^ V Ljubljani t	1897.
Tiska: Katol. Tiskarna
Ureja: dr. Fr. Lampe

Dom in svet" izhaja dne i. in 15. vsakega meseca.
V Ljubljani, dne 1. mal. travna 1897.
Vsebina 7. zvezka.
Stran
Cvetje s polja modroslovskega. (Spisal dr. Fr. L.) [Dalje.]......193
Ob luči spomina. (Zložil Anton Medved) ...........196
Pomladi. (Zložil Anton Medved.) ...............197
Sovražne sile. (Zgodovinska slika. — Spisal dr. Jos. Gruden.) [Dalje.] . . .	197
Ob Balkanu. (Spomin iz Bolgarije. — Spisal Jos. Repina.) [Dalje.] . . . .	200
Vzori in boji. (Po prijateljevih pismih priobčil Jo|. Ošaben) [Dalje.] . . .	205
Sonet. (Zložil F. S. Fin {gar.)................210
Sonet. (Zložil F. S. Fin^gar.)................210
Celje in okolica. (Narodno društvene črtice. Poleg raznih spisov sestavil A. Fekonja.)
[Dalje.].....................210
O našem leposlovju. (Pismo prijatelju. — Spisal Branivoj.)......214
Dva grobova. I. Simon Robič. (Spisal dr. Fr. L.) — II. Matija Valjavec. (Spisal Ks.)	2 1 7
Književnost.....................220
A) Slovenska književnost. Knjige „Slov. Matice" za 1. 1896. Letopis Matice Slovenske ^a l. i8q6. — Zgodovina slovenskega slovstva. III.
Na platnicah. Socijalni pomenki. [Dalje.] — Raznoterosti.
Slike.
Kristus in prešeštnica ............
v
Cesta iz Kotora do Crnogore......... .
Njeguš, rojstveno mesto kneza Nikole I.......
v
Gore albanske od strani Crnogore........
Jelena, črnogorska kneginja in soproga laškega kraljeviča Zemljevid severnega tečaja..........
• 193
200
201 209
. 217 222
Dobe se še letniki: IV. po 2 gld., V. po 3 gld., VIL, VIII. in IX. po 4 gld. 20 kr.
„Dom in Svet" stane za celo leto 4 gld. 20 kr., za pol leta 2 gld. 10 kr., za četrt leta 1 gld. 5 kr. Za dijake na leto 3 gld. 40 kr., za pol leta 1 gld. 70 kr., za četrt leta 85 kr. V tuje dežele po i gld. 20 kr. na leto več. Dobivajo se še vse lanske (1896) številke.
Uredništvo in upravništvo je v Marijanišču. Za ljubljanske naročnike posreduje tudi ,,Katoliška Bukvama."
Cvetje s polja modroslovskega.
(Spisal dr. Fr. L.) (Dalje).
15. Živa telesa.
Jako
različna so med seboj telesa. Ni pa nobena druga razlika večja kakor med živimi in neživimi telesi. Vsakdo pozna žive stvari in jih loči od neživih. Doslej smo govorili o telesih sploh, sedaj nam je govoriti o živih telesih posebej, ker so imenitnejša od vseh drugih. Neživa telesa imajo mnoga svojstva, razne moči in mnogovrstne oblike, toda živa telesa kažejo višjo popolnost, večje moči. Zaradi tega so pa mnogo bolj premenljiva kakor neživa; neprestano se gibljejo, pa se tudi hitro pokvarijo in poginejo.
Ker se z živimi bitji pečajo razne vede poleg modroslovja, določeno je dovolj, katera prištevamo živim, katerih pa ne. Niso vsa jedne vrste in jednake popolnosti: na nižji stopinji so rastline, višje so živali; človek pa spada semkaj samo s telesom. O tem nam ni treba nadalje govoriti in tudi ni treba tega dokazovati. PaČ pa moramo razjasniti in dokazati o obeh teh vrstah najvišje nauke, ker ti spadajo v našo modroslovsko vedo, posebne nauke prepuščamo drugim posebnim vedam.
Pa so-li res živa bitja različna od neživih? Oni učenjaki, ki se drže materijalizma, ne priznavajo bistvenega razločka med živimi in neživimi stvarmi, temveč trdijo, da delujejo tudi v živih bitjih iste moči kakor v neživih, samo mnogo bolj zapleteno in mnogovrstno. Zato tudi nadalje uČ£, da so živa bitja naravnost iz neživih. Potem seveda Bog ni ustvaril živih bitij, ampak izvirajo iz večne tvarine.
Toda popolnoma trdno in nedvomljivo je, da so živa bitja po svojem bistvu do cela raz-
,Dom in svet" 1897, št. 7.
Kristus in prešeštnica
lična od neživih. To pa razvidimo iz teh-le razlogov:
1.	Živa bitja imajo določeno in vsestransko omejeno zunanjo obliko in so celotna in jed-notna; neživa pa so manj celotna in jednotna.
2.	Neživa bitja rasto na ta način, da se prijemajo zunanje površine drugi deli in kosi; živa pa sprejemajo hrano vase in jo preminjajo v svojo substancijo. Kamen-kapnik raste s tem, da se nabira okrog njega apno; žival pa raste
s tem, da použiva hrano. Ta razloček je jako velik, pa tudi jako očiten. Iz tega se vidi,
3.	da imajo živa bitja notranje središče in najtesnejšo medsebojno zvezo vseh delov, a neživa bitja imajo le mehansko zvezo med deli. Zato bolj ali manj lahko razkosamo neživa telesa, živa pa pokončamo, ako jih razkosamo.
4.	Prav tako znano in važno je, da neživa bitja nastajajo, ko se telo premeni v drugo telo; živa bitja pa se večinoma rode in le nekatera nastajajo tako, da se starejša bitja razdeli in njih deli žive dalje samostojno.
5.	Neživa telesa ne kažejo nobenih takih delov, ki bi bili različni, a vendar združeni s celoto; živa pa imajo različne dele, a vsa-
kateri ima svoje opravilo, ki se vjema s celoto. Tak del imenujemo telesno orodje ali organ. Ker imajo organe samo živa bitja, zato pravimo, da so organska, ali pa, da so organizmi. Organi so pri posameznih telesih jako različni. Gim popolnejši so organi, tem popolnejše je bitje. Neživa bitja se imenujejo tudi neorganska.
6. Vsako živo bitje nastane, nekaj Časa raste in se izpopolnjuje, potem pa polagoma
slabi in pogine, izgubi življenje, in telo razpade po zakonih neživih teles.
Kdo bi mogel torej reči, da ni bistvenega razločka med živimi in neživimi telesi, ako vse to premisli? Ko smo to izprevideli, spoznali smo ob jednem, katero je bistvo živih teles ali bitij. Glavno znamenje živih bitij je to, da se gibljejo sama iz sebe; neživa pa je treba gibati, kakor pravimo, od zunaj. Potem tudi vidimo iz tega preudarjanja, kaj je življenje. Življenje je bistvena stvar, je notranji vir omenjenega samosvojega gibanja. Torej je življenje prav posebna moč ali sila, ki vlada in uravnava tudi druge sile.
Na najnižji stopinji živih bitij so rastline. Vsakdo jih pozna in navadno loči lahko rastline od neživih stvarij in od živalij. Rastline so jednotna bitja; vsakatera ima svoje posebno življenje, ima organe, s katerimi deluje, raste in pogine. Zatorej je bistveno v rastlinah, da živč, rasto in se množč; nikakor pa ne Čutijo — in v tem se ločijo od živalij. Kolika je moč življenja v rastlinah, vidimo iz tega, da se nekatere rastline ohranjajo več tisoč let dolgo. Posebnost pri rastlinah je tudi ta, da so posamezne vrste v ogromnih množinah. Kako strahovita množina se kaže pri glivah in glivicah! V kratkem času se razmnože toliko, da se skoro ne dado ceniti. In kako malo potrebujejo za življenje! Tudi v suhi puščavi se ti prime osat, tudi na mrzlem severu se preživlja.
Rastline imajo tvar in lik, kakor druga telesa. Ta lik je vir življenja in delovanja. Ko izgine ta lik (forma), pogine rastlina.
Na višji stopinji so živali. Zanimivo je najprej, da večina živalij, posebno v višjih vrstah, potrebuje rastlin za hrano ali življenje. Tako je torej podlaga živalim rastlina, kakor zopet rastlina mnogo hrane dobi od živalstva. Iz tega se vidi, da je oboje med sabo tesno združeno.
Kakor rastline, tako tudi ziväli niso nikaki stroji ali samo mehanska, marveč so živa in organska bitja. Nastajajo, rasto, gibljejo se, množe in zopet poginjajo. A poleg tega živali tudi Čutijo, to se pravi, imajo zmožnost, da sprejemajo vase nekatere utiske. Pri nižjih živalih je ta zmožnost le majhna, pri višjih je popolnoma razvita; višje imajo zunanje čute (vid, sluh, tip, vonj in okus), pa tudi notranji čut. Vse to opažamo pri živalih. Notranji Čut je tisti, s katerim ločijo med seboj zunanje Čute in jih presojajo, s katerim Čutijo svoje telo, njegovo ugodno in neugodno stanje in s katerim vse občutke družijo v celoto. Živali imajo spomin, kar priča vsakdanja izkušnja, imajo nekako domišljijo, kar vidimo iz njih ravnanja, in naposled imajo Čutno razsodnost
ali zmožnost, da cenijo te in one ugodne in neugodne razmere in se po njih ravnajo. Na primer: žival se boji požara, akotudi se ni nikoli opekla; pes presodi, kako daleč mu je skočiti, da pride na ono stran jarka itd.
Tako so torej živali mnogo višje kakor rastline. Razloček med obojimi zaznamujemo s tem, da pravimo : Živali se gibljejo v prostoru (kar je pa manj znamenito) in čutijo, poleg tega imajo tudi one zmožnosti kakor rastline. Nikakor pa nimajo živali pameti kakor človek. Materijalisti, ki taje človeško dušo. uČe, da se pamet človeška in živalska razločujeta le nebistveno. Toda ta razloček je bistven, to se pravi: žival nima v pravem pomenu razuma ali pameti. Vidimo pa to iz teh-le razlogov:
1.	Žival nima zmožnosti, da bi umela splošne reči. Nihče ne trdi, da bi žival umela, kaj se pravi: Vsa živa telesa umrjo. Konj vidi poleg sebe mrtvega konja: ali umeva, da mora poginiti kdaj tudi sam? Žival se tudi v pravem pomenu ne uči, ampak le vadi. Ko bi se učila, bi napredovala; a v mnogih rečeh ne napreduje žival nikdar, pač pa v tistih, ki se pridobivajo z vajo, n. pr. spretnost v gibanju ali v glasovih. Po domače lahko vprašam: ali more kdaj žival umevati uro, in naj stoji pred njo sto let? Niti tega ne more umeti, čemu je plug, Čeprav ga vleče dan na dan. Živalstvo sploh nič ne napreduje. Konji ali pa psi niso dandanes nič pametnejši, kakor so bili pred tisoč leti.
2.	Žival nima pameti, ker ne more sklepati. Žival ne more sklepati tako-le: Močnejši premaga slabejšega; jaz sem močnejša kakor človek: torej premagam Človeka. Žival zaradi tega tudi ne more misliti.
3.	Žival se ne zaveda sama sebe; ne vč, kaj je, ne vč, kaj je Čast, kaj sramota, kaj spodobno in kaj ne.
4.	Žival nima proste volje, da bi si izbrala to ali ono dejanje; ne ve: kaj je nravno dobro, kaj slabo, kaj krepost in greh. Tudi spoznanja Boga ni pri živali, ne religije — s kratka: nobenega višjega duševnega življenja.
V tem se vidi bistven razloček živali od Človeka. Res je, da živali marsikaj opravljajo dobro in prav primerno za svoj namen. To pa zaradi tega, ker imajo prav posebno dobro in ostro čutnost in čutno razsodnost, katera jim jako služi, da se žive in množč. Zato opažamo pri živalih, da si marsikaj naredč prav umetno, kakor Čebele, pajki; ali pa posebno trdno in dobro bivališče, kakor n. pr. bobri in ptiči.
Nekateri prirodoslovci so se jako trudili dokazati, da ni bistvenega razločka med živaljo in človekom. Njihov namen je znan: utajiti hočejo, da je Človek od Boga ustvarjen in da
ima dušo. Toda ne samo huda, ampak tudi žalostna je ta zmota, ker jemljo človeku nekaj, kar dajejo živali, in tako ne umevajo po resnici ne Človeka ne živali. Zakaj bi se ne oklepali rajši resnice, ki je v našem vprašanju tako očitna in trdna!
In sedaj pokažimo še, v Čem je pri živalih vir življenja. To je najprej jasno, da izhaja iz življenja rast, oblika, organi, delovanje živali. Pa tudi čutenje ni iz drugega vira kakor iz življenja. Ako je žival živa, Čuti, mrtva ne čuti nič. Življenje in čutenje sta kakor dvoje barv, ki se vidita iz jedne in iste svetlobe. Torej ne moremo reči drugega, kakor da je pri živalih podstatni lik ali substancijalna forma vir življenja in Čutenja. Ta lik daje živali vse, kar se na njej kaže; ta je jednotna moč, ki druži med seboj razne organe. Temu liku pravijo živalska duša. Tudi žival namreč ima nekako dušo, ne take, kakoršno ima človek, ampak tako, ki živi in pogine s telesom. Kako se pa živalska duša loči od Človeške, to bomo videli pozneje, ko bomo spoznali čioveško dušo.
16. Od kod je življenje.
Tu ne vprašamo, od kod izvira življenje moje ali tvoje ali kake živali: saj smo ravnokar rekli, da izvira življenje iz notranjega vira, iz lika. Vprašamo : od kod je vse življenje sploh, kar ga je na zemlji?
Materijalisti bi namreč jako radi dokazali, da je življenje iz snovi, da je sicer posebna moč, a ne bistveno različna od drugih snovnih moČij. Po teh mislih ni življenje od drugod kakor iz snovi.
Da bi to dokazali, rekli so, da življenje še vedno prihaja iz snovi, ako so razmere ugodne. Kakor je znano, tudi ljudje tako mislijo, da se n. pr. črvi in druga drobna golazen zaredi sama po sebi v gnilem mesu, v gorki in nesnažni vodi in drugodi. Nekdaj — tako pravijo — so se tem lože naredile in zaredile žive stvari iz snovi, Čim ugodnejše so bile razmere.
Toda ta misel je prazna. Iz mrtve snovi same ne nastane nikoli živo bitje, niti rastlina, niti žival. To so dokazali poskusi. Življenje nastane vedno le tako, da pride v snov ali kako seme ali kal žive stvari. Brez semena ali kali živega bitja ne nastane nobeno živo bitje. Ako so tekočino jako razgreli in potem tako zaprli, da ni prihajala vanjo nobena stvar, tedaj se ni naredilo v tekočini nobeno živo bitje. Ako so jo pa odprli, da so iz zraka vanjo prišle kalice, tedaj so iz kalic takoj pognale žive stvarce. Zato ni možno, da bi kako živo bitje nastalo kar iz snovi, ampak vsako živo bitje
nastane iz semena ali iz jajca. In prvo živo bitje na zemlji ni nastalo iz snovi, ampak le iz drugega živega bitja. Katero je tisto, to bomo videli pozneje.
Materijalisti pa ne učijo samo tega, kar smo sedaj omenili, marveč trde, da so se vse rastline in živali polagoma naredile iz tvarine tako, da so bile Čim dalje popolnejše. Izprva je izšla iz snovi samo slaba, nepopolna stvarca, nekaka kepica ali vsaj jeden tak delec, iz katerega so sedaj žive stvari, t. j. stänica — živo jedrce, ki ima krog sebe tanko kožico. Tista stvarca je bila čim dalje popolnejša, in tako so se iz takega majhnega začetka razrastle vse rastline in živali.
Da ne opisujemo raznih naukov o tej stvari, bodi nam dovolj samo tako zvani darvinizem. Angleški prirodoslovec Darwin (1809 — 1882) je učil, da Bog ni ustvaril od začetka vseh teh vrst, katere opazujemo sedaj na zemlji, marveč le nekaj nepopolnih bitij ali celo le jedno samo, in iz tega se je razrastlo velikansko drevo rastlin in živali j. Da se je pa to zgodilo, delovale so posebne sile in razmere, .ledna razmera je ta, da si pridobi živo bitje z delovanjem one lastnosti, katerih potrebuje (n. pr. kovačeva roka se okrepi z delom). Druga razmera je ta, da se tako pridobljene zmožnosti in posebnosti podedujejo in pri potomcih ohranijo. Potomci pa jih še zboljšajo in dopolnijo. Nadalje je znano, da si živali izbirajo družeta, kadar se množijo, in tako se podedujejo le ugodne lastnosti ter se utrde pri potomcih. Ako imata starec in starka kako lastnost pri kateri koli vrsti živalij, ohrani jo potem tudi zarod. Zarod se mora boriti za obstanek z drugimi bitji. V tem boju poginejo vsa slaba bitja ali taka, ki nimajo primernih organov; tista pa se ohranijo in se izpopolnijo, ki imajo primerne in ugodne lastnosti in moči. Tako se žive stvari ne samo izpopolnijo, ampak tudi utrdč v tej ali oni lastnosti; iz tega se naredč vrste.
Potemtakem delujejo v tem razvoju in napredovanju te-le moči: 1. moč, s katero se mora vsaka stvar vjemati z okoliščinami, pa tudi premeniti, kolikor je treba, da v njih obstane; 2. izbiranje družeta pri množenju; 3. po-dedovanje pridobljenih lastnostij, in 4. boj za obstanek, ki pokonča nepopolna, a dovrši popolnejša in močnejša bitja. Vse vrste rastlin in živalij so se naredile in ustanovile po tej poti.
Da bi Darwin to dokazal, sklicuje se posebno na to, da zna Človek sam na ta način premeniti in zboljšati rastline in živali ter v zarodu utrditi kako lastnost: velikost, barvo, ali nekatere organe. Kakor znamo dandanes umno preminjati rastlinske in živalske
vrste, tako in še mnogo uspešneje jih je nekdaj preminjala v neizmernih dobah priroda sama.
Toda ta Darwinov nauk moramo do cela zavreči, ker ni resničen:
1.	Neodpustljiva napaka tega nauka je, da se opira bolj na lepo domišljijo kakor na istino. Veda ne vpraša, kako bi bilo utegnilo biti in kako bi . se bilo dalo kaj napraviti, ampak kako je bilo in je v resnici.
2.	Darwin nima niti jednega trdnega dokaza, da bi se bila kdaj kaka vrsta prevrgla v drugo vrsto. Izkušnja nam kaže samo, da se narejajo nekatere razlike v vrstah samih, da se v vrstah utrde nekake nižje vrste, katere imenujemo pasme (recimo: ovčarski pes, koder, pinč), a niČ ne pravi, da bi se rastlina preme-nila v žival ali nepopolna vrsta v popolnejšo. Vrste so med seboj trdno ločene in se ne morejo stalno družiti medsebojno. Zato je naravnost nevednostno, ako se istina v tem sestavu tako zametuje.
3.	Ako je Darwinov nauk resničen, zakaj se ne dobe one živali, ki so zmes med dvema vrstama ali, kakor bi rekli — prehodi? Zlasti pa vprašamo, zakaj ne znajo in ne morejo dandanes več premeniti n. pr. vrsto ovac v govedo, ali srno v jelena r1)
') Silno veliko vrst je v živalstvu: zakaj bi ne mogla vrsta preiti v vrsto, ko bi bila resnična teorija Darwi-
Pa ni treba niti omenjati, da ne more ta nauk ne za piČico razložiti, kako so nastali Čuti, n. pr. oči, posluh? Saj vidi vsakdo, da so Čuti prvotno združeni z vsem živim telesom, nikar, da bi si jih bilo živo bitje polagoma pridobilo.
Odkar živi na zemlji človeški rod, ni se premenil ne on, ni se premenilo živalstvo, s katerim živi. Najstarejši ostanki ljudij in živalij so iz egiptovskih grobov, katere smemo ceniti do pet tisoč let. In ti nam pričajo, da so dandanes ljudje in živali prav taki, kakor so bili pred tisoč in tisoč leti. Kje je torej Darwinovo preminjanje ?
Zato priznajmo resnico, da so vrste in njih razločki stalni že iz prva, da je torej življenje in so vsa živa bitja iz živega bitja, ne pa iz nežive tvarine. Ta razlika med vrstami rastlin in živalij je torej res izmed najvišjih zakonov, o Čemer smo slišali že ob drugi priliki.
__(Dalje.)
nova? Neki angleški prirodoslovec je cenil vrste živalske tako-le: Sesalcev je 2500 vrst; ptičev je 12.000 vrst; plezalcev (reptilij) je 4400 vrst; rib je 12.000 vrst; 50.000 vrst je mehkužcev; 10.000 vrst je pajkovcev; 3000 vrst je iglokožcev; 230000 vrst je žuželk; 6150 vrst je črvov itd. To so velike številke. Torej bi se pač vrsta premenila v drugo vrsto, ako bi veljali v prirodi tisti zakoni, o katerih govori Darwin.
Ob luči spomina!
Na strmem gradu luč gori.	Tlačan njegov — uboren nič:
Zakaj gori, komu gori?	Vsak dan ga tepe krik in bič;
Star mož iz knjige stare Čita,	Plačilo srd mu, hrana — kazen,
Ko dol in gora spita.	Vzdihljäj, kot jeka prazen.
Iz knjige čita v pozno noč, Kako so predniki nekoč Živeli postarni in mladi In mrli na tem gradi.
Za blagim činom blažji čin Privablja črka mu v spomin, Boj srčen njihov zoper strasti In zmago ob napasti.
A kaj je on in kaj je bil? Nikdar kreposti ni gojil.
Ohol, pohlepen in mehkužen, Vseh strastij svojih suženj.
In vendar človek je. Ni mar ? Na lepi zemlji — gospodar. Od istega Boga ustvarjen In z dušo vso nadarjen.
Spomina živa luč gori. Komu gori, zakaj gori?
O starec, ob tej dušni luči Odpuščati se uči?
Ne glej več knjige trd in mrk! Čuj, dedje govore iz črk.
Ti dedje — ali so ti v čisli? Vele ti — kaj ? Le misli!
