YU ISSN 0021-6933
JEZIK   IN
SLOVSTVO
letnik XXVIII - leto 1982/83 - št. 3
Jezik in slovstvo
Letnik XXVm, številka 3 Ljubljana, december 1982/83
časopis izhaja mesečno od oktobra do maja (8 številk)
Izdaja ga Slavistično društvo Slovenije v Ljubljani
Glavni in odgovorni urednik: Gregor Kocijan, Ljubljana, Aškerčeva 12
Uredniški odbor: Gregor Kocijan (slovstvena zgodovina), Hermina Jug-Kranjec (jezikoslovje), Aleksander Skaza (primerjalna slavistika), Franc Žagar (metodika) Tehnični urednik: Ivo Graul
Svet časopisa: Marjeta Vasic (predsednica), Marjan Javornik, Marko Juvan, Mira Medved, Jože Munda, Pavle Vozlič, France Vurnik in uredniki Tisk Aero, kemična, gralična in papirna industrija, Celje Opremila inž. Dora Vodopivec
Naročila sprejema uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12
Tekoči račun: Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana 50100-678-45265
Letna naročnina 120 - din, polletna 60 - din, posamezna številka 15 - din
Za dijake in študente, ki dobivajo revijo pri poverjenikih, 50- din
Za tujino celoletna naročnina: 200- din
Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12
Revijo gmotno podpira Kulturna skupnost SRS, razliko med polno in znižano ceno za dijake in študente pa krije Izobraževalna skupnost SRS za družboslovje
Vsebina tretje številke
Razprave in članki
61   Matjaž Kmecl, Predimpresionizem in predsimbolizem v slovenski literaturi 64   Tomo Korošec, O poročevalskem stilemu za nedokazano kaznivo dejanje 71   Marija Stanonik, Slovstvena folklora med terenom in kabinetom 79   Marko Snoj, Slovansko +kbrpa, +korpa in germansko +skarp3
Literarnozgodovinsko gradivo
81   Maric GJogovič, Anagrafski podatki o reškem obdobju v življenju Janeza Trdine
Ocene in poročila
84   Franc Jakopin, Rusko-češki jezikovni stiki v prvi polovici 19. stoletja 86   Boža Krakar-Vogel, Slovenski jezik I
Zapiski
88   Štehn Barbarič, France Novak, Deseti kongres jugoslovanskih slavistov v Strugi
90 Iz dela Slavističnega društva Slovenije
91 Tine Logar, Poročilo o delu komisije za Cankarjevo nagrado 1981/82
92 Prejeli smo v oceno
Matjaž Kmecl
Filozofska fakulteta v Ljubljani •
PREDIMPRESIONIZEM IN PREDSIMBOLIZEM V SLOVENSKI LITERATURI
Posplošujoča literarna zgodovina označuje val strastnih in nadarjenih regenerativnih gi- j banj, ki je zajel Zahodno Evropo v drugi polovici in Srednjo Evropo proti koncu 19. sto- i letja, kot »preobrat navznoter«. Takšna oznaka pa je utemeljena le po anticipacijski lo- ^ giki: v resnici se tisti čas z ramo ob rami iz istih izhodišč pojavlja dvoje popolnoma raz- : ličnih nazorov - »naturalizem« in »subjektivizem«, slednji v različnih poimenovanjih: ' Zola ob Rimbaudu, Arno Holz ob Bahru, Govekar ob Cankarju. Oba si urejata svoj prostor ; pod soncem v polemičnem razmerju do etabliranega realizma, v Srednji Evropi najpogo-šteje samooznačenega kot »idealnega« (Celesün) ali »poetičnega« (Kersnik, Prijatelj). Na- ; turalistom se je zdel realizem akademski in fiUstrozen, subjektivistom (impresionistom, i simbolistom, dekadentom ipd.) pa se je zdel zavračanja vreden tudi naturalizem kot »ek- ; stremni stadij realizma« - sami sebi so se zdeH inovativnejši, revolucionarnejši, saj je po ' njihovem naturalizem samo nadaljeval staro logiko, oni pa so z njo docela prelomih. Her- ; mann Bahr je svoj znameniti programski spis Die Überwindung des Naturalismus (1891, samo dve leti po opaznejših naturalističnih nastopih A. Holza in G. Hauptmanna^ prim. npr. W. Scherer, Th. Schultz, Geschichte der deutschen Literatur, 1948) utemeljil z zavračanjem naturalizma, ker je v njem videl zgoščeno vse tisto, kar bi imelo ovirati na- ; daljnji hterarni razvoj. Reahstična preteklost in naturalistično nadaljevanje sta se mu zde- i
li veliki, vendar mrtvi: »Govorili jima bomo praznične nagrobne besede!---Odprli bomo j
vsa okna, da- pride sonce do nas ...» j
Takšna sinhronost in medsebojna tekmovalnost, ki tudi slovenski literaturi ni neznana, j že sama po sebi kaže, da gre za nekakšna zelo različna dvojčka iste matere. Zato se je tre- i ba najprej vprašati, kakšna je preteklost, ki ju je zaplodila in obhkovala. \
Nekje čisto zadaj je najprej stari predromantični in romantični dualizem med naturo in j kulturo, med naravo/predmetom samim po sebi in predmetom/naravo po človeku (nje- j govi ideji). Pri Heglu in učencih je to dvojnost nature in ideje. Mimezis kot estetski ideal ; lahko sledi enostavnemu reproduciranju oziroma posnemanju nature: takrat hegeljanski ¦ filozofi govorijo o »naturalizmu« v umetnosti. Naturo pa je mogoče posnemati tudi v ime- ) nu in smislu lastne ideje o njej: natura ne obstaja sama za sebe, marveč po človekovi mish ! - hegeljanci menijo, da je treba v takšnem primeru govoriti o »ideaHzmu«. Vse v umet- ; nosti se dogaja med tema dvema skrajnostma. Kasnejši realisti so npr. trdih, da so bili ro- i mantiki »idealistični« (uveljavljah so subjekt), zase pa so radi menih, da obstajajo v zna- ; menju ravnovesja obeh temeljnih elementov; Otto Ludwig je zase in za svoje trdil, da so I med »naturahzmom« in »ideahzmom« - poznejši literarni zgodovinarji pa so se jih trudih \ videti razmeščene med spekulativno filozofijo (Kant, Fichte, Hegel) in pozitivizmom ozi- '• roma materializmom (Comte). Če zmore umetnik - po Ludwigu - oblikovati človeka tako, | da bo sicer ves naturen, obenem pa- bo izražal tipičnost (po Lukaczu), značilnost ali \ zvrstnost, bo njegova umetnost idealno realistična. ;
61
Tako imenovani razumski ideal kot povzemajoča abstrakcija ideje je en sam ob siceršnjih brezštevilnih konkretnih pojavnih oblikah takšne ideje - in te so predmet umetnosti. Toda ideja lahko tiči v stvareh samih; kdor ji je privržen, je »objektivni ideahst«; lahko pa jo stvarem samovoljno podtaknemo, takrat smo »subjektivni idealisti«. Reahstom je sprejemljiv samo »objektivni ideaUzem«; tako je F. Th. Vischerju realizem indirektna idealizacija, O. Ludwig pa trdi: »Umetnost naj bo fotografija življenja, vendar ne njegovega naključnega pojavljanja ... marveč njegove resnice. Izvirnik naj bo počiščen vsega naključnega, nebistvenega, preden sede pred aparat« (po H. Reinhardtu, Die Dichtungstheorie des sogenannten poetischen ReaHsten, 1939; ReaÜsmustheorien, Kohlhammer Bd 871, 1975, F. Marüni, Deutsche literatur in bürgerlichen Realismus, 1848-1898, 1964).
Takšen sistem kategorij in mišljenja se bolj ali manj odkrito kaže tudi v slovenski hte-raturi; še posebej pri Jurčiču, ki leta 1868 govori o literaturi, v kateri se morajo kazati idealne osebe v realnem svetu, ali pri Celestinu, ki je 1882/83 izrecno zabičal slovenskim literatom, naj bodo »realni idealisti« ali »idealni realisti«, pa pri Kersniku, Gorniku ipd.
Očitno je, da ves sistem temelji na aksiomatični kompoziciji ideje v predmetu oziroma predmeta v smislu ideje in na domnevi, da se vsa umetnost razvojno giblje v različnih razmerjih med obema. Zgodovinskorazvojna shema bi bila za 19. stoletje takale:
a) idealizem-romantika s prevladovanjem ideje in podrejanjem naturno realnega ideji (subjektu) se postopoma levi v
b) idealni/poetični reaUzem (v slovenski literarni zgodovini poimenovan tudi še drugače, npr. romantični reaUzem), ko umetnost teži v uravnovešenje aü skladno součinkovanje idejnega in naturnega.
Po inerciji bi bilo logično nadaljevanje v postopnem izločanju vnaprejšnje ideje oziroma v njeni objektivizaciji. Potemtakem bi moral biti nastop naturalizma pričakovan; pojmi, kot so »eksperimentalni roman«, determiniranost človeka po zunanji logiki sveta, na katero subjekt ne more bistveno vpUvati (dednost/hereditarnost, milje, vzgoja oziroma različnost časovne mentahtete), jasno govorijo o takšni objektivizaciji. Umetnost se razglasi za registratorja sveta, kakršen je v svoji objektivni danosti: zapisuje njegove oblike in barve, zvoke in stanja - vse po znanem pozitivističnem načelu «maximum in minimo» - iz zapisov najmanjših in najneuglednejših drobnarij se naj na koncu izleže najobjektivnejša, naturna resnica. Resnica je namreč narava sama, stvari v njej.
Toda tisto o natančnem zapisovanju ni tako enostavno, kakor je videti na prvi pogled. Zelo naglo se je izluščilo vprašanje, ki ga parafraziramo po Cankarju: Je lahko človek res le mrtev registrirni aparat? Med »objektivno idejo« in »naturo« je pač še neizbežno tretje, subjekt kot senzor, kot prevodnik; od njegovega prirojenega značaja, razpoloženja, časa, prostora, razmer, v katerih deluje (vse iste kategorije, kot jih uveljavlja naturaUzem!), je odvisna »registracija« sveta. Torej ni mogoče računati le na dve »klasični« hegeljanski kategoriji, na naturo in idejo, marveč tudi na tretjo, ki narekuje spremenljiv pogled na prejšnji dve. Če je razvojna logika že od romantike naprej vztrajno izločala primarnost ideje, sta preostala po preprosti logiki kot »čisti« možnosti: ali naturahstično mimetizira-nje kot skrajni objektivizem ali izražanje osebnih stanj/vtisov kot skrajni brezidejni subjektivizem. Zdi se, da je bil v odnosu do izločanja ideje naturalizem manj dosleden, ker je še naprej težil v bistvo, v odkritje, to pa je v idejo stvari, kar še posebej impresionističnega subjektivizma sprva ni prav nič zanimalo. Bahr je v svoji kritiki naturalizma zapisal: »Ni res, da rabimo velika dejanja in mogočnega mesija. Rabimo le preprosto in enostavno ljubezen do resničnosti. - - Da, samo čutom bomo zaupali, kar nam bodo povedah in ukazali. Oni so poslanci zunanjosti... Štorih ne bomo nič drugega, kakor zunanjost spremenili v notranjost« Ah: »Senzacije, nič drugega kot sen?;acije, nevezane trenutne slike drvečih dogodkov na živce...« (Wahrheit, Wahrheit, 1890).
62
šele stadijsko kasneje je človekova prvinska potreba po obvladovanju in s tem abstra-hiranju pojavov priklicala v novi subjektivizem tudi ustrezno funkcionalno idejo. Ta pa ni bila več jasno in didaktično izrisana, da bi po njej obstajal realni svet, marveč je bila ideja, ki je bila bistveno vezana na subjekt in njegovo stanje oziroma razpoloženje; z njim vred se je širila ali krčila, prehajala iz nzičnega v metafizično, se krepila ah odnehavala - bila je skratka iracionalna ideja v simbolu. Bahr je v svojem spisu Simbohsti (Studien zur Kritik der Moderne, 1894) trdil, da pusti novi simbolist »živce zatrepetati v takšnih situacijah, ko začno sami od sebe grabiti po neulovljivem«; resnico daje slutiti, ne mishti. Pojav je skušal ponazarjati s primerom, ki se zdi slovenskemu bralcu še dodatno zanimiv, ker je analogen delu ene od zgodnjih Kersnikovih Kmetskih slik (Rojenica 1882). Temo o očetu, ki mu je umrl sin, tako da je zdaj brezmejno žalosten in razdvojen, bi retorični umetnik zapisal kot glasno očetovo jadikovanje: »Oh, kako zapuščen, sam, brez tolažbe sem! Nič ni enakega moji bolečini! Svet je mračen, temen in pust!« Realist bi enostavno našteval dejstva: »Bilo je hladno jutro z meglo in mrazom. Župnik je drgetal, šla sva za majhno krsto, hlipajoča mati in jaz ...« Simbolist pa bi pripovedoval o smrečici v gozdu, kako lepo je rasla, kako so se je veselila vehka drevesa, dokler ni prišel brezobziren divji mož in jo posekal. Pripovedoval bi torej docela druge, morda celo zelo oddaljene reči, ki pa bi obudile enaka občutja, stanja in čustva, kakor jih otrokova smrt in očetova žalost (Pri Kersniku 1881 obstajata oba zapisna načina, premi in preneseni, analitično - kot pregleden in racionahziran paralehzem.)
Skratka, naj so torej mladi subjeküvisti še tako bojevito z Bahrom vred ponavljali: »Za-vrgh bomo gnilo preteklost, ki že dolgo odcvetela tesni našo dušo« (Die Überwindung des Naturalismus), pa so z nekaterimi bistvenimi elementi koreninili v starem natančno tako kakor njihovi naturahstični dvojčki. Ali drugače: novo se je pogosto zelo opazno pripravljalo v starem, kot nekakšen predimpresionizem ali prednaturaUzem v tako imenovanem idealnem oziroma poetičnem reahzmu. V slovenski literarni zgodovini so za ta del zelo znani navedki iz Kersnika po letu 1882 (ko je prebral Celestinovo razpravo Naše obzorje) o pomembnosti perspektive oziroma literarnega subjekta za poezijo. Po njegovem je poezija lahko v najbolj umazanih in zavrženih rečeh, v najbolj suhoparnih aktih; torej ni v izbiri snovi ah predmeta objekta/nature, marveč v »ideji« in v načinu gledanja. Isti predmet (zgodba, usoda) je lahko zdajle poetičen, takoj zatem in drugemu človeku pa povsem nepoetičen (prim. logiko slike V zemljiški knjigi, 1884!). Na takšen način je narejenih večina Kersnikovih »slik«; še posebej zanimiva je zadnja med njimi, Mamon (1891), v kateri realistična zlitost predmeta, ideje in perspektive razpada v analitične, samostojne enote.
Že v naravi »slike« kot literarne vrste, ki je »statična«, likovna, z majhno porabo notranjega časa, ki bolj »lovi« stanja kot dogajanja, je neka izvirna, neartikuhrana predispo-zicija za impresionizem. To velja predvsem za tiste »slike«, ki niso fabulativno posnemale biografskega romana; takih pravzaprav ni vehko, vendar tudi tiste, ki to počno, podrobno dogajalno kontinuiteto spričo svoje kratkosti spreminjajo v mozaičnost poant, štirih, petih biografsko bistvenih, močno razpoloženjsko uglašenih prizorov aU poročil o njih. To kajpada pomeni, da so po svojem značaju bhzke nekakšnim skicam za »kaj več« - natanko tako, kot so leta 1874 na razstavi francoskih impresionistov kritiki označevah in obenem odklanjali njihove podobe, ko so jih primerjaU s Corotovimi (prim. Sommelhal-der: Zum Begriff des literarischen Impressionismus, 1961). Seveda ima v njih še vse zelo jasne robove in ni eno samo lebdenje dišav, glasov, barv, otipov, okusov, nestvarnih pojavov - ah neocenjujoče odzrcaljenje, kot bi impresionizem označil O. Walzel (Wesenszüge des deutschen Impressionismus, Zeitschrift für deutsche Bildung, 1930) itd., vendar je V njih že precej opazno izražena naravnanost v trenutek.
Že na začetku devetdesetih let pa se začne v zvezi s »slikami« protisloven proces: na eni strani jih pripovedovalci združujejo v razsežnejše cikle, ki v obilni mozaičnosti uresničujejo tendenco (naturalistične) romanopisne panoramičnosti (značilnosti: enotna snov,
63
vendar neenotno dogajanje; le začasno in enkratno, pa takrat osrednje vključevanje oseb v pripoved - potem pripoved nanje »pozabi«; mednaslovi, ki drobijo celoto na razmeroma samostojne, vendar precej enotno stilizirane dele; itd.); na drugi strani pa se nadaljuje krčenje notranjega časa in z njim fabule v teh mozaičnih drobcih (prim. Fran Jakhč - Pod-goričan: Naši vaščanje, 1891) ter podčrtana, pa čeprav še močno tradicionalna razpolo-ženjskost (Anton Funtek: Luči, 1889-91; Kersnikove Pesmi v prozi, 1888; nekatere ženske avtorice). Ideja tega razdrobljenega sveta kaže jasna nagnjenja po širjenju v metafizično neulovljivost, nekakšno nedorečeno dorečenost Tako je Jakhč v Naših vaščanih nanizal nekaj fabul ustrezne vrste: o Jamskem Antonu, ki se ves posveča podzemeljski jami, ob kateri živi, potem pa nekoč odpotuje vanjo in se nikoli več ne vrne (jama je pač znamenje »temnega« smisla življenja); o ljudskem podobarju Satančku (rezlja bogce!), ki se v ihti, da bi pri rezljanju božje podobe prehitel tekmeca, ureze - kri mu potem uteka po lastni umetnini, po Bogu, jo prepoji in obarva, umetnik pa ob tem izkrvavi; tekmec proda nato še njegovo, s krvjo odsluženo božjo podobo kot svojo. To so zagotovo fabule, kakršnih etablirani reahzem ni gojil, pa če je bil še tako poetičen; tudi Podgoričan jih je »skril« med vrsto drugih, »običajnejših«, to je bolj tradiconalnih.
Takšen predimpresionizem ali predsimboUzem, po izrazni učinkovitosti seveda ustrezen formatom svojih avtorjev in njihovih talentov, ni prav nič zamujal za naturalizmom; ana- , logen prednaturalizem lahko v posamičnosUh opazujemo v Kersnikovi Jari gospodi (1893), v njegovem Mamonu (1891), pri obrobnih piscih nekaj prej (Koder), pri mladi generaciji šele po letu 1892; drobno serijo naturahstično pisanih romanov šele po 1895. letu (Govekar - V krvi, 1896; Meško - Kam plovemo, 1897; pogojno Detela - Trojka, 1897).
