Poštnina plačana v gotovini štev. 48.
Posamezna številka stane Din 1.—.
Letnik I.
DELAVSKA FRONTA
Uredništvo: Maribor, Koroška cesta 5. Uprava: Maribor, Koroška cesta 1. Naročnina: celoletno Din 36.—, mesečno Din S.—. Oglasi po ceniku. — Izhaja vsako soboto zjutraj.
Komunistična agitacija v Jugoslaviji.
Boljševiki so spremenili svojo državi nevarno taktiko. — Zakaj podpirajo komunisti meščansko demokracijo?
Komunisti so v zadnjem času spremenili svojo taktiko in tudi delovne metode, radi tega so nastopile v njihovi podtalni in nezakoniti akciji nove spremembe, o katerih mora biti poučena vsa naša javnost, če hoče v smislu svoječasne znane izjave notranjega ministra g. dr. Korošca tudi s svoje strani pomagati pobijati satansko setev komunizma. Ni namreč dovolj, da ga pobijajo samo zakoniti organi: ves narod, v svojem jedru zdrav in odporen, mora lečiti javno življenje rdeče kuge.
Komunisti so 'v prejšnjih letih glede Jugoslavije sklepali v Moskvi, da je treba izvesti »frontalni« udar v smislu polastitve oblasti nasilnim potom. Ker pa ljudske množice v Jugoslaviji za to »metodo« še »niso zrele«, so sklenili, te ljudske množice počasi pripravljati na dan, ki naj bi jim vrgel oblast kot zrel sad v naročje. Zato so izdali parolo: Le vkup uboga gmajna v borbo za demokracijo proti »nevarnosti fašizma«. Komunistom gre pri nas po načrtu za to, da pomagajo meščanski demokraciji v borbi proti strujam, ki zagovarjajo avtoritativen režim ali vsaj stanovsko državo. Oni se bore le radi tega, ker vedo, da pozneje lahko ali lažje zmaga »proletarična demokracija« kot uvod v sovjetizacijo. Najboljši primer nam je dala Španija, kjer so bili levičarski radikali, socialisti itd. vsi »poborniki za demokracijo«. Ta »demokracija« pa je Dila le podlaga za ojačenje komunističnih in anarhističnih sil, ki so Španijo pognale v sedanji vrtinec. V Jugoslaviji mora biti komunistična akcija v svojem delu spričo čuječnosti naših državnih oblasti zelo previdna. Ona podpihuje vsako najmanjšo nezadovoljnost z državno ureditvijo, gospodarskim položajem ali pa s kakim socialnim vprašanjem. Komunisti podpirajo vsako politično skupino, ki skuša izrabljati v politične svrhe razne nezadovoljneže, oni imajo svoje prste tudi v vsakem štrajku. Kjerkoli je namreč mogoče rušiti ugled državne oblasti, so komunisti pridno na delu. Komunisti so v zadnjih stavkah dali tudi parolo, da delavstvo ne sme zapustiti tvornic in mora ostati v polnem številu pri strojih in na dvoriščih. Iste metode so se komunisti poslužili tudi v Franciji.
Če pa kljub temu v naši državi — hvala Bogu! — nimamo popolnoma izgrajene komunistične akcije, s tem ni rečeno, da je sploh ni ali pa, da ji ni treba pripisovati nobenega pomena. Glavni cilji komunistične akcije v Jugoslaviji so: 1. propaganda v šoli; 2. izkoriščanje vsakega nezadovoljstva v svrho oslabljenja ugleda državnih oblasti; 3. organizacija celic v tvomicah, v vaseh in med uradništvom.
V	glavnem pa vodijo komuftisti svojo akcijo v smislu »rušenja fašizma«, ki ga — to je najlepše v tej zadevi — v Jugoslaviji sploh ni. Komunisti se derejo tudi proti »imperialistični vojni« in zagovarjajo »potlačene narode« v Jugoslaviji. Na čelu komunistične akcije — tako piše bel-grajski tisk — je Centralni odbor komunistične stranke Jugoslavije, ki je seveda ilegalna in zakonito ne obstoja, ali Moskva jo priznava. Poleg tega obstojajo Pokrajinski odbori in omladinska organizacija komunizma, čigar naloga je rušenje in demoraliziran je mladine na univerzah, srednjih in strokovnih šolah. Mladini so komunisti zabičali, naj izkorišča shode opozicije in naj se tam vidno izpostavlja v smislu nacionalizma, da bi tako lažje pod krinko prenesla klico komunizma v dovoljene politične organizacije. Komunisti hočejo na vsak način združiti tako zvano Združeno opozicijo in marksistično nastrojeno delavstvo v tako zvano »ljudsko fronto«. Predvidevajo isti manever, kakor ga je doživela sodobna Francija in kakršen je bil v Španiji pred pričetkom sedanjega klanja. Nikakor ne mislimo iti med preroke, toda razvoj borbe »za demokracijo« in »proti fašizmu« v Franciji že kaže, da tudi velikemu francoskemu narodu vsled zmotne popustlji-
Volitve v Delavsko zbornico I
Letos poteka delovna doba delegatskim zborom delavskih zbornic. Pod JNS režimom so se volitve v delavsko zbornico zavlačevale in tako je prejšnji delegatski zbor obstojal preko zakonite dobe. Še slabše je bilo v delodajalskih zbornicah, ki volitev, oziroma nove sestave delegatskega zbora sploh niso imele. V ljubljanski delodajalski zbornici so krščanske delodajalce enostavno ven zmetali.
Sedanji režim je dal občinske volitve, ki se ravnokar končujejo. Vlada je postavila komisarje delodajalskim zbornicam, pod katerih nadzorstvom so zaključile stare uprave svoje poslovanje. Delodajalske zbornice dobivajo nove uprave, uprave, ki bodo bolj odgovarjale razpoloženju ljudstva kot dosedanje.
Mi upamo, da se dogaja isto tudi z delavskimi zbornicami, v katerih so doslej
povsod gospodarili socialisti, vsled česar njihove uprave niso bile zasidrane v delavstvu kot bi morale biti. V srbskih pokrajinah se je udeleževal volilnega gibanja v delavske zbornice le nizek odstotek delavstva. Nič boljše ni bilo na Hrvat-skem, kjer so stale pri zadnjih volitvah delavske mase brezbrižno ob strani, ker niso mogle voliti svojih pravih predstavnikov. Tudi v Sloveniji je znašala abstinenca 40.000 delavcev in nameščencev, to je skoraj polovica. Letos bi se moglo to skoraj ponoviti, ker je upravni odbor delavske zbornice storil vse, kar je mogel, da bi le onemogočil udeležbo pri volitvah »Zvezi združenih delavcev« in s tem obenem tudi Združenim nameščencem. Zahvaliti se moramo le vladi, da se ta nakana ni posrečila.
Mi vemo, da so na Hrvatskem delavske
Zborovonte plenoma Hubi). Delavshe zbornice.
Preteklo nedeljo se je vršilo zborovanje delegatov skupščine delavske zbornice v Ljubljani. Na sporedu so bila v glavnem poročila funkcionarjev in finančne kontrole, sprejetje proračuna za prihodnje leto, sprejetje novega volilnega reda ter nove pragmatike zborničinega uslužben-stva. O teh stvareh pa ne bomo obširneje poročali, ker so to storili že dnevniki.
Opozoriti moramo marveč na nekatere reči, ki so predvsem obračale nase pozornost. V redu je bilo, da so zborničini funkcionarji kakor tudi delegati opozarjali na podrejeno vlogo, ki jo mora igrati delavstvo v gospodarskem življenju, na važnost svobodnih strokovnih organizacij kakor tudi na potrebo samostojnosti delavske zbornice. Nemalo pa je bilo opaziti tudi negativnih, slabih pojavov.
V	glavnem so porabili govorniki debato za priložnost, da so si privoščili imenovanje komisarja v zbornici in uradno revizijo zborničinega poslovanja. Posebno se je nad tem razburjal vodja narodno-socialističnih delegatov dr. Bohinjec. Tej grupi je zgražanje še najmanj pristojalo. Slovenski delavci prav dobro vemo, da je bil sprejet zakon o zaščiti delavcev z določili o delavski zbornici leta 1922, ko je bil minister za socialno politiko dr. Bo-hinjčev strankarski tovariš dr. Žerjav. Ne moremo nič za to, če je dr. Žerjav vstavil
v	zakon tudi, da sme imenovati minister delavskim zbornicam komisarje in po njih nadzorovati njihovo poslovanje. Zakon pa nikjer ne določa, kdaj naj se komisar imenuje. Kakor vemo, se je poslužil pravice imenovati komisarja sedanji minister dr. Cvetkovič, pustil pa je obenem vso samoupravo zbornice neokrnjeno. Pod JNS-ar-skim režimom so delavci pričakovali vsak dan še kaj mnogo hujšega. V času, ko zakoni niso veljali, smo pričakovali vsak dan, da bo pogazil režim, ki mu je dr. Bohinjec bil zelo blizu, tudi določbe o delavski zbornici, razpustil njene samoupravne organe in imenoval komisarje, ki bi počeli, kar bi hoteli. Če se to ni zgodilo, ni treba misliti, da fašistični režim takih nakan v času komisariatov ni imel. Saj se je šušljalo tiste čase celo, da namerava režim dopustiti samo eno, to je nacionalistično strokovno zvezo, druge pa razpustiti. Vemo tudi, da so bile strokovne organizacije na ta korak pripravljene, in so vse skušale prikriti svoj denar, da ga ne bi dobili komisarji. Če delavske zbornice takrat niso dobile komisarjev v navedeni obliki, je iskati vzroka v tem, da je bivši režim prezgodaj padel in se je moral umakniti sedanjemu, ki mu je spoštovanje zakona nad vse. Zato je bil od strani dr. Bohinjca višek demagogije ves njegov govor, ki jfe bil točno preračunan za
učinkovanje na maso. Dr. Bohinjčeva skupina si je pri zadnjih volitvah v delavsko zbornico s prestrašenjem mase o večnosti diktatorskega režima priborila 21 delegatov, v Trbovljah pa si je glasove neupravičeno pridobila. Pod bivšim režimom je povsod izvajala nad delavstvom pritisk in še danes to dela, da ga pridobi v svoje organizacije. To vse vedo beli in rdeči in radi tega so jih na prvi seji po volitvah tudi združeno napadali, posebno radi Trbovelj. Toda danes je potreben »združen boj« proti vladi reda, ki nepristransko gleda vsem na prste, zato niso izžvižgali dr. Bohinjca, temveč so ga mimo pustili uganjati demagogijo in so mu na koncu še ploskali.
Tudi beli socialisti (JSZ) so se priključili gromkemu nastopu rdečih in plavih, tako, da so se pokazali vsi ti socialisti v enotni protirežimski fronti. S kako prefriganimi in drznimi izjavami so operirali združeni socialisti, kaže najbolj, da so navajali, da je bil komisar imenovan po stavki v Kranju in iz tega izvajali, da j’e prišlo njegovo imenovanje po želji podjetnikov. Hoteli so prikazati, da je vlada zvezana z delodajalci proti delavstvu. Zamolčali so, da je vlada imenovala komisarje tudi delodajalskim zbornicam (po čigavi želji neki?) in da so dobile komisarje tudi vse ostale delavske zbornice, na katerih področju vendar ni bilo »stavke tekstilnega delavstva v Kranju«. Rdeč-kar Petejan je bil toliko drzen, da je izjavil: »Rajši imam diktaturo kot sedanji režim!« Ta izjava je značilna. Sedaj razumemo, zakaj so pod bivšo diktaturo marksisti tako vneto volili Živkoviča in Jevtiča!