Na tvojih zlobnih vseh poteh Tä grehov je naglavni greh, Da svojih k r i v e n j se zavedaš, A tujih ne pregledaš.
Anton Medved,
Pomla
Pomlad vstala je v prirodi, Topel diha ji pozdrav.
Duh me po samotah vodi, Kakor nekdaj, duh senjav.
Hrepenenje mi prebuja Vrt pomlajene zemlje:
Čustva le jeziku tuja, Čustva srcu znana le.
Ali slutnja zlate sreče, Ki obseva daljno stran,
Ali drag spomin me vleče Ven iz sobe — ven na plan?
i i.
Zunaj v dihu naj pomladnjem
Duša hrepenenja mre, Dokler se na grmu zadnjem Zadnja roža ne ospe!
Dokler zadnje pevke ptice
Preko gor, dolin in strug V mrzli sapi perutnice Ne ponesejo na jug!
Upaj — ali ne — doseči, Kar je daleč kot nebo: Blagor duši hrepeneči
Po nečem, kar je — lepo . . .
Anton Medved.
Sovražne sile.
(Zgodovinska slika. — Spisal dr. Jos. Gruden.)
(Dalje.)
II.
oro v sredi tedanjega Rima se je dvigal palatinski hrib, najstarejši del mesta, ob onem Času pa tudi najimenitnejši. Odkar je bil „zlato hišo" Neronovo vpepelil požar, stanovali so rimski cesarji zopet na tem po najstarejših sporočilih in zgodovinskih dogodkih posvečenem mestu. — Že Tit je bil pričel graditi velikansko palačo, ki naj bi bila stolica rimskih cesarjev. Domicijan je zgradbo nadaljeval in v njej nakopičil vse, kar je tedaj premogla zidarska in kiparska umetnost. Grška je poslala dragoceni marmor, Fenikija in Sirija najfinejšo tkanino in svilo, vrhovi Libanona dragoceni cedrov les; vse dežele so tekmovale, da ustvarijo vredno stanovanje imperatorjem sveta. — Po marmornih stopnicah si prišel na teraso, katero je omejevalo krasno stebrovje. To je bil portikus ali predvežje.
Ves dan je tu kar mrgolelo ljudij. Senatorji v rdeče obrobljenih togah, plavolasi Germani v bliščeči vojaški opravi in neštevilni roji domačih sužnjev so se gnetli v preddvoru cesarske palače. In lenušno proletarstvo — se je tu zbiralo dan za dnem, željno pričakujoč prilike, da si napolni lačne želodce z drobti-nami, ki so padale z bogato obložene impera-torjeve mize.
Umetno okrašena vrata, pri katerih sta vedno stala dva vojaka, stražnika, vodila so v atrium, to staro svetišče rimske hiše. Sedaj je služilo le še gizdavosti in razkošju.
Na desno in levo od atrija so se vrstile velikanske sobane za zborovanje, pojedine, pa tudi sobe cesarjeve in njegovih dvornikov.
Mogočen vtisek je napravljalo prelepo poslopje posebno tedaj, ko ga je obsevalo solnce in so se njegovi žarki tisočero odbijali na ploščah srebrne strehe, na belem marmorju in zlatih okovih stebrovja.
Toda v tej lepi palači je vladala groza in kruto nasilstvo, zakaj imperator je bil Domicijan ! — Živahno gibanje je bilo danes na tem kraju. Poslanci iz senata so prišli k cesarju zahvaljevat se za novosezidani amfiteater.
V	veliki sobi je sedel Domicijan na sedežu, pregrnjenem s temnordečo svilo. — Bil je majhne postave, okroglega, tolstega obraza. Obleka mu je bila bogato nakičena z zlatim okrasjem, in celo na sandalih se je bliščalo dragoceno kamenje. Na glavi je imel cesarski dija-dem — ozek obroček iz zlata, okrašen s smaragdi in rubini.
Pred njim so stali senatorji s poveŠenimi glavami; iz vsega vedenja jim je bilo videti, kako si prizadevajo kazati hlapčevsko udanost. Neki ptujec je za republike imenoval senat zbor kraljev, sedaj je bil ta senat le zbor lakajev. Avrelijan, rimski patricij in konzul, mlad mož šibkega telesa in bledega obraza, na katerem je bilo znati znamenje razuzdanega življenja, kadil je slavo cesarju z lepo donečimi besedami.
V	zvezde je koval njegovo radodarnost, primerjal ga večnim bogovom v Olimpu in
blagroval dan njegovega rojstva, ko je ta svetla zvezda vzšla rimskemu ljudstvu. Naposled je prebral sklep senatov, da se božanskemu Avgustu na novem foru postavi konjeniški kip. Mrzlo je gledal Domicijan s svojega sedeža na poslance, in videti je bilo, da ga ne ganejo besede govornikove. — Temno oko mu je begalo nemirno po obrazih, in sedaj pa sedaj se je prikazal zaničljiv smeh na ustnicah. Zna se, da je iz dna svoje duše zaničeval te kleče-plazce.
Niti besedice zahvale ni imel za Avrelijanov našopirjeni govor in senatov sklep. Temveč, ko je oni jenjal, začel je cesar počasi in zaspano :
„Prišla nam je novica, da so se naselili v Rimu krivi preroki iz Judeje, privrženci onega Mesije, ki boČe pod svojo oblast spraviti ves svet. — Pri ponoČnih shodih kujejo zarote zoper državo in mojo cesarsko stolico hočejo razrušiti."
Vsklik Čudenja je izpreletel za trenutek vrste senatorjev.
„Kdo bode tebi vzel oblast, dive Auguste ?" hitel je Avrelijan. „Ako se združijo vsi bogovi, kar jih je v večnem Olimpu, v mokrem Neptunovem kraljestvu in v Črnem Hadu, ne mogli bi tega storiti."
Pri teh prilizovalnih besedah se je ponosno ozrl na trumo svojih tovarišev; senatorji pa so mu glasno pritrjevali.
„Furije Čez nje!"
„Mogočni Cezar, udari naj jih tvoja roka!" vpil je trebušni senator.
V divjem srdu se je zasvetilo cesarju mračno oko in vzkliknil je:
„Pri večnem Jupitru! Zatreti hočem to po-noČno golazen, da ne bo več sluha po njej. Patres conscripti! Sporočite senatu moj ukaz, naj izda ostre zakone zoper upornike; konzuli naj podvoje čuječnost in zasledujejo njihova skrivališča."
„In ako boš dobro opravljal svoj posel", pristavi na pol obrnjen proti konzulu Avreli-janu, „nadejaj se moje cesarske milosti."
Globoko se prikloni Avrelijan ob teh besedah pred imperatorjem in mu poljubi roko.
Na migljej zapuste senatorji dvorano. Ostal je Domicijan sam. Že je hotel vstati in oditi tudi on, ko se približa iz ozadja njegov strežaj Štefan. Spusti se pred cesarjem na kolena in reče :
„Imperator, večno živeti naj ti dado usmiljeni bogovi! Ako sem našel milost pred teboj, poslušaj glas svojega služabnika."
„Kaj hočeš?" pravi mu nevoljen Domicijan. „Vstani in govori! Toda kratko, nedo-staje mi časa."
„Naj poginejo vsi tvoji sovražniki, mogočni Cezar", začne Štefan, „toda varuj se jih. Njih moČ je velika, njih zvitost hujša od kače."
Domicijanu se zmrači čelo, in jezno reče: „Kaj pomenijo tvoje besede? Govori jasneje!"
„Dolžnost me veže, da odkrijem skrivne spletke, Četudi bridko rano vsekam tvojemu srcu", pravi mu hinavsko judovski suženj, „krščanska svojat se je vgnezdila že v osrčju Rima in ima svoje privržence tudi v cesarski palači."
„Kdo je tisti predrznež?" zakliČe Domicijan.
„Skrivni sovražnik tvoj, moj gospod in cesar, je konzular Tit Flavij Klement."
Kakor bi ga zadela strela z jasnega neba, obstal je Domicijan in obledel kakor zid. Toda nakrat se mu zopet napno žile na tolstem obrazu, in v divjem srdu zakriči:
„Lažeš, ti judovski pes! Ali ne veš, da te imam v svojih pesteh in te lahko strem kakor Črva, ker se drzneš sramotiti sorodnike cesarjeve:"
„Moje življenje je v tvojih rokah, Cezar Avguste" , odgovori mirno Štefan in skloni glavo, „toda sodi sam! Glej, kaj sem dobil v Klementovi sobi!"
Rekši, izroči cesarju znani križec. Domicijan ga vzame in radovedno ogleduje.
„Kaj pomenja to znamenje:" vpraša potem.
„Križ časte kristjanje, ker je na njem umrl oni upornik zoper cesarjevo oblast sramotne smrti", odgovori Štefan.
„In Klement je ta izdajalec:" zakliče Domicijan. „Imel sem ga na sumu. Naj ga zadene plačilo izdajstva. Pokliči mi centurijona Sergija l"
Štefan hiti izpolnit cesarjevo povelje. Domicijan pa vstane in nemiren hodi po sobi. Ha! Ti dobri, ti pravični Klement! Mislil si me poslati za Titom, s pomočjo proletarstva me pahniti s prestola. Kakor blisek te bode zadela moja roka, da se strmoglaviš v prepad Črnega orka."
Centurijon vstopi.
„Vzemi krdelo vojšČakov", ukaže Domicijan, „in zgrabi takoj konzula Klementa. Na Kapitolu pred Jupitrovim templom odsekajte mu glavo v svarilen vzgled vsem upornikom."
„Ali slišiš:" zakriči nad njim, ko zapazi strmenje centurijonovo, „ zarotnik je zoper državo in umreti mora."
„Naj se zgodi jednako vsem tvojim sovražnikom, nebeški Cezar", odgovori centurijon, pozdravi vojaško in odide.
Drugi dan je padel konzul Flavij Klement pod mečem rabljevim. Začelo se je preganjanje svete cerkve, ki je zahtevalo neštevilnih žrtev.
Dr. Jos. Gruden: Sovražne sile.
»99
Nekaj let je minulo. Vsako izmed njih je s krvjo zapisano v svetovni povestnici. — Krščanske ideje so vedno bolj prodirale v rimski družbi in si pridobivale najplemenitejše duhove. Domicijan jim ni odprl srca, temveč jih je izkušal zatreti s kruto močjo. Toda padel je premagan, in za njim je divjal boj naprej. Trajalo je še več kakor dvesto let, da se je rimski cesar uklonil zmagovalnemu križu.
Blagovoljni bralec naj nam zopet sledi v cesarski grad na Palatin.
Soba, ki jo vidimo, pričuje o tedanji rimski gizdavosti in o brezmejnem razkošju. Ob marmornatih stenah stoje mize iz cedrovega lesa in počivalnice, pregrnjene z mehkimi preprogami. Vmes pa so nastavljene visoke čaše iz ahata in oniksa z dragocenimi cvetlicami.
Mamljiv duh se dviga iz kadilnih ponev. Na počivalnici sloni cesarjeva soproga Domicija Longina. Oblečena je v dragoceno tuniko iz rumenega bisusa, katero pokriva modra štola, stanovsko oblačilo rimskih gospej. Na rokah se blišče zlate zapestnice in na glavi dijadem
—	znamenje dostojanstva. Ako sodimo po zunanjosti, je še v najlepših letih. Poteze obraza kažejo neko čutno lepoto, pa tudi lahkoživost.
—	V velikih Črnih očeh se kaže notranji nemir, z rokami trga rob dragocene preproge. Vidi se, kakor bi nestrpno koga pričakovala.
Služabnica se prikaže pri durih in reče:
„Konzul Avrelijan želi z vami govoriti, pre-vzvišena gospa."
^Pripelji ga hitro noter, Sira; težko ga že pričakujem", odgovori ji ta in naglo vstane. Kmalu nato vstopi Avrelijan in pozdravi cesarico z neko zaupno prijaznostjo, kakoršne ne bi pričakoval nihče med njima. Toda danes ni imela posluha za njegove dvorljive besede, temveč hlastno je vprašala:
„Kako je? Ali smem upati?"
„Ako so nam bogovi mili", odgovori ta, „bo Rim rešen, predno jutri solnce vzide."
„Večna Minerva", vzklikne Longina in si z rokami zakrije obraz, „kako težko že Čakam trenutka rešitve! — Smrtne sence v Plutono-vem kraljestvu onkraj Stiksa imajo prijetnejše življenje nego jaz v tej ječi. — Vsak korak mi zasleduje ta grozoviti trinog; drži me zaprto kakor jetnico, dočim bi lahko uživala življenja sladkosti. — Maščevati se hočem nad njim za svoje uničeno življenje!"
Strastno je govorila te besede in vila bele roke.
„Tiho, prevzvišena gospa, da ne vzbudimo suma", reče Avrelijan. „Tukaj imajo tudi stene ušesa. — Osoda vaša je tudi osoda vsega Rima.
Vse se trese pred trinogom ; morijam ni konca. Gotovo že ni najti niti muhe v cesarjevi sobi, ker pomoril jih je davno vse. Ha, ha! Ubogi Sabin je moral pasti, ker ga je klicar v pomoti klical za imperatorja namestu za konzula. Sedaj je pregnal celo vse filozofe iz Rima. — Samo mi, ki uživamo življenje, imamo milost v njegovih očeh. Ha, ha!"
„Naj mu je v pogubljenje njegova zaslepljenost", odgovori cesarica, „od koder najmanj pričakuje, zadene ga smrtni udarec."
„Z milostmi me kar obsiplje", nadaljuje Avrelijan. „In kaj mi hoče Še natvezti na vrat? Belo svojo striČnico mi ponuja za ženo "
„Domitillo? Tisto revše, ki vedno v samoti žedi:" — Ljubosumen pogled zadene Avrelijana.
„Ž njo me hoče osrečiti. In kaj naj počnem s to krepostno golobico, ki še živeti ne zna.'' Toda predno se zvrši njegova namera, prestriže mu Parka nit življenja."
„Je-li vse dobro priskrbljeno? Večni bogovi, kaj, če izpodletir" vpraša boječe Longina.
„Ni se bati ničesar", odgovori Avrelijan, „drugi bodo delali za nas, mi pa bomo uživali sadove, sladke sadove. Ha, ha!"
Smeje se pomenljivo pogleda Longino, ki se mu je istotako vabljivo nasmehnila.
„Bojazljivci so ti senatorji in dvorniki, to je res", nadaljeval je potem, „vsi bi se radi rešili trinoga, a nikdo si ni upal prevzeti krvavega dejanja. In če ga Domicijan divje pogleda s svojimi očmi in zarjove nad njim kakor grom, ne vem, ali bi ne padel meč iz rok tudi naj-pogumnejšemu. — Le jeden je bil junak dovolj, da se je sam ponudil: njegov strežaj."
„Tisti judovski suženj, kateremu je celo prostost dal po smrti Klementovi r"
„Tisti je. On ima največ prilike, da pride v bližino cesarjevo, pa tudi najzanesljivejši je. Smehljaje bi ti zasadil nož v srce. — Ponujal sem mu obilo denarja, toda ponosno je zavrnil vsako plačilo."
„Ako nam le ne bo neprilike delal po smrti Domicijanovi! In celo izmed te uporne judovske sodrge je", pripomni Longina.
„Sedaj nam je rabno orodje, in potem — spravimo ga s poti. PomoČkov imamo dovolj, da se ga iznebimo. Tibere kalni valovi so že marsikoga zagrnili. Ha, ha! Toda sedaj moram k cesarju. Nesem mu nov seznamek konskripcij. Upam, da jih ne bo veČ zvrševal."
„Bogovi maščevanja naj nam pomagajo", vzdihne Longina.
„Vprašal sem danes avgure. Znamenja so dobra, zatorej na svidenje v zlati prostosti, prevzvišena gospa!"
„In na cesarskem prestolu", zavrne ga ta. Smeje se poslovi se Avrelijan.	(Konec.)
Ob Balkanu.
(Spomini iz Bolgarije. — Spisal Jos. Repina.)
(Dalje.)
II.
R.ano sva se poslovila z Ilijo od šipkar-skega mehandžije, kateri nama je bil še za odhodnico pripravil obilen zajutrek v zahvalo, da sva mu prepustila celega merjasca; moža je namreč poprej skrbelo, — to sem mu videl
na obrazu —, koliko plena pač pripade njemu, in tem večja je bila njegova radost, ko sem mu radovoljno odstopil svoj delež; istotako je storil tudi Ilija. Bolgarju se ne more odrekati malo sebičnosti. — Pot je sedaj vodila navzdol, poČetkoma strmo, polagoma je prešla v ravan.
s...»
Cesta iz Kotora do Črnogore.
Jutro je bilo krasno, hladna sapa je pihljala, in sveži zrak je oživljal i naju jezdeca i konja. V naglem diru sva se bližala Kezan-liku. Okolica tega mesta je rajska. Krog in krog gosta polja cvetočih rož, rdečih, žoltih in belih, ki prosto rasto druga poleg druge, vmes pa so še nasajene zelene oljke. Oko se težko loči od te lepote. In šele duh iz teh brezštevilnih cvetnih Čaš! — Človek je malone omamljen.
Tu v Kezanliku se namreč pridelava obilo dragocenega rožnega olja, katerega se zlasti v Turčijo mnogo proda. In če pomislimo, da je treba mnogo tisoč lističev, da se pridobi samo par kapljic, potem se ne smemo Čuditi, da je to olje tako drago.
Prijezdila sva v majhen gozd. „Onkraj gozda se vidi Kezanlik", opomnil je Ilija.
„Torej bodeva v kratkem tam. Želi m si ogledati mesto. Ali veš za dobro gostilno, kjer bi se ustavila?"
„Da; najdobar i najhubav1) je hotel,Balkan'. Last je mojega prijatelja, kateri te bode na rokah nosil, ker te bom pripeljal jaz, kateri sem nesel na svojem hrbtu tristo in — —." Nenadoma je bil prenehal pri svoji blagajni, zroČ v goščavo na desni.
„Kaj pa gledaš tako pazljivo:"
„Ali nisi ničesar Čul, gospodine?"
„Kaj?"
*) Najlepši.
„Nekdo je zastokal."
„Kje?«
„Tam v goščavi."
„Vse je tiho, motil si se."
„Ne, ne; čaj! že zopet."
Sedaj sem tudi jaz slišal; bolesten vzklik je zadonel iz gozda, kratko — zamolklo.
„Kaj neki to pomenja:" vprašal sem Ilijo. „Čakaj me tukaj, grem gledat." Rekši, sem skočil raz konja.
;;Ne hodi sam; pojdiva rajša skupno," klical je za manoj, a bil sem že izginil v goščavi.
Z napetim samokresom sem se počasi pomikal proti kraju, od koder je bil prišel stok. Morda je bil kdo v nevarnosti in je tedaj potreboval pomoči; morda se je kdo samo šalil ali je bilo kaj drugega nenevarnega. Vsekako pa sem se moral prepričati, ker bi mi pozneje vest vedno očitala, ako bi bil vsled malomarnosti kriv nesreče bližnjikove. Bil sem že globoko v goščavi, ko sem zdajci zaČul pred seboj govorjenje. Oprezno sem odstranil ovirajoče veje in pokukal skozi grmovje. Na tleh je sedela zala deklica komaj sedemnajstih let; temni lasje so ji padali v gostih valovih Čez ramena,
Njeguš, rojstveno mesto kneza Nikole I.
izpod tankih trepalnic je žarelo dvoje Črnih oČij; cvetoči obraz je izražal bol in rdeči ustnici sta bili krčevito stisnjeni. Pred njo je stala žena srednje starosti, na tleh sedeči deklici popolnoma podobna; nekdaj je morala biti izredno lepa, o tem so svedoČile nje pravilne poteze, a videlo se ji je, da je imela za seboj burno, rekel bi, nesrečno minulost. Obe sta bili črno in vkusno oblečeni; gotovo sta bili boljšega stanu. Sklepal sem, da imam pred seboj mater in hčer. Da sem pravo zadel, videl sem iz njiju pogovora. Ravno tedaj je namreč rekla starejša dama v Čisti bolgarščini z malo tujim naglasom:
„Če hočeš, Bella, grem v mesto po voznika, da te bo peljal domov."
„Oh ne, mama, bojim se ostati sama tukaj. Rajši počakajva, morda pride mimo kak jezdec, kateri mi bode rad prepustil svojo žival proti odškodnini; saj veš, da znam dobro jezditi. Da bi le mogla priti do pota, potem bi bilo dobro; a noga me tako boli, da je niti premakniti ne smem."
„Ako je damama všeč, morem jima poslu-žiti", oglasil sem se sedaj jaz, stopivši izza grmovja in se jima priklonivši.
Osuplost se je obema brala na obrazu; Čude se sta me gledali. Slednjič je rekla mati: „Kdo ste, gospod, in kako ste prišli semkaj ?" „Tujec sem, doma iz Avstrije; jezdil sem ravno tu mimo, ko sem začul bolesten stok in sem Šel pogledat, kaj pomenja. Rad prepuščam
gospici svojega konja, ako vama morem ustreči s tem."
„Vi ste preprijazni; a vase ponudbe ne morem sprejeti, ker bi vam provzroČila neprijetnosti."
„Nikakor! Mesto je blizu, in do tje grem lahko peš. Sicer pa, če hočete, pojezdi lahko moj vodnik, ki me čaka na potu, v mesto po voz. Toda gospica bi morala dolgo čakati, kar bi ji bilo izvestno težko. Dovolite torej, da pripeljem konja semkaj."
Po kratkem premisleku se je obrnila k hčeri, katera je doslej molčala:
„Kaj meniš ti, Bella?"
„Rada bi bila kmalu doma; noga mi bolj in bolj o teka."
„No, dobro. Prosim torej, gospod, da nama izkažite to ljubav."
„Srčno rad."
V tem trenutku je prilomastil Ilija. Ukazal sem mu privesti konja.
Z mojo in svoje matere pomočjo je sedla deklica v sedlo in odjezdila z Ilijo proti mestu. Jaz in njena mati sva šla peš za njima.
Med potoma mi je pojasnila gospa vzrok, da sem ju našel v tako neprijetnem položaju. Malo proč od kraja, kjer sem se bil seznanil ž njima, je stal namreč lesen križ, katerega sta vsak dan obiskavali. Danes sta uprav odhajali, ko je pala Bella Črez drevesno koreniko in si izpahnila desno nogo tako hudo, da ni mogla več stopiti nanjo. Vprašala me je tudi natančneje po mojem imenu, družinskih razmerah itd. O njej sem pa zvedel samo to, da je Spanjolka in sicer vdova; a to je bilo tudi vse. — Vsakega njene razmere zadevajoČega vprašanja se je znala ogniti; uvidel sem, da ji je to neljubo, in zaradi tega je nisem več nadlegoval z jednakimi vprašanji.
