Ko sem stal na krovu ogromnega francoskega parnika, ki se je odpravljal na pot v Evropo, ko sem zadnjič gledal na New York, na nebotičnike, na manhattanski polotok, na ogromno pristanišče new-yorsko, sem dobro vedel, živo čutil, razločno videl, da odhajam iz strelskega jarka najhujšega bojišča, ki ga človeštvo pozna. In prav tako sem šest dni kesneje pozno v noči zopet stal na krovu parnika in nestrpno čakal, da zagledam prve luči angleške obale. Nestrpno sem čakal prihoda v domačo zemljo. Zakaj za Evropca, ki pride iz Amerike, je domača zemlja vse, kar je evropsko.
BOŽJE   OBLIČJE
ALOJZ    GRADNIK V
Ce v strunah sem še nerojeni zvok, če iskra mrtva sem še v suhem lesu, o, zbudi me v plapolajočem kresu, potegni preko strun, o Bog, svoj lok.
Naj žar se širi, vžiga naj požar in naj ogreva bednih src puščave, zvok valovi v višine in daljave in naj radosti bo in tuge dar.
Če v joku src teh zvokov bo odmev in če se v ognju bedna bodo grela, saj pesem, ogenj ta, ne bom več jaz.
Le tvoja zlata harfa bo zvenela, o Bog moj, in žareči ta odsev bo samo tvoj usmiljeni obraz.
-
V ZOREČI JESENI
ALOJZ    GRADNIK
Iz cveta si me-izpremenil v plod. Zoreč zdaj pijem solnca zlato vino in lune mleko, rose tekočino in megle hlad in pad deževnih vod.
96