DUHOVIH POSTU
lihaia ncab motor	ŠHP Ifolia R U na lotn
Izhaja vsak mesec.	" \ v 1	11	m	Velja 8 K na leto. |	
XXX. letnik. |	V Ljubljani,			junij 1913.		VI. zvezek.
Pridigar — apostol pobožnosti pogostnega in vsakdanjega prejemanja svetega
obhajila.
Bilo je zadnje dneve javnega delovanja sv. Janeza Krstnika. Že je videl veliki predhodnik Jezusov izpolnjeno svojo življensko nalogo: množice izvoljenega ljudstva so vsled njegovega prizadevanja hitele k Mesiju. Nekaterim njegovih učencev, hi niso umeli naukov svojega velikega učenika, to ni bilo všeč in so se pritožili pri Janezu, rekoč: »Učenik, ta, ki je bil s teboj onkraj Jordana, ki si o njem pričeval, glej, ta krščuje in vsi gredo k njemu.« Janez Krstnik je nato izpregovoril pomenljive besede: »Vi sami mi pričate, da sem rekel: Jaz nisem Kristus^ temveč poslan sem pred njim. Kdor ima nevesto, je ženin; ženinov prijatelj pa, ki stoji in ga posluša, se srčno veseli zavoljo ženinovega glasu. To moje veselje je torej dopolnjeno.« (Jan. 3, 26.—29.) Janez primerja Mesija ženinu, ki prihaja snubit svojo nevesto, izraelsko ljudstvo in vse človeštvo. Kakor hrepeni nevesta po ženinu, tako hrepene vsi dobri ljudje po Zveličarju. Janez Krstnik imenuje sebe ženinovega prijatelja, njegovega druga, ki vodi nevesto k njemu. Kakor se veseli drug, ko vidi, da prihaja ženin in da mu že lahko izroči nevesto, tako se prisrčno raduje cn, ko sliši o Kristusu, da že sprejema učence in vernike. »Moje veselje je torej dopolnjeno,« pravi.
Tako nalogo, kakor Janez Krstnik, imamo vsi duhovniki, ki moramo voditi vernike k Zveličarju.1 Najpopolneje je izvršena naša naloga, in naše veselje mora biti tedaj največje, ko vidimo, da množice vernikov prihajajo k Zveličarju, pričujočemu v zakramentu sv. Rešnjega Telesa, in se ž njim združujejo v sv. obhajilu. In kolikor bolj pogosto se to godi, toliko večje mora biti naše veselje.
V srečnih časih živimo, v časih, ko smemo, da, ko po ukazu svete Cerkve celo moramo navajati vernike k pogost-
1 Prim.: E. Springer, S. J.: 0 salutaris 'Hostia! Paderborn, 1910, str. 5.
22
Duhovni Pastir.
n emu in vsakdanjemu prejemanju sv. obhajila. Strupenim nasledkom janzenizma, ki je branil vernikom večkrat združevati se z evharističnim Kristusom, je zadal smrtni udarec odlok sv. očeta Pija X. o pogostnem in vsakdanjem sv. obhajilu. — »Pogostno in vsakdanje sv. obhajilo, ki ga naš Gospod Jezus Kristus in katoliška Cerkev tako srčno želita, naj bo vsem kristjanom kateregakoli stanu ali poklica na voljo; nikomur naj se ne odrekuje, kdor je v posvečujoči milosti božji ter ga želi prejeti s pravim namenom in pobožnim srcem« — ta nauk je v resnici veselo oznanilo, ki daje vernikom največjo moč v boju zoper strasti, ki napolnjuje boječe duše s tolažbo in prinaša v vsa srca predokus nebeškega veselja.
Naj bi vsa naša domovina postala deležna preobilega blagoslova, ki ga daje pogostna združitev z Jezusom v svetem zakramentu. Zato naj bi duhovniki veselo oznanilo o pobožnosti pogostnega in vsakdanjega prejemanja sv. obhajila večkrat oznanjevali in naj bi si pridobili med verniki pomočnikov, ki bi s svojim zgledom in z besedo pospeševali med sovrstniki pogostno sv. obhajilo. Za obojni namen so ustanovljene cerkvene organizacije, ki lepo prospevajo, in bi bilo le želeti, da bi se med nami bolj razširile in gojile.
I.
V namen, da bi duhovniki bolj goreče razširjevali z molitvijo, s pridigami in s spisi pobožnost pogostnega in vsakdanjega prejemanja sv. obhajila, je ustanovljena »Duhovniška Evharistijska Zveza«. Podrobni namen in ureditev pojasnjujejo pravila »Duhovniške Evharistijske Zveze«, ki jih navajamo v izvirniku, in se glase:
1.	Sacerdotum Sodalitas, quae inscribitur »Lega sacer-dctale Eucaristica«, erecta est Romae, in ecclesia sancti Claudii.
2.	Sodalitatis finis est fideles ad quotidianum vel frequen-tem usum sanctissimae Eucharistiae inducere, iuxta mentem Decreti S. Congr. Concilii »Sacra Tridentina Synodus« dd. 20. Decembris 1905, De quotidiana SS. Eucharistiae sumptione.
3.	Inter Sodales adnumerari possunt omnes sacerdotes, quibus propositum sit communionis frequentis et quotidianae usum in Christifidelibus promovere.
4.	Ad finem Sodalitatis assequendum, omnes socii naviter incumbent, ut se apostolos communionis praebeant preče, ser-mone et scriptis: populum christianum crebris admonitionibus ad communionem frequentem et quotidianam cohortantes, et libros opusculaque circa hunc tam salutarem usum pervul-gantes.
5.	Ut finem Associationis facilius assequantur, breveni »Instructionem« sacerdotes adscripti recipient. Uti Ephemeri-dem propriam Sodalitas habebit folium periodicum menstruale, cui titulus »Annales Sacerdotum Adoratorum« (»SS. Euchari-stia«) a PP. Congregationis Sanctissimi Sacramenti in pluribus linguis editum. (Za slovenske in hrvatske duhovnike služi v ta namen »Svečenička Zajednica«, ki je glasilo sacerdotum adoratorum.)
Po teh pravilih je bila »Duhovniška Evharistijska Zveza« ustanovljena 27. julija 1906. Sv. Stolica je »Zvezo« z izrednimi pravicami odlikovala. Dne 10. avgusta 1906 jej je sv. oče Pij X. podelil te-le privilegije in odpustke:
a)	Sodales frui possunt facultate altaris privilegiati per-sonalis ter < in hebdomada, dummodo iam hanc facultatem aliunde non habeant.
b)	Celebrare possunt ab una ante auroram usque ad unam post meridiem horam.
c)	Sacram communicnem ministrare possunt quacumque hora diei, ab una ante auroram usque ad solis occasum.
d)	Indulgentiam plenariam lucrari possunt omnibus festis primariis Mysteriorum fidei, B. M. Virginis et SS. Apostolorum.
e)	Indulgentiam 300 dierum lucrari possunt pro quocumque opere secundum finem Sodalitatis peracto.
f)	Post triduum, quod perficiunt secundum Instructionem Statutis annexam, possunt Sodales, facta Communione generali, populo impertiri benedictionem papalem cum Indulgentia plenaria.
g)	Confessarii, qui Sodalitati nomen dederunt, communi-care possunt Indulgentiam plenariam, pro quacumque hebdo-mada, pcenitentibus, qui sacram Synaxim quotidie aut fere quotidie recipere consuescunt.
Kako veselo bi bilo, ko bi pridigarji v kar najobil-nejšem številu pristopili k »Duhovniški Evharistijski Zvezi«. Njih Bogu darovani sklepi, po svojih močeh delovati za razširjanje pobožnosti pogostnega in vsakdanjega prejemanja sv. obhajila, bi dobili posebni božji blagoslov, oznanjevanje božje besede ti postalo bolj goreče in bi uspešno pospeševalo češčenje svetega Rešnjega Telesa in pobožna sv. obhajila.1
0	kratkem pouku za delovanje »Duhovniške Evharistijske Zveze«, o katerem je govor v 5. točki pravil, bomo še razprav-
1	Priglasila k »Duhovniški Evharistijski Zvezi« (Archiassociatio Sacer-dotalis Eucharistici foederis pro quotidiana ss. Eucharistiae sumptione) sprejema č. predstojništvo samostana sv. R. T. (Konvent vom Allerheiligsten Sakrament) v Bozenu na Tirolskem. Za sprejemnico in poštnino je treba Priložiti 20 vinarjev v znamkah. Posreduje tudi naše uredništvo.
L.
ljali, opomnimo le, da je tridnevnica v počeščenje sv. Rešnjega Telesa in v pospeševanje pogostnega in vsakdanjega prejemanja sv. obhajila, koncem katere smejo duhovniki — člani »Duhovniške Evharistijske Zveze« podeliti papežev blagoslov s popolnim odpustkom, v mnogih škofijah ukazana, n. pr. v ljubljanski škofiji. (Prim. Ljubljanski Škofijski List, 1. 1910., str. 69.)
II.
Še bolj uspešno pa bo delovanje pridigarjevo za razširjanje pobožnosti pogostnega in vsakdanjega prejemanja sv. obhajila, če si pridobi med verniki vnetih sotrudnikov za to opravilo. Lep zgled v tem so nam predstojniki katoliških društev rokodelskih pomočnikov, ki so zasnovali v svojih društvih »Evharistično apostolstvo za mladino«. Izmed društve-nikov se je oglasilo veliko število članov, ki hočejo biti vneti pospeševatelji pobožnosti v čast sv. Rešnjemu Telesu in pogostnega in vsakdanjega prejemanja sv, obhajila. Pravila »Evharističnega apostolstva za mladino« so tako primerna in dosedanji uspehi tako veseli, da bi bilo želeti, da bi navedeno versko organizacijo spoznali vsi duhovniki in jo poizkušali v svojem krogu razširjati. Naj predvsem navedemo:
Pravila »Evharističnega apostolstva za mladino«.
1.	Namen »Evharističnega apostolstva« je, razširjati pogosto sv. obhajilo med odraščujočo moško mladino in tako krepiti njeno versko in nravno življenje.
2.	Član »Evharističnega apostolstva« more postati vsak pošten katoliški mladenič, ki ima voljo izpolnjevati pogoje, ki so imenovani v naslednji točki.
3.	Člani »Evharističnega apostolstva« obljubijo, da hočejo:
a)	Kolikor jim dopuščajo stanovske razmere, vsaj vsakih štirinajst dni pristopati k sv. obhajilu in vsako leto opravljati šestnedeljsko pobožnost v čast sv. Alojziju.
b)	Pogosto, če mogoče vsak dan, počastiti Zveličarja v tabernaklju s kratkim obiskom in se pridno udeleževati procesij z Najsvetejšim in drugih slovesnosti v čast sv. Rešnjemu Telesu.
c)	Pospeševati med svojimi sovrstniki in tovariši pogosto prejemanje sv. obhajila.
d)	Usta, telo in dušo, ki so posvečeni po pogostem prejemanju sv. obhajila, ohraniti čiste in po močeh zabranjevati vsako nespodobnost v krogu svojih tovarišev in sovrstnikov.
4.	Apostolstvo vodi v to od škofa imenovan duhovnik; tam, kjer obstoja apostolstvo v zvezi z mladeniško Marijino družbo, s katoliškim društvom rokodelskih pomočnikov, z

»Orlom«, z izobraževalnim, mladeniškim ali kakim drugim podobnim društvom, je duhovni voditelj tega obenem tudi načelnik apostolstva. Poleg tega izvolijo člani iz svoje srede predsednika, njegovega namestnika in tajnika, ki imajo oskrbovati vse potrebne posle in voditi skupne shode.
5.	Redne shode apostolstva sklicuje duhovni voditelj. Pri shodih ima voditelj ali kak drugi duhovnik kratek govor verske vsebine ali pa se čita primerno duhovno berilo, nato pa pride na vrsto razgovor o društvenih zadevah.
6.	Sprejem v apostolstvo se izvrši, ko so se kandidatje s podpisom zavezali, da so pripravljeni izpolnjevati pod točko 3. imenovane dolžnosti, in sicer izvrši sprejem duhovni voditelj s tem, da izroči vsakemu društveni znak. Imena članov »Evharističnega apostolstva« se vpišejo v društveno knjigo.
Kako se vpelje »Evharistično apostolstvo za mladino«? Ko je duhovnik pojasnil določbe odloka o pogostnem in vsakdanjem prejemanju sv. obhajila, ko so njegove besede vsaj nekoliko sadu obrodile in posamezniki že pristopajo večkrat k sv. obhajilu, naj o ugodni priliki poudarja, kako lepo se zahvalimo Zveličarju za milost, da moremo večkrat pristopati k sv. obhajilu, s tem, da pripomoremo drugim do te sreče. 0. Julij Lintelo iz D. J. piše v knjižici »Mladini« tako-le: Obhajanec nekoliko časa sladko in mirno sloni na prsih Zveličarjevih, kakor je slonel sv. Janez. Toda le za malo časa. Ko se je namreč naužil moči in ljubezni, gre na delo med svoje brate, kakor je šel apostol ljubezni, sv. Janez. Zakaj dokler se ne posveti kakemu apostolskemu delu, ga Bog, ki je prišel v njegovo srce, neprestano opominja: »Kaj, otrok moj, ti spiš, toliko duš pa umira! Koliko je nesrečnikov, ki nimajo ničesar jesti, ki obupavajo in preklinjajo, in ti spiš! Koliko src se zastruplja s slabim berilom; ti bi jim lahko pomagal z dobrimi knjigami, pa rajši spiš! Koliko je slepcev, kateri ne vidijo luči mojega evangelija; lahko bi jih razsvetlil, a ti spiš! Toliko je pomilovanja vrednih, ki mi ropajo otroške duše; ti bi te duše lahko rešil ter mi jih vrnil, pa rajši spiš! Prostozidarstvo bedi, a ti spiš! Jaz sem v svoji Cerkvi v neprestanem boju, in ti navzlic temu spiš! Zbudi se vendar! Pokaži življenje! Začni se gibati!« In kdor prejema sv. obhajilo s pravim verskim duhom, ne more preslišati teh očitanj. Kdor nosi križanega Zveličarja v svojem srcu z ljubeznijo, h o č e zanj delovati in zanj — če treba — tudi trpeti. — In katero je lepše delo, kakor pripomoči, da čim več vernikov pogosto pristopa k sv, obhajilu. Vrhovno prestojništvo katoliških društev rokodelskih pomočnikov je izdalo primeren poziv, v katerem v krepkih besedah Pojasnjuje pomen in važnost »Evharističnega apostolstva«. V naslednjem priobčujemo imenovani poziv mladini, ker se da uspešno porabiti tudi v naših razmerah.

»Evharistično apostolstvo za mladino.«
»Vse prenoviti v Kristusu!« — Te besede si je izbral sveti oče Pij X. za geslo svojega papeževanja. In zares, kako silno je treba prenovljenja sedanjemu rodu! Trojno nadvse pogubno zlo se namreč kakor strašna povodenj razliva povsod in povzroča strašno razdejanje: v mnogih krajih se sedanji rod vedno bolj odtujuje Cerkvi, odtujuje krščanstvu in se pogreza v nenravnost. Ako ne bo odpomoči, preti strašna poguba človeški družbi. Treba je postaviti nasproti tej pogubni povodnji močan, neporušen jez, da se bodo ob njem ustavili in razbili umazani valovi.
Tak močan, neporušen jez se je na poziv sv. očeta že začel graditi. Ta močni, neporušni jez je: Prenovljenje v Kristusu po pogostem sv. obhajilu.
Že se zaustavlja ob tem jezu pogubno valovje omenjenega trojnega zla ...
Pa še več, mnogo več se mora zgoditi. Jez se mora zgraditi povsodi in tako trdno, da se pcgubonosna povodenj popolnoma zaustavi in odteče nazaj, odkoder je prihrumela. Vse mora na delo, tudi Ti, krščanski mladenič!
Pa kako moreš tudi Ti sodelovati pri tem delu? Glej, s tem, da postaneš član
»Evharističnega apost-olstva za mladino«.
Le malo se zahteva od Tebe, in kar obljubiš, Te nikakor ne bo vezalo pod grehom. Zadostovala bo Tvoja moška in častna beseda, saj vemo, da Tvoja moška in častna beseda nekaj velja. Poslušaj tedaj, kaj se pričakuje od Tebe!
1.	Ako Ti bodo dopuščale Tvoje razmere, boš pristopal vsaj vsakih štirinajst dni k sv. obhajilu in vsako leto opravljal šest-nedeljsko pobožnost v čast sv. Alojziju.
Ali je to preveč za Te? Ne, prijatelj moj mladi. Če se toliko trudiš in mučiš za časno zemeljsko srečo, tedaj moraš tudi nekaj storiti za svojo večno srečo, za svojo neumr-j o č o dušo, kateri edini bi pravzaprav morala veljati vsa Tvoja skrb.
Ali ni pogosto sv. obhajilo za Te potrebno? Govori! Ali ne čutiš, kako v Tvojem srcu nekaj vre in kipi, kako se oglašajo nešteta, do sedaj nepoznana čustva, se bore med seboj in vznemirjajo Tvojo dušo? V mladosti namreč se bije boj za poznejše življenje in največkrat tudi odločilna bitka za večnost, silno huda bitka, za katero je treba orjaških moči-In teh, predragi moj, Ti bo dalo pogosto sv. obhajilo,
»hrana močnih«,
kakor se po pravici imenuje sv. Rešnje Telo. Tvoje srce je odprto brezdno kipečih strasti. Sprejmi v svoje srce prav
pogoste sv. obhajilo — in pomirile se bodo strasti in mir in pokoj se bosta naselila v Tvojem srcu. Pa tudi peklenskemu sovražniku boš postal strašen, ako boš tako ravnal. Ta se namreč vse drugače boji pogostega sv. obhajila kakor molitve in pobožnih vaj. Pristopaj torej pogosto k sv. obhajilu! Nikoli ne bo preveč, če še tolikokrat greš, pač pa kaj lahko premalo, premalo zlasti v mladosti.
2.	Pogosto, če mogoče vsak dan, boš počastil svojega Zveličarja v sv. Rešnjem Telesu s kratkim obiskom in se pridno udeleževal evharističnih pobožnosti in slovesnosti.
Ali ne boš rad in z veseljem prevzel te dolžnosti? Ta obisk je lahko prav kratek. En sam očenaš, en sam iskren vzdihljaj pred tabernakljem že zadostuje. Saj vendar stanuje v tesnem in malem prostorčku tabernakljevem iz same ljubezni do nas On, katerega ne morejo obseči nebesa: Emanuel, Bog z nami. Toda kako samotno biva Sin božji tu sredi med nami, samotno kakor tujec! Ali je to plačilo za njegovo neizmerno ljubezen? Ali naj tudi o Tebi velja beseda svetega pisma: »Sredi med vami je, pa vi ga ne poznate«?
Obiskuj torej vsaj Ti svojega dobrega Zveličarja v tabernaklju, Ti, ki ga ljubiš in hočeš ljubiti. Minuto, ki mu jo boš daroval, Ti bo poplačal tisočerno. Rad Ti bo uslišal vse Tvoje prošnje, če bo le v Tvojo večno korist, za kar ga boš prosil. O, On pozna Tvojo revščino in slabost, On Te razume in je pripravljen Ti pomagati; saj je bil vendar tu na zemlji Tebi enak.