Prišedši v mesto je zavila v stranske ulice in se naposled ustavila pred prijazno, z vrtom obdano hišico. Ob plotu je stal djado Ilija s konjema.
„Tu je meje domovje", dejala mi je, „srčna vam bodi zahvala za vašo vljudnost! Ako še ne bodete danes odhajali, prosim vas, posetite me malo."
„Namenjen sem ogledati si mesto. Morda mi bo prilika, da vas obišČem."
„Dobro. — Na svidenje!"
„Ali hočem poslati zdravnika sem, da poravna gospici nogo :u
„Hvala. Ni treba. — To razumem sama bolje." In odhitela je v hišo.
Zajezdila sva zopet z Ilijo in krenila proti „najhubavemu" hotelu ,Balkan', kjer Človeka baje nosijo na rokah. Crez dobrih deset minut 3va dospela do namena. Deska z velikanskimi
črkami, to je, kljukami, je oznanjala, da sem stal pred hotelom ,Balkan'. No, bila je to še dosti čedna gostilna, in Ilija torej ni ravno preveč pretiraval. Seveda, po njegovem vkusu je bila že najhubava, a pri nas bi ji bili odka-zali prostor v tretji ne pa v prvi vrsti. Gostilničar, prijatelj Ilijin, me sicer ni ravno nosil na rokah, a bolj postrežljiv nego drugi njegovi bolgarski sovrstniki je bil vsekako. Odkazal mi je najboljšo sobo in mi prinesel dobro kosilo.
Po jedi sem se umil in preoblekel in potem Šel na okrog po mestu. Djado Ilija pa je rajši sedel pri raki ji in tütünu.1)
Mesta ne bom opisoval; nima nikakih zna-menitostij.
Ko sem se bil nagledal in nahodil, sem se napotil v predmestje k svojima znankama.
Pričakovali sta me v preprosti, Čedni sobici. Mati je tedaj, sedeč pri oknu, hčeri ležeči v naslonjači Čitala iz knjige. Jako sta bili veseli mojega prihoda.
Pogovor se je sukal le vedno o meni, o sebi nista ničesar omenili. Umevno je, da sem bil sila radoveden in željan zvedeti njihovo zgodbo, a vse sta mi prikrivali. Stanovali sta popolnoma sami v hišici, le stara služabnica — brezzoba Bolgarka — jima je stregla. Ubožni nista bili, o tem je pričala hišna oprava.
Toda — kaj ju je bilo zaneslo semkaj v to balkansko mestece in zakaj sta molčali o svoji minulosti? —- to vprašanje mi je vedno in vedno prihajalo na misel. Samo nekaj sem bil opazil, kar mi je dalo povod novemu ugibanju.
Pod zrcalom je namreč visela v črnem okvirju slika moža, Čegar obraza vsled slabe luči nisem mogel prav natančno razločiti, toliko sem pa le videl, da je bil lep in mlad. Da je bil v zvezi z življenjem mojih znank, spoznal sem iz tega, ker se je gospa večkrat ozrla v to sliko in ji je vsakikrat otožna senca potemnila obraz. Hčerka je bila malo veselejša od svoje matere, kateri se je videlo, da je vsak smehljaj, vsaka živahnejša beseda prisiljena. Ubožica je pač že izkusila dokaj nesreč in bridkosti j.
Pri vsem tem je hitro minul popoldan, in jelo se je že mračiti, ko sem se poslavljal.
„Ali se bomo še kdaj videli?" vprašala me je gospa.
„Težko. Od tod grem v Carigrad, od koder se pa vrnem Čez Črno morje po Dunavu v domovino."
„Ostanite torej zdravi; dolgo in težavno pot imate pred seboj. Božja roka naj vas vodi, da bi bili srečnejši kakor Ped--."
') Tobak.
Prestrašeno je omolknila.
„Prosim, nadaljujte, gospa!"
„Nič, niČ, — zmislila sem se bila na nekoga — in ušle so mi nehote — — te besede. — —. Z Bogom, z Bogom!"
Se enkrat sem jima stisnil roko in potem šel s težkim srcem, uverjen, da ju ne bom nikdar veČ videl.
Ko bi bil tedaj znal, da se bodemo čez mesec dnij zopet našli v povsem drugačnih razmerah!
To noč dolgo nisem mogel zaspati. Raznovrstne misli so mi rojile po glavi. One hišice v predmestju in njenih prebivalk nisem mogel pozabiti. Živo me je zanimala njiju usoda.
Uboga žena! — Bog zna, kako dolgo že prenaša svojo srčno bo', sama zase, — nikomur se je ne upa potožiti, — nikjer ne najde tolažbe! — In nedolžna deklica, nje hčerka! Morda zna za materino tugo, morda tudi ne. Vedno jo vidi žalostno, otožno; — kako ji mora biti to mučno! In, je-li tako obližje nanjo brez vplival Ji - li ne mineva mlado življenje grenko, solzno, brezradostno ?
Vedno in vedno so mi donele po ušesih besede: „Božja roka naj vas vodi, da bi bili srečnejši kakor je bil Ped — —." Kdo je bil ta nesrečni? Imenovala se je vdovo. Morda njen mož? Torej mrtev!! — Kdo ve? — Naposled sem zaspal, a imel sem nemirne sanje. Sedel sem ž njima v sobici. Nenadoma se odpro duri in plamen šviga notri, dim se vali — glasen šum se čuje. Tu se prikaže velikanska črna postava moža z bodalom v roci; — plane na deklico, hoteČ jo prebosti. V strahu skočim kvišku, z rokama ga zagrabim za vrat — grozen ropot! — Vzbudil sem se; v spanju sem bil prevrnil stol.
Dan je svital. Vstal sem in šel v gostil nično sobo, kjer me je že Čakal Ilija. Po zajutrku sva takoj odrinila; jezdila sva ob reki Tundži naravnost proti zahodu.
Vreme je bilo pusto; sivkasti oblaki so zakrivali solnce, in rahel dež je rosil praš-nata tla.
v
Se pustejše mi je bilo v srcu. Otožno sem zrl predse.
Ta moja mračnost pa, — kakor sem opazil — nikakor ni ugajala djadulliji; po strani je škilil name, kašljal, prhal in godrnjal, parkrat tudi poskusil, da bi pričel govorico, a videč, da sem malobeseden, kmalu zopet umolknil; slednjič pa mu je prišla dobra misel, zakaj zadovoljno je nagubal in namrdal obraz, rekoč :
„Veš-li, gospodine, zakaj si žalosten:"
„Zakaj?"
„Ker ne poješ."
Kam je neki meril ?
„Tako?"
„Da, ravno radi tega, ker ne poješ. Kdor poje, ni in ne more biti žalosten; kdor ne poje, je in mora biti žalosten ; ti ne poješ, zatorej si žalosten. Ni-li prav tako:"
„Popolnoma. Ti ne poješ, zatorej si žalosten."
„Jaz, žalosten? Kako to?"
„Ravnokar si pravil, da, kdor ne poje, je žalosten. Ti ne poješ, zatorej si žalosten."
To ga je vendar malo zmotilo; a kmalu se mu je zopet zadovoljno zabliskalo po obrazu.
„Jaz, da ne pojem: — Jaz vedno pojem !"
„Ali si tudi prej pel:" „Tudi."
„Pa nisem nič slišal."
„Seveda ne, ker pojem vedno tiho."
„A, tako!"
„Da. Ako bi jaz, kateri sem nesel na svojem hrbtu tristo in petdeset kil težko blagajno sto korakov daleč, glasno pel, potem bi ti od strahu padel raz konja, moj silni glas bi ti pretresel kosti in mozeg."
„Mogoče. Navzlic temu bi te le rad enkrat slišal. Saj ti ni treba peti z vso silo, poj polglasno in ne bom padel raz konja."
„Dobro, pel bom torej polglasno."
Vzravnal se je, srdito zavihal brke, hudo pogledal in pričel:
Šumi Marica Okrvavena, Plači vdovica, Ljuto ranjena.
Marš ! Marš ! Z generalat naš. Raz, dva, tri, Marš vojnici!
To vam je bilo petje! In povrh še polglasno petje! Nesrečni Ilija! RdeČ in višnjev v obraz in obrnjen proti nebu je tulil z globokim, gromovitim glasom svojo „polglasno" pesem. Bal sem se, d<f bi ne počil Mično je bilo ob tem gledati njegovega konja. DoČim se je moj vspenjal plašno, je on radostno gi-baje z ušesi navdušeno stresaval glavo in stopal, kakor bi nosil kralja; Čudno, da ni tudi on povzdignil glasu in pomagal svojemu gospodu.
„Sumi Marica" je bolgarska narodna himna in ima jako mil in nežen napev. Tem odur-nejše je bilo torej petje Ili ji no.
KonČavši me je vprašal: „Ne je li bilo hubavo tovä:"
„O, še prehubavo; glas imaš v resnici silen."
„Kaj ne? — A to je bilo samo polglasno. Hočeš-li, da zapojem drugo kitico polno-glasno:"
204
Jos. Repina: Ob Baikanu.
„Bog obvaruj! Moja ušesa niso jeklena."
„Tedaj bom pa zapel zopet samo polglasno in sicer jedno svojih skladb."
„Kaj, ali tudi sam skladaš pesmi?"
„Da, in Še mnogo."
„ Začni!"
Sultane, ne iskaj momäna Bulgarin, Tvojata da bodi tja na ciganin.
Čudno! Svojo skladbo je pel, v resnici pel, ne tulil, ako se sploh jadikovanje — ker tak je bil napev — sme imenovati petje.
Trajalo je precej časa, predno je izjadikoval.
„Ali si res to lepo pesmico sam zložil?"
„Res."
„In tudi uglasbil?"
„Tudi."
„Zapoj zdaj drugo kitico."
„Je nima."
„Kako to."' Ali je bila to cela pesem?"
„Cela. Saj zadostuje! Pesmi skladati ni lahko."
„No, pa zapoj kako drugo pesen. Saj jih znaš mnogo.
„Mnogo."
„Torej!"
Turek je hraber, Srb pohraber, Ami Bulgarin, toj je najhraber.
v-
„Izvrstno! Se jedno!"
Koja li je najhubava i najdobra zemlja?
Nikoja ne je druga kato B'blgarija!
Napev je povsod jadikovanje.
„Jako lepo! A nekaj se mi le čudno zdi, djado Ilija!"
„Kaj ?"
„Da še nisi zložil nobene pesmi o vojni blagajni. Pomisli, to bi bila najlepša pesem celega sveta!"
„Za Boga, saj res! — Da sem mogel kaj takega pozabiti! — Toda čakaj, gospodine, tekom jednega tedna jo bom izgotovil. Oj, to bode krasno! Ljudje bodo kar strmeli. To bo krasno!"
Od samega veselja se je tresel po vsem životu, in tudi kljuse njegovo je hitreje prestavljalo dolge noge, čuteč bodočo krasoto pesmi o vojni blagajni. Veter je bil med tem razgnal oblake, in solnce je prisijalo na oživljeno naravo^
Čez dobro uro sva prijezdila v Kalofer, veliko vas in vozlišče važnih prometnih potov, vodeČih od prelazov Sipke in Rozalite proti jugu v Plovdiv.
Tukaj se nisva mnogo mudila, opoldne sva bila še štiri milje od Plovdiva oddaljena.
») Deva.
Bilo je v vasi Cukarli, kjer sva kosila v dogenu, stoječem na južnem koncu sela.
Ravno sem se bil nasitil na ražnju pečenega ovčjega mesa, ko je vstopil nov gost; doslej namreč sva bila jaz in Ilija jedina. Bil je to pravoslaven pop potlačenega nosu in zabuhlega obraza; držal se je upognjeno, dasi je bil star komaj petdeset let; tičal je v zamazani in zakrpani suknji.
Velevši gostilničarju, da mu natoČi pol oke1) rakije, prisedel je s prijaznim pozdravom k nama. Smrdel je po žgani pijači. Ker je bil zgovoren, poznal sem kmalu njegove razmere. Bil je dušni pastir v ubožnem selu na Kuku-ljevici planini, kjer so dohodki le slabi, in ra-kija, njegova najljubša zabava, le redka.
Imel je nekaj opraviti v Plovdivu in se sedaj vračal domov.
Med tem mu je prinesel gostilničar v malem vrču zahtevano pijačo. V dušku ga je spraznil skoro polovico.
„Izvrstna pijača!" je dejal, tleskaje z jezikom; „ko bi smel ceno vino tako piti, to bi bilo potem življenje !"
„Ali ne smeš piti vina.'" vprašal sem ga.
„Ne."
„Zakaj?"
„Ker bi bil takoj bolan, ako bi ga pil le kapljico."
„Kaj pa vliješ potem v kelih, kadar daruješ?"
„Rakijo."
„Ali je dovoljeno?"
„Seveda. Saj ni v naših cerkvenih knjigah nikjer Čitati, da bi bilo prepovedano piti ra-kijo mesto vina. Potemtakem mislim, mora že biti dovoljeno."
„Če tako sklepaš, seveda, potem je že tako. Ali si pa v tej zadevi poprašal tudi že drugega popa?"
„Čemu, ker ni treba! Moj tovariš v sosednjem selu, kateri je vedno tako žejen, da mora imeti v cerkvi poleg sebe velik vrč vina, tudi ne popraša, Če je dovoljeno ali ne."
„A, tako!"
„Da. In najhujše mi je bilo, ko leto dnij nisem videl rakije."
„Kako to?"
„Jedno leto sem sedel v ječi in ves Čas nisem dobil niti kapljice svoje najljubše pijače."
„Kaj si bil pa zakrivilr"
„Nič posebnega. Predno so me prestavili na Kukuljevico planino, sem služboval blizu Slivne pri neki božji poti. Med drugim sem prodal tri nepotrebne cerkvene posode. Kmet 2) me je ovadil, in vtaknili so me v temnico. To se je zgodilo pred tremi leti."
') Oka je 11[i litra.
2) Zupan.
Da mi je vse tako odkritosrčno pripovedal, to so provzročevali duhovi rakije, katere je bil užil že skoro dva vrčka. Mož je bil pijanček prve vrste. In koliko sem naletel na svojem potovanju njemu podobnih popov!
Taki so pravoslavni duhovniki! Zato pa tudi ne uživajo pri ljudstvu Časti in spoštovanja.
Marsikaj lepega bi mi bil še povedal pristni pop od Kukuljevice planine, ko bi bil še dalje ostal v njegovi družbi. A hoteČ priti še danes v Plovdiv, sem se moral ločiti od njegovega duhteČega obližja. Sloves je bil kratek.
„Koliko Časa boš ostal v Plovdivu?" me je vprašal Ilija, ko sva počasi jezdila v klanec, dvigajoč se pred nama.
„Jeden dan; ogledam si mesto in dalje se ne bom mudil. Toda, kako bo potem, dragi Ilija.r" Ali misliš iti z menoj do Carigrada?"
„To se razume!"
„Pomisli, to je dolga pot. In povrh se boš moral vrniti. Torej dvakratna pot!"
„To nič ne de. Saj imam Čas, in Carigrad bi tudi rad videl. A jako me žalosti, gospo-dine, da — —, da — —."
„Da se me hočeš iznebiti!" rekši, me je pogledal s solznimi očmi.
„Nikakor! Opozoriti sem te samo hotel na nepriliČnosti, katere si boš s tem nakopal."
„Kake nepriliČnosti? Sele vesel sem, da se mi nudi lepa prilika, videti več sveta."
„Ce je tako, potem me pa le nikar še ne zapusti!"
„Prej ne, da te vidim na ladiji, katera te ponese nazaj v domovino."
Ganila me je njegova privrženost. V tem kratkem času, odkar sva bila skupaj, bil se me je privadil; istotako se je godilo meni. Mož mi je bil ljub spremljevalec; ne glede na njegovo poštenost, ponižnost in dobrovoljnost mi je bil v mnogem obziru potreben. Proti meni se je sicer vedel kot sluga, a ravnal sem ž njim kakor s prijateljem.
Kar se tiče odškodnine, katera mu je pri-stojala, dogovorila sva se, da mu bodem plačal za vsak dan trideset novčičev. PaČ mala vsota, a za njegove razmere velika.	(Dalje.)
Vzori in boji.
(Po prijateljevih pismih priobčil	Ošaben.)
(Dalje.)
61. Career! — Grünova slavnost. — Pred kazino. — Na rotovžu. — „Interdikt." — Čudne prikazni v Ljubljani. — Zelenčeva poezija. — Dijaška politika.
. . . robnika . . .
Predragi! Prosim Te, vzemi to pismo s Častjo v roke in še z večjo Častjo in pa spoštovanjem je preberi, zakaj vedi: pisano je v — ječi. V ječi, ali Če hočeš latinsko ime, v „car-cerju" sedim in pišem. Vem, da se boš prijel za glavo, češ, kako je to mogoče, da bi Tvoj Ivan bil zaprt in baš sedaj ob koncu leta? Toda — zgodilo se je, in premeniti se veČ ne da. Včeraj, to je v soboto, mi je razrednik naznanil suhoparno in mrzlo: „Jutri, precej po šolski maši, pridite v gimnazijo, da presedite kazen. Z ozirom na to, da doslej še niste bili posebno kaznovani, določili smo vam ,career' samo za štiri ure. Zaprti bodete torej od devetih dopoldne do jedne popoldne. Prinesite pa s seboj tudi papirja in črnila, ker bodete pisali matematiško nalogo, da vam ne bo preveč dolgčas." Z menoj vred so dobili iz našega
razreda še trije drugi „carcer", in sicer: Planinec šest ur, Žanjec in Kralj pa po osem. Tudi v sedmi šoli so jih nekaj povabili, da pridejo danes sedet v šolo. In kako imenitni smo, ker smo zaprti vsak zase! Mene so deli v IV. b. Slovesno smo marširali od Križanske cerkve po Turjaškem trgu do gimnazije. Sošolci so nas spremljali kakor rimske trijumfa-torje, in ko smo se pred gimnazijo poslovili, klicali so nam „Slava!" kakor zavidni, da je le nas doletela taka sreča. V gimnaziji so že vedeli, da pridemo. Le jeden trenutek — pa smo se razgubili vsak v svojo sobo. V sobi, odločeni meni za ječo, je že čakala Močnikova aritmetika. Franzi, šolski sluga, mi je povedal, da imam po naročilu gospoda profesorja v teh štirih urah zlate slobode narediti trideset nalog. Drugega nisva govorila. Molče je odšel. Slišal sem le še, kako se je ključ obrnil v vratih in potem — vse tiho. In tako sem sam v sobi. Kakor je nekdaj sloveči Silvio Pellico pisal „Le mie prigioni", tako tudi jaz opisujem svojo ječo. Kdo ve, kako imenitno bo kdaj to pismo ! Toda zadnji čas je, da Ti povem, zakaj sem prav za prav dobil „carcer". Razložim Ti vse na-
tanko; saj imam čas. Zaprt sem torej — no, saj vem, da si že uganil — zaradi Anastazija Zelenca, ali Grüna, kakor se je sam imenoval. Tako še ni bila razburjena Ljubljana, kakor one dni po Vnebohodu. In vse to zaradi te Grünove slavnosti! Kaj je je bilo treba? Ljubljanski Nemci so se hoteli samo postaviti pred svetom, češ, tudi v Ljubljani nas je nekaj, pa so dali iz marmorja izklesati glavo pesnika Anastazija Grüna ter jo vzidati na Nemškem trgu tik Križanske cerkve, da jo občudujemo gimnazijci vsako nedeljo. In prišli so Nemci od vseh stranij z zastavami, prišli so nemški „turnarji", ki pravijo, da bodo od Berolina do Jadranskega morja sezidali nemški most. Vsi ti so se zbrali v kazini, in potem so šli „mit klingendem Spiel" po Kongresnem trgu proti spominiku, ki je bil še zakrit. In, oj čuda! Na čelu „turnarjev" je korakal naš profesor N.! Ljudij se je vse trlo po „Zvezdi" in ob cesti, koder se je pomikala gospoda. In v trenutku, ko so jeli korakati in je zagodla „banda", za-čuli so se iz množice ostri piski in žvižgi, da je šlo kar skozi ušesa, in glasno, glasneje se je čulo vpitje: „pereat, pereat!" In vrisk in žvižg je rastel, in udrli smo za gospodo. Meni je srce kar plalo od razburjenosti. Od šumenja množice in žvižganja se godba skoro ni slišala. Toda stoj! v tem trenutku se zabliskajo svetli bajoneti; dvanajst orožnikov je pritisnilo od strani proti nam z nasajenimi bajoneti ter pretilo, da nas prebodejo, ako se ne umaknemo. Jaz sem bil na kraju in takoj na vrsti za ostri bajonet. In tu moram priznati, da mi je pogum upadel. Obstal sem. Obstali so tudi drugi. A bojni bajoneti so se zopet zabliskali in morali smo se kar brez obotavljanja razpršiti na vse strani. Mig z očesom — in lepa „Zvezda" je bila pusta in prazna kakor zemlja ob začetku stvar jen ja.
Ausgeleeret ist die Stätte,
Wilder Stürme rauhes Bette.
Le iz daljave in zamolklo se je slišalo, da tam v Križankih nekaj govore in kličejo. Kako so jo nazaj primahali v kazino, ne vem. Le toliko mi je znano, da so precej tiho korakali.
