116
Kratkočasno berilo.
Čuden domuhod.
Ni tlavnej kar se je v neki kmečki hiši v vasi B. v Ukermarki na Pruskem sledeče primerilo:
Mož in žena, oba že zlo stara, sedita za pečjo, kar se odpro duri in noter stopi sivoglav vojak. „Dober večer !" reče, se vsede na stol starega očeta ter ga porine k peči. Mož in žena neznanega človeka, ki se tako po domače vede, debelo gledata. „Ali ga poznaš ?" vpraša žena moža. „Jez ne! ga morebiti ti?" „Tudi ne!" odgovori žena. ,,Oho" — zagodernja ptujec na stolu — ,,da bi me ti ne poznala? Le dobro me poglej!" Stara žena stopi k ptujcu ter ga začne od nog do glave ogledavati; „imela bi vas skor poznati, pa se vendar prav ne spomnim". „Se ve da" — odgovori ptujec — „je že precej dolgo , kar se nisva vidila — od leta 1812u. Ko žena sliši leto 1812 imenovati, ostermi in pogleda sivoglavca bolj natanko ter zavpije: ,,Za božjo voljo! Milhar — kaj ti si?" Kaj — tvoj pervi mož? — zavpije nje drugi mož — ,jez sem mislil, da že ni kosti več od njega". „M i s lit i si utegne človek dosti!" — ga zaverne pervi mož pa si svoje sive berke viha. „Saj imam od gosposke pismo" — pravi žena. ,,Kakošno pismo? Da sem mer te v? Kaj res misliš, da gosposka vse ve". — „Ona je po vojski oklicala, naj se oglasiš, če si živ, in ko je toliko let preteklo, kolikor jih po postavi preteči mora, da se zamore v vojski bivši vojak za mertvega misliti, ako se ne oglasi, je tedaj tudi tebe za mertvega spoznala". — „Kako nek bi ti bil mogel kaj vediti dati, ker so me pognali deleč v Sibirijo" — godernja živi mertvec. ,,Kaj v Sibirii si bil? kako za božji čas si pa tje prišel?" „Vjeli so me, ko sem leta 1812 mogel s Francozi na Rusovsko iti; sem mogel iti — pravim — lahko si misliš, da prostovoljen bi ne bil nikdar tje šel. Ko sem pa enkrat tam bil, mi je bilo ondi prav všeč ; le poti do tje ni bilo ne konca ne kraja. ,,Ostani sedaj tukaj" — sam sebi rečem — ,,preden domu prideš, znaš stokrat konec vzeti". In tako sem postal rusovsk vojak in prav zadovoljen sem živel. Pred dvema letoma me napotijo z rusovsko armado na vojsko v Krim; tu so me Francozi vjeli in me na Francozko poslali. Na Francozkem sem bil tako dolgo, da so nas zamenjali, in tako bi imel spet na Rusovsko nazaj iti. Sedaj pa si mislim: „veš kaj, Milhar, ti si Prajz, si že siva glava, idi domu!" Šel sem tedaj domu; sedaj sem doma in ne grem za nobeno ceno od doma. Na tem stolu, ki je namenjen za starega očeta, bom menda vendar imel prostora dovelj in kota mi tudi ne bota branila v ti moji hiši^. To rekši se vsede tako terdo na stol, da zaškriplje. — Ce druzega nič, to se vam že lahko   dovoli"
—   odgovori drugi mož. „Brez jedi me tudi ne bota pustila"
—   reče pervi. „K skledi, kjer se dva najesta, se zamore tudi tretji vsesti" — pokašlja stara žena dveh mož". „Tudi meni se tako zdi" — zaverne stari vojak — „in pipico tobaka mi bota tudi privošila, kaj ne? Kadar mi bo pa gerlo presuho, bom svojim sosedom pripovedoval lepe storije in kar sem doživel čudnega po svetu; vem, da mi bodo radi dali za kak kozarček vina, pa tudi žganjča se ne bom ravno branil".
Na to vižo so kmali skenili, da vsi trije hočejo zadnje
ure svojega življenja, ki jih jim bo Bog še določil, v mirni spravi doživeti. In še sedaj žive starčki skupaj.