O 1 a s i 1 o Slovenskega učiteljskega društva v Ljubljani". Izdavatelj in urednik: Andrej Žumer, nadučitelj in c. kr. okrajni šolski nadzornik. Št. 13. Ljubljana, 1. mal. srpana 1892. XXXII. leto. Vsebina. Jz deželnega zbora kranjskega. — Lj. Stiasny — Kamnik: Podobice v abecedniku. — J. Mam: Knjiga Slovenska. — Književnost. — Naši dopisi: Iz Velikih Poljan. — Iz Črnomlja. — Iz ljubljanske okolice. Društveni vestnik. — Vestnik. — Uradni razpisi učiteljskih služeb. — Listnica upravništva. Iz deželnega zbora kranjskega. "p)oslanec Žitnik : Ker je ura že pozna 15' in visoka zbornica utrujena, dovoljeno mi bode, da izpregovorini samo par kratkih besed. Nočem, da bi se kdaj reklo, da se ni nihče oglasil in celo tak ne, ki se sam prišteva tistemu faktorju, o katerem se je danes tu govorilo. Predno pa preidem do tega, moram omenjati, da sem in ostanem prijatelj uči-teljstvu v obče in da bodem pri vsaki priliki z veseljem glasoval za zboljšanje njihovega gmotnega stanja, kadar bodo to dopuščali deželni dohodki. V tem se strinjam z vsemi gospodi poslanci, ki so pred menoj govorili. Ali nekaj druzega je, kar si hočem debelo zapisati za ušesa, to namreč, da je gospod s te strani, častiti gospod zastopnik kinetskih občin kamniškega okraja, izrekel, da je sad naše ljudske šole nepovoljen in da naša šola ni vredna sedanjih velikih žrtev. Nečem danes soditi, ali je ta trditev opravičena ali ne, konštatiram samo te besede v dokaz, da je gospod predgo-vornik sam prepričan o tem in je sedaj tisto trdil, kar sem jaz nedavno govoril na nekem shodu, da namreč uspeh sedanje šole ni tolik, kakor bi se smelo pričakovati po žrtvah, katere doprinaša dežela, da vzlic ogromnim troškoni za šolstvo sedanja šola ne rodi zaželenega sadu. In vender so mi v nekem listu vsled one hioje popolnem opravičene trditve pred-bacivali, da sem nasprotnik šole. .laz sem bil vedno in ostanem teh mislij, da za šolo velja stari rek: „n o n mul t a sed m uit um". Pa to mi ni bilo povod, da sem si izprosil besede, temveč nekaj druzega, česar je omenil častiti gospod zastopnik kinetskih občin kamniškega okraja. Hvaležen sem mu iz srca, da je to tako fino povedal in ne razžaljiviin glasom. Dejal je, da je učiteljstvo važen faktor v boju za obstanek našega naroda in to tembolj važen, ker neki faktor postavlja narodno idejo na drugo mesto. Vsi, ki se bavite s politiko, ne dvomite, kdo je ta drugi faktor, da so to „brezdomovinci", duhovniki, ki so vrgli narodno idejo v koš in o katerih se pravi, da se za narodne težnje nič ne brigajo itd. To je nekaka insinuaeija, proti kateri moram kot duhovnik — in gotovo govorim iz srca vsem svojim ožjim tovarišem, ki niso tu navzoči — odločno ugovarjati (Povše: Istina je! Hribar: Ste vi duhovnik?) Duhovnik je bil in ostane naroden, če pa pravite, da postavlja narodnost na drugo mesto, vprašam Vas, — ali naj postavi katoliško idejo na zadnje mesto? Dobro poznam razmere in reči smem, da je ravno duhovnik največji dobrotnik svojega naroda, da ravno on ima največ prilike, širiti pravo omiko, pravi napredek med narodom. On nosi takorekoč srce narodovo v svojih rokah, 011 najbolje pozna njegovo gorje, on ga obiskuje na postelji bolezni, 011 deli ž njim žalost in veselje. In kot tak naj bi bil brez narodnega čuta, brez narodne ideje? S ponosom se prištevam onemu faktorju, ki po mojem prepričanji največ stori za pravi napredek našega naroda. Dober duhovnik blaži priprostemu ljudstvu srca, 011 mu vsaja v srce blažilne ideje, on