Do večera je bilo vse mirno. Zvečer pa je imela gospoda veselico v kazinskem vrtu. In tedaj sem jo jaz skupil. Vrt je bil ves v zastavah, frankfurtaricah ali kaj, avstrijske ni bilo ni jedne, lampijonČki so viseli po drevesih, vse mize zasedene, polne gostov, in godba je zopet igrala. Da pa se resnica prav spozna, je treba Čuti oba zvona — pravi slovenski pregovor. In tako je zapel zopet tudi drugi zvon pred ka-zinskim vrtom; začelo se je namreč zopet žvižganje, zopet klici: „pereat, pereat!" Da di-
jakov ni manjkalo, si lahko misliš. Prav za prav je bilo vse namešano: rokodelski učenci, pomočniki, komiji, postopači in dijaki — vse križem se je gnetlo. Vmes pa so stopali redarji, ki so imeli težko službo tisti dan. Kadar je kdo zažvižgal ali zapiskal, brž je stal mož redu pri njem. Toda žvižg ni „cmok", da bi ostal v ustih. Kdo mi more dokazati, da je prišel iz mojih ust? Tako je trajalo to žvrgo-lenje in piskanje do kake devete ure ; gospöda pa se ni zmenila za nas in je glasno hrumela. Tu stopi med nas Pasär, slovenski gledališki igralec druge vrste, a šaljivec prve vrste, ter nam prav na tihem pove: „Fantje, prinesel sem dva žepa polna klopotcev. Kdo hoče katerega r" Doletela je tudi mene ta sreča, da sem dobil jedno tako gnilo jajce v roke. Pasär je skrivaj zlezel na kostanj, ki se je bil odel ravno z najgoščim listjem. V tem je na vrtu neki govornik končal svoj ognjeviti govor, gospoda mu je gromovito ploskala, in godba je začela veselo igrati, kar — o joj! o joj! — prileti kakor z jasnega neba klopotec na vrt ter se razpoČi ravno na mizi, pri kateri je sedel med drugimi tudi slavnostni govornik. Gospoda se je prijela za nos, kajpada, nastal je šum, krik, nemir; vitez G. je priletel z debelo gor-jačo in cilindrom na glavi ven z vrta ter jel mahati po glavah radovednih gledalcev na ulicah. V tem prileti za prvim klopotcem še drugi, gospoda ostrmi in srdita vstane s sedežev. Pred vrtom pa je tudi nastal metež, vse je šumelo, in močneje ko poprej so doneli klici „pereat, pereat!" In v tej občni zmešnjavi — kdo naj ostane miren? Zavzdignem torej tudi jaz roko, v kateri sem že dolgo tiščal klopotec, zavzdignem roko, toda — in tu se začenja najosod-nejša doba mojega življenja — v tem trenutku me prime močna, težka roka, in neki glas zavpije: „Stoj! V imenu postave z menoj!" In mož, ki je izgovoril te besede, mi pokaže skriti polmesec, ki ga je nosil pod suknjo, in spoznal sem, da je detektiv, skrit redar. In moral sem ž njim. Skozi množico, srdito gledajočo, prišla sva v Gledališke ulice, na frančiškanski most, in dalje, dalje, groza — pred rotovž! In moral sem ž njim na rotovž. Stopiva v prostorno dvorano; pri dolgi mizi sedi bradat gospod. Moj spremljevalec stopi k njemu ter mu nekaj pove. Gospodu se nagubanČi Čelo in obrvi njegove se skrčijo. Slednjič jezno udari z nogo ob tla: „Da moramo ravno s temi neumnimi študenti imeti največ opravila!" Slab uvod! Kaj bo, oh, kaj bo? Povedati sem mu moral natanko svoje ime in kje stanujem, pa v katero šolo hodim. „Sedaj pa lahko odidete!" To so bile zadnje besede, ki mi jih je privoščil. Mene pa je nekaj tiščalo v grlu, rad bi ga bil prosil, naj
me nikar ne naznani ravnatelja, ker potem bom gotovo izključen, toda ostri pogled mi je vzel vse upanje, da bi bil uslišan. In tako sem odšel „brez upa zmage". Kaj se je v „Zvezdi" godilo še tisti večer, zvedel sem od drugih, da je namreč Pasär z drevesa pometal vse klo-potce, kar jih je imel pri sebi, ne da bi ga bili zasačili, da so prišli zopet orožniki z bajoneti, da so primarširali celo vojaki ter zastavili vsa pota v drevoredu in vse ulice, vodeče iz „Zvezde", in da je bilo kasneje odpeljanih na rotovž še veČ drugih, med njimi tudi moj sošolec Planinec. -— Drugo jutro sem s strahom šel v šolo ter pričakoval, kdaj pride Franzi s pozivom, da naj ta in ta gre v ravnateljevo pisarno. Govorjenje sošolcev, njih povpraševanje, kako je bilo na rotovžu, me ni zanimalo. „Kaj se mara vam, ki se vam ni treba ničesar bati, toda jaz, jaz!" V take misli je bil utopljen tudi Planinec. Vendar za tisti dan sva jo srečno odnesla, nihče ni vprašal po naju. Morda me pa oni ostri mož ni naznanil.'' Žarek upanja je posijal v temo moje nesreče. Toda drugi dan je že izginil. Pričela se je huda preiskava. V našem razredu je bila menda najstrožja. Uvod razrednikov je bil ta-le: „Vsakdo naj mi pove natanko, kje je bil v četrtek dopoldne, kje v četrtek zvečer in slednjič, kje sinoči. Kdor bo govoril čisto resnico, obetam mu, da se mu ne bo zgodilo hudega; kogar pa zalotim pri najmanjši laži, predlagal bom, da se izključi." Kar dihati si nisem upal ob teh besedah.
In govorili smo „čisto resnico". Kje ste bili torej v četrtek dopoldne.' Odgovori: „Doma!" „Na Golovcu!" — „Na Rožniku." — „Poučeval sem!" — „Učil sem se!" — „Z grada sem gledal, kakšno reč imajo v Zvezdi!" — „V Zvezdi, toda stal sem tam pri vodnjaku ter od daleč gledal!" Itd. -— Kje ste bili zvečer? „Spat sem šel!" Kdaj? „Ob sedmih." — 7;Ob osmih." „Ob šestih." — Kje ste bili sinoči? „Sinoči? Tam, kjer predsinočnjim!" Le nekateri so se ujeli, zlasti taki, ki imajo bolj slab spomin, zakaj tukaj se je pokazalo, kako resničen je tisti pregovor, ki pravi: Mendacem memorem esse oportet — lažnik mora imeti dober spomin, če ne -—- se ujame. Mene in Planinca ni gospod razrednik nič vprašal, temveč samo rekel: „Za vaju pa že vemo, kje sta bila." Mislil sem, da se vderem v zemljo. Vse torej vedo! Sedaj pa z Bogom, bela Ljubljana, izključeni bomo, morda iz vseh avstrijskih gimnazij! -—- Pondeljek zjutraj je nosil Franzi po razredih okrožnico te-le vsebine: „Od sedaj za-naprej mora vsak gimnazijec biti ob osmi uri zvečer doma. Kogar dobimo pozneje zunaj, pa brez najtehtnejšega vzroka, bo pri tej priči izključen." Ko je naš Domen slišal ta razglas, je
obledel kakor zid. Umevno ! Domen ima ob osmih večerjo v „semenišču". Ta prepoved mu bo torej požrla večerjo! Kdo ne bi obledel? Toda
Was nicht der Verstand der Verständigen sieht,
Das findet in Einfalt ein kindlich Gemüth.
Domen si je znal pomagati. Lakota ga je učila misliti. Lakota je sploh — in v tem se strinjam z materijaiisti — vir napredka. Debeluhar, človek, ki je vedno sit in se mu ni treba truditi za vsakdanji kruh, ne bo izumil ničesar: le lakota, lakota, ta priganja in bistri um. In tako je vdahnila tudi Domnu bistro misel. Pri železniškem sprevodniku stanuje; sprevodnik pa ima najmanj dve obleki. Kaj, ko bi si jedno izposodil, ko bi se zvečer preoblekel ter preoblečen v sprevodnika hodil večerjat ? Dobra misel je res pol zdravja. Od tistega dne vidijo ljudje, ki pazijo, kaj se godi okrog njih, vsak večer malo pred ostnemi mladega sprevodnika s črno brado (tudi te si je bilo treba preskrbeti radi večje varnosti!), ki urno koraka po šempeterski cesti, čez mesarski most. po šolskem drevoredu, tam med gimnazijo in semeniščem pa kar nekam izgine. Čudna prikazen! Sploh pa brade igrajo sedaj važno ulogo. Pravijo, da je kar čez noč poskočilo število bradačev, ki zlasti zvečer lazijo okrog, plašno se oziraje na vse strani. Moji sošolci Purnik, Kropnik in Hinko vem da so si kupili brade za ta strašni Čas „interdikta". Sicer pa dijaki zabavamo sedaj celo Ljubljano. Cokljar je posebno duhovit „aranžer". Da bi očitno pokazali, kako vestno se držimo dijaškega reda, domenili smo se, da se hočemo vsak večer tri četrt na osem zbrati v tivolskem drevoredu. Ko bo nedostajalo par minut do osmih, tedaj pa ure v roki, na dlani držeč v dir mimo novih hiš skozi Slonove ulice, kjer je vedno največ ljudij o tem poletnem času, in odtod na vse strani po stanovanjih. Parkrat smo jo že izvedli : ljudje so kar postajali ter gledali, in ko so razumeli dovtip, so se nam smejali. Srečali smo pri tem letanju tudi že gospoda ravnatelja in nekatere profesorje. Kaj so nam mogli? Sicer pa se nekaj govori, da bo ta prepoved kmalu nehala. Dva sošolca moja sta jo pa le skupila. V tej splošni težnji po bradah in krinkah sta vrgla na-se nekaj ženskih cunj ter šla, pod pazduho se držeč, najprej za frančiškansko cerkvijo po tistih ulicah; tam ju še niso opazovali. Toda ko stopita na Dunajsko cesto, začeli so ljudje gledati za njima, čemdalje veČ jih je tudi šlo za laži-ženskima, vpili so in klicali redarja, ki je res tudi prišel in odvel šemi na rotovž, kjer so zvedeli, da sta to dva šestošolca, Kralj in Žanjec.
Vsi ti boji so se vršili po Ljubljani minule dni. Pohvalo pa smo dobili tisti, ki smo se po-
>
sebno odlikovali, šele po binkoštih. Včeraj šele je prišel gospod razrednik ter z resnimi besedami grajal narodnostno sovraštvo, potem pa naznanil, da ti in ti so dobili „Verweis", ti in ti pa „carcer", in sicer štirje, kakor sem Ti že gori povedal. „Ukora" niso dali nobenemu. In tako — sedim torej v ječi ter Ti pišem drobno pisemce. Gospod razrednik nam je očital narodnostno sovraštvo. A to očitanje ni opravičeno. Jaz ne sovražim nobenega naroda, tudi nemškega ne. Moje načelo je v tem: Vsak narod spoštuj, svojega ljubi! In zato tudi nikakor ne sovražim Anastazija Grüna, ali kakor je bilo pravo njegovo ime, grofa Auersperga samo zato, ker je bil Nemec in ker je nemško pel. Nikakor ne ! Nasprotno, še rad sem ga Čital, zlasti ker nam ga je tako močno priporočal profesor N. In rad ga imam, zato, ker je bil učenec našega Prešerna, zakaj Prešeren je bil njegov inštruktor in sicer, kakor se kaže, za latinščino in grščino. Grün mu je bil za to tudi vedno hvaležen, kar priča njegova žalostinka o Prešernovi smrti. Nekaj kitic sem se naučil celo iz glave. Tu naj sledi Četrta.
Nachruf an Prescheren.
184g.
Er war mein Lehrer einst! Aus dumpfen Hallen Entführt er mich zu Tiburs Musenfeste, Zum Wunderstrand, wo Maro's Helden wallen, Zur Laube, wo der Tejer Trauben presste, Zum Gap Sigeums, dran die Wogen prallen, Wie Waffentosen, bis zu Priam's Veste; Sein Geisterschiff trug keine Flagg' am
Ständer,
Nicht blau-roth-weiss', nicht schwarz -roth-
goldne Bänder.
V sedmi kitici žalostinke polaga Grün te-le besede Prešernu v usta:
Was dieses Leichenmundes heitrer Friede Sein Volk gemahnt, der Tod kann's nimmer
schwächen:
„Die Zunge löst' ich dir mit meinem Liede, Wie Christ den Stummgebornen lehrte sprechen ; Ich war der Schmied, der dir die Pflugschar
schmiede,
Der Sprache langverödet Feld zu brechen; Und willst du an das Erntefest schon denken, Noch manches Korn musst du zur Furche
senken."
Ta Anastazij Zelenec (kakor ga imenuje Prešeren), je ponemčil tudi več naših narodnih pesmij, za kar mu gre brez dvoma hvala, ker je na ta način seznanil Nemce z našo narodno poezijo; toda ne strinjam se ž njim, Če v pesmih o našem divnem Bledu srečne imenuje one Čase, ko se je luteranstvo širilo po Kranjskem,
in pozivlje ljudstvo, naj se otrese „mračne verske sužnjosti". Pa pustiva Zelenčevo Muzo, ki je itak malo znana „in diesen Thalen", toda komu ni znan oni izrek njegov v deželnem zboru kranjskem: „Vse slovensko slovstvo nesem lahko v jednem robcu?" Ali ni bilo to zaničevanje našega slovstva? Zaradi vsega tega sedaj obče priznavajo vsi trezni Ljubljančanje, da je Grünovo slavljenje izzivalo Slovence. Tudi to so omenjali — meni ni natančneje znano — da je bil Grün do svojih podložnikov kmetov trd gospod, ki ni kazal one slobodoljubnosti, kakoršno je opeval v pesmih.
In vendar — sedaj, ko se mi je kri umirila in sem vso to stvar večkrat in dobro premislil, obžalujem, da sem se kolikor toliko udeležil onega razgrajanja. Kaj sem dosegel? In spodobno tudi ni bilo mešati se med oni „spek-takel". Ako pravim, da za dijake nikakor ni primerno, marveč je lahko prav usodno, ako se vtikajo v take politične izjave, obsojam najostreje one, ki izzivajo mirne ljudi, kakor se je tukaj po nepotrebnem godilo, ali ki vabijo dijake v politiko. Odslej hočem z vsemi močmi delati, da popravim pogrešek, in učiti se hočem noč in dan, da bom tudi jaz kaj storil za naš zaničevani narod, kadar bom kot samostojen mož stopil pred svet. Da, neumorno delo iz ljubezni do domovine, to bodi odslej moja politika. Kaj ne, tudi Ti hočeš tako ravnati, dragi moj?
Poldne je zazvonilo. Hvala Bogu! Se jedno uro! Naj nastopi sedaj kratek odmor, tudi jetnik
mora moliti. V tem je vsaj sloboden. —--
In kaj sedaj, kaj bi ti še napisal? Aha, to Te bo zanimalo! Naš stari, a dobri profesor za naravoslovje je včeraj slovo vzel od^ nas, pa tudi od gimnazije, ker stopi v pokoj. Štirideset let je učil. Lahko se reče, da so ga dijaki radi imeli, zlasti, ker je vedno kaj šaljivega vpletel med pouk. Včeraj nam je dal še zadnje nauke: „Skrbite za svoje zdravje; izprehajajte se radi v svežem zraku, o počitnicah lazite po hribih ter opazujte naravo. Ko sem bil jaz v vaših letih, kolikokrat nisem prinesel celih Črevljev domov, kolikokrat me je noč prehitela v gozdu! Pa mi ni žal; marsikaj sem videl in izkusil. Tako sem prišel neki večer ves truden v kme-tiško kočo, ko so ravno večerjali. Za večerjo pa so imeli mesene klobase. Hej, kako so mi zadišale. Povabili so tudi mene k mizi. In tedaj sem videl, kako se ne sme jesti. Gospodar namreč je goltal s tako silo kosce po goltancu, da se mu je zaletelo in bi se bil revež zadavil, da ga ni žena o pravem Času udarila po hrbtu dvakrat, trikrat tako močno, da je kos klobase ob tretjem udarcu ven skočil. Ob tej priliki sem se prepričal, da res pomaga po hrbtu tolČi. (Po šoli homerski krohot.) Zapomnite si

Jo%. Ošaben: Vzori in boji.	209

,Dom in svet" 1897, št. 7.
14
pa tudi, da klobase in fižol — to je najbolj tečna jed. Posebno je tako jed svetovati — in tedaj, ko je to povedal, se je držal prav posebno modro — po zimi in sicer takim ljudem, ki imajo dolge nosove, da jim pri delu konec nosu ne zmrzne. Neka ženica pa mi je rekla, ko sem bil še študent, da je zelje najteČnejša jed in sicer zato, ker se kar po rebrih obesi kakor detelja v kozolcu. Očitali so mi, da sem nemškega mišljenja, toda ni res, marveč jaz sem bil vedno zvest Avstrijanec. Pa tudi srečen sem bil in zadovoljen v svojem učiteljskem stanu, v katerem sem preživel štirideset let. Se bi deloval, a starost me sili, da jemljem slovo od mladine, od svojega poklica. (Solze so oblile starega moža. Mi pa smo vstali.) Ravnajte se vedno po mojih naukih, živite zmerno in redno, da si ohranite zdravje ter postanete krepki fantje v veselje starišem, v ponos domovini. Ne pozabite starega svojega profesorja." In zaklicali smo: „Nikdar!"
Pol je udarila ura v šen-
'	v
klavškem zvoniku. Se pol urice, pa bomo rešeni! Josipe, sedaj naglo še nekaj zanimivega. Našega Ivana Umna poznaš, kaj ne.' Kolikokrat sem ti pravil, kakšen izvrsten dečko je, kako zna geografijo, zgodovino, matematiko! Zadnji Čas pa se mu je bilo nekaj primerilo. Bil je ves otožen in kar vidno je hujšal. Prijateljska vez mi je torej velevala, da ga vprašam, kaj mu je. Ni mi dolgo tajil. Žensko lice je bilo tega krivo. A to se mi je zdelo že preveč . tako vrl mladenič — pa naj bledi, vzdihuje, glavo poveša, zanemarja delo iz tako neumnega, praznega vzroka! Prav tukaj sem videl, kako ona ,ljubezen' človeka res pokvari in Čisto zmoti. Zato sem sklenil ozdraviti ga. Zložil sem pesem in mu jo dal. On jo je čital, čital, jaz sem tudi še prigovarjal, naj se spametuje, in res se je spametoval: sedaj je zopet Čvrsti in dobri Umen,
Gore albanske od strani Črnogore.
naloge naredim rajši doma, kjer bom miren in zopet vesel. Torej sedaj srčno pozdravljen! Spomin na-Te in to pisemce sta mi jako prikrajšala te štiri ure. Ves
Tvoj
Ivan.
kakor je bil preje. Pravi, da je sedaj ozdravljen za dolgo časa. Žal, da nimam tiste pesmi. Umen mi je ni vrnil. Ako jo dobim, tedaj ti jo pošljem, ako si je morda potreben tudi Ti.
A skoro bo jedna ura. Torej bodi konec pisma, kakor je konec moje ječe. Matematiške
1. Sonet.
„IN i dobro samemu človeku biti!" Tako je modri Bog tedaj govoril, Ko iz prsti je bil Adama storil: Zato mu sklene ženo ustvariti.
Adam je spal na trati mahoviti. — In glej, ko dan se v jutru je zazoril, Adam vesel je Evo nagovoril, Življenja se pričel je veseliti.
Tako ti sam ne boš nikdar na sveti, Če jedno samo te srce umeva, Če jedno samo hoče te in zna objeti.
Sicer zastonj ti krona je kraljeva! Dasi krog tebe roji so nešteti — Med temi roji vendar sam boš — reva.
F. S. Fin (gar.
2. Sonet.
V eselo se topi tvoj glas srebrni Ob zori že, kanarček, zlata ptica, Ko zadnja zvezda obledf — danica, Pa ko na zemljo vlega mrak se črni.
Le poj! In solzo s petjem mi utrni, Ki sama tuge bridke je družica, Ko skrivno porosi mi bleda lica — Le poj! Srce mi s petjem spreobrni.
Zaprt! A tvoje ne utihne grlo! Zakaj? Med svet nikdar ni tebe gnalo, Sveta nikdar oko ni tvoje zrlo.
A jaz molčim. — Srce je svet spoznalo, Spoznanje to je pesnij vir zaprlo Razbilo sreče ladijo ob skalo.
F. S. Fin I gar.
Celje in okolica.
(Narodno-druŠtvene črtice. — Poleg raznih spisov sestavil Andrej Fekonja.)
(Dalje.)
Slovenstvo v Celju.
(Prva doba.)
„Scer je mila slovenšina že od davnej v Celu tiho zavetje in luho domovje imela."
C. SI. Novine 1848. 3.
„Lepo Cele v sercu slovenskiga kroga leži, in se veličastno po rajski Šavinski dolini ozira, v mestu pa in okrog mesta veliko gorečih Slovencov živi, ki bi dali za slavo in srečo svojga roda kri in živlenje.
Pripravna lega in lepo število okrog živečih rodolubov je že zdavnej Celjskimu mestu mogočnost podala, pa tudi dolžnost naložila, v sedajnim povsodnim razvijanju narodniga zavedanja tudi svoje Slovence zbudjati, zbujene k zaželenimu cilu vladati, in pred zahojami varvati jih; o mladi naši literaturi se zasluženo storiti; duhovske moči svojga kroga v sebi zbrati, ter — v edinosti moč spoznaje — roda omikanje in slovenšino hrabro podpirati."
Tako je pisal v „Celjskih Slovenskih No-vinah" 1. 1848. štev. 3. neki F. K , želeč od njih se poučiti o vsem, „kar nam je potrebno, kar je za nas koristno in kar je za nas vedavredno". A z ozirom na tu navedene besede hočemo pregledati posamezno, kaj in kako so že od nekdaj naši Slovenci v Celju in po okolici delovali za slovenstvo, posebno v oddelku književnem, v krogu zabavno-poučnem in v obče v zmislu närodno-prosvetnem: da je torej pa osobito v tej dobi „mila slovenščina v Celju imela tiho zavetje in ljubo domovje".
Slovenski pisci.
Že je vredno spomina, da je nekdaj v Celju bival Primož Trubar, ok. 1 530, ako-prem se je Šele kakih dvajset let pozneje oglasil s knjigo slovensko tam v nemški Tubingi.1)
') In zanimivo je tudi, da so nekdanji celjski luterani nabavljali slovenske knjige. Tako je Joan Waidinger, pre-dikant v Sarfenavi pri Žalcu, 1. 1 592. kupil k isti cerkvi
Rojena v Celju pa sta bila: Franc Gor j up, kateri je „Evangelske navuke" spisal tako, „koker se v'tem kraju Cella govory", 1770; in Jožef Hasl, „en Slovene iz Celanskiga mejsta", kateri je „Svet post" na „kraynski jezik" preložil, 1770.