Logiko vzporednega pojavljanja smo skiciraM: iz nekakšne reahstične uravnovešenosti nature, ideje in senzorja je ob zatiranju enega od teh elementov, to je ideje, priklicalo na drugi strani v ospredje ali naturo ah senzorja/subjekt Pojav je v slovenski Uteraturi bolj ali manj avtohton; iz enakih izhodišč kakor drugod v Evropi je pač samodejno prihajalo do podobnih izidov, ki se sicer niso programsko racionahzirah, so se pa izrazih v značilnih predimpresionističnih ali predsimbolističnih oblikovalskih postopkih.
Tomo Korošec
Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani
O POROČEVALSKEM STILEMU
ZA NEDOKAZANO KAZNIVO DEJANJE
V slovenskem poročevalstvu se za sporočanje o kaznivih dejanjih uporablja posebna slovnična obhka, prilagojena semantiki, tj. eni od propozicijskih določitev povedi, kakor tudi posebnim poročevalskim okohščinam (pri nas najpogosteje) časopisnega sporočanja. Ponazorimo jo z iztržkom iz časopisnega poročila:
Danes, osmi dan ponovnega sojenja Metodu Trobcu, ki naj bi umoril pet žensk in jih zažgal v krušni peči v Dolenji vasi, so končali dokazni postopek. (Delo, 17. 9. 1982, 8; M. K.)
64
Gre za obliko, ki spada med poročevalske stileme, vendar kot slovnična oblika v naši jezikoslovni literaturi ni zadovoljivo obdelana. To je zveza velelnega členka naj s pogojnikom bi umoril, v pomenu, ki je daleč tako od velelnosti (kot bi pričakovali zaradi naj) kakor od pogojnosti (kot bi pričakovali zaradi pogojnika bi + deležnika na -1). Tradicionalna slovnica ne navaja nič podobnega, moderna Toporišičeva Slovenska slovnica' pa en sam tak zgled nejasno uvršča k pogojniku v neodvisnih ah glavnih stavkih s pomenom »omiljene ugotovitve ali ukaza«: Zločin naj bi bil storil pijan. SSKJ^ loči pri geslu naj rabo s povednim naklonom od rabe s pogojnikom, najbUžji pomenu, ki nas bo tu zanimal, pa je: izjava naj bi bila dana na nekem sestanku. Pozneje je bila ta raba - sicer ne v zvezi s poročanjem o kaznivih dejanjih - obravnavana kot slovnično napačna, vendar je bilo napačno zastavljeno že vprašanje o slovnični pravilnosti, zaradi nepoznavanja gradiva pa sploh neustrezno rešeno.
Ker bo važno za prikaz problematike, bosta tu citirana odlomka iz dveh člankov, ki sta ju napisala Janko Messner in Janez Gradišnika
Messner priznava in s tem v zvezi šteje za zadostno samo tisto, kar vsebuje Slovenski pravopis 1962, ter piše:
»Slovenski pravopis (459) govori samo o želelni in dopustni rabi tega veznika, npr.:
1. ... vsi naj si v roke sežejo
2. Naj si še tako prizadeva, nikoh ne bo nič dosegel.
Ta razlaga se mi zdi popolnoma zadostna, slovenska. A glej novatorja z nemških poljan in njihove odgovorne lektorje v redakciji ljubljanskega Dela (14. marec 1980):
Marjan Sedmak piše iz Celovca v Ljubljano: ... aprila naj bi Kreisky uradno obiskal Jugoslavijo, z mishjo o podobnem obisku v Sloveniji pana/ bi se ukvarjal tudi deželni glavar Wagner... Mimo vprašljivih namer, povezanih s takimi načrti, človeka dopisnikova predrznost naravnost osupi: kako si upa naročati Kreiskemu ali Wagnerju, kam in kdaj naj odpotujeta? Nemški sollen se je ugnezdil v njegovi glavi, ta ima poleg železno-velel-nega tudi še potencialen (možnostni) pomen, saj služi kot opisni konjuktiv (konjunktiv, op. T. K.) v pomenu slovenskega baje, menda, verjetno, po vsej podobi, očitno ipd. Pravilno slovensko bi se moralo torej reči: Aprila bo menda Kreisky uradno obiskal Jugoslavijo, ali: Pravijo, da bo K. aprila obiskal Jugoslavijo ipd. Na isti strani Dela svetuje Mojca Drčar-Murko iz Bonna celo Leonidu Brežnjevu takole: ... Pismo Brežnjeva se je osredotočilo na vprašanje oboroževanja zahodne vojaške zveze NATO z raketami srednjega dometa. Brežnjev naj bi ponovil svoj nekdanji predlog o začetku razorožitvenih pogajanj, za katera naj bi NATO pripravil potrebne razmere s tem, da bi umaknil sklep ... Ne verjamem, da bo Brežnjev poslušal njo, dopisnico Delaiz Bonna.«
Nadaljevanje Messnerjevega članka zgornjega bistveno ne dopolnjuje, iz navedenega pa povzemamo:
1) Sedmakova raba in raba Drčar-Murkove je germanizem.
2) Ta germanizem se razume kot velevanje (... kako si upa naročati Kreiskemu ...).
'J. Toporišič, Slovenska slovnica 1976, 311.
^ Slovar slovenskega knjižnega jezika II (1975), 942. Slovar in Toporišič se tu po naključju ujemata, sicer pa slovar vse besede, ki so po Toporišiču členki (kot samostojna nepregibna besedna vrsta), šteje še k prislovom, besedico naj (kadar ni veznik), pa tu šteje za členek v pomenu 'členica' (nekakšen pomožni morfem).
' Gl. Janlio Messner, Zajedalec 'naj'. Jezik in slovstvo XXVI 1979/80, 7-8, 216,- Janez Gradišnili, Domneve z 'naj'. Jezik in slovstvo XXVU 1981/82, 1, 23-24. Že naslova člankov nakazujeta zgrešeno smer obravnave.
65
3) Potencialni (možnostni) pomen izražamo v slovenščini pravilno le z besedami menda, verjetno, po vsej podobi, očitno, torej samo leksikalno, ne pa tudi morfemsko.''
Messnerjevo ogorčenje nad domnevnim germanizmom je odločno in povsem upravičeno zavrnil Gradišnik, ki med drugim piše:
»Proti površnim časnikarjem ima Messner prav, a le zato, ker njihovi stavki niso prav narejeni. Seveda Brežnjev ne bo poslušal Mojce Drčar-Murko, ki piše: »Brežnjev naj bi ponovil svoj nekdanji predlog...«, morala bi bila uporabiti pretekli pogojnik, da bi bila res izražena domneva: Brežnjev naj bi bil ponovil...(...)
Naj strnem svoje misU: stavki z naj nam ustrezno rabijo za izražanje reči, o katerih ne vemo zanesljivo, ah so resnične, ali o katerih domnevamo, da so takšne. Za izražanje domneve v preteklosti uporabljamo pretekU pogojnik: Topovi naj bi bili grmeli vso noč. To naj bi bilo podjetju prineslo velikanski dobiček. Domneve za sedanjost izraža sedanji pogojnik: Ta okras naj bi plemena kovala iz bakra. Zdravilo naj bi bilo sestavljeno s primesjo nevarnega strupa. Pogojnik že tako rabi za izražanje negotovosti, možnosti ali dvoma. Slovnica 1956 navaja zgled Kakšen naj bi bil ta pozdrav? Za prihodnji čas nimamo pogojnika, zato domneve za prihodnost izražamo s sedanjim pogojnikom, (...)«
Iz Gradišnika povzemamo naslednje:
1) Ne gre za germanizem.
2) Ne gre za velevanje, ampak za izražanje negotovosti, domneve.
3) Raba omenjenih novinarjev je vseeno napačna, ker bi morala za izražanje domneve v preteklosti namesto sedanjega pogojnika uporabiti pretekh pogojnik.
1. Treba je najprej ugotoviti, kaj je ta raba v slovničnem pogledu (besednovrstno). Oba razpravljalca se že v naslovu omejujeta samo na naj; Messner ga šteje za veznik, Gradišnik za členek. Messner zato, ker se oklepa le SP 1962, ki je besednovrstno razliko med prvim in drugim zgledom sicer videl, vendar prvega naj ni mogel razglasiti ne za veznik ne za prislov in je mesto za besednovrstni podatek pustil prazno. Messner je to dejstvo spregledal in govori preprosto o vezniku naj, ki je to očitno samo v drugem zgledu,' zato nas kot veznik tu ne zanima. Gradišnik naj šteje za členek, in ker je opazil to, kar je Messner spregledal, namreč, da ob naj stoji morfem bi plus deležnik na -1, šteje rabo za po-gpjniško.
Dejansko je tu treba zmeraj izhajati iz celotne zveze naj + bi + del. na -I, saj je samo v sploš-•nem zgledu, ki ga navaja Gradišnik (In to naj bi bilo kosilo!), mogoče namesto členka na; postaviti členek da (In to da bi bilo kosilo!), pri čemer gre itak za povsem nesporni pomen močnega zanikanja. Za oba pomena, tj. za navedeni pomen domneve, kot tudi za pomen, ki nas bo tu zanimal podrobneje, pa je treba upoštevati celotno členkovno zvezo naj bi + del. -1.
V primerih, ki jih napačno razume in zato zavrača Messner, sicer gre za izražanje nekakšne (gl. o tem dalje!) domneve, kot to rabo po SSKJ zagovarja Gradišnik. Tu pa je treba pristaviti še nekaj, kar sicer ni ozko slovnični, ampak bolj pragmatični pomen. Gradišnik ga je zaslutil, vendar mish ni nadaljeval, češ, »vsakomur je jasno, kaj je s takimi stavki povedano«, namreč pritegnitev okoliščine, v kateri domnevo izražamo s sklicevanjem na mnenje drugega/drugih, ne pa kot lastno domnevo, kar je v pragmatičnem smislu čisto nekaj drugega in se npr. kaže v razliki med členkoma domneve, negotovosti menda: morda.
' Frazeologem po vsej podobi je starinski in bi v časopisnem besedilu lahko rabil kvečjemu za stilno barvanje v smislu starinskosti; beseda očitno pa ne spada sem niti kot prislov niti kot členek.
' Toporišič ga ima v slovnici za trdilni členek; str. 385: naj bo po tvojem, naj gre; pomotoma tudi za prislov, str. 298: »željo posebno pogosto izražamo z osebno glagolsko obliko in prislovom naj: naj gre 'želim da gre' /.../.«
66
To nečlenkovno izražamo z glagoli v glavnih stavkih trdijo, pravijo, pripovedujejo, da... (razvojno gre sem tudi baje = bajajo).
Ker je v poročevalstvu pogosta okoliščina, ko se poročevalec iz različnih razlogov sklicuje na vir, na tujo informacijo, je členek domneve naj bi v časopisnem sporočanju pogost, vendar ga v vsakdanjem govoru ne uporabljamo, isto okohščino in pomen izražamo besedno ah stavčno.' Da je v ozadju členkovnih zvez naj bi + del. -1 zmeraj skhcevalnost, se kaže tudi v njihovem pojavljanju v tipologiji odvisnikov (te zveze so sicer najpogostejše v glavnih oz. nadrednih stavkih). Kot odvisniške sestavine nastopajo v oziralnih (ki-stav-ki), možni, a redki so v prislovnih odvisnikih (predvsem časovnih), ne nastopajo pa v L
1. vsebinskih odvisnikih,' saj bi ubesedovali isto kot njihovi glavni (spremni) stavki, npr. Povedali so, da naj bi blagajnik kradel.
Tipična členkovna vloga zveze naj bi + del. -I je torej v tem, da govoreči z njo vzpostavlja zvezo z izvenjezikovno resničnostjo, ne pa zveze med enotami sobesedila, kar velja za mnoge druge členke.
2. Zato bi bilo treba tudi pomen domneva precizirati s tem, kar prinaša omenjena členkovna vloga. Zgleda, ki ju k temu pomenu pristavlja SSKJ, sta res najbhžja domnevi (izjava naj bi bila = je menda bila dana na nekem sestanku), ne pa tudi Sedmakova raba, kjer bi moral imeti rekonstruirani članek negotovosti menda čisto določeno - za poročeval-stvo značilno - ubesedovalno okoliščino, namreč: Kreisky bo obiskal Jugoslavijo, vendar novinar tega ne more sporočiti v povednem naklonu, tj. v edinem, realnost izražajočem naklonu, ker dogodek, sicer predviden, da se bo (rekh so, da se bo, zvedel sem, da se bo) v prihodnosti izvršil, še ni uradno (pragmatična okoliščina) po(r;en,kar je v poročevalstvu zmeraj pomembno poudariti.'
Sedmakov stavek Kreisky naj bi obiskal Jugoslavijo lahko podvržemo preizkusu za dokazovanje členkov s stavčno pretvorbo,' tj. tako, da iz stavka najprej odstranimo členek, kar ostane (in kar dokazuje, da je stavek brez členka pomensko nekaj drugega kot stavek s členkom), pa mora skupaj z rekonstruiranim stavkom s pomenom izločenega členka dati pomen prvotnega stavka po formuli
(a) = (b) + (c):
(a) Kreisky naj bi obiskal Jugoslavijo.
(b) Kreisky bo obiskal Jugoslavijo.
(c) To še ni uradno potrjeno.
Pri tem je stavčni (c) To še ni uradno potrjeno isto kot členkovna zveza naj bi in iz česar se vidi, da stavek (c) ni semantična, ampak pragmatična pretvorba, pogojena s specihko poročevalstva o diplomatskih in političnih zadevah, ne pa s semantičnim pomenom členka.
3. Treba je še pojasniti, zakaj je v stavku (b) uporabljen prihodnjik, saj ga iz same člen-kovne zveze naj bi + del. -I ni mogoče predvideti.'" Določa ga sobesedilo oz. okohščina, da je naslovnik pri sprejemanju časopisnega sporočila trdno vezan na realni čas, ki je astronomsko določen z datumom, navedenim na izvodu časopisa; gre za pomembno okoliščino časopisnega sporočan j a in sprejemanj a z ustreznimi tehničnimi prilagoditvami, ki so
' Zgodovinski vidik je zajet v: T. Korošec, O Levstikovem publicističnem jeziku, SR 1981, 4, 364-367. ' Prim. o tipologiji odvisnikov v: / Toporišič, SS 1976, 508; poimenovanje vsebinski odvisnik (češko: veta obsahova) ni najbolj primerno, saj imajo tudi drugi odvisniki »vsebino«. Bolje bi bilo poimenovanje nasloniti na tipično skladenjsko razmerje, tj. rekcijo (vezavo), kakršno velja med predmetnimi glagoli rekanja in mišljenja v spremnih stavkih in med predmeti oz. predmetnimi odvisniki.
' Dogodek, ki se mora izvršiti v prihodnosti, je glede na realnost seveda nekaj fiktivnega, a ga ne gre nujno šteti za domnevo (jutri bo najbrž deževalo). Načrtovanje nekaterih dogodkov se giblje v svetu realnosti, dejstev. ' Prim. i Toporišič, Esej o slovenskih besednih vrstah, JiS 1974/75, 295-305.
'° Možnost: Kreisky obišče Jugoslavijo je samo varianta za izražanje prihodnosti z dovršniki. /
V
67
časopisni stilemi. V časopisu ima npr. leksem danes ustrezno referenco k resničnosti samo skupaj z določenim datumom kot astronomsko postavko. To je tudi eno od razločevalnih znamenj med resničnostnimi in umišljenimi besedili. Bralec Dela je torej 14. marca 1980 Sedmakov stavek, v katerem se je predvideni dogodek nanašal na mesec april istega leta (tudi to je razpoznal iz razmerja med svojim doživljanjem astronomskega časa in podatkom v besedilu), postavil v prihodnost
Isto velja za preteklost Ni namreč res, kar očita Gradišnik novinarjema, da sta napačno uporabila sedanji pogojnik in da bi »morala uporabiti /.../ pretekli pogojnik, da bi bila res izražena domneva«, ter da »domneve za prihodnost izražamo s sedanjim pogojnikom«, »ker za prihodnji čas nimamo pogojnika«. Najprej zato ne, ker izražanje domneve za prihodnost (ali preteklost) ni funkcija pogojnika, ampak je tako, da eden od (prenesenih) pomenov pogojnika lahko rabi za izražanje domneve (in sicer domneve nasploh, ni domneve v preteklosti ah domneve v prihodnosti!), in dalje ne zato, ker v našem primeru, tj. naj bi + del. -I, ne gre za pogojnik. Pretekli pogojnik bi novinarja zapisala, ko bi hotela izraziti dejanje, ki se ne more več uresničiti," a to v tistem sobesedilu očitno ni bil njun namen.
4. Na rabo naj bi + del. -1 je treba gledati drugače.'^ Izmed treh naklonskih oblik lahko samo povednik izraža realno dejanje, pogojniku in velelniku pa je skupno izražanje ireal-nosti, ali bolje, ne-povednosti. Sporočevalec, ki določene vsebine ne more ubesediti v po-vedniku (Kreisky bo obiskal) niti v pogojniku (bi obiskal) ali velelniku {naj obišče'^), ostane - na morfemski ravni - le možnost ne-povednosti, saj le tako lahko uresniči eno od faz propozicije, tj. gotovostno določitev povedi.'" Dvodelni členek naj bi je zato hibridna tvorba, ni niti »pravi« pogojnik niti velelnik, je pa ne-povednik. Ima zato vse značilnosti hibrida. Je neobčutljiv za lego v povedi, za vrsto vključenosti v poved, kar za »navadni« pogojnik ne velja, saj so njegovi pomeni odvisni od tega, ali nastopa v neodvisnih, glavnih ah odvisnih stavkih.
Zato naj bi + del. -1 ne izraža nobene časovnosti in tudi ne dobnosti, ampak prejema določilo o času iz sobesedila in situacije.
" Tu pač gre za slovnično vlogo preteldega pogojnika; prim. pri Toporišiču: Dal bi jo bil v šolo, pa kaj, ko je zmiraj bolehna (...), Očitno je v šolo ne namerava več dati, sicer bi rekel »Dal bi jo v šolo« (SS 332). Možen je sicer ugovor, da s »pravim« preteklim pogojnikom, tj. dal bi jo bil, izražamo v preteklosti neuresničeno dejanje, s preteklim pogojnikom naj bi bil + del. -I pa »preteklo donmevo« (slednje Gradišnik zahteva od novinarjev), da se torej v preteklosti neuresničeno dejanje in pretekla domneva - oboje izraženo s preteklim pogojnikom - ločita po odsotnosti/prisotnosti členka naj (kajti to je edina formalna razlika med tema oblikama). Z drugimi besedami, domnevo »dela« členek naj, narava pogojnika pa ostaja ista. Tako razumevanje nakazuje Gradišnik že v naslovu svojega članka (Domneve z 'naj'). To se navidezno ujema s Toporišičevo določbo, da se »v samostojnih stavkih sedanji in pretekli pogojnik glede na čas rabita v glavnem (podčrt. T. K.) tako kot povedni sedanjik in preteklik« (SS 332). A Toporišič se svoje določbe drži in navaja en sam zgled za »omiljenost ugotovitve ali ukaza«: Zločin naj bi bil storil pijan, kjer gre očitno za samostojni stavek, sicer pa v vseh zgledih za devet pomenov pogojnika nima nobenega z naj + bi bil + del. -1, razen zgleda Predlagajo, naj bi bil cement izven sezone cenejši, kjer je naj veznik in torej ne spada v našo problematiko (tudi če bi bil glavni stavek v pretekliku, ne bi šlo niti za v preteklosti neuresničeno dejanje niti za »preteklo domnevo«). Toporišičeva previdnost je na mestu, kajti dvodehii členekna/ bi + del. -I je za izražanje navedenega pomena (ne toliko domneve) mogoč tudi v odvisnikih.