Tudi evharističnih procesij in slovesnosti se pridno udeležuj. Tam si išči blagoslova božjega. — Nikjer nisem do sedaj še bral, da bi bile te pobožnosti le za ženske in otroke. — Ali misliš, da si ne boš pri tem ničesar pridobil? Mislim, da vsekakor več, kakor če bi mesto tega iskal zabav ali se vdajal brezdelju in udobnosti.
3.	Dalje skleni, da si boš prizadeval za razširjanje sv. obhajila med svojimi sovrstniki in tovariši. To je Tvoja najvažnejša naloga kot apostola sv. Evharistije, Povej, ali si moreš misliti na svetu kaj lepšega, kot je služba apostola, in poleg tega še
služba evharističnega apostola,
ki je pravzaprav del dušnopastirske službe onih, ki jih je Bog odbral za svoje duhovnike? Glej torej, kako častna naloga Te čaka: Trudil se boš, da bi bil Jezus Kristus v zakramentu ljubezni vedno bolj ljubljen, sodeloval boš pri tem, da se čim prej izpolni vroča želja svetega očeta, ki hoče, da bi se krščanski svet v današnjih težkih časih vedno tesneje oklepal Zveličarja v sv. Rešnjem Telesu. Glej, v to Te kliče sedaj Gospod. Samo dvoje Ti je treba storiti.
Prvič: Bodi svojim prijateljem in tovarišem v prejemanju in češčenju sv. Rešnjega Telesa lep zgled. Drugič: Navajaj tudi z besedo svoje sovrstnike in tovariše, da postanejo goreči preje-malci in pobožni častilci sv. Rešnjega Telesa. Posebno marljivo deluj za razširjenje »Evharističnega apostolstva«, in tudi svojemu duhovnemu voditelju pomagaj, kadar vabi člane k skupnemu sv. obhajilu. Če boš vedno goreče prosil Zveličarja pomoči, bo imelo to Tvoje apostolsko delo bogate uspehe.
4.	Konečno je Tvoja dolžnost, da sam živiš čisto, a po svojih močeh tudi zabranju-ješ vsako nespodobnost med svojimi tovariši.
Čisto, nedolžno moraš živeti. Za apostola sv. Evharistije se razume to samoposebi. Jezik, ki tolikokrat prejema Telo božjega Jagnjeta, ne sme govoriti nič nespodobnega. Telo, ki je v sv. obhajilu postalo tempelj najčistejšega Boga — to telo ne sme biti na najostudnejši način oskrunjeno. Duše, ki se najtesneje združi z Bogom, najvišjim bitjem — ne smeš prodati najgršemu izmed vseh grehov.
Pa še več. Ti tudi ne smeš trpeti, da bi kdo v Tvoji navzočnosti govoril kaj nespodobnega, da bi Tvoji tovariši imeli pri sebi slabe knjige, slike in spise. V delavnici ali kjerkoli imaš opraviti, nastopaj pogumno in modro proti vsemu, kar je podlega in nizkotnega. Kdor čisto živi, bo rad prejemal kruh angelov.
Vodi torej svoje sobrate po poti čistosti k Jezusu in v nebesa. Posveti se Zveličarju v sv. Rešnjem Telesu in bodi njegov apostol. Sedaj niti ne slutiš, kako zelo Te bo Zveličar ljubil; toda okusil boš to gotovo enkrat. Ne reci: pozneje, pozneje se mu hočem popolnoma izročiti. Prijatelj, morda bi bilo takrat prepozno. Česar se človek navadi v mladosti, to dela tudi v starosti. Nikar ne žrtvuj svetu, mesu in hudobnemu duhu čiste, zlate pšenice — svojih mladih let, in ne pusti Zveličarju le ničvrednih plev — svojih starih dni. To ni krščansko, to ni junaško.
Mladenič, mladi bojevnik katoliške Cerkve, naj Ti bo vedno sveto geslo: Semper tališ — vedno tak kakor neštete množice svetnikov, božjih ljubljencev, ki so vse dali za Boga, za Kristusa.
Vedno isti zvesti, goreči kristjan
Pri delu — pri obhajilni mizi,
V	tihi sobici — med tovariši,
V	mladosti — v poznejšem življenju.
Pogosten gost pri mizi Gospodovi —
Večen gost pri nebeški gostiji!
Naj bi ta poziv našel cdmev v moški mladini, katero je Gospod, ko je bival na zemlji, prav posebno povabil, da bi mu
sledila. Namestniku Jezusovemu na-zemlji, sv. »četu Piju X., za desetletnico njegovega preslavnega vladanja, ki jo obhaja letos, ne moremo podati lepšega darila, kot da zberemo v društvih veliko število mladeničev, ki bodo pogosto pristopali k mizi Gospodovi, si po združitvi s Kristusom pridobivali vedno več luči in moči, da bodo mogli z besedo in dejanjem stanovitno spoznavati svojo vero in razširjati češčenje sv. Rešnjega Telesa med svojimi tovariši.
Mladenič, ki hoče delovati v smislu prej navedenega poziva, naj se oglasi pri duhovniku in naj podpiše pristopnico k »Evharističnemu apostolstvu« po tem-le vzorcu:
»Evharistično apostolstvo za mladino«.
Podpisani sem pravila »Evharističnega apostolstva« natančno preudaril, želim biti vanj sprejet in se s tem zavezujem, da hočem:
1.	Kolikor bodo dopuščale moje razmere, vsaj vsakih štirinajst dni pristopati k sv. obhajilu in vsako leto opravljati šestnedeljsko pobožnost v čast sv, Alojziju.
2.	Pogosto, če mogoče vsak dan, počastiti Zveličarja v tabernaklju s kratkim obiskom in se pridno udeleževati procesij z Najsvetejšim in drugih slovesnosti v čast sv. Rešnjemu Telesu.
3.	Pospeševati med svojimi sovrstniki in tovariši pogosto prejemanje sv. obhajila.
4.	Usta, telo in dušo, ki so posvečeni po pogostem prejemanju sv. obhajila, ohraniti čiste in po močeh zabranjevati vsako nespodobnost v krogu svojih tovarišev in sovrstnikov.
.................., dne ................191 .
Ime in priimek:	.................................
Rejen:.............................................
Poklic:............................................
Stanovanje:........................................
Člani »Evharističnega apostolstva za mladino« dobe pri vsprejemu lične znake z monogramom Kristusovega imena, torej 2 znamenjem, kakor ga je videl na nebu Konštantin, Preden je šel v boj zoper Maksencija. Naj sprejmejo mladeniči lo znamenje, da jim bode zagotovilo zmage nad strastmi in zastava večnega zveličanja.1	Al. Stroj.
1 Tiskovine za vpeljavo »Evharističnega apostolstva za mladino«, namreč pravila, poziv in pristopnica se dobe pri uredništvu »Duh. Pastirja«.
Tretja nedelja po binkoštih.
1. Veselje spokornika je čisto in trajno.
Veselite se z menoj, ker sem našel svojo izgubljeno ovco. Luk. 15, 6.
Kaj je bolj ginljivo, ljubi kristjani, nego prilika, v kateri vabi Gospod vse cestninarje in grešnike, ki se mu bližajo, k izpreobrnitvi in pokori? Kako vesel je pastir, pravi, ki najde svojo izgubljeno ovco; kako radostna je žena, ki najde izgubljeni denar! Ravnotako veseli, trdi Kristus, so tudi angeli v nebesih nad grešnikom, ki dela pokoro. To, vidite, verniki, je jedro današnjega evangelija!
Grešniki, grešnice, vas se tičejo evangelijske besede. Grešnik, vsled greha izgubiš kakor evangelijski pastir svojo najdražjo ovco, svojo dušo; grešnica, vsled greha izgubiš kakor žena v evangeliju svoj najveljavnejši denar, milost božjo. Žaluj nad svojo izgubo, pa potolaži se tudi: svojo ovco, svoj denar lahko najdeš s pravo pokore ! In ta pokora, ta izpreobrnitev bo angelom v nebesih v največje veselje, bo pa tudi tebi samemu veselje vsega veselja. In o tem poslednjem veselju, katero boš sam užival vsled svoje izpreobrnitve in pokore, hočem danes nekoliko povedati. Tako torej rečem: Veselje spokornika je 1. čisto in 2. trajno veselje. — Jezus, dobri pastir, prosimo te, daj nam milost, da bo premišljevanje tega veselja nas spodbudilo k zveličavni pokori! I.
I.	Veselje izpreobrnjenega grešnika je prvič, pravim, čisto veselje brez žalosti in trpljenja. Zakaj, kristjani? Zato, ker spokornik nima nič več trpeti. Od koga naj bi pa tudi trpel? Od Boga ? Ne. Od svoje vesti? Ne. — Bog je svojo pravično jezo zoper grešnika, ki se spokori, popolnoma zatrl in se zopet spravil z njegovo dušo. Takega grešnika spozna in sprejme zopet za svojega otroka in dediča nebeškega kraljestva. On je tvoj oče, izpreobrnjeni grešnik, vsemogočni Bog, on je tvoj prijatelj. O kako veselje, kaka tolažba, da smeš s polnim zaupanjem in trdnim prepričanjem reči: Jaz ljubim Boga in Bog ljubi mene! Kaj moreš še več želeti? Zanjke hudobnega duha, s katerimi te je hotel potegniti v pekel, so po zakramentalni odvezi raztrgane in ti si rešen. Ali ne boš vsled tega vesel? — Kakšno veselje ti napravlja nadalje tudi tvoja vest! Radostno lahko kličeš z apostolom: »Naša slava (naša tolažba, naše veselje) je spričevanje naše vesti« (II. Kor. 1, 12.). Zakaj vest ti spričuje, da si storil vse, kar je bilo v tvoji moči, da si se zopet spravil z razžaljenim Bogom; vest ti zatrjuje, da si se resnično skesal in odkritosrčno spovedal vseh svojih grehov; vest te zagotavlja, da si zakrament sv. pokore po ukazu Jezuso-
vem vredno sprejel; vest ti priča, da smeš trdno zaupati na božje obljube, ki te zagotavljajo večne sreče; vest te uverja, da si sedaj prijeten otrok božji. Vidiš, to pričevanje vesti je tvoj pravi mir, pravo veselje. O, vi grešniki vsi, ki ste se resnično izpreobrnili k Bogu, čujte tolažbo, katero vam daje sv. Janez, rekoč: »Preljubi, sedaj smo otroci božji; ako nam naše srce nič ne očita, imamo zaupanje k Bogu« (I. Jan. 3, 2, 21.). Proč torej z vso žalostjo, proč z vsem strahom; veseli se pa in raduj, izpreobrnjeni kristjan, saj si našel izgubljeno cvco, svojo dušo, in izgubljeni denar, milost božjo!
To, dragi vernik, so sladki sadovi tvojega odkritosrčnega izpreobrnjenja, to so sadovi, ki ti morajo napraviti čisto, srčno, popolno veselje. Nasprotno pa, kakšno veselje imaš, če živiš v grehu? Nobenega pravega ne. In zakaj ne? Zato, ker moraš vedno mnogo trpeti i od Boga i od svoje vesti. Sedaj te Bog v svoji pravičnosti kaznuje, sedaj te zopet v svoji usmiljenosti ovira na poti pogubljenja. In vest? Vedno je nemima in te muči, dasiravno se morebiti navidezno raduje tvoje srce. Nesrečni grešnik, ti kličem s sv. Krizostomom, kaj misliš o človeku, ki ima vodenico, pa vendar še nadalje popiva in razuzdano živi? Ali ga imaš za srečnega zaradi veselja, ki si ga sam napravlja? Ne, imaš ga za nesrečnega, ker ravno z onim škodljivim veseljem pcmnožuje zlo svoje bolezni. Prav tako moraš soditi tudi o svoji duši! Da, objokuj samega sebe, ker delaš svojo dušno bolezen z nedovoljenim veseljem le še hujše in neozdravljivejšo!
II.	Toda recimo, grešnik, ti uživaš čisto, mirno, popolno veselje, dasiravno to ni mogoče, ker sv. pismo naravnost pravi, da »hudobni nimajo miru« (Iz. 48, 22.), najboljše in najvažnejše pa temu veselju vendarle manjka, ker mu manjka trajnost, stanovitnost. A tvoje veselje, izpreobrnjeni grešnik, ki izvira iz pokore, ni samo čisto, ampak tudi trajno veselje.
To je resnica, o kateri hoče Zveličar sam prepričati svoje učence. »Vašega veselja,« tako govori pri sv. Janezu (16, 22.), »vam ne bo nihče vzel.« Svet in njegovi pristaši se bodo sicer veselili, pravi, pa njihovo veselje ne bo trajno, ker bo ničemurno veselje, nečisto veselje, veselje grešnikov; toda vaše veselje bo tu in tam ostalo, bo vas spremilo v večnost, ker bode čisto veselje, veselje izpreobmjenih kristjanov.
A kaj iščem dokaze za to resnico iz sv. pisma? Ali nas o tem ne prepričuje že vsakdanja izkušnja? Le oglejte si, verni poslušalci, n. pr. redovnike in redovnice! Ali niso morda premnogi izmed njih prej uživali istega posvetnega veselja, katero vi uživate še sedaj; da celo, ali niso živeli mnogi izmed njih prijetnejšega, udobnejšega življenja, nego ga živite vi? Pa vprašajte jih, kako sodijo o svojem prejšnjem in c svojem sedanjem življenju! Kakšen odgovor boste dobili? Vsi, če so si zvesto ohra-
nili poklic v svojem srcu, bodo odgovorili soglasno, da sedaj v službi božji pri mnogih postih, ostrih, spokornih oblačilih, hudih, občutnih zatajevanjih vendarle uživajo pravo, čisto in trajno veselje, kakršnega niso popreje nikoli občutili, da, niti ne poznali!
Pa, preljubi v Gospodu, je li pač potrebno iskati to veselje izpreobrnitve v samoti samostanskih zidov? Ali ni marveč tudi sredi brezbožnega sveta mnogo vernikov, ki so se izpreobrnili od greha k milosti, od sveta k Bogu? Kaj občutite ve, srečne duše, odkar ste se izpreobrnile s skesano spovedjo k Bogu? Kajne, tisti mir, ki ga svet ne more dati, tisto veselje, katerega vam ne bo vzel nihče.
Radujte se torej vsi spokorjeni kristjani, veselite se one srečne izpreobrnitve, ki vas je od smrti greha prebudila v življenje milosti! Veselite se, da ste postali deležni veselja, katero edino je trajno, večno veselje, veselje, ki bo tudi v smrti ostalo pri vas, ki vas ne bo zapustilo na smrtni postelji, ampak bo vaši duši sledilo v večnost! Da, tega mirnega, tega čistega, tega trajnega, tega stanovitnega, tega popolnega, tega večnega veselja vas ne more oropati nihče drugi na svetu, nego vi sami, če se smrtno pregrešite, Da bo pa to sladko, srčno veselje prav popolnoma trdno in trajno, mora biti tudi vaša pokora in izpre-obrnitev popolna. In to bode takrat, če se boste ravnali po besedah, katere je Bog govoril po preroku Joelu: »Izpreobrnite se k meni iz vsega svojega srca ... in pretrgajte svoja srca« (Joel. 2, 12, 13.). Tako popolno izpreobrnitev zahteva Gospod in ker jo zahteva, je mogoča, kajti Bog nikoli ne terja od nikogar nič nemogočega. Ali mar ne premoremo vse v njem, kateri nas dela močne? (Fil. 4, 13.) Da, predragi v Kristusu! Z milostjo božjo premoremo vse. Da pa dobimo to milost, moramo zanjo prositi. Sv. Avguštin, vzorni zgled spokorjenega grešnika, pravi: »Stori, kar moreš, prosi pa Boga za tisto, česar ne moreš. On ti ne bo nikdar odrekel svoje milosti, ker jo je obljubil in je neskončno zvest v svojih obljubah.« Poleg nadnaravne pomoči milosti božje te pa še podpirajo sladke notranje tolažbe, katere so ravno ono trajno srčno veselje.
In tako sklenem sedaj z besedami sv. Avguština, katere je izrekel po svoji izpreobrnitvi: »Sedaj, o Gospod, spoznam, da ne morem nič dobrega uživati brez tebe. Daruj se mi, o Bog, in stori, da se i jaz tebi z odkritosrčno ljubeznijo popolnoma vdam. Vendar se naposled gnusijo mojemu srcu vse zapeljivosti srca, vendar enkrat ne najde drugod veselja, nego v tebi.« — Tako, kristjani, mislimo in govorimo s cerkvenim učenikom sv. Avguštinom, da bomo v tem življenju uživali veselje izpreobrnitve, v onem pa veselje večne slave. Amen.
Po P. R. Graserju O. S. B.: K. Čik.
2. Ponižnost.
(Osnova govora.)
Ponižajte se torej pod mogočno roko božjo, da vas poviša ob Času obiskanja.	I. Pet. 5, 6.
Trojno nam svetuje glede ponižnosti sv. Peter v listu, ki se bere današnjo nedeljo:
I.	Spodbuja nas k ponižnosti. »Ponižajte se ,..«
II.	Kaže nam nje potrebo. »Pod mogočno roko božjo . . .«
III.	Kaže nam koristi ponižnosti. »Da vas obišče ob času obiskanja.«
I.	Ponižnost je trojna.
1.	Grešna ponižnost. «Marsikdo se hinavsko ponižuje in njegovo srce je polno zvijače« (Sir. 19, 23.).
2.	Ponižnost radi kazni. »In stiskali so jih sovražniki, in bili so potlačeni pod njih rokami« (Ps. 105.).
3.	Ponižnost iz nadnaravnih nagibov. »Učite se od mene, ker jaz sem krotak in iz srca ponižen« (Mat. 14, 29.)
Grešne ponižnosti se moramo izogibati, ponižnost radi kazni samanasebi ni slaba, pa tudi ne zaslužljiva, zato pa moramo hrepeneti po ponižnosti iz nadnaravnih nagibov.
II.	Bog kaže ošabnim svojo moč na trojni način.
1.	Se jim ustavlja. »Bog se ustavlja prevzetnim« (Jak. 4, 6.).
2.	Jih zavrže. »Treščiš jih, kadar se vzdignejo« (Ps. 72, 27.).
3.	Vekomaj jih kaznuje. »In vzdigoval se bo njegov smrad in vzdigovala se bo njegova gniloba, ker je bil ošaben« (Joel. 2, 20.). »Bog je sklenil ponižati vse visoke gore« (Bar. 5, 7.).
III.	Trojno korist imamo od ponižnosti.
1.	Prejmemo milost. »Ponižnim daje milost« (Jak. 4, 6.).
2.	Prejmemo učenost. »Skril si modrim in razumnim in razodel malim« (Mat. 11, 25.).
3.	Si zaslužimo zveličanje. »Kdor je bil ponižan, ta bo v slavi« (Job. 22, 29.). D. Thomae Aqu. Serm. Dominicales. — B. K.
Četrta nedelja po binkoštih.
1. Sv. maša — vir vseh milosti.
IX. Sv. maša je s Kristusovo daritvijo na križu taista daritev.
Gotovo si že opazoval slikana steklena okna po cerkvah, Ako jih pogledaš v mraku, zapazi tvoje oko le nekako neredno zmes različnih barv in obrisov. Lepote na njih ne najdeš nobene.