V	okolici celjski pak so bivali slovenski pisalci: Kašpar Rupnik, župnik v Vojniku, 1773; Anton Breznik, beneficijat v Žalcu, 1789; Janez Goličnik, župnik v Grižah, 1792. Nadalje Mihael Zagajšek (Juri Zelenko), župnik na Kälobju, 1791; Andrej Reja, župnik v Zibiki, 1801; Janez Pav. Jesen ak, bivši župnik v Olimju, 1821; Jožef Lipoid, naposled župnik v Rečici, pesnik, ki je bil v Celju izdal ,brambovske pesmi' že leta 1810.
V	sredini našega veka in v naslednje nahajamo v Celju več slovenskih pisateljev. Taki so bili: Anton Slomšek, opat, kateri je uprav tukaj osnoval svoje „Drobtince" 1. 1846. Naslednik njegov in književni pcma-galec Matija V o du še k, opat, ki je tudi iste knjige na svetlo dal tri letnike 1848, 1849, J^o. Valentin Konšek, gimnazijski učitelj, kateri je urejeval „C. Slov. Novine" 1848. in 1849. Njegov sodrug Josip DrobniČ, duhovnik in gimnazijski učitelj, ki je osnoval list „Slovenska Cbela" in izdal dve gledališki igri „Dvoboj" in „Raztresenca" 1850. Ig. Orožen, mestno-župni vikar, je sestavil in dal natisniti „Celsko Kroniko" 1854. Dr. Jožef Subic, zdravnik, je že tu poslovenil Virgilijev „Geor-gikon", pa je mnogo dopisoval zlasti „Novicam" 1846—58.
V	bližnji in daljnji okolici celjski pa so v tej dobi bivali književni delavci naši: Mihael Sto j an, dekan v Braslovčah; Jožef Rozman, dekan v Konjicah; Felicijan Glo-bočnik, župnik v Grižah; Peter Cizej, bivši kapelan braslovški; Peter Musi, učitelj v Šoštanju ... vsi sotrudniki s Slomšekom; pa Valentin Orožen, duhovnik, naposled blizu Gornjega grada; Jožef Virk, župnik na Kälobju in zatem v Ločah; Jožef Hašnik, župnik v Trbovljah in pozneje pri Sv. Juriju podRifnikom; Dragotin Ripšl, nekdaj župnik v Loki . . . pesniki in veseli pevci. In blizu Celja je .svoj Čas bival tudi Davorin Terstenjak, župnik pri Sv. Juriju p. R. (od 1861) in na Ponikvi (do 1879), učeni slovenski književnik raznih strok.
V	celjski okolici so bili pa rojeni — razven J. S. V. Popoviča, od Vojnika, pisatelja o slo-
te-le „windische Bücher": Agendo (cerkveni rčd), Bren-cijev katekizem, Lutrov katekizem z izlago in pasijonom, Molitve in pesni J. Dalmatina, Epistole in Evangelje in cerkvene pesmi. (Dek. Cilli 585).
venščini (sredi 18. veka) — uprav slovenski pisatelji : Ferdo Kočevar v Žalcu (pis. 1855—72), Janko Vijanski pri Novi cerkvi (pis. 1857—62), Franc Košar v Braslovčah (pis. 1848—94). A v Novem Celju je živela prva slovenska pesnica Fany Hausman (1848—49).*)
Knjige slovenske.
Razven omenjenih pisateljev v celjski strani imamo še nekatere slovenske knjige, ki so bile tiskane v Celju.
Že v „Cel. Slov. Novinah" 1848. 3. je pri-pazil dopisnik F. K.: „Zvunaj Ljubljane in Celovca menim je bilo tukaj (v Celju) največ slovenskih knjig natisnjenih." To pač velja za starejšo dobo, rekše koncem prošlega in v prvi četrti sedanjega stoletja, ter so nam znane te-le v Celju tiskane knjige slovenske:
Osw. Gutsmanna „Gründliche Anleitung die windische Sprache ... zu erlernen", 1786, to je nov natisek istega slovnice (1777); „Dobru opomineine na bounike" 1787; Jurija Zelenka „Slovenska gramatika-Wendische Sprachlehre" 1791; Jan. Goličnika „Popolnoma podvučenje za vse čebellarje" 1792. Te knjige je natisnil Fr. Jos. Jenko. Za tem: „Ena lepa . . historia od .. svete grafnie Genofefe" 1818; „Molitne bokvice" 1818; Jurja Verdineka „Vsakdanji kruh", molitvice, peisme idr. 1820; „Molitu verniga kristjana" 1820 in „Razlaganje svete maše" 1823, oboje poleg latinskega (Jos. vit. Jakominija) izvornika; J. P. Ješenaka „Bukve za pomoč inu prid kmetam potrebne" 1821; „Listi inu Evangelji na vsse nedele" 1822; „Pot sve-tiga križa" 1822 (nov natisek). Vse te knjige pa je tiskal Jožef od Bacho, c. kr. krasije stiskavec.2)
Leta 1846. so celjski duhovniki ustanovili slovensko knjižnico za celjsko župnijo. Za to knjižnico, ki je 1. 1854. Štela že 440 knjig, zložila je slovenska mladina te župnije na prvi poziv 67 gld. 21 kr. srebra.3) Mnogo slovenskih knjig je spravil in speČal med Slovence v Celju in okolici tudi celjski knjigar Josef Geiger, ki je bil iz Tepla v Češki prišel v Celje 1. 1820., kakor ga hvali v „C. SI. Novinah" omenjeni F. K. pišoč: „Iz Celja smo lehko vse slovenske knjige dobivali, ker je priden knjigotržec Geiger z vsemi slovenskimi knjigarnicami v zavezi, nam vsa naročila rad in urno oskrboval."
„Tudi nemške Šole — pravi isti dopisnik — so mnogo lepih slovenskih bukvic v prid šolske mladosti na svetlo dale, in se nam po-
Poznejših pisateljev slovenskih iz celjske strani tu ne omenjamo, govoreč le o stareji dobi.
2)	P. J. Safarik: Gesch. d. siidslav. Literatur ; J. Marn: Jezičnik Knjiga slovenska.
3)	Ig Orožen: Celska Kronika.
sebno prikupile, ko so Drobtince iz Gradca v Celje — njih pravo domačijo preselile", da je bil namreč prvi letnik tiskan ne v Gradcu, ampak v Celju. — Narodni duh pa so vzbujale in slovensko štivo (berilo) so širile Blei-weisove „Novice" iz Ljubljane. Akoprem začetkoma (počenši 1. 1843) niso mnogo govorile o štajerskih razmerah, vendar so jih celjski Slovenci kaj radi čitali. Leta 1846. je n. pr. sam knjigar Geiger dobival za celjske in okoliške naročnike 52 iztiskov, kar je prav veliko število za tiste Čase.1)
V isti dobi si je omislil „zaslužni knjigo-tiskar Janez K. Jeretin, naš neutrudni prijatelj, urno-tiskalnico z mnogimi ličnimi abecedi v novem pravopisu", ter je tiskal in zalagal tudi slovenske knjige. In iz te tiskarne in založbe sta izšla nato, ko se je tudi narodni duh v Celju vzbudil, dva slovenska Časopisa, po imenih nam že znana: politiške „Celjske Slovenske Novine" in „Slovenska Cbela" lepo-znanska.
Oba ta lista, dasi le kratko izhajajoča, vredna sta vendar daljšega spomina.
„Celjske Slovenske Novine."
Ko so začeli vsled tiskovne slobode 1. 1848. izhajati slovenski časopisi: v Ljubljani „Slovenija", „Pravi Slovenec", „Vedež" in „Slovenski cerkveni list", v Trstu pa „Jadranski Slovan", a v Novem mestu „Sloveniens Blatt", pojavile so se blizu istodobno tudi v Celju „Celjske Slovenske Novine".
Prva številka tega, narodnim interesom štajerskih Slovencev namenjenega časopisa, je izšla i. mal. srpana 1848. Izhajale pa so te novine vsako soboto. Urednik jim je bil Val. Konšek, c. kr. gimnazijski učitelj, tiskar in založnik Janez Jeretin. Oblika lista je bila prvo leto 40. Do 14. številke so obdržale ime „Celske Slovenske Novine", s 15. številko pa se imenujejo samo „Celske Novine". V 25. številki so naznanile, da se bodo imenovale z novim letom „Štajerske slovenske novine". A ko je izšla s 27. številko prva številka novega letnika v večji obliki, prinesle so s seboj naslov „Slovenske Novine", ter začele izhajati vsak Četrtek. No, so i koncem istega leta nehale izhajati.
„List je bil v obče tako pisan, — pravi ,Domovina' 1891. 8, 12 -— kakor drugi takratni slovenski listi. Saj se je ujemal s pisavo vseh drugih listov, zato je tudi prav pogostoma kaj ponatisnil iz njih, zdaj kaj političnega, zdaj kaj poučnega. Prave Slovence, ki so bili pripravljeni slovenski govoriti in pisati, potegovati se za slo-
') Domovina 1 Sq '. 5
venske pravice, je vedno hvalil. Grajal pa je nemŠkutarje, t. j. tiste slovenske dolnje-štajerske odlične može, ki so se zagovarjali le po nemških listih in se premalo postavljali na narodno stališče. Radikalen je bil list precej; kajti ostro je oštel nekatere poslance , ki so šli v nemški Frankfurt slepe muhe lovit ali, ki so v Gradcu, na Dunaju in v Kromerižu molče sedeli.1)
Zlasti niso „Celske Novine" prizanašale kmetskim poslancem, ko so bile prepričane, da neizobražen kmetski poslanec ne more na zboru svojim volilcem čisto niČ koristiti. Večkrat so pa prav poučno govorile kmetom, ki so bili takrat po navidezno dani slobodi tako zapeljani, da so mislili, da ne bo treba ne graščakom, ne cesarskim gosposkam, ne duhovnikom in učiteljem ničesar plačevati. Svarile so pred punti in tepeži, ki so se tedaj večkrat pripetili; kajti marsikateri kmet je slobodo tako razumel, kakor da ne bo treba veČ nikogar ubogati, nikomur nič dati.
Govoril je list dosti o razpravah v deželnem zboru štajerskem, v državnih zborih, o premikanju in zmagah naših in sovražnih čet, o slovstvu, šolstvu, narodnih zborih itd. Prinašal je novice o domačih stvareh in dogodkih v Celju itd.; pa tudi katero pesmico.
Pisal je seveda največ urednik Konšek sam. A imel je tudi jako odlične sodelavce, med njimi dr. Stef. KoČevarja, dr. Subica, nekega Skrebeta, Muršeca. Pod izmišljenimi imeni so pa tudi drugi Slovenci sodelovali, menda Miklošič, Ter-stenjak, Macun itd.
Letnik 1849. )e pisal Konšek še z večjo gorečnostjo in navdušenostjo nego li prejšnji tečaj. Vspodbujal je časnik časnika, da so se potegovali za slovenske pravice, za slovenske šole in slovensko uradovanje. Pisale so tudi ,Slovenske Novine' z vso odločnostjo za narodno stvar in s pravim veseljem in zadovoljstvom, ker je bilo videti že nekaj uspehov na narodnem polju.
Ta letnik ,Slovenskih Novin' (1849) je skozi in skozi zanimiv, zlasti v tem, kar se tiče naše ožje slovenske domovine, štajerskih in celjskih razmer, in kar zadeva vso Avstrijo. Tu se nam prav živo predočuje, kako se je vršila vojna v Italiji; tu je vse polno poročil o velevažnem
No, radikalizem „C. Slov. Novin" je pa segal tudi celo na polje cerkvenih stvari, ki so Slovencu v obče vedno nedotakljive. Neki Skrebe (v Gradcu) je zagovarjal v 13. številki tega lista nezavisnost šole od duhovnikov, odpravo samostanov, sekularizacijo (odvzetje) cerkvenega imetja in plačevanje duhovnikov z državne blagajne. V 14. številki je pa dr. Subic, zahteval, da naj državni zbor odpravi celibat duhovnikov. Proti tem napadom sta branila cerkveno stališče: Muršec v 15. številki in Lipovšek v 16. številki „Celskih Novin". Vendar je urednik članku, zagovarjajočemu duhovnikov samski stan in pa samostane, dodal liberaluško opazko: „Alj ravno slovenski narod bi moral nar dalje v tem ječati?"
vojevanju Avstrije, ki je s pomočjo Rusije premagala uporne Madjare. V tem tečaju čitamo tudi zanimivosti o papežu, v prognanstvu biva-joČem. Zanimiva so poročila o avstrijskem državnem zboru v Kromerižu in o nemškem v Frankfurtu, kjer so tudi nekateri še zmirom zaslepljeni slovenski poslanci Čepeli in prazno slamo mlatili.
Iz letnika 1849. veje tako odločen naroden duh, da Človeka kar veseli. Na vsaki strani se povdarja kaj sličnega, kakor ,Slovenci smo, slovenska kri nam žile vsem napaja', ali pa se v pesmih navdušuje čitatelj .Slovenca poklic' itd. Na učiteljskih zborih, kateri se obširno popisujejo, ogrevali so se za slovenščino zlasti duhovniki. Poročila so v list pošiljali mladi domoljubi, ki niti pozneje niso peresa odložili n. pr. Caf. Nekateri so sodelovali še pod izmišljenim imenom, pod katerim pa zapazujemo več poznejših slavnih domoljubov.
V tem letniku se Čuje celo pritožba, zakaj še na sekovsko stolico ni bil nikoli postavljen Slovenec za škofa, češ saj ima tudi Slovence v svoji škofiji. Za Slovanstvo je bilo vse bolj vneto v onih časih, ko sta zastopala Stanko Vraz Slovence na praškem slovanskem shodu in dr. St. Kočevar, tedaj v Podčetrtku še, na zagrebškem zboru, kamor je bil šel na poziv bana Jelačiča. Slovenci so se Čutili tedaj Jugoslovanom mnogo bliže; to vidimo iz celjskih ,Slovenskih Novin', ki se kaj živo zanimajo celo za dalmatinske Slovane.
Veljavo pa so imele te novine tudi med svetom; kajti urednik se je pohvalil 1. 1849., da so jih čitali tudi v Pragi, v Levovu in turškem' Belgradu.
K temu opisu „Celskih Slovenskih Novin" pripominja naš izvestitelj:
„Leto 1848. po pravem imenujejo ,pomlad narodov'. Tudi za Slovence je bila to res prava ,pomlad', ker smo se zbudili k novemu življenju. Leto 1849. je pa že postajalo bolj vroče. — Kakor za vročino kmalu pride jesen — tako je bilo tudi s celjskimi „Novinami": — urednik se je ohladil — ali se je pa bal, da ga ne bi mrzel curek oblil Začela je namreč pihati druga sapa — ostra sapa z Dunaja. List se je držal poldrugo leto, dokler je trajala sloboda tiska. Sedaj pa slobode ni bilo več tiste — in odložili so uredniki kar od kraja pero. Kdor je hotel pisati o politiki, moral je položiti kavcijo.
Naš list radi nedostatka naročnikov ni nehal; o tem nikjer ne toži. Domoljubi zunaj Celja, zlasti domoljubi v Gradcu, ki so tedaj imeli veliko besedo v svojem politiškem društvu ,Sloveniji', svetovali so uredniku Konšeku, naj list še izdaja, naj se peča zlasti s Šolstvom, pa tudi politike naj ne opušča. Toda urednik je
odgovoril koncem leta 1849. v listu, da so ,Slovenske Novine' v „zadnjem sopljenju ; brez kavcije si ne upamo dalje pisati, kavcije pa nemarno."
,Slovenske Novine' so nehale 31. grudna 1. 1849. izhajati; pa prinesle so vabilo tiskarjevo na nov list:
„Slovenska Čbela."
Berilo za obudo in omiko slovenskega duha. Odgovorni urednik J. Drobnič. Natiskar in založnik J. K. Jeretin. U Celju 1. 1850.
V	naznanilu pravi: „Slovenska čbela bo u svoje predele nabirala čedne pesme, kratke in poduČivne pravlice in pripovesti, popise posebno pomnenja vrednih prigodbä in oseb iz slovenske dogodivšine, slovstvene razjasnenja in kar slovensko jezikoslovje sploh zadeva, šolske reči in vse, kar požlahnenje človeškega duha podpjra." Med sodelavci so bili: M. Stojan, J. Subic, Št. Goličnik, J. Ulaga, A. Stranjšak, Jakob Rešetar, D. Resanski, nekteri dijaki i. dr.
Ta Časopis je izhajal vsak Četrtek —- skozi tri mesece1) ; list 1. dne 3. prosinca — in zadnji 13. dnč 27. sušca, s to-le obznano:
„Slovenska Čbela se še ni pridno po slovenskih dolinah ogledala, jo je že tudi neusmiljena osoda zadela, da mora danes slovo vzeti od svojih še živih sester in bratov slovenskih Časopisov. Premalo število podpornikov ji ne dopuša u zgubo založnika dalje živeti " Živo priporoča domorodcem „Slovenijo" v Ljubljani, naj jo ohranijo ; naj ne gledajo na to, kdo kaj piše, ampak kaj se piše; naj podpirajo vse, kar meri na Čast, slavo in izveliČanje slovenskega naroda, in naj Bog in Sloga bota jim geslo itd."
Ivan Macun (Knjiž. zgod. slov. Staj.) pravi, da se je „Slovenska Čbela" za naše okolnosti prerano rodila: „za tak časnik neso še bili časi prišli; tudi je list premalo dajal nove životo-nosne hrane; v ostalem bil je dobro uredovan." J. Marn pa opazuje, da je postala Drobničeva „Slov. Cb." prednica Janežičevi „Sloven. Bčeli" od i. jul. 1850 do 1853 v Celovcu.
Slovenščina v šolah.
V	glavni šoli celjski, ki je sicer bila nemška, bili so vendar med nje ravnatelji, duhovniki nemškimi pridigarji, nekateri prav odlični domoljubi slovenski. Tako Simon Rudmaž
') „Žalibog — jedva četrt leta. Krive temu so bile spletke od strani političnih oblastnij, nekai tudi apatija, ki je nastopila po zatretji političnega gibanja v naši državi. Tudi še takrat ni bilo dosti izurjenih pisateljev, a Drobnič sam ni mogel vsega lista spisovati . . . ." („Zora" 1872. 146.)
(1827—1839), ki »n' bil samo učen in izvrsten šolnik, bil je tudi iskren domorodec."
Za njim je nastopil kot voditelj celjskih ljudskih šol Mat. Vodušek (1839 — 1847), kateri je po naroČilu kn.-škofa Slomšeka ukazal, da se naj uči tudi slovenščina, čemur so se upirali nekateri nemški učitelji, n. pr. Fr. Fafsl. Nasprotno pa so bili že tedaj nekateri učitelji, ki so posnemali in podpirali slavnega Slomšeka; tako v Celju Janez Kranjc (takrat nam. učitelj deklic), kateri je po zgledu SlomŠekove knjige spisal knjižico „Mali Blaže v pervi šoli" 1849. V nemški normalki se je uvelo tudi slovensko berilo „Blaže in Nežica", isto tudi v dekliški šoli. Verstvo se je že pod bivšim vodjo Vodu-Šekom učilo v obeh jezikih. Da so bile spisane še nekatere ljudsko-šolske knjige, bilo je že preje omenjeno.1)
Na gimnaziji se vCelju slovenščina menda ni učila tje do leta 1848.
PaČ je že učitelj Anton Zupančič (1815 do 1819) „prvi dramil svoje učence, naj se lotijo materinega jezika, ki je zapuščen v prahu spal", kakor pripoveda A. Slomšek; „on nam je dal prvi v peti in šesti šoli čitati slovenske Vodnikove in Jarnikove poezije", ter je tako „ljubav domovine in slovenskega naroda budil".
Leta 1848. pa, ko se je ministerstvo izreklo, da morajo šole biti narodne, dovolilo je tudi, da se sme na celjski gimnaziji slovenščina učiti kot predmet za Slovence in Neslo-vence. In tedaj je bil 23. vel. srpana 1. 1848. od ministerstva postavljen Valentin Konšek, ki je bil na glasu najboljšega Slovenca, začasnim učiteljem slovenščine, ki se je z novim šolskim letom začela učiti po dvakrat na teden za Neslovence, jedenkrat na teden za Slovence. VerouČitelj Janez Grašič pa je učil veronauk nemški in slovenski.2)	;
Po preustrojbi avstrijskih srednjih učilišč ( Organisations - Entwurf der Gymnasien und Realschulen 1849) )e delovalo v naslednjih letih na celjskem gimnaziju Še več učiteljev domačinov.
*) „Domovina" 1891, 5, 11.
2) Cel. Novine 1848. 19, 2'.
Razven slovenskega in „ilirskega" pisatelja, preje omenjenega DrobniČa,1) ki je bil suplent 3. gimnaz. razreda (1849 —	bil je tu
njegov rojak Jernej Francel (1850 — 1852) tudi suplent; pozneje profesor v Hrvatski. Francetovo delovanje na celjski gimnaziji je bilo posebno znamenito. Poučeval je namreč dijake razven odločenih dveh ur na teden tudi še ob sredah in sobotah v slovenščini z dovoljenjem ravnatelja prof. Gafsnerja; od ministra grofa L. Thuna pak je 1. 1851. sam osebno izprosil, da se je namesto staroslovenŠČine poučevala hrvaščina. Ker pa v gimnazijski biblijoteki ni bilo niti slovenskih niti slovanskih knjig, zato je nas Jernej osnoval slovensko dijaško knjižnico. Pri tem mu je pomagal goreči „Ilirec" Anton Wolf, župnik pri Sv. Petru v Medvedovem selu, kateri je kupil vsako slovensko in hrvaško knjigo ter jo našemu učitelju izročil za slovenske dijake.
Francel je tudi z ravnateljevim dovoljenjem osnoval med celjskimi gimnazijci zasebni dijaški list,Slavijo', kateremu je urednik bil Viktor Lipež (pozneje gimnazijski ravnatelj v Rakovcu). Slovenski dijaki so pa tudi radi obiskavali njegove vadbe slovenske in hrvaške, kakor je sam še pozneje pripovedoval z velikim veseljem.2)
Uprav tako hvali slovenske gimnazijce v Celju neki dopisnik v „Novicah" leta 1857. (str. 266) : „Tudi dijaki latinskih šol so marljivi domorodci, in jako me je veselilo čuti, da se je letos na koncu šolskega leta tudi slovenski pevalo in deklamovalo." In v „Novicah" 1862. (str. 252) se pravi: „Ravno celjska gimnazija je bila početnica slovenskih govorov pod prejšnjim ravnateljem, kateri je bil sicer Nemec (p. Fettinger), pa pošten Nemec ..." __(Dalje.)