Združeni socialisti so se hvalili z zakonitostjo zbornice. Pozabili pa so povedati, da so gazili zakon, ko niso hoteli registrirati »Zveze združenih delavcev«. Združeni delavci in nameščenci so bili predmet pikrih opazk. V najvišji meri je pokazal jezo nad njimi inž. Žumer Alojz, vodja belih socialistov v zbornici. Njegovo toža-renje nesrečnih »zelencev« pri rdečih in plavih je izpadlo kaj klavrno.
Ta skupščina delavske zbornice je zborovala v občutju, da je zadnja in da bo slika bodoče skupščine znatno drugačna. Zato moramo vzeti na znanje vse govorance, v kolikor niso bile stvarne, le kot volilne govore in le kot uvod v volitve. Ce je bil že uvodni nastop združenih socialistov tako demagoški, smemo upravičeno pričakovati, da bo njihova demagogija v samem volilnem boju še znatno po-rastla. Toda naše kakor tudi hrvatsko in srbsko delavstvo bo krepko obračunalo z združenimi socialističnimi demagogi in ji poslalo v zasluženi pokoj.
vosti napram komunizmu ne bo prihranjena žalostna usoda španskega naroda. »Ljudske fronte« so povsod pod komando komunizma. Pri nas nismo še tako daleč, zato priporočamo vsem, ki jim je blagor države in naroda na srcu, da se oklenejo v svojem protiboljševiškem stremljenju sedanjega režima, ki mu je do rešitve vseh naših političnih in gospodarskih ter socialnih vprašanj. Čim bolj bomo strnili
množice želele, naj bi vodila volitve nevtralna osebnost, ker socialistični volilni odbori ne dajejo garancije za objektivnost. Zato smo tudi imeli priliko čitati v hrvatskem časopisju izraze zadovoljstva nad imenovanjem komisarja v zagrebški delavski zbornici. Samo socialisti niso z njim zadovoljni. Ljudje pravijo: Če bi imeli socialisti čisto vest, se ne bi bali nadzorstva oblasti.
Komisariat v delavski zbornici si predstavljamo kot zaključek stare dobe in kot uvod v novo dobo, v dobo, ki bo omogočila najširšim delavskim slojem udeležbo pri volitvah in za tem udeležbo pri upra-
vi	zbornice ter zaščiti delavskih in name-ščenskih koristi.
Delavci in nameščenci! Pred volitvami stojimo. Tega se zavedajmo in posvetimo temu dejstvu vso pozornost, ki jim gre.
svoje vrste okrog vlade g. dr. Stojadino-viča, tem bolj občuten bo udarec, ki ga s tem prejme podtalna komunistična agitacija. Naš sovražnik niso tisti stari politiki, ki v svoji užaljenosti že lezejo z eno nogo v političen grob, kajti vseh zaslug, ki so jih nemara imeli za narod, jim ne gre odrekati. Pravi sovražnik naše družbe in države so nevidni, previdni in premeteni agitatorji komunizma.
Kfe le nopaho?
Pred tremi leti sem bil v Bogovini, blizu bolgarske meje. Tam koplje mnogo naših rudarjev premog. Bilo je ravno na srbski velikonočni ponedeljek. Iskal sem slovenskih rojakov. Pa so mi rekli domačini: »V gostilni jih boste dobili.« In jih je bila res polna gostilna. Pa niso bili sami. Domače ženske, poročene in neporočene so pomagale piti. Celo noč, do jutra. Pa sem govoril s svojimi znanci iz prejšnjih časov, ki poznajo razne srbske rudnike, pa so bili takrat v Bogovini: »To še ni nič! če bi bil ti prišel sem pred nekaj leti, potem bi bil šele videl, kako mnogi naši rudarji po teh krajih živijo! Takrat so zaslužili nekateri za eno šihto po sto dinarjev. Ko je prišel pa plačilni dan, kam so zanesli svoje žulje? Poglej naše bogate gostilničarje. Slovenske roke so jih napravile bogate. Takrat so imeli gostilničarji in vaščani dobre čase. Ob plačilnih dneh se je zbralo po gostilnah vse, kar leze in gre: vaščani, še bolj vaščanke so pili na račun rudarjev, kolikor je kdo hotel. In ko nihče več ni mogel in hotel, so zvrtali sredi mize luknjo in skozi njo vlivali vino, dokler ni bil zadnji dinar v žepu gostilničarja. In nato se je naš rudar zopet zaril za 14 dni pod zemljo in garal in se znojil za prihodnji plačilni dan. Navadno se je potem v ponedeljek po plačil-neip dnevu zgodilo največ nesreč, ker je bila glava meglena!« — Tako moji znanci o življenju rudarjev v Bogovini.
Pravijo, da je zdaj med temi rudarji precej komunistov, ki strašno zabavljajo čez svoje »pijavke« (lastnike rudnika, ne gostilničarje in hotnice...!), še bolj pa čez — farje!! Ko bodo pobili vse farje, ko na svetu ne bo več ne vere, ne Boga in ne farja, takrat bo pa na zemlji raj!! Tako so slišali, od svojih »voditeljev«, ki jim obljubljajo, da bodo uredili delavske razmere! In to jim je postala zdaj druga vera! Ali ni ravno ta primer kar za prijeti, kako so do zdaj razni »voditelji« delavca vzgajali in reševali? Torej tako in takrat bodo urejene življenjske razmere delavca, ko ga bodo rešili vere, Boga, farja in kar vera in Bog uči, treznosti, poštenja. Potem bo pa svoboden in preskrbljen!?
Čudno pa je to, da tam doli v Bogovini farja sploh ni! In vendar bo tudi tam doli ubogi slovenski rudar srečen takrat, ko bo vse farje pobil! ?! — Ali ni ta zgled dokaz, kakšni »voditelji« so vodili do danes delavce? Kako so bili pod njihovim vodstvom srečni! Mesto da bi bili »voditelji« delavca vzgajali k varčevanju, k treznosti, k poštenemu družinskemu življenju, z eno besedo k morali in tako pomagali stvarjati delavsko srečo in kulturo in vsaj omiliti že itak bedno njegovo životarenje, so mu pa iztrgali iz duše še tisto malo vere in morale in sreče, ki jo je prinesel iz rodne hiše.
Po težkem delu v rudniku je oddih, zabava življenjska potreba. Pa so mu mesto tega zdravila, mesto poštene zabave vlivali v dušo in v njegovo bedno življenje strup. Delavec v Bogovini je imel kruh, boljši ko kmet na polju, lahko bi bil živel sicer naporno, pa vendar človeško življenje. Denarja mu za to ni manjkalo. Lahko
bi si bil privoščil vsak dan kupico vina, ki si je kmet danes ne more, in tudi uradnik ne. Lahko bi si bil dejal na stran kakšen dinar za slabe čase, za suha leta. Toda vendar je pri takem zaslužku stradal 28 dni v mesecu, propadal, hodil razcapan okrog. Kupoval in plačeval je hotnice-vlačuge, potem pa zdravila in zdravje, ker so tisti kraji vsi dedno okuženi. Lahko bi imel srečno družinico, kjer bi v smehu svojega otročička pozabil marsikatero žalostno misel. Pa mu njegov »voditelj« tega ni rekel. Celo zagovarjal je sistem svobodne ljubezni, razuzdanost. Računal je tako: Več ko bo teh revežev in večji reveži ko bodo, tem lažje bom hujskal, bolj ko bodo pijani, nesrečni, zato neumni, lažje jih bom »vodil«, sleparil za svoje namene. Meni treba mas, meni treba za moje zadnje cilje revežev, štrajkov, nezadovoljnosti. Jaz ne morem rabiti zadovoljnih delavcev! In zato proč z zadnjimi ostanki vere, morale!
In pod takim vodstvom delavcu ni manjkalo denarja, toda ker mu je manjkalo vere, morale, mu je tako zmanjkalo tudi denarja in zdravja in veselja in zadovolnjosti. Če bi bili tisti rudarji imeli vero, moralo, bi še danes ne čutili tako hudo, kaj je »kriza«, kaj je glad. Ker so jih pa »voditelji« učili, samo se norca delati iz vere, so pa slovenske žuljave roke zastonj krvavele, zastonj služile, naš rudar je bil nesrečen. Kaj sledi iz tega?
Delavsko vprašanje je tudi in sicer pred vsem moralno vprašanje. Dokler delavec ne bo veren, moralen, ne bo srečen! Vera, morala je veja, na kateri sediš. Ko zabavljaš čez vero, ko preziraš moralo, to vejo, vero žagaš, potem padeš in padaš vedno globlje.
Kaj ima danes od tega španski delavec, da ga njegovi rdeči »voditelij« gonijo, da zažiga cerkve, da kolje redovnice, ki so mu v bolnišnici stregle, ki so vzgajale njegove otročičke ? Ali je danes od tega samo eden delavec sit? In vendar je rdečim »voditeljem« teh zapeljancev bila prva točka, katera? Dati delavcu kruha? Kaj še! Tu imate puške, pa ubijajte, koljite, bombo za pas! In španski delavec ubija, kolje, in kaj je druga točka njegovega rdečega »voditelja«? Samo z enim prevozom so odpeljali iz Španije 500 milijonov zlata!! In ko delavec na fronti omahne, pa njegov »voditelj« za hrbtom na letalo in odleti za milijoni, ki jih je poslal naprej!
Tako naj rešujejo Španijo ti »voditelji« samo še nekaj mesecev, pa bo kmalu naj-ubožnejša dežela na svetu. Nikdar še ni bil španski delavec tako reven, kakor bo po tej vojski. Rdeči voditelji so danes v Španiji zares rdeči: vsa španska kri irt solze se na njihovih rokah rdeči!
Vsak rdeči »voditelj« je zapeljivec, Zavodnik, ropar vere in zato sreče in zadovoljnosti. Samo moralno čvrst in fizično zdrav delavec bo uredil delavske razmere!
Kominterna na dela.
15. september. Komunisti so napadli zborovanje belgijskih reksistov in s kamnom ranili vodjo reksistov Degrela. (Rek-sisti so politični pokret mladih belgijskih katolikov, ki jih vodi nekaj nad 30 let stari Degrele. Ti fašistično usmerjeni se bore z vsemi silami proti komunizmu in konservativnim meščanskim strankam.)
16. september. Komunisti so napadli skupino poljskih političnih uradnikov v Lukowu, pri čemer so bili trije policisti težko ranjeni.
17. september. V Solnogradu je policija odkrila vodstvo tajne komunistične organizacije.
22. september. V Madridu so komunisti ubili tri sestre urugvajskega podkonzula, radi česar je Urugvaj prekinil diploma-tične odnošaje z Madridom in se odločil, da prizna nacionalno vlado v Burgosu.
27. september. Po madridskih ulicah so bili nalepljeni lepaki, ki pozivajo, da stopi prebivalstvo v vojsko in se bori — za Moskvo.
List »National Belge« prinaša tajno sporočilo kominteme belgijskim komunistom, da organizirajo stavke. S tem je dokazano, da komunistom pri stavkah ne gre toliko za socijalno zboljšanje delavskega težkega položaja, nego za dosego lastnih ciljev.
Politične vesti.
Protikomunistična borba.
