomembnejše od teh drobnih utrinkov pa je Kekčeva priljubljenost v tujini. Ta neugnani pobič je že s prvima dvema filmoma, v sedemnajstih letih, obšel filmska platna vseh petih kontinentov. Danes ga poznajo gledalci Kitajske, Indije, Sovjetske zveze, Združenih držav Amerike, gledalci evropskih dežel, Južne Amerike in Avstralije. Ob njem se navdušuje mladi svet črnega kontinenta prav tako kot oni pod Prisankom in Vitrančevo goro. In tretji? Med tem, ko smo čakali na premiero v Ljubljani, si je tudi tretji Kekec že utrl pot v Združene države Amerike, v Kanado, Zahodno Nemčijo, Anglijo, Poljsko, Češkoslovaško in Romunijo. Utira pa si jo tudi k našim domačim gledalcem. Preden nanizam nekaj pomembnejših mednarodnih priznanj, naj povem še to, da je prav »Kekec« prislužil jugoslovanskemu filmu prvo uradno mednarodno priznanje in afirmacijo in bil istočasno na beneškem festivalu 1952 označen kot prototip za tovrstno filmsko zvrst. Nagrade: 1. Primo premio — »LEONE D'ARGENTO« »La bienale di Venezia« Mostra internationale d'arte cinematografico — 1952 2. Nagrada kitajskega ministra za kulturo — 1954 3. »Statua KEKEC« — Mednarodna revija mladinskega filma v Beogradu — 1956 4. »Bronasta medalja« »La biennale di Venezia« Mostra internazionale d'arte cinematografico 1964 5. Premio »MINERVA D'ARGENTE« Comitato per la cinematoRrafia dei ragazzi C. C. R., Venezia — 1964 6. Premio »SAN GIORGIO« 1964 Fondazione Giorgio cini Centro di cultura e civilita Venezia — 1964. KRONIKA PREDSTOLETNE SOLE V GROSUPELJSKI OBČINI Etbin Boje Šola jc ali bi vsaj morala biti žarišče in ognjišče človeške izobrazbe in omike. Tudi pri nas. Zato je zanimivo vedeti, kako je bilo s tem svetiščem naše osebne in družbene kulture v davni preteklosti. Kako je bilo s šolo v najstarejših časih pri nas? Splošna osnovna šola se je začela organizirati šele v času Marije Terezije, ki je prva s strani države hotela, da se ustanovi reden pouk v vsakem večjem kraju in postane »politicum«, to je — stvar države. Po večjih mestih naj bi se —- in so se tudi res — odprle normalne in glavne šole, ki naj bi skrbele tudi za učiteljski naraščaj v nekaj mesečnem, kasneje polletnem in celoletnem tečaju. Iz tega pa so se nekako pred sto leti razvila dve, kasneje pa tri-, štiri- in petletna učiteljišča. Pred njo pa je bilo šolstvo bolj borno, neobvezno in omejeno na ož,|i krog ob gradovih, župnjiščih in samostanih vse od Karla Velikega dalje, ki se menda sam še podpisati ni znal. Zelo vneto so za šolstvo skrbeli protestanti, ki so morali svoje vernike naučiti predvsem branja sv. pisma in evangelija. V Ljubljani je bila tedaj nekaka (stanovska) štiriletna gimnazija, ki jo je obiskoval tudi sin ljubljanskega župana in kasnejši ljubljanski škof Hren, ki je protestan-tizem pri nas zatrl. Katoličani so uvedli jezuitsko gimnazijo, za osnovno šolo in prosveto pa so skrbeli drugi redovi po deželi, vendar z manjšo vnemo, tako da je bilo šolstvo pri nas pred Marijo Terezijo sila revno in pomanjkljivo. To so bile tako imenovane zakotne ali zasilne šole, ki so v njih učili manjše število otrok župniki in njih cerkovniki ter organisti. Tudi prostor je bil skromen in več ali manj prikladen, pa tudi učila so bila revna in pomanjkljiva. S šolsko organizacijo in mrežo v času Marije Terezije pa se je širila germanizacija, ker materni učni jezik še ni bil priznan, ampak je bila v ospredju nemščina. Zato je razumljiv odpor naših ljudi proti takim šolam, ki zaradi nemške učbe tudi niso mogle uspevati. Te šole so se oslonile na župnije in dekanije, ki so morale skrbeti, da je pouk tekel, in največkrat nuditi tudi pomoč v cerkvenih hišah in s cerkovniki, ki so se na posebnih tečajih usposobili za pouk. Šele pred sto leti se je s šolsko reformo leta 1868/69 osamosvojila in oslonila na občine. Tudi učiteljski kader se je bolje pripravljal in ni bil več vezan na cerkveno službo ter posebej bolje plačan. Pa tudi učila in učbeniki so bili že bolj na razpolago, saj se je zanje zavzel že Miklošič s Slomškom in so jih pripravljali razni napredni učitelji in nadzorniki v slovenskem jeziku. Seveda brez trdih borb ni šlo in naše ljudstvo je v tej nenehni borbi za slovensko šolo vztrajalo po svojih zastopnikih. Poglejmo sedaj, kakšni so bili začetki šolstva v grosupeljski občini! Naj se s tem sestavkom vsaj malo oddolžim hvaležnemu spominu na svoje ljudskošolsko izobraževanje v Dobrepoljah (v 1. 1913—1919), ko sem imel čast spoznati tudi tedanjega nadzornika koč. okraja pok. neumornega Josipa Novaka, pisca Biografije kranjskih šolnikov v rkp. (zdaj v šol. muzeju v Lj.) DOBREPOLJE Tu se je šola pojavila bržčas že v času Marije Terezije, vendar ni mnogo zanesljivih podatkov o prvih začetkih šole. Ostala so le borna imena nekaterih učiteljev; vse do časov francoske okupacije in še potem do leta 1859 je bila tu le zasebna šola, v kateri so učili cerkovniki in organisti ter zasebni učitelji, šele to leto je postala tu redna šola enorazrednica in še isto leto šola v Dobrempolju tudi dvorazrednica. Poučevali so v stari mežnariji, na mestu katere so leta 1859 zgradili staro šolo. Tega leta je začel poučevati tu tudi podučitelj, ki je z učiteljem vred prejemal 484 gl plače letno poleg nekaterih dajatev v predivu, živežu in kurivu. Tu je služboval že leta 1798—1806 znani ljudski pesnik Andrej Kančnik, ki je od tu prosil v Loko pri Zidanem mostu, da bi bil bliže svojemu rojstnemu kraju (Podčetrtek, kar sem mogel dognati iz njegove lastnoročno pisane prošnje za to mesto v graškem (gubernialnem) arhivu, medtem ko v SBL piše .rojen neznano kje', (op. pisca!). V Dobrepolje pa je prišel iz Blok preko Velikih Lašč tedaj. Pozneje pa je še dvoje zadnjih desetletij svojega življenja prebil v tem kraju, kjer je še nadalje snoval svoje popevčice in tudi umrl.* — Šolska kronika sicer navaja kot prvega učitelja Andreja Petelina, ki je tu učil v letih 1809—13, ko je zbežal pred Francozi in tem pokazal krajšnico od Podpeči do Lašč preko gore. Rednejša šola se je tu začela sicer že leta 1793, a javna in obvezna leta 1859, medtem ko je prej že obstajala zasilna ali zakotna župnijska šola. Po vrstnem redu so nekako službovali tu: * Več o njem na drugem mestu, op. pis. 1769. 1.: je bila rojena hči Terazija učitelju Pivku Ignaciju (?), organistu. 1771—87(93): Ambrožič Gregor in Jože/Gregor, rojen v Dobrepoljah in je bil že leta 1713 organist in učitelj v Šmarju kjer je 54 let delal. Zadnjih 15 let mu je pomagal sin Jožef — umrl je leta 1767 v Šmarju. Jože Ambrožič. sin Gregorja, pa je bil rojen v Šmarju leta 1737 in je nasledil kot učitelj svojega očeta v letih 1767—71, nakar je učil tukaj. Zlagal je tudi cerkvene pesmi (kot Benedičič in Repež), ki so se ohranile v rokopis, pesmaricah iz leta 1771- 75. 1793 1.: Benedičič Anton je podpisan na fasji 22. II. 1793, hči pa mu je umrla 1. 1784 (enoletna!). Bil je tu cerkovnik in učitelj. 1798—1806 1.: Končnik (nem.ško Kančnik) Andrej — rojen 1. 1775 v Podčetrtku), je tu učil, ker mu cerkovništvo ni ugajalo, je prosil v Loko pri Zidanem mostu, a se je po 1. 1821 vrnil in učil tu do smrti 1. 1841. L. 1833 se mu je tu rodila hči Terezija — učiteljica, in na Krki 1. 1821 sin Leopold, ki je učil 1. 1836 v Skocjanu pri Turjaku, a je bil že 1. 1859 odpuščen zaradi pijančevanja. 1806—1808-1814 1: Tomšič Matija (rojen 1. 1783 organistu v Mokronogu) je dosegel tu stalnost I. 1808. Tu se mu je 1. 1808 rodil sin Ivan, ki je zlagal lepe napeve in umrl 1. 1883. Tudi drugi sin Emanuel je bi) pesnik (Novice in Sol. prijatelj!) in tudi tretji sin Bernard, ki se mu je rodil tu 1. 1811, je bil učitelj, ki je napisal veseloigro »Lahkoverni«, prevajal in pisal v Zg. D., Sol. prijatelj. 1H12—1826 1.: Petelin Andrej, st. (r. 1. 1780 v Ribnici) je bil že 1. 1804—1812 na Krki (potem v Ribnici), do smrti 1. 1836). L. 1814. .se mu je rodil tu sin učitelj z istim imenom, ki je učil Franca Ziherla — poznejšega rokovnjača »Dimeža«. 18207—1827 1.: Virant Jaka (rojen na Blokal 1. 1802), ki je tu le pomagal učiti. 1826 1.: Brus .lože (Filip?, ki je prosil 1. 1825 na Krko) je prosil sem t. 1. 1826-1827. 