*) Vid. „Ilirsko-nemačko-talianski Mali Rečnik od Josipa Drobniča. U Beču 1846—1849." — „Sastav-ljajuč ovaj mali rečnik, — koi je po g. prof. Antunu Mažuraniču preradjen i znamenito umnožen te po njem i talianskim jezikom protumačen — da ljubiteljem i uče-nikom (t. j. učencem) ilirskoga jezika za pärvu potrebu kao mali tumačitelj posluži . . ."
s) Dr. Križan: „Kres" V. 42 r, 422.
O našem novem leposlovju.
(Pismo prijatelju. — Spisal Branivoj.)
Dragi prijatelj! O marsičem sva se že domenila in marsikatero vprašanje pretresla po pismih. Poslednjič si mi pojasnjeval čudne in žalostne razmere, ki ravno sedaj vladajo na Kranjskem, in si sklenil z vzklikom: Uboga Slovenija! dobila si hudo organično bolezen;
bolno imaš srce! — Danes je prišla vrsta name, da Ti izrečem na stavljeno vprašanje svoje mnenje o najnovejših naših pojavih v lepi knjigi. Težka naloga, veruj mi! Mnogo se je pisalo in mnogo se še bo o tej stvari; a vprašanje ostane le vprašanje, dokler se ne poseže globlje
do samih glavnih resnic, na katere se naslanjajo načela in zakoni estetike. Tega jaz ne storim, ne boj se; saj vem dobro, da prijateljska pisma niso za take razprave.
Kaj naj Ti pišem ? Že sem mislil govoriti o vsem drugem rajši kakor o tem nehvaležnem vprašanju. No, pa naposled sem se udal: povem ti to, kar mislim, o čemer sem prepričan. Ti pa premisli stvar sam, dobro se o njej pouči, kjer in kadar moreš, pa dospeš iz-vestno do resnice.
Torej začniva o našem leposlovnem boju. Ta boj se je hudo vnel lansko leto, ko je slovenski verizem vzkipel do skrajnosti. Človek, ki posluša naše pisatelje in kritike, sodil bi, da so nam odkrili književno Ameriko, ko so nas seznanili z verizmom. Žal za trud, zakaj zasluge ni v tem nobene. Verizem je bujno cvetel že v proizvodih naših starejših romanopiscev. Novejši so le pogreli staro in postano jed in sedaj jo ponujajo za najboljšo hrano občinstvu, ki se je vsega preobjedlo. Kar pa imajo Francozi, Lahi, Nemci, seveda to moramo imeti tudi Slovenci, čeprav je slabo in škodljivo. In dobili smo tudi mi proizvode nove struje. A takoj se je vzbudil povsem pravični odpor. Slovenci, hvala Bogu, niso še tako razvajeni, da bi se veselili tega novega književnega toka.
Vnel se je boj, vzkipel je marsikater pristaš te ali one stranke, porabilo se je mnogo črnila, a vprašanje ni pojasnjeno. Bojevniki utrujeni zapuste bojno polje in se pobero v svoje tabore, vsak s svojim prepričanjem, da nadaljuje vsak svojo pot. Odločilno besedo o novi struji pa izreče prej ali slej občinstvo, katero se z zdravo pametjo samo, brez razprav in dokazov, oklene prave poti in pusti nepravo v nemar.
Kakor sem omenil, je naša polemika nekak anahronizem. Taki boji so se bili že davno med drugimi narodi z jednakim uspehom: boj je prenehal, ne da bi se bili sporazumeli bo-ritelji. A Česar niso sami teoretično razmotali, določile so praktično zdrave narodne mase. Globoko ukoreninjen v človeški naravi je nravstveni in estetiČni čut, ki odločno zabranjuje, da bi se prestopale nekatere meje v umetnosti, in glasno zahteva, da se spoštuje nravnost s svojimi večnimi zakoni. Zdrave mase so same iz naravnega nagona spoznale, kje je resnica, v čem je pristna umetnost. Zato je naturalizem le delež neznatne manjšine in dušna paša pokvarjenih slojev.
Ako vso stvar natančno preiskujemo in anali-zujemo, spoznamo lahko, da se gre prav za prav za prvaštvo med vero in brezverstvom,
med pravo in laži-vedo. Naturalist je na verskem polju brezbožnik, nevernik; na modroslovskem pa materijalist. V praktičnem življenju, Če je dosleden, ni drugega kakor razuzdanik brez nravnosti, brez vesti, brez idealov, pravo epiku-rejsko bitje.
Krivi modroslovni sistemi izkušajo zatreti resnico in preosnovati njeno podlago, tako tudi razdirajo podstave prave umetnosti in lepote.
Resnica! Kaj je to? Beseda prazna, brez pomena! senca! nič! — Bog! ah! Bog! Kdo ga je videl? Ni ga! Čemu torej nakladati v njegovem imenu na šibke človeške rame toliko božjih zakonov in zapovedij ? Čemu človeka, slobodnega kralja vse narave, neumno vezati, stiskavati, dušiti s tolikimi vsakojakimi vezili? — Nravnost! Nravnost: večna, neizpremenljiva, na božje zakone postavljena nravnost ? Ha, ha, ha! Čemu se ne smeješ? Kaj je nravnost? Kaj so ti večni božji zakoni ? Sanje, blodnje bledo-liČnih in topoumnih bogoslovcev! Izmišljotina, sleparija, prah, katerega najivnim ljudem v oči meče rafinovana hipokrizija! — Da, da! tako je! Tako modrujejo moderni ljudje! Dixit in-sipiens in corde suo: Non est Deus! Nimajo Boga, nimajo nravnosti; zakaj torej ne bi smeli živeti, kakor hočejo: Zakaj bi ne smeli pisati, kar se jim poljubi in kakor se jim mikavnejše vidi? Kaj ima lepota opraviti z nravnostjo? V Čem in proti čemu greši naturalizem? Ali je sploh mogoče grešiti proti Čemu?
Vidiš torej, dragi prijatelj! Ako se borba ne premakne z umetniškega na modroslovsko polje, ako se le površno razpravlja o zakonih lepote, splava ves trud po vodi. Treba torej drugače postopati, treba se uglobiti z vprašanjem, tako da se naposled izcimijo že sama po sebi estetiČna načela. Toda evo ti drugega vprašanja! Ako posežeš tako globoko, ali ti bodo sledili, te bodo poslušali vsi ti bolj ali manj izvirni pristaši nove literature? Dvomim. Mnogo jih je, ki se boje resnice kakor sova svetlega dneva. Ljubše jim je tavati v negotovosti in v mraku. Izprijenost sovraži luč. S temi torej nič ne opraviš; taki ne vidijo solnca o najlepšem poldnevu, ker trmoglavo zapirajo oči pred njim. Take moramo pomilovati.
Lahko trdimo, da mnogi izmed teh ljudij ne delajo iz ljubezni do umetnosti, ampak iz hrepenenja po novotarijah, po slavi, iz Čutnosti, iz samoljubja; čestokrat iz gole hudobije, iz temnih, zlobnih namenov, da bi se namreč zagnali tudi z umetnostnega stališča proti vsemu, kar je blagega in vzvišenega, kar razganja temine in siplje blagodejno luč med zbegane narode. Kaj zato, Če narodi obupavajo v mraku, v solzah in v trnju!
Za pokvarjenega človeka je nedolžni poštenjak živa obsodba, zato bi najrajši videl vse sebi jednake. Ravno zato razširjajo svoje nazore in množijo kužno in nepošteno čtivo, da bi mnoge storili sebi jednake. In ob tem so brezobzirni, saj se jim ni bati, da bi jim lica zardela od sramote. No, spis roma okoli v molčečih in brezčutnih knjigah, doČim oče takih nestvorov ostane za kulisami.
Kakor je resnica samo jedna, tako je tudi pristna umetnost in lepota samo jedna. Pravo umetnost so poznali najstarejši narodi; izročili so jo potomcem, da jo izpopolnjujejo, ne da bi jo prenarejali. Prava umetnost živi ter premaguje vse nasprotujoče napore ravno zato, ker ima v sebi kal neminljivosti, 'kakor je postavljena na temelj večne, neizpremenljive resnice.
To umetnost nahajamo v nesmrtnih proizvodih genijev, kakoršni so: Homer, Vergil, Dante, Tasso, Shakespeare in, da imenujem tudi kaj slovanskega, Mickiewicz, Puškin, Prešeren i. dr. Ti in cela plejada drugih starih in novih genijev so, da tako rečem, instinktivno umeli pravo lepoto in gojili zdravo umetnost. Poezija, pristna in ne ponarejena poezija, jim je nezavestno vrela iz polnih src, ne, da bi si belili glave v kaki razkošni kavarni, med opojnimi likeri in omamljivimi dišavami in aroma-tiČnim dimom dragih cigar, kaj naj bi si izmislili, da bi napravilo utisek na razvajeno tolpo in da bi jih kakor si bodi povzdignilo vsaj za Četrt ure nad ono nizkost, iz katere se ne morejo drugače dvigniti.
Vsak vek, a najbolj zadnje Čase, se ponavljajo in se šopirijo ob mogočnem in plemenitem drevesu prave umetnosti vsakojaki bohotni postranski izrastki. A danes so, jutri jih že ni, ker brezobzirna roka zdrave pameti jih potrga in izruje ; saj za drugega niso kakor za ogenj. Nepokvarjeni razsodek, instinktivnost občinstva izreka svojo sodbo, in lažiumetnost propada, izginja brez pomilovanja in brez sledu, da pa zopet prenovljena in na drug način našemljena nastopi ponujat se in mir in javnost kalit na svetovno pozorišče.
Vsi ti nezdravi pojavi se lahko ponavljajo in se tudi lahko vzdržujejo nekaj časa pri velikih narodih, kjer je ob ogromni večini poštenih in umnih ljudij mnogo pokvarjene mase; tej so ravno izrodki take vrste vsakdanja paša, ki jih prijetno šegaČe in mami ter jim draži najnižje cute. Žal, takih je v velikih narodih že toliko, da si lahko vzdržujejo svoje posebno slovstvo, katerega mora čestokrat samo redarstvo krotiti v njega neukrotljivih pojavih.
Ali če gledamo na maloštevilne, uboge Slovence, kateri vsi skupaj težko in nedostatno
podpirajo svojo literaturo, vprašati se moramo, kako naj obstane pri njih ponujeni naturalizem.' Slovenci še niso tako nravstveno propali, da bi se takoj ne otresli teh smetij. Mala frakcija naturalistov sama nič ne opravi. In dobro naj si zapomni: bodisi Še tako vsaj navidezno omikana, nima pravice, da govori na ime vsega naroda, ne more zahtevati, da jo narod podpira. Že iz golega rodoljubja, Če ga kaj imajo, morali bi zapustiti pogubne novotarije. Ali se sme skruniti družinsko življenje, rušiti mu mir in veselje, da se mu dušno in telesno pokvarja mladina? Ali je to rodoljubno delo, da se trga zadnja vez, ki ga še trdno veže, namreč vera z vsemi načeli, iz nje izvirajoČimi ?
Naj nam govore ravno nasprotno, da njih smer je eminentno nravna, da so njih proizvodi naperjeni zoper pokvarjenost, zoper hinav-Ščino, zoper vse mogoče napake, da zdravijo, boljšajo, blažijo dušne propalice: tega zdrava pamet ne more nikakor razumeti; izkušnja preveč glasno pravi, kakov sad rodi in kam vodi ta Čudni način zdravljenja.
Naj vas torej rodoljubje vodi na vaših potih, Če vas že vera in nravstvenost neČeta in ne moreta! Poglejte k drugim narodom in premišljujte, kako se godi pri njih naturalizmu in njegovim gojiteljem! Poslušajte, kaj že o njem pravijo učenjaki in literati in sicer taki, katerim izvestno niČ ni do Boga in do vere!
Nemec Max Nordau hudo in prepričevalno maha po naturalizmu. Karakterizuje ga s temi-le besedami: „Naturalizem, kateri nima nič opraviti z naravo in resnico, je — naposled — samo atrabiljarska (Črni žolč) bolezen in premišljeno vgojena umazanost." In dalje še pravi: „Naturalizem v svojem početku, dokler je bil zastopan le od Zole in Goncourta, je bil samo nekak morbozen (bolesten) pojav: a v svojem nadaljnjem razvitku, v rokah posnemalcev, je postal kar trivijalen in zločest." Najbolj sloveči alijenist Lah Lombroso tudi ne govori posebno laskavo o naturalistih. Francoz Remy de Gourmont odločno priznava, da „nova generacija pisateljev je antinaturalistična. Tu ni, da bi se bili nalašč na to odločili po medsebojnem sporazumljenju. Nismo si namignili, in ni se napovedala nikaka skupna križarska vojska. Mi smo se kar tako z grozo obrnili od slovstva, čegar neslišano drzna umazanost se nam je studila!" Italijanski satanist Rapisardi
imenuje naturaliste povsem realistično „sv......
idealiste (idealisti della porcheria)!" Henrik Nencioni piše: „Vidi se že nekaj časa v Italiji, tudi med mladino, nekaka silost, neka ne-volja, neki stud, provzroČen od pornografičnega slovstva. ObČni glasni odmev po širnem ozračju od Torina do Agrigenta (Girgenti) zveni: Dovolj!
dovolj!" In zopet le-isti : „Umetnost, kateri so utelešene razkošne oblike in luksu-rijoznost, nosi že v sebi svojo obsodbo in gotove kali neizogibne in bližnje smrti." In G. Chiarini: „To blato, ki se množi in raste, raste v neki vrsti slovstva .... spravlja nazadnje v nezaupnost celo naj-mirnejše duše, in se gabi celo najbolj razvajenim ljudem."
Se mnogo prav karakterističnih citatov bi mogel navesti, posebno izmed Francozov celo legijo takih, kateri so bili najprej najgorkejši pristaši te struje in naturalizma, a kmalu so se mu srdito odpovedali, ker je bilo vendar preveč; n. pr. P. Bonnetain, J. H. Rosny, L. Descares, P. Margueritte, G. Guiches i. dr. Toda dovolj bodi teh!
In da znaš, dragi moj, od kod prihajajo navedene pridgice! Izbral sem jih nalašč ; vsi imenovani pisatelji so moderni možje, ateisti, materijalisti, veristi in kar si moreš še kaj tacega misliti; in pa, kar je tudi važno, priznane in odločujoče avtoritete. Čemu navajati avtoritete izmed naših somišljenikov? Sami naj se sodijo!
Žal, da se pri nas vsaka neugodna kritika razlaga tako, kakor bi bila nasprotna slovstvu sploh. O, kdaj nas bo v delu za narod združila ona ljubezen, ki bi pregnala tak sum!
Naj bi sedaj naši mladi dobro premislili stvar, za katero se trudijo, in naj bi krenili na boljšo pot, sebi in narodu v korist in slavo; naj bi sami odstopili od nehvaležnega dela, od zgradbe na tako slabo podstavo osnovane; saj drugače se jim itak sama na glavo zruši!
Jelena, črnogorska kneginja in soproga laškega kraljeviča.
Dovolj za danes! O priliki bom morda nadaljeval. Zdravstvuj, prijatelj!
Tvoj
Branivoj.
Dva grobova.
Simon Robič.
Smrt je zopet pobrala sotrudnika našemu listu, naši domovini pa velikega strokovnjaka, poznavalca in nabiralca prirodnin, Simona Ro-biČa. Strokovnjaki izven domovine so poznali in občudovali njegovo veliko znanje na posebnem polju polžev; domačini smo ga poznali iz njegovih krajših sestavkov v raznih listih, duhovski tovariši in drugi prijatelji pa so poznali njegovo šaljivost, skromnost, pa tudi posebno resnicoljubnost.
Simon Robič (Rabič se je pisal do 1. 1865.) se je rodil v Kranjski gori na Gorenjskem dne
11, svečana 1. 1824. Po navadnih študijah je bil posvečen za mašnika 1. 1850., leto potem pa nastavljen za kapelana v Metliki. Tu je ostal kaka tri leta, potem pa je prišel za malo časa v Loški potok. Tri leta je služboval za kapelana v Dobu (1857—^59), in zopet tri leta Preddvorom na Gorenjskem. Dalje pa je bil v Borovnici (do 1. i868.\ kjer se je marljivo bavil z nabiranjem in preiskoval tudi razne jame. L. 1869. ga je našlo že v St. Juriju pri Kranju, odkoder7se je pet let potem preselil za upravnika na Senturško goro, kjer je prebil
T f./gyO.y.U^
triindvajset let do svoje smrti, ki ga je zadela dne 7. t. m. (v nedeljo) dopoldne, prav tedaj, ko je hotel opraviti božjo službo.
Pokojnik je bil mož posebne vrste. Cenil je svoj stan in izpolnjeval rad in natančno njegove dolžnosti, poleg tega pa je ljubil prirodo nenavadno živo. Vse ga je zanimalo: cvetlice, živalce tudi najmanjše in najneznatnejše, dejal bi, najbolj skrite. In nabiral je razne, posebno redkejše vrste, celo po strmih gorah in nevarnih prepadih in jamah svoje domovine. Imel je velike zbirke: največjo je oddal deželnemu muzeju kranjskemu (za i 500 gld., katere je pa odločil za dijaško ustanovo), manjše je oddal — kolikor vemo — šolam ig zavodom. Neko polževo vrsto je on prvi našel (in ji dal tudi svoje ime), o drugih je pa pokazal, da žive tudi pri nas.
RobiČ je bil tudi slovenski pisatelj. Najrajši se je oglašal z manjšimi dopisi o prirodnih stvareh. Ko je jel izhajati naš list, bil je tudi pokojnik med njegovimi sotrudniki. Pisal je v i. in 2. letniku o strupenih rastlinah. Pisal je temeljito in ob jednem porabno, zato smo radi čitali njegove spise. A ko je imel pisati za 3. letnik, omagale so mu oči, in tudi pisal je težko; odpovedal se je sotrudništvu.
Pokojnik je bil dobrega srca, postrežljiv, vesel in šaljiv. V veseli družbi je znal vedno mnogo povedati. Ker je bil pa tudi odločen in
kremenit značaj, bil je tudi oster in je večkrat komu povedal katero, ki mu ni bila ljuba.
Bil je slobodnega vedenja in mišljenja. Gore so mu bile ljubše kakor mestne palače, in svetlo solnce, ki mu je sijalo na ljubo Sent-urško goro mnogo bolj nego nam v nižavah, bilo mu je dražje nego blesk praznih Častij. Zato je bil nad vse srečen in zadovoljen na svojem mestu. Tu je živel v miru sredi svojih preprostih župljanov in sredi gorske prirode.
Rad je pogodil kako „originalno". Tako si je n. pr. napravil jako trpežen klobuk iz luščin borovih storžev in ga nosil v petek in svetek. Dobro mu je delo, ako si se zanj zanimal.
In sedaj ga ni več, blagega gospoda Simna! Gorenjska stran ga bo pogrešala, spomin njegov bo živel še dolgo.
Tako ginejo naši duhovniki — možje stare korenine. Pucher, Peternel, Parapat, Sežun, RobiČ — — — ni jih veČ. Toda, ako Bog da, naposled se nam zopet zjasnijo vremena, duhovski stan bo prebil sedanje boje za vero in narodnost, in tedaj bo marsikateri duhovnik kot uČenjak-strokovnjak zopet Čast delal domovini. Ce pa prideš kdaj, mladi bralec, na Sent-urško goro, vedi, da je tukaj bival velik mož, vreden trajnega spomina1) med Slovenci. _'___dr. Fr. L.
*) Pokojnikove znance prosimo, naj nam ga natančneje opišejo, mi pa objavimo dve sliki sotrudniku v spomin.
II. Matija
Zatonila je svetla zvezda na obnebju slo-vensko-hrvaškega slovstva, zvezda, ki se je v vedno jasnem blesku žarila od leta 1848. pa do današnjega dne! Matija Valjavec, naš slavni rojak, je zatisnil 15. sušca v Zagrebu bistro svoje oko v večno spanje. Bridko je zadela ta nepričakovana izguba nas Slovence, a tužni žalujejo tudi bratje Hrvatje ob grobu vrlo zaslužnega moža, pesnika in učenjaka.
Rodil se je Matija Valjavec1) 17. svečana 1. i S3 1. pri Kračmanu na Srednji Beli pol ure od Preddvora. Na mladega, jako prebrisanega dečka je blagodejno vplivala krasna lega njegove rojstvene vasi. Z domaČega praga je Ma-tijček čudeč se zrl na mogočne Karavanke, hrepeneče mu je uhajal pogled na zeleni Storžec in na „Zaplato planino". Tam bolj v ozadju pa ga je pozdravljal skaloviti Grintovec z nedostopno Kočno. Za pesniško naravo res kakor ustvarjen kraj!
l) Zares zanimiv življenjepis nam je podal lansko leto prof. Leveč v drugem zvezku „Knezove knjižnice" ' 895, Pis,
Valjavec.
Pač bi bilo preobširno, popisovati, kako je KraČmanov Matija hodil v ljudsko šolo v Kranju, kako je izvrstno dovršil srednje šole v Ljubljani in kako je potem v potu svojega obraza zvrševal svoje študije na dunajskem vseučilišču; ogledati si hočemo Valjavca le kot izredno marljivega nabiralca narodnega blaga, kot nadarjenega pesnika in slednjič kot učenjaka — in spoznali mu bodemo glavo in srce.
Že deček je rad poslušal Matija svojo babico, ki mu je pripovedovala razne pravljice in pripovedke o rojenicah, o desetem bratu, o zakletih vitezih. V gimnaziji se je po vzgledu tedanjih nabiralcev narodnega blaga tudi sam navdušil za to velevažno delo in storil na tem polju, lahko rečemo, največ izmed vseh tovarišev. — V počitnicah je marljivo in pazno poslušal govorico v svojem rojstvenem kraju, pridno zahajal k večkratnim shodom vaških možakov v hiši „starega Kosmata", o katerem ti še dandanes vsakdo na Beli ve kaj povedati. Mnogo narodnih pesmij je tukaj slišal in si jih je tudi zapisal, spoznaval pa je tudi pravo narodovo govorico in njegovo mišljenje.
