— 296 — Poetika umorov v popularnih slovenskih kriminalkah iz perspektiv kriminoloških teorij Primož Mlačnik Univerza v Novi Gorici, Fakulteta za humanistiko, Vipavska cesta 13, SI 5000 Nova Gorica, primoz.mlacnik@ung.si DOI: https://doi.org/10.18690/scn.16.2.296-307.2023 1.01 Izvirni znanstveni članek – 1.01 Original Scientific Article Članek izhaja iz kriminoloških teorij ter skuša odkriti, kaj nam lahko različne razlage o izvorih kriminala povedo o slovenskih kriminalkah. Članek uvodo - ma predstavi temeljne značilnosti klasične, pozitivistične, interakcionistične in konfliktne kriminološke razlage kriminala. Sledi analiza poetike umora v popularnih slovenskih kriminalkah Avgusta Demšarja in Tadeja Goloba iz perspektiv kriminoloških teorij. Ugotavljamo, da se v kriminalkah obeh pisateljev pojavljajo skupne kontinuirane značilnosti. Prevladujeta klasična in pozitivistična poetika umora, ki vzroke za kriminal pripisujeta človeški preračunljivosti oziroma patološki naravi posameznika. Za dane kriminalke je značilen tudi pripovedni red herring oziroma iz zavajajočih detektivskih sledi izhajajoča pomenska vrzel med romanesknim diskurzom kriminala in diskurzom kriminala, ki izhaja iz poetike posameznih umorov. The article draws on criminological theories and seeks to discover what different interpretations of the origins of crime can tell us about Slovenian crime fiction. The article introduces the basic characteristics of classical, positivist, interactionist and conflict criminological explanations of crime. This is folowed by the analysis of the poetics of murder in popular Slovenian crime fiction by Avgust Demšar and Tadej Golob from the perspectives of criminological theories. We find that standard continuous features appear in the crime fiction of both writers. Classical and positivist poetics of murder predominate, attributing the causes of crime to human opportunism and the individual’s pathological nature, respectively. The discussed crime novels are also characterised by the narrative red herring, or the semantic gap derived from deceiving detective clues, between the novelistic discourse of crime and the discourse of crime derived from the poetics of individual murders. Ključne besede: Avgust Demšar, Tadej Golob, kriminalni romani, kriminološke teorije, poetika umora Key words: Avgust Demšar, Tadej Golob, crime novels, criminological theo- ries, poetics of murder — 297 — Poetika umorov v popularnih slovenskih kriminalkah iz perspektiv kriminoloških teorij 1 Uvod Sodobna kriminologija obravnava kriminalno vedenje, da bi vplivala na obli- kovanje boljših javnih politik. Preučuje razmerje med zakoni, okoljem in skupnostjo. Prepoznati skuša širše in ožje družbeno-ekonomske, politične in kulturne dejavnike, ki pogojujejo individualna kriminalna dejanja (Parsley in Murphy 2021: 1). Na družbeno dojemanje kriminala pomembno vplivajo re - prezentacije kriminala v popularni kulturi, ki krojijo aktiven ali pasiven odnos do kriminala. Reprezentacije kriminala lahko krepijo ali manjšajo strah pred kriminalom, spekulativno ali znanstveno informirano določajo njegov izvor kot tudi legitimne načine preprečevanja in odkrivanja kriminalnih dejanj (McGre - gor 2022: 1–3; Wiltenburg 2004: 1377). O razmerju med popularno kulturo in kriminalom priča globalni razcvet literarnega in filmskega žanra resničnega kriminala (angl. true crime), ki dokumentira resnične kriminalne zgodbe ter z elementi simulacije neposredno vpliva na dogajanje v resničnem svetu, saj bralce in gledalce interpelira v amaterske detektive in kriminologe, ki aktivno sodelujejo pri analizi in interpretaciji (ne)pojasnjenih zločinov. V ta žanr in družbeno konstrukcijo resničnosti posredno posegajo tudi slo - venske kriminalke, ki v knjigah in vedno bolj številnih ekranizacijah 1 posredno ali neposredno namigujejo na razvpite javne afere dokazanih ali nedokazanih kriminalnih dejanj posameznikov, političnih strank, verskih ustanov in podjetij, pa tudi na javne afere, ki so se zaradi razkritja zasebnih skrivnosti končale tragično. Popularni in serijski slovenski kriminalni romani Avgusta Demšarja in Tadeja Goloba so ne glede na različne tipe detektivskih