Danes, ko se bije borba med dvema svetovnima nazoroma, katoliškim in komunističnim, katerih slednji je tako brezobziren, da se poslužuje vseh mogočih sredstev za dosego svojih ciljev. Bije se boj na eni strani med navdušenimi, zagrizenimi in delavnimi privrženci rdeče Rusije in nami, ki moramo rabiti poštena, a vendar učinkovita sredstva. Toda naše prizadevanje ni osamljeno. Priključujejo se nam tisti, ki so prej s prekrižanimi rokami zrli to moralno neenako borbo.
Komunistični tisk neprestano poziva in vabi svet v »ljudsko fronto«. Toda države danes jasno uvidevajo, komu edinemu naj »ljudske fonte« koristijo in zato bolj ali manj odločno nastopajo proti onim, ki se za to firmo skrivajo. Prinašamo nekaj poročil iz posameznih držav:
Poljska:
Poljski socialisti sami odklanjajo načrte »ljudske fronte«. Sovjetski list »Pravda« poroča, da je zbor centralnega komiteja poljskih socialistov, ki se je vršil 7. in 8. novembra, sprejel resolucijo, v kateri odločno zavrne in se odpove enotni fronti, prav tako pa tudi vsakemu sodelovanju s komunisti. (»Pravda« 12. nov. 1936.)
Radi revolucionarnega ter protikrščan-skega mišljenja in delovanja so sklenili vplivni vodilni ljudje, da se poljski ligi svobodomislecev prepove delovanje in da se končno ta organizacija tudi odpravi. S
1.	oktobrom je bila liga in pa še 20 njenih podeželskih podružnic razpuščenih in sicer iz sledečih razlogov: Kršenje zakonov, ki so jih kot člani te organizacije dolžni spoštovati in držati. Poleg tega so stali ob času, ko je bil njih bližnji v največji težavi, in ko je bila vsa javnost upravičena zahtevati od njih podporo, brezčutno ob strani. Zato je treba odpraviti to pomožno celico kominterne iz poljske države.
Romunija:
Zveza rodoljubov, ki izdaja glasilo »Vse za domovino«, okrog katerega se je preje zbirala »Železna banda«, ki je bila pred nedavnim razpuščena, objavlja v svojem manifestu na romunskega kralja izjavo romunske mladine, da se ni pod nobenim pogojem pripravljena boriti ob strani
URSS s sledečimi besedami: »Mi, romun-ski narod, se ne bomo nikdar borili proti Bogu pod satanovo zastavo. Če pa se bodo romunski politiki naslanjali na Rusijo in se ravnali po njenih pogubnih navodilih, se bo zgodilo, da se bo število evropskih držav skrčilo za eno: za Romunijo.« (Times.)
Japonska:
Poročilo o nevarnosti, ki preti vsled sovjetskega oboroževanja. Japonski časniki so objavili spomenico, ki jo je izdelal japonski generalni štab. Ta je dvignila med prebivalstvom mnogo prahu in razburjenja. Ta oglas razkriva tajno oboroževanje URSS, ki je zavzelo že tolik obseg, da mora nujno priti do oboroženega spopada. Obenem pa očita Rusiji, da zasleduje končni cilj, ki naj bo svetovna revolucija, opirajoč se pri tem na izborno Izvežbano vojsko, ki je najmodernejše opremljena. Pred vsem ji zamerja to, da se je Japonska razoroževala, med tem ko se je Sovjetska Unija — in se še sedaj — mrzlično pripravljala na vojno. Spomenica nato svetuje in kliče japonskemu narodu, naj to zamudo in primanjkljaj krije s podvojeno silo, vzorno disciplino ter brezpogojno podreditvijo vojaškim določbam, iti bodo izšle v tem smislu.
Švica:
Izigrana social-komunistiČna fronta pri ženevskih volitvah. V ženevskem kantonu so se vršile volitve v veliki svet. Socialisti so se zvezali s komunisti, kakor jim to za vsak važen dogodek daje smernice in naročila sovjetska Rusija. Tu so se dosledno držali te taktike. Toda, kaj se je zgodilo? Po težki borbi za glasove se je z žalostjo ugotovilo, da so podlegli. Rezultat je pokazal občutno nazadovanje socialistično-komunistične stranke. Še pri predzadnjih volitvah leta 1933 je socialistična stranka nastopila samostojno in je dosegla nepričakovan uspeh. Sedaj, v vezi s komunisti pa tako porazen propad.
Svetu so se le pričele odpirati oči pred to nevarno rdečo poplavo.
Na obzorju krvaveče Španije že vstajajo nove sile, ki so pripravljene storiti vse, da zatro in zajeze vpliv te demagoške ideologije.
Okrog sporazuma s Hrvati. Zelo v%liko se zadnje čase govori in piše o pogajanjih za sporazum s Hrvati. Vodstvo združene opozicije (dr. Davidovič, Joca Jovanovič, Aca Stanojevič) neprestano pošilja v Zagreb svoje odposlance, da razgovarjajo z dr. Mačkom ter ga skušajo prepričati, da so samo oni zmožni ustvariti trajen sporazum. Združena opozicija v Srbiji, ki je izgubila med narodom vsako zaslombo, kar so nazorno pokazale sedanje občinske volitve, bi rada s pomočjo dr. Mačka splezala na ministrske stolčke. Maček pa je nasprotno napram tdrh vabljivim glasovom zelo rezerviran Hrvatski Usti sami že pišejo, da ima edino sporazum med JRZ in dr. Mačkom bodočnost. Za Hrvate nima smisla, da bi sklepali z Združeno opozicijo kakšne pogodbe, ker te ne bi pomenile še ničesar za notranjo ureditev države. Poseči morajo vmes zastopniki večine Srbov, Muslimanov in Slovencev ter se sporazumeti s Hrvati. Pravi zastopnik teh narodnosti pa je edino JRZ.
Dr. Maček proti palrtiraiiju s socijalistL Za občinske volitve v Vojvodini so napravili tamošnji pristaši dr. Mačka nekakšno skupno »ljudsko fronto« ter so se združili s socialisti. Na povelje dr. Mačka pa so morali zvezo s socialisti prekiniti in že sestavljene volilne liste predrugačiti in zbrisati z njih socialistične pristaše. Dr. Maček je dosleden nasprotnik marksizma. Radovedni smo, kedaj bo zapovedal dr. Kukovcu, da požene iz svojih vrst socialiste in komuniste. Seveda bo to za dr. Kukovca težka žrtev, ker bo ostal potem čisto sam.
Občinske volitve v mestih. V večini podeželskih občin po vsej državi so občinske volitve končane. Sedaj je izjavil minister Cvetkovič, da se bodo vršile volitve v avtonomnih mestih. Pri nas pridejo v poštev volitve v Ljubljani, Mariboru, Celju in Ptuju.
JNS se drobi naprej. Iz glavnega odbora in iz JNS so izstopih vplivna politika Ljubiša Trifunovič, dr. Velizar Jankovič in Arsa Foritič. JNS se drobi v vedno manjše drobce in propada iz dneva v dan.
Horthy v Rimu. Madjarski regent admiral Horthy je s svojo soprogo in v spremstvu predsednika vlade Daranyja ter zunanjega ministra Kanije odpotoval v Rim. Horthy je potoval preko Jugoslavije in sicer se je vozil s svojim dvornim vlakom čez Slovenijo od Kotoribe do Rakeka. Sprejem madjarskega državnega poglavarja v Rimu je bil silno slovesen. Na kolodvoru so ga pričakali italijanski kralj s kraljico, Mussolini z vsemi ministri in ogromna množica. Madjarski obisk v Rimu naj bi poglobil prijateljstvo med obema državama ter Madjarom še nadalje zagotovil pomoč Italije.
ProtiboljševišJto trozvezo so sklenile: Italija, Nemčija in Japonska.
Levičarska Francija se ne more pomiriti. Francoski notrajni minister Salen-gro se je zastrupil s plinom, ker so mu očitali, da je bil med vojno na smrt obsojen dezerter. Ti očitki so socialističnega ministra nagnali v prostovoljno smrt. Za notrajnega ministra je imenovan M. Dormoy. Po Franciji se širi delavska stavka in imajo stavkarji zasedenih več tovarn.
Borbe na španskem. Ofenziva belih čet je sredi Madrida zastala. Rdeča vlada je vrgla v obrambo tistih delov Madrida, ki jih še ima v posesti, najbolj izbrane čete, sestavljene iz Rusov, Francozov in Belgijcev ter najmoderneje oborožene z ruskim orožjem in tako se ji je posrečilo, da je začasno za vrla napredovanje Francovih čet. Poleg tega ovira ofenzivno akcijo tudi izredno slabo in mrzlo vreme. General Franco je sedaj izpremenil svoj načrt. Madrida ne bo zavzel v naskoku, temveč ga hoče obkoliti od vseh strani ter mesto izstradati, ker bi drugače moral s topovi razstreliti celo mesto. Med tem, ko se pred Madridom pripravljajo zadnje odločilne borbe, pa prihajajo v barcelonsko luko neprestano sovjetski parniki, naloženi z ruskim vojnim materialom in ruskimi četami, katere pošiljajo sovjeti rdečim sodrugom v Španijo na pomoč. Ruske ladje plujejo po Sredozemskem morju pod tujimi zastavami, da bi tako neovirano prinesle svoj tovor v Barcelono. Rdeča vlada plača te nabavke v Rusiji z zlatom, ki ga je ugrabila iz španske narodne banke ter ga spravila na varno v Francijo. Govori se, da so sovjeti poslali dosedaj v Španijo 20.000 mož. Ti pomorski transporti pa bodo sedaj otežkočeni, ker je Francova vojna mornarica dobila podmornice, s katerimi je že izvršila napad na rdeče vojne ladje, zasidrane v vojni luki Kartagena, kjer so s torpedi poškodovale vladno križarko. Franco hoče popolnoma blokirati barcelonsko luko ter onemogočiti dovoz orožja po morju. Poleg tega pa zahtevata sedaj Francija in Anglija naj Turčija zapre Dardanele za ruske ladje, ki prevažajo vojni material v Španijo.
Sovjeti zlezli pod klop. Na Ruskem zopet odklivajo protisovjetske zarotnike, jih zapirajo in postavljajo pred puške. Najnovejše žrtve židovske kominterne so inozemci in med temi je bil tudi med drugimi Nemci inžener Stickling. V Novem Sibirsku so rudarskega inženirja Stick, linga obsodili na smrt in bi moral biti ustreljen. Nemčija je zagrozila s preki-nom diplomatskih zvez, če bo izvršena smrtna kazen. Sovjeti so se ustrašili nemške grožnje in Stickling je bil pomiloščen na 10 let ječe.
Domače vesti.
ltfarnžaite ^DELAVSKO FRONTO**!
50 letnica kmetijske Sole na Grma. Dne 13.
decembra bo slavila kmetijska Sola na Grmu svojo 50 letnico.
Umrla je v samostanu Šolskih sester v Mariboru v starosti 70 let sestra M. Vincencija Lah, doma s PilStajna.
Mlad samomorilec. V Studencih pri Mariboru se je vrgel pod koroSkl vlak 19 letni Franc Su-mer, po poklicu slikar in pleskar, ki je pa bil zaposlen v tekstilni tvomici. Lokomotiva mu je odrezala obe nogi. V obupnem stanju ga je oddal reSevalni oddelek v bolnico, kjer je kmalu po prepeljavi izdahnil.
