Stev. 88. »SLOVENEC«, 'đn« Тв. аргПв 1022. »^frtn \ mi deli istega avtoria, marveč jih po i«dr-na t os ti celo prekašajo. — Vzklile »o v težkem povojnem času, zato kažejo globoke rane danain ih dni, težke rane, ki jih more ozdraviti mogočna 2ena, ki io je «veti videč Janez na nebu gledal kot znamenje zmage in reicnja. — Zg'edi, večkrat zelo pretresljivi, podobe, primere in drugo zelo bogato nakit,e je vzeto iz modernega ozad'a — jedro pa je verski ni.uk, zajet iz studenca ki izvira na viaoki skali večne Resnice, ki vedno hladi, cel» rane in vliva tolažbo v »r ca. — Smarnice »Znamenje na nebu« »o nastale iz Smarničnih govorov — zato bo knjiga tudi bogat vir, iz katerega bodo pridigarji lahko za:cmali «nov za Marijine ori-dige. Vsled svoje bogate vsebine bo po »ebno dobro služila voditeljem Maminih družb. Čeprav je knjiga vsled težkih povojnih razmer navidez draga, ne bo nikomur žal, ako io bo kupil. Pisana ie popularno, jezik je icp, slog gorak, poln živlien a. — knjigo je založila Jugoslovanska knjigarna. Prnirha s pirhom) z njimi in sekajo jih. Kačo lepo je, čo odmevajo od gora topiči, gor6 zvečer velikonočni kresovi! Na Velike soboto popoldne hodi po Koroškem župnik po vaseh blagoslavljat jedila, med njimi tudi jajca. Njegov prihod naznanjajo topiči. Na naši domači vasi je bil blagoslov navadno ob dveh popoldne na malem travniku, >rajovšču<, za našo hišo, Če je pa bilo še snega ali slabo vreme, pa v pio-s t orni sobi naše domače kmetijske hiše. Kot darilo je dobival cerkvcnikov sin, ki je spremljal župnika, od vsake ženske, k> je bila prišla s polnim jerbasom, »podprt-njak« imenovanim, dve jajci, eno belo surovo za župnika in eno kuhano in barvano za se. Kako smo drugi dečki mežnarjevega sina zavidali, ko smo ga videli zvečer nesli polno čajno proti >fnri< in smo ga na praznike gledali, kako se jo skazoval pred cerkvijo kot najsmelejšega trčljača. Lahko, tak bogataš! Mi pa nismo smeli tako hazardirati, ko smo previdno stiskali po dva rdeča pirha v svojih žepih. Kjer se je slovenski narod še vzdržal v večjih masah, tam se je povsod ohranila ljubezen za posebno mnogovrstno pisano in okusno okraševanje hiše, orodja in obleke. In na tak način se je rešilo okraše-vanje pirhov na Kranjskem, ki ga ;.am kaže ravno izišla knjiga »Sič, Narodni okraski na pirhih in kožuhih.« V tej zbirki, obsegajoči 41 listov, odpade 10 listov na pirhe; od teh 10 listov nam prvih 7 kaže belokranjske in dolenjske, 8. list notranjske, 9. in 10. gorenjäke pirho. Deseti list (äkofja Loka in okolica) kažo popolnoma drugo modernejše okraševanje. Avtor misli, da ie to vpliv škofjeloškega samostana, kar do menda islina. V ostalem prevladuje po vsem Kranjskem črtni ornament, ki se najde, kakor avtor pravilno naglaša, na keramičnih in bronastih Izdelkih prazgodovinskih izkopin; pozabil je pa omeniti, da ni brez pomena za pirhe, da ве priprosta keramika nikjer v Sloveniji ne goji tako, kakor na Dolenjskem in da je ornument črnoglinasto posode šo danes ravno isti, kakršen je bil pred 300 leti. Sploh no moremo ai kaj, da ne bi očitali avtorju, da je v svoji zbirki bil preveč umetnik-risar in premalo učenjak-zgodovinar; marsikaj, kar bi nas zanimalo, je nam ostal v tem oziru še dolžan. Ni besedice nam skoraj ne omenja, o razvoju okraskov, med tem ko so na prvi pogled že vidi, kako je vplivala na okraševanje pirhov tudi novejša glinasta (plo-ščena) posoda, pri nekaterih celo novejši stili; renesansa, barok in cclo moderna (glej zlasti notranjske rastlinske okraske!). Ne Črhne tudi no besedice zbiratelj profesor Sič o pirhih pri drugih slovanskih plemenih; gotovo bo mogoče to navado zasledovati tudi še mimo Karlovca daleč na Hrvatsko. Podpisanemu je pa zanesljivo znana iz različnih časopisov kakor Dunaja,'ega Antropolog, časopisa, Dunajskega Ilustriranega Časnika ter bcrolin-skega Etnograf. časopisa In iz časopisov >Dio Wocher, »Roklums Universum« in dr., da so podobna okrašena velikonočna jajca v navadi po vsej češkoslovaški državi in v Gornjih In Dolnjih