ANTIČNO V LJUDSKEM VEROVANJU
Dušan Ludvik
V ljudskem verovamju je veliko pojavov, pri katerih se navadno niti
ne zavedamo, da so zelo stari; nekateri izvirajo če ne iz tako imenovane
indoevropske pa \^aj iz antične sfere. Razmejitev ali časovna omejitev
je vedno težka in zahteva obilo primerjalnega gradiva. Moj sestavek se
omejuje samo na nekatere pojave ljudskega verovanja, ki so mi znani iz
Savinjske doline (Braslovče) a'li iz literature, izvečine v času pred drugo
svetovno vojno, in h katerim se dado navesti antične paralele.
Obešenčeva vrv. Konček odrezane obešenčeve vrvi so si
ljudje na deželi skrbno spravljali, baje jim je prinašala srečo.^ Pri Pli-
niju Mlajšem beremo, da je starim vračem obešenčeva vrv rabila kot
simpatetično sredstvo: »obešenčeva vrv, ovita okoli glave, prežene gla-
vobol«,^ vrv, s katero je bil križani privezan na križ, ovita okoli \Tatu,
pa prežene štiridnevno mrzlico.'
Nov lonec. V antičnih virih, zlasti pri Cai onu, Columelli, Palladiu,
Pliniju, Chironu, Vegetiu idr. beremo, da se morajo zdravila kuhad in me-
šati v novem loncu (in cacabo novo, in calicum novum, in vasculo novo).^
Ni povedano zakaj, vendar bo to imelo kakšno zvezo z magijo in vero-
vanjem, da so medikamenti, kuhani v novem loncu, še posebno učin-
koviti in zanesljivi. Ta zahteva se brez utemeljitve ponavlja v srednje-
veških medicinskih, hipoloških, vinskih in drugih knjigah.* Za naše
kraje imam podatek iz leta 1733. Marina Matjažek iz Gabrja v boštjan-
ski fari je služila v vaJsi Vir (šentviška fara, gospoščina višnjegorska).
Kmetica, ki je hotela zastrupiti svojega moža, je dala dekli misnico
(Mäusegift), da naj jo da kuhati v jed. Marina »je v novem loncu sku-
hala korenje z zgoraj imenovanim strupom«. Ker pa kmet ni prišel na
1 Prim.: Ein Strick, \voran ein Mensch erwürgt worden, ins Taubenhaus
gehängt, macht die Tauben da bleiben (Chemnitzer Rockenphilosophie v
J. Grimm, Deutsche Mythologie; Graz 1953 — Nachdruck — Bd. III, 447/386)
ali: Wer an einem solchen Sonntag (goldnen Sonntag die rechte Hand mit
einem Faden oder Strick umwindet, daran ein Dieb am Galgen gehangen, trifft
im Zielschiessen allemal das Schwarze (neznana provenienca gl. v Grimm,
]. c, 468/921).
2 C. P 1 i n i u s Secundus Die Naturgeschichte, übersetzt v. G. C. W i 11 -
stein, Leipzig 1881, Bd. V, str. 17 (L. 28, 12).
' Pli nius, 1. C. V, 16 (L. 28, 11).
* D. Ludvik, Untersuchungen zur spätmittelalterlichen deutschen Fach-
prosa, Ljubljana 1959, 23, 166... idr.
12* . 179
Dušan Ludvik
kosilo, je »dekla jed zakopala v zemljo vzadaj za hlevom ..., da ni mogla
nikomur več škodovati, novi lonec pa je... čisto pomila«."
Voda v ušesih. Ce nam je pri kopanju prišla voda v uho, smo
glavo nagnili na tisto' stran in skaikali po eni nogi. Čeprav je to naravna
reakcija, je skakanje po eni nogi neutemeljeno. Plinius navaja, da naj
ta, ki mu je voda prišla v desno uho, skače po levi nogi in naj glavo
nagne na desno ramo, če pa mu je prišla v levo uho, naj dela narobe."
Fige držati. Ce porinemo palec med kazalec in sredinec, ka-
žemo ali držimo figo. Fige držimo, če komu želimo dosti sreče ali uspeha
(npr. pri izpitih). Nemško se to reče Daumen drücken ali jemandem den
Daumen halten, kar Cigale prevaja s komu v roko streči ali na roko biti.
Plinius navaja: Če komu kaj dobrega hočemo, mu — kot pravi pregovor
— držimo fige (Daumen drücken).'
Kihanje. Ce kdo kihne, mu ljudje želijo »na zdravje« ali pa
»Bog pomagaj«. To je ostanek verovanja v čudežno moč besede ali reka,
ki ozdravlja ali podpira učinek zdravil. To navaja tudi Plinius in pri-
stavlja: »zakaj pri kihanju želimo eden drugemu ,zdravja'? Cesar Ti-
berius... je to od drugih zahteval celo med vožnjo; nekateri menijo, da
je še bolje, če pri tem izrečemo ime kihajočega«.'^
Novoletno voščilo. Na začetku novega leta si voščimo »srečno
novo leto«. Tudi to je ostanek verovanja v moč besede. Prvotni pomen
takega voščila je bil, kot beremo pri Pliniju, zavarovati se s prijaznimi
besedami pred urokom ali začaranjem."