Toda počakaj, da posijejo solnčni žarki skozi pobarvano steklo; Kako to vse žari in blesti! In krasne slikarije razveseljujejo strmeče oko.
Nekaj podobnega — četudi seveda na vzvišenejši način — opazujemo lahko na presveti mašni daritvi. Ako motriš to vzvišeno opravilo le z zemskim, posvetnim očesom, se ti zdi, da se vrše pred teboj le lepe molitve in različni verski obredi. Toda, ako opazuješ sv. mašo v luči sv. vere, kako krasen, veličasten, da, uprav božanstven prizor zazre tvoje dušno oko, in to ne mrtev, naslikan prizor, ampak prizor poln življenja in brezkončne ljubezni božje!
Tamle na oltarju — v majhni razdalji od tebe — obnavlja tvoj Zveličar Jezus Kristus pri sv. maši na tajnosten, našim očem neviden način vse skrivnosti svojega učlovečenja, rojstva, življenja, trpljenja, svoje smrti ter svojega poveličanja. Sloveči protestantski modroslovec Hegel piše: »Sv. mašna daritev je najvišja točka, v kateri se vrši pred posamniki cela zgodovina Jezusova.« Zares, oltar, ti si naš Nazaret, naš Betlehem, naša Kalvarija, ti si naš nebeški raj! »Ako bi to pomislili,« je vzkliknil bi. župnik Vianej, »kaj je sv. maša, bi umrli, da, umrli bi od ljubezni in iz hvaležnosti do milega Zveličarja, ki obnavlja pred nami celo svoje odrešilno življenje in delo, posebno pa še svojo veličastno daritev na križu.«
Tako je. Na golgatskem slemenu je izvršil božji Sin na križu največjo daritev, ki naj donaša odrešenje vsem časom in vsem narodom tja do konca dni. Zato ne sme izginiti krasni prizor veličastne daritve, ki razveseljuje nebo in zemljo; mavrica, ki je zažarela ob Kristusovi smrti v oblakih, ne sme obledeti; klic Kristusove krvi ne sme do konca dni utihniti . . . Na naših oltarjih v presveti mašni daritvi se nadaljuje ta prekrasni prizor, tu žari mavrica miru, tu odmeva klic Kristusove krvi in to se bo godilo do konca sveta. Sin božji obnavlja pri vsaki sv. maši po mašnikovih rokah svojo kalvarijsko daritev, se daruje kakor na križu, s svojo božjo in človeško naravo, in sicer na skrivnosten način tako, da vnovič ne umrje in ne prelije svoje krvi, obenem pa naklanja posamnikom milosti svoje odrešilne smrti. Kako vzvišeno, uprav božje opravilo je torej sv. maša, ako jo obžari luč sv. vere! Zato nas opominja sv. Cerkev tako prisrčno: »Spoznati moramo, da kristjani ne morejo izvrševati nobenega tako svetega in božjega dela, kot je ta strašna in pretresljiva skrivnost, pri kateri mašniki dannadan darujejo ono oživljajočo daritev, po kateri smo bili mi spravljeni z Bogom Očetom . . .«
Utopimo se danes v skrivnostipolno daritev šv. maše ter premišljujmo:	1. Sv. maša je spomin Kristusove
smrti. 2. Pri sv, maši predstavlja in obnavlja Kristus na dejanski način svojo daritev na
križu. 3. Premišljuj pri sv. maši Kristusovo trpljenje in smrt; to ti bo.prinašalo n a j b o g a -tejšihsadov.
I. Na Golgati je bila izvršena sv. križeva daritev za zveličanje sveta. Tu je naš dobri Zveli-' čar Jezus Kristus na večno znameniti veliki petek po truda-polnem življenju z našimi grehi obložen in naše prokletstvo noseč šel kot nedolžno Jagnje v krvave smrt ... S prebodenimi rokami in nogami na križu viseč in pokoreč se na vseh udih in čutilih telesa ter vsaki žilici duše in srca, je po večurnem mučeništvu z glasnim klicem razglasil svetu, da je dolžno pismo raztrgano (Kol. 2.) in nova zaveza zapečatena z njegovo krvjo. Vrednost te svete daritve je neskončna, neizmerna! Na dan, ko se je izvršila, je bila Kalvarija središče vsemirja in mejnik cele svetovne zgodovine. Saj je opravil Kristus to daritev kot zastopnik človeštva ter celega stvarstva. Zato je pa tudi cela narava poveličevala ta veliki dogodek: solnce je zatemnelo, zemlja se je tresla, skalovje se je drobilo, mrliči so vstajali; cela narava se je tako udeležila proslave velikega duhovnika Kristusa, katerega Srce je počilo takrat v brezmejni ljubezni za nas. Po kalvarij-ski daritvi je bilo izvršeno delo zveličanja za vse čase; saj je Kristus umrl za vse. (II. Kor. 5.) Padla je stena, ki je ločila jude in pagane; kraljestvo božje se je odprlo vsem na stežaj. Začela se je nova doba, doba ljubezni; naj ne vladata več strah in kazen, ampak ljubezen in milost. Mogočna reka božjih dobrot naj se odslej razliva na vse odrešene in zveličane. Sam Sin božji Jezus Kristus, knez miru, je postal naš srednik in besednik pri Očetu!
O dobrota, o ljubezen, vredna večnega spomina! Težko kdo umrje za nedolžnega (Rim. 5.); Kristus pa je umrl za nas, ko smo bili grešniki. On nas je prerodil (sv. Avg.) med strašnimi mukami na križu. Otroci Kalvarije smo.
Narodi hranijo v hvaležnem spominu svoje junake, ki so jih oteli sovražnega nasilstva; radi se spominjajo leto za letom slavnih zmag s slavnostmi, domorodnimi pesmimi, spomeniki, slavoloki, dobrodelnimi napravami ... Mi pa naj bi pozabili največjo zmago, ki je bila kdaj izvojevana? Pozabili n a j bi največjega junaka, ki je kdaj živel, Jezusa Kristusa, »leva iz judovega rodu«, ki je strl jarem greha, razbil satanove verige, premagal smrt? Pozabili naj bi n a j -večjega dobrotnika, ki je sklenil mir med nami in razsrjenim Bogom, ki nam je zaslužil vse milosti ter nam zopet odprl rajska vrata?
O veselje, o radost! Tisočera tebi zahvala, o mili Zveličar, ki si nam v neskončni ljubezni zapustil ta spomin v sv. mašni daritvi, ki je zares pravi, živi spomin tvoje ljubeznipolne smrti
(»memoriale mortis Domini«), Saj si rekel pri ustanovitvi te sv, daritve: »To delajte v moj spomin, v spomin mojega življenja, mojega trpljenja, moje smrti, mojega vstajenja in vnebohoda, v spomin moje ljubezni do vas?« V istem smislu piše sv. apostol Pavel (I. Kor. 11.): »Kolikorkrat boste ta kruh jedli in ta kelih pili, oznanujte smrt Gospodovo, dokler ne pride.« In mašnik moli takoj po povzdigovanju, zroč na sv. Telo Gospodovo: »Zato se spominjamo tudi mi, tvoji služabniki, o Gospod, in celo tvoje sveto ljudstvo tako osrečujočega trpljenja Kristusa, tvojega Sina, našega Gospoda, kakor tudi njegovega vstajenja od mrtvih ter njegovega slavnega vnebohoda. (Unde et memores . . .)
Kako pa tudi skrbi s v. C e r k e v , da bi sv. mašna daritev tudi po zunanje klicala vernikom v spomin trpljenje in smrt Kristusovo! Že svetišča, v katerih se vrši sv. maša, so zidana v podobi križa. Na vsakem posvečenem oltarju mora biti kamenita oltarska plošča, v kateri je vklesanih pet križcev, znakov pet ran Kristusovih. Na vzvišenem kraju med oltarjem se blesti križ; nanj se med sv. opravilom ozirata mašnik in ljudstvo. Križ krasi liturgično oblačilo, tako n. pr. mašni plašč, štolo, manipel. Križ se nahaja na beli hostiji, namenjeni za sv. daritev. V veliki mašni knjigi, iz katere bere mašnik sv. mašo, stoji pred kanonom slika Križanega. Mašnik se prekriža, ko prične sv. daritev; tudi med svetim opravilom prekriža sebe večkrat; na oltarju ležeče dari blagoslovi z znamenjem svetega križa devetindvajsetkrat. Molitve opravlja z razprostrtimi rokami v podobi križa. Preden mašnik odpusti ljudstvo, ga še blagoslovi, prekrižajoč ga.
Ali umeš sedaj, o kristjan, zakaj vidiš pri sv. maši toliko križev? Vedno in vedno naj bi klicali mašniku in krščanskemu ljudstvu v spomin trpečega Zveličarja ter njegovo smrt.
Nanj naj pa tudi spominjajo vsa mašniška oblačila. Hume-ral spominja na oni prt, s katerim so zakrivali trpečemu Jezusu obraz, alba na belo obleko, s katero je Herod dal ogrniti Zveličarja, da bi ga tako zasramoval pred Judi, pas verige in vezi, s katerimi so ga zvezali; manipel in štola spominjata bičev, s katerimi je bil raztepen; mašni plašč pomenja škrlatni plašč, v katerem ga je pokazal Pilat ljudstvu, križ na mašnem plašču znači les križa, ki ga je nesel na Kalvarijo ter na njem umrl. Kelih pomenja Kristusov grob, oltar Kalvarijo ...
Glej, tako te spominja vse pri sv. maši na trpljenje in smrt milega Zveličarja. Na pretresljiv način ti kliče sv. maša v spomin trpečega Odrešenika ter njegovo odrešilno delo. Ravno po sv. maši je zagotovljen našemu dobremu Odrešeniku in njegovi sveti rešnji smrti slaven, neminljiv spomin do konca sveta.
II.	Toda še več! Mnogoštevilni križi, razni obredi pri sv. maši, mašna oblačila itd. nas ne spominjajo le preteklih dogodkov, ampak značijo nam tudi sedanje veličastne dogodke, ki se med
sv. mašo na skrivnosten način vrše na oltarju. Glasno nam kličejo: Sv. maša ni morda le kak mrtev spominek, mrtva relikvija Kristusova, kot n. pr. sulica, žeblji ali drugo mučilno orodje Kristusovo. V sv. maši oživi križani Zveličar prav resnično na oltarju ter predstavlja in obnavlja svojo sveto rešnjo smrt (seveda na nekrvav način). Saj je Jezus zapustil sv. mašo kot pravo in resnično daritev: »da bi se po njej tista krvava, na križu doprinešena daritev predstavljala, da bi se spomin nanjo ohranil do konca sveta ter da bi nam ista naklanjala njeno zveličavno moč v odpuščenje naših grehov, ki jih ponavljamo vsak dan« (trid. zbor). Isto nam pove tudi rimski katekizem, vpeljan od tridentinskega zbora:	»Mi
spoznamo, da je taisto, kar se godi pri sv. maši in kar se je darovalo na križu, ena in ista daritev ter mora kot ena in ista veljati.«
O kristjan, premisli dobro te besede ter si jih vzemi k srcu; niso nič pretirane; saj jih je izgovorila nezmotljiva sveta Cerkev; slone pač na podlagi, trdni kot skala; in ta podlaga so besede Kristusove, ki jih izreče mašnik pri izpre-menjenju kot drugi Kristus: To je moje Telo ... in Križani je zopet med nami navzoč, on živi na oltarju pod podobama kruha in vina ter kot večni Duhovnik razprostira svoje ranjene roke za nas, moleč ter plačujoč dolg za nas . . . Poglej, tako kliče cn pri vsaki sv. maši raz oltar k svojemu nebeškemu Očetu: Poglej na moje rane, poglej na mojo prelito kri, ozri se na moje trpljenje, na mojo smrt! Poglej me takega, kakršen sem visel na križu in trpel za človeštvo. Darujem se vnovič na tem oltarju za vse grešnike, da jim dodeliš milost izpreobrnjenja, za vse pravične, da ostanejo stanovitni do konca. »Ko se Kristus daruje na oltarju,« — piše sv. Lovrencij Justinijan, — »kliče k Očetu ter mu kaže rane, ki jih ima na telesu, da bi tako s svojo priprošnjo ljudi otel večne pogube.«
V mestu Neapolju izpostavljajo vsako leto v kristalni posodici posušeno kri mučenca sv. Januarija. Ko polože to posušeno kri v bližino mučenčeve glave, postane kri hipoma rdeča ter začne kipeti, kakor bi ravnokar pritekla iz ran svetega izpričevalca. Na neviden način se zgodi še nekaj mnogo lepšega pri vsaki sv. maši. Cela daritev Kristusova na križu zopet oživi na oltarju. Vse krvave kapljice križanega Zveličarja, vse solze njegove ter rane in bolečine kličejo k nebu ter v prekrasnem soglasju pojo visoko pesem hvale, zahvale ter prošnje, kličoč usmiljenje za grešno človeštvo.
Bolandisti nam sporočajo o sv. devici Koleti sledeče: Bilo je veliki četrtek pri škofovi maši. Povzdigovanje je. Kar začne sv. devica na glas klicati: »O moj Bog! O usmiljeni Jezus! O vi angeli in svetniki! O vi kristjani in grešniki! Poglejte vendar ta čudež, čujte te prcšnje!«. Spovednik ji ukaže molčati. Po
Duhovni Pastir.	23

končanem opravilu vpraša škof devico, zakaj je med sv. mašo tako glasno klicala ter motila pobožno ljudstvo. Odgovorila je: »Ko ste, milostljivi vladika, pri povzdigovanju dvignili sveto hostijo, sem ugledala ljubega Jezusa resnično živečega; visel je na križu ter močno krvavel iz novo vsekanih ran. Zrl je proti nebu ter klical: O usmiljeni Oče! ozri se milostno na svojega ljubega Sina; poglej moje bolečine, poglej moje rane, poglej mojo kri, poglej mojo pokorščino do tebe, poglej mojo vnemo za tvojo čast, poglej moje sočutje z nesrečnimi grešniki! Vse tc darujem tebi, da dobe vsi grešniki milost pri tebi ter ti odslej služijo v ljubezni. O sveti Oče, naj ne bo izgubljeno moje trpljenje na njih, naj ne teče zastonj moja kri. Sprejmi moje nadomestno zadoščenje ter jih posveti, da bodo zveličani in te bodo razveseljevali z večnimi hvalnicami.« Škof odgovori presunjen: »Videla in čula si najlepšo resnico! Blagrujem te za milost, ki ti jo je izkazal Zveličar. Jaz ne vidim in ne opazim te tolažljive skrivnosti, ker sem grešnik; toda verujem pa trdno in hvaležno resnico, da je Jezus Kristus, naš Zveličar, naš pastir in učenik, na oltarju navzoč kot žrtev, da vedno obnavlja osebno na oltarju daritev, ki jo je na Kalvariji izvršil, ter naklanja nam ubogim Evinim otrokom sadove te daritve . . .«
O kristjani moji, prav imajo sveti pisavci, da imenujejo sv. mašo »strašno daritev«.
Na oltarju daruje med sv. mašo veliki duhovnik Kristus sam. Dar je ravno taisti: Kristusovo ranjeno sveto telo, ki je viselo na križu, ter Kristusova kri, ki je močila deblo križa ter tla pod njim.
Torej sv. maša ni le spomin ali podoba Kristusove daritvene smrti, ampak je živo obnovljenje ter resnična predstava kalvarske žaloigre.
Toda pomni! Daritev sv. maše se izvrši na skrivnosten način. Kristus, poveličani veliki duhovnik, na naših oltarjih ne trpi več in tudi ne umrje; nad njim smrt nima več oblasti. Na križu se je daroval Kristus tako, da je prelil svojo kri in pretrpel smrt; pri sv. maši pa krvavo kalvarsko daritev predstavlja, obnavlja ter predočuje nebeškemu Očetu. Kristusovi smrti na križu ni dalo velike veljave prelitje Kristusove krvi samo ob sebi, temveč ljubezen, pokorščina in vdanost, s katero se je daroval Kristus. Mišljenje in namen darovalca povzdigne veljavo daritve. V Jezusovem Srcu plamti pri vsaki sv. maši ista ljubezen do nebeškega Očeta in do nas, ista vdanost v voljo božjo, kakor na križu; pri vsaki sv. maši bi bil Kristus pripravljen — ako bi ,to zahtevalo naše zveličanje in bi Bog to zahteval, zopet razprostreti svoje roke, kakor na Kalvariji, da bi se dal vnovič križati ter dal svojo kri in življenje za nas. Saj je Kristus isti včeraj, danes in na veke (Hebr. 13.). Svojo smrt pa nam kaj lepo predočuje, ker se daruje pod ločenima podobama kruha in
vina. Sv. maša je resnična daritev, četudi Kristus vnovič ne umre. V njej slavi Jezusova ljubezen svcjo zmago nad Srcem nebeškega Očeta in nad našimi srci. Kako se pa izvrši ta »strašna daritev« na oltarju, ostane pa vedno za nas »skrivnost vere«. »Človek naj tega svetega zakramenta prezvedavo ne premišlja, ampak kot zvest učenec Kristusov svoj razum podvrže sveti veri« (Tomaž Kempčan). Bog lahko dela mnogo večje stvari, kakor jih more človek razumeti. Jezus sam je rekel sv. Mehtildi: »Jaz sam vem in urnem, kako se darujem na oltarjih; niti kerubini, niti serafini in vse nebeške moči tega ne morejo popolnoma umeti.« Ravno skrivnostna tema, s katero je Kristus obdal sv. mašo, naj nas nagiba, da radi hitimo k sveti maši ter se je udeležujemo s pobožnostjo, ker smo prepričani, da prisostvujemo sami Kristusovi daritvi na križu. Ne motijo nas sledeči nebistveni razločki, po katerih se loči po zunanje sv. maša od krvave kalvarske daritve. Tam je daroval sam; tu se daruje po mašnikovih rokah. Tam je bila človeška narava Kristusova trpljenju podvržena in umrljiva; pri sv. maši je človeška narava Kristusova poveličana in neumrljiva. Namen križeve daritve je bil ta, da pridobi človeštvu ceno odrešenja; sv. maša pa naklanja sadove križeve daritve posameznikom. Izpod vznožja sv. križa je začel teči neusahljivi studenec večnega odrešenja; raz oltar isti studenec teče brez prestanka v srca ljudi. . .