1.: Lovšin Ivan (rojen v Ribnici 1. 1805). 1826. 1.: je prosil sem Pibi-rnik Anton (s spričevalom iz) 1. 1782, podpisanim od Kumerdeja Blaža, že 1. 1792. je prosil v Višnjo goro (iz Žužemberka), a prim. Ivana rilicrnika. ki je že 1. 1793 podpisal fasjo na Krki (odkoder v Žužemberk) do 1. 1798. 1821—1841 1. spet Končnik Andrej (gl. zg.!), že 1. 1798—1806). 1841—1872 1.: Pust Janez (rojen v Ribnici 1. 180(i), ki je bil tu upokojen s pokojnino 210 gld, a tik pred smrtjo (za jetiko) povišano na 310 gld. 11159 1861. 1.: Po/.cncl Janez (r 1. 1841 v Črnem vrhu), pomočnik v šoli. 1861—1864. 1.: Kant Matija ( r. 1. 1844 pri Lenartu v SI. goricah), pomočnik v šoli. 18(i4 1868. ].: Kihnikar Anton (r. 1. 1843 v Goricah). 1864 1. še .lerom Jože (r. 1. 1844 v St. Juriju pri Šmarju) je prišel sem iz Ribnice in bil prvi učitelj v Žalni 1. 1866 (do 1. 1869), potem pa še na Krki (do 1. 1870). 1868 -1870. 1.: Franke Josip (r. 1846 pri Poljanah nad Škofjo Loko), odšel v Kopanj. Rojeni pa so bili tu učitelji: Novak .lože (1. 1794), ki je učil v Skocjanu, Skul[,j] Anton (1. 1802) in Strnad Štefan (1. 1791) v Kompoljah. KOPANJ (RACNA) šola se je začela 1. 1865. Do tega časa je poučeval župnik, to leto pa je bil nastavljen že posvetni učitelj, ki je učil v tej enorazrednici, ki je napredovala v dvorazrednieo mnogo kasneje (1. 1925). Učilnica je bila nameščena v zidani šolski zgradbi, v kateri je bilo tudi učiteljevo stanovanje. Nadzidana je bila pa še kasneje (1. 1930), ko sta bili potrebni dve učilnici. Med zadnjo vojno pa je bila šola uničena in požgana (1. 1943). V to kopanjsko šolo so prihajali otroci iz vasi: Vel. Račna, Mala Račna, Predolje, Malo Gaberje, Vel. Ilova gora. O prvih začetkih pouka v tem kraju vemo le to, da ga v času Prešerna še ni bilo, sicer bi ga kopanjski župnik Jožef Prešeren, ne poslal v ribniško šolo. Mogoče pa je, da je našega pevca prav tu imenovani stric kaj naučil, da je bil na ribniški šoli lahko odličnjak. Pač pa je izpričano v kroniki, da je poučeval tukajšnji kaplan (Anton Schaffer) od 1. 1836—1855 otroke poleti kar v naravi, potem pa v sobici, ki je bila poleg mrtvašnice in v kateri je bil v naših časih nameščen cerkveni arhiv. Naslednje desetletje je učil župnik osnovna znanja, dokler ni prišel učitelj. — Zanimivo je, da je to šolo pri gradnji oskrboval sodnik Konšek iz Vel. Lašč, potem pa oskrbnik čušperškega gradu Špialek. Stala je skoraj 4000 gld in je ostalo to kot dolg grofu Blagaju v Boštanju. Prvi učitelj je bil začetnik ali novinec Anton Požar, ki je učil 80 otrok (1. 1865—1868), za njim Anton Junec (do 1. 1870, ko je prišel Josip Franke). Najstarejši učitelji so se vrstili takole: 1865—1868. 1.: Požar Anton (rojen v Novi Su.šici pri Košani leta 1848), u. 1. 1911. 1868—1870—1872. 1.: Junec Anton (rojen v St. Petru pri Novem mestu 1. 1843). Preko Kostanjevice, Vel. Lašč in Stare cerkve je prišel sem, potem pa odšel v Faro pri Kostelu (do 1. 1875) in učil še v Skocjanu pri Turjaku (1. 188(1-1882). Umrl je leta 1884. 1872— 1.: Franke Josip, r. v Dobju, Poljane pri škofji Loki 1. 1846, ki je učil najprej v Loškem potoku, odkoder je odšel 1. 1868 za podučitelja v Dobrepolje, od tam pa sem, upokojen I. 1908. Po virih iz šolske kronike, ki so jo zaceli pisati 1. 1909, ter zgodovine župnije (po župniku Fr. žužku). KRKA Na Krki je bila enorazredmea že 1. 1809 v zidani šoli (dvorazrednica šele 1. 1876). Tu pove o začetkih pouka več ustno izročilo kot pisana kronika, ki je bolj skopa. Zato začetki tukajšnje šole niso trdno ugotovljeni, čeprav se domneva, da segajo v terezijansko dobo. Po Novakovih šolnikih, ki se osla-njajo na škof. arhiv in se vseskozi tudi nanj opiram, je bil med prvimi tukajšnjimi učitelji Ivan Pibernik, ki je podpisal fasjo že 1. 1793 in ki ga ni zamenjati z Antonom P. (morda brat?), katerega smo srečali v Dobrepoljah. Ta je odšel iz Krke nekako 1. 1794 v Žužemberk in 1. 1798 v Semič, kjer ga niso cenili, a ga je ščitil brat okr. komisar v Črnomlju (pozneje je bil v Smihelu, kjer je bil 1. 1820 omenjen kot nestrpen, a priden. Preden je prišel v Krko je bil že v Semiču organist in cerkovnik in se je že 1. 1789 tožil s kaplanom (Jakobom Anclom). Za njim je prišel menda Jože Hvale, ki je že 1. 1792 učil v Šmarju (namesto Podlipnika), ki pa sicer o njem ni podatkov. Bržčas je učil nekako do 1. 1804, ker je bil tedaj z dekretom patronata sti-čenske gosposke imenovan za tukajšnjega učitelja Andrej Petelin, ki je opravil izpit 1. 1808 in bil potem »stalen« (do 1. 1812), ko je odšel v Dobrepolje in potem (1. 1826) za zadnje desetletje (u. 1836) v Ribnico, svoj rojstni kraj. Za njim je prišel Anton Gliha, ko ga je župnik sprejel za organista in cerkovnika (do 1. 1818), toda župnik je že 1. 1816 sprejel pomočnika Glihi v osebi Jurija Svetličiča, a je čez pol leta umrl. Ko je bila 1. 1818 tu razpisana učit. služba, je prosil sem znani ljudski pesnik Andrej Kančnik, ki je učil tu le kako leto, saj je že 1. 1819 nastopil bolezenski dopust (do 1. 1827, ko je bil že v Dobrepoljah), vendar se mu je tu rodil sin Leopold K. 1. 1821, torej je to leto še bival na Krki in morda še do 1. 1825, (in res je še 1. 1827 dobil tu podporo), ker je tedaj tu nastopil Anton Šinkovec (do 1. 1827), za njim pa Matija Šušteršič, ki je učil tu celo Josipa Jurčiča, a ga v prvem letu ni naučil brati (do 1. 1853). L. 1825 je prosil sem tudi Filip Brus, a 1. 1853 Josip Jerše (do 1. 1857), za njim pa Matevž Kračman (do 1. 1869), ki je prišel sem iz Šmarja in odšel potem v Žalno, sin ljudskega pesnika. Za njim so tu učili Jože Jerom, Janez Pečar (do 1874, nakar pa dolga leta Ivan Lobe, ki je postal 1. 1878 stalen nadučitelj, upokojen 1. 1903). Po vrstnem redu so torej tu na Krki učili: ?—1794. 1.: Pibi-rnik Ivan (rojen o. 1. 1770), neznano kje, saj je bil 1. 1789 že v Semiču organist in cerkovnik. 1794—1804. 1.(7): Hvale Jože (ni podatkov!). 1804—1812 1: Petelin Andrej (o njem gl. pod Dobrepolje!). 1812—1818. 1.: Gliha Anton (rojen v Trebnji gorici pri Krki 1. 1780). 1818- 1827. L: Kančnik Andrej (več o njem gl. Dobrepolje!). 1816. 1.: Kvrtličič Jurij (rojen o. 1. 1798, pripr. tečaj v Ljubljani 1. 1816), ki pa je učil tu le pol leta kot pomočnik. 1825—1827. 1.: Šinkovec Anton (rojen na Sapu — Šmarje 1. 1799) je prišel sem iz Kostanjevice, kamor se je kmalu spet vrnil (u. 1. 1876). 1827—1853. 1.: šušteršič Matija (r. Zapuže pri St. Vidu n. Ljubljano 1. 1803) je bil Jurčijev učitelj in je potem učil v Banji Loki (u. 1. 1872). 1853—1857. 1.: Jerše Josip (r. v Toplicah pri Novem mestu 1. 1810). 1857—1869. 1.: Kračman Matevž (r. v Šmarju 1. 1820, ki je prišel sem iz Šmarja in potem odšel v Žalno) bil je sin učitelja Franca K. in vnuk st. Matevža Kračmana, ki ga kot ljudskega pesnika omenja Levstik v Potovanju od Litije do Čateža) kot tudi Andreja Končnika). Poleg pisatelja Jurčiča je krško šolo obiskoval tudi pesnik Hribar-Ko-rinski. PODTABOR — ŠENT JURIJ PRI GROSUPLJEM Tu je bila zasilna šola že od 1. 1854 do 1. 1868, ko je bila ustanovljena enorazrednica. Dvorazrednica je postala razmeroma zelo pozno (šele 1. 1909). Skraja je bil pouk v leseni občinski hiši, dokler ni bila 1. 1868 zgrajena nova šola z eno učilnico. Ta šola je bila kasneje dozidana (1. 1924), a v zadnji vojni uničena in požgana (1. 1943). V zasilni šoli je učil župnik Franc Sižon, nato pa v redni šoli posvetni učitelj Jože Vovk, ki je bil rojen v Suhorju pri Košani 1. 1842. A tu je ostal le 2 leti. ŠKOCJAN PRI TURJAKU Tu so zasilno šolo imeli že od 1. 1816, a redna je postala ta šola šele 1 1856 (ne 1. 1859, kakor piše šolska kronika!), šolska kronika posega do 1. 1867, a po podatkih župnika Janeza Jereba je bil pouk prvotno v polleseni hišici in majhni sobi. L. 1859 pa je bila na cerkvenem ozemlju zidana šola. Po pripovedovanju 89-letnega Ivana Koprivca iz Malih Lipljenj se šol. kronika dopolnjuje. V staro tukajšnjo šolo so hodili otroci celo iz Račne, vsega okoli 15 dečkov. Ob ustanovitvi redne šole pa jih je bilo že 30. Pozimi so otroci sami prinašali kurivo, šola je iz hvaležnosti do svojega mecena dobila latinski napis: »Haec doctrinae sedeš auxiliis iam mortui scholarum Maecenatis honorati domini Martini Hotschevar, Podlogensis anno MDCCCXCII omnia renovata est«, ki nam pove, da je bila vsa šola prenovljena 1. 