Zveni mi v ušesih. Pogostoma sprašujemo: »v katerem ušesu
mi zveni?« Ce vprašani to ugane, bo spraševalec slišal »nekaj novega«.
To je malo v drugačni obliki tisto, o čemer poroča Plinius: »prepričani
smo, da odsotni vedo, če o njih govorimo, ker jim (takrat) zveni v uše-
sih«.' Pri nas poznamo še varianto — če govorimo o kom nenavzočem, ga
takrat »čuka« ali »se mu kolca«.°
Omaševati tatu. Omaševanje tatu je v bistvu le krščanska
oblika antičnega verovanja. Rimljani v času Pbnija Mlajšega so verovali,
da lahko vestalke s svojimi molitvami preprečijo pobeglim sužnjem, ki
so še v mestu, da bi ti pobegnili iz mesta.^"
Ječmen žanje m. Neko pogostno obolenje vek imenujemo ječ-
men, ječmenec (krithé, hordeolum), tudi pri drugih Slovanih so to izve-
denke iz osnovne besede ječmen: srbhrv. jačmičak, ječmičak; češko
' Državni arhiv Slovenije — procesni akti — Zbirka zgodovinskega dru-
štva (akt gospoščine Tariča vas — Ruckenstein, 16. III. 1735. Prevod v Krimino-
loškem muzeju v Ljubljani).
« Plinius, I.e., V, 20 (L. 28, 17).
'Plinius, I.e., V, 8 (L. 28, 5).
* Plinius, I.e., V, 7 (L. 28, 5).
' Prim. Wem die Ohren klingen, der wird belogen (Grimm 1. c., Chemnitzer
Rockenphilosophie, 437/82) in Gellt das linke Ohr, sO' wird Üblels, gellt das
rechte, Gutes von einem geredet (okolica Wormsa ok. leta 1790, prim. Grimm,
1. c., 452/537).
1« Plinius, I.e., V, 5 (L.28, 3).
180
Antično v ljudskem verovanju
ječne zrno (Gerstenkorn), jâhla (Hirsenkom), jacmyk; poljsko jqczmyk,
jqczmionok, rusko ječmenek.
Nemci imajo za isti bolezenski pojav več poimenovanj, pri tem pa
navadno ječmena ne razločujejo od neke podobne bolezni vek, ki jo ime-
nujejo Hagelkorn (chalazion): Gerstenkorn, Haber, Augenhaber, Erbse,
Hagelkorn. Hagelstein, Kife, Perlev alemanskem narečju so to izrazi
Ursi, Weri, Gretli, Töchterli, Güger, Stössel, Schnibel, Wegschiesser,
Augentrachter, Nätschli, Mütschli, Irbseli, Liechtorn, Wächter, Pfisi,
Biber, Eis, Gürtsch (z variantami vred kakih sedemdeset izrazov).
Francozi imenujejo' ognojek vek grain d'orge ali orgelet; iz tega iz-
hajajo zahodnoalemanske oblike Ursi, Ürscheli (s kakimi desetimi va-
riantami); Italijani tudi orzo, kar potrjujejo alemanske izposojenke v
kantonu Wallis (Gürtsch, Gürtschelti, Eitergirtsch, Eitergurtschi, Oign-
gürtschi in variante) ter različice na nemškem manjšinskem otoku v
okrožju Monterosa (Garzil, Garz je).Alpski Romani so ognojek vek
imenovali tudi grah, lat. pisum, kar je dalo po drugem premiku glasov
v alemanščini Pfiisi (kanton Uri; prim. še alemansiko Irbseli, nemško
Erbse). V retoromanskem območju je veljalo tudi bibero (prim. srbhrv.
biber = je poper), za to govorijo mlajša poimenovanja ognojka vek v
Graubündenu (Biber, Bibere, Biberli, Bibeme, Biibeli).^^ Pri poimeno-
vanjih grah in poper gre prvotno pač za ognojek chalazion, ki ima res
obliko poprovega zrna ali graha, vendar običajni ljudje obeh vrst absce-
sov niso natanko razločevali, saj je teritium comparationis v obeh pri-
merih manjša ali večja zrnasta oblika belo rumenkaste barve.
