292
V zedinjenji je moč.
Prilika.
Neki mož je popotoval med hribi, in prišel je v kraj, kjer se je bila velika skala na pot zavalila ter jo prepregla vso, in zunaj poti se ni moglo nikakor mimo niti na levo niti na desno.
Mož videvši, da ne more naprej zavoljo skale,, skuša odriniti jo, da bi si pot napravil; veliko se je pri tem delu trudil, pa vse njegovo prizadevanje bila je zastonj.
To videvši se vsede poln žalosti in pravi: Kaj bo z menoj , kedar noč pride in me vjame v tej puščavi brez brane, brez zavetja in brez kake brambe o dobi, ko gre divja zver ropa si iskat?
In ko v to zamišljen, ne ve, kaj bi storil, pride drug popotnik, in stori, kar je storil prvi, in ko čuti, da je prešibek odriniti skalo, vsede se molče in glavo nagne.
In za tem so prišli mnogi drugi, in nobeden izmed njih ni mogel skale odriniti, in strah vseh je bil velik.
Poslednjič reče eden izmed njih drugim: Bratje moji, kar ni mogel nobeden izmed nas samotež storiti, kdo ve, ali ne bomo vsi skup storili?
In vzdignili so se in vsi skup so se uprli v skalo, in skala se je odmaknila, in so sli naprej veseli po svoji poti. —
Popotnik je človek, potovanje je življenje, skala so nadloge, ki ga zadevajo na vsaki stopinji njegovega potovanja.
Noben človek ne bi mogel sam te skale odmakniti, al zedinjena moč jo zavali na stran, da je pot prosta onim, ki vkup potovajo.