zgodb (klasična ali trda) ter druge žanrske (psihološke, ljubezenske ipd.) in slogovne (metafikcijski postopki) poenoteni v podžanrski formi policijskega proceduralnega romana, za katerega je značilen močan ideološki vpliv na bralsko občinstvo, saj prek zdra - vorazumskih modrosti ponuja »sredstva za interpretacijo in organizacijo naše izkušnje resničnosti« (Winston in Mellerski 1992: 10). Slovenske kriminalke so v enaindvajsetem stoletju torej postale del popularne kulture, s tem pa tudi del množične bralne kulture, ki kot vse druge množične kulture vplivajo na obli - kovanje normativnih želja, vrednot, norm in življenjskih slogov (Jameson 1979: 141). Pri teh procesih imajo pomembno vlogo tudi reprezentacije kriminala, ki s perspektiv kriminološke teorije predpostavljajo različne etiologije kriminala ter sodelujejo pri oblikovanju splošne zavesti o deviantnem in normativnem vedenju. V članku bomo najprej predstavili temeljne predpostavke glavnih 1 Leta 2020 je bila na slovenski javni Radioteleviziji (RTV SLO) ekranizirana kriminalna serija Jezero, ki je nastala po literarni predlogi prvega romana Tadeja Goloba z isto- imenskim naslovom, leta 2021 pa kriminalna serija Avgusta Demšarja Primeri inšpek- torja Vrenka, ki je nastala po predlogi romanov Olje na balkonu (2007), Retrospektiva (2008) in Tanek led (2009). Januarja 2022 je pričela RTV SLO predvajati Leninov park, nadaljevanje Golobove serije, ki je nastala po literarni predlogi romana Leninov park (2018). Januarja 2023 je bila na RTV SLO predvajana druga sezona Primerov inšpektorja Vrenka. — 298 — Slavia Centralis 2/2023 Primož Mlačnik kriminoloških paradigem, ki so v devetnajstem, dvajsetem in enaindvajsetem stoletju pustile največji pečat v kriminološki znanosti, pravu, kazenskem sis - temu, različnih družbenih politikah in v popularni kulturi: klasično, pozitivi - stično, interakcionistično in konfliktno kriminološko paradigmo. Nato bomo z njimi reflektirali poetiko umorov popularnih slovenskih kriminalk. 2 Kriminološke teorije kriminala Klasična kriminološka paradigma izhaja iz razsvetljenskega racionalizma in utilitarizma ter predpostavlja, da imajo ljudje razum in svobodno voljo, s kate- rima ocenjujejo razmerja med tveganji in nagradami ter bolečino in užitkom. V tej perspektivi se posamezniki za kriminalna dejanja odločijo, ko ocenijo, da nagrade in užitki presegajo možnosti tveganja in bolečine (Kocian 2021: 8). Cesare Beccaria (1738–1794), najzgodnejši predstavnik klasične kriminološke paradigme, je v delu O kriminalih in kaznih (On Crimes and Punishments, 1764) zagovarjal tezo, da morajo biti ljudje, ki s kriminalnimi dejanji prekršijo družbeno pogodbo, na kateri je utemeljen družbeni red, deležni obveznih, hitrih in proporcionalnih sankcij (mera bolečine sankcije mora presegati mero užitka v kriminalu), ki bodo od kriminala odvrnile tudi druge potencialne kriminalce (O’Brien in Yar 2008: 20–21). Pozitivistična (in behavioristična) kriminološka paradigma, ki izhaja iz devetnajstega stoletja, se postavi po robu podobi svobodnega, razumnega in preračunljivega človeka v klasični paradigmi, saj predpostavlja, da kriminalno vedenje posameznika določajo njegovi notranji psihološki ali zunanji družbeni dejavniki, ki jih določa bodisi biološki ali fiziološki ustroj posameznika bodisi družbeni ali okoljski dejavniki. Temeljni predstavnik individualističnega pozi - tivizma je Cesare Lombroso (1838–1909), eden od pionirjev kriminologije, ki je kriminološko teorijo oblikoval na biološkem determinizmu, po katerem so ljudje s fiziološkimi in z biološkimi anomalijami (med njimi tudi ljudje z nenor- mativnimi spolnimi identitetami) nosilci predispozicij za različna kriminalna dejanja (Lombroso 2006: 132). Eden od temeljnih predstavnikov sociološkega pozitivizma pa je strukturni funkcionalist Emile Durkheim (1858–1917), ki je kriminal dojemal kot družbeno dejstvo, ki vzpostavlja in ohranja družbene norme ter spodbuja različne razsežnosti družbenega napredka. Posebno znana je Durkheimova teorija anomije ali krize legitimnosti druž - benih norm in vrednot. Gre za fenomen, ki je tesno povezan z obdobjem hitrih družbenih sprememb, v katerem se ambicije ljudi