Zares, kako neskončno usmiljen in dobrotljiv je Bog, ker nam je podaril tako dragoceno daritev! Kako srečni smo, ker se moremo solnčiti v njenih blagodejnih žarkih! Saj je sv. maša ona žaloigra, ki obsega vesoljno svetovno zgodovino, od stvarjenja človeka noter do sodnjega dne, ona žaloigra, ki mislečega gledalca ne gine samo do solz, ampak nagne, da izpremeni svoje mišljenje ter mu da moč za junaško mučeniško smrt (Witt). Da Pa boš vedno bolj spoznaval neskončno ceno sv. maše in da bo taista zares imela vpliv na tvoje mišljenje, življenje in tvojo večnost, ti svetujem:
III.	Premišljuj pri sv. maši Kristusovo trpljenje in smrt.
Veren kristjan je vprašal svojega dušnega vodnika, kako bi bil pač z najboljšim pridom pri sv. maši? Ta ga vpraša: "Kakšno navado ste imeli doslej?« Odgovoril je:	»Najprej
Izkušam zbrati svoje misli; takoj pa, ko ugledam križ na mašni obleki duhovnika, stopajočega k oltarju, se mi zdi, da gledam svojega Gospoda, idočega v smrt za moje odrešenje! Iskreno sočutje se polasti mojega srca; pred očmi imam le trpečega Zveličarja ter njegovo neizmerno ljubezen do mene!« »Le ostanite pri tej pobožnosti,« mu je odgovoril modri dušni vodnik, — "taka pobožnost pri sv. maši je najboljša!«
Ta svet velja tudi vsakemu izmed vas; saj sloni na bistvu presvete daritve same, d o -

pada Zveličarju samemu, ustreza namenu svete Cerkve ter u ž i g a v srcih vedno večjo ljubezen do trpečega Odrešenika... Že na poti v cerkev k sv. maši naj se ti zdi, da čuješ besede angela variha: »Gremo gori v Jeruzalem!« (Mat. 20.), na višino kalvarsko, pod zveličavni križ, ki ga hoče Zveličar zopet postaviti na oltarju. Oltar je tvoja Kalvarija! Stopi v duhu pod križ Kristusov; misli si živo, da si v družbi žalostne Matere božje, sv. Janeza in Marije Magdalene. Navdajajo naj te misli, želje in čuvstva, ki so navdajala takrat te svete osebe ... Ko se ozreš na povzdignjeno sv. hostijo, si misli, da visi tvoj Gospod pred teboj, ranjen, raztepen... v povzdignjenem kelihu moli sv. Rešnjo Kri, ki je tekla po deblu sv. križa. Objemi v duhu zveličavni križ. Prosi Zveličarja, naj poškropi s svojo božjo krvjo tvojo omadeževano dušo ter ji podeli milost kesanja in solz nad storjenimi pregrehami. Skrij se zaupno v presvete rane Zveličarjeve! Po zgledu svetnikov priporoči in deni v sveto rano desne roke vesoljno duhovsko gosposko, sv. očeta, vse škofe in duhovnike; v rano leve roke položi svetno gosposko, kralje, cesarje ter razne svetne oblasti; v sveto rano desne noge deni svcje prijatelje, dobrotnike, sorodnike; v rano leve noge pa svoje sovražnike in preganjalce; presveto srčno rano Zveličarjevo pa si izvoli kot svcje varno zavetje pred skušnjavami in v trpljenju. Kliči večkrat pred oltarjem z desnim razbojnikom:	Gospod, spo-
minjaj se me! Prosi ljubega Zveličarja, da te izroči svoji ljubi Materi... Daruj nebeškemu Očetu trpečega Zveličarja, njegovo uboštvo, zapuščenost, krvavi pot, bičanje, kronanje ter mučno smrt njegovo, posebno pa še njegovo sv. Rešnje Telo in njegovo božjo Kri.
Pač najkoristnejše in najpotrebnejše je, da izkušaš vneti v svojem srcu hvaležno ljubezen in vdanost do svojega pre-dobrotljivega Zveličarja .. . Utopi se živo v to križano ljubezen! Kristus obnavlja svojo krvave smrt; pri vsaki sv. maši pride zopet na oltar ter te zagotavlja, da te ljubi on še vedno z isto neugasljivo ljubeznijo, ki je plamtela v njem, ko je visel na križu zate! Blažena Kamila Verani je nekega dne premišljevala čudovito ljubezen, katero ji je izkazal Zveličar s svojim trpljenjem-Prikaže se ji Zveličar s krvavordečim Srcem, v katerem so bile zapisane zlate besede: »Kamila, ljubim te«. Teda zate, dragi kristjan, ni potreba, da bi se ti Kristus na tak način prikazal-Ako vidiš, da mašnik po izpremenjenju povzdigne sv. hostijo( ter le malo pomisliš, da Kristus takrat obnovi svojo križevo daritev, pač ni treba, da bi ti on še naglas zaklical v cerkev: »O kristjan, jaz te ljubim!« Sama sv. maša je že glasna pridig3 neskončne ljubezni Sinu božjega. Kaj čuda, da se je sv. Kazimir zamaknil pri sv. maši, ko se je živo zamislil v trpljenje in smrt Kristusovo. Tudi ti na podoben način hodi k oltarju po ogenj božje ljubezni! O preroku Izaiju se pripoveduje, da je angel
vzel goreč ogelj raz daritven oltar ter se dotaknil ž njim njegovih usten ... Stori tudi ti tako! Vzemi„pri sv. maši raz oltar sv. Rešnje Telo, ki je goreč ogelj Kristusove ljubezni, ga zaužij v resnici v sv. obhajilu ali vsaj na duhovni način! Kako bi potem od dne do dne rastla tvoja ljubezen do Kristusa! Obenem se pa pri sv. maši Kristusu popolnoma izroči, da ne živiš potem toliko ti, ampak da Kristus živi v tebi in po tebi! Sv. Tomaž Kempčan polaga Kristusu v usta sledeče besede: »Kakor sem se jaz z razprostrtimi rokami ter razgaljen za tvoje grehe na križu radovoljno daroval, tako da mi ni nič ostalo, k'ar bi ne bilo použito v tej spravni daritvi, tako se moraš ti vsak dan pri sv. maši darovati kot čist in svet dar z vsemi močmi in čutili.« Odgovarja mu zato pri vsaki sv. maši s kratkimi, toda tehtnimi besedami: »O Jezus, tebi živim, o Jezus, tebi umrjem, o Jezus, tvoj sem živ in mrtev!« Akc izgovarjaš te in enake besede iz celega srca, je Gospod gotovo zadovoljen s teboj!
Žalibog! Najdejo se pogostokrat kristjani, katerih obnašanje pri sv. maši je tako, da vnovič Kristusa križajo! To so tisti nesrečneži, ki se pri sv. maši smejejo, spe, govore ter razne grešne burke uganjajo! Kako odgovornost si nakladajo taki lažikristjani za dan sodbe, ko bodo stali tresoč se pred Kristusom — sodnikom, katerega so zaničevali in zasramovali takrat, ko jim je v presveti daritvi izkazoval višek svoje ljubezni! Prepričan sem, da vi ne spadate v število teh slepih nesrečnežev! Saj gledate pri vsaki sv. maši z dušnimi očmi trpečega in umirajočega Zveličarja ter ste pretreseni v dno srca. Da to dosežetej molite radi iz molitvene knjižice sv. mašo o Kristusovem trpljenju ali žalostni del svetega rožnega venca, to pa s premislekom!
Svet mož je imel nekoč med sv. mašo izredno prikazen. Iz cerkvenih tal se je razrastlo mogočno drevo s širokorazpro-strtimi vejami, polnimi zelenja in lepo dišečega cvetja. Kar zapiha veter in glej! zelenje in cvetje začne padati na navzoče. Na glavah nekaterih so ostali ti cvetovi sveži, na glavah drugih so oveneli.
Odprite svoje dušne oči in glejte! Pri sv. maši se razraste na oltarju mogočno drevo sv. križa. Ima sicer le dve suhi, goli veji, ki pa nosite tako sladak sad, kakršnega še ni nosilo nobeno drugo drevo, — Jezusa Kristusa, Boga in človeka. Odkar je bilo to drevo polito in posvečeno po sv. Rešnji Krvi, poganja brez števila cvetov in sadov. To so dragocene milosti, ki poganjajo iz presvete daritve. Veter pa, ki otrese te cvetove in sadove, so vaše molitve in pobožnosti.
O dragi kristjani, pridite, jemljite si na dom spomin Kristusove smrti. Ta ali oni cvet ali sad bo gotovo padel, ne sicer na glavo, pač pa v vaše srce. Naj se ta cvet ali sad ne posuši Zaradi vaše raztresenosti ali nedostojnega vedenja med tako
svetim in strašnim opravilom. Ponesite dragocene sadove svete maše domu, da ž njimi okrepčani napredujete v krščanskem življenju.
Ali se ti ne zdi potrebno, o krščanska duša, da si k sklepu izprašaš svojo vest! Kako ceniš ti daritev sv. maše? Ali si že kdaj pomislil, da se na oltarju obnovi smrt Kristusova in daritev njegova na križu? Ali si mu hvaležen za ta dragoceni spomin? Kakšno je tvoje obnašanje pri sv. maši? Ako ti vest v tej zadevi kaj očita, skleni nekrvavo daritev nove zaveze ceniti nad vse, kar je na zemlji. Ako zjutraj vabi zvon k sv. maši in ti tvoje stanovske dolžnosti količkaj dopuščajo, poslušaj glas zvona. Ne poslušaj pa svoje zložnosti, ako se ti ne bi ljubilo vstati. »Pojdimo v Jeruzalem, na Kalvarijo, pod sv. križ,« ti kliče tvoj angel varih. Odzovi se temu milemu vabilu. Pohiti nemudoma v cerkev ter si misli, da je napočil prvi veliki petek in da greš res na Kalvarijo. Ko si pa pri svetem opravilu, se ga udeležuj z vso vnemo in zbranostjo. Posnemaj Marijo in zveste učence, v družbi ž njimi bodi navzoč pri sv. maši; prosi Kristusa, naj se razlije njegova sv. Kri nad tvojo dušo ter da naj te sprejme v svoje rane, v svoje presveto Srce in te blagoslovi. Ako storiš to, ti bodo zasluge sv. križa po sv. maši dotekale v preobilni meri, te bogatile z bogatimi milostmi ter ti pripomogle k nedopovedljivi večni slavi in sreči. Amen.
Fr. Rihar.
2. Dvojni lov na človeško dušo.
Ne boj se, odslej boš lovil ljudi.
Luk. 5, 10.
Ob genezareškem jezeru je prebival naš Zveličar najrajše in največkrat. Tam je stopil večkrat tudi v čoln in je učil ljudi. Tam so tudi prebivali oni ubogi ribiči, katere je pozneje izbral za svoje učence in apostole; bili so revni, preprosti možje, pa dobrega srca. Njihovo delo je obstojalo v tem, da so si služili vsakdanji kruh z ribjim lovom. Te revne, preproste može je izbral Zveličar, da so pozneje lovili ljudi za nebesa. Obdarovani z božjo pomočjo, razsvitljeni po Sv. Duhu, potrjeni v sveti veri so se podali med nevarni svet in vrgli med ljudi mreže nebeških naukov in tako lovili človeške duše za nebesa.
Obilni, čudoviti ribji lov, s katerim je Sin božji blagoslovil njih trud, kakor smo ravno slišali v evangeliju, je bila podoba tistega čudežnega, obilnega lova človeških duš, ko se bodo razšli po vsem svetu oznanjevat božje nauke. — Zato je rekel Zveličar Petru: »Ne boj se, od zdaj naprej bcš lovil ljudi.« — Kaj more biti za človeško dušo imenitnejšega kakor to, da se sam Bog zanjo poteguje in si izbere pomočnike, da jo rešijo? —
Ali ni to neprimerna ljubezen božja do naših duš? Ali ni naša dolžnost, da sami od sebe hitimo k svojemu Stvarniku, da se nikdar ne ločimo od njega, ko je vendar Bog naš Oče, naš Odrešenik, naša pomoč in tolažba v življenju in smrti?
Je pa še nekdo drug, ki preži in lovi človeške duše, namreč hudobni duh; tudi on se trudi za človeške duše. — Že od začetka sveta hodi okrog dan in noč in preži na človeške duše, da bi jih vjel in pahnil v večno pogubljenje.
Na eni strani vidimo neskončno ljubezen božjo do človeških duš, na drugi strani pa vidimo sovraštvo hudobnega duha do Bega in naših duš. Ta boj čutimo vsi, Imamo srečne, blažene trenutke v življenju in čutimo ljubezen božjo; imamo pa tudi grenke, žalostne čase, ko čutimo, kako se trudi hudobni duh za naše dušno pogubljenje. Ta dvojni lov na človeške duše hočemo danes ob kratkem premišljevati.
I. Najdražji biser božji je človeška duša. Saj nam govori sam Sin božji, da je naša duša več vredna kakor ves svet. »Kaj pomaga človeku,« pravi, »če si tudi ves svet pridobi, pa svojo dušo pogubi?« — Saj vemo, da je dal sam Sin božji svoje življenje na križu, da jo je rešil večnega pogubljenja. In res, človeška duša je nekaj dragocenega, ker jo je Bog ustvaril po svoji podobi in ji podelil velike zmožnosti. Ker jo je Bog ustvaril po svoji podobi, zato je take vrednosti v Gospodovih očeh. Zato jo neizmerno ljubi, kakor oče svojega otroka, zato je vedno v skrbeh zanjo in jo skuša vjeti in rešiti, ko se heče zgubiti, kakor lovi mati otroka, ki se nahaja v nevarnosti, kakor hiti pastir za zgubljeno ovco, jo vjame in reši pred volkom ali prepadom, jo zadene na rame in nese k čredi. Na razne načine skuša dobrotljivi in modri Bog rešiti ljudi za nebesa.
Bog skuša rešiti našo dušo z notranjim glasom, kakor skušajo starši pridobiti otroke za dobro z dobrohotnim prigovarjanjem in opominjevanjem. Tako dobrohotno prigovarjanje staršev ima večinoma najboljši uspeh. Tako je položil tudi nebeški Oče v človeško srce neki glas, namreč glas vesti, ki nam govori noč in dan, pri vseh naših delih: Delaj dobro in varuj se greha! — S tem mirnim, notranjim glasom je vjel Bog že mnego ljudi, ki so se bili zgubili na poti v nebesa. Celo velike hudodelce je izpreobrnil ta notranji glas. Kolikokrat se zgodi, da ostane hudodelnik več let nepoznan, naenkrat pride in se sam javi sodišču, vest mu ni dala miru. Tako lovi Bog človeške duše po glasu vesti.
Bog lovi ljudi tudi po križih in težavah, pc nesrečah in trpljenju, kakor skušajo dostikrat tudi starši poboljšati trmoglavega otroka s šibo. — Zato tudi beremo v bukvah modrosti: »Kakor se vjamejo tiči z mrežo, ribe s trnkom, tako se vjame tudi človeka z nesrečo, ki ga zadene nenadoma,
nepričakovano.« — Znano je, da pripelje nesreča, trpljenje človeka k Bogu. Zgodba o izgubljenem sinu, ki ga je lakota in trpljenje pripeljalo nazaj v očetovo hišo, se vedno ponavlja.
Bog lovi človeške duše s posebnimi milostmi in dobrotami, s katerimi obsiplje človeka. Tako je vjel srce spokorne Magdalene, ko se je približala jokaje njegovim nogam, z besedami: »Zaupaj, hči, tvoji grehi so ti odpuščeni!« Tako je Jezus pridobil spokornega razbojnika na križu z besedami: »Resnično ti povem, še danes bo tvoja duša v nebesih.« Tako je pridobil Pavlovo srce, ki je preganjal kristjane, z besedami: »Savel, Savel, zakaj me preganjaš?«
Da bi Bog pridobival duše ljudi za nebesa, si je privzel kot pomočnike in namestnike apostole. »Ne boj se, odslej boš lovil ljudi,« je rekel Petru. In te besede niso veljale samo Petru, ampak tudi drugim apostolom in njihovim naslednikom, škofom in mašnikom. Zapoved, loviti človeške duše za nebesa, je dal Zveličar z besedami: »Kakor je Oče mene poslal, tako vas pošljem jaz; pojdite po vsem svetu, učite vse ljudi in krščujte jih v imenu Očeta ... in učite jih izpolnjevati vse, karkoli sem vam zapovedal.« In izpolnjevaje to Gospodovo zapoved so se apostoli trudili do mučeniške smrti. Tudi njihovi nasledniki si prizadevajo po vsem svetu, da pridobivajo kolikor mogoče veliko duš za nebesa. — In pridobivati duše za nebesa ie glavni namen, glavno delo duhovnikov, bodisi v cerkvi, v šoli, v spovednici, ob bolniški postelji in ob drugih priložnostih.
Dajmo se radi vjeti od Gospoda, svojega Boga, ne obračajmo se proč od njega z grešnim življenjem; on ima z nami najboljši namen; nas noče vjeti, da bi nam škodoval, ampak rešil in večno srečne storil. »Njegov jarem je sladak, njegovo breme lahko.« Pri zadnji večerji je umil Zveličar svojim apostolom noge. Peter se je pa zavzel, rekoč: »Gospod, vekomaj mi ne boš umival nog.« Učenik mu je pa rekel: »Če ti ne umijem nog, ne boš imel deleža v mojem kraljestvu.« Nato je odvrnil Peter: »Če je tako, .Gospod, ne umij mi samo nog, ampak tudi roke in glavo.« Hotel je reči: Stori z menoj, kar hočeš, samo, da ne izgubim nebes.
II. Pa ne samo Bog, ampak tudi hudobni duh hodi na lov človeških duš. In da je tc res, nam potrjuje sv. pismo, kjer beremo: »Bodite trezni in čujte, zakaj vaš nasprotnik, hudobni duh, hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl ali pogubil.«
Hudobni duh silno sovraži Boga; ker je pa človeška duša podoba božja, zato sovraži tudi dušo in jo skuša oskrunjevati, človeka storiti časno in večno nesrečnega. Že v začetku sveta je zalezoval človeške duše. Komaj sta bila ustvarjena prva človeka, ju je zvijačno pahnil iz raja v nesrečo in z njima vred tudi nas vse. — Ko je prišel Odrešenik na svet, je hudobni duh znova začel svojo igro in pogubno delo. Skušal je vjeti celo
Sina božjega. Trikrat se mu je približal, pa zastonj; vzel ga je s seboj v puščavo, na visoko goro, vrh zvonika jeruzalemskega templa, nam v svarilo, da nismo nikjer varni pred zalezovanjem hudobnega duha, ne v samoti, ne v družbi, niti v cerkvi.
Če sedimo poletni večer v sobi pri luči, lahko zapazimo, kako prihajajo skozi odprto okno vese, komarji, muhe v sobo in kakor neumne letajo okoli luči, dokler ne popadejo nazadnje na tla z osmojenimi perutnicami. Tako lovi tudi hudobni duh duše. Človeka moti in goljufa s hudimi strastmi, da postane gluh in slep, da hiti kakor neumen v pogubljenje. Nobenega vtisa ne napravijo nanj ne prošnje, ne solze staršev, ne cpo-minjevanja duhovnikov in dobrih prijateljev. Letajo za svojimi strastmi, dokler se ne pogubijo. Na ta način lovi hudobni duh duše za pekel.
In kakor si je izbral Zveličar apostole kot pomočnike pri lovu človeških duš, tako ima tudi satan svoje pomagače. Slabe knjige, brezverske časnike, ki izpodkopujejo sv. vero, ki se norčujejo iz vsega, kar je božjega in svetega, hudobne, pokvarjene ljudi, ki zapeljujejo bližnjega v najgrše pregrehe, slabe družbe s pohujšljivimi zgledi; vse to so pomagači hudobnega duha pri lovu človeških duš za večni ogenj. — V naših brezbožnih časih imamo celo družbe, ki se očitne spoznavajo kot pomočnice hudobnega duha, ki imajo satana za svojega boga in delajo naravnost na to, da ljudi pogubljajo na duši in na telesu. In hudobni duh je zvit lovec človeških duš.
