Vzajemnost vzgoje in zdrastva. Fr. Gahrsek. Clovek se porodi na svet slab in brez zavesti svojega življenja. Moral bi kraalu preminuti, ko bi ga v svoje varstvo ne vzeli roditelji ali njih namestniki. Le-ti pa skrbč zanj v telesnem, nravstvenem in umstvenem obziru. A njih moči največkrat ne zadostujejoi da bi ga mogli sami povoljno nadalje vzrejati in vzgojevati, zato jim priskočijo na pomoč drugi činitelji, ki potem nadomeščajo njih delo in njih pomanjkljivosti. Taki činitelji so vzlasti vzgojitelji in zdravniki. Prvi skrbč pred vsem za nravstveno in umstveno razvijanje, zadnji pa za njegov telesni blagor, če ravno iraajo tudi vzgojitelji ozirati se na telesni razvoj otroški. Vender je mnogo slučajev, da vzgojitelj sam ne more povoljno rešiti telesne vzgoje in to tedaj, kadar se prikažejo na telesu take bolezni, katere zahtevajo posebnega znanstva pri njih odstranjenji. Tedaj vzame človeka v svoje varstvo zdravnik, kateri torej podpira ali nadaljuje vzgojiteljevo prizadevanje. Oba činitelja sta za blagodejni razvoj človeške prirode velike važnosti, oba se pečata z istim predmetom, torej raora biti med njimi nekaka vzajemnost. Ako opazujemo otroka od prvega dne njegovega življenja, vidimo, da se le polagoma razvija. Od dnč do dnč postaja čvrsteji in s tem popolneji. S prva zavisi še povsem od svojih čutnih nagibov in poželenj, ne pozna še sveta, niti svoje okolice, vodi ga le čutnost, in neznani so mu vsi plemenitejši nagibi. Polagoma pa se zaveda svojega bitja, zaČne se ogledovati izven sebe, vidi razne predmete ter jih izpoznava. Čutni nagon se uinika nravstvenim nagibom, izurijo se telesne in nravstvene sile. Življenje takega otroka je popolnem priprosto, ter je kaj lehko zadostiti njegovim potrebam. V tem stanji se razvija otrok še neprisiljeno. Ko bi ga pustili v tem sainosvojem razvijanji, dosegel bi sicer tudi neko stopinjo omike, vsaj ono, na kateri se nahaja navod, h kateremu se prišteva. A najbrže bi bila ta stopinja zelo nizka, kajti znano je, da se razvija otrok tem popolnejše, čim višjo stopinjo je narod že dosegel. Iz tega se vidi, da se izobražba pojedincev naslanja na pridobitve svojih prednikov, ker moremo si okoristiti le to, kar so si že drugi pred nami dobrega prisvojili. Vpliv izobražene, izkušene starosti dejstvuje tudi na nas, naša večja ali manjša vsprejemljivost za dušne in telesne jakosti zavisi v nekaki, meri od naših izobraževateljev. To vplivanje je osnovano po določenem načrtu ter ima svojo določeno svrho; iz tega pa sledi potreba onega, kar imenujemo vzgojo. Prava vzgoja mogoča je še le tedaj, ko je narod prestopil najnižjo stopinjo svoje omike. Na tej podlogi se izobražuje pojedinec ter doseže stavljeno mu nalogo življenja ali popolnem, ali le na pol; večkrat pa je tudi ne doseže, in tu se vprašujemo po vzrokih tej prikazni. Ako jih najdemo, izboljšamo prejšnja sredstva, katere ležč ali v vzgojevateljih samih, ali pa v vnanjih okolnostih. Pri umstveni in nravstveni vzgoji bode mogel le vzgojitelj pravo pogoditi, ker le on najbolje pozna vsa vzgojna sredstva; pri telesni vzgoji zatekati se nam je pa k zdravniku, kateri predstavlja torej nekako izboljševalno napravo vzgojnega delovanja. Ta činitelj se potem soudeležuje pri rešitvi vzgojne naloge človeškega rodu. Ker oba, v/gojitelj in zdravnik, delujeta na to, da bi se