To gre še dalje. Ker samo členek naj »dela« domnevo, pogojnik pa ohranja svojo slovnično naravo z izražanjem časovnosti, tj. sedanji pogojnik bi + del. -I, pretekli pogojnik pa bi bil + del. -I, za prihodnost pa pogojnika ni, mora domnevo v prihodnosti - tako Gradišnik - izražati sedanji pogojnik. Zato njegov stavek Ta okras naj bi plemena kovala iz bokro, kateremu pripisuje domnevo v sedanjosti, lahko pomeni tudi domnevo v prihodnosti. In ker - končno - lahko Gradišnikov popravek v pretekU pogojnik Brežnjev naj bi bil ponovil zaradi moči regularnega preteklega pogojnika razumemo tudi kot Brežnjev bi (pred trenutkom govorjenja, tj. v preteklosti) moral ponoviti, a lega ni storil, se zahteva po izražanju pretekle domneve s pretekhm pogojnikom čisto razvodeni. V resnici morfemsko izražanje časovnosti, tj. naj + (bi : bi bilj ni potrebno, ker je razvidno iz drugih jezikovnih in nejezikovnih sredstev, utrjenih v konvenciji (zlasti časopisnega) sporočanja.
Kot časopisni stilem sem jo obravnaval v disertaciji Poglavja iz strukturalne analize slovenskega časopisnega stila, 1976, 191-193.
" Jasno je, da tu ne gre za noben želekii nak/on, kot pravi Slovenska slovnica 1956, ker je pač želelnost možna oblika velelnosti. ¦    Gl. Toporišič, SS, 435.
68
5. Izražanje domneve, negotovosti, možnega, a nedokazanega ima odtenek, ki je funkcijsko vezan na nastopanje v poročevalstvu. »Splošna« je domneva, ko poročevalec (P) o dogodku (D) svojo poved gotovostno določi kot domnevo (d), kar bi prikazali grafično (kot Up A):
¦D
pri čemer lahko na mesto D stopi razmerje:
d
U--D
To (kot podtip k A) pomeni, da je dogodek D že drugi ubesedovalec (U) izrazil kot d; gre torej za skhcevalnost (ne bi bilo dobro reči citatnost). Tip A ubesedimo morfemsko (naj bi) ali besedno (morda, menda, najbrž ipd.), podtip pa besedno le z menda, baje. Besedno izražanje domneve ni omejeno glede na funkcijski stil, morfemsko pa je, v pogovornem jeziku namreč ne nastopa.
Izključno na poročevalstvo pa je omejen morfemski tip (tj. naj bi + del. -I), ki izraža odtenek domneve (d') v pragmatičnem pomenu nedokazanosti ali uradne nepotrjenosti, ko poročevalec ubeseduje dogodek, ki ga je drugi ubesedovalec (skhcevalnost!) že ubesedil kot trditev (t) (kar naj bo tip B):
d'   /     t
,U-
Ta posebna okoliščina zahteva od poročevalca, da npr. pri poročanju o kriminalnih dejanjih, ki so bila izvršena (preteklost je zato samoumevna), vendar storilcem še niso bila dokazana, torej dejansko, v resničnosti ne gre za domnevne storilce; kot dejanske jih ni mogoče označiti ne iz splošnih razlogov, zaradi katerih o čem izražamo svojo ali koga drugega domnevo, ampak zgolj in edino iz pravnih razlogov, tj. da ni nihče krivec, dokler mu krivda ni dokazana.
Časopisna formulacija: »prišlo je do hude nesreče, za katero naj bi bil kriv F. H.« torej pomeni:
- da je bila nesreča,
- da je nesrečo zakrivil F. H.,
- da si je določena strokovna služba njegovo krivdo prizadevala ugotoviti in da v posebnem aktu trdi, da je kriv,
- da pa mu to še ni dokazano s posebnim postopkom.
Samo prva tri navedena dejstva bi torej poročevalcu dovohla uporabiti povedni naklon: ... prišlo je do nesreče, za katero je kriv F. H. Ker pa določila pravno urejene (in civilizirane) družbe zahtevajo, da je vsakomur krivda dokazana, kar se stori s posebnim postopkom, znanim kot sodna obravnava, v kateri se lahko dokaže tudi nasprotno, bi raba povednega naklona postavila poročevalca v položaj, ko bi bil lahko sam obtožen, da je javnosti sporočil kot dejstvo nekaj, kar pravno še ni dejstvo".
" Pričakovano dejstvo, da se je tisti, ki je v preiskavi storilca kaznivega dejanja našel in mu zdaj dejanje očita, potrudil v vseh ozirih in tvega trditev, da je oseba F. H. dejanski storilec, poročevalcu o tem ne sme biti zadostna opora.
69
6. V časopisnih poročilih o kriminalnih dejanjih se taka »nedokazanost« lahko izraža tudi besedno, z ustaljenimi besednimi zvezami v povednem naklonu, npr. NN je osumljen, da je ...; obtožnica ga bremeni, da je ...,- po navedbah obtožnice je (+ del. -I), ki so bodisi odvisniki bodisi sestavine glavnih stavkov, pomensko pa ustrezajo členkovnemu izrazu naj bi + del. -1. V besedilih nastopata lahko obe rabi izmenično.'*"
Primer:
Naslov: Spreten vlomilec naj bi jemal predvsem zlatnino
Podnaslov: Nikolo Zervanjskega so na temeljnem javnem tožilstvu obtožili vrste različnih tatvin
Sinopsis: Ljubljana, 26. septembra - Na temeljnem javnem tožilstvu v Ljubljani so sestavili obtožnico, ki bremeni 25-letnega Nikolo Zervanjskega iz Ljubljane 15 kaznivih dejanj /.../."
V naslovju, ki ga štejemo k t. i. naslovjem vezanih enot, je dobro rešena konstrukcija, v kateri pravni vidik »nedokazanosti« nastopa v vseh treh enotah:
N: naj bi jemal
P: so obtožili
S: so sestavili obtožnico, ki bremeni
v sinopsisu pa je ponovitev hkrati varianta oblike iz podnaslova.
Začetek besedila je zato lahko razumljen kot del (kot navedek) iz obtožnice, vendar povedni naklon za časopisno sporočilo tu vseeno ni priporočljiv:
»Zervanjski je v glavnem delal s posebnim 'glavnikom', s katerim je odpiral cilindrične ključavnice in na ta način prišel v stanovanja petnajstih oškodovancev /.../«
To bi moralo veljati celo, če je takoj v naslednjem odstavku spet jasna usmeritev k besedilu obtožnice, torej sklicevalnost:
»V glavnem je bil Zervanjski po navedbah obtožnice pri svojih tatvinah 'uspešen', /.../«
Ta ubesedovalni postopek, ki ga po vsem navedenem sicer lahko štejemo za specihčno obhko poročanja o kriminalnih dejanjih, vseeno spada k poročevalskim stilemom v širšem smislu. Oba navedena Messnerjeva zgleda'* sta s političnega področja, vendar je tu pretvorba pragmatičnega pomena členka To še ni uradno potrjeno precej bolj redka od zgornje To ni (sodno) dokazano.
So tudi manj čisti primeri, npr.:
Naslov: Arabci naj bi pomagali opoziciji
Podnaslov: Po ameriškem prepričanju lahko arabske države s svojo »uvidevnostjo« pomagajo k Beginovemu padcu - /.. .Z,'** kjer podnaslovni izraz po ameriškem prepričanju zelo spominja na trditev v obtožnici, a to seveda ni, saj ne moremo uveljaviti ne ene ne druge pretvorbe.
Ta razprava naj tudi opozori, kako pomembno je upoštevanje jezikovne pragmatike pri vrednotenju slovničnih, besediloslovnih in stihstičnih vprašanj.
v srbohrvatskih časopisnih besedilih se rabi členek navodno, ki pa ni tako specializiran kot slovenski naj bi + det. " Delo, 27. 9. 1982, 5 (T. G.).
" Druga dva zgleda, ki ju z enako napačnim razumevanjem obsoja v svojem članku, sta manj jasna. "De/o, 27. 9. 1982, 4.
70
Marija Stanonik ]
Inštitut za slovensko narodopisje, ZRC SAZU v Ljubljani s
SLOVSTVENA FOLKLORA MED TERENOM^ IN KABINETOM i
I.
Teoretični vidiki razmerja med slovstveno folkloro in literaturo so obravnavani na drugem mestu,' tokrat pa nam gre za metodološki vidik tega problema. Prispevek skuša predstaviti dileme, ki so posledica dualizma slovstvene folklore: v svojem avtentičnem okolju obstaja le v govorjeni obliki, kar pomeni, da je zanjo značilen naraven oz. kontaktni tip komunikacije, medtem ko jo je za teoretično opredeljevanje, za siceršnje splošno odje-manje pa še toliko bolj, že treba konservirati, tj. prevesti v tehnični tip komunikacije.^ S tem slovstvena folklora (= SF) izgubi pomemben, včasih tudi bistveni del svoje prave oz. naravne eksistence in postane del hterature. Tedaj govorimo o drugi eksistenci SF. Ta omogoča, da jo lahko sprejema še tretji, ki pri neposredni predaji SF enote ni bil navzoč.
Raziskovalcu literature pripravijo primarno gradivo, razen v izjemnih primerih, pesniki in pisatelji, slovstveni folklorist pa je za to navadno prikrajšan. Za razloček od hterarnega zgodovinarja ali teoretika mora najprej opraviti nadvse pomembno fazo svojega dela, ki nikakor ni le tehnična epizoda, saj so od nje navadno bistveno odvisni ne le njegovi strokovni rezultati, ampak tudi vrednotenje gradiva. Preden začne z njegovo kolikor toliko resno obravnavo, ga mora spraviti v karseda razvidno in dostopno obhko, ki omogoča preverjanje postavljenih tez in izvedenih sklepov. Skratka, treba ga je prenesti na papir.' To naporno, če ne že kar težaško delo" lahko včasih izčrpa vse njegove moči, čas in voljo. Zato ni čisto naključje, da še obstajajo stališča, češ da je cilj slovstvene folkloristike dosežen in njena naloga opravljena, ko zbere' in objavi gradivo s terena. S tem se pač ni mogoče strinjati, saj je to samo stopnja v procesu identifikacije SF. Še posebno zahtevna je ta faza pri zbiranju prozne folklore. I. Grafenauer je v tej zvezi zapisal: »Zapisovanje umetnin ustnega ljudskega pripovedništva je mnogo težje od zapisovanja ljudskih pesmi, bodisi petih ali recitiranih. Pesem si daš lahko večkrat peti ali recitirati, ker je besedilo z napevom ali recitacijo razmeroma trdno, dasi se tudi tu včasih kaj primeri... Besedilo ustnih pripovednih ljudskih umetnin ni nikoli tako stalno, odvisno ni le od pripovedo-valčeve sposobnosti, ampak tudi od njegovega razpoloženja in od poslušalstva; v otroški družbi bo isto stvar drugače pripovedoval kakor pri straženju mrliča ali na svatbi. Pri celotni ali delni ponovitvi bo cesto rabil druge besede, druga rekla, drugačne stavčne zveze.«'
' Prim. M. Stanonik, Besedna umetnost, v: Vprašalnice X, ETSEO, L|., 1977, 37-41. Ista, Ustno slovstvo, v: Slovensko ljudsko izročilo, Lj., 1980, 197 si. Ista: Modeli razmejevanja slovstvene folklore in literature, Glasnik Slovenskega etnološkega društva, 20, 1980, 53-58.
^ K. V. Čistov, Špecifikum folkloru vo svetle teorije informacie, Slovensky narodopis, 20, 1972, 345-360.
' Na splošno se verjetno ne zavedamo več, kakšen preskok je to. Mogoče za primerjavo pomislimo, kako nebogljene
se čutimo pred jezikom kibemetike ali računalništva, signalom civilizacije, ki se obeta.
"M. Matičetov, Zverinice iz Rezije, Ljubljana-Trst 1973, 22.
' Ni dolgo tega, ko mi je eden od sogovornikov opredelil slovstveno folkloristiko kot zbiranje, literarna zgodovina pa da to gradivo proučuje. Podobno so svojčas nekateri pojmovali razmerje med etnografijo in etnologijo. Seveda je tako mnenje nevzdržno.
^1. Grafenauer, Slovenske pripovedke o Kralju Matjažu, Lj., 1951, 46.
71
z njim se strinja vrsta domačih in tujih strokovnjakov' na tem področju, le da o razmerju med folklorno pesmijo in prozo govorijo bolj s teoretičnega kot praktičnega vidika. Eno od mnenj se glasi: »Pravljica potrebuje velik napor duha in vseh ustvarjalnih sil, pojavlja se vedno z ustvarjalnim aktom, ker se nikoh ne avtomatizira (za razloček od pesmi). Od dobrega pravljičarja pravljica potrebuje tudi mimiko, gesto, včasih tudi premikanje.«* Zato je logičen sklep M. Matičetovega, ki pravi: »Pripovedovalec je avtor svoje pripovedi.«' Za izvajalca folklorne pesmi bi se tako stališče težko zagovarjalo.
Tako kot je sinkretičen predmet sam, lahko rečemo, da je sinkretično tudi delo pri raziskovanju SF. Raziskovalec le-te je: 1. pustolovec in detektiv, ki se nemalokrat spusti skoraj v neznano na lov za gradivom in iz komaj opaznih znamenj sklepa, kje bi se utegnilo kaj najti;'" 2. sprejemalec, ki mora čim manj izstopati iz kroga siceršnjih odjemalcev SF. S pevcem ali pripovedovalcem mora znati vzpostavljati tak kontakt, da sta tadva voljna bolj ali manj tujemu vsiljivcu ne le ugoditi in v nekaj besedah odgovoriti na vprašanja, ampak tudi odpreti vrata - a ne le v svoj dom, temveč tudi do zakladnice, iz katere se deduje slovstveno izročilo iz roda v rod. Ključ do nje je v njuni pripravljenosti, da se ob taki priložnosti prvi izpoje, kolikor in kakor mu duša da, in da drugi splete svojo pripoved v vsej mogoči umetniški moči in sugestivnosti, kolikor in kakor to premorejo njegov folklorni spomin, nadarjenost in trenutno razpoloženje; 3. ne nazadnje računamo, da je raziskovalec na terenu še tiste vrste strokovnjak, ki je dolžan in sposoben posredovano slov-stvenofolklorno enoto konservirati kar najbolj previdno na tak način, ki bo omogočil, da bo npr. pripoved čim manj poškodovana in osiromašena na voljo sprejemalcu še v drugem kraju in drugem času - bodisi da gre za sprotno zapisovanje ah za snemanje na magnetofonski trak, od koder jo je prav tako treba spraviti na papir.
V vsakem primeru gre pri tem včrkovanju za veliko operacijo, ki je ne prestanejo srečno vsa besedila. V zameno za trajnost pisanega teksta je treba žrtvovati dramatičnost neposrednosti. Tisto, kar SF ohranja za zanamce, jo hkrati tudi maUči."
»Zgodovina folkloristike nam pove, da je vsaka doba gledala na ljudsko pripovedno izročilo drugače,«'^ pravi M. Matičetov.
Značilno je, da so spočetka zapisovanje SF šteli bolj za stvar umetnosti kot znanosti. (Pred)romantična generacija je svoje zbirateljsko delo prilagodila takratnim predstavam o pomenu SF za narodno zgodovino in se pri tem navadno orientirala le na arhaične fol-;
' B. Paternu, Slovenska proza do modeme, Koper, 1965, 46-47. D. S. Lihačov, Poetika stare ruske književnosti, Beog- j rad 1972, 262-295. S. Burlasova, Partizanske a odbojove plesne, v: Slovenske narodne povstanie v 1'udovej tvorbe, j Bratislava, 1974, 180. Ista: K niektorym črtam partizanskych plesni na Slovensku, Slovensky narodopis, 19, 1971, ; 553. L. Droppova-Markovičeva, Polol'udove varšovnictvo z obdobia boja proti iašizmu, Slovensky narodopis, 19, ¦ 1971,575,618. 1
« 1. V. Karnauhova, Skazočniki i skazka v Zaonez'e (Krestjanskoe iskusstvo SSSR), »Academia«, Leningrad, 1927, '¦ 104-5. j
' M. Matičetov, Zverinice ..., 30. i
Od tod dejstvo, da slovstveni folkloristi govorijo o odkritjih v smislu najdbe, nasprotno od literarnih strokovnja- i kov, ki s tem mislijo na teoretična ali empirična dognanja. '
" A. Goljevšček, Mit in slovenska ljudska pesem, Lj., 1982, 33. j
" »Perrault je npr. prestavil pravljice preprostega ljudstva v francoske salone 17. stoletja: Wilhelm Grimm je lepo približal nemško pravljico predvsem meščanskim ljudem in otrokom in izoblikoval 'Up' pravljice, ki je dobrih sto let veljala za najboljši vzor 'pristno ljudske' pravljice; Afanasjev 'je stal na stališču nedotakljivosti teksta in si je samo > tu pa tam dovolil kak uredniški popravek v besedUih rokopisov, ki jih je izdajal'; Vuk Karadžič je kljub zgledovanju i po Grimmu spet po svoje pojmoval svoje poslanstvo ob prirejanju srbskih ljudskih pravljic, /.../. Nobenega izmed | omenjenih - tudi našega Levstika in Finžgarja ne - danes ne moremo več posnemati in jemati za zgled. /.../ vendar \ danes iščemo novih polov in preskušamo nove prijeme, da bi se prikopali morda bliže viru ljudskega ustvarjanja kot rodovi pred nami.« M. Matičetov, Pravljica o bobovi črni krpi (AT 295) v rokah W. Grimma, Levstika, Finžgarja in Tratarja (Prispevek k pomenku o prirejanju ljudske proze). Slovenski etnograf, 12, 1959, 133-134. ;
72
klorne pojave, poudarjajoč njihovo estetsko funkcijo." Zato tedaj ni bilo narobe, če je zapisovalec obrnil kaj po svoje, le da je ustrezalo kriterijem »pristnosti ljudske pripovedne umetnine«.'" Nasprotno pa se reahstično zapisovanje spremeni v znanost-tudi pri Slovencih. Treba je zapisovati po vseh pravilih jezikoslovne in dokumentarne akribije. Prva taka navodila pri nas je dal M. Majar - Ziljski 1. 1850." Praktično jih je prvi uresničeval M. Valjavec, ko je zbiral prozno folkloro po Štajerskem in kajkavski Hrvaški,'^ sicer pa jim je utiral pot že S. Vraz.'^a
Zaradi svojega osredotočenja na besedila se je teoretična baza slovstvene folkloristike v preteklosti oblikovala večinoma s pogledi hterame vede in zato je o SF v poglavitnem obstajala unificirana predstava, kar je vzrok, da ni bilo mogoče odkriti pravega mehanizma njenega življenja, tj. neposredno zvezo predmeta raziskave = besedila z njegovim socialnim okoljem, psihologijo ustvarjalcev itd. Besedilo, dopolnjeno z nekaterimi spremnimi podatki, je bilo poglavitna faktografska enota, s katero je raziskovalec razpolagal Njegova najpomembnejša naloga je bila zbrati kar največ potrebnega gradiva in z interpretacijo najlepšega/najboljšega po možnosti dokazati njegovo visoko estetsko vrednost" Tako ocenjuje strokovne zadeve v zvezi s SF na Slovaškem M. Leščak in marsikaj od tega velja tudi za slovenske razmere.