povečajo, kolektivne vezi razrahljajo, normativni okvirji delovanja pa se nejasno spreminjajo ali razpadajo (Durkheim 1 9 5 2 : 2 4 1 – 2 5 3 ) . N a n j e g o vi teo ri j i j e gradil tudi soc i o l o g R o bert Merton (1910–2003), ki je poleg Durkheima pomembno vplival na razvoj inter - akcionistične paradigme in na različne kritične kriminološke teorije. Merton je predpostavil, da v anomijo v času hitrih družbenih sprememb vodi razkorak med pripisovanjem pretirane vrednosti posebnim (idealnim) kulturnim ciljem — 299 — Poetika umorov v popularnih slovenskih kriminalkah iz perspektiv kriminoloških teorij ter družbenim pomanjkanjem sredstev (denarja, družbenih statusov, socialne mreže, dostopa do enakih možnosti), ki so potrebna, da bi te kulturne cilje dosegli (Merton 1968). Med sociološko-pozitivističnimi teorijami in delno že pod okriljem inter - akcionistične paradigme je pomenljiva teorija splošnega napora, ki jo je pod vplivom Mertonove teorije anomije razvil sociolog Robert Agnew (1953–), ki je argumentiral, da ljudje zagrešijo kriminalna dejanja zaradi vsakdanjih obre- menitev in naporov oziroma takrat, ko drugi ljudje ali družba z njimi ravnajo nepravično, ko so izgubili nekaj dragocenega ali ljubljenega in ko se zavedo, da ne bodo zmožni doseči svojih (kulturno zaželenih) ciljev. V tej teoriji so tudi umori plod atomiziranih osebnih frustracij, čeprav so splošni napori že tesno povezani s kulturnimi pritiski in z družbenim okoljem, v katerem živi deviantni posameznik (Safin 2021: 32–35). V interakcionistični paradigmi se kriminal ne dojema kot tip vedenja, temveč kot tip pravnih opredelitev, ki jih pod družbeno-zgodovinskimi pogoji oblikujejo pravne avtoritete. Najbolj znani sta teorija asociacije (Fryer 1989: 26), ki predpo - stavlja, da sta deviatno in konformno vedenje naučena od drugih ljudi, in teorija etiketiranja, ki jo je oblikoval Howard Becker (1928). Slednja predpostavlja, da ljudje postanejo kriminalni zaradi pripisane socialne stigme, ki deluje kot samo- uresničujoča napoved. Ljudje iz normativnih (večinskih in ustaljenih) identifi - kacijskih položajev predpišejo nenormativnemu (manjšinskemu in liminalnemu) posamezniku ali družbeni skupini ljudi izločenost in deviantnost, ki delujeta kot socialna stigma, ki se uresniči šele v svojih posledicah, ko nenormativni ljudje socialno stigmo ponotranjijo in postanejo deviantni (Reed in Boppre 2021: 174–175). V teorijah etiketiranja nobeno vedenje ni človeku notranje in a priori kriminalno, saj je vedno pripisano s strani tistih, ki imajo oblast (Fryer 1989: 26). Teoretske perspektive radikalne in kritične kriminologije temeljijo na konfliktni (in izvorno marksistični) kriminološki paradigmi, ki predstavlja nasprotje pozitivistični paradigmi. Radikalne kriminološke teorije premišljujejo o povezanostih družbenih razmerij med močnimi in nemočnimi družbenimi akterji ter deviantnimi oblikami vedenja, med politično oblastjo, družbeno iz - ključenostjo, neenakostjo, rasizmom in seksizmom ter kriminalom (O’Brien in Yar 2008: 19, 43), med kriminalom belih in modrih ovratnikov – med razrednim bojem ter vplivi, pogoji, definicijami in sankcijami kriminala, katerega razume- vanje je vedno odvisno od zgodovinskih, političnih, kulturnih in ekonomskih razmerij (O’Brien in Yar 2008: 42). V tej perspektivi lahko razumemo kriminal kot poziv k ukrepanju in usmerjanju pozornosti na socialne probleme, ki jih je politična oblast spregledala, povzročila ali prekrila z lastnim kriminalom (Wilzcak 2021: 220–221). 2 2 Lombrosov pozitivistični biološki determinizem je s prenosom družbeno-ekonomske kritike kapitalizma Karla Marxa in Friedricha Nietzscheja na področje kriminologije med prvimi kritiziral Willem Bonger v delu Kriminalnost in ekonomski pogoji (Crimi- nality and Economic Conditions, 1916), ki velja za enega od začetnikov kritične oziroma — 300 — Slavia Centralis 2/2023 Primož Mlačnik 3 Poetika umorov v slovenskih kriminalkah V tem poglavju se bomo posvetili analizi reprezentacij kriminala v popularnih slovenskih kriminalkah Avgusta Demšarja in Tadeja Goloba. Kriminal se v kriminalkah primarno, vendar ne izključno nanaša na poetiko umorov – njiho - vo motiviko, simboliko