ga opominja na Boga, na večno plačilo in kazen, in tako zabranjuje, da se ne širijo zločinstva itd. Kaj je narod brez Boga? Zrel za vislice, in tacega si gotovo ne želimo. In če rečete, da duhovnik stavi narodno idejo na drugo mesto, je to čista resnica. Duhovnik je po svojem stanu in poklicu dolžan, staviti vero, to je, katoliško idejo na prvo mesto. Tudi gospodu predgovorniku je kot notarju v prvi vrsti merodajen zakon, naj pride k njemu Nemec ali Slovenec. Sicer pa ne vem, odkod se izvaja ta neutemeljena trditev, da je katoliška ideja v nasprotji z narodno idejo. (Dr. Tavčar kliče: Dr. Mahnič.) Gotovo bi žalil vsacega izmed Vas, ko bi Vas hotel učiti, kaj je katoliška ideja. Ta ideja daje vsaki narodnosti svojo pravico in tudi slovenski ni in ne bode kratila svetih pravic. Saj to dokazuje ravno slovenska duhovščina. Opozarjam častito gospodo le na našo družbo sv. Mohorja, na katero smemo z vso pravico biti ponosni. Listi slovenski in tudi „Slov. Narod" z vso pravico naglašajo velikanski pomen tega narodnega društva za pravo krščansko izo-miko našega naroda. Gotovo nikomur ne hodi na um, da ta naša vrla družba širi nemško idejo. Nočem kratiti zaslug tudi drugih faktorjev v tem oziru, ah ravno duhovščina naša je, ki vsako leto in pri vsaki priliki nagovarja ljudstvo, naj pristopi k tej družbi. To je pa jasen dokaz, da ima duhovščina srce za narod, za narodno idejo. I11 poglejte imenik članov „Matice Slovenske" in družbe sv. Cirila in Metoda, tudi tukaj nismo zadnji. Ponavljam torej, da nikdar ne pride čas, ko bi mogla in hotela katera še tako visoka oseba duhovščini prepovedati gojiti narodno idejo (Dr. Tavčar: Dobro! Dobro!), kjer koli je to potrebno in umestno. Zato globoko užaljen odločno zavračam vsako sramotilno sumničenje, češ, da smo „brezdomovinci". (Živahno odobravanje na levici. — Dr. vitez Bleiweis: Facta loquuntur!) Poslanec K1 u n končno odgovarja poslancu Kersniku, češ, da bi se od njega ne bil nadejal takih besed, kakeršne bi pričakoval od najradikalnejšega poslanca. Slovenska duhovščina je bila in ostane narodna, kajti „stara garda umrje, a se ne uda". (Dobro-klici na levi.) S tem je bila končana dolga debata in I sprejet proračun normalno-šolskega zaklada. Podobice v XX. h - hiša. 1. Fripovedovanje. „Pridi, Dragica", pravi Makso, „hočeva hišo zidati, za te in za me, za očeta in in mater in mal hlev zraven za konja in kočico za psička. Vzameta kamenčke za zidanje ter začneta zidati, da je bilo veselje jih gledati. Zid je vedno večji. Okna in duri morajo tudi biti in zgoraj naredita streho. Spodaj je delavnica za očeta. Iz veže navzgor se pride po stopnjicah na podstrešje, iz veže navzdol pa v klet. Zraven hiše pa sezidata hlev, kateri ni tako visok, zraven hleva postavita pa kočico za psa. Ko vse to dovršita, sta zelo vesela ter od veselja ploskata z rokama. Pouk. Makso in Dragica sta bila pridna otroka. Rada sta ubogala svoje roditelje. Ti so jima kupili več igrač, tako tudi kamenčke za zidanje. S temi kamenčki sta sestavila marsikaj. Posebno sta znala lepo hišo sestaviti. Bila sta vsikdar pridna in vesela. Pridne roke, veselo srce Ima rad Bog in tudi ljudje. 2. Nazorni nauk. Kakšne igrače sta imela Makso in Dragica? S temi kamenčki sta sestavila hišo. Kaj sta naredila najpoprej? Kaj sta pustila v zidu. Kaj sta sezidala spodaj? Potem sta naredila stopnjice. Jedne so peljale navzdol, jedne pa navzgor. Kam se je prišlo navzgor? Kam pa navzdol? Kaj sta naredila vrhu hiše? XXI. k — kladivo. 