Pod vlak se je vrgla. Zgoraj poročamo, da se je vrgel v Studencih pri Mariboru pod vlak 19 letni pleskarski pomočnik Franc Sumer, ki je delal v tekstilni tvomici. Lokomotiva mu je odrezala obe nogi in je kmalu po prepeljavi v bolnico umrl. Ne daleč od mesta, kjer je legel na tračnice šumer, je storila isto 25. nov. njegova izvoljenka 19 letna Ana Kameker, tekstilna delavka, ki je stanovala v Studencih. Lokomotiva ji je odrezala obe nogi. Desno skoro v boku, levo pod kolenom. Pri zavesti Se so nesrečnico prepeljali v obupnem stanju v sploSno bolnico. Izpovedala je, da je storila obupno dejanje, ker ni mogla preboleti žalostne smrti svojega dragega. Kamekarjeva je umrla vsled preobilne zgube krvi.
Ubit in izropan. Ludvik Žunko, nad 60 letni pismonoSa v St. Hju v Slov. gor. je peljal proti večeru od postnega urada na kolodvor na dvokolesnem vozičku poSto, med katero je bila vreča s 14.000 Din. Na sredi pota ga je Se neodkrit ropar s krepelom ali s kamnom pobil do nezavesti in zginil s 14.000 Din. Žunka so naSll kmalu po napadu vsega v krvi. Prenesli so ga v njegovo stanovanjte, kjer je Se isto noč po napadu umrl, ne da bi se bil zavedel.
Železo zlomilo delavcu nogo. Težko železo je padlo v mariborskih žel. delavnicah na nogo delavcu Ivanu Zdolšeku in mu jo je zlomilo v gležnju.
Mlinarju zmečkalo roko. V mariborsko bolnico so oddali 57 letnega mlinarja Jurja Pristovnika, kateremu je zmečkalo vreteno desno roko.
Obsojeni • cigani. V noči 27. avgusta so izpraznili cigani iz Vanče vasi v Prekmurju v Strlhov-cu pri St. Hiu v Slov. goricah trgovino trgovca Ivana Sefa in so mu napravili nad 40.000 Din Škode. Z ukradeno robo so srečno uSli preko Mure v svoje naselje, kjer so skrili nakradeno blago pod pode svojih hlS.. Orožnikom je uspelo, da so vrnili ukradenemu trgovcu blaga za 12.000
Din, preostalo pa je izgubljeno. Cigansko bando, ki je priSla iz Prekmurja krast na severno mejo, so v Mariboru 20. nov. takole obsodUi: Horvat Franc 4 leta robije, Aleksander Baranja 3 mesece strogega zapora, Marija Baranja, Marija Horvat, Cecilija Baranja, Ana Horvat, Julijana Cener in Marija Horvat pa vsaka po 2 meseca strogega zapora. Nekaj glavnih krivcev se Se skriva pred roko pravice.
Tihotapska smola. Pri Remšniku na severni meji je prijela obmejna straža posestnika P. Plošnika in njegovega sina Stefana. Prekoračila sta našo mejo z avstrijskim saharinom, da bi z izkupičkom za to pri nas prepovedano robo kupila par volov. Po aretaciji so naSli pri njima 700 Škatlic saharina.
V duševni zmedenosti se je obesila na podstrešju v Cerknici pri št. liju v Slov. goricah 221etna Marija Pernat.
V bolnici skočil z druzega nadstropja in se ubil. Skozi okno drugega nadstropja mariborske bolnice se je pognal v samomorilnem namenu 671etni bivši voznik Ivan Klinger, rodom iz Ptuja, pristojen v Maribor.
Smrtno mu je prerezal čreva. Vinjeni fantje so se stepli pri Sv. Lovrencu v Slov. goricah. Smrtonosen zabodljaj v čreva je dobil ob tej priliki 23 letni Franc Njivar. Zaradi tega uboja se je javil sam orožnikom 21 letni Franc CuS.
Zaradi obstrela prepeljan v bolnico. V ptujsko bolnico so prepeljali obstreljenega na nogi posestnikovega sina Štefana Stepišnik. Vračal se je z ženo iz Moškanjcev pri Ptuju proti domu v GoriSnico. Napadli so ga 4 fantje. Eden ga je zadel od blizu iz lovske puške in mu je poškodoval nogo.
Obsojen požigalec. Zaradi požigov po Negovi v Slov. goricah, ki so razburjali Negovčane koncem avgusta, je dajal pred mariborskimi sodniki odgovor 24. novembra 22 letni viničarski sin Ivan Fekonja. Obsojen je bil na 2 leti in 2 meseca težke ječe.
Padec meteorja so opazili 23. nov. ob pol 19. uri med Poljčanami in Slov. Bistrico. Na nebu se je prikazala velika ognjena krogla, ki se je z bliskavico bližala zemlji.
31 jnrjev odnesenih Iz blagajne. V noči na 23. nov. je nekdo odnesel iz blagajne krčmarja Filipa Meršnlka pri Sv. Lovrencu na Pohorju 31 jurjev. Uzmovič je odprl blagajno s ključi, o katerih je moral znati, kje jih je imel gostilničar shranjene.
Delavec — delavka!
Kam se lahko obrneš m prošnjo za pomoč, če izčrpaš pri OUZD vse zakonite dajatve in ostaneš z družino brez pomoči in podpore, še vedno nesposoben za pridobivanje? To vprašanje se bo obravnavalo na sestanku zastopnikov delavstva, ki ga sklicuje Staniča za socijalno skrb rekonvalescentnih delavcev v Mariboru za nedeljo dne 29. novembra 1936, ob 9. uri dopoldne v dvorani Delavske zbornice, palača OUZD, Sodna ulica 9 II. S pozivom na udeležbo se vabi vse mariborske delavce, zlasti zastopnike delavstva.
V silobranu ubil zasledovalca. V Legnu pri Slovenjgradcu je bil v krčmi med pivci 24 letni hlapec Maks Cestnik, ki je v vinjenosti druge izzival. Posebno je vzel na muho 34 letnega žagarja Maksa Potočnik, ki se je pa odstranil iz gostilne, da bi se ognil pretepu. Cestnik je skočil za njim in se je oborožil med potjo a planko. Potočnik je zagrabil capin, da bi se postavil preganjalcu po robu. Pri nekem plotu je dohitel Cestnik Potočnika ter dvignil planko. Napadeni je udaril nasprotnika parkrat s capinom po glavi. Udarjeni se je zgrudil. Spravili so ga v bolnico v Slovenjgradec, kjer je drugi dan podlegel prebitju lobanje. Prijeti Potočnik je izpovedal, da je ravnal v silobranu.
Od vlomilca okraden posestnik. V Korenjaku v Halozah so vdrli neznanci v klet posestnika Franc Mikla. Odnesli so mu sod vina, perilo in obleko. Skoda znaša 5000 Din.
V Avstriji prijet vlomilec. V Gratkornu pri Gradcu so zaprli že dolgo zasledovanega Stefana Godec, za katerim je izdalo mariborsko okrožno sodišče tiralico zaradi večjega vloma. Godec je bil že 18 krat predkaznovan, je star 47 let in po poklicu pekovski pomočnik, že zgodaj je zašel na zločinsko pot in je organiziral skupno z bratom nevarno vlomilsko družbo. Njegov brat je bil pred kratkim v Celju obsojen zaradi vloma v blagajno na 4 leta ječe. Naša oblast je že zaprosila avstrijsko za izročitev nevarnega ptiča.
Tatovi koles pod ključem. Orožniki iz Poljčan so razkrili na debelo organizirano tatvino koles. Glavni krivci so že na varnem v zaporih v Slov. Bistrici. Kolodvodja tatinske družbe je bil komaj 181etni Ivan Verk iz Draškovega sela pri Šmarju pri Jelšah. Največ koles je pokradel omenjeni po okolici Maribora in Celja. Ukradene biclklje je spravljal na Mestinje, kjer je imel pravo delavnico. Iz raznih koles na novo sestavljena je prodajal po nizki ceni. Žandarme-rija je tudi to sestavljalnico preiskala, našla je razne dele koles in ugotovila, da je pokradel Verk s svojimi pomagači kakih 50 dvokoles. V njegovi delavnici so naleteli orožniki še na 6 nerazdrtih koles.
Za precejšnjo vsoto okradena delavka. V Cre-tu pri Celju je bilo vlomljeno v stanovanje Pepce Zupanc, delavke v Westnovi tovarni. Vlomilec je odnesel iz kovčeka 17.500 Din gotovine in bele rokavice.
V premogovniku ponesrečena delavka. V premogovniku je prišla med dva jamska vozička 23 letna delavka Amalija Tratnik iz Sp. Rečice pri Laškem. Dobila je hude poškodbe na glavi in desni roki.
Orožnik smrtno zabodel žeparja. V krčmi Vrbanec v selu Totovec pri Čakovcu je izsledila orožniška patrulja na podlagi, tiralice Stefana Bednjača, 28 letnega kmeta in glavarja žeparjev iz Tetovca. Prijeti se je orožnikom nasilno zoperstavil. Enemu je hotel iztrgati puško, drugemu je odgriznil prst. Orožnik ga je v silobranu smrtno zabodel. Bednjačevi žeparji so bili 21. okt. v Celju na Uršinem sejmu na delu. Celjska policija je zaprla vse žepne tatove, le kolodvodji je uspel pobeg, a ga je sedaj zadela smrtna usoda.
Delavec ob tri prste. Cirkularka je zagrabila v Socki na Lednikov! žagi žagarja Franca Špe-gel iz Paroža in mu je odrezala na levici tri prste.
Nogo sl je zlomila pri padcu s kolesa Pavla Fugin, 30 letna žena občinskega tajnika iz St. Petra v Savinjski dolini.
Otrok utonil v gnojnici. V Glogovcih pri Št Vidu pri Stični je utonil v gnojni jami na domačem dvorišču 4 letni sinček posestnika Alojzija Perhaja.
Razočaran potepuh. V Ljubljani je bil aretiran znani klatež Jožef Fajdiga, doma od nekod s Krasa. Pred kratkim je ukradel v mariborski okolici gospodarju, pri katerem je prenočeval, obleko in suknjo. V Ljubljani na policiji so mu slekli suknjo in prerezali po dolgem podlogo. Iz prereza sta se prikazala 2 bankovca po 1000 lir,
o	katerih se aretiranemu potepuhu niti sanjalo ni. Denar je skril pod podlogo pravi gospodar, ki je tatvino koj prijavil. Aretirani Fajdiga se je s tolikim denarjem klatil lačen in žejen iz Maribora v Ljubljano.
Vlom s pomočjo svinjske noge. V Ljubljani na Masarykovi cesti 9 je bilo vlomljeno v blagajno špedicije g. Rajka Turka. Vlomilci so odnesli 1900 Din, par zlatih verižic in uro. Pri odhodu so pustili na mizi vlomilsko orodje (svinjsko nogo), s katerim so opravili svoj posel.
Jermen odtrgal delavca roko nad komolcem.
V	ljubljansko bolnico je bil oddan 28 letni oženjeni delavec Lojze Stupar, zaposlen v tvomici »Titan« pri Kamniku. Popravljal je transmisijo, ki ga je zagrabila in mu je odtrgal jermen roko nad komolcem.
Prijeti tatovi čebel. Po Domžalah in okolici so bili v zadnjem času na delu tatovi čebel, katere so pred kratkim izsledili po stopinjah in so jih predali sodišču v Kamniku. Gre za brata Andreja in Viktorja Rihtar, ki sta po poklicu dimnikarska pomočnika, tretji pa je Feliks Rihtar, ki je sedlarski pomočnik.