ter, v kriminološkem smislu, etiologijo. V perspektivi kriminoloških teorij 3 nas bo v splošnem zanimalo, kaj nam lahko kriminološke teorije povedo o slovenskih kriminalkah in kako slovenske kriminalke repre- zentirajo kriminal. V posebnem pa nas bo zanimalo, ali lahko v reprezenta- cijah kriminala oz. umorov v slovenskih kriminalkah odkrijemo kontinuirane pomenske vzorce, katerim kriminološkim perspektivam pripadajo ti pomenski vzorci ter kaj nam lahko poetika umorov v popularnih slovenskih kriminalkah pove o sodobni slovenski kriminalki. Perspektivo klasične kriminološke paradigme predstavlja roman Hotel Ab- bazia (2011), v katerem Mihajlo Petrov umori Marino in Slavka Ajdova, zakonca in lastnika hotela Abbazia v Opatiji. Petrov mori iz koristoljubja, da bi lepše živel v pokoju. Z enako, klasično kriminološko etiologijo umora, se soočimo tudi pri Romanu Doliju, umetniškemu kritiku in galeristu v romanu Retrospek- tiva (2008). Doli zaradi pretiranih finančnih apetitov po zapuščini priznanega slikarja Karola Korenike umori njegovega sina Silvana in njegovo sestro Hildo Korenika. Pavlina in Paul Fitzgerald v romanu Otok (2018) prav tako »[z]aradi denarja – seveda – zakaj pa?« (Demšar 2018: 263) umorita Luko Fiastrija, Pa - vlininega brata in solastnika hiše na neimenovanem hrvaškem otoku ter pričo umora Ano Zupan. Medtem ko v drugih romanih Avgusta Demšarja vstopajo v ospredje reprezentacije, ki se uvrščajo v diskurz pozitivistične kriminologije, ki vzroke za kriminalna dejanja pripisuje psihologiji (nezrele, travmatizirane, nerazvite, neinteligentne) osebnosti posameznika, čigar odklonsko vedenje je strogo patološko (Kanduč 1994: 7–8), reprezentacije umorov v romanih Hotel Abbazia, Retrospektiva in Otok pripadajo bolj diskurzu klasične kriminologije, ki predpostavlja, da zločine zagrešijo v osnovi dobri ljudje, ki so prekršili zakon, ker so za to dobili odlično priložnost (Kanduč 1994: 10). Za slovenske kriminalke paradigmatičen red herring 4 uprizorijo romani Po- horska transverzala (2016), Cerkev (2020c) in Tajkun (2022). V Pohorski tran- radikalne kriminologije, ki skuša umeščati izvore kriminala v neenaka razredna, rasna, etnična in spolna družbena razmerja (DeKeseredy 2011: 1–16). Radikalno kriminologijo danes med številnimi teorijami tvorijo feministična teorija, levi realizem in kulturna kriminologija. 3 Nekaj del s področja kriminologije in literature v Sloveniji: Milenković 2005, Accetto idr. 2012, Jager 2019. 4 Za bralstvo zavajajoča interpretativna sled detektivske zgodbe, ki v kontekstu slovenskih kriminalk med bralstvom ustvari vtis, da bo procesualno detektivsko delo na detektivski uganki (odkrivanje morilskih motivov, identifikacija morilca in detektivova rekonstruk- tivna interpretacija) umora predstavilo nekakšen lucidno-kritični komentar poglavitnega in na javne, slovenske »kriminalne« afere vezanega romanesknega diskurza kriminala. — 301 — Poetika umorov v popularnih slovenskih kriminalkah iz perspektiv kriminoloških teorij sverzali morilec Rado Orešič po srečanju sošolcev na obletnici mature naprti umore treh bivših sošolcev politiku Zvonetu Skazi, perspektivnemu mlajšemu slovenskemu politiku ter glavnemu osumljenca za umor Jureta Kuharja (enega od treh skupnih bivših sošolcev). Zgodba odkrito gradi na kritiki zadnjega vala slovenske privatizacije, skupaj s političnim oportunizmom, vendar pa se moril - ska uganka politično podnaslovljenega kriminalnega romana do konca zgodbe umesti v ljubezenske odnose. Če roman do razrešitve morilske uganke izhaja iz manifestne radikalno kriminološke teoretske pozicije, ki »skuša povezati mikro- in makro-analizo: strukturno analizo objektivnih družbenih struktur in procesov z analizo subjektivne konstrukcije družbene realnosti« (Kanduč 1994: 10) ali »[morilske] motive, ki povezujejo Skazo z njegovo zasebno sfero, ter [morilske] motive, ki ga povezujejo s politično« (Demšar 2016: 292), se na koncu za morilski motiv izkaže Orešičeva »stara srednješolska ljubezenska zamera« (Demšar 2016: 42), v primerjavi s katero se zdijo Orešičeva dejanja nekoliko pretirana, izhajajoča iz vzgiba psihopatske ljubezni kot v romanu Miloš. Detektivska zgodba v Cerkvi