Ljubi moji! Varujmo se zvijač in zalezovanj hudičevih. Da temu uidemo, ni druge pomoči, kakor da si izberemo nepremagljivega Boga kot svojega Gospoda in vodnika. Pod njegovo oblastjo smo prosti in gotovi, se nam bo dobro gedilo na zemlji, predvsem pa nas čaka večno plačilo v nebesih. Amen.
Otilij Medveš.
Peta nedelja po binkoštih.
krščanska sprava.
Če tedaj svoj dar prineseš k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe, pusti ondi svoj dar pred oltarjem in pojdi poprej spravit se s svojim bratom in tedaj pridi in daruj svoj dar.	Mat. 5, 23., 24.
»Če tedaj (ut supra) . . .« Te besede beremo v sv. evangeliju vsako leto na današnjo nedeljo. In potrebno bi bilo, da bi tudi vsako leto na to nedeljo bila pridiga o odpuščanju! Pa še ne vem, ali bi bil namen dosežen. Ni še dolgo, kar smo premišljevali o tej stvari, vendar bom danes zopet govoril o odpu-
ščanju, ker vidim, da je potrebne. Tudi meni potem vest ne bo očitala', da sem vas premalo opominjal.
Ne bom vam pa razkladal, kako grdo in pregrešno je sovraštvo, ker to že vsak pameten človek sam spoznava. Pokazal vam bom nasprotno stran in vam bom razložil, kako lepo je v miru živeti, kako je tako življenje prijetno in ljubeznivo.
1.	a) Zgled prijaznega in složnega življenja so nam prvi kristjani. Kako je bilo prijetno v njih družinah, kako so se kot bratje ljubili med seboj, kako so posli spoštovali in ljubili gospodarja! Pa tudi gospodarji so imeli pravo ljubezen do poslov. Kjer so imeli gospodarji sužnje, so jih oprostili, da so lahko šli, kamor so hoteli, ali pa da so dalje služili prostovoljno in za plačilo. Gospodar je imel seveda pri tem škodo; toda rad je potrpel, da je le vladala v hiši zadovoljnost in ljubezen.
To je tudi dolžnost dobrega kristjana, zlasti dobrega soseda! Raje s sosedom malo potrpeti, kakor prepirati se z njim! Saj ne boš imel nobene koristi, če se spreš s sosedom. Potem bo šele prav treba potrpeti, ker bo sosed vedno nad teboj in te bo zmerjal ali celo toževal! Dokler se gre le za majhno reč, je bolje malo škode imeti kakor prepirati se!
b) Kar se tiče potrpežljivosti in spravljivosti, bi merali mi Slovenci posnemati n. pr. Ruse, ki so v primeri z nami zgledno potrpežljivi. Po vaseh na Ruskem je navada, da okrog vrta ne delajo nič plota. Primeroma že ve vsak gospodar, do kam sega njegov vrt. Za eno ped zemlje mu pa ni mar in se mu za tako malenkost še vredno ne zdi plota postavljati. Kako so pa naši ljudje v teh rečeh sitni in zamerljivi, to sami veste. Za dve ali tri pedi zemlje se bo včasih po deset let pravdal.
Tudi to lepo šego imajo Rusi, da se trudijo, pri zborovanjih doseči soglasen sklep. Zborovalci se namreč posvetujejo tako dolgo, da pridejo do sklepa, ki je vsem všeč. Predsednik zbora potem vpraša, ali so vsi zadovoljni s sklepom; in šele, ko vidi, da sc res vsi enih misli, šele potem je sklep sprejet. To je starodavna navada med kmetskim ljudstvom na Ruskem. In ko je ruska vlada v Petrogradu dala nove občinske postave, je pustila ljudem te navade, tako da zdaj celo ruska postava sama terja, naj se pri občinskih zborovanjih doseže soglasen sklep.
Ali ni to lepo? Pri nas bi kaj takega bilo komaj mogoče!
2.	Dober kristjan se sam varuje sovraštva, pa tudi svojega bližnjega rad pomiri, ako ga vidi v sovraštvu. Tako je delal sv. Alojzij, čegar praznik bomo obhajali v soboto. V rodovini sv. Alojzija so nastali 1. 1589. hudi prepiri. Umrl je bil namreč stric sv. Alojzija, Horacij, graščak na Solferinu. Po cesarskih postavah bi bil moral brat sv. Alojzija,
Rudolf, podedovati stričev grad Solferino. Stric pa je bil v oporoki svoja posestva zapustil Vincenciju, vojvodu mantuanskemu. Po cesarski postavi je bila oporoka neveljavna. Rudolf, brat sv. Alojzija, je to vedel in je precej peljal 300 oboroženih mož v grad rajnega strica in se je polastil graščine. Pred grad je pa poslal tudi Vincencij, vojvoda mantuanski, svoje vojake, in kmalu bi se bila vnela bitka. Vendar so se dali toliko pomiriti, da so vso stvar prepustili v razsodbo cesarju. Mati sv. Alojzija, Marta, je šla sama v Prago k cesarju. Pravda je dolgo tekla, naposled je pa vendar brat sv. Alojzija dobil imenovani grad Solferino. Toda sovraštvo med Alojzijevim bratom in med vojvodom man-tuanskim s tem nikakor ni bilo poravnano! Mržnja in nevolja je med obema še le rastla! Različni imenitni gospodje so ju pogovarjali in mirili, pa je bilo vse zastonj. Zato so pisali svetemu Alojziju, ki je bil takrat že v Družbi Jezusovi, naj pride domov, da bo pomiril brata in Vincencija, vojvoda mantuan-skega. Z dovoljenjem predstojnikov se je sv. Alojzij res povrnil domov, spominjajoč se besedi sv. pisma: »Blagor onim, ki ozna-nujejo mir.« Tako je mislil in tako je storil tudi sv. Alojzij ter se je podal na pot v domači grad Castiglione.
Ko je bil sv. Alojzij doma govoril z bratom, napotil se je k Vincenciju, vojvodu mantuanskemu. Pokleknil je pred vojvoda in ga je v Jezusovem imenu prosil, naj se spravi z bratom Rudolfom; rekel je, da njegova rodbina ni imela nikdar namena ga žaliti; da so le mislili, da se morajo potegniti za svojo lastnino; dejal je, da raje puste Solferino, kakor bi pa še dalje v prepiru živeli z vojvodom. Te presrčne in ponižne besede so vojvoda Vincencija kar ganile. Objel je Alojzija in ga poljubil, odpustil je Rudolfu iz srca in je zagotovil, da bo storil vse tako, kakor se Alojziju prav zdi; njemu je vse prepustil. Sv. Alojzij in vojvoda sta se pogovarjala poldrugo uro, in v tem kratkem času je Alojzij s ponižnostjo več dosegel kakor drugi knezi, ki so vojvcdo Vincencija pregovarjali cele mesece. Obisk svetega Alojzija je oba nasprotnika popolnoma sprijaznil.
To nas uči, da je ponižnost najboljše zdravilo proti sovraštvu. In blagor kristjanu, ki zna s ponižnostjo in prijaznostjo prepire tako poravnati, kakor jih je znal sv. Alojzij! Tak človek je angel miru! »Blagor onim, ki oznanujejo mir,« pravi sv. pismo! Ta blagor si morda tudi ti lahko zaslužiš; morda je prepir v domači hiši. Če boš miril, kolikor moreš, rekel ti bo pri sodbi kralj miru: »Blagor ti, ker si po mojem zgledu oznanoval mir!« In ne bo ti odšlo bogato plačilo!
Dejal sem v začetku govora, da vam danes ne bom popisoval, kako grdo in ostudno je sovraštvo, ampak da vam bom razložil, kako lepa je spravljivost ter kako prijetno je v miru živeti. In v nekaterih zgledih sem vam to tudi dokazal. Veliko

bolj je srečna revna družina, v kateri je mir, kakor pa bogata hiša, v kateri vlada sovraštvo. Zato Sveti Duh pravi v svetem pismu: »Bolje je povabljenemu biti na sočivje, kjer je ljubezen, kakor na pitano tele, kjer je sovraštvo!« (Preg. 15, 17.) Najbolj srečen je pa tisti, ki zna sovražnike potolažiti in spraviti! Tak kristjan je angel miru, in njemu veljajo besede sv. pisma: »Blagor onim, ki oznanujejo mir!« Amen.	J. G.
Šesta nedelja po binkoštih.
Praznik rojstva sv. Janeza Krstnika.
1.	Sv. Janez Krstnik — zgled življenja po sveti veri.1
Glej, postavil sem te za luč narodom.
Iz. 49, 6.
Velikemu predhodniku Jezusovemu, sv. Janezu Krstniku, je posvečena današnja nedelja. Znano vam je, dragi v Kristusu, s kakšno vnemo je sv. Janez oznanoval Odrešenika, in s koliko gorečnostjo je pripravljal izraelsko ljudstvo, da bi poslušalo Mesijev nauk. Pa kaj bi pomagalo sv. Janezu, ako bi še tako goreče pričeval o Odrešeniku, pa bi se ne potrudil posnemati tudi njegovih čednosti? Kaj bi koristilo sv. Janezu, akc bi še tako prepričevalno govoril o ljubezni do bližnjega, sam pa bi koga sovražil? Kaj bi imel sv. Janez Krstnik dobrega, če bi še tako izvrstno govoril o molitvi, zatajevanju, usmiljenju, pokori, zdržnosti, sam bi pa nič ne molil, se nič ne zatajeval in nezmerno pil?
Sv. Janez Krstnik je mož, t. j. odkrit, odločen, zato je lepe združil besede ali svoje govore in svoja dela.
Sv. Janez Krstnik je mož dejanske vere, to se pravi, on živi po veri. Zaveda se, da je vera brez del mrtva. »Tako tudi vera, če nima del, je mrtva sama v sebi« (Jak. 2, 14.). »Vera je iz del popolna« (Jak. 2, 22.). »Kakor je namreč telo brez duše mrtvo, tako je tudi vera brez del mrtva« (Jak. 2, 26.), pravi sv. Jakob.
Da je možu mogoče živeti po veri, mora imeti jasen namen. Resnična življenska dolžnost, ali zadnji in najvažnejši poklic vsakega človeka, torej tudi krščanskega moštva, je: večno
1 Pridiga je nadaljevanje govorov »Sv. Janez Krstnik in krščansko moštvo« (glej »Duh. Pastir«, 1. 1912., str. 58 in 106: Sv. Janez Krstnik in krščansko moštvo, 1. Sv. Janez Krstnik je mož vere), vendar obravnava samostojno snov in se da mutatis mutandis porabiti za prazniški govor.
življenje. Tako je govorila mati sv. Klemena iz Ancire svojemu štiriletnemu sinčku. Te pomenljive besede mu je vcepila tako globoko v srce, da so ga bodrile v trpljenju in veselju in da se je bojeval, trpel in umrl za Kristusa Jezusa. Sv. Janez Krstnik je imel jasen namen. Zato je govoril: delajte pokoro, storite vreden sad pokore, bodite usmiljeni, pripravite svoja srca, dajte se krstiti, izpovejte se grehov! Postojmo malo pri tem vprašanju o zadnjem namenu človekovega življenja! To si dobro zapomnite, da se večnost ne da odstraniti! Naj se zbero vsi svobodomiselci ali brezverci v enem mestu ter naj poizkušajo odstraniti večnost, Boga, spoznali bodo, da je njihov boj brezuspešen, neumen, zloben. Odpraviti se more verouk iz vseh šol. Prepoditi morejo Bogu sovražne države (n. pr. Francoska) vse duhovnike, redovnike, usmiljene brate, usmiljene sestre in šolske sestre. A eno stoji in ostane — Bog, večnost in neumrjočnost duše. Kdor se jasno zaveda tega, temu je življenje po veri lahko z božjo milostjo.
Sv. Janez Krstnik je mož čistega življe-n j a. Njegov jezik ne govori umazanosti, njegovo srce ne hrepeni po nedovoljenem, njegove misli so pri Bogu in zadnjem namenu. Odpove se celo — ker je hotel biti popoln — zakonskemu življenju, ker dobro ve, da, kdor je poročen, ima veliko skrbi za družino. Popolnoma posvetiti Bogu se more le oni, ki je prost, ki ni poročen. Sv. Pavel pravi (I, Kor. 7, 8.): »Rečem pa neporočenim: Dobro je zanje, da tako ostanejo, kakor tudi jaz.« »Če si prost od žene, ne išči žene« (I. Kor. 7, 27.).
Kot mož čistega življenja sv. Janez ne more trpeti prešuštva Heroda in Herodijade. Zato biča, grozi, vzbuja spečo kraljevo in kraljičino vest. »Ni ti dopuščeno imeti žene svojega brata« (Mat. 6, 18.). Te besede so izraz čistosti Janezovih misli, želja, besed in dejanj. Nikdo ne more sv. Janezu očitati nespodobnih besed in dejanj!
Sv. Avguštin lepo pravi: »Neka skrivnost je govoriti o sv. Janezu Krstniku, ker je združil nauke in sveto življenje« (Sermo 287 c. II. ccll. 1301). Celo življenje Janezovo je spokorna pridiga. »Živi angelsko-čisto življenje,« pravi sv. Janez Zlatousti (hom. XXXVI. ali XXXVII. in Matth. c. 11 coli. 413).
Tako živi tudi krščanski mož čisto življenje. Dovzetna za vero, milost, besedo božje so le čista srca. To je napovedal tudi Gospod sam: »Ljudje so bolj ljubili temo kot luč; zakaj njihova dela so bila hudobna. Kdor dela hudo, sovraži luč in ne pride k luči, da bi se ne videla njegova dela« (Jan. 3, 19, 20.).
Sv. Janez Krstnik je mož zatajevanja. Sv. Janez ne pije vina. Bil je nazirejec, zdržnik ali abstinent, da bi bil ljudstvu v zgled. Že angel je napovedal očetu Janezovemu — Cahariju — zdržnost sinovo. »Vina in močne pijače
k
ne bo pil« (Luk. 1, 15.). Jezus pohvali Janezovo zatajevanje in zdržnost. »Zakaj prišel je Janez in ni jedel, ne pil (enako drugim ljudem) in pravijo: hudiča ima« (Mat. 11, 18.), tako je govoril Jezus množicam, ki so sovražile Janeza in Jezusa.
»Koga ste šli gledat v puščavo? Človeka, oblečenega v mehka oblačila« (Luk. 7, 25.). Sv. Janez ni mehkužen človek, ni pijanec, ni nezmernik, ne, on je oster, strog do samega sebe, a do drugih dobrih ljudi mil, blag, usmiljen.
»Imel pa je Janez oblačilo 'iz kamelinih dlak in usnjat pas okoli svojih ledij in je jedel kobilice in divji med« (Mat. 3, 4.). »Janez Krstnik je namreč prišel, in ni jedel kruha, ne pil vina, in pravite: hudiča ima« (Luk. 7, 33.).
Janezovo življenje nas uči, kako moramo tudi mi živeti.
Mož vere je varčen, je zmeren in je mož zatajevanja. Vsi možje dobro veste, da pijanec ni ljub ne Bogu, ne ženi, ne otrokom. Pijanec je največji siromak na svetu. Pijanec-oče škoduje s pijančevanjem sebi, ženi in otrokom. Zato je najboljše, da se odreče krščanski mož vsaki opojni pijači, gotovo pa žganju in pivu.
Sv. Janez je mož molitve. — V puščavi se pripravlja z molitvijo in s pokoro za svoj poklic. Vprašam, ali se ti pripravljaš z molitvijo za svoj poklic, ki ga imaš na zemlji kot oče, gospodar in vzgojitelj svojih otrok? Ali moliš za živo vero, za milost božjo, da laže živiš po veri, ali moliš, da bi Bog razsvetlil nasprotnike svete vere, da bi spoznali svojo zlobo, svoj greh? Prašam te dalje, krščanski mož, ali moliš za svojo ženo, za svoje otroke in svoj nared, da ga Bog ohrani v sveti veri? Če tega ne storiš, nisi krščanski mož, nisi podoben sv. Janezu Krstniku. Moli, krščansko moštvo, in lahko boš verovalo in živelo po veri! Mcli, krščansko moštvo, in lahko se bodeš obvarovalo izkušnjav, kletvin in strasti! Moli, krščansko moštvo, zakličem še enkrat, kot so molili: sv. Janez Krstnik, Jezus Kristus, apostoli in sveti možje katoliške Cerkve!
Sv. Janez Krstnik je učil svoje učence moliti in se zatajevati (Luk. 11, L; 5, 33.; Mark. 2, 18.).
Naš vzornik pa uči svoje poslušalce tudi, da naj dele miloščino. »Če ima kdo dve suknji, naj da eno onemu, ki nima nobene. Živež delite z onimi, ki nimajo ničesar.« (Luk. 3, 11.)
Sv. Janez Krstnik je mož ljubezni do bližnjega. Včasih, ko divja hud boj proti veri, bi se krščanski možje morda spozabili ter verske nasprotnike sovražili. Ne, tega ne smete storiti! Ljubite tudi sovražnike, kot jih je ljubil sv. Janez Krstnik. Osebno vse ljubite, sovražite pa njihove zmote, laži, sovražite greh, versko mrzloto, sovražite hinavščino verskih nasprotnikov. To pač! Tako uči krščanstvo svoje može. Vzor nam vsem je sv. Janez Krstnik. »Čuj torej, kako zmerno
nagovarja svoje učence, kako drzno Jude in s kako prosto-dušnostjo kralja,« pravi zelo lepo sv. Janez Zlatousti (hom. XXXVII. ali XXXVIII. in Matth. coli. 421 t. VII.).
Če vas bode kdo zbadal, ker hodite v cerkev, ker občujete prijateljsko z duhovniki, ker pozdravljate duhovnike, ker ste naročeni na krščanske časopise, ker ste morda vpisani v društva, ki jih vodijo duhovniki, odgovorite mu kratko, možato, kot se to spodobi možu, »kaj to tebi mar, ti mene pusti v miru, kot pustim jaz tebe. Ti, ki govoriš vedno o svobodi, pa mi ne pustiš, da bi jaz svobodno storil, kar jaz hočem. Pravi svobodomiselci ste: ti in tvdji tovariši!«
Sv. Janez Krstnik ne govori le o ponižnosti, temveč je tudi v resnici ponižen. »On (Jezus Kristus) mora rasti, jaz pa se pomanjšati« (Jan. 3, 30.). Te besede Janezove imenuje sv. Avguštin »veliko in čudovito skrivnost« (Sermo 288. coli. 1306). »Nisem vreden, da bi odvezal jermena na (Gospodovih) čevljih« (Luk. 3, 16.). Jezus prosi Janeza, naj ga krsti. Janez odgovori: »Potrebno je, da me ti krstiš, ne jaz tebe« (Mat. 3, 14.). Krščansko moštvo je ponižno. Zato mu tudi da Bog milosti, da veruje in da živi po veri. »Bog se ustavlja ošabnim, ponižnim pa daje milost. Bedite torej podložni Bogu... Približajte se Bogu in se vam bo tudi (Bog) približal.. . Ponižajte se pred Gospodom in vas bo povišal« (Jak. 4, 6.—10.), pravi sv. apostol Jakob.