Po upadu zanimanja za SF v literarni vedi se je folkloristika organizacijsko{!) povezala z etnologijo. Tedaj so se ji na podlagi drugače zastavljenih teorij pokazali popolnoma drugačni cilji in metode. Glede na možnosti dela na terenu je začela dobivati prednost so-ciološko-etnološka orientacija, ki skuša spoznavati pogoje obstajanja SF, vzroke, ki podpirajo ali podirajo njen imanenten razvoj, psihologijo njenih nosilcev, njeno funkcijo v kulturni strukturi. Okrepile so se zahteve po skrbni metodiki terenskega dela, tehnični kvaliteti dokumentiranja pojavov s terena, samostojni sistemizaciji in klasifikaciji zbranega gradiva.'* Sožitje z etnologijo je privedlo slovstveno folkloristiko do kompleksnejšega razumevanja in razlage slovstveno-folklornih pojavov, ki so vezani na konkretnega nosilca v okolju, v katerem aktivno živijo. Čim bolj sta se poudarjah potreba po kompleksnosti raziskav in pomen neposrednega opazovanja, tem bolj je prihajala v ospredje pomembnost sinhrone anahze kot enakovredne dotlej pretežno zgodovinsko usmerjenim raziskavam tudi v folkloristiki. Skratka, pri razpravljanju o SF se je začel uveljavljati njen družbeni kontekst na račun teksta samega
Na drugi strani se je kot reakcija na opredeljevanje SF zgolj z vidika besedila in zato njene statične obravnave, v novi ameriški folkloristiki pojavila smer, ki SF obravnava predvsem z vidika procesa." Spremembo svoje perspektive utemeljuje s tem, da definicije SF, ki so zasnovane zgolj na besedihh, abstrahiranih iz njihovega stvarnega konteksta, ko torej del
" M. Leščak, Vyskum sučasneho stavu folkloru na Slovensku - Metody, problemy, ciele, Slovensky narodopis, 20, 1972, 185.
I. Grafenauer, n. d., 47. - Pri tem je izhajala iz Heglove koncepcije »narodovega duha«. Prim. M. Leščak, K nek-torym problemom slovenskej folkloristiky, Slovensky narodopis, 20, 1972, 633. " Prim. Slovenska bčela, 1, 1850, 92.
" Prim. Narodne pripovjedke, skupio u i oko Varaždina Matija Kračmanov Valjavec, Varaždin, 1858.
A. Vraz, Narodne pesmi ilirske, koje se pevaju po Štajerskoj, Kranjskoj, Koruškoj i zapadnoj strani Ligarske, Zagreb, 1839. - Ko v uvodu omenja podobno zbirko E. Korytka, ugotavlja, da »su mnoge izkrivljene, i izopačene polag posebnih načelah, po sve prikrojene polag kojekakvih pravilah jednostranih slovničarah«. (str. XII). Kot svojo nalogo si zastavlja »predstaviti stvari u prirodjenoj njihovoj ili naravnoj opravi, bez ikakva umetna belila iU rumenila, to je bez da isto šilom vremena izopačeno polepšam, n. pr. da u pesnih i koju tudjinsku reč izostavim, da takovu s pravom slovenskom nadoknadim itd«, (str. XVII). »Ljubeznivega dobrov. Slovenca« nagovarja: »Prosim Te tudi, nesameri mi, da nejim, kjer, kjerbi mogel, pelmiz'na lepjhi sgladil,... Jes /im to /storil, sakaj de jim bil to dolshen /toriU ijtini, kero terjate od takjnih knig historia ino etnografia« (str XXIII-XX1V).
M. Leščak, Prispevek k metodike vyskumu sučasneho stavu folkloru, Slovensky narodopis, 14, 1966, 570. '« M. Leščak, opomba 14, 635.
" Cit po M. Boškovič-StuUi, Usmena književnost, Zagreb, 1978, 13 si.
73
zamenjuje celoto, zamegljujejo bistvo stvari. Po njihovi zahtevi - za razloček od že utrjenih raziskav širjenja in preoblikovanja folklornih besedil - ne bi bilo treba metodološko in teoretično ločiti procesa in predmeta - pripovedovanja in pripovedi. V realnem pojavljanju folklornih žanrov se pripovedovalec, njegova pripoved in poslušalci obnašajo drug do drugega kot deh enotnega toka komunikacijskega dogodka: kot komunikacijski proces je slovstvenofolklorna enota družbeno omejena na majhno skupino, na položaj, v katerem ljudje med seboj neposredno komunicirajo, in prav to je poseben kontekst slovstvene folklore. Po Ben Amosu so slovstvenofolklorna téma ali péti verzi lahko razširjeni regionalno, nacionalno, internacionalno, vendar je njihov pravi obstoj vedno odvisen od položajev majhnih skupin.^"
II.
Tako kot je poudarjanje konteksta na škodo teksta pretirano in opredeljevanje SF zgolj z vidika procesa prav tako enostransko, ker ne ustreza njeni kompleksni naravi, če zanemarja proizvod tega procesa, tj. besedilo, je za sedanjo stopnjo intelektualne in strokovne zavesti^' morda najprimernejše tisto stališče, ki si pri analizi SF metodološko pomaga s tremi ravninami. Te so: tekst, tekstura, kontekst. Pri vsaki živi izvedbi SF enote so navzoče vse tri ravnine, le da so si v razhčnem razmerju.
1. Po tej razlagi je družbeni okvir, v katerem se aktualizira folklorno besedilo, kontekst. Tako npr. sestav pubHke (lahko) vpliva na oblikovanje teksta in teksture." Kot Hterar-nega življenja ne usmerjajo le ustvarjalci, ampak tudi publika, je podobno pri SF. Posebne konvencije, s katerimi se predvidijo prostor, čas in družba za folklorne dogodke, označujejo njihov kontekst Raziskovalcu ni lahko ustvariti totalne atmosfere že zaradi tehničnih priprav, ki jih ima s seboj. Praktično se ta problem kaže v težavah navezovanja stikov in pridobivanju zaupanja nosilcev SF. Odzivi so različni. Na eni strani se lahko zgodi, o čemer poroča B. de Courtenay,^' da ga je ena od nagovorjenk trdo odslovila, ali drugače, kot M. Matičetovemu, ki so ga Rezijani vzeli za svojega in mu v pozdrav ali slovo zlagajo prigodne pesmi. Kako torej doseči potrebno ozračje za delo, napraviti podlago, da se pripoved pojavi spontano, neposredno iz pogovora? Zapisovalec lahko ujame srečen trenutek ali ga morda izzove sam. »Metode so različne, a individualne,«^'' pravi M. Boškovič-Stulli. Nazorno in neposredno jih osvetljuje M. Matičetov v svojih Zverinicah^' za folklorne pripovedi, v Zibki" za pesmi, za pregovore pa zvemo nekaj o tem v enem od del M. Makarovičeve."
Na to ravnino se navezuje tudi vprašanje, v kakšnem razmerju sta besedilo ali obrazec do širšega družbenega okvira. Ali gre zgolj za prežitek^* ali je v njima tudi socialno kritična vsebina.
2. O teksturi so mnenja različna. Najbolj preprosto je tisto, ki govori o njej kot o načinu interpretiranja (glede na ritmični govor, recitativ, vrsto inovacije, napev, glasbeno spremno N. d., 13 sL
2' S. Hatner, Schriftliche und mündliche Tradition in der Literatur der Kärntner Slowenen, v: Letno poročilo Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu, 20, 1976/77, Celovec, 1977, 84. '
" Glej op. 19, 16 si.
" Cit po M. Matičetovem, Pregled ustnega slovstva Slovencev v Reziji (Italija), Slavistična revija, 16, 1968, 15. " M. Boškovič-StuUi, O narodnoj priči i njezinu avtentičnom izrazu Slovenski etnograf, 12, 1959, 107. " M. MaUčetov op. 4, 26-37.
» M. Matičetov, Ob zibki ljudske lirične pesmi v Reziji, v: Govor, jezik in besedno ustvarjanje v Beneški Sloveniji,
Speter Slovenov, Trst 1978, 57-80.
" M. Makarovič, Pregovori - življenjske resnice, Lj. 1975.
^" O čemer hitro radi govorijo nekateri etnologi.
74
Ijavo)." Preciznejša je razlaga, ki razločuje teksturo jezikovne strukture (prozodija, stil na ravni stavka in verza) in dramatizacijo teksture (ta obsega interpretiranje z glasom, glasbo, mimiko in gestami).'" Ravnino konteksta in dramatizacijo teksture ni mogoče analizirati brez proučevanja komunikacijskega dogodka, tj. pripovedovanja ali petja v avtentičnem okolju.
Pomemben premik v raziskovanju SF pomeni ozavestitev dramatizacije teksture. Ta šele bistveno omogoča razmejevanje SF: na eni strani do včrkovanih literarnih pojavov in na drugi do etnoloških pojavov kot takih. Pogosto je prav v tej ravnini njen mik. Zgodi se, da ljudje načehio nimajo do SF posebne afinitete, toda če so prejkone po naključju pri živi izvedbi SF enote navzoči, jih prevzame, ne da bi to hoteh." Gre za neke vrste ugledališ-čenje," ki sproti vsrkava vase reagiranja sprejemalcev (poslušalcev oz. gledalcev) in se odziva nanje, bodisi negativno ah pozitivno. Pri tem lahko celó nadvlada ravnino teksta, lahko sta si enakovredni ali pa se ji podredi."
Dileme, ki obstajajo pri analizi dramatizacije teksture, so naslednje: če se s pozornostjo do nje pretirava, bo raziskovalec dobil pomembna spoznanja o celotnem dogodku, vendar se mu bo izmuznilo besedilo, ki je vedno zelo pomembna dimenzija folklorne izvedbe. Če pripovedovalec za navzočnost raziskovalca pri folklornem dogodku ve, teče ta gotovo drugače, kakor bi sicer. Če pa raziskovalec to proučuje naknadno, sporočila iz drugih rok niso avtentična.'" Tudi pri uzaveščanju te ravnine je v Sloveniji in Jugoslaviji empirično oral ledino M. Matičetov, in to ne le s fotografiranjem slovenskih pravljičarjev" in pisanjem o njih," ampak še bolj celostno, ko je organiziral o njih serijo kratkih filmov."
3. Tekst je tematska struktura posamezne verzije pravljice, pesmi ah npr. pregovora. Ravnina teksta in jezikovne teksture se lahko po zapisu oz. transkripciji magnetofonskega posnetka proučujeta tudi ločeno od dramatizacije teksture in konteksta, in to z metodami literarne vede. Obravnava pomožno fiksiranega folklornega besedila, tj. jezikovno-temat-ske strukture, pride na vrsto šele na koncu usklajenega raziskovanja omenjenih ravnin SF in ne na začetek, kot je bilo to nekdaj.'* Prav zato, ker se anahzirajo delni vidiki pojava, ki v življenju obstaja kompleksno, se posredno upoštevata kontekst in dramatizacija teksture tudi tedaj, ko sporočila o tem niso dana neposredno, ampak se lahko le slutijo iz posnetega ali zapisanega besedila. Toda, kako zapisan tekst priča o družbenem kontekstu in dramatizaciji teksture? Delno o tem govorijo podatki o položaju, v katerem je bil tekst zapisan ali posnet, o poslušalcih in pripovedovalcih in o načinu, kako je bil tekst izveden. Take označbe so zelo dragocene, vendar so v zapisih, posebno iz preteklosti, skromne ali jih ni. In če so, so zunanji dodatek, pomožno tolmačenje, vrsta didaskahje. Pomembni so za popolnejše in natančnejše razumevanje izvedbe," za poznejše pričaranje skupne atmosfere, vendar se ne morejo vgraditi v zapisano besedilo."" Obhkovno plat besedila, njegovo jezikovno teksturo je lažje raziskovati v okostenehh oziroma obveznih folklornih
» M. Boškovič-Stulli, op. 19, 16. j
>' N. d, 16. '
" Prim. M. Terseglav, Etnologija in šola Glasnik Slovenskega etnološkega društva 22, 1982, 37-41. " O tem bi se lahko marsikaj poučili pri teatrologiji, Prim. T. Peršak, O Hlapcih in narodu. Sodobnost 29,1981, 311. j " M. Boškovič-Stulli, op, 19, 17. 1
«N. d., 15.
"M. Matičetov, Sežgani in prerojeni človek, 1961.
" M. Matičetov, Pripovedovalci ali pravljičarji, v: Zgodovina slovenskega slovstva I, 1956, 122-124. Isti: Pri slovenskih pravljičariih Pionir, 19, 1963/64, 8-9, 43-44, 75-76, 108-109, 138-139, 170-171, 202-203, 234-235, 266-267. ^¦"Glej: Biografije in bibliografije znanstvenih in strokovnih sodelavcev SAZU, Lj., 1976, 216. " M. Leščak, K rozdielu medzi folklornou a literarnou komunikaciou, v: Literarna komunikacia, Martin, 1973, 137. "M. Boškovič-Stulli, op. 19, 18.
«N. d., 18. [
75t
oblikah (pozdravne formule, zagovori, pregovori) in pesmih kot v pripovedih, tj. v neve- ¦ zanih oblikah, kjer je znan le motiv, sicer pa je pri njihovem porajanju avtor svoboden, ;i in tako s svojo sposobnostjo in iznajdljivostjo bolj odgovoren za njihovo kakovost      '
Sodelovanje ali vsaj navzočnost pri pripovedovanju (ob avtentičnem kontekstu in po-, drobnosUh pripovedovalčeve ah pevčeve interpretacije), torej osebna pričujočnost razi-, skovalca pri morebitnem pripovedovalčevem sugesUvnem načinu sporočanja z ustrezno | dikcijo, modulacijo glasu, mimike in gibanja ter vtisih poslušalcev na vse to, je zelo pomembna za spoznanje zunajtekstnih sestavin folklornega dogodka (konteksta in drama- [ tizacije teksture), vendar ne more hkrati presojati o njenih znotrajtekstnih sestavinah"' ] (tekstu in jezikovni teksturi). •
Iz vsega navedenega sledi, da ni presenetljivo, če je bila SF svoj čas predvsem predmet i raziskovalcev jezika in besedne umetnosti in da bo to prejkone še vedno ostala, zlasti gle-; de na to, da pri njej ni mogoče zanemariti navzočnosti estetske funkcije.''^ Etnologija se; ni dolžna ukvarjati z estetskimi vprašanji in za to tudi ni teoretično ali metodološko us-' posobljena, zato slovstvena folkloristika pri naslonitvi na etnološke vidike raziskovanja' rada prezre estetske probleme svojega predmeta in s tem eno njegovih pomembnih raz-' sežnosU. j
III.
»Večina raziskovalcev se načeloma strinja, da so folklorne pripovedi umetnost, kadar jih pripoveduje nadarjen pripovedovalec, vendar se razhajajo, kako na papirju, v tiskani obliki ohraniti umetniško lastnost pripovedi,« pravi M. Boškovič-StulH'" in nadaljuje: »Na videz gre za tehnično vprašanje, toda v resnici se skozenj kaže tudi temeljno razmerje do slovstvenofolklornega ustvarjanja.«""
V praksi gre za to, kako slediti načelu, da je zapisano folklorno besedilo samo po sebi umetniška celota. Ah ga je res treba dodelati, češ da zapisovalec ne more vsega zvesto zapisati in da bi se ga očistilo stvari, ki so odvečne in motijo lepoto pripovedi."' Tudi uporaba magnetofona ne reši teh težav. Natančno zapisuje zvok govora in modulacijo glasu, je pa slep za mimiko in gibe, ki dopolnjujejo in včasih zamenjujejo besede. Še pri najboljšem magnetofonskem posnetku ostaja vprašanje zapisa in prenosa teksta na papir in ali lahko gre v tisk dobesedno pripovedovano besedilo.
Na to se navezuje problem dialektološke zvestobe zapisa. Pripoved in jezik, ki jo pripoveduje, sta nerazločljiva celota. V primeru mešanja razhčnih govorov zato ni primerno kakor koh in kar koh popravljati, da bi besedilo ustrezalo predstavi določenega govora. Ne gre besedilu umetno vsiljevati »lokalne barve« zaradi domneve, da govor dobro poznamo. Prav tako je lažno vsako umetno arhaiziranje, kadar pripovedovalec zaradi razhčnih okoliščin (šola, JLA, delo, radio, časopisi, televizija,' priselitev v mesto) začne spreminjati svoj govor in ga pribUževati knjižnemu. Njegovo pripovedovanje je lahko kljub temu izredno pomembno."*" Temu sledi vprašanje fonetične natančnosti zapisa in njegove akcentuacije. Slovstveni folklorist mora biti toUko izobražen, da lahko sam zapisuje po
To terminologijo uporablja Ju. Lotman. " J. Mukafovsky, Estetske razprave, Lj., 1978, 64 si. « M. Boškovič-Stulli, op. 24, 107. "N. m., 107. « N. m., 108.
Pripovedi, ki so sicer zanimive, duhovite, vendar s slabim in pomešanim jezikom, zapisovalec ne more »rešiU«, tj. popraviti, lahko pa jih ohrani in objavi v znanstvene namene, za antologijo pa izbere, kar je vredno v vseh pogledih. M. Boškovič-Stulli, n. m., 118.
76
omenjenih zahtevah; že zato, da se lažje znajde na terenu in se izogne odvečnemu spraševanju."'