1B92. Šola je podružnica v grosupeljski obćini. Po vrsti so učili tu: 7—1818. 1.: Kovač Ivan (r. v Smihelu pri N. m. 1. 1797). 1818—1821. 1: Novak Josip (r. v Dobrepoljah 1. 1794), tu organist in priv. učitelj. Umrl je 1. 1847 v Sodražici, kjer je potem vdova prejemala njegovo plačo, a je morala vzdrževati nadomestnega učitelja (Arka Lovra!). 1821—1823?—1825. 1.: Škrjanec Andrej (r. v Cerkovski vasi, Logatec, 1. 1800) 1825—1831—1848—1853. 1.: Pavčič Anton (po kroniki: Cene, r. v Sodražici 1. 1809, sin sodra.škega šolmoštra Janeza P. (r. 1. 1787). Ko je bil 16-leten organist tu, je 1, 1831 dovršil tečaj v Ljubljani in imel tu zasebno šolo. Potem je odšel v St. Janž, kjer je 1. 1877 umrl. L. 1848 se mu je tu rodil sin Anton, ml. P., ki je ličil v St. Janžu in v St. Rupertu kupil graščino. Njegov brat Josip, tudi učitelj (v Laščah, je bil 6 let eastopnik učiteljstva v koč. okraju). 1855—1859. 1.: Kančnik Leopold (r. v Vidmu pri Krki) 1. 1821. sin Andreja K., je bil odslovljen zaradi pijanstva (po naročilu škofije). Dopisoval je tudi v »Novice«, 1859— 1860. 1.: Pajer Kristjan (r. v Kranju 1. 1839), ki je to leto dobil dovoljenje, da se priključi misijonu v Srednji Afriki, a ker so to svetno misijonsko pomoč že 1. 1861 ukinili, se je potikal po Egiptu in Palestini kot, fotograf in 1. 1868 pišejo »Novice«, da se je vrnil iz Kaira. L. 1864 pa jo poklonil cesarju Francu Jožefu album s 26 slikami iz Jeruzalema in za to prejel zlat prstan s 16 briljanti. Enak album je dal tudi saksonskemu kralju. Umrl je v Ljubljani 1. 1895. 1860— 1875. 1.: Mežnar Josip (Mesner), r. na Dovjem 1. 1833. Preko Polhovega gradca in Boh. Bele je prišel sem, kjer je učil 15 let. Za njim so učili še: Kušar Alojz, ki je še 1. 1875 umrl, Kristan (?), Mali Konrad (?), Vozlaček (?), Pire (?), Kozjak (?) — vseh teh Novakova biografija kranjskih šolnikov nima, zato tudi ne morem navesti o njih podatka [pač pa vemo, da je 1. 1878 tu učil Geiger Janez (r. v Železnikih 1. 1827) ter Junec Anton (1. 1881), ki smo ga že navedli tudi v Kopanju. I. Na TURJAKU so prostovoljno učili razni graščinski uslužbenci in dr., kakor: Scrko Franc (r. na Vačah 1. 1796), sin učitelja in organista tam Jakoba, ki je bil pisar in prostovoljno (učil) in bržčas tudi Aparnik Franc, ki je 1. 1806 opravil polletni učit. tečaj v Ljubljani in bil tudi organist. STIČNA Tu je bila zasilna samostanska šola že 1. 1817, ki se je vzdržala do 1. 1897, ko je postala trirazrednica. Neobvezen prostovoljen pouk pa je bil tu že v 17. stoletju. Seveda so ga vodili o. o. cistercijani v svojem samostanu, ustanovljenem 1. 1133. Največ so poučevali ob nedeljah. Po razpustu samostana 1. 1782 je poučevala duhovščina tega kraja in župnik Janez Kopecki je 1. 1811 začel zasilno šolo ob cerkovniku Ozimeku Matiji, ki je v Ljubljani dovršil enoletni učit. tečaj in začel učiti 1. 1817 v javni enorazrednici samostana (do 1. 1823), potem je šel v Višnjo goro, za njim pa je prišel Rus, ki je bil tu eno leto, pač pa je škrabar Alojz, ki mu je sledil, ostal tu 43 let, nakar je učil še eno leto Zamik Ivan in naslednje leto Cenčič Jernej in že prej pa je učil v Višnji gori. Tako so učili po vrsti: 1812-1814. 1.: Skuhic Sebastjan (r. v Višnji gori 1. 1764) je bil tu logar pod Francozi; potem 1817 -1823. 1.: Ozimek Matija (r. v Dobravci, St. Vid pri Stični). Ko se mu je tu rodil sin, kasnejši učitelj Ivan O., ki je pomagal očetu tu in potem v Višnji gori. a je 1. 1838 padel pri učit. izpitu. Ker se je oče 1. 1817 zaradi slabe .plače (le 15 gl) pritožil in zagrozil, da se bo lotil krojaštva, jc dobil dovoljenje, da pobira šolnino (po 6 kr mesečno od otrokal, poleg tega pa še 23 gl Iz normalnošolskega zaklada. Bil je eden najboljših učiteljev v ljub. škofiji, a je postal od 1. 1851 nezmožen (1. 1858 pa je umrl). 1823— 1824.1.: Rus Jože (r. v Višnji gori 1. 1823). 1835—1837.1.: 1'otokar Jože (r. v Stični 1. 1815) kot pomočnik, potem v Mokronogu. 1824— 1867. 1.: Skrabar Alojz (r. v Studencih pri Poljčanah 1. 1805), sin Josipa S. (Ludvika), tudi ujitelja. Tu je bil 1. 1868 upokojen (u. 1875. 1867— 1868. 1.: Zamik Ivan (r. na Homcu 1. 1845). Pesnik, ki je izdajal »Različne poezije« (cerkvene in dr.) v lastni založbi. Omračil se mu je um in je umrl na Studencu 1. 1912. Imel je brata učitelja Martina, katerega sin je bil zdravnik v Zagorju ob Savi. Pomočnik S. A. 1868— 1869. 1.: Cenčič Jernej in potem še Majer (?). ŠENTVID PRI STIČNI Tu je bila šola ustanovljena že 1. 1784 kot trivialka v kaplaniji. Šele 1. 1860 je bila tu šola zidana (1. 1880 pa prezidana) in šele 1. 1869 je bila razširjena v dvorazrednieo. Najstarejši za ta kraj pomembni učitelji pa spadajo še v 17. stoletje. To sta predvsem Tekstor Jakob, ki je bil tu organist že 1. 1645 in Legat Peter, ki je kot organist in učitelj podpisan za velikim oltarjem (1. 1697). Nato prosi Guetrath Miha — ludimagister 1. 1786, da bi mu bil v učiteljevanju in kot organist naslednik njegov vnuk Antončič Anton, kar se je tudi zgodilo. Temu se je 1. 1801 rodil sin z istim imenom, ki je že 1. 1821 pomočnik očetu. Antončiču je sledil Dolenc Franc (do 1. 1838), temu pa Jevni-kar Bernard (do 1841) in temu Vencajz Ignacij (do 1. 1844), potem pa najbolj delaven in vzgleden Turk Andrej, ki je tu vztrajal 30 let in ga omenja tudi Suklje v svojih spominih. Bil je tudi župan. Umrl je v 95. letu starosti. — L. 1858 je podaril duhovnik Tomaž Groznik občini svojo hišico, kjer je bila šola. Župnik Jože Poklukar jo je dal preurediti za šolsko uporabo. L. 1860 je imela ta šola (v pritličju kaplanije) okrog 500 šologodnih otrok, a hodilo jih je le o. 40; prihajali so tudi iz Vel. Gabra in iz Muljave, tako da jih je bilo za 2 razreda. Po vrsti so učili učitelji (za prve ni točno določeno): 1645. 1.: Tekstor Jakob. 71846—1697. 1: Legat Peter. 1697—1749. 1.: ? 1749—1786. 1: Guetrailh Miha je bil večkrat boter, a 1. 1786 je prosil za naslednika, svojega vnuka Anfončiča. 1786—1836—1841/1842. 1: Antončič Anton (r. v Št. Vidu pri Stični 1. 1766. Od 1. 1821 mu v bolezni pomaga sin Anton (r. 1. 1801, usp. 1. 1820, a u. 1. 1873 kot. užitkar. 181(1/1817—1822. 1: Ozirnck Matija (r. v Dobravci, gl. prej) 1782, v Višnji g. 1833—1836. 1.: .levnikar Bernard (r. na Muljavi 1. 1813). Prvo mesto tukaj, potem Žužemberk. Upokojim 1. 1876. 1836—1838. 1: Dolenc Franc (r. tukaj 1. 1814, umrl 1. 1874). 1838—1841. 1.: ponovno .levnikar (ali razlika v podatkih obeh virov: prve navedbe po Novaku druge po šol. kroniki!? (Po Novaku je učil ta čas v Žužemberku od 1. 1836). 1841—1814—1848—1860. 1: Vencajz Ignac, sin učitelja Josipa V (r. na Hribu, Vrhnika 1824) je pomagal bolnemu Antončiču. Potem je pobegnil v Trst, se vrnil in poročil nosečo hčer Antončiča. Ko mu je 1. 1848 pogorelo spričevalo, je privatiziral, a 1. UM v Višnjo goro odšel. 1844—1874. 1.: Turk Andrej (r. v Cerknici 1. 1808) ,dobil to mesto med 16 prosilci, 1. 1864 »zgleden« in 1874 upokojen (u. 1. 1903). 1860—1866/1867. 1.: Slivnik Anton (r. v Sp. Gorjah 1. 1838). Pri.šel po idrijski pripravnici preko Bohinja sem, kjer je tudi 1 1867 umrl. 1866/1867. 1.: .lurman Franc, sin učitelja Matevža (r. v Zagorju ob S. 1. 1843). Učil tu le nekaj mesecev. 1867—1871. L: Gros Peter (r. v Tržiču 1. 1834). Bil je tudi sadjar in pesnik, priob-čeval v Vrtcu, Učit. tovarišu in MD ter »Zori«. Nedved je v »Slavčku« objavil njegove uglasbene pesmi in 1. 1877 je med ustanovitelji »Ceeiljinoga društva«. L. 1883 zastopa učiteljstvo v okr. šol. svetu (Litija). Upokojen 1. 1900 in umrl 1. 1913. Kasneje so učili še: Punčuh Simon (do 1875), Korban Jože (do 1. 1897) in Janez Skerbinc (1874—1876). Na dr. šolah te občine je učil: Ozimek Mat. (Višnja gora in Stična). ŠMARJE Tu je bil pouk že v 16. stoletju (1564. 1.), a redna šola začne 1. 1807 kot cnorazrednica in se v dvorazrednico razširi razmeroma pozno (1. 1876). Vendar za prvi pouk ni nikakih podrobnejših podatkov, le 1. 