Sam si Je končal življenje. V Ljubljani so našli obešenega Vinka Žgajnarja, šoferja rešilne postaje, ki je rojen v Rudniku in pristojen v Ljubljano. Rajni zapušča ženo in dva nepreskrbljena otroka.
Posestnik utonil. Janez Nose, posestnik iz Rumanje vasi pri Toplicah na Dolenjskem se je v čolnu vračal na večer po Krki proti domu. Bil je že srečno pri bregu. Pri skoku iz čolna na suho je padel v reko in utonil.
Zopet pod ključem. Pred enim letom je pobegnil iz ljubljanske jetnišnice na daljšo kazen obsojeni Rudolf Vodopivec. Komaj je bil na svobodi, že je zagrešil celo vrsto goljufij v domači državi in po inozemstvu. V Dubrovniku se Je izdajal za tajnika angleškega admirala Hen-dersona. Na Bledu je nastopal v zastopstvu sarajevskega nadškofa dr. I. šariča in je osleparil nekaj oseb za znatne vsote. Na podoben način ie preslepil več oseb v Avstriji in Madžarskem.
Pred kratkem je bil aretiran v Dubrovniku, odkoder ga bodo prepeljali v Ljubljano na odgovor.
Novi most preko Sušice pri Radovljici, ki je stal 88.000 Din, je bil predan prometu.
Žrtev neprevidnega ravnanja z zakopano granato. Pri Logatcu je našel 14 letni delavski sin Slavko Sirca na polju staro granato, katero je spravilo prekopavanje zemlje zopet na površje. Fant je odnesel nevarno najdbo v kovačnico, kjer je razbijal po njej s kladivom. Granata se je naenkrat razkadila in je razmesarila nepre-vidnežu levo roko.
Večji in manjši požari. V tvomici za dušik v Rušah je uničil ogenj barako, v kateri je hranil mizar Franc Jarc več raznega orodja škode je za 10.000 Din. — V Grdini v Halozah je zgorelo pri vinski kleti gospodarsko poslopje posestniku Jožefu Vtiču, ki je oškodovan za 15.000 Din. — V Cogetincih pri Sv. Antonu v Slov. goricah je zgorelo 30.000 Din vredno gospodarsko poslopje s pridelki vred, posestniku Francu Pukšiču. Škode je 30.000 Din in je le delno krite z zavarovalnino. — V Starem logu pri Pragerskem je uničil ogenj gospodarsko poslopje Andreju Pernatu, ki je po požaru tekom dveh let že ob tretje gospodarsko poslopje. Tokratna požarna škoda znaša 55.000 Din. — V Spodnji Gorici pri Račah je zgorelo 15.000 Din vredno gospodarsko poslopje posestniku Konradu Robar s spravljenimi pridelki vred. — Zelo hudo je udarila velika požarna nesreča krčmarja Fortunata Cererja v Smarci pri Kamniku. Zgorelo mu je več gospod rak ih objektov, poljski pridelki in 4000 kg sena! škoda znaša 50.000 Din.
ffod.
bladivol
Nepotrebno čudenje. Kršč. socialisti se čudijo, ko razkriva »Delavska fronta« zastore nad njihovim odrom, češ, zakaj ne napada tudi marksistov in nacionalistov. Odveč vse to! Ali naj predbacivamo marksistom nedoslednost? Ne moremo! Oni pravijo: »Nam je Marks začetek in konec vse modrosti. Vera je opij za ljudstvo. Mi smo brezbožniki!« Krščanski socialisti bi pa bili radi dobri katoličani in dobri učenci očeta Marksa. To pa ne gre skupaj in v tem so marksisti doslednejši. — Naš list ne blati in ne denuncira krščanskega delavstva. Mi samo kažemo na zp-ešeno pot v o di t e 1 j e v , mi bi radi videli na njihovem mestu ljudi, ki bi hoteli med našim delavstvom delati samo po načelih krščanske strokovne organizacije, ker so sedanji vodje pokazali, da tega nočejo. Mislimo, da je premalo, hvaliti le enega socialnega papeža (izjava M. Koresa), o drugem pa molčati in smati*amo, da bi morali krščanski socialisti pohvaliti oba, če so res tako navdušeni za njune enciklike. Iz njihove ideologije na to ni sklepati, saj vidimo, da se ogrevajo vodje JSZ za socializem, ki sta ga Leon Xlll. in Pij XI. najtemeljiteje obsodila. Sicer je pa zanimivo, da se »Delavska pravica« samo čudi in da ne skuša zanikati naših ugotovitev!
Strokovna organizacija brez osi. Obči radnički savez (predsednik sodrug Hara-mina) iz Zagreba se je svoječasno izločil iz marksistične belgrajske centrale URSS, ker ni hotel umreti v njegovem neprijetnem in pretrdem objemu. Ko je nastopil pretekli diktatorski režim, je pričel Ha-ramina s svojim savezom ljubimkovati z nacionalisti. Z ljubljansko Narodno strokovno zvezo in neko belgrajsko nacionalistično organizacijo je osnoval Glavni akcijski odbor jugoslovanskih sindikatov s predsednikom Rudolfom Juvanom. Iz-gledalo je, da bo ta ljubezen desidentske-ga marksista z nacionalci trajna. Toda časi se spreminjajo. Na letošnjem kongresu se je že zopet pokazala prva ljubezen, o kateri pravijo, da nikdar ne zarjavi. Na kongresu Haraminove organizacije se je pričelo kar naenkrat govoriti o zopetnem združenju z marksisti. Končno pa je bilo sklenjeno, da bodo oboji sodelovali le v toliko, kolikor bodo to .zahtevala socialno-politična vprašanja. Tako stoji Haramina danes z eno nogo v marksističnem, z drugo pa v nacionalističnem taboru. V tolažbo mu je le, da njegova poza ni edinstvena in da ga drugi posnemajo vsaj v vzorih, čei ne tudi v organizacijskih vprašanjih. Je pač hudo za vsakogar, kdor je brez — osi.
Štorija o političnem privesku. Naše delavstvo danes že ve, kako vrednost predstavlja zanj strokovna organizacija. Ve, da je ta eno, katerakoli stranka pa drugo. Zato pa tudi krščansko delavstvo zapušča kršč. socialistično JSZ, ker vidi, da hočejo njeni vodje članstvu diktirati v politiki pot »ljudske fronte«. To dobro vedo tudi vodje kršč. socialistov. Zato agitirajo proti organizacijam »Združenih delavcev in nameščencev« ter »Strokovni zvezi poljedelskega delavstva« na ta način, da pripovedujejo o njih, da so strankarske organizacije, ker bi jih radi tako diskreditirali. Radi bi sebe oprali, druge pa umazali. — Pa ne bo šlo, prijatelji! Zaman je vsaka laž in farbanje! Naši delavci so že točno poučeni, zakaj so nastale nove organizacije. Vedo, da so bili merodajni za to načelni in ne strankarski razlogi. Vsa javnost ve, da se krščanski delavci oddaljujejo od JSZ in priključu-
jejo vedno bolj novim organizacijam, ker vidijo le v teh prave krščanske strokovne organizacije, ki zastopajo ista načela kot krščansko strokovno gibanje po ostalih državah z mednarodno zvezo vred. Kršč. socialistom pa le čestitamo na novem zavezniku »Slov. Narodu« iz Ljubljane, kateremu se vidi, da mu zelo ugaja nastop belih socialistov.
Jesenice: žrtev dela. O nesreči Noča Avguste, ki se mu je pripetila 8. novembra, smo že zadnjič poročali. 16. novembra je v ljubljanski bolnišnici podlegel notranjim poškodbam. Pokopali so ga na Jesenicah 19. novembra, K večnemu počitku so ga spremili: godba Krekovega prosvetnega društva, gasilska čete KID, ASK Gorenje in veliko število delavstva. Od pokojnika se je ob odprtem grobu poslovil v imenu gasilske čete KID poveljnik g. Karol Luck-mann. Naj v miru počiva žrtev dela; preostalim naše Iskreno sožalje!
Jesenice: Bogoskrunstvo. V pondeljek 23. t. m. zjutraj so našli na prvem ovinku na cesti Jesenice-Sv. Križ izruvan tisoč in tisoč izletnikom poznani križ, pod katerim je bila v senci dveh kostanjev mizica s klopico. Križ je bil vržen pod cesto. Ta razburljivi dogodek zopet Jasno dokazuje, koliko zastrupljenih komunističnih elementov se skriva med poštenim delavstvom. Komunistični elementi, polni brez-boštva, polni sovraštva do vere, Cerkve, Boga in kar je božjega, se znajo skrivati; na zrak si Upajo za sedaj le odeti v plašč temne noči. Pošteno slovensko katoliško delavstvo pa bo znalo raztrgati tudi ta plašč in s takimi ruskimi agitatorji pošteno obračunati.
Jesenice: Beli in rdeči socialisti. Voditelji Ijudskofrontarske občinske opozicije belih in rdečih socialistov Stanovnik-štempihar i. t. d., Imajo svoje posvete kar v krogu na cesti, pred železniško postajo, menda zato, da zgleda to bolj advokatsko-proletarsko.
Hrastnik. Gosto je obljudena naša naselbina Tukaj živi z najbližjo okolico vred skoro 5000 prebivalcev. Večina hodi dan za dnevom, kadar tovarne obratujejo, na delo po svoj kruh ali v steklarno, ali kemično, ali pa v rudnik. Tukaj brnijo stroji, kolesja ropotajo svojo pesem in sirene tulijo. Pri rudniku pa se vozijo z dvigalom v 120 m globokem jašku rudarji na delo v črne podzemeljske rove, kjer ob brlečih jamskih svetilkah, živi pod zemljo, trgajo črnim globinam njihovo bogastvo. Z najmodernejšimi tehničnimi iznajdbami se množijo posvetne dobrine tako v tovarnah, kakor v rudniku. Pa žallbog, čim več strojev brni, tem manj treba delavskih rok, tem manj ust si prisluži svoj kruh. Enega je pa manjkalo naši dolini že dolga in dolga leta. Ni bilo ne hiše božje, ne oltarja, ne tabernaklja z Najsvetejšim, živim Bogom. Delavci so hrepeneli, da bi sredi svojih domov Imeli Kristusa v tabernaklju. Nepričakovano se jim je Izpolnila goreča želja Dne 8. decembra 1929 je bila prva sv. maša v najeti Logerjevi dvorani, kot zasilni cerkvi. V te namen je služila dvorana sedem let in smo za najemnino morali plačati čez 30 tisoč Din. Z istim dnem je dobil Hrastnik tudi svojega dušnega pastirja v osebi g. Al. Žal ar. Na njegove rame je padla težka naloga, vršiti dušno pastirstvo In zbirati milodare za novo cerkev. V teh letih, ki so bila res črna lete slovenskega naroda, je obiskal skoraj 70 župnij v spremstvu rudarjev ter je po mestih, trgih ln vaseh obeh slovenskih škofij nabiral milodare za. delavsko cerkev Kristusa Kralja In revno slovensko ljudstvo je rado darovalo, da bi brezposelnim in pri zgradbi cerkve dalo kruha, delavcem za božji hram. Nabiratelj je bil mnogokrat globoko ganjen. Saj je mnogokje zraven obilnih milodarov v denarju prejel tudi od fantov in mož ter žena, deklet in celo nedolžnih otrok zlate in srebrne verižice, zlate ln srebrne ure, zlate zapestnice, prstane, uhane Itd. Čudovito navdušenje je vse prevzemalo v srčni želji za rešitev delavskih duš in slavo Kristusa Kralja Z nabranimi milodari se je lansko leto 4. nov. pričelo betoniranje temeljev, letos 7. junija je bila blagoslovitev vogelnega kamna. Dobri delavci, delavske žene ln otroci so pridno pomagali, stavba je rastla ln bila kmalu pod streho. Sedaj je cerkev v sirovem stanju že dovršena. Dne 29. nov. t. 1. bo blagoslovljena od prevzv. g. dr. Iv. Jož. Tomažič, knezoškofa lavantinskega, žalibog stavbi manjka zvonik in še marsikaj drugega, toda zmanjkalo nam je denarja in smo vkljub največji pazljivosti zabredli precej globoko v dolgove. Vse naše dobrotnike, posebno ustanovnike, ki so darovali večje vsote, vabimo, da se blagoslovitve sigurno udeleže. Razveseljeni bodo, kako je nova cerkev Kristusa Kralja krasen spomenik njihove velikodušnosti in blagih src. Poslužite se nedeljske karte! Vabimo pa tudi vse prijatelje delavstva in častilce Kristusa Kralja ,da pridejo na blagoslovitev in prinesejo Njemu dar za dovršitev Njegovega slovenskega svetišča.