Kaj storiti, kadar se pripovedovalec nehote prilagodi govoru zapisovalca iz mesta? V svoj tekst vnaša »učene« besede in obhke, ki pripovedi ne ustrezajo in jo pravzaprav kvarijo. Zapisovalec ne sme/ne more popraviti ničesar. Lahko pa poskusi ustvariti s pripovedovalcem čim pristnejši stik, ga privede do čimbolj spontanega pripovedovanja in skupaj z njim pregleda zapisan tekst, da le-oni popravi, kar je tuje njegovemu govoru. Kaj je refleks branja in kaj nepretrgano ustno izročilo, je za strokovnjaka tudi ena težkih, vendar ne neuresničljivih nalog. Prav tako se je treba opredeliti do stališča, češ da je SF danes na stopnji degeneracije."*
Zapis bi moral poleg natančno zapisanih besed obnoviti tudi atmosfero pripovedovanja, prenesti na papir intonacijo, geste, mimiko, mimogredne pripombe pripovedovalca in publike. »Toda,« dostavlja M. Boškovič-Stulli, »videla sem zelo natančne in vsestranske zapise, ki so prav s pedantnostjo svojih dostavkov pripoved popolnoma uničili. Dostavki že morajo biti natančni in vsestranski, a hkrati tudi diskretni in neopazni.«"' Potrebni sta previdnost in mera.
V nekaterih primerih se kot posebno zahtevna naloga kaže tudi potreba po prenosu narečja v knjižni jezik.'" Samo v premislek: le kaj bi mi z Zverinicami v rezijanščini - če jo sicer še tako spoštujemo in občudujemo?
Navedena vodila pri zapisovanju SF je M. Matičetov strnil v naslednje mish: »Če v načelu priznamo, da so tudi pripovedovalci iz ljudstva lahko umetniki, potem pač ne more biti več govora o tem, da bi drugi umetniki - pa čeprav morda 'visoko usposobljeni' - popravljali njihove umetnine, spreminjali njih jezik, stil, vsebino. /.../ /J/alov /je/ vsak poskus modernega prireditelja, da bi iz 'nepopolnih', 'popačenih' variant rekonstruiral 'idealno ljudsko umetnino'. /.../ Po mojem globokem prepričanju 'idealnih ljudskih umetnin' ni ah pa so samo fiktivni kabinetni izdelki."
IV.
Naštetim nevarnostim za kvaliteto slovstvenega gradiva se pridružujejo še druge, nič manj usodne za raziskovalca SF.
V težnji, da bi vzpostavil z njenimi nosilci čimbolj neposreden stik in ugodno ozračje za podajo pripovedi oz. pesmi, si raziskovalec na terenu ne more privoščiti zgolj uradnega, da ne rečemo uradniškega razmerja do pripovedovalca oz. pevca. In prav tu je morda najnevarnejša past, ki preti zbiralcu SF. Teren ga lahko tako očara oz. kar začara, da ne zmore/ne zna ali noče več najti prave distance do gradiva (oz. njegovih nosilcev) in ima zato težave pri njegovem teoretičnem obravnavanju. Preveč se prepušča njemu samemu, skuša biti popoln v pokrivanju t i. »behh hs«, pri tem pa pozablja na cilje svojega dela in zanemarja nove vidike teoretičnih pogledov na predmet, zaradi česar v svoji zavzetosti do-
*' Popolna fonetična natančnost in akcentuiranje zapisa presega okvire njegovega dela. Tudi v idealnem primeru,
ko bi bil zapisovalec fofkforist popolnoma dialektološko izobražen, vešč v zapisovanju naglasov, bi se moral odreči
temu, če bi hkrati želel zadovoljiti osnovne folkloristične zahteve. Delo dialektologa in folklorista ni istovetno, M.
Boškovič-Stulli, n. m., 118.
"M. Boškovič-StulU, n. m., 117, 108-109.
"N. m., 117.
M. MaUčetov, Zverinice..., 23. 5' M. MaUčetov, op. 12, 132-3. M. Boškovič-Stulli, op. 19, 20-21. Ista: op. 24, 117. Tu se omenjena avtorja razhajata npr. z I. Grafenauerjem (op. 6, 47) in J. Dolencem (diskusija na zborovanju slovenskih slavistov v Titovem Velenju okL 1982).
77
življa marsikdaj tudi krivične očitke. Ne le vživitev v način življenja, ampak tudi način mišljenja nosilcev SF ga lahko zanese, da omalovažuje strokovni oz. znanstveni metaje-zik, ker se preveč identihcira z obstoječim, s prakso. Teorija se res vedno razhaja z njo. Zaradi svojih ciljev jo polaga na bolečo Prokrustovo posteljo - in vendar je potrebna, zaradi refleksije stvari.
Pri govornem podajanju SF prideta do vse veljave okolje in pripovedovalec kot avtor; pri zapisanem besedilu sta ta dva elementa odstranjena, popkovina med njima in besedilom je pretrgana. Od tod preži nevarnost na drugi strani: pomanjkljivost raziskovalca, ki tiči le v svojem kabinetu in se gre teorijo, ne da bi preizkusil oz. preveril, kako SF v resnici živi. Tisti, ki je preveč zagledan v abstraktne sheme, lahko spregleda dejstvo, kako pomembne so pri tej vrsti besedne umetnosti zunajtekstne sestavine (kontekst in dramatizacija teksture). Ko pozna oziroma prizna le besedilo, se nemalokdaj ukvarja z obubožan-cem, ki ga obravnava enostransko, tudi podcenjujoče, ker se mu prav zato izmakne pomembna indikacija, ki bi jo mogel/moral upoštevati pri svoji teoriji: da je pri analizi SF treba vzpostaviti ustrezno razmerje med folklornim dogodkom in objektivacijo, ki nastaja v njegovem teku; prav tako je treba upoštevati, da folklornega dogodka ne moremo dobro razumeti, če zanemarimo njegovo ubeseditev."
Toliko o SF v luči razpetosti raziskovalca te vrste besedne umetnosti med njeno prakso in teorijo. ,
i
Tudi SF je neke vrste sfinga; s katerega koli zornega kota jo gledamo, se kaže drugačno. Zato je primernejše tisto stališče, ki priznava poseben vidik slovstvenofolklornega raziskovanja in ga loči od literamozgodovinskega" nasproti tistemu, ki SF kratkomalo enači z literaturo.'"
Sinkretičnost SF sili raziskovalca, da pri njeni problematiki ubira interdisciplinarno pot. j Zato bo treba kdaj resneje premisliti opredelitev vede, ki jo raziskuje. Za izhodišče bi lah- \ ko veljala naslednja misel: »/M/lada znanstvena panoga, ki jo imenujemo folkloristika, | si je namreč izoblikovala z združitvijo hloloških, književnozgodovinskih, kulturnozgo- i dovinskih, geografsko-statističnih in drugih prijemov svojo lastno metodo." ,j
« M. Boškovič-Stulli, op. 19, 16.
" F. Bemik, Glasnik Slovenske matice, 1981, št 2, 82.
"J. Pogačnik, Raziskovalna vprašanja v srednjeveškem slovstvu, Glasnik Slovenske matice, 1981, št 2, 75. " M. Matičetov, Ljudska proza, v: Zgodovina slovenskega slovstva I, 1956, 130.
78
Marko Snoj j
Znanstvenoraziskovalni center SAZU v Ljubljani I
SLOVANSKO ^K-bRPA, -KORPA ^ IN GERMANSKO *SKARPO     I
Vsak Slovenec, ki ima vsaj malo lingvističnega znanja, bo vedel na pamet povedati, da je slovensko škarpe (f. pl.) »slabše vrste čevlji« izposojeno iz nekega romanskega jezika. Kdor pa pozna tudi nekaj najbolj frekventnih italijanskih besed, bo to izvajal iz splošno it. scarpa (f.) »čevelj«. Tudi za slovensko škrpet (m.) »isto, copat« je jasno, da je izposojeno iz furlanskega scarpe/ »čevlji iz usnja brez pete, kakršne nosijo gorjanci« (Nuovo Pirona, DF 957), pomensko enako škrpeta (f.) je treba izvajati iz beneško itahjanske pomanjševal-nice scarpata ali furlansko dial. scarpata (Boerio, Dizionario del dialetto venezziano; Nuovo Pirona L c). Težje pa je pojasniti zgodovino teh besed in razložiti, zakaj so postale v slovenščini tako frekventne in ekspresivne ter so se razširile skoraj po vsem slovenskem ozemlju.
Vse te besede so dokaj stare izposojenke; najdemo jih že pri Kastelec-Vorencu (1703-10) shkarpetel »peduhs«, shkarpetil »kmetiski zhrevh, punzhaki«, dalje pri Hipolitu (1710-12) shkarpétel, shkaipéteh »klabuzhinast zhevl«, Gutsmannu (1789) shkarpetel, Vodniku ihkorpétel (naslonjeno na šAoren/??) itd. (izpiski so vzeti iz kartoteke komisije za historične slovarje Inštituta za slovenski jezik ZRC SAZU). Nahajamo jih tudi v srbohrvaščini, prim. skarpa, škarpa, škraluni (m. pl.) (prim. furlansko scarlarot »scarpet«) »čevelj« (Skok, Etimologijski rječnik hrvatskoga ih srpskoga jezika 111 258). Na istem mestu je kot itah-janska izposojenka napačno obravnavano slovensko karpa »krplja« (o -r- > -ar glej Ramovš, Kratka zgodovina slovenskega jezika 166 sL). V češčini je to zelo ekspresivna besedna družina, prim. škrpal, škrpec (gotovo domače krpec); skrampy, skrampaly (m. pL), škrapa, škrab (poleg gotovo domačega A/apj, slovaško škarbala, škarbal. Machek, Etymo-logicky slovnik jazyka českeho^ 611 jih s težkim srcem izvaja iz italijanščine in jih ne poveže z glagolsko onomatopejo škrpat se »težko hoditi, pehati se naprej«, ker gre pomenski razvoj vedno v nasprotni smeri. Ker je izpričano tudi ukrajinsko škarban, kar je gotovo starejša izposojenka iz nekega slovanskega jezika, postaja dvom o izposoji leksema iz romanskih jezikov vsaj nekoliko upravičen. Če bi bil, bi skoraj vse slovanske primere lahko izpeljali iz indoevropskega +(s)ker(a)p- prek praslovanščine. Vendar za takšno trditev manjkajo trdnejši dokazi, zlasti zgodovinski in etnološki.
Naj bo temu tako ali drugače, Pleteršnik navaja slovensko krpec »čevelj« (zaničljivo), izpisano iz Zore, kar je popoln sinonim (in skoraj homonim) slovenskemu škrpet. Ker je slovensko še živo in celo sprejeto v knjižni jezik krplja (f.), ponavadi v pl. krplje »priprava z ovalnim obodom, ki je znotraj mrežasto prepletena, za hojo zlasti po snegu«, redkeje tudi kfpelj (m.) »isto« (SSKJ II512), so se italijanske izposojenke delno ljudsko etimološko navezale na to osnovo in se zato tako udomačile. Prim. navezavo na škorenj zgoraj v tekstu. Podobno lahko ugotavljamo tudi za češčino in slovaščino.
Vendar pa bistvo pričujočega članka ne tiči tu. Itahjansko scarpa (f.) »čevelj« izvaja Battisti-Alessio, Dizionario etimologico Italiano 3376 in prav tako Devoto, Avviamento alla etimologia Italiana 377 iz neke neizpričane germanske besede ^scarpa »torba, malha«, s katero je možno primerjati poznostarovisokonemško scharpe »isto«. Wartburg, Französisches etymologisches Wörterbuch XVII 101 ovrže možnost da je italijansko scarpa iz langobardskega *scarpa »torba«, kar bi bilo sorodno z navedeno poznostarovisokonemško obhko, dalje z islandskim in danskim dial. skreppe »bisaga, cula«, nemško Schorpe ter starofrankovskim skirpja »isto« (Johannesson, Isländisches etymologisches Wörterbuch
79|
843). V tem primeru bi po langobardskih glasoslovnih zakonih pričakovali -rp- > -r/-, kar bi se nujno kazalo tudi v romanskih odnosnicah. Tudi gotsko ^skarpa k starovisokonem-škemu +scarf »oster« je zaradi pomena malo verjetna predloga. Vprašanje je, ali je treba ločiti od tega itahjanski homonim scarpa »škarpa, bočje, ježa, nagib (v arhitekturi)«. Wartburg, 1. C. navaja izhodno gotsko +scrapa »podpora« in primerja nemško SchroHe »strmina«, vzhodnofrizijsko schrapp »podpora«. Vendar pa ni mogoče zagovarjati dejstva, ki je navedeno prav tam, da bi se iz prvotnega »nagnjen del zidu (stützender Mauervorsprung, an der Basis)« razvil pomen »čevelj«. Pomenski prehod gre vedno v nasprotno smer; prim. k temu nemško Schuh v tehničnih pomenih (Grimm, Deutsches Wörterbuch IX 1853), ita-hjansko zocco, zoccolo »cokla, podzidek« (latinsko soccus, srednjeveško latinsko soccu-lus), tudi slovensko cokla v obeh pomenih, nemško Sockel, angleško socle »podzidek, podnožje« k izhodnemu grškemu abxxoi " hmoöeßXTa <Ppbyia (Hesych) (Schrader-Neh-ring, Reallexikon der indogermanischen Altertumskunde II 355; Battisti-Alessio 4118).
Oziraje se na navedene fonetične oblike in semantični zakon, je možno suponirati izhodno obliko za italijanščino in furlanščino le germansko *skarpö, gotsko *skarpa (ali eventualno +skrap5, gotsko *skrapa) »obuvalo iz krp ali živalskih kož, hodak«. Samo iz take obhke in pomena lahko dobimo historične romanske rezultate. Ker za takšen germanski leksem, ki je moral imeti zelo majhen areal, ni sprejemljive etimologije, menim, da je izposojenka iz praslovanskega+fsj/(irpä, (s)körpä »čevelj, obuvalo iz živalske kože«; prim. slovensko kfplje, srbohrvaško k'fplje »isto, star čevelj, škrpet«, poljsko karple »primitivna priprava za hojo po snegu in močvirju«, karpie »cokli iz lesa in drevesne skorje, češko dial. krpe, krpete; krpec »star čevelj«, moravsko krpel' (Slawski, Stownik etymologiczny jQzika polskiego II 86). Nerodno je pri tem dejstvo, da poznamo zelo malo izposojenk iz praslovanščine v kakšen germanski jezik ali dialekt in zato ni mogoče precizirati glasoslovnih zakonov, ki veljajo v takih primerih. Poznamo pa fonetične zakone, ki veljajo pri izposoji v nasprotni smeri. Če predpostavimo, da so si ti zakoni enaki, je možno izvajati germansko +skarpö iz praslovanskega +(s)körpa, česar refleks se razločno vidi v slovaškem krapl'a »drsalka« (Slawski 1. c. sicer izvaja slovaško obliko iz poljščine še pred metatezo Hkvid, vendar postavi zadaj vprašaj) in morda v ekspresivno nekoliko preoblikovanem slovaškem škarbal; mogoče tudi v češkem škrapa (če ni iz itahjanščine).
S tem je prasorodno litavsko kurpe, letonsko kuTpe, staroprusko kurpe »čevelj« (glede su-fiksa prim. slovansko zema, lit žPme); baltoslovansko +kürpia pa je po Trautmannovem mnenju o refleksih indoevropskih dolgih sonantov v baltoslovanščini možno izvajati iz indoevropske praoblike+/(°rap-iö h korenu+kerap-,krep- »krpa, čevelj«, kamor prišteva Pokorny 581 poleg že navedenih baltskih in slovanskih obhk še latinsko carpisculum »vrsta čevljev«, staroirsko cairem (< *k<'r(ajp-) »čevljar«, staroislandsko hrillingr, anglosaško hrifeling »čevelj iz kože«, grško xprjniQ »čevelj«; tudi slovansko khrpa, kbrpati. To je z determinativom -p- podaljšan k.0Ten*(s)ker(3)- »rezati«, iz česar je tudi slovenski izraz č§-velj (m.), starejše slovensko črevelj < *červbib (o tem Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika 1 88). Pokorny ne navaja v nobenem drugem indoevropskem jeziku korena *(s)ker(a)- z determinativom -b- v pomenu »obuvalo«, iz česar bi lahko sklepaU na avtohtono germansko *skarpö. Dvomljivo je samo grško xapßazivai (f. pl.) »kmečki čevlji iz neustrojene volovske kože« pri Ksenofontu, kar ima Schrader-Nehring 1. c. za izposojenko iz nekega negrškega indoevropskega jezika, ki predvideva +-rp > -rb-.
Morda bi koga pri tej razlagi motilo, da v romanskih jezikih vedno nahajamo začetni s-, ki je gotovo eksistiral že v germanski izhodni besedi, medtem ko v slovanskih jezikih navidezno o njem ni sledu. Tudi Pokorny 1. c. navaja indoevropski koren+Aerfajp- brez s mobile, čeprav se nagiba k temu, da je koren izpeljan od prakorena *(s}ker(a)-, ki ta element vsebuje. Če postuHramo praslovansko+skorpa, kar je+/ajrpä, körpä križano s+sAorbnb, slovensko škorenj, srbohrvaško škornja, škornja izvedeno od+skor-iä h korenu+fsjAerfaj- »rezati« (o tem Skok, ERHSJ 11 151) je problem za silo rešen. Prim. v pomenu »skorja« s -p-
80
determinativom še slovensko skrdpa < +skor9pa in morda ukrajinsko škorupa (če ni iz *skortupa}. Ko pa bi kdo dokazal, da češko škrapa, škrpal, škrpec, slovaško škarbal ni izposojeno iz italijanščine, bi moral tudi ta pomislek dokončno odpasti. Kljub temu pa je to najšibkejša točka navedene etimologije.
Na koncu še drobtinica iz etnologije. Slovani so seveda poznali več vrst obutve, ki so se med seboj razlikovale po materialu in načinu izdelave. Poznali so onuče v podobni obliki, kot jih ponekod poznajo še dandanes; pravih čevljev pa so poznali štiri vrste: pletene čevlje iz brezovega ali vrbovega ličja, lesene cokle z vrhnjim delom iz lubja, čevlje z golenico in hodake iz živalske kože (Moszynski, Kultura ludowa Stowian 1470 ss.). Domnevno slovansko *sk6rpa je moralo gotovo pomeniti »hodak iz živalske kože«, kar dokazuje delno tudi slovanski material. Očitno pa poimenovanja niso imela tako strogo preciziranega pomena, za kar pričajo zlasti poljski refleksi. Vendar je furlansko scarpet pomensko zelo bh-zu postulirani slovanski obliki. Slabšalni pomen slovenskega škrpet in čeških odnosnic se je verjetno razvil šele ob primerjavi novejšega tipa obuvala v primerjavi s starim škr-petom. Glede na navedene historične zapise je to možno trditi vsaj za slovenščino.
ANAGRAFSKI PODATKI O REŠKEM OBDOBJU
V ŽIVLJENJU JANEZA TRDINE
Doba reškega hrvatskega interregniuna (1848-1867) je doživela precej obravnav v hrvatski in slovenski literarni in kulturni zgodovini, pa kljub temu mnoge njene temeljne točke in posameznosti še vedno niso dovolj osvetljene in razjasnjene.
V devetnajstih letih administrativne pripadnosti Reke Kraljevini Hrvatski in Slavoniji se reški meščani, pri katerih so se v tistem času začeli pojavljati prvi znaki »Fiumanissima«, sicer niso odrekli italijanskega jezika in paraitahjanske kulture, toda hrvatski, »ilirski« jezik je tedaj vendarle dobU svojo domovinsko pravico, postal je enakopraven jezik v umetnosti, kulturi in znanosti.