1. Pripovedovanje. Umni kovač. Nekdaj je živel v nekem mestu kovač, ki je zbog svoje razumnosti in spretnosti slovel daleč okrog. Videl je veliko sveta abecedniku. ter doživel mnogo čudnih dogodeb. Ko pa postane bolj prileten, se naseli v svojem rojstvenem kraji. Nekoč prenoči pri njem možiček z oslom. Kovač mu dobro postreže, podkuje osla, ne da bi zahteval plačila. To se dopade možičku in reče mu: „Stori tri želje in spolnile se ti bodo". Ker so kovaču radi kradli hruške, želi, naj nikdo, kdor bo splezal na hruško, ne more zapustiti hruške brez njegovega povelja. Ker so v njegovi sobi večkrat kaj ukradli, želi tudi, naj nikdo ne more brez njegovega dovoljenja v sobo, kot skozi luknjico pri ključavnici. Po vsaki teh nespametnih želj opominja ga možiček, naj najboljšega ne pozabi. „Najboljše je dobra pijača", pravi kovač, „želim torej, naj v mojem kozarcu nikdar ne zmanjka dobre kapljice. „Tvoje želje se bodo spolnile", pravi možiček ter odjaha. Kovač živi še veliko let zdrav in vesel, kajti dobra kapljica v kozarci, katere ni nikdar zmanjkalo, ohrani ga zdravega in trdnega. Slednjič pride tudi k njemu smrt. Kovač je navidezno zadovoljen iti ž njo, a prosi jo samo, naj mu odtrga za popotnico nekaj hrušek, kajti on je preslaboten, da bi splezal na drevo. Komaj spleza na hruško, pravi kovač: „Ostani na hruški 1" Rad bi namreč še živel. Smrt poje vse hruške z drevesa, potem se pa prične post in shujšala je tako, da so ji ostale same kosti. Na zemlji ni nihče več umrl. Slednjič gre kovač k smrti in se pobota ž njo, da ga bo v prihodnje v miru pustila. Smrt odhiti jezna, da se ne more nad kovačem maščevati ter naščuva nanj hudobca. Kovač že od daleč zagleda hudobca. Hitro zapre duri, drži s pomagači meh k luknjici ključavnice in ko hudobec skozi ljuknjico pri-brenči, ga vjame v meh ter istega zaveže. Hitro dene meh s hudobcem na naklo in ga z najtežjimi kladivi toliko časa obdeluje, da je bil hudobec ves polomljen in da ves potrt obljubi, da se ne bo več prikazal. Dolgo časa še živi kovač. Ko mu pa umrejo vsi prijatelji in znanci, naveliča so tudi on življenja. Poda se torej na pot v nebesa, kjer prav ponižno potrka. Sv. Peter odpre in v njeni spozna kovač 1110-žička, kateri ga je velikokrat obvaroval in mu slednjič tri želje spolnil. Toda sv. Peter mu pravi: „Glej, da se spraviš, nebesa ti ostanejo zaprta, kajti pozabil si želeti najboljše — zveličanje!" Tudi v peklu in v vicah ga niso hoteli sprejeti. Zato se poda h kralju Matjažu, kjer spi ž njim še dandanes ter pričakuje, da bo kralj Matjaž vstal ter vnovič nastopil svoje kraljestvo. Pouk. Sv. Peter je obiskal kovača. Ker ga je ta dobro pogostil, obljubil mu je spol-niti tri želje. Opominjal ga je, naj si želi najboljše. Kovač je skrbel le za telo, na dušo je pa pozabil. Ko se je naveličal živeti, sprevidel je, kako lahkomišljeno je ravnal. Zatorej pazimo na svoje zdravje, a skrbimo pred vsem za svojo dušo. Truplo mora kmalu umreti Duši vedno je živeti: Oj skrbi sicer za telo, Pred vsem pa duši za nebo! 2. Nazorni nauk. Kladivo jo železno ter ima leseno to-porišče. Ker ga rokodelci potrebujejo, kadar delajo, je kladivo orodje. Imamo pa tudi kladiva, katerih ne more človek vzdigniti, ampak katera vzdiguje voda. Ta kladiva so zelo velika, težka. Njihov ropot se sliši daleč okrog. S temi kladivi obdelujejo kovači v ognji omehčano železo in izdelujejo iz njega razna orodja. Lj. Stiasny — Kamnik. Knjiga Slovenska XIX. veku * Anton Zupančič r. v Ljubljani 13. jan. 1841, gimnazijo dovršil 1864, posvečen 1867, služil za kapelana v Smar-tinu pri Litiji, Mengišu, v Cerkljah na Gorenjskem, od 1. 