je vpeta v odkrito in ostro kritiko finančno - -moralne korupcije slovenske rimokatoliške cerkve (primer Nadškofije Mari- bor), saj se glavno kriminalno dejanje detektivske zgodbe nanaša na nasilen umor mariborskega nadškofa Ignaca Kneza in druge umore iz dogajalne pretek- losti. Kriminalistična ekipa na koncu romana kot serijsko morilko, nepovezano s finančno-moralno korupcijo slovenske Katoliške cerkve, identificira Ana Levec, »samska pri štiridesetih« (Demšar 2020c: 491), lezbijka z Elektrinim kompleksom, ki »je s svojimi psihopatskimi dejanji začela v najstništvu« (Dem - šar 2020c: 581). Tudi Štefan Matjašič, tajkun iz istoimenskega romana, ki se kot poslovni partner mariborske Nadškofije pojavi že v romanu Cerkev, po smrti ugrabljene hčere Sare Matjašič najprej pregleda pogodbe poslovnih dogovo - rov. Izkaže se, da razlogi za njen umor ne izhajajo iz družbeno-ekonomskega, javnega zla, ki ga povzroča Matjašič s svojim gospodarskim delovanjem. Do umora vodijo nesrečne okoliščine, ki jih je inscenirala njegova prva, odtujena biološka hči Hanna Matjašič, ki ga je skušala finančno izsiljevati, zaradi česar jo je, kot v romanu Obsedenosti v času krize (2012), naposled ubil njen biološki oče Matjašič. V Obsedenostih v času krize razočarani oče Aleksander Hafner umori sina, ločenca, sebičnega in skorumpiranega mladega kapitalista Bojana Hafnerja, otroka koruze ter »trenutek materine slabosti, ki ga je vse življenje obžalovala« (Demšar 2022: 317), ampak ne umori ga zato, ker je zavozil njegovo podjetje. Umori ga zato, ker ugotovi, da ni njegov biološki sin. V reprezentaciji izvorov morilskih motivov oziroma kriminala prevlada znanstveni pozitivizem ali morilčeva individualna patologija. Bojan Hafner v priznanju umora, ki ga pred smrtjo spiše za kriminaliste, pokaže, da je moril v stanju demence (Demšar 2012: 354–355). Tema kriminala se iz diskurza gospodarske krize vrne v dru- žinski diskurz. V romanu Olje na balkonu (Demšar 2020a), ki je prvič izšel leta 2007, stori samomor zdravnik in crossdresser Klavdij Potokar, ki je »precej dal — 302 — Slavia Centralis 2/2023 Primož Mlačnik na mnenje ljudi /in/ je rad ugajal« (Demšar 2020a: 176). Za njegovo smrt so posredno in kolektivno odgovorni stanovalci njegovega stanovanjskega bloka, še posebej fotograf Vraz, ki ga je fotografiral preoblečenega v žensko ter izsi - ljeval za denar. Reprezentacija izvorov kriminala oziroma morilskih motivov je v prvem Demšarjevem romanu kolektivna in družbena, saj je Vrazov motiv za izsiljevanje Potokarja ekonomske narave, kar v perspektivah kritične kri - minologije predstavlja subtilen komentar razvrednotenega položaja kulturnih ustvarjalcev v poblagovljenem svetu. Poleg tega pa se roman spogleduje tudi s teorijo etiketiranja, saj Potokar ne bi storil samomora, če ne bi mislil, da mu bodo v primeru razkritja zasebne skrivnosti drugi ljudje pripisali »kriminalen« značaj, oziroma da bo z razkritjem delčka svoje identitete nepovratno izgubil nekaj kulturno zaželenega. V romanu Tanek led (Demšar 2020b) mori Danilo Toplak, šolski psiholog in pomočnik ravnateljice, ki ima razmerje z ločeno šolsko psihologinjo Nevenko Primož. V umor ga ‘prisilita’ dve ženski. Nevenka, ženska, s katero ima raz- merje, Toplaka sili, da bi zapustil svojo ženo, medtem ko se on svoje žene, ki ga pretepa, tako boji, da tega ne more storiti. Zato ubije Nevenko, tajnico Tjašo Kocen, po nesreči pa tudi ravnateljico Sanjo Klemenčič. Tako kot v številnih drugih slovenskih kriminalkah Toplakov morilski motiv izhaja iz strahu pred javnim razkritjem zasebne skrivnosti, ki je tudi v tem romanu z izvedenskim mnenjem psihologa, ki postavi psihološko anamnezo, »na meji psihiatrične meje patološkega« (Demšar 2020b: 228). S psihološkim determinizmom zaznamovana je tudi poetika umora v roma- nu Evropa (Demšar 2021a), v katerem Nataša Jenko, psihološko travmatizirana, seksualno frustrirana in s strani moških vse življenje neopažena ženska, umori dva naključna moška, ki ji v njeni bližini namenita premalo pozornosti: Kevina Douglasa, kanadskega profesorja sociologije, in Luko Vogrinčiča, šefa strežbe s stališča Drugega. Tudi ona si na koncu detektivske zgodbe prisluži »izvedensko