Veliko narodnih pesmij mu je pel neki BoštetovČev Jože*) — seveda za nagrado je zahteval priljubljene mu vodke, s katero si je namakal suho grlo — ; Matija pa je natanko tako zapisoval pesmi, kakor mu jih je Jože pel. To pa je tudi jedna glavnih zaslug Valjav-čevih v nabiranju narodnega blaga, zakaj dočim so drugi nabiralci navadno sami popravljali in pilili narodne pesmi, zapisaval jih je Valjavec prav tako, kakor jih je slišal in prav v tistem narečju. In to je prav ! Saj le tako je mogoče, da se nam zrcali v narodnih pesmih mišljenje in hotenje narodovo. — Kako res krepko se glasi naslednja vrstica:
Cew teden je na twacb biw ali	Al' m' boš kej dawa pušeljca?
V tem smislu je torej nabiral Valjavec narodno blago v svojem rojstvenem kraju in v Gojzdu pri Tržiču, kjer se je mudil večkrat pri sorodnikih o počitnicah v dijaških letih.
Kot profesor v Varaždinu (1854—1876) je prav kakor marljiva buČela nabiral narodno blago s Spodnjega Štajerskega in zlasti pripovedke v kajkavskem narečju iz okolice varaždinske2), ki bi bile za našo mladino zelo primerno berilo, ako bi jih kak spreten pisatelj prikrojil v ta namen.
Dasi bi se še dalo dokaj zanimivega povedati o Valjavcu folkloristu — da rabimo ta zanj primerni izraz —, vendar za sedaj zadostuj toliko !
Že na nižji gimnaziji je začel Valjavec zlagati drobne pesmice in jih je pisal v svoj veleza-nimivi dnevnik; v šesti šoli pa je stopil s svojimi lastnimi duševnimi proizvodi v javnost kot sotrudnik „Novic". Prva njegova pesmica, natisnjena v „Novicah" 1. 1848., je vzbudila takoj občno pozornost na mladega, „veliko obetavnega" pesnika. In res! Valjavec je bil v javnosti preje znan kot slovenski pesnik, nego kot nabiralec narodnega blaga. Res je pa tudi, da Valjavca — pesnika ne moremo prav soditi, ako ne vemo, da je stal pod vplivom narodnega pesništva ; in s tem razlogom smo tudi govorili na prvem mestu o Valjavcu kot nabiralcu narodnega blaga.
*) BoštetovČev Jože je v svojih mladih letih v raznih službah obhodil Koroško in ötajersko in je vedel iz svojega življenja mnogo povedati. Znane so mu bile narodne pesmi iz domačega kraja, kakor tudi štajerske in koroške. Na stara leta pa je ves nadložen prosjačil od hiše do hiše. Ljudje so govorili, da poje rad „kvante" in nikakor jim ni bilo všeč, ko si jih je Valjavec zapisoval, še bolj pa so se čudili, da se tudi v Ljubljani za take pesmi menijo. — Pis.
2) Valjavec sam jih je izdal dvakrat v jako lični zbirki. — Pis.
Leto 1848. je vzbudilo pesniško nadarjenega Valjavca, da je dal duška svoji goreči ljubavi do domovine in do naroda slovenskega. Prve njegove pesmi se nam zdijo kakor mili glasovi narodnega pevca, ki kliče svoj narod k pro-bujenju. Tu prosi nevesta svojega ljubljenca, ki gre v vojsko, naj ne pozabi nje Slovenke in svojih rojakov, tam zopet mati navdušuje svojega ljubljenega sina, naj gre hrabro v boj za domovino in za svoj narod, sin pa obeta, da tudi v tujini ne pozabi svojih domačih in svojega rojstnega kraja.
Kako gorečega Slovenca se nam kaže pesnik v teh kratkih, toda jedrnatih popevkah!
Izmed liričnih pesmij ValjavČevih so še najboljše one, v katerih opeva naravo in drobne ptičice pevke. Za vzgled sledi tu kitica iz pesmi Na planini:
Vstopim se na vrh planine, Solnce ravno gori gre; Z nebotične visočine Se mi daljni svet odpre.
Jako mile in ganljive so tudi njegove domoljubne pesmi, katere vse preveva neka ljubka domotožnost in nepopisno hrepenenje po daljni rojstveni vasici.
Ako se poje pesem Danici res s pravim čutom, kar očara poslušalce, da se jim nehote vzbudi sočutje do pesnika. Saj res tako ljubeznivo done ti glasovi:
Al' na tujem tudi zvezda me poznaš, Ker na mene doli, ko doma migljaš { —--
Jaz poznam še dobro tebe, zvezdica; Stara mati so te mi zaznamila. Kedar prisvetila, S' me iz sna vzbudila Daleč tam doma 1
Valjavec je prevel tudi precej psalmov, kateri so se mu prav izvrstno posrečili. Manj ugajajo njegove ljubezenske pesmi izza mladih let; pač pa so boljše njegove Drobne pesmi, v katerih opeva svojo nevesto.
Veliko lepše uspehe pa je dosegel KraČ-manov Matija v epskih pesmih, katerih nekatere so res pravi biseri v naši književnosti. Izmed teh so mnoge sprejete v razna šolska berila, kakor Tica pivka, Sirota Jerica, Ovsenjak in Vojska % volkom in psom, katere vse mladini izredno ugajajo. Med daljšimi proizvodi se je Valjavec pokazal izvrstnega epika v epopeji Zora in solnce in v nežni idili Zorin in Strlina. Obe sta prav iz naroda povzeti; snov prve se opira na narodno „Zarika in SolnČica", druga pa nam slika prav lepo čisti značaj angelsko Čiste in nedolžne deklice Strline in ne-
srečno osodo njenega Častilca Zorina, ki se smatra nevrednega nje, Čiste kot angel.
V	vseh teh epskih pesmih pa se zrcali bolj ali manj značaj narodnih popevk.
V	prvi dobi slovstvenega delovanja smo opazovali neutrudnega in premarljivega nabiralca narodnega blaga, pravljic, vraž in narodnih pesmi j, in nadarjenega, rodovitnega pesnika; v drugi dobi svojega delovanja pa se nam kaže Matija globokomisleČega učenjaka in jezikovnega raziskovalca.
Leta187b.se je preselil Matija Valjavec v Zagreb, kjer je služboval na ondotni gimnaziji do 1. 1 891., v katerem letu je stopil vsled želodčne bolezni v dobro zasluženi pokoj.
V	vsej tej dobi je bil marljiv član jugoslovanske akademije, za katero je napisal mnogo jedrnatih in znamenitih razprav o jezikoslovju. Kar je poprej „premarljiva književna bučela" nabiral med narodom, to je sedaj znanstveno in kritično raziskaval in razpravljal, in le tako si moremo razlagati, kako je mogel tako temeljito obdelavati vprašanja slovenske slovnice in svet seznanjati s kajkavskim narečjem.
Nekaj razprav, ki so zlasti za nas Slovence velike važnosti, hočemo tu navesti.
Že leta 1858. je priobčil v letnem poročilu varaždinske gimnazije jako miČno razpravo Proben des Slovenischen, wie es um Preddvor in Oberkrain gesprochen wird. Ein Beitrag \ur slavischen Dialektenkunde.
Znamenita je tudi razprava o Novosloven-skom komparativu prema star oslov enskomu glede formacije.
Največje in najpomenljivejše znanstveno delo ValjavČevo je njegov Prinos k naglasu v (novo) slovenskom jeziku, o katerem delu se veleučeni o. St. Skrabec tako-le pohvalno izraža: „Ne-vtrudljivi zagrebški akademik Matija Valjavec je doveršil, ni davno, o našem naglaševanju velikansko delo, kakeršnega nima pač nobeden drugi izmed slavenskih jezikov in najberž sploh na vsem svetu nobeden. V slovarju ga je profesor Pleteršnik vže pridno porabil; da ga bo treba porabiti nadalje tudi v slovnici, o tem, mislim, ni dvojbe." *) Dovolj Častna pohvala!
') Cvetje, XIV. tečaj, 7. zv. 1895.
Zadnja leta je pošiljal svoje jezikoslovske drobce in zbirko kajkavskih besedij tudi „Ljubljanskemu Zvonu" (1892—1895).
Poleg tega je preiskaval razne glagolske in cirilske rokopise, kar je bilo pač dovolj zamudno delo. Omeniti hočemo le, da je tak glagolski ulomek (1856) tudi zasledil v graj-šČini na Turnu pri Preddvoru, kjer je bila rojena ljubljena soproga dr. Lovra Tomana in slovenska pisateljica Josipina Turnogradska, in ga je priobčil v „Kresu" 1. 1885.
Tako smo si tore; na kratko ogledali plodo-vito in tako mnogostransko delovanje Matije Valjavca. Umrl je mož šestinšestdesetih let, na polju slovensko-hrvaškega slovstva pa je bil delaven z neumorno vstrajnostjo — pol stoletja. Matija je bil res prava gorenjska grča, bil je kremenit značaj, tu pa tam se opaža na njem ona pristno gorenjska trda narava, a na drugi strani se zopet kaže moža plemenitega in dobro-voljnega srca, ki se mora vsakomu prikupiti. Rad je Valjavec obiskaval našo kranjsko deželo ob počitnicah in se mudil nekaj Časa na Bledu, nikoli pa ni pozabil svojega rojstvenega doma, kjer se je vselej oglasil pri svojem bratu, ki je še sedaj mlinar in Žagar pri Kračmanu. Se zadnja leta je izražal željo, da bi še jedenkrat rad videl svoj rojstveni kraj, a zaradi bolezni ni mogel ustreči svoji srčni želji.
Valjavec je bil usmiljen in poslušen, včasih nekoliko trmoglav sin, bil je iskreno ljubeč soprog in skrben oče svojim otrokom, katere je že vse dobro preskrbel. In tako je lahko mirno v Gospodu zaspal s sladko zavestjo, da je dari božje vestno uporabljal v prid in korist svojemu bližnjemu.
Ako je bilo dosedaj pri nas ValjavČevo ime bolj pozabljeno in manj znano, naj bi pripomogla ta skromna Črtica v to, da se mi Slovenci bolj zanimamo za Valjavca, na katerega smo v resnici lahko ponosni. „Matica Slov." bi gotovo vsem članom zelo ustregla, ako bi izdala po različnih listih raztresena dela Va-ljavčeva v lični obliki, nekoliko popravljena in lepo urejena. To bi bil tudi najlepši spominik zaslužnemu našemu rojaku, pesniku in učenjaku.
Ks.
Književnost.
Slovenska književnost.
Knjige ,,Slov. Matice" za 1. 1896.
Letopis Slovenske Matice %a leto i8q6. Uredil Anton Bartel. Natisnila Narodna tiskarna. 8°. Str. 288. Cena 1 gl. — Kakor druga leta, ima tudi ta letnik prav različno poučno in zajemljivo vsebino.
Najprej čitaš na str. 1 —46 nadaljevanje f J. Navratila : „Slovenske narodne vraže in prazne vere." Razdeljen je ta sestavek v dva glavna oddelka, namreč: l. B a j i 1 a od 1—38. str. in II. Različno čar an je po različnem namenu od 38 — 46. str. Vsak oddelek ima po več pododdelkov, kar dela razpravo soseb pre-
gledno. Kar se tiče bajil na str. 2., t i., 26., 27., 3 1., 34., katere se pridevajo le deželi ali jednemu kraju, znane so tudi po Štajerskem, izrečno — kar je meni znano — po Savinski dolini. Naziv: „Krščan-sko-cerkvena bajila" nikakor ni pravi . . . str. 33. Zakaj cerkev in krščanstvo pozna le; krščansko-cerkvena blagoslovila = Sacramentalia in ne bajil = Zaubermittel. V tem je bil gotovo pisatelj na krivem potu. Ne prekrižuje se n. pr. kmet zato, da bi z znamenjem samim na sebi odvrnil nesrečo in se zavaroval pred nezgodo (tedaj bi bilo bajilo križ), temveč zato, ker ga vera uči, naj vse začenjamo z znamenjem odrešenja. — Kar piše o sv. hostiji na str. 35. . . je znano soseb na HrvaŠkem. O tem je pisal pred nekimi leti „Katoliški List". — „K a m i c a - G a m s." Spisal Janez Maj-ciger str. 47 — 57. Gospod pisatelj se še vedno drži starega mnenja, katero nima več privržencev. Etimologija je — zapeljiva. Prvi del razprave je gotovo dober in zanesljiv, kakor kažejo izvajanja, in nas uči, da imajo vsa imena „Gams" za podlago slovensko besedo „Kamenica" od „kamen". Kar se pa tiče drugega dela in mnenja, da je Gams
—	Gemse laški camozza, pa ni verjetno in tudi ne lahko dokazati. — „Domoznanska črtica." Po oficijelnih virih sestavil E. Lah. Poučna raz-pravica, katere sestavljenje je stalo mnogo truda, zato je lahko hvaležen vsakdo, da dobi tako pregled napredovanja prebivalstva po mestih, trgih in nekih drugih ktajih Kranjske. — „Narodopisna razstava Češko-slovanska v Pragi 1. 1895." Napisal dr. M. Murko. Str. 75—137. To je dragocen spomin za vsakogar, ki je obiskal to razstavo, za druge pa poučno poročilo. Pisec teh vrstic je sam obiskal to razstavo in lahko reče, da je gospod pisatelj kratko, dobro in premišljeno vse popisal, kar je bilo znamenitega na razstavi.
—	„Prinos k poznavanju tujih besed v slovenščini." Spisal doktor Karol Strekelj. Kogar zanima jezikoslovje in rad išče „korenik", bo z veseljem čital to Štrekljevo razpravo, katera kaže temeljitega poznavalca slovenskega kakor tudi drugih jezikov. Take razprave pomnožujejo in dopolnjujejo Miklošičev etimologični besednjak. — „O rgvedskih slavospevih." Spisal doktor K. Glaser. Znani indolog in slovenski knjižnik nam tu podaje odlomek iz svojih študij. Posebno je prvi del poučen in zanimiv. Nato sledi še „Bibliografij a" prof. Peruška in „Poročilo o delovanju Slov. Matice."
Število udov našega književnega društva je na-rastlo malo, samo za — šestnajst. Vse pa kaže vendar napredek in raz\oj. Seveda se naša „Matica" ne more meriti s „Hrvaško", katera je razposlala svoje knjige. Kolik razloček v knjigah in kako mali razloček — v naročnini! Naposled še samo želimo, da bi dr. M. Murka: „Nauki za Slovence" rodili obilen sad.	Fr. S. Lekše.
Zgodovina slovenskega slovstva. III. p'.
Bleiweisova doba od 1848. do l8gy. leta. Spisal dr. Karol Glaser, profesor pri c. kr. gimnaziji v Trstu. Tiskala „Katoliška Tiskarna.11 — 8°. Str. VII + 176.
Med knjigami „Slovenske Matice" za 1. 1896. nedavno izdanimi imamo tudi „Zgodovine slovenskega slovstva" III. zv., v katerem nam prof. dr. Glase r opisuje „Bleiweisovo dobo od 1848. do 1870. leta. Prilika nam je sedaj, da si nekoliko ogledamo vsebino te knjige ter rečemo katero o njej, pa z ozirom še tu in tam tudi na prva dva zvezka. Saj je to delo vredno, da se o njem govori.
Dr. Glaser započenja torej v svoji „Zgodovini slovenskega slovstva" — recimo književnosti — novo dobo s , pomladjo narodov', rekše z letom 1848., in ne z rojstvom Bleiweisovih „Novic" leta 1843., kakor se navadno razdeljuje slovenska književnost tudi v šolskih knjigah (Vid. Janežič 1854, dr. Sket 1893). Res, 1. 1848. v Avstriji „narodom podeljena ustava je dovoljevala se gibati svobodnejše" (veli pisatelj naš str. 2 1) ; in „novo življenje se nam je začelo od 15. sušca" tudi Slovencem (Novice 1848). Vseobčo tedanjo probujo in vsestranski razvoj slovenstva nam je obširno opisal že prof. Jos. Apih v svoji knjigi „Slovenci in 1848. leto" ; tu bodi le kratko omenjena samo književna stran. — Ta „doba slovenskega slovstva ima za duševni razvitek našega naroda največji pomen. Vse narodno življenje se je prerodilo v tej dobi. Svobodomiselni nazori so prodrli do najnižje koče gorskega seljana ; ljudstvo se je začelo učiti, samostojno misliti in se gibati. Slovstvo se razširja na vse stroke književnega delovanja, število pisateljev raste od dne do dne, in omika prodira tako med ljudstvo, da postajajo slovstveni proizvodi občno blago vsega naroda. Pisatelji se združujejo v skupno delovanje, stvarjajoč si lastna glasila in književna društva, ter delajo z združenimi močmi na korist in v pro-sveto naroda." (Dr. J. Sket: Slovstvena Čitanka str. 253). Vsled tiskovne slobode je začelo 1. 1848. izhajati v raznih mestih slovenskega ozemlja več slovenskih novin in časopisov ; tako v Ljubljani „Slovenija", politiški, „Vedež", leposloven in „Zgod. Danica" cerkven list, v Celju pa „Slovenske No-vine" ; a naslednje leto „Pravi Slovenec" v Ljubljani in „Jadranski Slavjan" v Trstu. Novi pravopis „gajica", ki so ga „Novice" povsem uvele 1. 1846., bil je 1848. 1 od vlade potrjen. Začel se je sedaj na slovensko prevajati državljanski in kazenski zakonik. Tudi v šole je bil z odlokom c. kr. nauč-nega ministerstva dopuščen slovenski jezik in to ne samo v male ali prostonarodne, temveč v naslednje nekoliko tudi v gimnazije. Malo preje so bile osnovane „Drobtinice" 1846, nekaj pozneje „Slov. Bčela" 1850 in zatem „Društvo sv. Mohora"
1852; vse znameniti pojavi v naši književnosti. Da, iste „Novice", ki so bile prvih pet let ne samo po imenu ampak tudi po dejanju ponajveč le „kmetijske in rokodelske", in so „le z rahlimi besedami svoje misli razodevale" (1844), oglasile so se leta 1848., sicer „z mirno krvjo", a vendar
krepkeje in odločneje, ter so od „zdaj prosto pisale, kar so hotle" (prim. Št. 1 2). Ob tem so svoj delokrog znatno razširile, zlasti na politiko, ker „posebni prigodki tudi posebno obnašanje potrebno store". In tako so sedaj same „Novice" (kakor je rekel njih urednik str. 80) „popolnoma iz vojnic
Zemljevid
severnega tečaja.
Pregled Nansenovega potovanja.
-------pot
ostankov Jeannette.
------Pot Frami v
prostem morju.
- Pot Frami v ledu.
Pešpot Nansenova.
Obrisi de\el so po Andreejevem ,Allgemeiner Handatlas
Pot Nansenova po njegovih načrtih.
stopile"; učinile so v sebi samih preobrat. — Opravičena je torej v „Zgodovini slovenskega slovstva" razdelitev, ki počenja z znamenitim 1. 1 848. v književnosti slovenski novo dobo, katero dr. Glaser imenuje po oni, prav za prav v politiškem vodstvu najvažnejši osebnosti, Bleiweisovo. Samo želeli bi vendar, da bi bil i sam pisatelj to še določneje
obrazložil na prikladnem mestu ter ondi povedal razloge, zakaj se ni držal stare razdelitve.
Za „Predgovorom", — v katerem pak bi od II. str. dalje zadoščal za razne opomnje znani stari izrek: „Vituperetis, modo corrigatis" — imamo najpreje „Zgodovinski pregled" od 1848. do 1870 leta. Pisatelj „Zgodovine slovenskega slovstva"
je uvaževal raznovrstne ocene prvega in drugega zvezka. (Vid. Lj. Zv. XV. 237 si.; XVI. 313) ter je tudi popravil nekatere stvari, kolikor se tičejo posebej slov. književne zgodovine kot take in glede na način nje opisave. Po pravici se je prof. Gla-serju očitalo posebno to, da je pišoč književno zgodovino slovensko tolmačil nam (zlasti v II. zv.) občo povestnico Evrope, in to še neprimerno obširno celo take svetovne dogodke, ki niso v ni-kakšni zvezi z našo književnostjo. V tem — III. zv. je tak zgodovinski pregled res krajši, str. i —7. No, ne bi bilo stvari na škodo, da bi se bilo v njem še to ali ono izpustilo, ter bi se bolje nagla-šale le iste točke, katere so naravnost ali vsaj posredno uplivale na slovensko knjigo sploh ali na pojedine pisatelje. Važnejši taki zgodovinski dogodki izven domovine naše pa bi se lahko omenjali tudi na dotičnih mestih v opisovanju slovenske književnosti same, kar in kolikor bi pač bilo primerno. Vendar s tem nečem nič očitati našemu pisatelju z ozirom na ta-le uvodni načrt.
Ker je avstrijska „ustava" tudi Slovencem podelila „slobodo", zato je mogel pisatelj v tem zvezku vsaj nekoliko naslikati „Pojave slovenskega življa", kakoršnega do tedaj pri nas pač ni bilo Še nikakšnega. Riše pak nam str. 7 — 32 tu nekatere take pojave v „društvih, zborih, v šolah in v gledišču", vršeče se na zemlji slovenski, pa tudi na Dunaju in v Gradcu med ondotnimi rodoljubi; kakor nam je tudi to obširno in nadrobno prikazal Apih o. c. posebej za društva in zbore 1. 1848. Zanimive so v naši knjigi črtice o šolstvu, za katero nahajamo mnogo podatkov zlasti o prosto-narodni šoli; a važno je, kar se je ukrenilo za slovenščino v srednjih učiliščih, kjer doznajemo tudi nekaj o slovenskih profesorjih. Istotako so poučni beležki o dramatskih početkih slovenskih; vendar pisatelji, odnosno njihovi spisi gledališki, naj bi se bili ra,ši prihranili za pozneje, ter se ne bi isto ponavljalo, kakor n. pr. pri M. Vilharju 29, 80, Dav. Trstenjaku 31, 137, Prelogu 31, 143.