1878 pri sv. Jakobu v Ljubljani, 1. 1882 profesor duhovnega pastir-stva, katehetike in pedagogike, predstojnik kat. tiskovnega društva itd. V gimnaziji že jel je spisovati slovenske stvari ter jih priobčevati najprej po Novicah, in vredništvo je hvaležno koj očitno poprosilo dopisnika začetnika, naj bi nas večkrat razveselil z mičnimi na-toroznanskimi spisi. So pa na pr.: Novice 1. 1861: Mladi lmdodelnik. Poslovenil A. Z up. — Novice 1. 1862: Pomladansko življenje (str. 105). Martinček pa slepec. Krta pred sodbo! Kukavica. Veverica. Življenje peščenega zrnca (str. 316 — 326). - Glasnik 1862: Kras in ipavska dolina (str. 209). Juri Kovač. Zaklad pri Savici. Spis. A. Zup — Koledarček družbe sv. Mohora 1862: Večna luč. Svobodno poleg Wiesemanove povesti „Die Lampe" (str. 1 — 26). — Novice 1863: Nekoliko o zraku in njega pomenu za življenje človeško (str. 17). Mrtvaška ura (str. 74). A. Z. — Glasnik: Dvoje utopljencev. Pred Jamo. Ledena jama. -Glasnik 1864: Krimski mož (str. 333). — Koledarček: Kdor ne uboga, ga tepe nadloga. Poljska pripovedka (str. 1-33). - Danica 1. 1865: Pridne roke boljši ko zlate gore (str. 125). Z—č. Naj lepši plajš. Bog nedolžnost varuje (str. 239). — Glasnik: Smert za domovino. Resnična dogodba 1. 1813 (str. 174). Ruski car Ale- ksander v Ljubljani 1. 1821 (str. 215). — Koledarček: Vožnja po zraku (str. 40). A. Zup. — Čitalnica v Gradcu Zv. III: Pogoji življenja. Sp. Ant. Zupančič (str. 240 — 240). — Glasnik 1866: Brtavsov Jurček. Humoristične črtice iz domačega življenja (str. 8—215). Dom žajfje kulture (Bizovik str. 181). — Koledarček: Človek gospodar stvarjenja (str. 43—47). - Večernice: Zadnja leta nesrečnega kralja Ludovika XVI (Zv. XIII. str. 61—70). Glasnik 1867: Kostanjevo drevo. Na-toroznanski obraz. Sp. Z. (str. 40). — Cvetnik I: Zimsko življenje. Černa kuga na Dunaji. II. Najboljši kažipot. Demosten. Danica: Nekaj besed zastran bogo-službine obleke (str. 107—8). „Učeni in zvedeni možje se zelo prizadevajo zadnje leta, da bi odpravili napake, ki so se vrinile med našo bogoslužno obleko, bodi-si zastran robe, ktera se jemlje za cerkveno obleko, bodi-si zastran njene oblike ali podobe. Akoravno se je po prizadevanji posameznih že res po nekoliko na bolje obernilo, vendar je videti še toliko nepristojnega in nespodobnega, toliko kar se ne vjema z duhom cerkvenim, da si ne moremo kaj ter spregovorimo nekoliko o tem ... Zadnje leta se je v našem cesarstvu v vseh cerkvenih umetnostih na bolje obernilo; tako — hvala Bogu — tudi s tkanjem in napravljanjem blaga za cerkvene oblačila.. Tako tudi pri nas na Kranjskem . . Pred vsim naj bolj se imamo zato zahvaliti bratovščini presvetega Reš-njega Telesa v Ljubljani, ki razpošilja revnim cerkvam lepe, terdne pa vselej ojstro po cerkvenih določilih in v cerkvenem duhu izdelane oblačila ter tako bolj in bolj razširja boljši okus". —č. Fabiola ali cerkev v katakoniha h. Po kardinalu M. Wisemanu poslovenil Anton Zupančič. Izdala družba sv. Mohora. V Celovcu 1867. 