Dol pri Hrastniku. Z zanimanjem opazujemo dejstvo, da ljudje, ki so organizirani v organizacijah, ki toliko vpijejo po rešitvi krize, ravnajo v svojih dejanjih ravno nasprotno; Kakor da bi krize ne bilo. Prirejajo veselice in zvab-ljajo delavce na nje, da izžemajo denar iz njih. Po stanovanjih pa gladujejo otroci, ki hodijo v šolp bosi, beračijo po potih in si nabirajo kali zavratne jetike . Nesocijalnost mnogih, mnogih socijalističnih očetov je žalostna. Obrazi njihovih otrok in njihova obleka protestirajo proti takemu socializmu, če proti svoji ženi in svojim otrokom niste bolj socialni, kako boste socialni proti drugim? Kdo je krivec? Tisti voditelji ,ki vidijo glavno nalogo svojega voditeljstva v tem, da delavce skupaj držijo, pa ne merijo s kakimi sredstvi to delajo. Ne ideja, temveč moralna popačenost in brezmejna svoboda druži mnogo takih bratovščin. Poleg alkohola se ti obžalovanja vredni hlapci svojih gospodarjev napijejo tudi nekaj gesel proti duhovnikom
in veri in s tem je njihova socijalna vzgoja končana. če premišljamo od kod napadi na duhovnike, vero in moralo, moremo po dokazanih slučajih, ki so se pri nas dogodili zadnje čase, sklepati na eden skupni vzrok: moralna propalost. Kdor moralo in vero uči, tega pač pokvarjen človek ne bo spoštoval, ga ne more, ker ga Kristusov nauk preveč bije v obraz, premočno reže v njegovo sebično srce. Posiruvelosti nekaterih naših ljudi je kriv alkoholizem, nezadržano seksualno uživanje. V tem je ves njihov socializem, ki ga moramo skrajno obsoditi, ker te bi bil zmožen tudi pri nas pripraviti Španijo. Opozorimo pa lahko še na drugo dejstvo. Pri prirejanju iger so ti ljudje posebno neizbirčni. Ce bi hoteli delavce vendar prežeti z duhom, z idejami, potem bi morali iskati del, ki bi zgovorno podpirale njihove težnje: Boj za pravico! Toda dejstva govore drugače. Kakor stari liberalci, ki so idejno se preživeli in se izčrpali v svoji idejni borbenosti — njihov, idejen zaklad je bil pač revenj — tako tudi socialisti in marksisti prirejajo igre zaradi igre, da se z ljudmi igrajo. Vsaka komedija je v naših krajih pravo dema-goštvo. Samo, da ljudi skupaj drži. V hujšem slučaju je celo skrajno nemoralno sredstvo za širjenje moralne propalosti in lahkomišljenosti, ki k prvi vodi. Včasih imajo te komedije tudi namen, da delavce bolj potegnejo na veselico, ki po vsaki taki Igri sledi in traja čez noč In fle v drugi dan. Prazna igra, ljubavna komedija i* katere se po kaplicah izliva strup nemoralnosti v ljudi, veselica, ki traja čez noč in odmeva zdravic na delavsko skupnost, proti veri in morali, proti duhovnikom ln vsem tistim, ki vidijo rešitev sveta v očiščenju in poplemenitenju pokvarjenega človeškega srca — to je niz takih kulturnih prireditev. Z igrami torej ne gre za umetnost ali za idejo, temveč' za zbiranje ljudi, da Jih osvoje najprej po srcu: človeka je treba najprej pokvariti, potem more šele postati dober socialist in dober komunist. Tako mi je rekel zadnjič neki delavski vodja. To pot spreobračanja ljudi, smo dosedaj premalo jemali v obzir. Tale dopis ima predvsem te namen, da bi naši ljudje začeli že vendar enkrat globlje ocenjevati prireditve — veselice, igre — ki jih kar mrgoli, da kar ena drugo izpodrivajo v našem kraju. Da to ni gol slučaj, da igrajo najrajši komedije, da po vsaki komediji sledi veselica in da se te veselice končujejo redno z resolucijami v naslednji obliki: Dol s farji! Dol s papežem! Živela Moskva! In v še mnogo drugih, še bolj duhovitih oblikah. Ne vem, če so taki rezultati »kultumiht prireditev v skladu z zakonom. Menim celo, da bi se mnogo prihranilo bede, ako bi se nekatere teke prireditve prepovedale. In še na eno okolnost se moramo ozreti. Ali je namreč socialno ravnanje gasilnih društev, ki igrajo same plehke igre in prirejajo toliko veselic, ki jih po njihovem značaju moramo absolutno odklanjati. Ali ne kvarijo s tem svojim »kulturnim delovanjem«, katerega cilj je dobiti denar, naše vasi in naših far? Ali moramo res plačevati njihovo dobrodelno delo tako drago? Ali ne bi bilo bolj prav, da bi se te organizacije, ki itak uživajo različne javne podpore, prenehale baviti s »prosveto«? To bi bilo vsekakor na korist pravi prosveti, morali In treznosti. Tako gasilstvo s svojim »izvenpoklicnim« delom pomaga k podivjanju in posirovljenju ljudi in s tem indirektno tudi komunističnim tokovom. Vsaj ponekod! Eno je jasno: Preden ne bo reč treznosti, več morale v spolnem oziru med ljudmi, se moramo bati komunizma! Pijančevanje in neomejena svoboda v spolnem izživljanju ata najmočnejša vzroka za razvoj prevratnih komunističnih stremljenj. Vsi, ki — konkretno v našem kraju — veselice prirejajo in ljudi s praznimi igrami privabljajo, ustvarjajo s tem osnove za rast komunizma. O tem naj bi premišljali vzgojitelji, pa tudi oblast!
Na$ pololal.
Tovariš Žosist iz Belgije nam je pisal, ko smo ga prosili za nasvet za uspešno delo: »Ves naš uspeh, gotovo bi želeli vedeti kako smo mi dosegli takšne uspehe, je v teh treh besedicah — Opazuj! Presodi! Stori! To je vir naših uspehov — tu je pa tudi neizčrpen studenec dela in prizadevanj !
Resnično je, da bomo mogli storiti neko dobro stvar, dejanje, ki bo na svojem mestu, da bomo lahko udarili in zmagali le tedaj, ako bomo preštudirali svoj položaj, če bomo spoznali razmere v katere smo postavljeni! Nič nam ne pomaga, če se še toliko trudimo, če se še toliko pehamo in silimo — ako ne bo pred nami jasnega načrta, ki bi bil zgrajen na osnovah temeljitega opazovanja'in študija, bo vse to naše delo le mahanje v zrak, ki ne bo rodilo pravega uspeha! Opazujmd sovražnike! Kako temeljito poznajo svoje razmere, ne samo to •— tudi razmere pri nasprotnikih so jim prav tako dobro znane! In mi? Nam manjka vsega tega v obilni meri! V vsaki debati bomo lahko opazovali, da sovražnik stalno razpolaga s statistikami — resničnimi in izmišljenimi — in te statistike so večkrat oni važni faktor, ki nam ustavi nadaljno razpravljanje in borbo. Številke so tu! Te številke jasno govore o razmerah! Tako je in nič drugače! Seveda mi po večini ne znamo ali je vse to resnično ali ne! Ukloniti se moramo! — V tem kraju ali pokrajini bi radi izvedeli svoj načrt. Koliko pisarije na ta in oni konec, da spoznamo vsaj nekoliko razmere, sliko tega kraja ali pokrajine. Koliko prošenj, koliko nepotrebnega zapravljanja časa.
Na vse to moramo misliti! Predvsem pa misliti na svojo mlado organizacijo, ki nujno potrebuje podatkov, ki mora nujno natančno spoznati razmere v vsakem najmanjšem delu slovenske zemlje! Mi moramo imeti jasno sliko socialnega, gospodarskega, kulturnega, političnega, nravstvenega, verskega itd. življenja slovenske zemlje,, sliko, ki bo izdelana do vseh detajlov!
Zato na delo vsi! Vsak mesec bomo vsaj enkrat objavljali posebne vprašalne pole pod gornjim naslovom in na ta vprašanja odgovarjajte! Vsak mora odgovarjati! Kako? Natančno, kratko, jasno! Tam kjer je treba navesti številko, naj bo točna številka, tam kjer je treba povedati jasno da ali ne, naj bo jasen in kratek odgovor! Vse odgovore pošiljajte na naslov: Uredništvo »Delavske knjižnice« v Ljubljani, Velika čolnarska ul. 7/1.
I. Vprašalna pola.
1. Koliko ima prebivalcev vaša vas (fara, občina, mesto, trg - kraj) ?
2. Koliko od teh: a) delavcev v tovarnah in rudnikih, b) kmetskih in poljedelskih delavcev, c) obrtnikov (specializirano za posamezne obrti!), d) uradnikov.
3. Koliko je posestnikov, od teh: a) velikih, b) srednjih, c) malih.
4. Koliko najemnikov ali kočarjev?
5. življenjski standart (plača, zaslužek) delavca v tovarni, rudniku, poljedelskega delavca?
6. Koliko večjih podjetij je v vašem kraju (specializirano na posamezna podjetja: tovarne, rudniki, industrijske delavnice, manjše delavnice itd.) ?
7. Kdo je lastnik teh (domač človek, tujec; pri tujcu navedite narodnost) ?
Vestnik Zveze združenih delavcev.
ZZD je ustanovila 22. t. m. v Breznici svojo novo postojanko. Kljub temu, da je bilo mnogo delavcev zadržanih, je bil obisk nad vse zadovoljiv. Delavec čuti, da mu je potrebna organizacija kot vsakdanji kruh, zato ne pomifilja, stopiti v organizacijo, ki odgovarja krščanskemu nazoru. Po pojasnilu zastopnikov centrale se je razvila živahna debata. Izvolil se je odbor, ki ga tvorijo gg.: Anderle, Mežek, Bulovec, Baloh, Tavčar, Sivic, Triplat. Odbor kakor članstvo je polno volje, da razvije v tem gorenjskem kotičku zdravo krščansko strokovno delavnost.
