322
F. S. Fin^gar: Moja pot.
Zato so njegova dejanja prosta. Vabi ga želja ali nagnjenje, prigovarjajo mu drugi ljudje, naj kaj stori, a on le ne stori; stori pa to, kar hoče. Vol ni mogel storiti drugače, kakor je storil, ker ima samo nagon; samo jedna notranja sila je nagibala žival, da je zdivjala proti Človeku. A v Človeku ne deluje samo jedna sila, ki bi ga gonila, marveč v sebi ima višjo moč, da ustavi in zadrži vsak notranji nagib, da ga presodi, odobri in šele potem mu da prosto pot. Jezni človek začuti v sebi močen nagib, da bi poškodil nasprotnika, toda ta nagib imamo v oblasti svoje slobodne volje ; nagib mora iti
—  da rečem v primeri — pod jarem naše volje, ki lahko ž njim naredi, kar hoče.
Prosta volja je prva podlaga za nravnost. Ako ne bi bili prosti, tudi ne bi bili nravni. Zaradi tega je popolnoma nedosledno, ako pan-teisti kakor Spinoza, ali celo materijalisti govore o nravnosti. Njih nravnost ni nravnost v našem  pomenu.
Vse gibanje v rastlinah in živalih se godi tako, kakor je uravnavajo nepremenljivi zakoni. Ne morejo drugače, kakor delajo. Zakon jim določuje pot in način — vse. Kaj pa človek? V njem ne deluje zakon tako, ampak ozira se na njegovo prosto voljo: zatorej mu zakon ukazuje, kaj naj stori, kaj opusti. Zakon je torej v Človeku vse drugačen kakor v živalih.
Dejanje Človeško pa se po tem zakonu ali ravna ali ne ravna. Nikakor pa ne more človek
—   če je le pri pameti — tako delati, da ne bi se oziral na zakon. Vselej pomislimo: ali smemo, ali ne, ali je dobro, ali ni dobro.
Zakon, ki nam zapoveduje in prepoveduje, je tudi podlaga nravnosti.
Naposled pravi tudi vsakateremu zavest, da ne more delati brez namena (smotra). Ako ne mislimo na to, kar hočemo doseči, kako naj delamo: To je torej v naši pametni naravi. Kaj pa nam je namen? Nekaj takega, kar se nam zdi dobro, ugodno, prikladno. Ne moremo si želeti nič neugodnega ali slabega. Iz tega je razvidno, da težimo vedno za takim namenom, ki se  nam zdi dober.   Vendar pa hočemo včasih
Moja
Kako si otožna, puščobna ravan I Brez lista razpokane breze, Tolmuni nasičeni kalnih voda, Pot z  mahom  usehlim  pretkan. Po njem pa lena golazen  mi leze, Ki vira in  konca ne  zna.
kaj hudega, da iz njega pride kaj dobrega; n. pr. rano si damo izrezati, čeprav nas boli, ker je naš namen, da bi s tem ozdraveli. Potemtakem je vsaj naš poslednji namen taka stvar, ki se nam zdi dobra.
Tudi to je podlaga nravnosti, da težimo po namenu. V vsakem nravnem dejanju vidimo to podlago; kjer pa ni prostosti, kjer se človek ne zaveda zakona, kjer bi ne mogel delati z namenom, tam ni nravnosti. Zato niso nravna dejanja malih otrok, brezumnih ali slaboumnih ljudij, ali pa onih, ki so si zblodili um, kakor v pijanosti,  besnosti  itd.
Beseda n r a v pomenja sicer navado ali šego, potem Človeško posebnost ali svojstvo, v našem pomenu pa je nrav najplemenitejša posebnost, s katero je naše delovanje umerjeno po nravnem zakonu.
Samo po sebi se umeva, da je Človek nraven po svojem bistvu, ne iz navade. Mnogi novodobni modroslovci hočejo vse razlagati iz same navade. Toda to je popolnoma krivo. Privadimo se zunanjega dela, privadimo se tujega jezika, nesrečnež se privadi bede, a nravnost nima s temi stvarmi nič opraviti. Nravnost se opira na stvari, ki se ne dado pridobiti z vajo. Nravnost se ozira na zakon, in zakon nas veže: kako bi se ga pa privadili, ko bi ga ne imeli v sebi? Kako naj se kdo privadi godbe, ako nima nič posluha!
Drugi pravijo, da je nravnost na podlagi živčnega delovanja. — A govorili smo že, da je to brezumna misel. Živci in čutila ne morejo ločiti, kaj je dobro, pošteno, pravično, kaj pa ni. Kdor stavi nravnost na krivo podlago, ni boljši  od onega,  ki jo taji.