8. III. 245. Nat. J. Blaznik. „Ko je to delo zagledalo beli dan, pravi v predgovoru, razširilo se je na nagloma po vsem omikanem, so- sebno katoliškem svetu, tako da je sedaj že skoraj v vse evropejske jezike prestavljeno in že po večkrat natisnjeno... Ni čuda tedaj, da je tudi skerbna „družba sv. Mohora" vernim Slovencem v domači besedi podati hotela to delo. Skerbela je pa za to, da bi se knjiga nekoliko predelala in tudi prostemu ljudstvu razumljiva sto-! rila.. Berite tedaj tudi vi, predragi Slovenci, povsod toliko čislano „Fabiolo" itd. „Credo kristjanu v sedanjih časih zavetj e". To je slovenski vravnan prevod knjižice: „Credo! Zuflucht des Christen in den jetzigen Z e i-ten". Von Msgr. Dr. Gau nie, apost. Protonotar. Domine, salva nos, perimus. Aufl. II. Münster. 1867. 8. 80. — Po predgovoru o besedicah „verujem pa zavetje" kaže, kaj je povod temu spisu. Izmed 11. vzrokov povesta naj se tukaj samo 1. pa 10. s koncem slovenske prestave Zupančičeve: 1. „Po sedanji Evropi razgrinjajo se vsakoverstne zmote, brezštevilne kakor prah v zraku, kužljive kakor sopuh smerd-ljivega močvirja. Razun nar ostudniše dobe starega poganstva ni svet nikdar tacega vidil. Te zmote se razgrinjajo danes v svoje slednje krilo. Racijonalizem, pante-izem, materijalizem, ateizem, naturalizem, cesarizem, senzualizem, pozitivizem, soci-jalizem, solidarizeni, spiritizem — že imena človeka s strahom pretresajo ... 10. Tem zmotam nasprot kaj je kristjanu zavetje? Morebiti dokazovanje? — Ne. V stoletji, v kterem je na dnevnem redu le zofistika ali zvijačno preslepljevanje z napčniini dokazi, v sedanjem času tedaj nima dokazovanje skor nobene veljave, nič moči. Zofisti spravijo nar terdnejši dokaze ob vso moč, otemnijo jih, oskrunijo, razkrojijo, razpišejo na vse strani in spravijo jih v smeh pred neomikanim in tudi omikanim svetom, česa torej potrebujemo? D j an j cisti, djanstev, djanjskih dogodi». Kakošnih? Djanstev, iz kterih kristjan v nevarnosti dvoma z nepretresljivo gotovostjo spozna, da je njegova vera resnična in prava, djanstev, ktere denejo razi i rja v ca zmote v železen kolobar, iz kterega sta le dva pota: vera ali pa brezu m-nost..." — Po takih djanskih dogodbah dokazavši resničnost keršanstva pravi naposled: „Tedaj je prazen in neresničen racijonalizem, prazen je panteizem, prazen materijalizem, ateizem in naj se jim še reče kakor koli tem prikaznim starejšega in novejšega časa .. . Naj po tem takem prihrume preganjavci z mečem v roki, naj pridejo obrekovavci zoper sv. vero in cerkev, naj pridejo zapeljivci s svojimi izmišljenimi zvijačami, naj se vse peklenske moči upro zoper našo sv. vero: — Čredo! Verujem! Verujem, da je Cerkev delo Božje, da ona edina hrani resnico, da naša sv. vera edina ima pot do zveličanja, da le ona bo do konca ostala! Tedaj je in ostane zares zavetje, mogočno zavetje kristjanovo v sedanjih časih in vselej: Čredo! Verujem!" — Ta tudi za sedanjo dobo tolikanj pomenljivi prevod se snuje v Danici 1. 1869 str. 219—412 pa 1. 1870 str. 17—139. Jako potrebna in podučila so bila „0(1-perta pisma 1—XIII", katera je Z. (Zupančič) priobčeval po Danici 1. 1871 str. 249—379, 1. 1872 str. 2—320 in 1. 1874 str. 253 — 302 pod naslovom: Marsikaj o cerkveni umetnosti. Kaže so v njih, kaj umetnost sploh in cerkvena posebej po gotovih določilih zahteva in svetuje na pr. o znamenjih in javnih križih, o svetih podobah in kipih, o snaženju in zla-tenju cerkvenih posod, o njihovi tvarini in obliki, p. o kelihu, ciboriju, monštranci, o tabernakeljnu in kadilnici, o cerkvenih oblačilih p. mašili, večernični plašč, plu-vijale, dahnatika, tunicela, velum, burza; o njihovem blagu, o obliki in barvah, o nekaterih dragocenih stvareh med zaver-ženo šaro itd. — L. 1875 bil je v Rimu pri sv. očetu Piju IX., kateremu je izročil po Danici tedaj nabrane darove itd. (str. 320). Znanstven plod svojega potovanja podal nam je A. Zupančič pa v Letopisu Matice Slovenske 1. 