Kdor je ponižen, je tudi odločen za dobro stvar. Ponižen mež se torej ne da ustrahovati verskim nasprotnikom, temveč govori kot je govoril sv. Janez Krstnik: »gadja zalega«, »kdo vam je rekel bežati pred prihodnjo jezo (sodbo božjo)«, »storite vreden sad pokore«, »ni ti dopuščeno imeti žene svojega (še živega) brata«.
Tako uči, deluje in živi sv. Janez Krstnik. Podobno tudi krščansko moštvo! Kot mož vere in verskega življenja je žel tudi sv. Janez Krstnik uspehe. Prihajali so k njemu — značajnemu možu — iz vse dežele, Judeje (Mark. 1, 5.; Mat. 3, 5, 6.) in Galileje (Mat. 11, 8.) in iz vseh stanov. Tako vpliva tudi krščansko moštvo na druge z lepim zgledom.
Krščanske može vsi dobri kristjani spoštujejo. Otroci ljubijo svojega krščanskega očeta. Po smrti se ga vedno spominjajo, lepo nas je učil z besedo, še lepše pokazal z življenjem, kako moramo živeti. Blagor otrokom, ki imajo res krščanske očete! Gorje otrokom, ki imajo versko mlačne, versko nezavedne očete, a še večje gorje očetom, ki so dali svojim otrokom slab zgled! Zato krščanskoi moštvo, nazaj k verskemu življenju: k sv. maši vsako nedeljo in vsak praznik, k spovedi in sv. obhajilu vsako leto vsaj štirikrat, proč s protiverskim časopisjem in v javnem življenju pokažite svoje versko mišljenje in življenje ob vsaki priložnosti!
Možje, zavedajte se svojega verskega poklica! Vrnite se k praktičnemu krščanstvu, k življenju po s v, veri!	J. Dolenc.
2.	Smrt sv. Janeza Krstnika.1
Glej, postavil sem te za luč narodom.
Iz. 49, 6.
Kakor življenje, tako je tudi smrt sv. Janeza Krstnika za nas zelo poučna. — Umrl je mož — vere in verskega življenja, a ne naravne, temveč nasilne smrti. V cvetu mladosti mora umreti, kot žrtev farizejske zavisti in Herodijadine grešnosti. Nad prerano smrtjo svojega rojaka žaluje dobro judovsko ljudstvo. Vesele se pa farizeji, sovražniki Janezovi, in pohotna kraljica Herodijada.
O tej smrti Janezovi hočemo premišljevati ter spoznati, kako nam je tudi v smrti vzornik,
Bilo je leta 29. po Jezusovem rojstvu. Janez Krstnik je zaprt na gradu Maherus. Zakaj so ga zaprli? Ali je morda koga oropal, umoril, ogoljufal?
Človeška pravica ponavadi kaznuje le hudodelstva. Nobenega hudodelstva ni storil plemeniti mož, a vendar ga zapro. Janez Krstnik je očital farizejem nevero, ošabnost in grešno življenje (Mat. 3, 7.; 3, 12.; Mark. 1, 14., Jan. 3, 32.). Glavni vzrok, da zapro Janeza, je v tem, ker javno biča greh kralja Heroda (Mat. 6, 17.). Herod Antipa je odslovil svojo pravo ženo ter vzel k sebi drugo ženo. Janez pa ne more trpeti tega pohujšanja, zato govori kralju: »Ni ti dopuščeno imeti žene svojega brata« (Mark. 6, 18.).
Janez je mož, zato ne more molčati. Greh Herodov je veliko javno pohujšanje. Janezov poklic je bičati, svariti, buditi ljudsko vest. Janez je mož, ki n e s m e molčati. Vest mu veli: govori, ne molči h grehu, čeprav ga delata kralj in kraljica, povej dobremu ljudstvu, da se kralj ustraši ter odslovi nepravo ženo. Janez previdi že svojo usodo, a ne molči! Kajti mož ostane možat celo življenje. Niti z žuganjem, niti z verigami, niti z ječo, z nobeno rečjo ne vzamejo poguma Janezu. Ni torej čudno, da Herodijada išče priložnosti, da se znebi pridigarja Janeza Krstnika. Nič se ne čudimo, da hoče Herodijada udušiti pekočega črva.
Ta prilika se ji nudi, ko obhaja Herod veliko gostijo v letu 29. Na ta dan povabi po paganskem običaju (I. Moz. 40, 20.;
1 Primeri opombo pri prvem govoru str. 364.
II. Makab. 6, 7.) vse poglavarje, poveljnike in častnike. Vsi so bili veseli. Med gosti se naenkrat pojavi kraljeva hči Saloma, da sama zapleše pred celo družbo. Vsem je bil zelo všeč ples. Kralj ji reče: »Prosi me, karkoli hočeš, in ti bom dal.« Kralj je prisegel, kar boš prosila, ti podelim, tudi polovico svojega kraljestva. Hči cdide k svoji materi ter jo povpraša za svet. Mati, zvita kot lisica, pretkana kot kača in grešna, reče: »Prosi glavo Janeza Krstnika.« Kralju reče hči: »Hočem, daj mi v skledi glavo Janezovo.« Kralj se užalosti, ko se spomni obljube, vendar ukaže ustreči hčeri. Rabelj odseka glavo in hči jo prinese v skledi pred goste.
Krščanski možje! Ta prizor je nadvse žalosten. — Naš junak je umrl kot mučenik. Tako še mlad, pa že mučenik. V življenju je govoril: »Ni ti dopuščeno . . .«
Besede moža, neustrašenega in prostodušnega, besede pravice pred sovražnostjo in zvitostjo ne najdejo bolj ginljivega človeškega izraza kot je pogled na odsekano glavo Janezovo v roki prešestnice in morilke Herodijade!
Kako to, da mora Janez umreti tako žalostne smrti?
Zakon zgodovine je strog. Zapisan je v povestnici vseh narodov, a še posebno živo pri Izraelcih in v katoliški Cerkvi, Elija, Jeremija, Daniel, Ecehiel, vsi so umrli kot mučeniki. Vprašam vas, cenjeni možje, kdo je moril svete može naše Cerkve: sv. Štefana, sv. Petra, sv. Pavla, sv. Lovrencija itd. Grešni, zlobni, pohotni ljudje so se hoteli naslajati ob smrti teh žrtev.
Janeza, ki je delal za ljudstvo, molil zanj in ga ljubil, preganjajo, zapro in nazadnje umore ljudje, ki žive od ljudstva, ne delajo zanj in ga celo sovražijo. Tako je tudi dandanes! Hudobni ljudje sovražijo duhovnike in krščanske može, ki drže z duhovniki in jih ljubijo. Ti lažiprijatelji ljudstva mnogo obetajo, a nič ne store.
Spomin na Janeza je ostal v narodu častitljiv. Ko se je vnela vojska med Herodom in Aretom, očetom one žene, ki jo je Herod spodil, so bile Herodove čete premagane. Ljudje so vzklikali: Bog se je maščeval radi umora Janeza Krstnika (Jož. Flavij Antiq. 18, 5.).
Tudi mi bomo slej ali prej zrli smrti v oči. Smrt je ločitev duše od telesa. Smrt je tudi razpotje v srečno ali nesrečno večnost. Zadnja ura je odločivna za vas, krščansko moštvo.
Za Janeza smrt ni bila težavna. Vest je mirna, ker ni obtežena s smrtnimi grehi. Njegovo življenje je bilo življenje moža, zanj je tudi smrt — smrt moža junaka. Preteklost njegova je bila všeč Bogu. Tudi možatost ob zadnjih zdihih ljubi Bog.
Žalostna, nekako pretresljiva je misel na smrt. Vse že dandanes taje, vse napadajo in celo Boga odstavljajo. A nečesa ne taje! — Smrti! Nečesa ne napadajo! — Smrti! Nečesa nikdo ne bode odstavil! Smrti!
Duhovni Pastir
24
Predragi! Zmotna in usodna je beseda: s smrtjo je vsega konec. Tako govori ljudstvo brezversko, ljudstvo Herodovo in Judeževo, a ne ljudstvo verno, ljudstvo Kristusovo in Janezovo.
Krščansko moštvo mirno umira, ker je dobilo poguma od krščanskih tolažil za umirajoče. Krščansko moštvo junaško umira, ker se je v življenju borilo vedno za sveto vero in svobodo katoliške Cerkve in krščanskega ljudstva.
Blagor ti, krščansko moštvo, ako si celo življenje bilo zvesto Bogu kot sv. Janez Krstnik! Vam, cenjeni možje, pripravljajo v nebesih palme v znak zmage. Ozirajte se na muče-niško palmo, ki jo je dobil sv. Janez Krstnik — vaš vzornik.
Podeljena vam bo, ako bodete upodobili svoje življenje po življenju in mišljenju sv. Janeza Krstnika. Amen.
J. Dolenc.
Praznik sv. Petra in Pavla.
1. premore milost božja, ee se jej ne ustavljamo.
Savel, Savel, zakaj me preganjaš?
Dej. ap. 9, 4.
Bilo je dobrih 60 let po rojstvu Kristusovem, in v Rimu je takrat sedel na cesarskem prestolu človek, ki ni bil vreden tega imena, cesar Neron. Kakšen da je bil ta tiran, si mi niti prav misliti ne moremo. Vendar, da je imel srce krvoločno kot tiger, lahko povzamemo iz tega, ker je dal umoriti svojega nekdanjega učitelja Seneka, svojo ženo Oktavijo, da, tudi svojo mater Agripino.
Bil je pač človek popolnoma brez vere in zdi se, da tudi pri pameti ni bil. Nekoč je namreč bral, kako grozen je bil požar, ko je gorelo mesto Troja, in da bi videl na svoje oči nekaj podobnega, ukaže mesto Rim na več krajih zažgati. Strašno je divjal ogenj skozi šest dni in od 14 predmestij jih je 10 popolnoma pogorelo. Ljudstvo je bilo obupana in ni čuda, da je pričelo divjati, ko se je razširil glas, da je cesar mesto zažgal. In da bi potolažil razjarjene množice, kaj stori Neron? Vso krivdo zvali na kristjane, češ, ti so zažgali mesto. Besna množica se zato grozovito maščuje nad nedolžnimi kristjani; na tisoče jih je padlo pod nožem in mečem.
V tem preganjanju sta končala tudi svoje življenje prvaka apostolov, sv. Peter in Pavel, katerih god praznujemo danes. Pavel je bil obglavljen in Peter križan, pa z glavo navzdol. To se je zgodilo 29. junija, 67. leta po rojstvu Kristusovem.
Natančnejše življenje teh dveh apostolov vam je znano. Priznati moramo, da je bilo sicer različno, vendar podobno v tem, da sta bila obadva svojčas grešnika, ali ko ju je zadela milost božja, sta postala stanovitna spokornika. In to hočemo danes njima v čast premišljevati in sebi v prid preudariti, k a j premore v človeku milost božja, če se jej ne ustavlja.
Peter	in Pavel,	katera zdaj	častimo kot velika	svetnika,
sta bila človeka	kot	mi; bila sta	tudi svojčas velika	grešnika,
A pri obeh je bil precej velik razloček. Prvi je bil grešnik iz slabosti, drugi — nekdanji Savel — iz hudobije; Peter je imel dobro voljo, pa se je preveč zanesel na slabe človeške moči; Savel pa je imel hudobno voljo, izprijeno srce. Kako to?
Da je	imel	sv.	Peter res	dobro srce, dobro voljo, uvidimo lahko	že iz	dogodka, ki smo	ga nedavno slišali v	sv. evan-
geliju. Ko je namreč na besedo Gospodovo vrgel mrežo in zajel toliko rib, da se je mreža trgala, je padel k nogam Kristusovim, rekoč: »Gospod, pojdi od mene, ker sem grešen človek.« In ko mu pravi Gospod prijazno: »Ne boj se, Simon, odslej boš ljudi lovil,« je Peter popustil mreže in čoln in šel za Jezusom. — Toda prišle so za njegovo dobro voljo ure poskušnje. »Gospod, če se vsi pohujšajo nad teboj, jaz se ne bom pohujšal. Gospod, če bi moral tudi umreti, jaz te ne bom zatajil,« tako je govoril Simon, ko je Kristus napovedoval svoje trpljenje. In res, ko pride izdajavec Judež in primejo Jezusa, tu zgrabi Peter za meč, da bi branil svojega Učenika. Ali to je bilo tudi vse; naprej Peter ne upa; za Kristusa, s Kristusom tudi umreti, zato pa nima več moči. Človek, slab človek se boji smrti in trikrat povrsti zataji Jezusa pred slabotno deklo, češ, da ga še ne pozna ne. Trikrat je grešil, trikrat smrtno! In na svojem križevem potu ga sreča Kristus in pomenljivo ga pogleda, kakor bi hotel reči: Simon, dober človek si sicer, a slab. Ti si sicer rekel: »Jezus, ti si Sin živega Boga«; rekel si tudi: »Če bi moral s teboj umreti, te ne bom zatajil,« a samo tvoj duh je bil voljan, meso pa je slabo. Imaš sicer vero, pa le dokler ne pride poiz-kušnja, imaš tudi ljubezen, a le dokler ti ni treba nič trpeti.«
Tak grešnik je bil torej Simon, in taki Simoni smo po večini vsi. »Jezus, tebi živim, tebi umrjem,« tako kličemo z ustmi, pa če bi prišlo res do resnice, ne vem, koliko bi jih hotelo rajši prestati mučno smrt, nego se odpovedati veri.
In kaj je bil nekdaj Pavel, dokler je še imel ime Savel? — Že kot mal deček je gledal, kako so kamenjali sv. Štefana, in ker še sam ni mogel metati debelega kamenja, je varoval obleko. In ko je odrastel, je bil bogokletnež, preganjal je kristjane po hišah, cestah in jih vodil v smrt. In ni mu bilo dovolj, da je to počenjal samo doma, izprosil si je celo pravico,
da sme kristjane preganjati po celi deželi. — Pač podoba grešnika, ne le iz slabosti, marveč iz hudobije, sovraštva do Boga.
Pa kako sta prišla taka grešnika v nebesa, do svetniške časti? — Ni najhujše, če je človek grešil, najhujše je to, če ostane trdovraten v grehu. In naj je kdo še tako grešil, vselej da Bog vsakemu še toliko milosti, da lahko vstane iz greha, če le hoče, če se ji le ne ustavlja.
In apostola Peter in Pavel nista bila le grešnika, marveč tudi ostra, stanovitna spokornika.
Trikrat je bil Peter zatajil Kristusa, trikrat smrtno grešil očitno in prav zato ga je potem Kristus trikrat vprašal: »Simon, Jonov sin, ali me ljubiš?« In Peter je trikrat odgovorih »Gospod, ti veš, da te ljubim!« In govoril je resnico. Izmodrila ga je žalostna skušnja. Očitno pohujšanje je popravil z očitno pokoro. Kakor pravi sporočilo, je ta greh tako objokoval, da so se mu od solz naredile brazde po licih. Šel je oznanjevat vero Kristusovo, in česar prvič ni upal, storil je drugič, umrl je za Kristusa in zavoljo njega.
In Pavel? Storil je veliko hudega. Bil je prvi in najhujši preganjavec in sovražnik kristjanov. Da, ko bi njega ne bilo, bi se bila vera Kristusova izpočetka vse laže in drugače širila. Tako pa je ravno Savel mnogo Judov prestrašil, da niso upali prestopiti v krščanstvo, mnogo kristjanov je pregovoril k odpadu in mnogo takih, ki so ostali stanovitni, do smrti mučil. Savel je imel mnogo duš na vesti, — Toda, ko se mu je prikazal Kristus in ga nagovoril: »Savel, Savel, zakaj me preganjaš?« — Savel ni postal le drug človek, marveč je tudi mislil, kako bi popravil storjeno krivico. Postal je apostol in s čudovito gorečnostjo širil sv. evangelij med neverniki in Judi. In kakor je prej v shodnicah in pri vsaki priložnosti hujskal zoper krščanstvo, tako je zdaj očitno in povsod zagovarjal vero Križanega. Prej si je vse prizadel, da bi Jude odvrnil od Kristusa, zdaj pa je hodil od mesta do mesta, od dežele do dežele, se ni bal ne preganjanja, ne ječ, da bi vsaj zadostil in popravil svoje poprejšnje življenje. In Bog je blagoslovil njegovo delo in trud; brez števila Judov in nevernikov je pripeljal v sv. Cerkev, brez števila duš v nebesa. »Več sem storil kot vsi apostoli,« je lahko dejal o sebi, a vendar je bridko tožil: »Nisem vreden, da se imenujem apostol, ker sem preganjal Cerkev božjo.«
Pa kaj bi bilo pomagalo obema, če bi bila tako delala samo nekaj časa? »Kdor pa ostane zvest do konca, ta bo kronan.« Apostola sta ostala zvesta do konca in prejela krono mučeniško.
Poglejmo še enkrat na oba svetnika, sv. Petra in Pavla! Če si posnemal Petra v njegovi slabosti, ga li posnemaš tudi v solzah pokore? Če si bil Savel v hudobiji, si li Pavel v gorečnosti? Če še nisi to, o ne zapustimo cerkve poprej, dokler ne
sklenemo, da, če smo sledili Petru in Pavlu v slabosti in hudobiji, da ju hočemo posnemati tudi v pokori in gorečnosti, zakaj le tako smemo pričakovati, da ju bomo kdaj gledali v njuni slavi in se z njima veselili, Amen.	A. L.
2. Značaj sv. Petra.
(Govor krščanskim možem,)
Mož potrebujemo, govore prijatelji in sovražniki krščanstva, Oboji razumevajo besede po svoje. Prvi hočejo mož, ki bi verovali, živeli po veri ter se bojevali za koristi krščanstva. Drugi žele mož, ki bi prisegali na nauke brezvercev ter poizkušali uničiti vpliv katoliške Cerkve. Prištevati vas smem z mirno vestjo in s ponosom možem iz prvega tabora. Vi ste, cenjeni možje, s Kristusom in za Jezusa Kristusa! Da pa ostanete zvesti, se morate dodobra utrditi v veri, vzgojiti se v krščanske može — po mišljenju in življenju ali v krščanske značaje. Teh hočemo, po teh hrepenimo, to so naša čast in naše veselje!
Naslikati vam hočem izrednega vzornika v zgled! Oglejmo si značajnega moža sv. Petra!
Kdo je sv. Peter? Ali morda izobražen Izraelec? Ali morda bogataš? Ali mož v visoki službi? Ali morda plemenitega rodu? Niti najmanj! Peter je preprost mož (Dej. ap. 4, 13.), ubog delavec. Z ribištvom preživlja sebe in svojo družino. Genezareško jezero, bogato rib, je njegov zaklad, kjer se preživlja z delom svojih rok. Vsako ugodno priliko uporabi, da nalovi rib ter jih poproda. Čeprav ni sv. Peter bogat po imetju, ugleden po častni službi ali izobrazbi, ga Jezus ljubi, odlikuje ter izbere za voditelja katoliške Cerkve. Ljudje drugače sodijo kot Bog. Jezus gleda na bogastvo čednosti in moških lastnosti in vrlin. Značajev hoče tudi Jezus.