Besede z alpskoromanskega in nemškoalemanskega področja pričajo,
da ni nujno, da sega poimenovanje ječmen (čeprav je razširjeno pri Slo-
vanih, Germanih in Romanih) za ognojek vek v tako imenovano indo-
evropsko pradavnino (v švicarskem ljudskem govoru je Gerstenkorn
redek pojem; Pfiisi,, Biber, Ursi, Gürtsch i'td. pa so izposojeadce iz
romanskih narečij). Slovanske in romanske variante poimenovanja ječ-
men se ne dado natanko datirati; vemo pa, da njim ustrezna nemška
beseda Gerstenkorn kot medicinski pojem ni stara. Prvič izpričana je
šele v 16. stol. kot prevod lat. hordeolus (pri E. Alberusu leta 1540,^^ če-
prav Celsius von Khuffner že devet let prej — 1531 — ognojek vek pri-
merja z ječmenovim zrnom —« in dersleben augenbrauen wachset ein
klein blätterli, Weichs nach der gleichnisz eines gerstenkorns von den
Griechen crithe genannt wird«).^' In res, medicinski pojem krithe = ječ-
menec srečujemo prvič v spisih starogrškega zdravnika Hippokrata iz
Kosa (ok. 460—377 pr. n. št.), ki ognojek vek imenuje krithé, kar Rim-
ljani prevajajo z istopomenskim hordeolus}^ Vse kaže, da je ime očesne
bolezni ječmen —orzo — orgelet — Gerstenkorn prevzeto iz grških
» Kluge-Götze, EWB, Berlin 1953i« s.v. Gerstenkorn.
1^ Sprachatlas der deutschen Schweiz, hg. R. Hotzenköcherle, Bern 1962:
Gerstenkorn am Lid, Frage 118.8).
Grimm, DWB s. v. Gerstenkorn.
181
Dušan Ludvik
ali latinskih medicinskih knjig, ki so se v evropskih kulturnih centrih
ohranile v številnih prepisih in prevodih, ali pa z srednjeveške šolske
medicine. V obeh primerih je izhodišče imena kot medicinsikega pojma
iskati v antiki.
Ječmen so na deželi od nekdaj zdravili s toplimi kamiličnimi ob-
kladki. Starejše je simpatetično zdravljenje: prste desne roke rahlo
usločijo, tako da ima dlan podobo srpa. S tako usločeno dlanjo se tri-
krat zamahne nad ognojkom vek in vsakokrat govori besede »ječmen
žanjem« (Braslovče). Podobno, vendar že bolj zabrisano simpatetično
zdravljenje je izpričano tudi za nemški del Švice. V gornjem Simmentalu
govorijo pri zdravljenju ječmena tele besede: »miitschli, miitschli,
miitschli, i vartribadi (= ich vertreibe dich) mit oma metschitrütschli«,
in pri tem s koncem ženske kite potegnejo čez ognojek. Ob reki Aar pri
Bernu pa so govorili takole: »iirssšali, urssšali, flia, flia, ts mükkali nimti
(nimmt dich);« pri tem potegnejo s prstanom preko oči.^^
V vseh teh primerih gre za simpatetično zdravljenje, ki ga pod-
krepljujejo čarobni reki ali zagovori. Primere takega zdravljenja navaja
Plinius; zagovori in čarobni reki niso samo antični in niso omejeni na en
sam narod, po svojem izviru segajo daleč nazaj v čas pradružbe. Vendar
lahko k tem trem, deloma že porušenim obrazcem navedemo tudi latinski
obrazec, ki pa je brez magičnega reka: »če vzamemo v levo dlan devet
ječmenovih zrn in z njimi trikrat obkrožimo vneti ognojek in jih potem
vržemo v ogenj, bo vnetje takoj ozdravljeno«. Torej zdravljenje, ki ga
imenujemo tudi similia similibus: ognojek je podoben ječmenovemu
zrnu; s tem da smo ječmen spravili v zvezo z boleznijo, preide ta na
ječmenovo zrno, ki ga vržemo v ogenj in tako uničimo comparanduni in
comparatum. Podobno je pri slovenskem obrazcu: kot požanjemo ječ-
men, da ga ni na njivi, tako simbolično požanjemo bolezen na očeh.
Résumé
L'auteur fait un rapport, en allégant des paralleles prises dans l'antiquité
classique, sur quelques croyances populaires connues dans la Dallée de la Sa-
vinja apres la seconde guerre mondiale. Ces croyances sont p. ex.: la corde du
pendu qui porte bonheur; le pot neuf en usage dans la médecine populaire;
l'eau dans les oreilles qu'on enleve en sautant sur une seule jambe; les pouces
qu'on serre pour la réussite des désirs de quelqu'un le voeu qu'on exprime par
les mots »Salut« ou >Que Dieu t'aide« a une personne qui a eternué; le voeu
pour la nouvelle année; le bourdonnement d'oreilles qui signifie entendre
quelque chose de nouveau; la messe qu'on dit pour démasquer le voleur et la
guérison sympathétique du grain d'orge en pronçant des formules magiques.
"Plinius, 1. c., IV, 170 (L. 22, 56).
182