1879 str. 88 do 94: „Žalostna 18001etnic.a ali posuto mesto Pompeji". Duhovno Pastirstvo. Slovenskim bogoslovcem in mašnikom spisal Anton Zupančič, profesor pastirstva na Ljubljanskem bogoslovnem učilišču. V Ljubljani v vel. osmerki. Del 1. 1884 str. 280. II. 1885. 281 — 505. 111. 505 — 760. IV. 761—903 (Popravki in dostavki str. 882. Stvarno kazalo str. 883—903). Založil pisatelj. Nat. Kat. Tiskarna. — Povod temu prevažnenm delu pripoveduje pisatelj v začasnem predgovoru: „Pokojni milost, knezoškof Janez K r i z o s t o m dali so podpisanemu nalog, da sestavi ter za tisk pripravi „Duhovno pastirstvo"; kajti spisani sešitki te vede, do sedaj v Ljubljanski škofiji rabljeni, postarali so se po duhu in jeziku, ter jih je vže tudi težko dobiti. Lotil sem se dela ... Ako vstrežem s pervim zvezkom, izide čez nekoliko mesecev drugi itd." — V dovršenem predgovoru pa pravi: „Narod slovanski letos obhaja tisočletnico smerti slavnega svojega blagovestnika in škofa, sv. Metoda. Hvaležno se spominjajo potomci Solunskih bratov, katera sta njihovim predstarišem v jeziku domačem oznanovala vero krščansko ter mnogoštevilno čedo pridobila nebeškemu Pastirju. Tudi ta knjiga, častiti sobratje slovenski, želi Vas v mili besedi domači učiti: množiti čedo Kristusovo in po izgledu najboljšega pastirja, gospoda Izveličarja, jo voditi na dobro pašo, k večni sreči; — blagovoljno jo toraj sprejmite za spominek letošnje slovanske slav-nosti!.. Ko bi le šoli bilo namenjeno to „Duhovno pastirstvo", smelo bi, se ve da, krajše biti. A s tim spisom sem tudi ča-stitini duhovnim pastirjem hotel podati knjigo, v kateri naj bi v raznoterih ime-nitnejših zadevah in prigodkih svoje službe našli poduka in pojasnila .. Vseskozi sem si prizadeval, pisati v duhu sv. katoliške cerkve in častitini duhovnim sobratom kazati ono pot, ki pastirja in čedo vodi v nebeško krasoto; in če sem učitelju in in učencu s tim kaj pripomogel k večni blagosti, prejel sera za svoj trud vže obilno plačilo!« Pedagogika. Po najboljših virih spisal Anton Z u p a n č i č, učitelj pedagogike na Ljubljanskem bogoslovnem uči-lišeu. V Ljubljani 1888. 8ft. IV. str. 152. Na svetlo prišlo po „Duhovnem Pastirju". Zal. Kat. Bukvama. Mat. Kat. Tiskarna. — „Ko sem 1. 1882 začel podučevati v tej vedi, jel sem se kmalo pripravljati na izdajo slovenskega po krščanskih načelih sestavljenega vzgojeslovja, ki naj bi se hkrati oziralo na zahteve avstrijskih šolskih zakonov ... V Ljubljani se bogoslovci vže blizo dvajset let uče pedagogike slovensko, čeravno do sedaj nismo imeli domače knjige te vrste. Služila je prejšnje čase semenišču prav tista nemška učna knjiga, kojo so rabili na učiteljskem izo-braževališču. A odkar šola in z njo vred tudi učna knjiga ni več verska, si s takim učilom katoliški duhovni niso mogli in niso smeli več pomagati — živo smo čutili potrebo slovenskega, v krščanskem duhu pisanega vzgojeslovja. Moderno vzgojstvo namreč hodi napačno, pogubno pot, kajti moti se glede nature gojenčeve in glede namena njegovega, priznavajoč mu edino le zemeljski cilj. Krščanska pedagogika pa se ozira na vsega človeka: na njegovo telo in na njegovo dušo, na naturno in čeznaturno v njem, na časno in večno; le krščansko vzgojstvo more gojenca storiti resnično srečnega. Ono pozna pravo nalogo odreje ter obseza vse, kar resničnega in dobrega v sebi imajo druge vzgojne sisteme, a varuje se njih enostranosti itd." — Kakor v „Danico", tako je pisal Anton Zupančič v Slovenca, podpornik mu od začetka, na pr.: „Politika na kmetih" 1. 