Tu veljajo besede sv. Pavla: »Zakaj, poglejte svoj poklic, bratje, ker jih ni mnogo modrih po mesu, ne veliko mogočnih, ne mnogo imenitnih, temveč kar je nespametno pred svetom, je Beg izvolil, da bi osramotil modre, in kar je slabo pred svetom, je izvolil Bog, da bi osramotil, kar je mogočnega; in kar je neimenitno in zaničljivo pred svetom, je izvolil Bog, in kar nič ni, da bi razdejal, kar je« (I. Kor. 1, 26.—28.).
Po čem se sv. Peter priljubi vsakemu krščanskemu možu? Prva čednost, ki krasi Petrov značaj, je globoka, v resnici moška vera. Brez vere ni značajev, ni značajnih, ni krščanskih mož in mladeničev! To stoji!
Bodimo odkriti, ne prikrivajmo resnice! V naših časih možje, sploh moški, izgubljajo vero.
Vera in življenje po veri je tudi za može čast in potreba. To pa je potrebno poudarjati zlasti v naših časih.
Sv, Peter je zgled, da je vera za može čast in potreba.
Petrov brat Andrej reče nekega dne svojemu bratu: Mesija smo našli. Peter hiti z bratom takoj h Kristusu. Sv. Peter pri Jezusu! Ali ne kaže ta prizor dosti jasno Petrove vere? Peter gre brez pomišljanja k oznanjevalcu svete vere. Z veseljem se mu bliža. Zre mu v obraz kot odkrit mož. Prvič stojita tu pred nami dva moža — Peter in Jezus, — ki naj ju veže notranja vez za čas in večnost. Jezus pogleda prvič s prisrčnim pogledom sv. Petra ter govori: »Ti si Simon, Jonov sin; ti boš imenovan Kefa« (kar je prestavljeno Peter) (Jan. 1, 42.). Peter je bil mož, oče v družini, pristen Galilejec, podjeten, utrjen v nevarnostih in odkritosrčen. Zato ga ljubi Jezus. Mogočno je vplivalo na sv. Petra: pcgled Jezusov, nagovor po imenu, izprememba imena. Peter se takoj odloči, da postane Jezusov učenec. Krščansko moštvo! ali ni Petrov značaj lep, posnemanja vreden, ker je veren? Ali vi tudi tako radi in z veseljem pokažete sveto vere kot Peter? Ali tudi vi radi greste h Kristusu ob nedeljah in praznikih, o velikonočnem času, k procesiji na dan sv. Rešnjega Telesa? Če ne, niste podobni sv. Petru!
Peter zaupa Jezusu in ljubi njega — Boga in Odrešenika.
Bilo je lepega jutra. Jezusa obsujejo množice kot čebelin roj, da bi poslušale besedo božje. Gospod je stal ob geneza-reškem jezeru. Videl je dva čolna. Ribiči so izstopili in izpirali mreže. Zveličar vstopi v Petrov čoln ter prosi, da odrine od kraja. Ko je zaključil svoj govor, reče Simonu: »Pelji na globoko ter vrzite svoje mreže na lov.« Simon je odgovoril: »Učenik! vso noč smo lovili, a nismo nič vjeli; na tvojo besedo pa bom vrgel mrežo.« Ko so bili to storili, so zajeli veliko število rib . .. Simon, ko je to videl, je pokleknil, rekoč:	»Gospod,
pojdi od mene, ker sem grešen človek« (Luk. 5, 1.—8.). Jezus govori Simonu: »Ne boj se, odslej boš ljudilovil« (Luk. 5, 10.). Katero čednost naj bolj občudujemo: ali vero, zaupanje, ljubezen ali ponižnost sv. Petra? Vprašam vas, možje, koliko mož naštejete v eni župniji, ki bi se odlikovali po teh čednostih? Malo jih je, ki bi imeli toliko vere, zaupanja, ljubezni in ponižnosti do Jezusa Kristusa. Zato lahko tožimo, da manjka v naših časih krščanskih mož. Zato, možje, k Petru, da se vzgojite za značajne, verne može!
Bilo je na poti v Cezarejo Filipovo. To je tam gori na severu Palestine ali Svete dežele, pri izviru reke Jordana. Gospod vpraša svoje učence: »Kdo, pravijc ljudje, da je sin človekov?« Odgovorili so: »Nekateri (pravijo), da je Janez Krstnik, nekateri, da je Elija, nekateri pa, da je Jeremija ali prerokov kdo.« Jezus jim reče: »Vi pa, kdo pravite, da sem?« Odgovoril je Simon Peter: »Ti si Kristus, Sin živega Boga.«
Jezus reče: »Blagor ti, Simon, Jonov sin, ker meso in kri ti nista tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih. Pa tudi jaz povem tebi: Ti si Peter (skala), in na to skalo bom zidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala. Tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva in karkoli boš zavezal na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih, in karkoli boš razvezal na zemlji, bc razvezano tudi v nebesih« (Mat. 16, 13.—19.).
Tako govori sv. Peter, mož-značaj. Odkrita, jasna, globoka je njegova veroizpoved. To govori Peter vpričo vseh apostolov. Svoje versko prepričanje izpove s popolno zavestjo in v slovesnih besedah.
Jezus pohvali Petrovo vero. Gospod imenuje Petra blaženega, ker veruje, da je Jezus Bog. To vero poplača Zveličar, ko obljubi Petru prvenstvo ali vodstvo v Cerkvi. Petrovo vero podpira Bog Oče z razsvetljenjem. — »Meso in kri (človeška narava, razum) ti tega nista razodela, temveč moj Oče v nebesih.« Tako odlikuje, podpira, razsvetljuje in vodi Bog verne in značajne može. Bog torej ljubi krščanske može!
Če vas vpraša kdo izmed nasprotnikov vere, kdo je Kristus, odgovorite s Petrom. Če vas zaničujejo, ker molite, ker hodite k službi božji, ker prejemate zakramente, ker berete krščanske časopise in knjige, ker občujete s krščanskimi možmi, posnemajte Petra v veri, odločnosti in značajnosti. Plačilo za tc možatost ne izostane.
Jezus celo poizkuša Petrovo vero in ljubezen do Boga.
Bilo je po vstajenju Gospodovem, Nekaj apostolov je na genezareškem jezeru. V jutranjem svitu se jim prikaže Zveličar, a ga ne spoznajo. Vpraša jih, če imajo kaj jesti. Odgovore, da nimajo. Kmalu spoznajo, da je Jezus. Peter skoči v jezero ter plava k bregu. Drugi apostoli pa plovejo s čolni h kraju. Ob tej priložnosti poizkuša naš Odrešenik Petrovo vero. Jezus vpraša namreč Petra: »Simcn, sin Janezov, ali me ljubiš bolj kot ti? Mu reče: To je, da, Gospod, ti veš, da te ljubim. Mu reče: Pasi moja jagnjeta. Mu reče zopet: Simon Janezov, me ljubiš? Mu reče: To je, da, Gospcd, ti veš, da te ljubim. Mu reče: Pasi moja jagnjeta. Mu reče v tretjič: Simon Janezov, me ljubiš? Peter se užalosti, ker mu je že v tretjič rekel: Me ljubiš? in mu je rekel: Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim. Mu je rekel: Pasi moje cvce. Resnično, resnično ti povem: dokler si bil mlajši, si se sam opasoval in šel, kamor si hotel; kadar boš pa star, boš svoje roke raztegnil in drugi te bo opasal in te popelje, kamor ti nočeš.« (Jan. 21, 15.—18.)
Največja odlika in največje plačilo za Petrovo vero in ljubezen do Jezusa je v teh besedah. Trikrat slovesno popraša Jezus Petra po njegovi ljubezni do njega. Skromni odgovori Petrovi kažejo, da je njegova vera mečna in njegova ljubezen ponižna. Samo v ljubezni in ponižnosti more dobro opravljati svojo težko, odgovorno službe — voditelja katoliške Cerkve.
Toliko ljubezni do Boga, kot jo je imel sv. Peter, ima v naših versko mlačnih časih malo mož. Vprašam vas, kdo bi bil žalosten, če bi ga duhovnik trikrat vprašal, ali ljubi Jezusa bolj kot ta ali oni mož, ali ljubi čednosti bolj kot strasti in grehe. Marsikdo bi se smejal takim vprašanjem.
Tak smeh je znak verske mlačnosti in brezverstva. Žalost Petrova je pa znamenje žive vere in goreče ljubezni, je znamenje značajnosti, možatosti. Sledimo vsi Petru v tej lepi, pomenljivi žalosti, če hočemo veljati za krščanske može.
Kako čisla in odlikuje Bog značaje! Petra vzame s seboj na goro Tabor (Mark. 1,1.), na Oljisko goro (Mark. 14,33.), plača zanj davek (Mat. 17,23.—26,), ozdravi njegovo bolno taščo (Mat. 8, 14, 15.). Še več! Cenjeni možje!
Kristus celo moli za značaje. — Bilo je na Sionu v dvorani, kjer je Gospod jedel z apostoli velikonočno jagnje. Jezus govori večno lepi poslovilni govor. Apostoli so vsi v strahu, slutijo nekaj strašnega. Vsi hočejo iti ž njim v boj in smrt. Peter se hoče še posebno izkazati. Jezus spozna vse njihove misli. Petru reče: »Simon, Simon! glej, satan vas je hotel imeti, da bi vas presejal kot pšenico. Jaz pa sem prosil za te, da ne jenja tvoja vera in ti nasprotno potrdi svoje brate.« Peter pa odgovori: »Gospod! s teboj sem pripravljen iti v ječo in smrt« (Luk. 22, 31.—33.).
Kdo naj razume Jezusovo ljubezen? Kdo naj popolnoma spozna pomen te molitve? Zveličar hoče, da ostanejo možje in mladeniči, ki jih je izvolil, da vodijo katoliško Cerkev, stanovitni v veri, značajni.
Predragi! Peter stoji pred vami kot čist značaj. A sveti Peter je tudi človek, zato lahko pade, in res je padel in hudo grešil proti Bogu — Jezusu Kristusu samemu. Znan vam je ta dogodek, za Petra usoden, za nas svarilen.
Približal se je zadnji večer za Gospoda. To je oni večer in onav ncč, v kateri so ga vjeli, učenci zapustili, Peter pa zatajil. Peter je pri Jezusu na Oljiski gori. Pridrvi drhal, da zveže Zveličarja ter ga odpelje v Jeruzalem. Peter se hoče iz ljubezni do Jezusa maščevati nad hudobneži, izdere meč ter odseka Malhu desno uho (Jan. 18, 10, 11.). Peter hoče po besedah »s teboj v ječo in smrt«, na vsak način videti, kaj se bo zgodilo z njegovim učenikom, zato sledi množici v mesto na Kajfovo dvorišče. Njegov lepi značaj se tu omadežuje. Na dvorišču so ljudje, ki ne poznajo ne Jezusa, ne apostolov, ne ljubijo Boga, nimajo nobene vere in nobene olike. Nič ne ogreva Petrovega srca. Osamljen je, sebi prepuščen, postane mrzel, pozabi, kje je in zato pade. Čim več časa je Peter v grešni družbi, grešni priložnosti, tem slabši je, omahljivejši, mrzlejši. Kot cvetlica v nerodovitni zemlji in okuženem ozračju ne uspeva, tako tudi
sv. Peter v taki družbi pada — umre na duši ter se zlaže in zataji Boga Jezusa Kristusa.
Pride mimo Zveličar. Pogleda Petra. Pogled je mil, usmiljenja in milosti poln, a pretresljiv, segajoč v srce. Peter se zave velikega greha, se užalosti, razjoka in skesa ter obljubi pobolj-šanje.
En pogled Jezusov — pa ima toliko uspeha. To je bil pač pogled božji!
Čudno, kajne možje! da pade Peter, tako veren mož. Čudno, da jeka Peter, ko vendar možje ne jokajo tako hitro. — Kaj se učimo iz tega pretresljivega dogodka iz Petrovega življenja? V slabi, brezverski družbi pade lahko celo najbolj značajen mož, ako posebno ne moli za milost stanovitnosti. Zato, možje, če hočete estati krščanski značaj: proč od slabe, izkvar-jene družbe in tudi proč od priložnosti v greh, proč od hujskačev, proč s protiverskimi časopisi! Kdor pa po nesreči pade, naj vstane hitro kot Peter, naj ga gane beseda božja ali glas vesti, ki se oglaša v človekovi notranjosti. Če si posnemal morda Petra v grehu, posnemaj ga tudi v pokori.
Po vnebohodu Gospodovem je sv. Peter hotel popraviti, kar je zagrešil. Goreče oznanuje besedo božje (Dejanje ap, 2, 14.—40.), ozdravi hromega (Dej. ap. 3.), osem let bolnega Eneja (Dej. ap. 9, 33, 34.), oživi mrtvo učenko Tabito (Dej. ap. 9, 36.—43.). Ko je prvič govoril sv. Peter, se je dalo krstiti 3000 ljudi. Ko je pridigoval drugič, je verovalo v Jezusa 5000 mož (Dej. ap. 4, 4.).
Kot so vse značajne može v vseh časih napadali, obrekovali, preganjali, tako so preganjali tudi sv. Petra. Večkrat so ga zaprli v ječo, nazadnje pa pribili na križ z glavo navzdol. — Leta 67. je umrl ta mož-značaj, svetnik in mučenik.
Sv. Peter je živel kot veren mož, zato mora sedaj tudi umreti ket veren mož, ljubljen od dobrih ljudi, sovražen od hudobnežev. Živel je, delal je, pokoril se je in umrl je kot značaj. Krščanski možje, posnemajte ga v njegovih čednostih: veri, ljubezni, ponižnosti, pridnosti in neustrašenosti. Ne sledite mu v grehu. Če bodete tako živeli, zaslužite ime: krščanski mož, veren značaj. Jezus vam pripravi veliko plačilo za to možatost, ki ste jo kazali skozi celo življenje. Sv. Peter bo vaš priprošnjik, vaš varih.
Možje, še enkrat rečem: V krščanski tabor vere, krščanskega moštva. Za Kristusom v življenju in na zadnjo uro, h Kristusu po smrti v nebesa — domovino krščanskih mož — svetnikov in mučenikov. Amen.
J. Dolenc.
Priložnostni govori.
Prilika o talentih.
Nekaj naukov za krščanske delavce.
(Govor v delavskem društvu.)
Kristus je povedal to-le priliko: »Človek, ki je na tuje šel, je poklical svoje hlapce in jim izročil svoje blago. Enemu je dal pet talentov, enemu dva, enemu pa enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in je zdajci odšel. Šel pa je tisti, ki je bil pet talentov prejel, in je kupčeval z njimi in je pet drugih pridobil. Ravno tako je tudi, kateri je bil dva prejel, pridobil dva druga. Tisti pa, ki je bil le enega prejel, je šel in ga je zakopal v zemljo in skril denarje svojega gospoda. Čez veliko časa pa pride gospod tistih hlapcev, da napravi račun ž njimi. Pristopil je tisti, ki je bil pet talentov prejel in je pridobil pet drugih talentov, rekoč: Gospod, pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridobil. Njegov gospod mu je rekel: Prav, dobri in zvesti hlapec, ker si bil v malem zvest, te bom čez veliko postavil. Pojdi v veselje svojega gospoda. Pa tudi tisti, kateri je bil dva talenta prejel, je pristopil in rekel: Gospod, dva talenta si mi izročil, glej, dva druga sem pridobil. Njegov gospod mu je rekel: Prav, dobri in zvesti hlapec, ker si bil v malem zvest, te bom čez veliko postavil. Pojdi v veselje svojega gospoda. Ko je pa pristopil tudi tisti, ki je bil en talent prejel, je rekel: Gospod, vem, da si trd človek, da žanješ, kjer nisi sejal, in pobiraš, kjer nisi razsipal. Bal sem se ter sem šel in skril svoj talent v zemljo. Glej, tukaj imaš, kar je tvojega. Njegov gospod pa je odgovoril in mu rekel: Hudobni in leni hlapec! Vedel si, da žanjem, kjer nisem sejal, in pobiram, kjer nisem razsipal. Torej bi bil moral dati moje denarje menjavcem in kadar bi bil jaz prišel, bi bil prejel svoje z obrestmi. Vzemite mu torej talent in dajte ga onemu, ki ima deset talentov. Zakaj vsakemu, kateri ima, se bo dalo in bo obilno imel. Kdor pa nima, mu bo vzeto še to, kar misli, da ima. In nepridnega hlapca vrzite v vnanjo temo, Tam bc jok in škripanje z zobmi.« 1
Ta prelepa prilika, ki jo je povedal naš Gospod, je namenjena vsem ljudem, posebno pa delavcem. V njej so izraženi zelo koristni nauki, ki jih hočemo danes premišljevati.
1. Predvsem nas uči ta prilika, da so vsi talenti od Boga. Bog je dal nekaterim pet talentov, drugim dva, drugim pa le en talent. Čeprav so talenti različni, se vendar ne sme nihče ž njimi bahati ali celo druge zaničevati, ker so vsi talenti, bodisi da jih je pet ali dva ali celo en sam, od Boga. Vsi se moramo med seboj ljubiti in spoštovati. Gospoda, ki je
1 (Mat. 25, 15.) Ta evangelij se bere o praznikih škofov spoznavalcev. Govor se da porabiti tudi za te praznike.
dovršila visoke šole, ne sme zaničevati drugih, katerim Bog ni dal takih talentov, da bi bili mogli te šole napraviti. Gospodarji, ki imajo lepo premoženje, se ne smejo povzdigovati nad svoje kmete in delavce, kateri nimajo takega premoženja. Vsi moramo biti med seboj ko bratje ene družine. Vsi moramo vedeti, da je to, kar imamo, od Boga. Izobražen gospod, kateri bi se na primer sramoval govoriti z ubožcem ali z raztrganim in umazanim delavcem, bi prav s tem kazal, da ni vreden petih talentov, katere mu je Bog dal, in gospodar, kateri bi stiskal svoje kmete, delavce in hlapce ter grdo in neprijazno ž njimi ravnal, bi prav tako dokazoval, da ni vreden premoženja, ki mu ga je Bog dal. Sv. apostol Pavel nam kliče: »Kdo te razloči? Kaj pa imaš, česar ne bi bil prejel? Ako si pa prejel, kaj se hvališ, kakor da ne bi bil prejel?« (I. Kor. 4, 7.) Sv, Pavel nas uči, da moramo vsi ljudje biti složni, kakor udje enega telesa, katere oživlja en duh. Niso vsi udje v telesu enaki. Nekateri, na primer oči, so bolj plemenite ko drugi udje, pa vsi udje so potrebni in opravičeni in vsi udje enega telesa imajo eno ter isto življenje. Tako imamo tudi ljudje različne talente, različne darove, pa vse mora oživljati en Duh, namreč presladki Duh našega Gospoda Jezusa Kristusa. Kdor nima tega Duha v sebi, ta je mrtev in ne more nič za večno življenje zaslužnega storiti, Tako-le pravi sv. Pavel: »Darovi so mnogoteri, Duh pa je eden, in službe so mnogotere, Gospod pa je eden; in dela so mnogotera, Bog pa je eden, kateri dela vse v vseh ... Kakor je namreč eno telo, ki ima veliko udov, vsi udje telesa pa, dasi jih je veliko, sc vendar eno telo, tako tudi Kristus (t. j. vsi kristjani, katere c življa Kristusov Duh). V enem Duhu namreč smo vsi v eno telo krščeni, Judje in neverniki, sužnji in prosti. Vsi smo bili v enem duhu napojeni. Zakaj tudi telo ni en ud, ampak jih je veliko. Ko bi noga rekla: Ker nisem oko, nisem od telesa, ali zato ni od telesa? Ako bi bilo vse telo oko, kje bi bil pa sluh? Ako bi bile vse sluh, kje pa duhanje? Bog pa je ude razstavil v telesu, vsakega, kakor je hotel. Ko bi bili vsi en ud, kje bi bilo telo? Ne more pa oko reči roki: Tvoje pomoči ne potrebujem, ali pa glava nogam: Niste mi potrebne, ampak prav tisti udje, ki se nam slabši zde, so veliko bolj potrebni... Bog je tako zložil telo, da je tistemu udu, kateri je kaj potreboval, obilnejšo čast dodelil, da ni razpora v telesu, temveč da ud za ud enako skrbi. In če en ud kaj trpi, vsi udje ž njim trpe, in če se enemu udu dobro godi, se vesele ž njim vsi udje. Vi pa ste telo Kristusove in udje med seboj.« (I. Kor. 12.)