Središče reškega hrvatstva tistega časa je bila gimnazija oziroma po 1. 1850 tudi narodna čitalnica.
Na reški gimnaziji so predavali profesorji, ki so na svojih strokovnih področjih puščali za seboj vidne sledove. Znano je, da je Matija Čop prav s te gimnazije odšel na univerzo v Lvov; med profesorji v omenjenem otxiobju hrvatskega interregnuma so bila imena; dr. Joseph Lorenz, Fran Kurelac, Janez Trdina, Vinko Pacel, Ljudevit Slamnik, Antun Mažuranič idr.
Literarno zgodovinopisje je doslej najbolj osvetlilo delo Frana Kurelca In Janeza Trdine, četudi - vsaj zdi se - malce enostransko.
Janez Logar, ki je najgloblje posegel v Trdinovo življenje in delo, je precej temeljito obdelal tudi njegovo reško obdobje, v najnovejšem času pa je o tej temi pisala Leopoldina-Veronika Banaš v sestavku »Janez Trdina u Rijeci«.' Moramo pa na žalost reči, da nam avtorica o Trdini ni povedala nič novega, razen že skoraj klišejskih fraz o njegovem domoljubju, privrženosti in podobno.
' Zbornik Pedagoškog fakulteta u Rijeci, Rijeka 1980, št 2, str. 291-303.
81
Trdina je na Reki preživel celili dvanajst let: od 1855 do 1867. Prišel je kot zanesen petindvajsetleten intelektualec, odšel pa je z Reke kot zrel osemintridesetletnik, celo - upokojenec. O njegovem osebnem življenju v tistih letih vemo malo, v glavnem to, kar je napisal v »Bachovih huzarjih in Hirih«, »Mojem življenju«, »Kraljeviči«, v dnevniku itd.' To so pretežno spominska dela, pisana s precejšnjo zgodovinsko in časovno odmaknjenostjo (»Huzarje« je Trdina pisal okoli leta 1900, »Moje življenje« pa nekaj mesecev pred smrtjo), zato imajo vse odlike in slabosti take vrste književnosti. O objektivnosti oziroma subjektivnosti teh del piše zgodovinar Jaroslav Šidak,' toda tudi on premalo upošteva dejstvo, da v spominski literaturi pisec svojo preteklost drugače obravnava in da ima do nje drugačen odnos, kar je seveda neposredno zvezano z njegovo osebnostjo, osebnost pa vsekakor oblikujejo tudi življenjske izkušnje. Gotovo je bil sedemdesetletni Trdina bolj kritičen in nestorsko superioren ne le do dogodkov pred štiridesetimi in več leti, ampak tudi do sebe kot tridesetletnega profesorja reške gimnazije. Pozoren bralec Trdinovih spominskih del bo začutil v njih kanček pretanjene ironije, cesto naperjene proti samemu sebi, takšna lastnost pa je značilna za inteligentne osebnosti, ki na ta način doživljajo, preživljajo in prebolevajo svoje življenjske stiske.
Kaj je bilo s Trdino človekom? Ko o njem piše Matjaž Kmecl, ga mimogrede označi kot čudaka," kar je v resnici tudi bil, če seveda s tem mislimo na človeka, ki svoje intimne občutke zadržuje v sebi ali pa jih tako ali drugače prikriva. Jaroslav Šidak in Janez Logar,' ko govorita o sporu Trdina - An-tun Mažuranič, ki se je neprijetno dolgo vlekel in imel za posledico Trdinovo upokojitev, dasta slutiti, da je bil Trdina v nekem smislu asocialen in da z njim v družabnem pogledu »nekaj ni bilo v redu«. Zanimivo je, za Trdino kot osebnost pa tudi značilno, da v avtobiografskih zapiskih ni govoril o svojih intimnih doživetjih; celo v svojem dnevniku,' ki ga ni pisal z namenom, da bi ga objavil, je raje govoril o sprehodih, o jedi in pijači, kot da bi bežal od grobe resničnosti svojega lastnega življenja, ki ni bila niti lepa niti lagodna. Reška leta Janeza Trdine so bila polna osebnih stisk mladega človeka, soproga in očeta. To dokazujejo s svojo skoraj bolezensko pedantnostjo anagrafski podatki iz reških matičnih knjig.
V obdobju od 1858 do 1862 se priimek Trdina pojavlja v njih vsako leto vsaj enkrat Spomnimo se, da je obisk matičnega urada povezan z bržkone najpomembnejšimi, pravzaprav prelomnimi dogodki v človekovem življenju - z rojstvom, poroko in smrtjO; to je s stvaritvenim aktom, z aktom povezovanja in aktom definitivne prekinitve. V nekaj več kot treh letih doživeti takšne strese šestkrat je vsekakor preveč za še tako močno osebnost, ne glede na njeno trdnost samostojnost in sposobnost prilagajanja spremembam.
Pa pojdimo po vrsti.
V mrliški matični knjigi za leta 1855-1859' je na 138. strani pod zaporedno številko 506 vpisana dne 8. decembra 1858 Joanna Terdina, ki je zanjo matičar pripisal, da je spuria (lat nezakonski otrok), in je verjetno zato ostala prazna rubrika Nomen ei cognomen parentum. Podatki dalje pripovedujejo, da je bila deklica ob smrti stara eno leto in da je vzrok smrti consumptio (izčrpanost organizma). Drugi podatki (Medicus cmans: dr. Giacih, Locus moiii: Civico nosocomio, Sepulcrae locus: Comune Coemi-terium, Sepeliens: Casimir Markovičj dopolnjujejo sociološko podobo. Ne glede na to, da očetovo ime ni navedeno, je le majhna ali skoraj nikakršna verjetnost, da ne bi šlo za Janeza Trdino. V tistem času je bil samski, zato je tudi razumljivo, da je deklica umrla v mestni bolnišnici, kar tedaj ni bilo v navadi za višje in srednje sloje, saj ji oče pač ni mogel ponuditi domače nege. Pa tudi sicer se v reških matičnih knjigah priimek Trdina pojavlja izključno v zvezi z Janezom Trdino.* Naslednje leto, 1859, se pojavi Trdina v indeksu poročne matične knjige, in to na zanimiv način. V seznamu poročenih v tem letu, pod črko T, sta čisto spodaj vpisana: Terdina Joannes in Volsech Francisca. V pedantno vodeni i
' Dnevnik, ki zajema obdobje od 12. XI. 1865 do 27.111. 1866 (z daljšo prekinitvijo konec 1865. leta) je objavil Janez Logar v zadnji, XII. knjigi ZD Janeza Trdine (1959), str. 271-360. (Opombe, str. 536-551.)
' Jaroslav Šidak: Autobiogralski spisi Janeza Trdine kao izvor za hrvatsku povijest; objavljeno v: ŠJ: Študije iz hrvatske povijesti XIX. stolječa, Zagreb 1973, str. 311-324. Sicer pa je članek izšel že 1954 v ljubljanskem Zgodovinskem časopisu.
' »Prav res je, da je kasnejši Trdina marsikdaj literarno zanimivejši, vendar kot literat zmeraj v nekakšnem čudaškem zaostanku.« Matjaž Kmecl: Od pridige do kriminalke, Ljubljana 1975, str. 67. ' Janez Trdina: Zbrano delo, tretja knjiga, Opombe (Janez Logar), 1951. » Glej opombo št 2.
' MorU dal 1855-1859, 8. Tomo (Historijski arhiv Rijeka). » Indice matrimoni 1848-1885 (Matični ured Rijeka).
82 '
knjigi pade v oči, da je rubrika z imenoma soprogov Trdina vnesena naknadno, brez zaporedne številke in datuma poroke. Namesto tega je v stolpcu Epocha Matrimonii zapisano: Labaci copulati. Anagrafski strokovnjaki pravijo, da je obstajala praksa naknadnega vpisa v indekse poročenih, če je prišlo do kakšnih neprijetnosti ali nesoglasij oziroma kadar so hoteli te neprijetnosti preprečiti. Očitno sta se torej soproga poročila v Ljubljani, zaradi popuščanja vezi na relaciji Trdina - družba pa sta se na Reki morala ponovno »registrirati«; morda pa malomeščanski filistri niso mogli oprostiti profesorju tudi njegove mrtve »spuriae«.
V tej zakonski zvezi se je 8. avgusta 1860 rodila deklica, ki je pri krstu dobila nenavadno, trdinovsko »čudaško« ime - Slovenia Maria. Matičar je sedaj lahko napisal: Legitima, ker je vpisano tudi ime staršev: Joannes Terdina, c. r. Professor Gvmnasialis in Francisco Vo/šak.' Drugi podatki iz rojstne matične knjige nam poročajo tudi o bivahšču roditeljev (Elisabeth 634) in navajajo poklic enega od botrov (trgovec).
Deklica ni dolgo živela. V mrliško matično knjigo je 25. avgusta istega leta vpisano, da je 23. avgusta mala Marija Slovenija umrla od spazma (krčev) v starosti 16 dni.'" Otrok je bil pokopan 25. avgusta na občinskem pokopališču, pogreb je bil III. kategorije, pokopal pa jo je Trdinov »rojak« Josip Poglajen."
Leta 1861 se v rojstni matični knjigi'^ spet pojavi ime Trdina. Zakonskemu paru Janezu in Frančiški se je 26. juUja rodila deklica Ana. Ime je morda dobila po svoji botri Ani Matijevič, za botra pa ji je bil dr. Adolf Giustini, eden od devetih reških zdravnikov." Kaže, daje Trdinov družbeni ugled zrasel, sreča pa mu tudi tokrat ni bila naklonjena. Šest mesecev kasneje, to je 20. januarja 1862, je namreč umrla tudi mala Ana." Vzrok smrti: consumptio. Pokopana je bila na občinskem pokopališču, pogreb je bU III. kategorije. In še čudno naključje: pokopal jo je isti duhovnik, Juraj Peruzovič, ki je pred letom in pol krstil njeno sestrico s tako romantičnim imenom - Marija Slovenija.
Reško obdobje Trdinovega življenja je bilo očitno posuto s trnjem. Smrt treh hčera v malo več kot treh letih je morala pustiti sledove na Trdini človeku. Res se je še bolj potegnil vase, s tem pa se tudi odmaknil od družbe. Ta pa vsako takšno izolacijo neusmiljeno kaznuje - z izobčenjem.
Namen tega sestavka je vstaviti še en kamenček v mozaik, ki mu pravimo Janez Trdina. Kazalo pa bi seveda reško obdobje v življenju Janeza Trdine še bolj osvetliti, s tem bi namreč veliko pridobila znanstvena literatura o Janezu Trdini, jasnejša pa bi nam postala tudi kulturna situacija, kakršna je vladala na Reki sredi devetnajstega stoletja.
Mario   G I o g o v i č Opatija
Prevedel Jože  Sever Filozofska fakulteta v Ljubljani
' Rojstna knjiga 1848-1867 (MaUčni ured Rijeka). 1
'"Matric. Mort. 1860-1863 (MaUčni ured Rijeka).
' ' Osebnost Josipa Poglajena bi vsekakor kazalo bolje osvetliU. Bil je pomožni vikar, vendar je bil, drugače kot Trdina, ki se je izogibal javnega življenja, zelo aktiven v družabnem smislu. Bil je član deputacije Mestne hranihiice, predaval je na NavUčni šoli in se s svojim bratom (?) MaUjo pogosto pojavljal v javnem življenju na Reki.
Glej opombo št 8. '
" Ahnanacco humano per gli anni 1859 e 1860, Ercole Rezza Libraio-Editore, Fiume 1860. " Glej opombo št 9.
m
RUSKO-CESKI JEZIKOVNI STIKI V PRVI POLOVICI XIX. STOLETJA
Galina Alekseevna Lilič, Rol' russkogo jazyka v razvita slovarnogo sostava češskogo literaturnogo jazyka (konec XVIII - načalo XIX veka). Izd. LGU, Leningrad 1982, str. 192.
Galina Lilič je znana leningrajska bohemistka, zgodovinarka češkega jezika. V svoji monografiji obravnava pomembno poglavje iz zgodovine knjižnega jezika; gre za obdobje, ki pomeni oživitev stikov med slovanskimi jeziki, pa tudi za čas velikih preizkušenj pri oblikovanju njihove nove knjižne podobe. Knjiga je nedvomno zanimiva tudi za slovenista, saj sta knjižna češčina in slovenščina rasli v podobnih kulturno-političnih okoliščinah in so bile zveze med ustvarjalci v tem času posebno žive.
Avtorica je v prvem poglavju orisala socialno-zgodovinske razmere v obdobju češkega narodnega preroda in poskušala ugotoviti vzgibe, ki so usmerjali njegove glavne nosilce k ruskemu jeziku kot viru »obogaščenija češskogo literaturnogo jazyka«. Po izrazno ustaljeni osvetlitvi položaja češkega jezika po bitki na Beh gori (1620) se L. ustavlja ob vlogi ruskih vojsk, ki so se v letih 1798-1800 in 1813-1815 zadrževale na češkem ozemlju; temu dejstvu pripisuje - sklicujoč se na zgodovinarja Č. Amorta - odločilen pomen pri nastajanju češkega »rusofilstva«.
Iz dela »očeta slavistike« J. Dobrovskega je predstavila tiste prispevke, ki neposredno govorijo o sorodnosti češčine in ruščine; po mnenju L. je šele študijsko bivanje Dobrovskega v Rusiji (1792/93) omogočilo učenjaku, da je ustvaril temelje primerjalni slavistični znanosti. Mogoče je ta trditev nekoliko preabsolutna, gotovo pa je res, da je pod vtisom tega bivanja čez tri leta objavil primerjavo med ruščino in češčino (po znanem ruskem primerjalnem slovarju »vseh jezikov«). Primerjava obsega seznam bUzu tristo besed in pomeni skupaj s še dvema slovarčkoma pribUžno enakega obsega (Dobrovsky jih je dodal svojemu ruskemu učbeniku, ki ga je sestavil po Heymovi slovnici leta 1799) vabljiv vir za izposojanje ruskega besedja v naslednjih desetletjih. K širjenju filološke izobrazbe in znanja ruskega jezika je veUko pripomogla tudi Dobrovskega knjižnica in njegov seminar, v katerem se je šolal del drugega rodu čeških »buditeljev«.
K vmesnemu rodu uvršča Liličeva A. Puchmayerja, ki je sicer bolje poznal poljščino kot ruščino, je pa leta 1805 izdal knjižico z nenavadnim naslovom Pravopis rusko-česky, ki vsebuje tudi podoben slovarček, kot so bih tisti pri Dobrovskem. Šele dolgo po izidu so spoznali kvalitete Puchmayerjeve ruske slovnice (1820) Lehrgebäude der russischen Sprache, ki ima podoben podnaslov kot slovenska slovnica F. Metelka (Nach dem Lehrgebäude der böhmischen Sprache des Hon. Abbé Dobrovsky). Treznost Puchmayerjevih pogledov na jezik lahko razberemo iz njegovih pripomb k črki B Jungman-novega slovarja (dvajset let pred izidom), ko nasprotuje avtorjevi zamisli o »slovanskosti« slovarja, v katerem bi se češčina preveč »izgubila«, pa tudi iz njegove tožbe, da mladi Čehi brez potrebe »preplavljajo« češčino z ruščino.
Najdlje se L. pomudi ob J. Jungmannu in njegovi šoli. Za odnos do rusizmov sta zlasti pomembna njegova prevoda J. Miltona Izgubljeni raj in Chateaubrianda Atala, ki ju je izdal že v začetku stoletja, pozneje pa njegova »literarna teorija« Slovesnost (1820) in seveda češko-nemški slovar (1835-39), ki je nekakšen povzetek jezikovnega dogajanja pri Čehih. Med pomembne jezikovne novatorje Jung-mannove šole šteje L. Antonina Mareka, prevajalca in pisca prvega znanstvenega dela v češčini (1820) Logika čili Umnice, ob katerem je Dobrovsky menil, da češčina še zdaleč ni dorasla znanstvenemu pisanju. Kar s preveliko strpnostjo avtorica obravnava Václava Hanko in njegove staročeške literarne ponaredke; bila pa je tudi v vehki zadregi, saj so Hankovi neologizmi (rusizmi) iz Kralje-dvorskega in Zelenogorskega rokopisa ter iz ponarejenih staročeških glos Mater verborum (deloma tudi po zaslugi Jungmannovega slovarja) v precejšnji večini dobili trdno mesto v češkem knjižnem besedišču. Vseeno bi bilo vredno upoštevati tudi Jagičev »portret« V. Hanke v Zgodovini slovanske filologije, 1910.
84 I
z veliko naklonjenostjo obravnava L. najbolj tenkočutno osebnost tega časa pri Čehih - F. Čelakov- j skega; njegov odnos do rusizmov je bil sicer »jungmannovski«, vendar je bil pri tem neprimerno bolj ! zadržan in »funkcionalen«. Iz dvajsetih let sta za to vprašanje najbolj povedni dve zbirki: Slovanske i narodni pisne v treh delih, kjer je razen čeških in slovaških objavil prevode ruskih, ukrajinskih, polj- l skih, srbskih in hrvaških, bolgarskih, slovenskih in lužiških ljudskih pesmi; Ohlas pisni ruskych (1829) - izvirne pesmi v »duhu ruske folklore«. L. priznava, da se je Čelakovskega »rusofilstvo« precej ohladilo, ko je zvedel za krvavo zadušitev poljske vstaje 1830/31.