1504 je bil tu Pechlar Stara šmarska šola Štefan (Ribničan) kot akolit vodja šole, ko ga župnik Sterlecker priporoča redovom in obljubi, da ga bo vzel za duh. pomočnika, če dobi od papeža oproščenje »super defectum natalium«, prej pa ga imenuje »clericus et sco-larum rector in Hardlandt«. Zasebni pouk so vzdrževali duhovniki in cerkovniki najprej v kaplaniji že od 1. 1807. L. 1814 je kaplan (Mat. Amol) učil v »turnčku«, to je obrambnem stolpu ob cerkvi, ko je prišel pomagat M. Krač-man. L. 1828 pa je Urša Dolničar zidala šolo (»Roksovka«) z mežnarijo — na mestu sedanje šole z eno učilnico. L. 1848 je pomagal tudi dekan Janez Pri-stov, a Kračmana je nasledil sin istega imena. Prejemal je 6 kr od otrok in 3 krajcarje za kurjavo na mesec. Od 1. 185.3 pa je prispevala občina '/», 'A pa patron dekanije graščina v Stični, ki je dajala 6 sežnjev drv. Za Kračmano- vim sinom (do 1. 1857) je prišel Krištof Drago, ki je pisal dnevnik in imel v Stranski vasi »zasilno« šolo, kjer je po enkrat tedensko učil. L. 1859 je bilo že 86 otrok vpisanih, a na koncu leta jih je bilo le še 14, ker je bil pouk neobvezen. L. 1860 pa je Krištof odšel in na njegovo mesto je prišel Janez Jarem, ki je učil 117 otrok štirikrat, a 82 dvakrat tedensko v šoli, a 1. 1863 je odšel v Dolenjo vas. To leto so šolo popravili (stroški 1200 gl) in prišel je Mazik Anton, ki se je tu bogato oženil (do 1. 1868), potem pa je prišel Borštnik Janez, ki je ostal tu kar 32 let (do 1900. L), Dalje pa je napisana podrobnejša kronika te šole. Znamenita je osebnost starega Mat. Kračmana, ki se je najprej izučil v orglarski šoli in je s svojimi »ljudskimi« pesmimi zaslovel kot »šmarski šo-mašter« in ga tudi Levstik omenja v Popotovanju. Sam je pesmi zlagal in tudi uglasbil, kot npr. znano: »Šmarski šumašter je takle govoril: Grozno sem žalosten — ne vem, kaj bi storil: Imel sem sineka, pa sem ga zgubil, revni soldaški stan mi ga je umoril. On je pri muziki bil, je muziciral, pa je švoh prsi bil, se je frdirbal...«. Po njem se imenuje tudi njegova hiša »pri šuma-štru« (številka 8 — Sap). — Novo šolo so uničili Italijani v zadnji vojni. Po vrsti so tu učili: 1504, 1564. 1.: Peclilar Štefan, ki o njem — razen zgoraj povedanega — ni nič znanega. 1713—1767. 1.: Ambro/ič Gregor 1784. 1.: je bil tu rojen Feichtinger Ferdinand, župnik in dekan v Šmarju. 1790—1802. 1.: Kos Jernej (r. 1767) je učiteljeval od 1. 1788. Sem je prišel iz Žužemberka, a v Semič ni hotel, pač, pa v Šmartno. Umrl 1. 1843. 1792—1795. 1.: Pibernik Anton je prišel sem iz Žužemberka, 1. 1826 pa je prosil v Dobrepolje. Dne 20. julija 1782 je dobil učiteljsko spričevalo od ravnatelja in slov-ničarja Blaža Kumcrdeja v Ljubljani. 1795—1805. 1.: Maver Henrik Franc (r. v Mlinem pri Kropi 1. 1767 in je bil 11 let tu učitelj. Umrl je 1. 1841, star 74 let. 1805. 1. nastopil Maver Ignacij kot, pomočnik. 1806— 1807. 1: Bailclottti Konrad pl., biv. stotnik pri novomeški gardi je prosil tu za službo ujit.el.ja, a ker ni imel izpita, ni bil sprejet. 1807— 1808. 1: Hiršberger Franc Josip je prišel sem iz Štajerske (r. 1752) na Sedmograškem. 1808. 1: Knobl Pavel (r. v Orehku na Notranjskem 1. 1765). Zlagal je cerkvene in posvetne pesmi, ki jih je 1. 1801 izdal (Štiri pare kratkočasnih novih pesmi, ki jih je že Vodnik zafrknil. Umrl 1. 1830. 1806—1809. 1.: Sadar Miha (r. v Malem Črnelem pri Stični 1. 1775). Bival tu kot pripravnik in že od 1. 1806/1800 pomočnik, potem v Komendi. Umrl 1 1837. 180—810—1818. 1.: Skuhii Sebastjan (r. tu 1. 1764) je bil učitelj od 1. 1804, 1. 1808 v Višnji gori, potem na Igu in za tre. okupacije logar v Stični in 1. 1817/1818 spet tu, potem v Vel. Lašče. 1815. 1.: Preveč Gašpar (r. 1. 1792), tu le to leto. 1818—1821/1822. 1: Ceč Ivan (r. v Orehku na Notranjskem) je nasledil Skubica. 1822/1823-. 1.: Zupan Matevž (r. v Križah pri Tržiču 1. 1792). Umrl na Blokah 1. 1851. 1823—1836—1851. 1.: Ozimck Matija (r. v Dobravci, St. Vid pri Stični 1. 1782). Na starost je bil že ner.možen. Umrl 1. 1858. Nadomeščal ga je sin. 1836- 1838. 1.: Ozimck Ivan (r. v Stični 1. 1818), a 1. 1838 ni dovršil izpita. 1833—1835. 1.: Serck Josip (r. na Muljavi 1. 1812), potem v Mokronogu in v Idriji. Umrl 1. 1867. 1852—1856. 1.: Jereb Anton (r. v Idriji 1. 1830) je pomagal Ozimku. Umrl 1. 1895. 1856—1860. 1.: 1'irnal Jernej (r. v Mihovčah pri Cirkovcih 1. 1818) je učil na Štajerskem. Pisal je tudi v Novice (1868). Pirm. Novice: 1. 1855, 135 in 1872, 292—5 in Levstik, pisma XII. 1860—1876. 1.: Vrncajz Ignacij (prim. St. Vid pri Stični), 1 1841 je pomagal bolnemu Antončiču v St. Vidu pri Stični. Dosegel stalnost 1. 1878 in umrl 1. 1890. ŽALNA Tu je bila ustanovljena šola šele 1. 1867. Do tega leta je bil pouk le dvakrat tedensko na larovškem podu ali v Smukovi hiši, od-tlej dalje pa dnevno v zgrajenem šolskem poslopju. Iz enorazrednice se je tu razmeroma pozno razvila dvorazredniea (1. 1909). Zažgano je bilo to poslopje 1. 1944. Prvi redni učitelj na tej šoli je bil Jože Jerom. Prej pa je poučeval dvakrat tedensko župnik Miha Vindišer. Za Jeromom je že 1. 1869 prišel sem učit Matevž Krač-man, ml., ki je bil upokojen tukaj (1. 1880), umrl pa je v Ljubljani 1. 1911 (Prim. Pop. kol. 95, 97). Vrstila sta si: 1866—1869. 1.: Jerom Jože (prim. Dobrepol.je in Krka!). 1869 -11180. 1.: Kračman Matevž (prim. Šmarje in Krka!). STRUGE V Strugah so začeli z redno šolo šele 1. 1873, ko so začeli s poukom v tamkajšnji enorazrednici v novem šolskem poslopju, ki jo je do 1. 1934 že močno načel čas in grozotna povodenj, tako da so morali to leto zgraditi novo. Prvih 29 let je učil Matija Petrič (rojen v Dvorski vasi 1. 1845. Po upokojitvi (1. 1902) je pomagal svoji ženi Ivani, rojeni Pugelj (domačinki) voditi trgovino. Bil je izboren pevec in organist. Zanimivo pa je, da je v 1. 1840—44 že tu poučeval učitelj Luka Kospret, ki je prišel sem iz Prezida (r. v Dram-Ijah že 1. 1783), usposobljen v Celju (od 1. 1801—1809), ki je učil po raznih štajerskih krajih prej, potem pa v Ambrusu (1845. L), potem je pa odšel v St. Vid pri Brdu. Na zidavo so tu mislili že 1. 1855. Torej je bila tu zasebna šola že takrat. VALVAZORJEVE PRAPROCE IN NJIHOVE POZNEJŠE PREZIDAVE Tine. Kurent , Po podobi gradiča Prapretschhoff, kot jo je objavil Valvazor v Slavi vojvodine Kranjske, bi današnjih Praproč ne spoznali. Razmeroma majhna eno-nadstropna zgradba (S oken na sever, 2 okni na zahod) s čopasto streho, kot jo je videl Valvazorjev risar, je bila v baroku razširjena s približno sedemkrat večjim prizidkom. Stari zgradbi so na jugovzhodu prizidali okrogel vogalni stolpič. Na severu in zahodu so ji dodali nove prostore in tako je nastal še enkrat večji južni trakt, ki skupaj z veznim traktom tvori južno krilo gradu. Simetrično južnemu krilu se na drugo stran vhodnega osrednjega trakta vije severno krilo, ki je prav tako bilo zaključeno z dvema vogalnima okroglima stolpičema. Takrat so Praproče prav za prav preobrazili v novo hišo, saj je staro jedro v novi gradnji kar izginilo. Poznejša obdobja so bolj rušila kot gradila. Potres leta 1895 je Praproče tako razmajal, da je bilo treba podreti osrednji vhodni trakt in vezni del južnega krila. Pridobljeno gradivo so uporabili za gradnjo Grosupeljske postaje, stebriči iz kolonad porušenega veznega trakta pa zdaj krasijo cerkev svetega Janeza na Gat ini in svetega Martina pod bližnjim Boštanjem. Rodovina Adamičev, ki je takrat kupila grad od Lichtenbergov, si je v obeh preostalih krilih uredila dom. V zvezi s tem so nastale nove prezidave: v severovzhodnem vogalu južnega trakta so nastale nove stopnice, v severnem traktu pa so zaprli kolonado ob hodniku. Lepi kranjski stebriči v prvem nadstropju so vzidani v polnilni zid, toda njihova lega se čuti skozi belež. 