Lužicah. Način okraševanja in tehnika je podobna povsem kranjski, posebno belokranjski, vendar pa prevladuje tu ne Črtorisbn, ampak ploščnati ornament, zlasli je priljubljen trikot v vseh mogočih kombinacijah. Morda nam kdo o tem kaj obširnejšega napiše. Za danes pa želimo z napisom na Sičcvem pirhu ŠL 107: »Ve:elo Alelujol« —c. Ciril Dolenc: PoSJska Veüka noč. Kakor pri nas, tako so tudi drugod, s prnznovunjem velikih praznikov, kakor Velike noči in Božiča, združeni posebni običaji. Poljaki slave Veliko noč posebno slovesno, njihova priznana gostoljubnost za Veliko noč skoraj ne pozna nobenih moj, tako da te praznike med Poljaki lahko imenujemo »praznike najprisrčnej-sega gostoljubja«. Umevno, da je osredotočena zabava in razveseljcvanje okolu »Bwi^con^go«, kar pomeni lo, kukor pri nas »žegen«. Bogato in siromašno, vse hiti na veliki teden, da pripravi svojim razmeram primerno več ali manj bogute in raznovrstne »swifcone«. Poglavitne sestavine »6wi?conc« so švvig-cono jaja« (pirhi), babka (najfinejši masleni kruh (»pinca«), pečen v visokih medlih v podobi gob), szynka (gnjut) ter najfinejša polska kielbasa (klobasa). V boljših hišah so razen tega pripravlja šc drugo pecivo kakor razne torte, placek scrowy (pogača s sirom), przekladiniec (fino pecivo s konfituro) in pa tudi druga prekojena mesenina kakor prekajsni jezik, pol^dvvica (prekajena svinj?ka pečenka), nadiiewane miede prošintko (nadevani odojček), telečje slegno itiL K švvieconerau spadajo pa pri Poljakih tudi različni napoji, kakor: navadna wödka, konjuk, raznovrstni likeri, vino in pivo (vse lo v bo-tilkah odnosno steklenicah). Po trgih in mestih se >šwi£cone« ne nosi v ccrkev k blagoslavljanju, ker hodijo svetni duhovniki in redovniki po ulicah razdeljeni na privatna stanovanja in blagoslavljajo na domu švvi^cone, za kar dobe primerno nagrado. Gospodinje pripravijo >šwi?cone« po navadi v salonu na okusno pripravljeni mizi, ki je tudi okrašena s cvetkami (hijacinlo, primule, cine-rarie). Jedila in pijače, vse kar je za švvi?-cono namenjeno, pride na mizo in tvori z nakitom cvetlic zelo pestro in okusno sliko. V nedeljo zjutraj se pogrne miza jedilnice z najlepšo prtenino in posodo, kar je hiša premore, in okrasi tudi s cvetkami v lončkih. Peciva se razpostavijo na mizo, mesenina se pa sproti in po potrebi nnre-zujo in poklada na tablete; pijače so okusno razvrščene na posebni sosedni mizi, — rezerva »Swi^conegoc se pa umakne v jediino shrambo ali pa drugo sobo. Na kredenci ali na robu mize čakn vedno krožnik, ki je obložen s čedno na osminke razdeljenimi šwi?conymi pirhi z dvema viličicama in pa stcklenica >ko nhezku z kieliškamy«. Kmalu po prvem šniadnnlu (zaju-treku), ko je jedilna miza pripravljena, skliče družinski glavar svoje člane, da zaužije z njimi »6wi?cone јајоч in izrazi pri tej priliki vsakemu za tekoče leto posebno pomenljiva voščila. Muti in oče sta prva, potem slede otroci po starosti, drugi so-sodnikl in v hiši pričujoči itd. Po skupnem zaužitju koščka pirha in po voščilu sledi »calowaniec (poljubovanje). Po tej važni formalnosti, ki se vrši stoje, sedejo seveda domači prvi za mizo, da povrsti okušajo »šwi(cone«, pohvalijo mamušio na Izborno uspelih tortah itd. in da zadobe dobro podlago za nadaljno dolgo -pol po »šwiyco-nyclo«. Na ta dan gre po navadi vse k »sumi« (veliki maši) v cerkev. Po sumi se dobe seveda znane družine pred cerkvijo nn razgovor. Tam se pa običajno dogovori glavni načrt za potovanje po »ŠNvi^conem«. V podeželnih mestih in trgih prične se takoj po sumi oficlelno »fiwi^cone« pri župniku. V župnišča vodi torej prva pot oficielnih oseb k Swl^conemu. Tam srečaš okrajnega glavarja, marszalka (načelnika okrajnega zastopa), župana, načelnika sodišča, ruvnalelje Šol, odvetnike, zdravnike, predstavnike vojašlva, ugledne meščane itd. itd. Začetek povsodi s iwi^conym ja-jem in kioliszkom koniaczku z običajnim: »Daj Hožo zdrowieczko!