Pomembno vlogo pri uvajanju neologizmov (rusizmov) so imeU tudi češki časopisi: Pražske noviny, \ Ceska včela, Krok, ki ga je urejal J. S. Presi, znameniti Časopis Českeho musea (ur. F. Palacky), Své- 1 tozor (ur. P. Šafarik). :
V osrednjih dveh poglavjih obravnava L. razširjenost leksikalnih rusizmov v različnih tipih čeških ' besedil in njihovo vlogo zlasti v leposlovju in znanstveni literaturi. Pri tem ugotavlja, da so Čehi do ! leta 1830 kljub ugodnemu razpoloženju razmeroma malo prevajali iz ruščine, medtem ko so dobili ' v prevodu več obsežnih del iz antičnih in zahodnoevropskih književnosti. Toda zaradi slovanske ¦ (ruske) usmerjenosti večine prevajalcev (Jungmann in dr.) - sanjah so o skupnem slovanskem knjiž- i nem jeziku - in zaradi ruskih in poljskih prevajalskih pripomočkov (prevodi, slovarji), s katerimi so ; zapolnjevah vrzeli v nerazviti knjižni češčini, se je tudi v teh prevodih nabralo lepo število rusizmov. j Bolj ugodna tla za to vrsto besedja so biU seveda prevodi iz ruščine; tako so npr. na gosto posejani i rusizmi (oz. cksl.) v Hankovem prevodu odlomka iz Karamzinove Zgodovine (bédstvo, blahorozumi, i drahocennost, jednoplemennik, lesi, ostroumy, skotovodstvi, udél, vypiska itd.). \
Precej rusizmov je ustvarilo s češkimi izrazi sinonimične dvojice, pri katerih ima izposojenka vlogo ' poetizma; iz avtoričinega seznama navajamo nekaj primerov (na prvem mestu je rusizem): vajin : vo- \ jok, mohyia : hrob, vesna : jaro, jesen : podzim, bol : bolest, lepo : hezky, péti : zpivati, ručej : potok, diaha '¦ : cesta, oruži : zbran, bystry : prudky, sveži : crstvy, jiskati : hledati. Zanimivo je, da sprva tako pogostni i izposojeni poetizem nézny (nežne, nežnost) v odnosu do č. jemny ni ohranil takšnega razmerja.     \
Bolj zapleteno je vprašanje rusizmov v staročeških knjižnih ponaredkih. Mnogim so se zdela ta be- j sedila čisto podobna starim ruskim; zato ni čudno, daje takratni predsednik ruske akademije admiral i Siškov v navdušenju izjavil: »... jazyk v sej starinnoj rukopisi jest' počti cistyj naš jazyk...«. Av- \ lorica je ruski vpUv pri ponarejanju teh besedil po nadrobni analizi razdelila v šest točk: 1. prave iz- : posojenke (bodrost, chrabrost, hoj, plzno (r. poleznoj, podnebésie, luménec itd., 2. češke besede, bese- ; dotvorno predelane na ruski način (vojevoda nam. č. vévoda, slovesa nam. č. slova, ...), 3. neologizmi : po ruskem vzorcu (hrabivy, hrdivy, bujarost, jarobujny...), 4. semantični neologizmi pod vplivom ru- i ščine (rodny, pachali, vitez), 5. s pomočjo ruskih ustreznic oživljene staročeške besede (deva, luna, \ oružie, peti, vrah, riza, utroba, nrav, ...), 6. značilne ruske besedne zveze (kalenaja strela kalena j strela, syraja zemlja    syra zeme). j
Ko L. razčlenjuje Jungmannov slovar glede na rusizme, se ustavlja tudi ob virih zanj; med njimi srečamo nekaj del (npr. Heyma), ki jih je uporabljal Valentin Vodnik pri sestavljanju svoje slovarske zbirke, zato ni čudno, če se znajdejo podobni rusizmi tudi v Cigaletovem nemško-slovenskem slovarju (1860). Veliko vzporednic, pa tudi drugačnih rešitev, bi našli v območju terminologije, ki ji je posvetila L. veliko pozornosti; Jungmannov slovar namreč zelo izčrpno prikazuje rezultate teh prizadevanj v dotedanji knjižni češčini, obenem pa je tudi trdno izhodišče za hitro rast strokovnega besedja v drugi polovici 19. stoletja. Avtorica je izločila številne izraze ruskega izvora, ki so bili v češ-čino sprejeti kot termini, medtem ko v ruščini tega statusa niso imeli, npr. bezobrazny (grotesken), vidny (plastičen), zadumčivost (melanholija) itd.; vzdušje časa in boj za terminološko jasnost je L. za- i nimivo prikazala ob spletu okrog terminološkega rusizma vkus (okušeni, chul, koši, šmak (nem. Ge- ; schmack), okus (besedo je uporabil Komensky za označitev enega petih človeških čutov), krasochui. [ krasocit).
Podobno kot v drugih slovanskih jezikih je imela tudi češčina težave z izrazom za lat imaginatio (frc. ; imaginalion]; izposodih so si r. óbraznost', ki tam pomeni »živost, plastičnost«, v pomenu domišljija , = r. voobraženie (prim. sle. obraz, podoba, lik in številne izpeljanke). Za nas so poučni rusizmi z blaho- i (rus. blago- po gr. ev-, npr. eviogos), ki so pravzaprav cerkvenoslavizmi in so se v obeh jezikih hitro j namnožili, številne izpeljave iz predložnih zvez (tip: bezplodi, bezčasti ipd.; prim. slovenske ustrezne j izpeljanke v SSKJ I, 191-204) in posamezne izposojenke, kot so samobytnost, predmet (v slovenščini i kot slovnični termin pri Vodniku, Pismenost, 1811; r. predmet), phroda (zamenjala je evr. latinizem i
85
natura: prim. tudi r. priplod; pri nas srečamo rus. izposojenko piiioda in njeno družino malo pozneje kot v češčini, vendar v tekmi z naravo, ki se je Cigale, 1860, še brani, komaj še živi). Nedvomno gre samo za zgledovanje po ruščini (ne za leksikalni rusizem) pri češkem novem izrazu za industrija: pro-mYsl (prumyslh v češčini so že obstajale besede domysl, obmvsi, rozmysl, smysl, iimysl, vymysl, zdmysl, ni pa bila redka tudi raba predpone pio- (piu-j, npr. prochod (pruchod), priikop, priitok, priivod, in je bil torej samo še korak do pro-mysl (prumysl), ki je pomenska ustreznica rus. promyšIennost' (neo-logizem pri Karamzinu 1791) in ne rus. promysel, ki pomeni predvsem lovstvo in obrtništvo nižje vrste; s terminom promysI (prumysl} pa so hoteli poudariti prav razliko med obrtjo in industrijo, ki pomeni kakovostni skok in je »skrz naskrz promyšlena« (gl. tudi Vasmer, REW II, 441).
V skupino besednih eksotizmov je avtorica zbrala in pomensko razvrstila okrog 150 izrazov; gre za ruske in rusificirane vzhodne izraze, ki pomenijo posebnosti iz ruskega materialnega in duhovnega sveta, in jih tudi drugi Slovani ne prevajajo. Slovenska zbirka bi bila najbrž skromnejša, v glavnem pa se s češko ujema, npr. tajga, vodlia, vrsta, kope/ka, samovai, trojiia, dača, mužili, kozak, linula, raz-kolnili, batjuška ipd. Med eksotizme prišteva L. tudi žandarma, ki gotovo ni samo ruska posebnost
Na koncu opisuje L. postopke pri vključevanju rusizmov v češki jezikovni sistem; obravnava zamenjave na pisni in ionološki ravni, obširneje razpravlja o besedotvorni adaptaciji in se dotika tudi pomenskih premikov in prenosov. Za zgodovinarja slovanskih knjižnih jezikov bo nadvse koristen skrbno sestavljen seznam strokovne Hterature (212 enot); na drugi strani pa je bralec razočaran, ko na koncu ne najde abecednega seznama v knjigi obravnavanih besed. Knjigi so v škodo tudi nekatere klišejske nejezikoslovne »ugotovitve«.
Franc   J a li o p i n Filozofska fakulteta v Ljubljani
SLOVENSKI JEZIK I
Učbenik za srednje usmerjeno izobraževanje avtorjev J. Dularja, R. Kirn, B. Pogorelec in I. Zrimška.
V tem zapisu bom strnila nekaj vtisov in izkušenj o rabi učbenika Slovenski jezik I, kakor jih imam sama in kakor sem jih slišala od mnogih kolegov pa tudi od uporabnikov - učencev.
Pri jezikovnem pouku slovenskega jezika v srednji šoli imam sama, verjetno pa tudi mnogi kolegi v srednjih šolah pred očmi naslednje praktične smotre; usposobiti učenca za smiselno (in pravilno) ustno in pisno izražanje splošnih in strokovnih vsebin in osebnega odnosa do sveta ter vzporedno oblikovati učenčev nazor o družbeni vlogi jezika, tako da bo pozneje tudi sam posegel po kakem jezikovnem priročniku in se svojega jezika dejavno zavedal. Da bi to dosegli, potrebujemo učbenik sporočanja, ki ga zdaj imamo, in učbenik, ki bo zajel obhkovanje jezikovnega nazora in jezikovni sistem. Tudi takšen učbenik smo zdaj dobili, vendar imam nekaj pripomb.
Vsekakor je hvalevredno, da je končno izšel predpisani jezikovni učbenik, ki prinaša nova znanstvena spoznanja in jih uvaja v srednjo šolo. To je bilo nujno, saj je bil še pred nekaj leti jezikovni pouk močno zanemarjen tudi zaradi tega primanjkljaja. Pred tem učbenikom so bili sicer že poskusni snopiči, ki pa so kmalu pošli in jih tudi ni bilo dovolj za vse učence.
Vsebinska razporeditev sedanjega učbenika obsega pribhžno tele problemske sklope; poglavje o družbeni vlogi jezika, o zvrstnosti in opis jezikovnih ravnin.
Prvo poglavje učenca seznani s pojmom slovenščine kot uradnega jezika v Jugoslaviji, z njegovo rabo v SFR Jugoslaviji, z njegovim položajem pri manjšinah in z njegovo popularnostjo med tujci. Ta tematsko zaokrožena zasnova pa je že na prvi strani besedila prekinjena z naštevanjem socialnih zvrsti
M.................. ¦  ............... ............_................................._
jezika in z njihiovim kratkim opisom. Učenec naj bi dobil, kot kaže, kratko informacijo o jezikovnih zvrsteh in njihovi družbeni razplastenosti. Vendar je pri tem zanemarjeno dejstvo, da učenec še nima poglobljenega znanja o jezikovnih zvrsteh in bi bilo za razumevanje tega zapisa treba razlago o zvrsteh razširiti s pravili in praktičnimi ponazoritvami vred. To pa je že drugo vsebinsko poglavje, ki se seveda s prvim povezuje, ker se v jeziku pač vsi pojavi povezujejo med seboj, vendar prvo poglavje tudi razširja in napravi nepreglednega. Zato je na tem mestu po mnenju učiteljev {in tudi nekoliko zbeganih učencev) ta del besedila odvečen, hkrati pa razbije celotnost poglavja. Informativnost še zmanjšajo nekatere zapletene formulacije: »Le tonemsko oziroma netonemsko naglaševanje razlikuje v posameznih pokrajinah govorno uresničitev zbornega (knjižnega) jezika...« (str. 8). Ta del povedi lahko po premisleku razume slavist, učenec pri prvi uri pouka slovenskega jezika pa težko.
Nekoliko nas zbega tudi hiter pregled jezikovnih ravnin v prvem poglavju (str. 10). Tudi to je obsežna tematika, ki terja sistematično in postopno razlago, ta pa je v učbeniku drugje. Zagotovo učencu ničesar ne pove npr. tale poved: »Pomenski sestavi posameznih jezikov kažejo v besedišču in v fra-zeologiji družbeni in zgodovinski razvoj ljudstva, ki jezik govori« (str. 10-11). Pri podrobnejšem pregledu bi našU še veliko zapletenih formulacij in vsebinske nesistematičnosti. Za rabo pri pouku smo morali učitelji posamezne dele tega poglavja prerazporediti, drugače povezati, marsikaj izpustiti, vse skupaj pa precej poenostaviti.
Naslednje je poglavje o jezikovnih zvrsteh. To je pomembno izhodišče za oblikovanje jezikovnega znanja in zavesti nasploti in je zelo dobro napisano. Je sistematično, natančno, ponazorjeno s primeri in učencem razumljivo.
Temu sledi pregled jezikovnega sestava po jezikovnih ravninah. Najprej so naštete in zgoščeno o-pisane jezikovne ravnine in delni sestavi jezikovnih znamenj na njih. Tudi ta opis je zaradi zapletene ubeseditve za učence precej zahteven in terja poenostavitev, če hočemo doseči razumevanje. Prav se pa zdi, da je v uvodu poudarjena razlika med starim in sodobnim opisovanjem jezika, ki izhaja iz skladenjskopomenske vrednosti jezikovnih znamenj. Sicer pa v tem poglavju moti predvsem to, da spet na hitro operiramo z novimi pojmi, ki naj bi jih navajali kot že usvojene (skladenjska razmerja, upovedovanje).
Nato sledimo opisu posameznih jezikovnih ravnin. Prva je predstavljena najvišja, besedoslovna. Tudi tu pogrešamo nekoliko več sistematičnosti. V odstavku o besedotvorni zgradbi besed srečamo samo pojem korena, drugi morfemi pa so preprosto levi ali desni, čeprav bi jih lahko vsaj imenovali, če jih že opisovati ne misUmo. Na koncu opisa besedoslovne ravnine je natančen prikaz rabe SSKJ z vsemi obremenjujočimi terminološkimi podrobnostmi, o slovnici in pravopisu pa je premalo informacij. Besedoslovju v učbeniku sledi oblikoslovje, čeprav bi - glede na prej poudarjeno hierarhično razvrstitev jezikovnih ravnin - pričakovali skladnjo. Zdi se, da je to poglavje precej nepopolno, ker na začetku ne srečamo niti pojma besedna vrsta ne razdelitve besednih vrst, ampak se kar na začetku soočimo s samostalnikom, pa še tu podrobneje le s pravopisno podobo, čeprav smo upali, da bomo vsaj o samostalniku izvedeli kaj več. ObUkoslovje dela namreč učencem v srednji šoU veUke težave, saj se dogaja, da tudi po osnovni šoli učenci slabo sklanjajo, ne ločijo edninskih in množinskih samostalnikov, ne upoštevajo preglasa, napak podaljšujejo osnove itd. Na vse to bi kazalo opozoriti tudi že v prvi knjigi. Poglavje iz oblikoslovja, kakršno je v knjigi zdaj, tudi pri skladenjski razčlembi ne bo dosU pomagalo.
V poglavju o sintaksi je slovnična zgradba besednih zvez in povedi obdelana nazorno, vendar se sprašujemo, zakaj je med stavčnimi členi podrobno opisan samo povedek.
Glasoslovje je dobro izpeljano tudi zato, ker se ves čas povezujeta pravorečje in pravopis.
Dejali bi torej, da je učbenik zelo uspešen pri oblikovanju jezikovnega nazora, pri postavljanju našega jezika v prostor in čas, manj pa je uspešen pri opisu jezikovnega sestava slovenskega knjižnega jezika in uvajanju sistematičnega slovničnega znanja, ki je srednješolcem še vedno zelo potrebno kljub predhodnim prizadevanjem. Učbeniki F. Žagarja za osnovno šolo omogočajo učencem temeljito osnovno vedenje o jezikovnih vprašanjih in učbenik za usmerjeno izobraževanje bi moral nova in zahtevnejša spoznanja bolj razločno izpeljevati iz že znanih. Pričujoča knjiga ponekod premalo upošteva postopen prehod k zahtevnejšim vsebinam, mnoge nove pojme uvaja prehitro, je pogosto premalo sistematična v razporeditvi snovi in zapleteno napisana. Učitelj lahko z odobravanjem sprejme njena jezikoslovna načela, za rabo pri pouku pa mora pač marsikaj prerazporediti in bolj prilagoditi učencem.
«7
Učbenik ima tudi delovni zvezek (avtorja sta R. Kim in I. Zrimšek), v katerem so za vsako poglavje izčrpne vaje. Te se vsebinsko povezujejo z učbenikom, dostikrat pa znanje tudi razširjajo in usmerjajo učenca k razmišljanju o jeziku. Dobre so tudi zato, ker izhajajo iz učenčevega okolja in so zato : zanimive in dostopne. Morda nekoliko moti to, da ponekod ubirajo testno metodo in da učenec lahko odgovori samo z besedo, ne pa s celo povedjo, dasi bi morah ves čas paziti na ustreznost učenčevega sporočila. Učbenik za drugi letnik obeta široko zastavljena skladenjska poglavja. Upamo, da bodo dovolj sistematično upoštevane tudi druge jezikovne ravnine in da se bo nadaljevala lani načeta problematika. Nekateri učenci bodo namreč po drugem letniku končali šolanje. Učbenik naj bi to upoš- i teval in jim omogočil zadovoljivo pripravljenost za ustno in pisno oblikovanje delovnih in družbenih j stahšč, kar bo pripomoglo tudi k delovni uspešnosti. i
Za učence, ki bodo imeU jezikovni pouk v tretjem in četrtem letniku, predlagam tudi poglavja in vaje ! iz strokovnega jezika njihove bodoče stroke. Jezikovni priročnik tako ne bi mogel biti v celoti enoten ; za vse šole. K sodelovanju bi veljalo pritegniti tudi učitelje, ki učijo na posameznih strokovnih šolah, in jim, kakor tudi vsem drugim piscem učbenikov, omogočiti dostojne delovne pogoje, saj to ni njihov privilegij, ampak odgovorno dodatno delo.
Boža   Krakar-Vogel Ekonomska srednja šola v Ljubljani
Deseti kongres
jugoslovanskih slavistov v Strugi
Na prejšnjem kongresu na Bledu (oktobra 1979) je organizacijo desetega kongresa Zveze slavističnih društev Jugoslavije prevzel osrednji odbor s sedežem v Skopju (predsednik Trajko Sta-matoski, direktor Inštituta za makedonski jezik). Osrednji odbor, ki ga sestavljajo predstavniki vseh (desetih) slavističnih društev v državi, se je na predlog makedonskega centra odločil, naj bo letošnji kongres v Strugi. Pri tem sklepu sta odločala dva momenta: notranji - počastitev spomina bratov Miladinovcev, ki sta bila rojena v tem mestu, ob izlivu Črnega Drima iz Ohridskega jezera, in zunanji - ustrezne namestitvene in zbo-rovalne možnosti.
Kongres (6. do 10. oktobra) je po plenarnem začetku (z referatom akademika H. Polenakoviča) delal v petih sekcijah: dve za jezik, dve za literaturo, ena za metodiko. Na koncu je bila skupščina, ki je sprejela novi statut in prenesla center Zveze za naslednje triletno obdobje v Sarajevo.
Za kongres je bilo prijavljenih 218 referatov, na vso srečo je prišlo do redukcije: 125. Vprašanje je le, koliko je bilo to krčenje naključno in ne toliko tematsko selektivno. Slovencev nas je bilo trinajst (devet z referati), če ne upoštevam J. Pogačnika, ki je kot profesor v Osijeku zastopal Hr-
vatsko. Naslovi naših prispevkov so bili objavljeni v poročilu SDS v lanski 7.-8. številki JiS, zato jih tu ne bi ponavljal, omenim naj le imena referentov, ker jih je nekaj prijavljenih iz različnih razlogov odpadlo. Iz jezika so pripravili referate: A. Vidovič-Muha, M. Orožen, A. Sivic-Du-lar, vse iz Filozofske fakultete, in M. Rode, gimnazija Celje. Za literaturo sta nastopila dva: Š. Barbarič in T. Pretnar (v njegovi odsotnosti je referat prebral N. Jež), škoda, da so zaradi drugih obveznosti morah odjaviti referate trije kolegi iz Filozofske fakultete. Iz metodike jezikovnega oziroma hterarnega pouka so relerirah: J. Čeb-ron, gimnazija Koper; J. Lipnik, Pedagoška akademija Maribor in M. Cvetek-Russi, gimnazija Trst Za organizacijsko službo je skrbel T. Sajo-vic. Za navedene je v celoti krila stroške Izobraževalna skupnost Slovenije (z redno dotacijo za društveno dejavnost), le za tržaško kolegico je prispeval ustrezni sklad na Filozofski fakulteti. Razen imenovanih so se udeležili kongresa še: F. Novak (SAZU), ki je bil izvoljen v komisijo za sklepe, in iz mariborske Pedagoške akademije Z. Zorko in M. Potrata.