Med nami bi torej morala biti taka složnost, taka ljubezen in skrb, kakor med udi enega telesa, katere vse oživlja en duh. Ljubiti bi se morali med seboj, kakor je Gospod ukazal: »To je moja zapoved, da se med seboj ljubite, kakor sem vas jaz ljubil ... (Jan. 15, 12.) Pa ne prosim same zanje, ampak tudi za tiste, kateri bodo po njih besedi v mene verovali, da bodo vsi
eno, kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bodo tudi v nas eno, da svet veruje, da si me ti poslal. In veličastvo, katero si meni dal, sem jaz njim dal, da bodo eno, kakor smo tudi mi eno: Jaz v njih in ti v meni, da bodo popolnoma eno in da svet spozna, da si me ti poslal in jih ljubil, kakor si tudi mene ljubil.« (Jan. 17, 20.)
Po nauku našega Gospoda moramo biti vsi eno, bodisi da smo bogati ali ubogi, učeni ali preprosti, gospodarji ali delavci. En Duh, t. j. presladki Duh Kristusov bi nas moral vse oživljati. Med nami bi ne smelo biti nobenih razdorov in razkolov, nobenega zatiranja in odiranja. Ti, ki delajo med nami razdore in razkole, ki svojega bližnjega zatirajo, odirajo in preganjajo, niso pravi kristjani, čeprav hodijo v cerkev in se imenujejo kristjane.
2. Iz navedene prilike je dalje razvidno, kaj želi in zahteva Gospod od vsakega delavca, kateremu je podelil kak talent. Gospod zahteva, da te talente s pridnim in požrtvovalnim delom podvojimo. Talentov ne smemo zakopati, ampak si moramo ž njimi pridobiti še drugih talentov. Vsakemu človeku veljajo besede: »V potu svojega obraza si boš služil svoj kruh« in druge besede: »Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela; sedmi dan pa je sobota Gospoda, tvojega Boga. Ne delaj nobenega dela« (II. Moz. 20, 9.). Za kristjana ni dovolj, da sedmi dan počiva, pravi kristjan mora šest dni delati, kakor je Gospod ukazal. Kdor hoče biti res srečen in zadovoljen na tem svetu, mora izpolnjevati ne samo zapoved o počitku sedmega dne, ampak tudi zapoved o šestdnevnem delu. V tem oziru so nam dali sv. apostoli in vsi svetniki prelep zgled. Sv. Pavel ni samo oznanjeval svete vere, ampak je z lastnimi rokami opravljal tudi rokodelsko delo, da je preživljal sebe in tiste, ki so bili ž njim. On ni hotel od ljudstva nobenega daru prejeti. Tako so tudi drugi apostoli delali in v tem so jih posnemali svetniki, ki so se vsi v življenju veliko trudili in so veliko trpeli, preden so prejeli krono večnega plačila. Sv. Frančišek pravi: »Jaz sem delal s svojimi rokami in zahtevam odločno, da delajo tudi moji bratje vsak v svoji stroki, ki se spodobi. Kdor dela ne zna, naj se uči, in sicer ne morda iz pohlepnosti po dninah, ampak radi lepega zgleda in da se izogne lenobi.« 1
To so zlati nauki ne le za delavce, ampak za vse ljudi. Tudi izkušnja potrjuje te nauke. Kdor pridno in natančno dela, je zadovoljen in srečen. Zato nikar ne glejte na druge, ki nič ne delajo. Ne bodite jim nevoščljivi, ker ako nič ne delajo, niso srečni in zadovoljni. V sv. pismu so te-le be»ede: »Življenje zadovoljnega in delavnega človeka je sladko in v njem najdeš zaklad« (Sir. 40, 18.) in dalje: »Ako boš užival delo svojih rok, blagor tebi in dobro ti bode« (Psalm. 127. 2.).
1 S. Francisci Opuse. ed.Wodding 1635, p. 102.
Iz tega sledi, da bi morali pravzaprav s pomilovanjem gledati na tiste ljudi, zlasti bogatine, ki nič ne delajo, ker so v resnici nesrečni. Po pravici pravi sv. apostol Jakob o bogatinih:	»Glejte zdaj, bogatinci, jokajte in tulite zavoljo svojih
nadlog, ki bodo nad vas prišle. Vaše bogastvo je strohnelo, vaša oblačila so snedli molji. Vaše zlato in srebro je zarjavelo in njuna rija bo v pričevanje zoper vas in bc požrla vaše meso, kakor ogenj. Nabrali ste si zaklad jeze za poslednje dni. Glejte, plačilo, ki ste je utrgali delavcem, ki so vaše polje poželi, vpije in njih vpitje je prišlo do ušes Gospoda vojskinih trum. Gostili ste se na zemlji in v nečistosti pasli svoja srca za dan klanja. Obsodili in umerili ste pravičnega in se vam ni ustavljal.« Tako opisuje nesrečo bogatincev, ki živijo od žuljev drugih, sam Gospod. Ali bi hoteli vi zamenjati ž njimi? Vsakdo je rajši ubog in zadovoljen, ko bogat in nesrečen.
3.	Zelo zanimive so besede, ki jih je govoril gospod tistemu hlapcu, ki je bil dobil pet talentov, pa si je ž njimi pridobil še pet drugih, in tistemu hlapcu, ki je bil dobil dva talenta, pa je ž njima še dva druga pridobil. Obema je na enak način govoril, obema je dal enako plačilo. Zakaj? Zato ker sta se oba enako trudila, oba enako pridno delala, čeprav nista imela enakih zmožnosti. S petimi talenti si je oni prav tako lahko pridobil še pet drugih, kakor ta z dvema še dva druga. Plačilo meri Bog po trudu in delu. Ker sta napravila oba enako dela, je Gospod oba enako pohvalil in poplačal, rekoč: »Prav, dobri in zvesti hlapec, ker si bil v malem zvest, te bom čez veliko postavil. Pojdi v veselje svojega gospoda.«
To je krasen nauk za nas. Tudi ljudje merijo plačilo po delu. Razlika je le ta, da jemljejo ljudje pri odmerjevanju plačila v poštev tudi delavčevo spretnost, zmožnost in pripravna produktivna sredstva. Kjer je delo enako, to je izvršeno z enako pridnostjo, spretnostjo in z enakimi produktivnimi sredstvi, tam bi moralo biti tudi plačilo enako. Plačilo se mora meriti po delu. Kdor nič ne dela, bi tudi nobenega dobička imeti ne smel. Dandanes je v tem oziru mnogokaj narobe. Delavci, ki trdo delajo, nimajo nič in živijo s svojimi družinami v največjem uboštvu, kapitalisti pa, ki navadno prav nič ne delajo, so bogati in živijo v največjem razkošju in v potratnem sijaju. Z obrtnim zakonom z dne 20. decembra 1859 se je v naši državi proglasila popolna obrtna svoboda in popolna svoboda glede delavskih pogodb. S tem se je dovolilo neomejeno sleparsko izkoriščanje delavskega ljudstva. Delavci se izmolzujejo pri raznih podjetjih. Podjetniki ne delajo v prav mnogih slučajih nič, ker obrti niti ne razumejo, a vlečejo vendar na koncu leta ogromne dividende. Milijoni, katere vlečejo vsako leto razni Rotšildi, Hirši itd. in razne akcijske družbe, so sadovi žuljavih rok.
Da se temu velikemu zlu odpomore, je potrebna korenita prememba obrtnega zakona. To pa pospešimo z dobro delavsko
organizacijo. Predvsem je sedaj potrebno, da se delavstvo v društvih organizira, da skupno nastopa za svoje pravice in da se skupno kot en mož bojuje za zmago opravičenih zahtev. Ko bi delavstvo bilo edino in složno, bi lahko vse doseglo. Bilo bi svobodne, kakor so kapitalisti svobodni. Žal, da so socialisti s svojimi brezverskimi in brezbožnimi nauki delavstvo razcepili. Voditelji socialistov so dandanes največji nasprotniki svete krščanske vere in katoliške Cerkve. S tem cepijo delavstvo in škodujejo delavski organizaciji. Krščanski delavec se mora raditega ogibati socialističnih organizacij in se tesno oklepati katoliških.
4.	Posebno zanimive so besede, ki jih je gospod govoril lenemu hlapcu, ki je bil prejel le en talent. Rekel mu je: »Hudobni in leni hlapec! Vedel si, da žanjem, kjer nisem sejal, in pobiram, kjer nisem razsipal. Torej bi bil moral dati moje denarje menjavcem, in kadar bi bil jaz prišel, bi bil prejel svoje z obrestmi.« Ta gospod, c katerem je tu govorjenje, je Bog. On bo zahteval na sodnji dan ne le to, kar nam je dal, ampak dvakrat toliko. On ima to pravico, ker nam je vse dal iz zgolj ljubezni in nam je za plačilo obljubil večno zveličanje. On je v tem oziru neomejen gospodar. Gospod »žanje«, kjer ni »sejal«, »pobira«, kjer ni »razsipal« in zahteva »obresti«. Vedeti pa je treba, da so te »obresti« vse za nas in ne za Boga, ki od nas ničesar ne potrebuje. (Sv. Tomaž 2, 2. 78, 1.)
Drugo vprašanje pa je, ali smemo m i žeti, kjer nismo sejali, pobirati, kjer nismo razsipali in zahtevati brez dela dobička in obresti? Tako delajo nekateri kapitalisti, ki včasih nič ne delajo, pa vlečejo vendarle visoke dividende. Drugi, to je delavci, sejejo in razsipljejo, drugi se trudijo, kapitalisti pa žanjejo in nabirajo in štejejo obresti. Kapitalisti ne jedo kruha v potu svojega obraza, kakor je zapovedane. Brez dela množijo premoženje, ker veliko več prejemajo od delavcev, ko dajejo. Ali je to dovoljeno? Sv. Pavel kliče: »Kdor noče delati, naj tudi ne je« (II. Tes., 3, 8.). Bog je govoril že prvim staršem: »V potu svojega obraza boš jedel kruh«, in med gromom in bliskom je bilo vsakteremu rečeno na gori sinajski: »Šest dni delaj in opravljaj vsa svoja dela« (II. Moz. 20, 9.). Vsi sv. očetje in cerkveni učeniki pravijo, da je oderuštvo, kar kdo več zahteva ko da, in obsojajo kot krivično, ako kdo žanje, kjer ni sejal ali pobira, kjer ni razsipal. Sv. katoliški očetje in cerkveni učeniki učijo, da je treba zamenjati enako z enakim. Ko govorijo o oderuštvu, o izsesovanju in izkoriščanju delavstva, se sklicujejo na besede iz navedene prilike, namreč da žanje, kjer ni sejal, in pobira, kjer ni razsipal, kdor brez dela bogati od žuljev drugih.
5.	Dalje beremo v navedeni priliki o nepridnem hlapcu: »Vzemite mu torej talent in dajte ga onemu, ki ima deset talentov. Zakaj vsakemu, kateri ima, se bo dalo in bo obilno imel.
Kdor pa nima, mu bo odvzeto še to, kar misli da ima.« Teh besed nisem razumel, dokler se nisem začel ukvarjati z delavskimi in kmečkimi društvi. Tu sem spoznal delavce pa tudi odvisne kmete, katerih starši so z zapravljivostjo, pijančevanjem in lahkim življenjem vse zapravili, da nimajo otroci nič. Postali so ubogi koloni, ki jih gospodarji podijo od posestva do posestva. Še to ubogo kolonstvo, katero mislijo da imajo, se jim od časa do časa odjemlje in daje drugim, ki kaj imajo. Sami si ne morejo prav nič pomagati. Taki sc pravi sužnji, katere tlači in izsesuje kapitalizem.
Naj bo ta lepa prilika, ki jo je povedal Gospod, v svarilo vsem, ki lahkomišljeno zapravljajo svoje premoženje, bodisi s postopanjem in pohajanjem, bodisi s pijančevanjem. Sv. pismo pravi: »Delavec, ki je pijanec, ne bo obogatel, in kdor majhno zametuje, bo sčasoma padel« (Sir. 19, 1.).
Ako se pa to uresničuje z nepridnimi hlapci že na tem svetu, koliko bolj se bo uresničilo na dan sodbe, ko bo Gospod krivičnike in malopridneže zagnal v večni ogenj. Rekel bo: »Nepridnega hlapca vrzite v vnanjo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.«
Navedena prilika nas uči, da je človek srečen in blagoslovljen, ako pridno dela. Razume se, da mora gledati, da si zdravja ne pokvari pri delu. V naših časih pa je nujno potrebno, da so delavci organizirani v delavskih organizacijah, ker drugače postanejo sužnji brezsrčnih kapitalistov. Le trdne delavske organizacije delajo delavce proste. S posameznimi ubožci ravnajo lahko bogataši tako kakor lev z divjim oslom v puščavi, pravi sv. pismo (Sir. 13, 23.). Ako hoče biti delavstvo svobodno, mora se tesno okleniti krščanskih organizacij. Te organizacije so prave trdnjave, v katerih se branijo delavci proti vsem krivičnim napadom združenih kapitalistov pa tudi socialističnih strahovalcev. Take organizacije so pa mogoče le tam, kjer je delavstvo zavedno in o vseh vprašanjih dobro podučeno, kakor na primer na Nemškem. V ta namen je pri nas nujno potrebno, da se delavstvo izobražuje po krščanskih glasilih in časopisih. Naj bi ne bilo nobenega delavca, ki bi ne bil naročen na svoje glasilo. Krščanski list podučuje v vseh potrebnih rečeh in vzbuja v delavcih zavednost in složnost. Zato sklenem svoj govor s klicem:	Živela med krščanskimi delavci zavednost, živela
organizacija!	Dr. Egidij.
Pogled na slovstvo.
1.	Katoliški verouk za realko, učiteljišče in dekliški licej. Prva knjiga: Verske resnice. (Dogmatika.) Po I. in II. gimnazijski veroučni knjigi priredil dr. Ivan Svetina, profesor in katehet na c. kr. I. državni gimnaziji v Ljubljani. Odobril preč. kn.-šk. ordinariat v Ljubljani dne 7. decembra 1911, št. 5168. Kot učno knjigo potrdilo vis. c. kr. ministerstvo za bogočastje in uk dne 18. januarja 1913, št. 55.574/1912. Cena vezani knjigi 2 K 80 vin. V Ljubljani 1913. V založbi ..Katoliške Bukvarne". Natisnila ..Katoliška Tiskarna". Str. 176.
Kakor pred leti (1. 1908) za višje razrede gimnazij, tako je sedaj tudi za sistematični verski pouk v višjih razredih drugih srednjih šol (realk, učiteljišč in dekliških licejev) spisal prvo knjigo častni kanonik dr. Ivan Svetina. Na realki, učiteljišču in liceju ni namreč verouku odmerjenih toliko učnih ur, da bi Se mogla obdelati vsa učna snov, kakor jo podajajo veroučne knjige za gimnazijo. Zato je priredil za imenovane šole učeni pisatelj poseben ..Katoliški verouk". Izšla je prva knjiga, ki obsega kratko apologetiko in dogmatiko. Na 176 straneh podaja pisatelj vse verske resnice, ki jih mora znati izobraženec, in sicer z umskimi in zgodovinskimi razlogi dobro utemeljene in pojasnjene. V lahkoumni, reči smemo prijetni obliki so podani najpoprej dokazi o bivanju božjem, o zgodovinski verodostojnosti svetih evangelijev in o božanstvu Jezusa Kristusa. Nato obravnava pisatelj dovolj obširno in jasno nauk o sv. katoliški Cerkvi. Drugi del knjige obsega resnice katoliške vere in govori o Bogu, o božjih stvareh, o odrešenju človeškega rodu, o posvečenju človeštva (o milosti, sv. daritvi in sv. zakramentih) in končno o dovršenju sveta. Pridejano je kratko berilo (str. 172-176).
Dr. Iv. Svetinova nova knjiga bo predvsem prav dobro služila svojemu namenu kot šolska knjiga v realkah (6. razr.), licejih (5. razr.) in na učiteljiščih, kjer se bo nedvombeno vsled zahtev lanskega dunajskega katehetičnega kongresa učni načrt v toliko premenil, da bodo dobivali gojenci sistematični verski pouk. Prepričani smo pa, da bode imenovana knjiga tudi prav dobro došla izobražencem, ki si žele na prijeten in ne pre-težak način obnoviti, razširiti in utrditi svoje versko znanje in prepričanje. Duhovnik, ki mora zlasti inteligentne laike večkrat opozarjati na primerne knjige, da si zopet pokličejo v spomin svete resnice, da se za nje navdušijo in iz svetega prepričanja delajo za čast božjo, jim bode prav pogosto priporočal novo dr. Iv. Svetinovo knjigo, kakor tudi istega pisatelja obširnejšo apologetiko (Duh. Pastir 1908, str. 672) in dr. Gr. Pečjakovo dogmatiko (Duhovni Pastir 1909, str. 520) in etiko (Duh. Pastir 1911, str. 589). A. S.
2.	V tem znamenju boš zmagal. Igro s tem naslovom, ki jo je za XVI. stoletnico popolne zmage svetega križa nad paganstvom priredil župnik Franc Rihar (Duh. Pastir 1913, IV. zv. ov., str. 2), priobčuje v lepem hrvatskem prevodu izborni list za hrvatsko mladino „Mladost" v Zadru. Prevod je oskrbel O. Franjo Slavič.
3.	Sredozimci. Petra Bohinjca izbrani spisi. II. zvezek. Izdalo „Tisk. društvo" v Kranju. Kranj, 1913. Cena vezani knjigi K 1, broširani 60 vin. — Nabavo P. Bohinjčevih izbranih spisov prav toplo priporočamo. Podrobnejše poročilo še objavimo.
4.	Govore, primerne za letošnji XVI. stoletni jubilej zmage svetega križa nad paganstvom in za sveto leto, bode Duh.Pastir objavil v naslednjih zvezkih.
Odgovorni urednik Alojzij Stroj. — Tisk Katoliške tiskarne.