mnenje sodno zapriseženega izvedenca psihološke stroke« (Demšar 2021a: 188). Poleg Olja na balkonu je Evropa eden od Demšarjevih romanov, v katerem se soočimo s poetiko umora, ki vsebuje sledi interakcionistične kriminološke paradigme oziroma teorije asociacije, saj morilka ponotranji in posnema travmo sodelavke vsaj v postmortem m o rils k em podp isu. M o rilka namreč po smrti obeh žrtev obrca njuno mednožje, kar si »izposodi« od razžaljene in upokojene direktorice Mariborskega inštituta za evropske študije Mire Meško, ki na večer moževe smrti izve za njegovo zunajzakonsko razmerje ter ga po nesrečni smrti prav tako obrca v mednožje. Roman Miloš (Demšar 2021b) se umešča v pozitivistično kriminološko perspektivo, čeprav bi lahko zagovarjali tezo, da ji znotraj njenih okvirov tudi nasprotuje, saj v nasprotju z Lombrosovo (2006: 132) razlago ne morijo fizio- loško ali psihološko abnormalni ljudje, ki grešijo proti naravi – gejevski moški liki Italijan Luca Bianchi, Španec Felipe Gonzales in Peter Hočevar, temveč mati in gospodinja Ljuba Hočevar, ki zaradi fanatične homofobije makiaveli - stično umori štiri ljudi (med omenjenimi moškimi tudi sina Petra Hočevarja), — 303 — Poetika umorov v popularnih slovenskih kriminalkah iz perspektiv kriminoloških teorij da bi zaščitila svojo družino, kar »[…] dobro odkriva patologijo njenega uma« (Demšar 2021b: 377). Čeprav za razliko od Demšarjevih klasičnih detektivskih zgodb kriminalni romani Tadeja Goloba posnemajo trde detektivske zgodbe, najdemo tudi v njih zelo podobno poetiko umorov. V romanu Jezero (2016) travmatizirana morilka in samomorilka Karin Prelc ubije svojega moža dr. Prelca in njegovo ljubimko zaradi travme, ki jo je doživela ob smrti svojega dojenčka, saj jo je mož varal z žensko, ki se ji je lagala, da je noseča. Morilka na koncu sodi še sebi. V ospredju etiologije morilskega motiva ali osrednjega kriminalnega dejanja je v Jezeru, podobno kot v Obsedenostih v času krize, znanstveni pozitivizem, skupaj s psihologizacijo morilke pa se pojavlja tudi mešanica biološkega de- terminizma in tradicionalistične kulturne konservativnosti. V teh perspektivah samska starejša ženska brez otrok vendar nima dobrih razlogov za življenje. V romanu Leninov park (2018) se zgodba odvija prek dveh umorov. V prvem primeru Jakob Vadnal iz koristoljubja ubije svojega očeta Roberta Vadnala, ge - jevskega slikarja, da bi se okoristil z njegovo nepremičnino. V drugem primeru pa, prvič, ovdovela, in drugič, zapuščena mati samohranilka Marija Jakin ustreli brezdomko, ki živi v Argentinskem parku pod starim meščanskim blokom v Ljubljani. Brezdelni, pri materi živeči Ignac Jakin, »/t/ridesetletnik, mentalno še zmeraj najstnik, ki se hoče dokazati pred podobnimi, pa še pripadnik neonaci - stov« (Golob 2018: 462), se zaradi svojih ideoloških načel namerava sam znebiti »smrdljive stare babe«, vendar njegov naklep prestreže in uresniči njegova mati, ki skuša umor nato naprtiti Franzu Balohu, upokojenemu in dementnemu vojaku ter biološkemu očetu Ignaca Jaklina. Njen motiv ostane globoko oseben in ne - jasen: »Prodajalka v bližnji papirnici, ki sinu nikoli v življenju ni nič odklonila, nič, kar bi bilo v njeni moči. Nikoli mu ni rekla ne. To je omenila kot vrlino. Ko sem jo vprašal, ali ni pomislila, da bi se to ‘neumnost’ dalo preprečiti tudi kako drugače, je rekla /…/ Imela sem svoje razloge« (Golob 2018: 473). Ostaja torej nejasno, ali reprezentacija umora pripada klasični kriminološki teoretski poziciji, v kateri je »po srcu dobra« morilka dobila priložnost maščevanja, ali nemara celo radikalni kriminološki poziciji, v kateri je morilka ubijala zaradi ekonomske neenakosti. V romanu Dolina rož (2019) identiteta morilca ali morilke ni povsem doka - zana. Čeprav detektivu ne uspe dokazati njene krivde, detektivske sledi kažejo, da je trojni umor iz koristoljubja zagrešila psihopatska hči nesramno bogatega poslovneža Mitja Zupeta, ki se je pred smrtjo poročil s precej mlajšo žensko Majo Zupet. Klara Zupet naj bi poleg očeta in Maje ubila tudi Primoža Kluna, pisca biografije o Mitji Zupetu. Reprezentacija kriminala je individualizirana v patološkem značaju domnevne morilke, ki je v