Izkušnja uči, in kdor pozna človeške slabosti, pritrdi rad tej misli, da imajo resnični nauki o nravnosti veliko sovražnikov in sicer takih ljudij, katerim so nravni zakoni nadležni in zoperni. Taki bi jih radi utajili ali z napačno razlago uničili.
Prave vede naloga pa je, da spozna čisto resnico, čeprav nam ni vseskozi prijetna in ljuba. (Dalje.)
pot.
Tihota neljuba po  logu,
Kot bila vsaka breza bi smrt.
Ne gane se veja,  ne gane se ptica,
Zadremal pod zemljo je krt.   —
Pač.  Vrana je moja družica,
Ki  kraka na brezovem  drogu.
Jo^ef Vole: Delavcu.
323
A njo po družbi tudi  skomina — ZakroČe in  prhne  mi  v   zrak   — In  mrtva je gozdna  ravnina, Le moj jo  oživlja korak.
Pomladi žarek trepeče   —¦
Oj  solnce pomladi Čudesa troseče!
Čudesa življenja in sreče!
Drugodi seveda,  a tukaj  nikdar,
Ker smrt na ravnini je tej  gospodar.    *
Objela otožnost mi dušo je mlado, In  bil sem  nesrečen  v  odurni goščavi. Drugam  pohitelo  srce bi  mi rado, Da tam  se zvedri in  ozdravi.
A kaj,  ker na tujo  si zemljo pregnan, Na ptuje ravnine,  na ptuje ljudi   prikovan
Ni res!    —  Telo je samo  prikovano, A duhu na veke prost je polet. Odprto  nebo  mu je prostrano, Odprt iz daljave v daljavo pogled. In dvigne se duh mi v deželo  nazaj, Kjer s cvetom  odeva se gaj, Kjer poje Škorjanček nad njivo, Kjer jezero pljuska vabljivo, Kjer viri šumljajo,  kjer reke  vrše, Kjer beli snežniki v nebesa kipe!
Dovolj!   —   Na  desno  se pot je  obrnil:
In  duh se nazaj  mi je vrnil:
A kaj je plačilo užitega raja?
Da žalost še  večja srce  mi napaja.
lvazpotje. Na trhlem  križu Ti visiš, Razpet,  otožnih lic. V bolesti smrtni mi blediš, Krog senec krona iz  bodic.
Samevaš. Poredko  mimo  človek gre, A večkrat sreča Te vihar. Ne venčajo človeške te roke, Le vreme tvoj je gospodar.
II.
Razpelo sveto, Izdelek nisi slavnih rok! A vendar tvoj  obraz   — Ne smeh,  ne jok   — Otožne duše je   izraz.
Ker ne ljudje, Zato  te trn samo  krasi, Ki  se  ob  deblu tvojem  slok Ovija divje,  brez  skrbi Potrtih svetih  nog.
Slučaj ? Oh ni!  Saj  trn  predobro  ve, Da stlali so  na  pot Le trnje  ostro  Ti  ljudje, Čeprav  so  zvali Te:  Gospod!
Zveličar  moj! Če  meni  trnjeva je pot, Saj  ni  zato  mi žal: Saj  ločil  rad  se  bom  od  tod In rad življenja  pot  končal.
F. S. Fin^gar.
Delavcu.
I\.o  delavec samši,  utrujen  in  lačen Na večer se vračaš domov,
Osorno-uporno leskeče oko  ti, Kot nosil  bi v  duši otrov.
Molče prisluškaval  besedam   si  takim
In  dušo  ob  njih si pojil, In  nekega  dneva  ti duh je  zagorel
Brezmejno  osvetnih čutil . . .
„Kdor žuljev na dlani pekočih ne nosi,
Ne misli, ne čuti s teboj !" Tako ti nedavno pri delu zatrdil
Skrivnostno prijatelj je tvoj.
„Vse bele roke in  oblastna njih dela
Sovraži,  sovraži na smrt, Pa skoraj  slobode, jednakosti,  bratstva
Na zemlji ti raj bo odprt!
Nikomur več sluga in   suženj  ne bodi, Nikomur ne bodi več stroj   —
Za nami prijatelj,  za-se in družino, Za nami, prijatelj,  na boj!"
Od takrat še  danes,  ko  truden in lačen
Na večer se vračaš domov, Osorno-uporno  leskeče  oko ti,
Kot nosil bi v  duši otrov.
Ne veš,  ko te gledam,  kako  se mi smiliš,
Kako  bi pomogel  ti  rad! A zdiš se  mi  trd  kot v  omotici človek,
Ki v srce ga pičil je gad.
Na roko,  prijatelj! — I zanjo  ne maraš . . .
Besedo vsaj  sprejmi v spomin : Oh gledi in pazi, da tukaj in tamkaj  —
Na veke ne bodeš trpin.
Jo\ef Vole.