Naslednji „Slovstveni pregled" str. 32 do 55 je res pregleden po raznih strokah književnosti. Tako se nam predočujejo: narodno gospodarstvo, pesništvo in pripovedništvo, jezikoslovje, slovensko slovstvo, zemljepis in zgodovina, priro-doslovje, pravoznanstvo, bogoslovje, zdravništvo. Imenujejo se že tu na kratko dotični pisatelji, pišoči ponajveč v „Novicah", pa tudi v nekaterih drugih glasilih in v posebnih knjigah. Glavne so „Novice", katere je na svetlo dajala c. kr. kranjska kmetijska družba v Ljubljani in urejal dr. Janez Bleiweis. Z veseljem je uredništvo že takoj 1. 1843. naznanilo, „da so te Novice ne samo v naši deželi — Kranjski —, ampak tudi na Štajerskim, Koroškim, Goriškim, Teržaškim . . . veliko prijatlov našle." In ko so od prvotnih „kmetijskih in rokodelskih" postale v XIV. tečaju „Novice gospo-
darske, obrtnijske in narodske", mogel je urednik reči koncem naslednjega leta, da so tedaj bile „Novice — središče slovstvenega življenja slovenskega naroda, podučne na mnogo strani in kratko-časne tudi." Naposled se označuje tudi „Družba sv. Mohorja", po raznih knjigah svojih, obsegajočih malone vse preje omenjene stroke. No ta bi bolje sodila v poseben razdelek, kjer bi se opisovala vsa književna društva: ista Družba sv. Mohorja, Matica Slovenska, Dramatično društvo, Glasbena Matica, Muzejsko društvo . . . kakor i sam pisatelj naznanja, da „Matice Slov." delovanje opiše v IV. zvezku te knjige.
Sedaj so na vrsti „Pisatelji" str. 5 5 in dalje do 176 str. t. j. do konca tega zvezka, ki pa ni zvršen ter se še bode nadaljeval. „Pisatelji so opisani v raznih skupinah po najbolj značilnih osebah in njihovih glasilih" — pripominja „Zgodovine slov. slovstva" sestavljatelj v predgovoru: „Take osebnosti so Janez B 1 e i w e i s in Luka Jeran na Kranjskem; njima se pridružujejo pisatelji na Primorskem z And. M a r u š i č e m na čelu; na severni strani združujeta A. Slomšek duhovnike in Dav. Trste njak posvetne pisatelje okolo sebe; ti so prvoboritelji in predstavljajo prav za prav politično ali —- če smem rabiti ta izraz — vzgojevalno slovstvo. Ti so nadelavali pot pisateljem, ki so samo slovstveniki, in te je zbiral okolo sebe — A. Janežič... Na zvršetku te dobe pa stoji sam za se pravi Martin Krpan — Fran Levstik" — Dotične skupine pisateljev so torej v tej Bleiweisovi dobi te-le: a) Dr. Janez Bleiweis in njegovi sodelavci v „Novicah" (55 — 105), b) Luka Jeran in njegovi sodelavci v „Zgodnji Danici" (105 — 125), c) A.M.Slomšek in sodelavci v „Drobtinicah" (125 —136), č) Davorin Trste-njak in posvetni pisatelji na Štajerskem (1 36—1 66), d) „Slovenski Glasnik" in njegovi pisatelji (1 67 .)
Zanimivo je, kar se nam pripoveda o „N o-vicah" že ob početkih narodnostnega gibanja v Slovencih (str. 9): Na Kranjskem so delali v smislu ilirstva Jurij Kobe, Luka Jeran, Lovro Pintar, Anton Žakelj in drugi. Luka Jeran in njegov prijateljski krog je vsak večer od 9.—10. ure čital ilirske knjige; v ta krog je prišel i dr. Janez Bleiweis. Sčasoma se je ustanovil stalen odbor, kjer se je razgovarjaio o slovstvenih stvareh in javnih vprašanjih ; sad teh razgovorov se je skoraj pokazal v „Novicah". No, vsi oni preje v zmislu ilirstva delujoči prijatelji, izmed katerih so neki tudi „ilirski" pisali, popustili so sedaj ilirske knjige in srbohrvaščino, pa so sprejeli le slovenščino za „pismo-vinski" jezik — proti književni zajednici jugoslav-janski, katero je bil nakanil Ljudevit Gaj v Zagrebu in jo ovršil med Hrvati in Srbi v jeziku. — Vemo sicer, da je bilo književno zjedinjenje Slovencev s Hrvati precej težko iz raznih vzrokov; že sam naslov „Novic" s pridevkom „kmetijske in roko-
delske", bil je izbran baje zato, da ne bi nikdo sumil panslavizma (Apih 143); a istotako znamo, da so se „Novice" tudi izza 1848. leta zmerom protivile — ne samo jezikovni mešanici, temveč i čisti hrvatosrbščini kot namerjanemu književnemu jeziku Slovencev. (Tolle, lege!) Res je, da so slovenski rodoljubi v „Novicah" slovstveno delovali „v vzajemni trud za narodni napredek" (str. 55); a zopet je tudi istina, da so uprav „Novice" preprečile popolno književno slogo Slovencev in Hrvatov, brez kakoršne nam ni velikega napredka v vrsti evropskih narodov. Združili smo se sicer v pravopisu (no brez č ipak le) ; ali v glavnem, v jeziku smo ostali i nadalje razdvojeni, da se ne zjedinimo več . . . To dejstvo vsekakor treba, da se tudi izrečno omenja v „Zgodovini slovenskega slovstva."
Preidimo sedaj k posameznim skupinam.
a)	Lepo je pri „Novicah" število Bleiwei-sovih sodelavcev, svetovnjakov in duhovnikov, okolo šestdeset jih je, dakako različne cene in vrednosti, kateri so v tem vseslovenskem glasilu objavljali svoje spise in sestavke o raznih strokah, tudi pesmi, narodno blago itd. Pa še niso v naši knjigi navedeni tu vsi oni pisatelji in pisalci, kateri so tudi sodelovali v „Novicah" ; a so pač opisani v kateri drugi skupini. Taki so n. pr. O. Caf, Majar, Trste-njak, Raič, Hašnik, Musi i dr. Mnogi sodelavci „Novic" so pisali tudi v drugih glasilih in so še sami izdajali svoje spise in knjige, kakor se to tudi pri dotičnikih omenja; da, nekateri so raz-merno celo več poslovali pri drugih listih in kot samostalni pisatelji ter so kot taki tudi znameniteji v slovenski književnosti. Za-se značilna oseba je n. pr. Andrej Praprotnik, in sicer po svojem glasilu „Učiteljski Tovariš", okoli katerega „je zbiral učitelje kakor okoli ognjišča" ; in pa doglavnik mu Matej Močnik, ki je bil tudi več let istega lista urednik. Oba torej bolje spadata med „Šolnike", za katere se tudi omenja poseben predel (str. 40), ki ga pa vendar v knjigi ni (primerjaj str. 98 : J. Levičnik). A v obče nahajamo med Bleiweisovimi sodelavci opisane le bolj same Kranjce, dasi so „z velikim veseljem Slovenci iz sosednjih slovenskih pokrajin pozdravili „Novice", ter se okoli „Novic" začeli zbirati skoraj vsi slovstveno delujoči rodoljubi" (str. 5 5).
b)	„Kar so ,Novice' v kmetijskem, obrtnijskem in narodnem, to je „Zgodnja Danica" v cerkvenem oziru. Tudi ona je združevala v svoji sredini slovenske pisatelje, osobito pospešujoč nabožno pesništvo in cerkveno književnost" (Sket 257). Luka Jeran „je zbiral okolo ,Zgodnje Danice' večinoma duhovnike na Kranjskem in je bil po svoji izredni
delavnosti zvezda svetilnica stanovskim tovarišem" (str. 49), katerih je v naši knjigi opisanih nekaj nad dvajset kot sodelavcev v njegovem glasilu. No prav isto, kar vidimo pri „Novičarjih", velja po-največ tudi o „Daničarjih". Tudi izmed teh so nekateri sodelovali i pri drugih listih in pisali samo-stalno Jurij Vole „je posvetil vse svoje moči novi izdaji ,Sv. pisma'" ; Pogačarja nam kažejo „samo-stalnega pisatelja" njegove „Pridige" ; Janez Volčič „je silno marljivo spisoval molitvenike" ; itd. Navedenim sodelavcem v cerkvenem glasilu bi se mogli še dodati n. pr. Jož. Partei, Jož. Marešič, Jož. Orešnik idr. Jurij Vari, Mat. Hladnik, Anton Pintar bolje sodijo v ta-le list nego v „Novice" ; J. Brence in Luka Dolinar pa le v „Danico". Tudi Slomšek je „marljivo dopisoval" v „Zg. Danico", kar se omenja pozneje, in še več drugih nekranjskih duhovnikov.
Bleiweisovim in Jeranovim sodelavcem na Kranjskem „se pridružujejo pisatelji na Primorskem". Teh je skupaj deset. No, ker njih uprav polovica svetovnjakov ni imela nikakega posla pri „Danici", in večina vseh njih tudi pri „Novicah" ne, zato bi bilo pač primerneje, da jim je naš pisatelj dal v svoji knjigi posebno zaglavje — po svojih nazorih o pokrajinstvu (o čemer še pozneje), in ne samo, da jih je ločil od „Daničarjev" s tremi zvezdicami ^ * A Marušič ni bil onim primorskim pisateljem nikakor „na čelu" kot književno značilna oseba, kateri jih ni združeval v svojem glasilu („Domovini"), razven jednega ali dveh. Ostali dotičniki tu opisani so delovali drugodi, pa osamljeno in po svoje.
c) „Kar je poleg ,Novic' na Kranjskem za bogoslovno življenje in razvitek dotičnega slovstva storila .Zgodnja Danica', to in še več so na Štajerskem opravile „Drobtinice". Slomšek je okoli sebe zbral vse duhovnike svoje škofije, zmožne za pisateljevanje" (str. 130); da, „vzbudil toliko duševnih sil na Štajerskem, da štejejo ,Drobtinice^ v vseh svojih dvajsetih letnikih okoli 1 30 sodelavcev" (Sket). Uprav zato bi se jih pa moglo tudi v naši knjigi omenjati zopet nekoliko več, nego-li se nam jih tu imenuje — dobra desetorica. Razven duhovnikov „na severni strani" pa je tudi n. pr. tržaški kanonik Em. J. Kovačič „Drobtinice" krepko podpiral (II. 147); Mat. Smolej, J.Varl, Orešnik idr. kranjski duhovniki so pisali v tem zborniku. Tudi svetov-njake nahajamo med sodelavci, zlasti učitelje. — Ali Muršeca bi pa vendar bolje kazalo, da je opisan kje drugodi, nego med „Drobtiničarji", ker njegovo delovanje je znamenito na drugem polju.
(Konec.)
Socijalni pomenki.
(Dalje.)
Utopiškega dela, ki se imenuje „Oceana", pisatelj je Anglež James Harrington (1611 —1677)- Delo je izšlo v tisku leta 1656.
Bilo je nekak odgovor na Tomaža Hobbesa leta 1 65 1. izdani spis „Leviathan". V tem spisu razkazuje Hobbes svoje absolutistične nazore o državi. Zatrjuje, da se mora državi vse pokoriti. Vojska vseh proti vsem bi vladala, če bi ne bilo države ; zato so ji pa vsi dolžni pokorščino in spoštovanje. Vera in cerkev tudi nimata proti državi nobenih pravic.
Državna oblast izvira po njegovem mnenju iz vojne zmage ali pa iz pogodeb. V obojnem slučaju velja jedenkrat pridobljena oblast za vedno. Ne more se odpovedati, in popolnoma protinravno je, Če se ji kdo ustavlja. Posamniki nimajo državi nasproti nobenih pravic, in zato tudi ne morejo govoriti o kakem naravnem pravu glede na razmerja, ki jih določuje država.
Lastinska pravica ima jedini izvor v državi. Po naravi pripada vse vsem; po naravi so si tudi vsi ljudje med seboj jednaki. Šele država je napravila različne stanove.
Hobbes zagovarja vero v Boga in priznava angličansko cerkev. Toda kaj pomaga tako zatrjevanje v ustih popolnega materijalista, ka-koršen je bil ta nedosledni Anglež! Na jedni strani popisuje, kako se je iz popolno divjega prastanja človek razvil, kako so se preje ljudje klali kakor divje zveri med seboj in kako je šele država uredila prejšnje neznosne razmere: na drugi strani pa govori, da je potrebna vera v Boga. Na jedni strani pravi, da nima cerkev nobenih pravic do države: na drugi pa hoče, da se vzdržuje vera.
Hobbesov Leviathan ni socijalističen, ker poudarja oblast, zasebno imetje in razliko med stanovi. Toda božjega izvora oblasti ne priznava, ker trdi, da se je država sama razvila vsled prvotne pogodbe, in zato se njegov nauk samo nedosledno izogiba socijalizmu. Po pravici jih je mnogo sklepalo iz njegovih načel tako - le: Ce je ljudstvo po slobodni pogodbi ustanovilo državo, tedaj jo lahko tudi razdere. Ker je država uvedla nejednakost med ljudmi in zasebno last, zato jo lahko zopet uniči. Z nobenim količkaj veljavnim razlogom ne more pobijati teh posledic Hobbes sam.
Istinito je nedosledni absolutistični nedo-slednež našel mnogo nasprotnikov. Najznamenitejši med njimi je uprav Harrington.
Oceana je izmišljeno ime idejalne, utopiške države, kakoršne bi morale biti države sploh po
Harringtonovih mislih. Spis ima štiri oddelke. V prvem slika pisatelj različne državne oblike; v drugem razpravlja načela, po katerih bi se morala urediti republika, v tretjem popisuje svojo vzorno republiko Oceano in v četrtem prerokuje, kako se bo Angleška toliko Časa razvijala, dokler se ne izpremeni v tako republiko, kakoršna je opisana v Oceani.
V njegovi vzorni državi nima nobeden več zemljišča nego k večjemu toliko, da mu nosi na leto 2000 funtov šterlingov. Ce je imel preje, nego se je ta postava uveljavila, več, ne sme jedni osebi več zapustiti nego k večjemu omenjeno vrednost. Ako se uvede ta zakon na Angleškem, bo najmanj 5000 lastnikov, plemska nadvlada bo pa nemogoča. Mali posestniki bodo proti velikim vedno v večini, in posestva, razdeljenega malim posestnikom, bo vedno veČ. S tem je pa demokratični značaj v državi zagotovljen, zakaj: government follows property, t. j. vlada se meri po lastništvu, ali: kdor ima več v svoji lasti, ima tudi večji delež pri vladanju.
Harrington misli tukaj samo zemljiško last. O denarju govori le malo in pravi, da denarski bogatini si ne morejo stalno ohraniti moči v državi. Samo v tistih državah, ki se vzdržujejo s trgovino, je možno denarno gospodarstvo. Angleška se bo vsekako izpremenila v republiko.
Ob tej priliki pobija z vso silo Hobbesov absolutizem. Zakon izvira iz volje; voljo pa vodi korist. Neumno je torej imenovati kako vladno ali ustavno obliko — naravno. Ce nasprotuje kaka vladna oblika ljudskim koristim, proč ž njo! Pred vsem je treba odstraniti tako vlado, ki ne skrbi, da bi se premoženje jednakomerno razdelilo. Glavna skrb ji mora biti jednakomerno razdeljeno zemljišče.
Ljudstvo se deli v slobodne ljudi in v hlapce. Toda hlapci se kmalu povspenjajo do tega, da žive samostojno in potem so tudi sami slobodni.
Po dohodkih se dele ljudje v dve vrsti: V tiste, ki nimajo več nego 100 funtov (1000 gld.) dohodkov. Ti morajo služiti v konjištvu. Druga vrsta je tistih, ki imajo manj nego 100 funtov št. Ti pripadajo pehoti. Vojna dolžnost velja za vse in je popolnoma splošna. Prvi volijo 600 zastopnikov v zbor, drugi 450. Ta zbor določuje vse zakone. Jako zanimivo misel je pa v tem oziru izrekel Harrington. Vsak ljudski zastopnik dobi namreč šest tednov pred glasovanjem tiskan predlog, ki se stavi v zboru. Ko ta čas preteče, vrši se glasovanje brez razgovora. Že Harrington je torej spoznal, kako neplodno in večinoma brezuspešno je parlamentarno govoričenje.
Volitve so zato tako urejene, kakor smo jih opisali, da imajo ubožnejši ljudje vedno večjo moČ nego bogatini. Iz lastne izkušnje je poznal pisatelj, kako je na Angleškem vsa vlada v rokah nekaterih bogatašev, in da ljudstvo, dasi je v veČini, vendar nima skoro nobenega zastopnika.
Za šole, vzgojo v tehničnih spretnostih, vedo itd. se v Oceani vrlo skrbi. Tudi za starčke in onemogle ljudi je dobro preskrbljeno. Glede na vero vlada popolna sloboda.
Harrington dokazuje vedno, da ne more biti državljanska sloboda brez slobode vesti in narobe. Zato so padli nanj angliČani z vso silo. Ravno to načelo je poudarjal tudi Bacon. Dasi je samo na sebi napačno, vendar moramo v tem oziru pohvaliti oba moža. Imela sta toliko poguma, da sta se ustavila grdemu, nečloveškemu preganjanju katoliških vernikov vsaj nenaravnost s svojimi načeli- o slobodni vesti.
Harringtona so mnogo prebirali ob njegovem Času in pozneje. Angleški in francoski revolucionarji so se veliko naučili od njega in so radi navajali njegovo Oceano in njegove druge spise.
Oceana je imela mnogo nasprotnikov. Ma-thew Wreu je spisal zoper njo spis z naslovom: „Consideration upon Oceana", puritanec Rihard Baxter: „The holy Commonwealth" itd. Toda tudi prijateljev ji ni manjkalo. Ustanovil se je 1. 1859. klub, ki si je prizadeval uresničiti njene vodilne misli na Angleškem, seveda brez
uspeha. Vendar pa moramo priznavati, da ima Harrington odlično mesto v zgodovini socija-lizma.
Na Angleškem se je jel v 17. veku posebno Čilo razvijati veliki obrt. Ni Čuda, da se jih je torej mnogo pečalo s to stvarjo. Vsi pisatelji te vrste so poudarjali pomen velikega obrta in nebrojno nasvetov se je takrat rodilo, kako bi mu še bolj pomagali in ga pouspeše-vali. Pomenljivo je, da se je tudi več pisateljev spominjalo delavcev. Ko se je razširil veliki obrt, pomnožili so se delavci v ožjem smislu, in ž njimi ubožci. Kaj s temi?
Mnogo nasvetov imamo tudi v tem oziru. Toda splošno lahko rečemo,' da so le malostni in dejansko skoro brez vrednosti. Priporočajo se n. pr. delavske naselbine, skrb za delavska stanovanja itd. Brez haska bi bilo, ko bi izpi-savali raznovrstne predloge v tem oziru. A duh, ki veje iž njih, je zanimiv. Kaže se namreč skoro brez izjeme pri vseh pisateljih, ki obravnavajo obrtno vprašanje, demokratično mišljenje. S tem so brez dvojbe pripravljali tla najradikalnejšemu demokratizmu, namreč — socijalizmu.1)
x) Ker je pisatelja teh „Pomenkov", gosp. dr. Ivana Kreka, zaupanje naše kranjske dežele — ne da bi bil kaj takega pričakoval začetkom tega leta — poslalo v državni zbor in se mu je s tem naložilo težavno delo v prid domovini, zato smo pretrgali sedaj te pomenke za nedoločen čas. — Uredn.
Raznoterosti.
Zadnji potomec knezov Babonic-Blagajskih.
V Ljubljani je umrl 26. svečana t. 1. v 67. letu svoje dobe grof Ljudevit Blagaj, grajščak v Boštanju na Dolenjskem, brez potomcev, in tako je ž njim izmrla stara plemenita hrvaška rodovina Blagajska. Prav za prav je ta rodovina zapustila Hrvaško že 1. 1547., ko je Stefan Blagaj kupil v Kočevju graj-ščino. Ta rodovina se je v Kočevju popolnoma po-nemčila; spominjalo jo je le še ime njene hrvaške domovine. Znano je, da je pokojni Ljudevit Blagaj poslal slavnemu hrvaškemu zgodovinarju Radoslavu Lopašiču v Zagreb večji del ostankov iz arhiva slavnih svojih hrvaških pradedov Babonič-Blagajev. Pra-dedi Blagaja so izhajali od roda Baboničev, gospodarjev gradov Ozlja, Steničnjaka, Zrinja in Ostrožca. Ime so dobili od grada Blagaja, katerega je zgradil knez Babo Babonič ob reki Savi 1. 1240. Ko so si Turki osvojili Bosno, izselili so se knezi Baboniči iz Bosne na svoja posestva na Korani v Lici; a ko so si Turki podjarmili tudi to, šli so na Kranjsko, kamor je šel že Štefan Blagaj 1.1 547. Ta je padel v boju s Turki kot poveljnik karlovške vojske 1. 1598. Blagaji so imeli dalje časa svoja posestva v Kočevju,
a pozneje so jih zamenjali z Boštanjem (pri Gro-suplju), kjer je bil grof Ljudevit položen k večnemu počitku v rodbinsko rakev. Pokojnik je bil dragonski častnik, pozneje se je bavil s svojim posestvom ter bil pravi selski plemenitaž; bil je tudi zastopnik kranjskih veleposestnikov v kranjskem deželnem zboru, a kasneje je odložil ta mandat. Bos. Pošta.
Resedico pozna vsak prijatelj cvetlic. Zaradi prijetnega duha jo imajo ne le po cvetličnih vrteh, ampak tudi v cvetličnem loncu krasi marsikatero okno. Le škoda, da kratko traja njen cvet. Ako hočeš, da ti bo cvetla celo leto, ravnaj ž njo tako, da bo steblo odrevenelo. V ta namen presadi kake tri mlade rastline v cvetlični lonec, napolnjen s peščeno, pa vendar mastno prstjo. Ko se ti pozneje pokaže, da raste jedna bujnejše nego ostale, odstrani slabejše, močnejšo pa priveži k paličici. Vsako stransko oko se odščipuje toliko časa, da zraste steblo kakih 1 5 cm visoko. Zunaj vrha se ji odšči-pujejo še vedno vsi poganki in listi, cvetnim popkom pa tako dolgo ne pustimo razcvesti se, dokler ni steblo premenilo zelene barve v rjavo, to je, dokler ni odrevenelo.