1874 št. 17—24, kjer v pogovorih učitelj, dober sin katoliške cerkve, kmetom razlaga nove konfesijonelne postave, kar je pa nekterikrat zasegel državni pravdnik v tistih hudih časih. Kot profesor bogoslovja vreduje vseskozi razne spise za tisk v imenu višje cerkvene oblasti, razprave iz dekanijskih posvetovanj v cerkvenem glasilu itd. Jako koristno deluje kot načelnik „Katoliškega tiskovnega društva", v katerem vravnava „Koledar", namenjen zlasti slovenski duhovščini, od 1. 1889 I. L., kateri ima poleg navadnih poročil koledarskih tudi naštete slovenske vladiko-vine ter njihove dostojnike in upravitelje, poštne in brzojavne določbe, pojasnila o kolkovinah, o tiskovnem društvu, posebej ocene slovenskih knjig za mladino in ljudstvo, kar je na veliko korist slovenskim učiteljem in vzgojevateljem. Sploh velja o njem in njegovi marljivi skromnosti: Kar raste, šuma ne dela. Književnost. Levstikovi zbrani spisi, uredil Frančišek Leveč. III. zvezek. Proza I. Vsebina: Povesti, pravljice in pripovedke. Potopisi. Zgodovinski spisi. Knji-ževnozgodovinski spisi. Prva dva zvezka nam podajeta Levstika-pesnika, a ta zvezek Levstika-pripovedovalca. Najboljša je pač povest «Martin Krpan z Vrha», in za njo se vrste «Doktor Bežanec v Tožbanje vasi» in «Deseti brat», ki je pa, žal, nedovršena. čitatelj se mora čuditi krasoti jezika in pravemu narodnemu humorju. Od naslednjih pripovedek, katerih je velik del iz srbskega jezika, pripravne so mnoge za šolska berila in ž njimi bi se spremenila berila v slovanska ne samo po jeziku, ampak tudi po duhu. V potopisu «Popotvanje iz Litije do Čateža», mislil bi marsikdo da popisuje v njem kraje, skozi katere je hodil; ker potopisi se običajno tako pišejo. Ali Levstik je v tem spisu krenil raz obrabljeni pot navadnih potopiscev in ni opisaval toliko krajev in narave, kakor ljudi, s katerimi je prišel v dotiko. Sploh Levstik v svojih spisih ne opisuje mnogo krajev in narave, ampak on opisuje prvo stvar na zemlji — človeka. Mnoge bodo zanimali «Zgodovinski spisi«, druge zopet «Zgodovina slovenske matice» ali «Vodnikovo življenje». Učiteljem priporočamo Levstikove spise najtopleje. Kupujmo namesto cenenih nemških knjig večkrat dvomljive vrednost; domače knjige in čitajmo jih, da spoznamo sebe in svoj narod, katerega pač še dovolj ne poznamo. Majhna je naša književnost, a pri malomarnosti za slovenske knjige zastala nam hode tudi ta. F. J. Narodna biblioteka. Izdajo 1. Krajec v Novem Mestu. V zadnjem času so izšli 4 snopiči tega književnega podjetja in sicer: '59. snopič. Solnce in senca. Povest. Pri-prostemu narodu v pouk in zabavo spisal I. Re-denek. Povest je dovolj dolgočasna in ljudstvo je nikakor ne bode z zanimanjem in veseljem čitalo. Nasprotje med solncem in senco selskega življenja je preslabo opisano, tako da čitatelj dostikrat ne ve, ali je to, kar čita, solnce ali senca. Tisti uboj na vasi, to že ni več senca, ampak prava noč in neosnovano je, zakaj nedolžno obdolženi umrje v ječi. To ne zadovolji čitatelja. Paziti se mora, da pisatelj tudi imena lepa izbere in v tej povesti so: Potegunov Janez, Pretepačev Jernej, Pridaničev Štefek i. dr. Ta imena se pač nikomur ne zde klasična ! 