1941. leta so italijanski vojaki okupirali tudi Praproče. V jugovzhodnem stolpiču so prezidali okna v puškarnice, severovzhodni stolpič pa je bil menda že tako razmajan, da ga je bilo treba podreti. Po vojni so v treh sobah prirejali politične, upravne, strokovne in gospodinjske tečaje okraja Grosuplje, kasneje pa je bilo zaradi pomanjkanja stanovanj na Grosupljem nekaj praproških sob bilo oddanih v najem. Za nove goslače so leta 1949 prebili nov dostop do polžastega stopnišča v jugozahodnem stolpiču. Vedno večja potreba po sobah se vidi v predelitvah prostora. Velika praproška veža, kjer stebriči in slopi nosijo čudno prepletene oboke, je bila pregrajena v kuhinjo, vežo in shrambo. Asanacija nekaterih grajskih sob v južnem traktu za muzej Louisa Adamiča je ustavila leta 1965 propadanje vsaj v delu hiše, toda pavperizacije Praproč s tem še ni konec. Praproče so še vedno prej utilitarna kmetija kot spomenik, kar se vidi v nastajanju prizidkov za garažo, za novo kurnico, za lopo, kjer bo stal kotel za kuhanje žganja. Vsaka doba pusti gradnji svoj pečat. Meritve današnjih Praproč, ki so jih v zvezi z njihovo asanacijo opravili študentje arhitekturo Janez Šlular, Lojze Muhič, Franc Možek in Polona Mule j, SO pokazale, da meri širina baročnih Praproč 60 dunajskih čevljev, globina veznih traktov in vmesnih dvorišč pa 30. Širina traktov in vmesnih dvorišč vključno z obodnim zidovjem meri po 40 čevljev, oziroma 36 čevljev, če merimo svetlo širino. Temeljna dolžina vse hiše pa meri 200 dunajskih čevljev. Ritem med tangentami zidov med sobami meri po 18 čevljev ali 3 klaftre. (Dunajski čevelj je dolg 31,008 cm, klaftra pa 1, 89648 m). Ciste mere v kompoziciji baročnih Praproč nakazujejo tedanji modularni princip gradnje. V modularnih merah je zasnovana celota (ritem traktov in dvorišč), členitev zgradbe (ritem sob) in detajli. Med temi naj omenim le kompozicijo stebričkov, ki so oblikovani v ritmu dunajske dlani (Die Hand-breite = 7,902 cm). Merska analiza praproških fasad je bolj problematična kot analiza tlorisa, ker je del gradu podrt in ker ne vemo natančno, kakšen je bil razpored oken in vrat v osrednjem traktu. Spominjam se, da sem kot otrok še videl pri eni od številnih Adamičevih družin daguerotipijo Praproč, kot so bile še pred potresom. Zdaj kljub iskanju take slike ne najdem. Zato vljudno prosim spoštovane bravce, ki vedo za ohranjeno fotografijo predpotresnih Praproč, da mi to sporočijo. Merska analiza je pomagala najti v današnjih Prapročah tudi osnovo nekdanjega Valvazorjevega Prapretschhoffa. Jugovzhodni del južnega trakta je v merah, ki se izmikajo dunajskemu čevlju, pač pa, izražene z rimskimi merami, dajo cela števila. Valvazorjeve Praproče so stale na osnovi, ki meri v dolžino 40, v širino pa 34 pedes (lpes meri 29,57 cm). Tudi razdalje med zidovi so v rimskih merah. Tangenta vzdolžnega srednjega nosilnega zidu teče po sredi zgradbe, to je po 17 rimskih čevljev od enega ali drugega roba. Prav toliko sta od zunanjih robov zunanjih zidov oddaljeni tangenti obeh prečnih notranjih nosilnih zidov, med njima pa je 6 čevljev širok prehod. — Števila 6, 17, 34, 40, ki smo jih našteli kot mnogokratnike rimskega čevlja, so členi zaporedja Pellovega tipa, kjer je večji člen enak vsoti dvojnega manjšega in enojnega še manjšega člena: 5 — 6—17 — 40—... 5 + 2.6 = 6 f 2 . 17 = 40 Zaporedja, ki jih danes imenujemo po angleškem matematiku Pellu, so bila v rimski arhitekturi pogosto uporabljeni proporcijski ključ. Ennijeva edikula v Šempetru je na primer oblikovana v ritmu drugega Pellovega zaporedja, Dioklecianova palača v Splitu pa je značilen primer kompozicije v proporciji prvega Pellovega zaporedja. Prisotnost rimskega čevlja kot modula kompozicije in prisotnost členov Pellovega zaporedja kot mnogokratnikov modula seveda še ni dokaz, da je osnova Praproč, kot jih je še videl Valvazor, rimska. Toda če ni rimski način proporcioniranja starega praproškega tlorisa bil uporabljen kot atavizem, so stale Valvazorjeve Praproče na rimskih temeljih. Valvnzorjeve Praprore in njihove poznejše prezidave 160 imb filiilltrti in (fraie. 453 |hd|irf {Idili oll »; . v: SVclbc: bnl)tt e* allljicr an frudjtbamt SPauffltrnt mit 83iefcn mcf)t jiebriđ|t. rtljriil h>cirb uii" C&mM !MMh, ®tttd) flffrtjmcfrt. »J Uno mol i* bit. fca| •§£ tal Mameii (udi mr.iPtiM i« «ftm Zon2i3ufttl| ob^ba^tnt finn uiprrdft noii trn- ^-tibianttfd) Xod|fcr pajfita. l)at ft ,:mcinc "JJetfcn qc- iimt biefe* Sf^l^lciii Dcratflirtt, Bon R ©otcjffiticktt, mlajem £cmt »on SBuirtt) im 1688 M l>irfe* ©*! -'i x>ntit >£jen ftra«t> iVruljaib laufrtt, ji al* \ct>\.]n 'IVfllvt, r* (Thalfcn. Valvazorjev Praprctschhofj JUG D n □ li u i i § n i| nn Bi ■ I HI r_i □ □ □ 11 II i, JL..A ZAHOD ■ i n il ' 1 11 n f 0 E I E II BL u ! PREREZ » - A 1*1 PREREZ B ■ NADSTROPJE 1 100 PRITLIČJE 1 »00 ROJSTNA HISA LOUISA AI.V-.MirA T»ANSV(»*Al"O M C »110 » It I PRAPROCE Prezidava Praprot- od Valvasorja dalje — tlorisi Baročne Praproče M Osnova Valvasorjevih Praproč je v rimskih merah, baročni prizidek, ki jih obdaja na severu in zahodu, pa v dunajskih Valvasorjeve Praproče in njihove poznejše prezidave 173 S I b B KI1 . b K 1'raproski stebriček v ritmu dunajske dlani SPOMINSKI MUZEJLOUISA ADAMIČA V PRAPROCAH Na pobudo glavnega odbora SZDL je Društvo slovenskih književnikov prevzelo organizacijo Spominskega muzeja Louisa Adamiča (1898—1951) v njegovi rojstni hiši v Prapročah pri Grosupljem. Spomladi leta 1966 je društvo imenovalo pripravljalni odbor, ki mu je predsedoval pisatelj profesor Anton Ingolič; za člane odbora so bili imenovani profesor Alfonz Gspan, publicist Bogdan Pogačnik, profesor dr. France Štele, pisatelj Igor Torkar, predsednika Slovenske izseljeniške matice Zima Vrščaj in dr. Slavko Zore ter publicist Jože Zupančič. Odbor je kasneje povabil k sodelovanju še predsednika občine Grosuplje Ivana Ahlina, Louisovega brata profesorja Franceta Adamiča in nečaka arhitekta Tineta Kurenta. Odbor je odkupil od sedanjega lastnika Stana Adamiča eno sobo, stopnjišče in nekaj pohištva ter gradbeno uredil že drugo sobo. K stroškom za ureditev muzeja in odkup je največji del pokril republiški sklad za pospeševanje kulturnih dejavnosti Slovenije, en del stroškov sta pokrila skupščina občine in Splošno gradbeno podjetje Grosuplje. Na dan Slovesne otvoritve, dne 7. julija 1967, je bilo v muzeju 90 eksponatov in opreme, med njimi: 1 doprsni kip L. Adamiča, delo akad. kiparja B. Kalina; 1 portret L. Adamiča, delo profesorja B. Jakca; 26 knjig, knjižic v originalu in prevodih; 15 pisem in rokopisov; 81 fotografij iz življenja in dela L. Adamiča; 6 osebnih predmetov L. Adamiča in 12 kosov opreme. Poleg pripravljalnega odbora, sorodnikov in domačinov, so se slovesnosti udeležili slovenski pisatelj in podpredsednik izvršnega sveta Slovenije Beno Zupančič, republiški sekretar za prosveto in kulturo Tomo Martelanc, član glavnega odbora SZDL Tone Fajfar, predsednik občinske skupščine Grosuplje Ivan Ahlin, predsednik društva za ZN dr. Slavko Zore, predsednica Slovenske izseljeniške matice Zima Vrščajeva, direktor izseljeniškega instituta Slovenije profesor dr. Franc Zwitter, direktor Dolenjskega muzeja profesor Janko Jarc, akademik Božidar Jakac, tajnik Spominske ustanove Louisa Adamiča iz Cle-velanda Janko Rogelj, urednik časopisa Prosveta iz Chicaga Louis Beniger, bivši urednik Prosvete Anton Gardner, urednik časopisa Life Stanislav Bareta ter mnogi izseljenci iz Amerike. Ko je predsednik odbora profesor Anton Ingolič odpiral Spominski muzej, je omenil 15 letnega Adamiča, »ki se je z drugimi desettisoči naših ljudi pred prvo svetovno vojno odpravil v Ameriko; s trdim fizičnim delom se je prebijal skozi življenje, dokler se ni uvrstil med tiste ameriške pisatelje in publiciste, ki so pogumno in z bistrim očesom odkrivali protislovja Novega sveta in se z ostrim peresom borili proti njim. Adamič je z ljubeznijo spregovoril o svojih ljudeh in krajih ter obenem obsodil družbene in politične razmere v stari domovini. Njegova dela so umetniško prepričljiva in publicistično ostra; razčlenjujejo tedanja dogajanja in življenje naših ter drugih priseljencev v Ameriki, kjer je Adamič preživel večino svojega življenja. Danes se oddolžujemo spominu svojega rojaka s tem spominskim muzejem, ki ga predajamo javnosti in skrbi občinske skupščine Grosuplje. Razstavljeno gradivo daje vpogled v Adamičevo življenje in njegovo vsestransko dejavnost, ki zavezuje odbor in vse tiste, ki razpolagajo s sredstvi, da čimpreje urede muzej do kraja in da razmislijo o ureditvi muzeja naših izseljencev, o muzeju, Pisatelj Anton Ingolič odpira muzej. (Foto: Riko Adamič) ki bi prikazal zakaj in kako je skoraj petina našega naroda morala zapustiti ljubljeno domovino, kako se je s svojo žilavostjo utrdila in kako je na tujem gojila našo slovensko besedo. Morda je za takšen muzej najprimernejša prav ta hiša.