« Povsodi enaka prisrčnost, povsodi poljubovanjel Istolako prirejajo seveda oficielne švvi^cone tudi okrajni glavarji, župuni in nučelnlki uradov. čim večjo je meslo, tem večji go-spoti je se srečavajo pri oficiclnem sv.i^-conem In tem večja je obilnost in razno-llčnost vsega dobrega, ki ga nudi bogato obložena miza. V vsnkl hiši in v vsaki družini so vrata ves dan odprla in se vrste oba prazniku gostjo za gosli. Kdor je med letom uapravil družini obisk, je — da ni zur-iero — takorekuč dolžan tudi prili na >š\vi<£-cone«. Pa tudi vsak drugi je dobrodošel, če se slučajuo privesi družbi, ki ima ruvnj smer k dotični obilelji. Ponujveč se to dogaja pri onih obiteijih, kjer so dom.i odrasle hčerke, ali pa kjer ima n. pr. odrasli sin mnogo znanja v družbah izven hiše. Pri lakih obileijih se odigravajo »šuie-conc« seveda najveseleje in se družba >preračunjcuo« enide najraje šele pruti večeru, da tam dolgo v noč obsedi »nu herbalce« (čaju). Poljak nikdar no vabi na večerjo, ampak le »na herbutk?«, p i naj bo večerja še tako imenitna. Po večerji, kjer servirujo tudi toplo jed (najljubšo »indyk« — puran) je salon (pri Poljakih neizogiben del stanovanja) kmalu pripravljen za muziciranje, pelje in kar je glavno, za »taiice« (ples). Starejša gospoda sede v količek k igrului mizi, da udari >kröt-kiego« (»kratkega« — hazurdna igra »ferbel«) ali pn »neliciliranega v i sta c. Kakor je doma vse živahno, tako je tudi na ulici vse živo, ker so ljudje za praznike trumoma na neprestanem obiskovanju. Ker je mnogim za praznike čas zelo dragocen, da vso odpravijo, dobiš na stojiščih le ležko izvoščka, pač pa jih n.njdcš mnogo pred posebno oblegovnnimi hiš >mi. Oiicielni krogi in po činu in nqbdu starejše družine sprejeinujo običajno prvi dun in so šele drugi dan na potovanju. Družino, ki imajo mnogo znancev, ee morajo celo deliti, da morejo vsem vrniti obiske. Najdaljšo turo ima v podeželnih »miasleczkarh« »kšiijc proboszcz« (župnik), ki v dveh dneh zbok cerkvi nega opravila ni kos svoji nalogi. Da so n -jliolj mobilizirani »mlodži kawulerowie« (mladi samski gospodje) in častniki, je več ko umevno. Po dvodnevni hudi bitki je med njimi najti največ pokvarjenih želodcev in so Iretji dan skoro edino le dovzetni za »barszcz* (kisla juha iz rdečo pese), da dobe zdravstveno ravnotežje! Tako praznuje Poljrk svojo Veliko noč — sedaj pač gotovo današnjim razmeram primerno, a ne v takem obsegu kakor minule Čase. Wesolego alelujal Fran Lavtižar: »Družba sv. Vincenriia Pavianskerja za nro?-o-mVm GskilJGvame slro-in 7* varstvo mla-dlre«. POSNETEK IZ LETNEGA POROČILA ZA LETO 1921. I. Organizacija in nprnva. Družba sv. Vinccnrijn Pavlanskega (kralko: Vincencijevn družba) je naša najstarejša karitativna organizacija, ki so udejstvuje na polju socialnega skrbstva javne prmoči ter zaščite dece in mladiuo že od leta 1876. Generalni sedež družbe je v Parizu, osrednji v Ljubljani. Družbena pravila je potrdila deželna vlada v Ljubljani t odlokom z dno 11. aprila 1870, št. 2388 in z dne 6. septembra 1912, št. 2985/Fol. Pripravljajo se nova enolna pravila za družbo in njene podružnVe (konference), na podlagi kalerili se razširi delokrog družbe na celo Jugoslavijo. Družba ima glasom § 2 svojih pravil namen: »revne družine, bolne in bolehne osebo ter zanemarjene otroke brez razlike veroizpovedi In narodnosti podpirati ter jim pomagati, da si znmorejo zopet kaj zaslužiti, in izvrševati tudi druga dela kršć. usmiljenja.« Organi družbenega načelništva so: odbor, upravni svet in centralni svet. Vinccncijcva družba in Vlncenrijeve konlcrenco vrše prostovoljno oskrbovun]o siromakov in zanemarjene mladine po svojih delavnih članih in zaupn'h o ebah, katero obiskujejo bolnike in revne družine na njihovih demovih ter jim pomagajo v kolikor pripuščajo sredrtva. Reveži to podpirajo po potrebi bodisi redno ali pa od slučaja do slučaja z novci, z živili, obleko, obutvijo, kurivom, plačevanjem stanarine, nakupom zdravil, oskrbo posameznih otrok v zavodih ozir. skrbstvenih nnirn-vah ild. Stroški so pokrivajo s podpor.imi, s prispevki članov in dobrotnikov, s krulil Lepa birma.ska darila! Z