otroštvu ustrelila mačko. Podobno kot Leninov park tudi roman Virus (2020) uprizori omenjeni, za popularne slovenske kriminalke značilni red herring. Zgodba gradi na diskur- zivnem okviru pandemije in vzponu avtoritarne politične desnice na eni strani, na drugi pa na treh umorih pravičniškega sina, ki maščuje očetovo incestu - ozno pedofilijo nad njegovo sestro. Prva žrtev je Stanislav Kovač, vdovec in — 304 — Slavia Centralis 2/2023 Primož Mlačnik upokojeni gradbeni inženir. Druga žrtev je Franko Tepina, samski vulkanizer, tretja žrtev pa je duhovnik Mirko Lamut. Vsi trije so posiljevalci Sabine Kovač. Umori jih Andrej Kovač, ki je v zaporu zaradi kraje in razpečevanja drog. Umori v nobeni razsežnosti niso povezani z diskurzom pandemije ali avtoritarne drža - ve, zaradi česar ne glede na prisotnost pozitivistične in klasične kriminološke teoretske razlage kriminala izostane radikalno kriminološka razlaga. V Komi (2022) sta poskusa umora detektiva Tarasa Birse osumljena Jure Krep, fanatični psihoanalitik, in že omenjena Klara Zupet. V tem romanu, ki je z žanrskega vidika nekakšna postmoderna psihološka kriminalka, so meje med deviantnim in normalnim vedenjem zabrisane, saj se zgodba odvija sredi razkroja racionalne javne sfere v pandemiji, v t. i. izrednem stanju, kjer je bilo politični oblasti dovoljeno delovati onstran legalnosti zakonov z namenom, da bi zakone ohranili, zaradi česar so bili ljudje prepuščeni pravnemu kriminalu oz. nasilju (Agamben 1998: 28). Zaradi izrazitih metafikcijskih prijemov in osiromašene poetike umora tega dela strogo rečeno ne moremo obravnavati skupaj z drugimi Demšarjevimi ali Golobovimi deli, vseeno pa na ravni zgodbe in detektivske uganke opažamo omenjeni red herring in močne pozitivistične prvine. 4 Sklep Iz pomenskih vzorcev, ki se nanašajo na poetiko umorov v opusu Avgusta Dem- šarja in Tadeja Goloba, lahko izpeljemo nekaj splošnih sklepov. Reprezentacije kriminala v slovenskih kriminalkah se primarno umeščajo v klasične in poziti - vistične kriminološke razlage kriminala. Morilci in morilke so bodisi patološke bodisi oportunistične osebe, njihovi morilski motivi pa večinoma izhajajo iz njihove nečloveške patološke narave (biološko ali psihološko determinirane) ali nepopolne človeške narave. Čeprav reprezentacije kriminala deloma in v manjši meri posegajo tudi v interakcionistično in kritično kriminologijo, pa ne vzpo - stavljajo jasnih vezi med družbenim (institucionalnim, državnim, političnim, korporativnim) in individualnim kriminalom. Čeprav dozdevno predstavljajo progresivno družbeno, ekonomsko in politično kritiko, ki se manifestativno kritično-kriminološko upira kriminalnim centrom moči, jim zaradi omenjenih manjkajočih pomenskih vezi ter pripovednega gibanja diskurza kriminala iz javnega diskurza v zasebni diskurz, kjer se etiologija reprezentiranega krimi- nala ustali, ne uspe resnično razviti progresivne družbene kritike. 5 Nenavadna posebnost v popularnih slovenskih kriminalkah so pretrgane pripovedne niti med kritično reprezentacijo nekega družbenega, političnega ali ekonomskega diskurza, znotraj katerega umor(e) preiskujejo kriminalisti, ter detektivsko triado, v kateri niti žrtev niti morilec z danim diskurzivnim okvirom nista povezana. Evropa je kritika političnega diskurza multikulturne 5 Več o tem v Mlačnik 2022. — 305 — Poetika umorov v popularnih slovenskih kriminalkah iz perspektiv kriminoloških teorij Evrope oz. univerzitetno-akademskega leporečja, vendar kanadskega sociologa umori ženska, ki sovraži moške. V romanu Obsedenosti v času krize tvorijo pripovedni okvir diskurzi gospodarske krize, lokalne politične korupcije in po - troštništva, vendar v romanu oče ubije svojega nebiološkega sina. Kriminalisti v Cerkvi preiskujejo umor mariborskega nadškofa v kontekstu moralno-finančne korupcije mariborske nadškofije, vendar se za morilko izkaže lezbijka z Elek - trinim kompleksom. V Virusu, ki se odvija v kontekstu pandemije Covid-19, slovenskega družbenega zaprtja in političnega vzpona avtoritarne desnice, je formula enaka. Morilec in umorjene žrtve pripadajo družinskemu incestuozne - mu in pedofilskemu krogu, v katerem nihče ni politično opredeljen ali