« Adamičev prijatelj in dolgoletni sodelavec Janko Rogelj iz Clevelanda je dejal med drugim: »Spominski muzej in gradivo, ki je v njem razstavljeno, predstavlja le drobec vsega tistega, kar je veliki pisatelj snoval in ustvaril. Njegovo delo ni pomembno samo za nas Slovence v Ameriki, marveč predstavlja obsežen prispevek vsemu progresivnemu človeštvu, za katerega se je pokojni pisatelj Louis Adamič boril, vse življenje žrtvoval in za kar je tudi padel. Ob tem svečanem trenutku se zahvaljujem Društvu slovenskih književnikov, ki je izpolnilo dolgoletno željo Spominske ustanove v Euclidu in Slovenske narodne čitalnice v Clevelandu, da se v njegovem rojstnem kraju uredi posebna memorialna ustanova Louisa Adamiča.« Glavni urednik časopisa Prosveta in Adamičev prijatelj Louis Beniger je govoril o Adamičevi aktivnosti med drugo svetovno vojno in povdaril, da bo šele zgodovina pravilno ocenila Adamičevo človeško in moralno veličino, nje- gove družbene in politične poglede ter literarne in umetniške vrednote stvaritev, ki so last vsega človeštva. Dramski umetnik in pisateljev nečak Andrej Kurent ,je prebral odlomke iz XI. poglavja Adamičeve knjige Vrnitev v rodni kraj (1962), profesor Alfonz Gspan, ki je uredil muzejsko zbirko, je pojasnil vire in vsebino gradiva ter nato vodil goste v spominski sobi. Ob zaključku slovesnosti se je predsednik zahvalil vsem, ki so prispevali s sredstvi in delom ter se udeležil slovesnosti. Skupščina občine Grosuplje je leta 1968 izročila muzej v upravljanje Etnografskemu muzeju v Ljubljani, ki je že nekoliko preuredil razstavni del, dopolnil opremo z nekaj etnografskimi eksponati ter začel propagando za obisk. Na zadnji seji pripravljalnega odbora dne 31. januarja 1969 je predstavnik in direktor Etnografskega muzeja dr. Boris Kuhar obrazložil program občasnih razstav, ki naj bi obsegale pregled izseljeniškega tiska ter prikaze življenja in dela naših najpomembnejših izseljencev. Zato bi bilo treba zagotoviti sredstva ter sodelovanje Slovenske izseljeniške matice, skupščine občine Grosuplje in izseljeniških organizacij. Te občasne razstave naj bi ustvarile zametek bodočega izseljeniškega muzeja v Prapročah. Taborsko gibanje na Dolenjskem. V letih 1868 do 1871 je bilo na Slovenskem osemnajst taborov (ljudskih zborovanj pod milim nebom), od tega so bili štirje na Kranjskem (v Kalcu na Pivki, dne 9. maja 1869, v Vižmarjih nad Ljubljano 17. maa 1869, v Cerknici na Notranjskem 12. junija 1869, v Vipavi 14. avgusta 1869). Na Dolenjskem taborov niso organizirali, ker verjetno Dolenjska ni bila politično razgibana, nekoliko bolj zaostala kot druge slovenske dežele pa narodnostno manj ogrožena. Dolenjci so se udeležili tabora v Sevnici, dne 2. maja 1869 in tabora v Vižmarjih nad Ljubljano, dne 17. maja 1869. Med podpisniki vabila z dne 1. maja 1869 na tabor v Vižmarjih so tudi imena iz nekdanje občine Grosuplje in Šmarje: »Anton Mazik, župana namestnik v Šmarji; Mat. Brolih, srenj, svetovalec v šmarji; Martin Mehle, srenjski odbornik; Matevž Rozman, trgovec v Šmarji; Anton Padar; srenjski odbornik v šmarji; Anton Košak, srenjski odbornik na Grosuplem, Vincenc Ogorelec, posestnik na Žeg. Studencu; Ljudevit Pour, grajščak in srenjski svetovalec, Janez Rus, posestnik; Alojzij Žitnik, posestnik, Martin Baudek, srenjski svetovalec; Franc Zupančič, župan na Selih. Vabilo na tabor so podpisali župani in drugi iz štajerskega Posavja, z Dolenjske pa samo Kapler Jože, doktor med. v Krškem. Stoletnica ceste Grosuplje—Novo mesto. Gospodarske, obrtniške in narodne NOVICE z dne 23. julija 1869 objavljajo dopis iz Dolenjske s sledečo vsebino: »Nova grosupelsko-krška cesta, ktera pelje mimo Boštanja, Zagraca, Žužemberka, Dvora, Soteske do Novega mesta, je že dodelana in vožnja na njej že se je pričela. Tu ni nobenih hribov, ki so na stari cesti ovirali vožnjo. Cesta je izpeljana od izvira Krke do Soteske povsod po ravnem in med prijaznimi nogradi; vozniki iz Ljubljane v Novo mesto in Toplice si tedaj prihranijo lahko nekoliko goldinarjev, ako se je poslužijo.« Ob stoletnici čaka gornji del ceste med Grosupljem in Krko še vedno modernega asfaltnega cestišča. (A) 700 LETNICA VIŠNJE GORE Čeprav je bil kraj naseljen že v ilirski, keltski in rimski dobi, kar pričajo arheološke najdbe, je današnja Višnja gora zelo značilna srednjeveška naselbina, ki je prvotno stala na mestu sedanjega Starega trga. Kraj se prvič omenja v listinah leta 1269, to je pred točno 700 leti! Cesar Friderik III. je potrdil stare trške pravice in svoboščine lota 1444. Zaradi turške nevarnosti so se prebivalci preselili na sosednji grič, kjer je po letu 1478 nastalo današnje v srednjeveške zidove vklenjeno mestece. Najstarejša zavarovalnica je nastala v Višnji gori. Konec srednjega in v začetku novega veka so bili Višnjani kmetje in obrtniki, ki so se že v 16. stoletju organizirali v cehe; med njimi je bil najmočnejši krojaški in čevljarski. V takozvano cehovsko skrinjo so obrtniki in pomočniki dajali kot zadružniki svoje zavarovalne prispevke za kritje stroškov in rizika za slučaj bolezni, smrti, brezposelnosti in drugih nesreč. STOLETNE GOSPODARSKE VEZI DOLENJSKE S TRSTOM Dolenjsko povezujejo s Trstom številne poti, ki peljejo mimo Ljubljane in skozi Notranjsko. Belokranjci so potovali in vozili tovore prek Kočevja, Mašuna, Pivke in Vremske doline na Divačo, Bazovico in Trst; večina Dolenjcev je potovala po dolini Krke, čez Dobropolje, Rašico, Bloke, Rakek na Postojno in dalje proti Trstu, najmanj pa prek Ljubljane po stari tržaški cesti. Prevažali so kmetijske pridelke in izdelke železarske obrti iz Zagradca ociroma Dvora v Trst, nazaj pa kolonijalno blago, beneško steklo, morsko sol in laško olje. Gospodarske vezi med Dolenjsko in Trstom so poleg geopolitičnih razmer pospeševale mnoge druge okolnosti, ki bi jih bilo treba še preučiti. Dolenjske železarske delavnice v Valični vasi pri Žužemberku in na Fužinah so ustanovili že Kelti, razširili pa Rimljani. V srednjem in v začetku novega veka so večino železarskih izdelkov prodajali prek Trsta v Italijo in na Orient; posebno znani so bili zagraški križi, okenske mreže, balkonske ograje, poljedelsko orodje in možnarji za gospodinjstvo. Zastopstvo za za-graške izdelke je imela v Trstu daljše obdobje družina Toman; eden izmed njih se je poročil z dekletom iz Zagradca. V Višnji gori so za tržaške in istrske ribiče izdelovali vrvi in ribiške mreže. Iz Dolenjske so prodajali prek Trsta in Benetk tudi dolenjsko laneno in konopneno predivo, govedo in svinje, fižol in druge pridelke. Razmeno blaga so pospeševale tudi osebne in rodbinske povezave ter stiski samostan oziroma oglejski patrijarhi s svojimi postojankami na Dolenjskem. A. Žitnik ZA OBČINSKI PRAZNIK OBČINE GROSUPLJE ČESTITAJO VSEM OBČANOM, BORCEM, DELOVNIM ORGANIZACIJAM IN KOLEKTIVOM OBČINSKA SKUPŠČINA OBČINSKI ODBOR SZliL OBČINSKI KOMITE ZKS OBČINSKI ODBOR ZB NOV OBČINSKI KOMITE ZMS OBČINSKI SINDIKALNI SVET GROSUPLJE KB LJUBLJANA KREDITNA BANKA IN HRANILNICA LJUBLJANA Kreditna banka in hranilnica Ljubljana je ena največjih jugoslovanskih bank in ima najbolj razširjeno mrežo. Znana je po tradicionalnem zaupnem poslovanju in visoki stopnji mehanizacije. Svojim številnim poslovnim strankam nudi sodobno finančno poslovanje doma in v tujini. Kreditna banka in hranilnica Ljubljana je znana predvsem po svoji najbolj ralzviti hranilni službi v državi. Od vseh jugoslovanskih bank ima največ zaupanih sredstev prebivalstva. Obresti, ki jih daje varčevalcem, so zelo ugodne. Vedno več varčevalcev zaupa tudi svoja devizna sredstva Kreditni banki in hranilnici Ljubljana, ki vam že na