človeštvo izboljšalo, mora pač zdravnik o svoji posebni izkušnji sestajati se z vzgojiteljem če prav ne v vseh, vender pa v tem ali onem splošnem pvavilu. Primerjaje oboje delovanje, najdemo v prvi vrsti, da dejstvujeta oba z določcno naniero. Ta namera je vzgojitelju bistveni del, brez te nehal bi biti to, kar je. Tudi zdravniku ne more biti jednakoveljavno, pomnožujejo li rod bedneži, nebogljenci in sploh bolniki, in to še prosto in nemoteno. S tem pomnoževala bi se le beda in revščina, povečevala pa bi se tudi telesna slabost človeškega telesa, ker z vsakim rodom nastalo bi več slabotnežev, in fizična sila naroda prišla bi s časom pod nič. Sploh pa bi zadostovalo le malo ugoduih razmer, in obstoječe okolnosti človeškega telesa k raznim boleznim mogle bi se razviti v občno škodljive posebnosti. S tem bi trpeli pojedinci in rodovi tem večjo škodo, ker bi te slabosti ovirale vsakojaki razvoj človeških sil, in človek bi v svojem teženji po dobrem, pravem in lepem obstal na polu pota. Tako nagibanje človeškega telesa k raznim hibam prouzročuje potrebo, da se s pozitivnimi sredstvi zaprečijo zli učinki vseh pojavljajočih se slabosti. Taka sredstva merijo tudi na to, da se že v kali zaduše sklonosti človeškega telesa k slabirn pojavom, in še le, če je to že zamujeno, skuša se odstraniti slabe učinke ter pojavom označiti pravo ali vsaj boljšo pot. Zato ravno namerja zdravnik, da izboljšuje fizičue bolnike, vzgoja pa dela taisto na moraličnib. razuzdancih, oba činitelja pa delujeta ali neposrednje, ali vsaj posrednje. Zdravnik zdravi bolnike ali doma, ali po bolnicah, hiralnicah in blaznicah, vsacega pa skuša z nova pridobiti za človeško družbo. Vzajemnost vzgojiteljevega in zdravnikovega delovanja kaže se tudi v določenem načrtu, po katerem se oba ravnata. Brez tega načrta vzgojitel ne bi rnogel pohajati od lažjega k težjemu, od prostega k sestavnejšemu; brez tega tudi ne bi mogel izpoznati notranjščine otrokove, po kateri jedino le more prikrojiti svoja izboljševalna sredstva. Ves pouk in vsa vzgoja uaslanja se v veliki meri na individualnost otrok; tej se mora prilagoditi vsako postopanje. Isto tako postopa zdravjeslovje po določenem načrtu. Zdravnik pride in najprvo preišče stanje bolnikovo, jednako vzgojitelju, kateri mora pred vsein poznati posebnosti učenceve. Oba imata vedno isti smoter pred očmi, namreč človeku pripomoči do boljšega stanja. Kakor pa niso vsi otroci jednake niavi, isto tako je telesno svojstvo vsacega bolnika drugačno. Zato si oba napravita na podlogi najdenih podatkov določen načrt, katerega se jima je pri nadaljnjem postopanji držati. To je neobhodno potrebno, kajti pri raznih boleznih je upotrebljevati raznolična sredstva. Vrhu tega učinkuje vsaka bolezen tudi na druge dele telesa, to pa vsled tega, ker je človek živ organizem, združen v celoto po raznih raed seboj tesno zvezanih organih, ki imajo svoje središče in svoj določen delokrog, odvisen od središča. Zdravnik ne namerja vedno, da bi že precej s prva ozdravil kako zlo ali da bi takoj pri prvem poskusu odstranil vnanje znake bolezni. Njegova prva skrb je ta, da najde stališče ali vir bolezni in da se natanko seznani z boleznijo. Zdravljenje brez načrta zakrivilo bi podaljšanje bolezni ali pa polovičarsko izboljšanje; moglo pa bi doseči tudi nasprotne uspehe. (Konec prih.)