10. snopič. S v i t o s 1 a v. Povest za slovensko ljudstvo. Spisal Vonomir- Križan. Povest je čudovita. Vrši se v štirih deželah in sicer na Stirskem, Moravskem, Češkem in Poljskem. Grajski ribič Luka je bil navaden zavraten ropar. Napal je celo s sekiro junaka te povesti Svitoslava, sina kneza Varipolskega. Okrade ga potem, vzame mu vse listine in pisma in zbeži. Naposled naletimo na lega Luko v Pragi, kot oblastnega kneza Varipolskega, ki pa pride naposled v igri ob ves ukradeni denar in je bil pri nekej tatvini ranjen, da umrè. Svitoslav se pa zaljubi v njegovo hčerko Ci-liko, ne mené se, da je hči tistega, ki ga je s sekiro napal. Končno se Svitoslav celo spreobrne zaradi nje in v cerkev hodi, kajti ga ni hotela vzeti, ker ni bil veren. Vrb tega je nakupičenih še nekaj drugih ne-verjetnostij. V sedanjem realističnem času se ne sme tako pisati, ako hoče pisatelj, da ljudje čitajo njegov spis. Dvomimo, da bi Svitoslav ogrel čitatelje, k večjem učence nižjih srednjih šol, ki še ne ločijo resničnosti od neresničnosti. Pisano je dokaj suhoparno. 41. in 4•>. snopič. Z ognjem in mečem. Zgodovinski roman. Poljski spisal H. Sienkiewicz. Poslovenil Podravski. I. zvezek. Sienkiewicz je najslavnejši in najboljši sedaj živečih poljskih pisateljev. Spisal je že mnogo in njegova dela se marljivo prevajajo v razne jezike. Hvalevredno je, da se priobči tudi v našem jeziku ta roman, ki je pridobil pisatelju največ zaslužene slave in le želeti je, da bi se še več njegovih del v dobrem prevodu podalo Slovencem. Pisatelj opisuje inojsterski ruske stepe, Kozake in življenje v Ukrajini ob Dnjepru. To knjigo priporočamo slovenskim učiteljem, ker potem bode tudi izdavatelj mogel z boljšimi deli po-streči, ako bode imel dovolj kupcev. Da se ne raz-pečavajo knjige tako, kakor bi se morale, kriv je g. Krajec sam, ako šele čez šest mesecev pošlje izšle knjige v Ljubljano in se tukaj pri knjigarjih zaman poprašuje po njih. F. J. Naši dopisi. Iz Velikih Poljan. Letošnja okrajna učiteljska konferencija učiteljev na slovenskih in utrakvističnih ljudskih šolah kočevskega okraja bo dne 27. mal. srpana t. 1. v D o le njiv as i ob deveti uri dopoludne s sledečim dnevnim redom: 1. Gosp. c. kr. okrajni nadzornik otvori v šolskem poslopji konferencijo. 2. Izvolita se zapisnikarja. 3. G. nadzornik poroča o stanji šolstva slovenskega in utrakvističnega. 4. «Kako je izbirati in razdeliti poučno tvarino v realijah?» — Poročevalca: za jedno- in dvorazred-nice g. Ivan Zupanec, za tri- in štirirazrednice g. H. Verbič. 5. Knjižnični odbor poroča o stanji, porabi in računih okrajne učiteljske knjižnice za šolsko leto 1891/92. 0. Vrši se posvetovanje o delitvi okrajne učiteljske knjižnice. 7. Izvoli se knjižnični odbor (za slučaj delitve) za šolsko leto 1892/93. 8. Izvoli se stalni odbor za prireditev prihodnje konferencije za učitelje slovenskih in utrakvističnih šol. 9. Samostalni predlogi in nasveti. Živahno in zanimivo bo posvetovanje o delitvi okrajne učiteljske knjižnice. Knjižnični odbor se je izrekel zoper vsako delitev sedanje knjižnice. Ta naj ostane skupna, in šele od sedaj naprej osnujta se za slovenske in nemške učitelje posebni knjižnici. Pravična delitev ni mogoča in način delitve naravnost smešen. Če se deli knjižnica, izgubi tudi veliko na svoji vrednosti, kajti nektera dela (zborniki itd.) se bodo morala tako raztrgati, da dobijo Slovenci nekatere zvezke in Nemci nekatere. Z jedno besedo: delitev obstoječe knjižnice je neizpeljiva. Več o tem posvetovanji morebiti v svojem časi. Iz Črnomlja. Okr. učiteljska konferencija se bode vršila v Črnoinlji dne 14. mal. srpana t. 1. P