podlagi pismenega naloga odpre devizni račun. Ne samo naši delavci v tujini, ampak tudi na.i izseljenci lahko odpro devizni račun in se tako vključijo med varčevalce. Kreditna banka in hranilnica Ljubljana nudi posebne ugodnosti deviznim varčevalcem za stanovanjsko in kmetijsko varčevanje, posebno primerno pa je za njih varčevanje za dopust in nakupe ob stalni vrnitvi v domovino in za različne podpore svojcem v domovini. Dobroimetje na deviznem računu je mogoče neomejeno uporabiti v katerikoli valuti za nakazila doma ali v tujino, tako v času bivanja v tujini kakor tudi po vrnitvi v domovino. Na vsa vprašanja, ki jih imate v zvezi z denarnimi posli, zahtevajte odgovore pri vseh poslovnih enotah Kreditne banke in hranilnice Ljubljana. KREDITNA BANKA IN HRANILNICA LJUBLJANA VAS NAJBOLJŠI SVETOVALEC V VSEH DENARNIH ZADEVAH ron.iKT.iE AVTOPREVOZ je bilo ustanovljeno leta 1958. Tedaj je podjetje razpolagalo z enim kamionom, brez kakršnihkoli drugih osnovnih sredstev. V obdobju od leta 1958 do danes je podjetje nabavljalo osnovna sredstva — kamione in si postavilo svojo poslovno stavbo ter mehanično delavnico; vse to iz lastnih sredstev. Danes razpolaga podjetje s 35 vozili v skupni vrednosti 3 300 (KKi N din z letno realizacijo cca 8 000 0(X) N din. Podjetje se ukvarja s tuzemsko Špedicijo ter popravilom vseh vrst cestnih motornih vozil. Cenjenim strankam se priporoča za naročila prevoznih uslug. MESNO PODJETJE STIČNA s poslovalnicami: Stična. Ivančna norica. Šentvid pri Stični. Višnja frnra. Grosuplje. Ljubljana (Trubarjeva 57 in Dakovičcva X). Prav tako je v tem letu začela obratovati poslovalnica v Skofji Loki. Dnevno nudimo sveže in priznane kvalitete vseh vrst mesnih izdelkov. Priporočamo se za naročila in obiske potrošnikov. Gozdno gospodarstvo Ljubljana s sedežem v Ljubljani, Tržaška c. 2 prek svojih obratov proizvaja in prodaja vse vrste gozdnih sortimentov, opravlja gozdno gojitvena dela, gradi ceste ter opravlja gozdne plantaže in intenzivne nasade. LJUBLJANA — JUGOSLAVIJA Titova cest, 3, P. O. B. 237 A Telefon: 23-942 Telex: 31 303 YU JTX LJ — Telegram: SLOVTKX Ljubljana. PREDSTAVNIŠTVA: Beograd: Topličin venac br. 3/1, Tel. 623-790, 623-791!. Telex: 11478 YU .JTX Bg — Rijeka: Dositej Obradoviča I/II, Tel. 22-809. 22-015 -- Sarajevo: Borise Kovačevima 14, Tel. 37-686 Zagreb: Mose Pija-de 3, Tel. 33632, 35-089 — Skopje: Tiranska Kula 2/IX, Tel. 33-053. UVOZ: bombaž, volna, lan, Juta, surova svila, stanična vlakna, sintetična vlakna, volnene krpe, sintetične krpe, bombažna preja, volnena preja, lanena preja, jutina preja, preja sintetičnih vlaken, specialne preje, sukanci, tkanine za Široko potrošnjo. Kompletne strojne opreme podjetij, stroji, rezervni deli in ut.enzilije za tekstilno industrijo. Barve in kemikalije za tekstilno industrijo. Jugot.ekst.il sodeluje: pri mednarodnih trgovinski!) poslih in pri poslih dodelave in predelave. IZVOZ: bombažne tkanine, volnene tkanine, lanene tkanine, jutine tkanine, tkanine Iz naravne in umetne svile, stanične in sintetične tkanine, bombažne, volnene, stanične in sintetične preje in sukanci, tekstilna konfekcija, tekstilni izdelki domače obrti, bombažne, volnene, svilene in sintetične pletenine in trikotaža, tekstilni izdelki za tehnično uporabo. Vsi proizvodi tekstilne strojne industrije, oprema kompletnih tovarn. .Jugotakst.il sodeluje: pri mednarodnih trgovinskih poslih in pri poslih dodelave in predelave. ŽIVI ORFEJ Velika antologija slovenske, poezije Cankarjeve založbe v izboru dr. Jožeta KastHica, Draga Bege in Ccni-la Vipotnika, z uvodno študijo Draga šege, opombami in spremnim slikovnim gradivom. Med tekstom so priloge na umetniškem papirju s portreti glavnih pesnikov, reprodukcijami izdaj pesmi in rokopisov kakor tudi z reprodukcijami tekstov, ki jih v besedilo ni bilo mogoče uvrstiti, so pa zgodovinsko nepogrešljivi. Živi Orfej je prvi celotni pregled slovenske poezije od narodne pesmi dO danes, z docela novim pogledom na najbolj razvito vejo naše literature, z novim sodobnim vrednotenjem, delo, ki smo ga že dolgo čakali, knjiga z nad tisoč stranmi in nad tisoč pesmimi, na biblijskem papirju in v usnjeni vezavi, po naročniški ceni 100 N dinarjev. Delo bo izšlo v decembru. Cankarjeva založba, Ljubljana, Kopitarjeva 2/11. GOSTILNA LOJZE OREL ZAGRADKC Nudi cenjenim gostom vse jestvine in pijače ter oddaja sobe za prenočišča. AVTOMEHANIK HEGLER FRANC III IX) — p. Ivančna Gorica Izvršujem vsa generalna popravila na motorjih, sklopih in vsa ostala servisna dela na vseh osebnih avtomobilih. Na zalogi imam vedno vse nadomestne dele. Postrežba hitra in solidna. VALJČNI MLIN STIČNA Melje raznovrstna žita ',a plačilo v gotovini in za merico ter takoj po sprejemu žita vrača moko ali močna krmila. Priporočamo se vsem interesentom iz širne okolice Stične. ŽELEZNINA IVANČNA GORICA je v trinajstih letih svojega solidnega trgovskega poslovanja postala trgovski center treh okoliških občin. Na zalogi ima vedno vsakovrstno železnino, motorna vozila, kolesa, rezervne avtomobilske in motorne dele, vso poljsko orodje in poljske stroje, gradbeni material, pohištvo, razne kemikalije, izdelke iz gume in plastičnih mas. S svojim poslovanjem se odjemalcem širne okolice še v naprej toplo priporoča. ZAVAROVALNICA SAVA POSLOVNA ENOTA LJUBLJANA LJUBLJANA, MIKLOŠIČEVA 10 Tel. 321-243 PRIPOROČA ZAVAROVANJA PREMOŽENJA ŽIVLJENJSKO ZAVAROVANJE NEZGODNO ZAVAROVANJE — proti požaru — proti vlomski tatvini in ropu — proti lomu strojev — proti razbitju stekla — kombinirano zavarovanje stanovanjskih premičnin — zavarovanje gradbene dejavnosti — zavarovanje motornih vozil — zavarovanje odgovornosti — garancijsko zavarovanje — šomažno zavarovanje — zavarovanje živali — zavarovanje proti toči — vse vrste transportnih zavarovanj — zavarovanje kreditov in potrošniških kreditov — in še mnoga druga zavarovanja IV/lercator VELETRGOVINA — IMPORT—EXPORT LJUBLJANA, Aškerčeva 3 Mercator je eno naših najmočnejših trgovskih podjetij, ki danes ne predstavlja zgolj široke grosistićne in izredno močne detajli-stične trgovine ter posredovanja mednarodne menjave blaga, temveč vključuje v svojo dejavnost tudi proizvodnjo, predelavo živil, vrsto uslug ter sodoben ingeneering za trgovinske, gostinske in poslovne objekte. To svojo široko dejavnost opravlja Mercator prek svojih 20 poslovnih in obratnih enot, v okviru katerih ima med drugim tudi lastno tovarno za klanje živine in predelavo mesa, obrat za emba-liranje in predelavo živil, veliko sodobno hladilnico ter enoto za kompleten ingeneering za trgovine, gostinske in poslovne objekte, ki vključuje tudi tako imenovane laesing posle za naročnike. Mercator posluje danes kar v 18 občinah v Sloveniji, v katerih združuje 300 svojih prodajaln. Od teh je 42 sodobnih, novih samo-postrežnic. Vsi Mercatorjevi poslovni prostori predstavljajo impresivno številko, ki presega 6!