Kot vodja skupine lahko ocenim, da je bil ob vsej naši maloštevilnosti slovenski prispevek na kongresu v Makedoniji kvahteten in da smo navzven in navznoter delovali usklajeno in kompaktno. Srečanje z drugimi slavisti je v nas utrdilo prepričanje, da tovrstne študijske in tovariš-
88
ke povezave - kakor jih praktično uresničujemo na kongresih - niso le koristne, marveč so naravnost nujne, v marsičem spodbudne, tudi zato, ker poživljajo skupno jugoslovansko slavistično zavest. Pri tem ne mislim le na referate, marveč bolj na posredne oblike in načine soočanja pogledov in delovnih izkušenj. In kar je bilo v Makedoniji posebej vredno, je bilo to, da smo od bUzu videli njihovo zgledno vzdrževanje kulturnih hramov, starodavnih in današnjih, tako Svetega Klimenta na Ohridu kot novodobnih. Naravnost občudovanje zasluži, da v eri povodnji sodobne komer-cializacije ohranjajo široko zanimanje za kulturne spomenike. Prav tako je simpatičen njihov znanstveni vzpon v nacionalnih vedah, pri čemer mislim na izgraditev številnih inštitutov kot na veliko število strokovnega periodičnega časopisja (prim. njihovo poročilo za X. kongres).
Končno še o statutu in o sklepih skupščine. Novi statut uvaja konferenco Zveze, ki jo sestavlja po deset delegatov iz vsake republike in obeh pokrajin. Konferenca se sestaja po potrebi, obvezno pa enkrat na dve leti, ko sprejema poročila o svojem delu. Vodi jo predsedstvo, sestavljeno iz delegatov društev (po tri za vsako društvo). Mandat predsednika predsedstva (tako konference kot Zveze) traja leto dni. Kongres Zveze je vsako tretje leto. V okviru Zveze deluje še poseben odbor za samoupravno družbeno kontrolo.
Iz sklepov skupščine naj navedem samo vidnejše. Zaželeno je, da se v prihodnje bolj specificira tematika, tako da bodo referati bolj usklajeni. (Moja pripomba: marsikateri referat bi glede na temo lahko izpustili, podobno velja za prejšnje kongrese, saj je pomenil zgolj breme za že tako prenatrpan program.) V prihodnje bo potrebno doseči boljšo koordinacijo med razhčnimi stopnjami slavističnega pouka in izobraževanja (od osnovnih prek srednjih šol do fakultete). Na kongresu je bil opazen delež mlajšega rodu slavistov, kar zbuja ugodna upanja. Zaradi pomena materinega jezika naj bi se število ur za slaviste omejilo na šestnajst tedensko, da bi se učitelji lahko bolj posvetili popravljanju pisnih izdelkov in nadaljnjemu izobraževanju (spremljanju strokovne literature). In končno je kongres opozoril na čim večjo zavzetost, da bi se povzdignila in okrepila sposobnost branja in pisanja v najširšem smislu.
Š t e ta n   B a r b a r i č Slovanska knjižnica v Ljubljani
O jezikovnih vprašanjih so udeleženci kongresa razpravljali v dveh sekcijah. V prvo so bili uvrščeni referati, ki so primerjali ah konfrontirali jugoslovanske jezike med seboj, z drugimi slovem-
skimi jeziki in s sosednjimi neslovanskimi jeziki. Tematika sekcije B so bile dialektologija, ono-mastika in norma.
Celotneje o jezikoslovju ne morem poročati, ker ni bilo mogoče spremljati dela obeh sekcij. Tudi posameznih predavanj iz obeh sekcij ni bilo moč izbirati; ta so se časovno nekoliko premikala, ker je razmeroma dosti predavanj odpadlo, nekaj pa jih je bilo med zasedanjem premaknjenih iz ene sekcije v drugo.
O primerjalnih in konfrontacijskih referatih žal ne morem poročati, ker jih nisem mogel spremljati. Deloma sem se udeležil zasedanj sekcije A, ko se je vanjo preseUla onomastika. Ti referati so bili nekakšno nadaljevanje 4. jugoslovanske onomastične konference, ki je bila 1981 v Portorožu. Večji poudarek je bil dan imenoslovju literarnih junakov in vprašanjem, ki nastajajo s spreminjanjem krajevnih imen. A. Peco iz Beograda je poudaril, da bi morali pri spremembah bolj kot doslej upoštevati tudi mnenja jezikoslovcev. Slovenska predstavnica A. Šivic-Dular je predavala o osebnih imenih in vzdevkih v delih Prežihovega Voranca.
V sekciji B je največ referentov obravnavalo vprašanje norme, tako so lahko problematiko pretresli dokaj široko. Največ prispevkov so predstavih zagrebški referenti. B. Korubin iz Skopja se je zavzel za neke vrste demokratizacijo kodifikacije na podlagi objektivne norme. A. Šojat iz Zagreba je spregovoril o tem, kako nastajajo standardne besede iz neologizmov in narečnih besed. O inovacijah (neologizmih) sta referi-rala še dva referenta (J. Kašič iz Novega Sada in N. Vukovič iz Sarajeva). O terminologiji je z normativnega aspekta spregovoril M. Lukenda iz Zagreba. E. Fekete iz Beograda je razmišljal o možnostih sodelovanja pri normiranju srbohrvaškega jezika v sedanjem trenutku. Dve osvetlitvi so doživele tudi prevzete besede (I. Kalinski iz Zagreba, M. Minovič iz Sarajeva). Značilne ugotovitve iz raziskave realizacije pravorečne norme na radiu in televiziji je prikazala Lj. Subo-tič iz Novega Sada. O glasu 'h' z normativnega zornega kota je govoril I. Smailovič iz Banja Luke. Pomemben je bil prispevek o normi v preteklosti (Z. Vince iz Zagreba). Dva prispevka sta se dotikala umetnostnega jezika- M. Peti iz Zagreba je govoru o tem, kako se izraz kot enota jezikovnega sistema pomensko spremeni z uporabo v besedni umetnini, A. Jembrih iz Zagreba pa je poročal, kako prihaja standardnost v novo kaj-kavsko pesništvo.
Tudi dialektologija je imela v tej sekciji vidno mesto. Opazne prispevke so dali mladi makedonski referenti (M. Kiš, K. Bicevska in V. Drvo-
89!
šanov, vsi iz Skopja). Njihova značilnost je, da se vehko ukvarjajo s popisi besedišča. Naloge slovenske dialektologije na leksikalnem in pome-noslovnem področju je predstavila M. Orožen. O refleksih jata na manjšem področju je govoril S. Dalmacija iz Banja Luke.
Nekaj referentov je preseglo okvir vnaprej določene tematike, kar je po svoje tudi zanimivo, saj kaže, s čim se jugoslovansko jezikoslovje živo ukvarja. Tako je bila deležna dokaj pozornosti skladnja, ki je bila predstavljena tudi po metodološki strani (L. Popovič iz Beograda, K. Miloševič iz Sarajeva). Razmeroma vidno mesto so doživela stilna vprašanja (D. Mirič iz Novega Sada, L. Spasov iz Skopja, B. Miličevič iz Sarajeva). S
področja jezikovnega sistema je bil referat A. Vidovič-Muha, v katerem je pojasnjevala besedotvorno kategorijo zloženk z uporabo skladnje. V tej sekciji je nastopil tudi M. Rode iz Celja z referatom o prevajalstvu. Zavzel se je, da bi bilo treba prevajanje postaviti bolj interdisciplinarno in ga nasloniti na večje strokovno znanje.
Ker je nekaj referatov odpadlo, je ostalo več časa za razpravo. Ta je bila praviloma zelo živahna. V njej so doživljale trditve referentov potrditve, spodbude, nadaljevanja, a tudi kritiko. Vse to je ustvarjalo prijetno in delavno ozračje.
France  Novak SAZU v Ljubljani
1. Seja upravnega odbora (10. septembra 1982). Priprava na 10. kongres jugoslovanskih slavistov v Strugi in strokovno posvetovanje slovenskih slavistov v Titovem Velenju.
2. 10. kongres jugoslovanskih slavistov v Strugi (6.-10. oktobra 1982). Obširnejši poročili Štefana Barbariča in Franceta Novaka sta objavljeni v tej številki Jezika in slovstva.
3. Strokovno posvetovanje slovenskih slavistov v Titovem Velenju (14.-16. oktobra 1982). Posvetovanje je obsegalo osem predavanj (Emil Cesar, Kajuhov portreti Matej Rode, Kajuh kot prevajalec; Vasilij MeUk, Josip Vošnjak kot politik; France Bernik, Cankar in Aškerc; Andrijan Lah, Aškerčevi potopisi; Franc Zadravec, Alojz Gradnik - ob stoletnici rojstva; Jože Koruza, Drobne vrste pripovedne proze kot zgledi v pridigah o. Janeza Svetokriškega; Janez Dular, O glagolski vezljivosU), dve spominski besedi za Marjo Boršnikovo (Štefan Barbarič, Alenka Gla-zer), poročilo o akciji Slovenščina v javnosti in o delu za slovenski pravopis (Breda Pogorelec), plenarno razpravo o vprašanjih pouka slovenskega jezika in književnosti (Olga Gnamuš, Kako učenci osnovne šole obvladajo skladnjo besedil; Vika Slabe, Slovenščina v osnovni šoh; Breda Rant, Spoj literarne teorije z literarno zgodovino v učni praksi; Marija Stanonik, Slovstvena folklora med terenom in kabinetom) in raz-
pravo po sekcijah za osnovno šolo, za srednje usmerjeno izobraževanje ter za slavistični tisk in znanstveno delo. Sklepi iz razprave po sekcijah:
a) za osnovno šolo: Treba se bo povezati z učitelji razrednega pouka in jih obvestiti o vseh novostih. Potrebovan bi delovne zvezke, učne hste in kasete, posebej še učbenik, v katerem bi bile zbirke zvrsti jezika s tonskimi posnetki. Novi učni načrt naj bi normiral čas, ki je potreben za usvojitev posamezne učne teme. V normative delovne obveznosti bi morali uvesti določeno število ur za samoizobraževanje učiteljev. Obe pedagoški akademiji bi morali posvetiti več časa izobraževanju učiteljev za celodnevno šolo. (Razpravo je vodil Jože Lipnik).
b) za srednje usmerjeno izobraževanje: Naš prispevek k stabilizaciji ne more biU v zmanjševanju usposabljanja, pač pav intenzifikaciji šolskega pouka, ki mora odpravljati tudi primanjkljaje na področju didaktike in metodike. Didaktike in metodiko pouka bi bilo treba ustrezno razviti tudi v okviru fakultetnega študija.
Ocenjevanje v usmerjenem izobraževanju je treba postaviti na nove, strokovno-znanstveno poglobljene osnove, posebej še zato, ker ocenjevanje v tej lazi izobraževanja dobiva funkcijo usmerjanja in preusmerjanja učencev, kar je zelo odgovorna naloga.
901
Ker nastajajo zamude pri izidu učbenikov, naj bi pristojni organi storili vse, da bi avtorjem zagotovili ustrezne študijske dopuste, ne le za nekaj tednov, ampak vsaj za pol leta. Le na tak način je mogoče pričakovati, da bodo učbeniki boljši in da bodo izhajali pravočasno. Za učence, ki niso Slovenci in ki pogosto ne obvladajo slovenščine niti na elementarni ravni, je treba uvesti posebne uvajalne tečaje iz slovenščine (ki bi jih bilo treba vključiti v okvire 32-urne tedenske obremenitve učencev, čeprav na račun nekaterih drugih predmetov, saj je očitno, da taki učenci zaradi nepoznavanja slovenščine kot učnega predmeta slabše obvladajo učno snov pri vseh predmetih). (Razpravo je vodil Silvo Fatur.)
c) za slavistični tisk: Slavistično društvo Slovenije predlaga Zavodu SRS za šolstvo, da šolam in prosvetnim delavcem priporoči naročanje Slavistične revije in Jezika in slovstva. Vsak, kdor poučuje slovenski jezik in književnost (oziroma slavistične predmete), bi moral biti obvezno naročen na vsaj eno od obeh revij. Skladno s tem si bosta uredništvi prizadevali, da bo vsebina kvalitetna in prilagojena strokovno-znanstvenim potrebam in zanimanju bralcev.
Drugi sklepi:
Slavisti naj z nakupom značke podpro obnovo Aškerčeve domačije.
4. Plenarna seja upravnega in nadzornega odbora (6. novembra 1982).
a) Predsednik je poročal o 10. kongresu jugoslovanskih slavistov v Strugi in strokovnem posvetovanju slovenskih slavistov v Titovem Velenju.
b) Spremembe v upravnem odboru: Tomaž Sajo-vic (tajnik); Majda Degan (predsednica sekcije Cankarjeva nagrada); Nada Barbarič-Novak (članica sekcije Znanost mladini); Breda Pogorelec (predsednica sekcije Slovenščina v javnosti in pridružena članica sekcije Muzej slovstva, knjige, tiska); Cene Omerzelj (predsednik sekcije Literarni izleti).
c) Cankarjeva nagrada: tema letošnjega tekmovanja je za prvo stopnjo Revolucionarna lirika Kajuha in Bora, za drugo stopnjo Socialna lirika Kosovela, Klopčiča in Sehškarja.
Področna tekmovanja bodo 26. marca, repubU-ško tekmovanje pa 16. aprila 1983 v Celju.
d) RepubUško zborovanje v letu 1983 bo v začetku oktobra v Ptuju (in Varaždinu).
e) Sekciji za slavistiko in jugoslavistiko naj se preoblikujeta v smislu sklepa plenarne seje z
dne 13. nov. 1981 v sekcije za jezikoslovje, ht zgodovino in pedagogiko.
Tajnik
Tomaž  S a i o v i C
Predsednik Štefan   Barbaric
Poročilo o delu komisije
za Cankarjevo nagrado 1981/82
Slavistično društvo Slovenije in Zavod SRS za šolstvo sta tudi v šolskem letu 1981/82 razpisala republiško tekmovanje v znanju slovenskega jezika in književnosti.
Razpis za tekmovanje smo razposlali po šolah 10. 12. 1981. Po njem so morale šole do 27. marca 1982 opraviti šolska tekmovanja. Po trije najboljši dijaki s teh tekmovanj so se uvrstili na pokrajinska tekmovanja, ki so bila po vsej Sloveniji 17. aprila 1982. Po trije najuspešnejši dijaki iz prve in iz druge težavnostne stopnje so se uvrstili na repubUško tekmovanje, ki je bilo predvideno za 29. maj 1982, zaradi objektivnih okohščin pa je bilo šele 5. junija istega leta.
Delovno skupino, ki je pripravila tekmovanje, so sestavljah: Alenka Kozinc, Raika Kirn, Tonka Menart, Zora Ledinek, Vera Zadravec, Miha Glavan in Tine Logar, predsednik.
V reviji Mladina in v Pionirskem listu so v pripravljalnem obdobju izhajah prispevki za tekmovalce.
S krajšim sestavkom je napovedal tekmovanje v Mladini Tine Logar, temu pa je v vsaki naslednji številki sledil po en prispevek avtorjev: Matjaža Kmecla (Kmečka pripoved v slovenski literaturi), Mirana Hladnika (Kersnik in Tavčar pa kmečka tematika), Tomaža Sajovica (Samorast-niki) in Erike Kržišnik (Ivan Potrč: Na kmetih).
Ti prispevki so bili dodatno učno gradivo za dijake srednjega izobraževanja, ki so tekmovali v 2. težavnostni stopnji: Kmečka tematika v delih J. Kersnika, I. Tavčarja, P. Voranca, M. Kranjca in I. Potrča. Opis te tematike in jezikovno-stilna anahza.
V 1. težavnostni stopnji so sodelovali dijaki 7. in 8. razredov osnovnih šot Tekmovali so v poznavanju izbrane Jurčičeve proze: Jurčičeve pripovedne osebe. Oznaka teh oseb in njihov jezik.
Prispevke za to temo je v Pionirskem listu objavljala Berta Golob.
91
Med pripravami na tekmovanje se je komisija sestala dvakrat in sicer 3. 12. 1981 in 1. 3. 1982, drugače pa smo si dopisovali.
Pri pripravi testnih nalog so poleg omenjenih članov komisije sodelovali še tile profesorji: Ana Ivančič, Janko Mikic, Sonja Stare, Vida Med-ved-Udovič in Danica Filipčič.
Testne naloge, njihovo točkovanje in naslove prostih spisov je dokončno oblikoval Tine Logar.
Republiško tekmovanje za Cankarjevo nagrado je organiziralo SD Kranj pod vodstvom mag. Stanka Šimenca. Prostore je odstopila Srednja tekstilna šola Staneta Žagarja v Kranju.
S podelitvijo nagrad najboljšim se je tako končalo delo komisije in vseh, ki so tako ali drugače
pomagah pri organizaciji tekmovanja za Cankarjevo nagrado v preteklem šolskem letu.
Na koncu se je treba še enkrat zahvaliti vsem, ki so pomagali pri organizaciji in končni izpeljavi tekmovanja, pa tudi mentorjem na šolah, ki so z nesebičnim delom pripravljali dijake na preizkus znanja.
Zahvala velja še posebej tajnikom področnih slavističnih društev, tajniku SD Slovenije mag. Tonetu Pretnarju, SD Kranj in mag. Stanku Šimencu, predstavnikii Zavoda SRS za šolstvo Mihaelu Glavanu in vsem profesorjem, ki so pomagali pri popravljanju nalog na področnih in končnem tekmovanju.
Tine  L o g a I Zavod za šolstvo SRS Ljubliana
PREJELI SMO V OCENO
Jaro Dolar, Spomin človeštva. Cankarjeva založba, Ljubljana 1982, 426 str.
Taras Kermauner, Družbena razveza. Sociološko in etično naravnani eseji o povojni slovenski prozi. Cankarjeva založba, Ljubljana 1982, 558 str.
Stanislaus Halner, Erich Prunč, Thesaurus der slowenischen Volkssprache in Kärnten. Bd. 1. A-bis B-. Wien, Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften 1982, 221 str.
Stanislaus Halner, Erich Prunč, Schlüssel zum »Thesaurus ...«, III str.
Jože Toporišič, Zakaj ne po slovensko. Lo sloveno con il metodo sintetico. Založništvo tržaškega tiska, Trst 1982, 306 str.
Naročnikom naše revije smo poslali račune in položnice za plačilo naročnine za letnik 1982/83.
Prosimo, da naročnino čimprej poravnale in nam tako zagotovite redno izhajanje.
Prav tako prosimo tudi naročnike, ki še niso poravnali lanske naročnine, da to storijo čimprej.
Uredništvo
92!