Dev. Marija v Polju. Na prošnjo naše podružnice ZZD je ljubljanski Okrožni urad priredil dne 16. nov. t. 1. v dvorani Prosvetnega doma skioptično kino predavanje. Predavatelj uradnik OUZD g. K. Smersu je v izčrpnem njemu lastnem predavanju potom slik obrazložil razne vrste obratnih nesreč in bolezni, kako se istih ubranimo in jih preprečimo. Videli smo vsa naša delavska okrevališča, naprave in notranjo ureditev naših slov. okrožnih uradov. Predavatelj nam je poljudno razlagal ustanovo našega bolniškega zavarovanja, pravice in dolžnosti članov do te naše ustanove, za kar je žel od poslušalcev toplo zahvalo. H koncu pa smo sledili še 4 dejanski kinodrami »Dva brata«, ki nazorno kaže v enem bratu, kam pripelje človeka, delavska podedovana bolezen jetika, kateri jo zdravi z alkoholom, na drugi strani v drugem bratu pa zboljšanje in popolno ozdravljenje te zavratne bolezni ,kdor se drži predpisov zdravnika. Predavanje, katerega je udeležilo do 250 oseb, je imelo popoln uspeh. Le žal, da nismo videli kaj več navzočih delavcev neke organizacije, ki je menda bojkotirala tudi to zgolj podučno predavanje OUZD. Okrožnemu uradu kot predavatelju pa tudi s tega mesta najlepša hvala za to predavanje.
Vič. Ustanovili smo novo postojanko Zveze združenih delavcev v našem zapadnem predmestju bele Ljubljane. Delavska organizacija v našem kraju je potrebna, saj tvori večino prebivalstva baš delavstvo bližnjih tovarn in podjetij v mestu, ki v pretežni večini dosedaj niti ni bilo organizirano. Zavedamo se, da je mogoče zboljšanje življenjskega obstanka le s po-močjb skupnega dela nas vseh v močni organizaciji, zato je potrebno, da zberemo tudi one, ki so dosedaj stali ob strani in jadikovali nad vsem hudim in jih vodimo k pozitivnemu delu. Našo organizacijo čaka težko delo, ki ga pa bodo korajžni in podjetni fantje gotovo zmogli. Potem, ko so bila naša pred mesecem vložena
pravila od oblasti odobrena, se je vršil v pon-deljek 16. novembra ustanovni občni zbor. Zastopnika centrale sta nam pojasnila pomen in namen naše organizacije in obljubila pomoč in podporo osrednjega društva pri našem organizacijskem delu. Občni zbor je potekel v najboljšem razpoloženju. Za predsednika je bil izvoljen tovariš Hofferle, v odbor tovariši: Sojar, Lilik, Seršen, Cesar in Slabe; v nadzorstvo: Armič in Sodnikar, za delegata pa Sojar in Dovjak. Odbor se zaveda svoje težke dolžnosti in jo bo tudi izpolnjeval. Naj živi katoliški delavski pokret. Bog živi!
Viničarski vestnik.
Kdo naj popravlja stanovanja in hleve? Večkrat smo že poročali o slabem stanju mnogih viničarskih stanovanj in hlevov v Slovenskih goricah. Ker se za mnoge viničarje gospodarji ne brigajo, vse z naglico razpada in se celo podira. Vprašamo: Kdo naj popravlja te lesene stavbe: gospodar ali viničar? Nekateri gospodarji zahtevajo od viničarja, da je viničar dolžan popravljati na svoje stroške, kar je v neredu. Viničarji so nazadnje res prisiljeni, da popravljajo koče in hleve, .ker se morajo zavarovati, da se jim stanovanja ne porušijo. Viničar, ki je najemnik viničarije, ni dolžan, da on popravlja stanovanja v korist gospodarja, ker on itak nima denarja za najnujnejše potrebščine, rte pa, da mnogokrat bogatega gospodarja podpira. V teh ozirih naj viničarji potom svoje organizacije popravila odklanjajo, ker je njih položaj itak slab posebno letos, ko viničarji s strahom pričakujejo zimo. Stanovanja in hleve morajo brezpogojno popravljati gospodarji na popolnoma svoje stroške, saj jim viničar s svojo službo dovolj koristi in bodo lahko gospodarji za popravila zmogli stroške.
Viničarji, naročajte »Delavsko fronto«. Dolgo Smo pogrešali pravega glasila viničarjev, ki bi Zastopalo pravice in interese viničarskega' stanu. Sedaj ko imamo »Delavsko fronto«, se zavedajte svoje dolžnosti, da podpirate in širite svoj list. Viničarji v Slovenskih goricah lahko naročajo list tudi v zastopstvu »Slovenca« in »Slov. doda«, — Sv. Ana v Slov. goricah (Rajh Joško).
Fotografski vestnik.
Pobudo za organiziranje so nam dali delodajalci, ki izrabljajo v svoj dobiček vsakega amaterja: uradnik, ki ima poldnevno prosto, dijak ali akademik, vsak mu je dobrodošel, samo da mu dela za polovično ali celo četrtinsko plačo. Organiziranje smo izvedli z ustanovnim občnim zborom. Z organiziranjem pa smo napovedali borbo izkoriščevalcem. Zaposliti hočemo samo kvalificirane moči, zboljšati naše plače in s tem dvigniti našo eksistenco.
To je eno naših glavnih načel, v katerem vidi vsak izmed nas. rešitev iz današnjega gospodarskega kaosa.
Prvi pripomoček za rešitev tega velevažnega vprašanja je kolektivna pogodba. To je pogodba med delodajalcem in delojemalcem, v kateri se delodajalec obveže k gotovim izpolnjevanjem delavskih zahtev, kakor zvišanje plač, zmanjšanje delavnih ur in zaposlitev izučenih pomočnikov.
i	Tako kolektivno pogodbo so sklenili pred dobrim pol letom z delodajalci naši tovariši v Zagrebu. Pogoji so bili izvedljivi in danes se .njihova plača sploh ne da primerjati z našo. Ce je bila ta pogodba izvedljiva drugod, bo izvedljiva tudi pri nas. Predpogoj temu pa je složnost in delovanje v organizaciji.
Drugi, še bolj važen pripomoček temu perečemu vprašanju pa je zakon o minimalnih mezdah. Naredil se je šele osnutek, ki pa bo morda, kmalu prišel do veljave. Ta zakon bo za nas velikega pomena. Danes znižuje delodajalec plače po mili volji. Z upostavitvijo tega zakona pa bo delodajalec prisiljen, zvišati tudi cene svojim izdelkom. Z zvišanjem cen pa bo tudi z lahkoto plačeval pomočnika še z enkrat večjo plačo, s katero ga pa danes fotograf z manjšim ateljejem če že ne more pa vsaj zelo težko plačuje.
Uspeh teh dveh načrtov pa bo tem večji, čim povezanejše bomo nastopali. Oživljaj našo akcijo s tem, da za vsak sestanek vzameš na piko vsaj enega tovariša-co in ju navdušiš za skupno delo. To naj bo za enkrat tvoja prva naloga, čim več bo v organizaciji stanovsko zavednih fantov, tem hitreje bomo izvedli naše zahteve.
Izvedba tega programa bo namreč rešila naše socialno vprašanje, na zunaj pa bo izraz našega napredovanja in moči.	Fotograf.
Sc (o in ono.
Češkoslovaški ministrski predsednik dr. Ilod-
ža je izjavil, da bo dobila Podkarpatska Rusija avtonomijo.
Kranj je naše izrazito industrijsko niesto. Številko povedo, da se v Kranju proizvaja na leto: 29,850.000 m tkanin, 950.000 kg kavčuka -stih izdelkov, 65.000 kg pletenin, 600.000 kg usnja, 70.000 parov čevljev.
8,800.000 rubljev dolguje sovjetska vlada na mezdah svojim delavcem v 154 oddelkih svoje strojne industrije.
Po polomu marksistične revolucije v Avstriji je odšlo v USSR krog 100.000 avstrijskih marksistov. Nedavno se jih je vrnilo Večje število. Vsi so razočarani nad resnično sliko Rusije in izjavljajo, da so »raje v avstrijskih ječah kakor v ruskih razmerah«, štirje izmed vrnivših so na Dunaju izdali knjigo: »Dvakrat na begu«, ki je baje vzbudila pri sovjetih silno ogorčenje.
Poročajo, da so s 1. oktobrom t. 1. vpeljali na češkoslovaškem obvezno posredovanje dela. Vsak delodajalec je dolžan, da v času 24 ur prijavi posredovalnici za delo vsako prazno ali na novo izpraznjeno mesto. Te posredovalnice odkažejo potem ta mesta najpotrebnejšim.
V čačku je stavkalo 140 delavcev v papirniški tovarni Pantič in drug 47 dni. Končno so uspeli in dosegli kolektivno pogodbo.
Predsednik upravnega odbora Mednarodnega urada dela (MtTD) je postal češkoslovaški minister socialnega skrbstva inž. Jaromir. NeČas. Imenovani je, kolikor nam znano, socialist.
V Franciji so spet stavke na dnevnem redu. Dne 19. t. m. je izbruhnila stavka v Lille-u. Stavkajo kovinarji, ker je bilo odpuščenih nekaj delavcev. Stavkovno gibanje se je razširilo že tudi na rudnike. Delavci so zasedli tovarne, kljub temu, da je nedavno obljubil Blum sam, da se to protipostavno dejanje ne bo več zgodilo. Delavci zahtevajo 15% povišanje plač.
Na severnem Japonskem, v rudarski pokrajini Osaruzava, je divjala strašna povodenj. Do sedaj ugotovljeno število žrtev, ki so vsled povodnji našli smrt, znaša 1600 oseb, med njimi 250 otrok. Do zdaj so našli samo še 195 oseb.
20. novembra je obhajala Kruppova tovarna v Essenn na Nemškem 1251etnico svojega obstoja. Iz delavnice s štirimi delavci se je v teku 125 let razvilo podjetje, ki zaposluje danes nad 100.000 delavcev in nameščencev. Najbolj je znan Krupp po svojih topovih, ki so iz posebnega nerjavečega jekla, in sploh po vojnem materijalu, ki ga prodaja vsem najrazličnejšim armadam sveta.
Letos se v Beogradu gradi 880 novih zgradb v vrednosti 124,770.000 Din.
Vojno sodišče madridske vlade je obsodilo na smrt sina Primo de Riviere, ker da je on pripravil upor. Obsodba je bila že tudi izvršena. Ko so to izvedli nacionalisti, so kot odgovor ustrelili sina ministrskega predsednika Largo Caballere, zajetega v boju.
K našemu članku »Zlata jama« dodajamo še te-le podatke, ki jih je zapisal »Slovenec« od dne 22. t. m.: Po Statistiki iz leta 1934 je v naši državi 618 električnih central (po najnovejši Statistiki jih ima toliko že sama Slovenija), od teh 39 državnih, mestnih in občinskih 84, domači zasebni kapital 470, inozemski kapital 25. Toda inozemski kapital ima največje, kar kaže Statistika učinka v kilovatih. Državne elektrarne imajo 29,000 kw, občinske in mestne 74.000, one, ki so last domačega kapitala, 145.000, one, ki so last tujega kapitala, 199.000 kw.
Poročajo, da cene v Franclji neprestano naraščajo. Domači proizvodi so narasli za 10.2%, uvozni pa celo za 28.8%, torej skoro toliko, kolikor je znašalo razvrednotenje franka.