> 000 m' prodajnih površin. Celotna delovna skupnost veletrgovine Mercator šteje danes okoli 2 700 zaposlenih delavcev. V programu svojega razvoja, ki so ga organi samoupravljanja že potrdili, bo Mercator v B letih povečal svoje prodajne kapacitete za novih 80 000 m' prodajnih površin, število zaposlenih pa se bo podvojilo. Operativni razvojni program za leto 1969/1970 predvideva izgradnjo novih blagovnic tako v SRS kot na ostalem področju Jugo slavije. V novembru 1969 praznuje Mercator 20-letnico svojega delovanja. To pa pomeni 20 let prizadevanj celotne delovne skupnosti za razvoj in modernizacijo trgovine, za napredek gostinstva in turizma. TRGOVSKO ZASTOPSTVO EKSKLUZIVNA ZASTOPSTVA Adamič TRST VIA S. LAZZARO »II — Tel. 28-449, 31-996 NICULOVIĆ ŽIVOJIN GROSUPLJE Izdeluje brezalkoholne pijače in polizdelke za razno industrijo brez alkoholnih pijač. Se priporoča za naročila. OBRTNA DELAVNICA PRED ALIČ — JERO VŠEK GROSUPLJE izdeluje opremo za gostinske lokale, kuhinje in točilnice. Pri naročilih upošteva vse dimenzije vseh vrst dekoracij in estetik. Za vse izdelke dajemo enoletno garancijo za ekspresno izvajanje vseh servisov. © IIIIBIIANSKI MLEKARNE Sterilizirano mleko, pasterizirano mleko in jogurt, sladka in kisla smetana, siri, lučka sladoledi in brezalkoholne pijače so priznani izdelki, ki jih izdelujejo LJUBLJANA, TOLSTOJEVA 13 09151^462775 TOVARNA DEKORATIVNIH TKANIN LJUBLJANA, CELOVŠKA C 280 Zel. p. Vižmarje — p. Šentvid — P. predal Ljubljana 44 Tel. 51-101, 51-866, 61-173 Ce želite Se prijetnejši dom, ga opremite s priznanimi pohištvenimi tkaninami, zavesami, dekorativnimi zavesami, ročno tkanimi preprogami, blazinami in prtiči. Industrijsko montažno podjetje, Ljubljana LIVARNA IVANINA GORICA Uranu z lastnim modelno konstrukcijskim birojem, model urno in mehanizacijo za serijsko in izvenserijsko proizvodnjo, nudi iz svojega proizvodnega programa: - odlitke sive litine z lamenarnim grafitom z naterzno trdnostjo do U kp/mm2, specialne odlitke z dodatkom kroma, nikla in mangana, specialno dehele in tenkostenske odlitke, odlitke s posebno gladkimi površinami, ki zahtevajo minimalno obdelavo, odlitke s posebnim poudarkom na tr'nost. in tesnost. opeskanje odlitkov, vse vrste kanalske litine (cestnih pokrovov in jaškov>. Tovarna regulacijskih armatur in aparatov LJubljana, Trata 19 vam nudi iz svojega proizvodnega programa sledeče izdelke: avtomatiko ogrevanja, prezračevanja in klimatizacije, obtočne črpalke GH in OC 102, vodostajni regulatorji, plovna in tlačna stikala, lovilce nesnage, rebraste cevi, - cisterne, rezervoarje in vse vrste tlačnih po od, mavčne stropne plošče, — Izdelovanje sesalnih in prezračevalnih komor. DR2AVNA ZALOŽBA SLOVENIJE jc izdala pomembno delo: EVGEN SCHUHMACHER: NEDOTAKNJENE DIVJINE Avtor je vključil v knjigo, ki ima podnaslov PO SLEDEH REDKIH tIVALI, 160 barvnih fotografij redkih živali v naravnem okolju in knjigo vsebinsko uredil po geografskih vidikih: Evropa, Amerika in Antarktika, Avstralija, Azija in Afrika. V skladu s to ureditvijo govori o Se živečih, vendar redkih in ogroženih živalih, ki jih Je ponekod le Se 50. drugod dva dueata, toda nekaterih Je na vsem svetu samo ff ali 10. Temu opisti slede čudoviti celostranski posnetki v barvah, ki dajejo knjigi edinstveno mikavnost in ceno. Vsaka slika je svel zase, Je dokument in hkrati pričevanje o zadnjih ostankih nedotaknjenih divjin. V knjigi NEDOTAKNJENE DIVJINE M poleg barvnih slik Se informativni teksti z osnovnimi podatkt o živalih. Dodan j« tudi obširen (na 50 straneh) znanstveni opis upodobljenih živali, ki v leksikografski obliki pouči bralea o zooloških značilnostih živali, o njihovih življenjskih navadah, razmnoževanju, prehrani itd. Takega dela pa naj gre za vsebinsko ali oblikovno plat na naSem knjižnem trgu doslej Se nismo imeli. Knjiga ima .100 strani velikega formata (21 x 27,71, vezana Je v celo platno in velja lfiO din. Dobite jo v vseh knjigarnah, naročila sprejema tudi uprava DRŽAVNE ZALOŽBE SIOTENIJE, LJubljana, Mestni trg 26 ŽITNIK ALOJZ producent kemičnih čistil po lastnih izumih LJUBLJANA, Salindrova 6 Izdelki za čiščenje lesa, kovin in tkanin se že prodajajo in porabljajo po vsej državi z velikimi uspehi. Na mednarodnem velesejmu v Zagrebu so bile nove iznajdbe priznane /, diplomo. Zanimanje za čistila Zit NIKAL-ojz, je tudi zunaj države po vsem svetu, kar so pokazale razstave na mednarodnih velesejmih zunaj države a še posebno na mednarodnem velesejmu v Milanu in v Trstu. BERITE PRIMORSKI DNEVNIK GLASILO SLOVENCEV V ITALIJI Obvešča vas o življenju in dogodkih na Tržaškem, Goriškem in v Beneški Sloveniji. — Objavlja najnovejše vesti z vsega sveta. — Uredništvo in uprava: Trst, Ul. Monteechi 6. -- Zastopstvo za Jugoslavijo ADIT, DZS, Ljubljana, Stari trg 3/1. — Naročnina za Jugoslavijo mesečno K) din, letno 100 din. — Tekoči račun pri Narodni banki v Ljubljani 501-3-270 I. — Naročite ogase! -- Učinkovita reklama! TEDNIK GOSPODARSTVO TRST, ulica Sv. Frančiška 20. obravnava gospodarske, socialne probleme s posebnim pogledom na gospodarsko sodelovanje med Jugoslavijo in Italijo; obvešča bralce o vseh svetovnih gospodarskih razmerah in problemih. >,G( )SPODARSTVO« se naroča za Jugoslavijo v Državni založbi Slovenije, Ljubljana, Stari trg 5, pri ADIT, št. računa 501-3-27/4. Letna naročnina lista GOSPODARSTVO je 25 N din. LEK TOVARNA FARMACEVTSKIH IN KEMIČNIH IZDELKOV Ij.IUBL.TANA, Celovška cesta 135 Kolektiv Tovarne farmacevtskih in kemičnih izdelkov LEK, Ljubljana, s svojo poslovno enoto v Mengšu želi vsem občanom občine Grosuplje prijetno praznovanje občinskega praznika lćoteksTobw IMPORT - E X P O RT LJUBLJANA, Miklošičeva c. 5 NAliRADNO ŽREBANJE! KMETOVALCI IN REJCI PRAŠIČEV! Podjetje Koteks-Tobus je za vse prinašalce svinjskih kož tudi v letošnji sezoni pripravilo NAGRADNO ŽREBANJE z več lepimi dobitki. Žrebanje bo 20. aprila 1970 KMETOVALCI IN REJCI PRAŠIČEV, pazljivo oderite vsakega prašiča in kože oddajte najbližji zbiralnici KOTEKS-TOBUS ali KMETIJSKI ZADRUGI. Prejeta potrdila, ki vam dajejo pravico do udeležbe pri žrebanju, pa skrbno hranite. Izid nagradnega žrebanja bo objavljen v dnevnem tisku in po radiu. Gradbeno podjetje Grosuplje je bilo ustanovljeno 27. R. 1946. leta, z odločbo takratnega Okrajnega ljudskega odbora, kot Okrajno gradbeno podjetje, z namenom, da obnavlja poru seno podeželje. Pod nazivom SPLOŠNO GRADBENO PODJETJE GROSUPLJE pa posluje od 19. 9. 1961 dalje. Ob ustanovitvi je bilo podjetje manjšega značaja, saj ni imelo, razen nekaj orodja, nobenih osnovnih sredstev. Poslovati je pričelo takorekoo iz nič, le z nekaj delavci in nujno potrebnim orodjem. Z marljivostjo in dobro organizacijo si je podjetje že v nekaj letih pridobilo nujna osnovna sredstva in strokovni kader, tako, da je že v letu 1948/49, prevzelo v izgradnjo večjo tovarno usnja v šmartnem pri Litiji. Po formiranju organov samoupravljanja je podjetje vsako leto povečevalo svojo dejavnost na vseh področjih Slovenije in prešlo iz majhnega v srednje veliko gradbeno podjetje, ki je bilo že dokaj dobro opremljeno z mehanizacijo. V letu 1958 je zaposlovalo že 449 delavcev in ustvarilo 507 milijonov S din realizacije. Po letu 1960 je to podjetje, kot prvo gradbeno podjetje v Sloveniji, pričelo z izgradnjo stanovanj in poslovnih objektov za tržišče. Vedno večji obseg del pa je narekoval tudi ustanovitev lastnih stranskih obratov in projektivnega biroja, brez katerih bi skoro ne moglo poslovati. S porastom proizvodnje in realizacije in vedno večjega števila zaposlenih, je podjetje poskrbelo tudi za družbeni standard zaposlenih, saj ima podjetje sedaj zagotovljenih preko 800 ležišč v novih modernih samskih domovih, koder je organizirana tudi lastna prehrana zaposlenih. Po obračunu v preteklem letu se je SGP Grosuplje uvrstilo med večja gradbena podjetja na področju Slovenije, saj je znašala realizacija 11.635 milijonov S din. Pri tej realizaciji je podjetje oddvojilo znatna sredstva v poslovni sklad, kar je omogočilo nabavo nove moderne gradbene mehanizacije, katera daje poroštvo za hitro in solidno izvedbo prevzetih del. OBRTNO KOMUNALNO PODJETJE UNIVERSAL IVANCNA GORICA se bavi s sledečimi obrtnimi dejavnostmi: izdelava betonskih zidakov, dela iz nizkih gradenj, gradnja vikendov. V sklopu podjetja imamo mehanično delavnico, ki opravlja vse vrste mehaničnih del in servis Tomosovih izdelkov. S kapacitetami našega strojnega parka opravljamo prevoze, zemeljska dela z buldužerjem in nakladalnem, usluge I kompresorjem in minerska dela. V naš okvir sodi tudi vzdrževanje cest IV. reda. V našem pesko-kopu pa so vam vedno na razpolago vse vrste peščenih agregatov. Usluge solidne in točne, se priporočamo za naročila. NOVAK IVAN GROSUPLJE, Ljubljanska l.r> Steklarska obrtna delavnica izdeluje ogledala, brusi steklo in zastekluje stavbene objekte. Priporočamo se za naročila! Uredniški odbor Zbornika občine (irosopl.jc vabi občane k sodelovanju: dosedanje in nove sodelavce, šolska vodstva ter samoupravna telesa delovnih organizacij, da pripravijo poročila o svojem delu ter razprave o gospodarskih, kulturnih, strokovnih in znanstvenih vprašanjih za drugo številko Zbornika, ki bo izšla v oktobru LOTI. Prispevke pošljite do IS. februarja 1(17(1 na naslov: ZBORNIK OBČINE GROSUPLJE, p.p. 11. t