Sv. Oče je izdal nedavno tega okrožnico proti nemoralnemu filmu. Upravičeno. Ce namreč pogledamo, kaj so v letu 1934 filmi po Evropi predstavljali, najdemo: 310 morilskih afer, 104 roparske napade, 74 poizkusov izsiljevanja, 43 požigov, 14 zločinskih afer, 642 goljufij velikega obsega, 881 krivičnih pričevanj, 110 primerov težkega poškodovanja, 165 tatvin, 54 pobojev, 405 primerov zakonske nezvestobe.
Borba za državno prvenstvo postaja vedno bolj dramatična in vedno bolj zanimiva. Pretekla nedelja je prinesla presenečenje v toliko, da se je prvenstvena tablica zopet izpremenila ter je sarajevska Slavija prišla zopet na njeno čelo, BSK se je pomaknil dalje proti vrhu, Ljubljana pa je zlezla še za eno mesto nižje. Tekme So se vršile v nedeljo v Belgradu, Sarajevu in v Zagrebu. V BelgradU sta se srečala dva resna kandidata za državnega prvaka: BSK, ki se je pravkar vrnil s svoje turneje po Franciji, kjer je dosegel lepe uspehe ,ter BASK, ki je pred tednom dni prilezel na čelo tablice. BSK je premagal svojega nasprotnika 4:0 ter ga potisnil s tem ria drugo mesto tablice, sam pa je prispel že na tretje mesto. V Sarajevu je tamošnja Slavija premagala Ljubljano 3:1 ter s to zmago znova zasedla prvo mesto, dočim je Ljubljana zdrsnila na osmo. V Zagrebu sta se srečala Hašk in osješka Slavija ter igrala neodločeno 2:2, pri čemer je spremljala Haška znatna sreča, da tekme ni izgubil. V Belgradu se je vršila tudi tekma med Jugoslavijo in zagrebško Concordio ter je zmagala Jugoslavija z visokim rezultatom 7:0. Stanje prvenstvene tablice je sedaj: Slavija (Sarajevo) 12 točk, BASK 10, BSK 9. Hajduk 8, Gradjanski 7, Jugoslavija 6, Ljubljana 6, Hašk 5, Slavija (Osjek) 5, Concordia 2 točki. Rezultat tabele pa še ni realen, ker mora Gradjanski zaradi svoje angleške turneje odigrati celo vrsto tekem in tudi Hajduk je še močno v zaostanku.
Podzvezno prvenstvo se je nadaljevalo v nedeljo samo v ljubljanski skupini. Reka je premagala Hermesa 2:0, v Trbovljah sta igrala Amater in Slovan neodločeno 0:0, v Celju pa sta z isto srečo nastopila Korotan iz Kranja in domači Olimp ter se je tekma končala 1:1. S tem je ljubljanska skupina končala že tretje kolo pomladanskega prvenstva ter je na čelu tablice sedaj Olimp z 9 točkami, Reka jih ima 8, Slovan 8, Amater 8, Hermes 7 in Korotan 6. V mariborski skupini se bo pomladni del prvenstva nadaljeval šele na spomlad.
Tudi smučarji pričenjajo. Snega še ni in s tem manjka glavna podlaga za pričetek smučar-stva. Vendar pa smučarji ne držijo rok križem. Skoraj povsod se zbirajo k posebni smučarski gimnastiki, s katero si utrjujejo telo ter urijo ude, da bodo ob pričetku sezone čili in prožni. Poleg gimnastike pa goje smučarji, predvsem smučarski tekmovalci gozdni tek na daljših progah. Da so smučarji tudi dobri tekači, dokazujeta dve prireditvi, ki sta se vršili v nedeljo v Ljubljani. Oba glavna smučarska kluba v Ljubljani »Ljubljana« in »Ilirija« sta priredila gozdni tek za smučarske tekmovalce. Obe prireditvi sta bili zelo dobro obiskani ter so tekmovalci poleg Ljubljančanov še zimski športniki iz Ljubljane, Kranja in Gorenjskega. Rezultati, ki so jih na težavnih progah dosegli, so zelo častni ter se ni treba smučarskim tekmovalcem prav nič skrivati , pred našimi lahkoatleti-dolgoprogaši. Ta prireditev je zopet dokaz, kako lepo se izpopolnjujeta smučarski šport v zimskem in lahkoatletski v ostalih letnih časih. Smučarski tekmovalec, ki hoče pozimi dosegati dobre rezultate, mora biti popolen športnik, ki pridno trenira tudi takrat, kadar ni snega.
Slovenski kolesarski športniki proti zapostavljanju. V preteklem tednu se je vršil v Mariboru sestanek kolesarskih športnikov iz cele Slovenije. Zastopanih je bilo 18 klubov. Razpravljalo se je o razmerah v slovenskem kolesarskem športu ter se je ugotovilo, da je ta športna panoga, ki ima pri nas vse predpogoje (veliko število kolesarjev, razmeroma ugodne ceste in znatno zanimanje) ža najlepši razvoj, sedaj v razpadanju, to pa samo zaradi nasprotovanja vrhovne instance — Kolesarske zveze v Zagrebu, ki nikoli ni rada videla, če se je slovenski kol&arski šport lepo razvijal ter mu je vedno delala ovire . Posebno pa ga je začela Zveza zapostavljati zadnje čase, ko je brez vsakega vzroka najprej razpustila mariborsko in sedaj še ljubljansko podzvezo. Slovenski kolesarski športniki so zahtevali, da se skliče izredni občni zbor zveze in sicer za Slovenijo, na katerem se bo to vprašanje razčistilo, v nasprotnem slučaju pa bodo ustanovili svojo zvezo ter se bodo ločili od Zagreba.
Rene Bazin	2
Žito poganja.
Roman.
Po stoštiriinpetdeseti izdaji prevedel Viktor čokan.
General, stoje£ na gozdnem obronku, eleganten, ponosen, bogat, je spominjal na plemiške slike, ki jih slikarji, da označijo bogastvo in slavo, radi obdajajo z obilnim in brezskrbnim okrasjem. Bil je zelo visoke rasti, kljub svojim triinšestdesetim letom še zelo svež, kakor so pripovedovali, najlepši general v armadi: majhna glava, črne brke, siva bradica, lasje na ščetko pristriženi in skoro beli, močan nos, suh in nalahno po špansko ukrivljen, izbočene prsi, pravilne noge »brez maščobe in brez revmatizma«, je zatrjeval general. Ko je zjutraj sedel na konja, je nosil obleko, ki jo Parižani, ki so vajeni jutranjih sprehodov, poznajo: okrogel klobuk, modra kravata z velikimi metuljčki, žaket in dokolenke iz angleškega blaga in napol lovske škornje, edino, kar se je bleščalo na medli barvi obleke in pokrajine. Na rokah je nosil rokavice, iz vrbe zvit korobač, ki je bil na koncu okrašen in mu je tičal v desnem škornju. Čakal je, da se mu je sin približal, ne da bi se sam zganil; bil je zaskrbljen; s hrbtom je bil obrnjen proti gradu in je trdovratno gledal z neza-upnim in prezimim izrazom v jugovzhodno smer, v gotske oblake, ki so jih oblikovali brezlistni hrasti nad gozdno cesto.
— Si slišal? je vprašal.
— Kaj?
— Kar pojo! Poslušaj, prihajajo!
Mihaela sta ovirala veter in brdovitost zemlje, da ni slišal. Sedaj pa je začul. V gozdu na levi so močni, ognjeviti, zvočni glasovi peli Internacionalo.
Skoro vse besede so se zgubljale v gozdno samoto; nekatere so prihajale razločno na ušesa teh dveh, ki sta na gozdnem robu stala drug proti drugemu, z obrazoma obrnjena proti šumu, ki se je večal.
— Kanali je! je rekel general. Da morejo peti te grozovitosti!
— Pijani so.
— Ena pregreha več.
— Iz sovraštva, ker imajo polno steklenico. Toda koliko jih je, ki niso videli drugega, kot le zunanjost. Bil je lep...
— Slutiš? Umor oficirjev?
— Ne, bratstvo.
— Poslušaj!
Drvarji so se bližali. Veter je na svojih hladnih krilih prinašal njih vpitje, za trenutek, kakor slavospeve. Razlivalo se je po prostoru z dolgim odmevom preko gozda. Nastopajoča noč je naredila prostor zopet miru. V hipu se je izvila skupina ljudi na levo na ozko pot, blizu kjer sta stala gospod Meksime in njegov sin. Šli so brez reda; eden je nosil rog, večina je imela preko rame drog, čigar prožen konec je udarjal ob cestno listje. Prvi na čelu je bil Bavu, predsednik zadruge fontenejskih drvarjev, bledoličnež s črno brado, teoretik, hladen prenapetež, ki ni pel in čigar oči so že morale opaziti buržuja. Poleg njega sta dva mlada človeka bočila svoje prsi proti vetru in smehljaje pela. Nato je prihajal Lire z velikim drogom, nato kakih deset drugih. Zdelani obrazi, živahni ali mračni, vlažni od potu, prašni, mladi ljudje, zreli možje, vsi zaviti v somrak, pokriti s kapo ali klobukom iz mehke klobučevine, vsi so nosili lovsko torbo ali bisago v kateri je bila prazna literska steklenica in. ostanek kruha, ki ga niso pojedli. Ko so prišli na križišče in ko so opazili nepremična buržuja pri vstopu na
fontenejsko cesto so se obotavljali. Pesem se je vstavila v odprtih ustih mladih, ki sta šla naprej. Toda Ravu, ki dosedaj ni pel, je zapel pesem z bakrenim in kakor jesenovo deblo grčavim glasom.
Tovariši so ga posnemali. Iskra veselja, nezdravega veselja, je vžgala oči ljudi, ker lahko brez kazni žalijo in nagajajo nasprotniku. Odšli so. Skoro vsi so privzdignili svoje klobuke, tudi Ravu. Večina je prekinila petje in rekla: »Dober večer, gospoda!« Oddaljili so se proti vasi. Druga številnejša skupina je prihajala.
— Iz mojih gozdov se vračajo in zasramujejo tega, ki jim daje kruh. Poznaš te veseljake?
Druga za drugo so prihajale glave iz sence.
— Vse, odgovori Mihael.
Možje so šli naprej, pojoč ali tiho, nekateri so dvignili svoje klobuke, drugi pa so ostali pokriti.
Mladi mož je pravil njihova imena. Gilbert Klokč je obrnil glavo proti drugi strani gozda pa je kljub temu pozdravil. Ko je Mihael rekel Gandou, ga je general prekinil.
— Gandou? tega poznam tudi jaz. Pred petimi leti je bil moj konjenik. Boš videl, kako znam jaz to narediti. Gandou?
Eden se je odtrgal iz skupine, velik, močan, rdeč, z nasmejanimi ter nemirnimi očmi, ki je imel kljub hladu do komolcev zavihane rokave in telovnik pripet pri vratu, da je zadaj frfotal.
— Ti si Gandou, konjenik prve čete, tretjega eskadrona v Vinseu, no, te poznam?
Med tem ko se je bližal, se je odkril.
— Da, moj general.
— Tako je prav, da ne ostaneš pokrit, kakor ti neotesanci, ki gredo pred menoj kakor mimo mejnika. Ti torej sedaj ljubiš stavke?
(Dalje sledi.)
Izdajatelj in odgovorni urednik: Januš Goleč, novinar v Mariboru. Tiska tiskarna sv. Cirila v Mariboru (Albin Hrovatin).