okužen s koronavirusom. V Leninovem parku zgodba odkrito kritizira zaton slovenske socialne države in zgodovinski revizionizem, vendar so umori zopet umeščeni v spiralo družinskih skrivnosti. Formula v večji ali manjši meri velja za večino popularnih slovenskih kri - minalk neodvisno od natančnega ali površnega posnemanja klasične ali trde detektivske zgodbe ter neodvisno od vrste ali količine metafikcijskih elemen - tov. Na vrzel med družbenim in individualnim oziroma javnim ter zasebnim kriminalom je vezana tudi poetika kriminala. Z vidika kriminoloških teorij prikazujejo slovenske kriminalke kriminal na precej tradicionalen in konser- vativen način. Reprezentacije kriminala v slovenskih kriminalkah v kontekstu teorije splošnega napora in anomije, ki ni plod ameriških, temveč slovenskih sanj, kažejo, da padejo morilci in morilke v slovenskih kriminalkah pred umori pogosto v krizo vrednot in norm, kar jim onemogoči možnosti za uresničevanje kulturno zaželenih ciljev, nanašajočih se na tradicionalne življenjske sloge in identitete. LITERATURA Matej ACCETTO idr., 2012: Zapoved in zločin: stičišča prava, književnosti in teorije. Ur. Matjaž Jager. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo. Giorgio AGAMBEN, 1998: Homo sacer: Sovereign power and bare life. Stanford: Stanford University Press. Walter S. DEKESEREDY, 2011: Contemporary Critical Criminology. London; New York: Routledge. Avgust DEMŠAR, 2008: Retrospektiva. Ljubljana: Sanje Avgust DEMŠAR, 2011: Hotel Abbazia. Ljubljana: Sanje. Avgust DEMŠAR, 2012: Obsedenosti v času krize. Ljubljana: Sanje. Avgust DEMŠAR, 2016: Pohorska transverzala. Maribor: Založba Pivec. https://www. biblos.si/isbn/9789616968621 (23. 4. 2023). Avgust DEMŠAR, 2018: Otok. Maribor: Založba Pivec. Avgust DEMŠAR, 2020a/2007: Olje na balkonu. Maribor: založba Pivec. — 306 — Slavia Centralis 2/2023 Primož Mlačnik Avgust DEMŠAR, 2020b/2009: Tanek led. Maribor: Založba Pivec. Avgust DEMŠAR, 2020c: Cerkev. Maribor: Založba Pivec. Avgust DEMŠAR, 2021a/2010: Evropa. Maribor: Založba Pivec. https://www. biblos. si/isbn/9789617103694 (23. 4. 2023). Avgust DEMŠAR, 2021b/2013: Miloš. Maribor: Založba Pivec. Avgust DEMŠAR, 2022: Tajkun. Maribor: Založba Pivec. Emile DURKHEIM, 1952: Suicide: a Study in Sociology. London: Routledge and Kegan Paul LTD. M. FRYER, 1989: Paradigms in criminology. Acta Criminologica 2/2, 23–30. https:// journals.co.za/doi/epdf/10.10520/AJA10128093_57 (23. 4. 2023) Tadej GOLOB, 2016: Jezero. Novo Mesto: Goga. Tadej GOLOB, 2018: Leninov park. Novo Mesto: Goga. Tadej GOLOB, 2019: Dolina rož. Novo Mesto: Goga. Tadej GOLOB, 2020: Virus. Novo Mesto: Goga. TADEJ GOLOB, 2022: Koma. Novo Mesto: Goga. Matjaž JAGER, 2019: Primer Eichmann in Kantova etika. Ljubljana: Pravna fakulteta, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti. Fredric JAMESON, 1979: Reification and Utopia in Mass Culture. Social Text 1/1, 130–148. https://www.jstor.org/stable/466409?seq=3 (23. 4. 2023). Zoran KANDUČ, 1994: Radikalna kriminologija: nova, kritična ali marksistična? Revija za kriminalistiko 45/1, 1–18. https:// www.policija. si/ images/ stories/ Publikacije/ RKK/ PDF/1994/01/RKK1994-01_ZoranKanduc_RadikalnaKriminologija.pdf (23. 4. 2023). Eric J. KOCIAN, 2021: Detterence Theory and Batman: The Dark Knight of Deterren - ce. Theories of Crime Through Popular Culture. Ur. Sarah E. Daly. Cham: Palgrave Macmillan. 7–15. Cesare LOMBROSO, 2006/1887: Criminal Man. Durham in London: Duke University Press. Rafe MCGREGOR, 2022: A Criminology of Narrative Fiction. Bristol: Bristol Univer- sity Press. Robert K. MERTON, 1968: Social Theory and Social Structure. New York: The Free Press. Marija MILENKOVIĆ, 2005: Leposlovje in kriminologija. Ljubljana: Cankarjeva za- ložba. Primož MLAČNIK, 2022: Udomačeni Slovenci v detektivskih romanih Avgusta Dem - šarja. Jezik in slovstvo 67/3, 5–15. https://journals.uni-lj.si/jezikinslovstvo/article/ view/11912/10606 (12. 9. 2023). Martin O’BRIEN, Majid YAR, 2008: Criminology: The Key Concepts. London; New York: Routledge. — 307 — Poetika umorov v popularnih slovenskih kriminalkah iz perspektiv kriminoloških teorij Paige L. PARSLEY, Morgan P. MURPHY, 2021: An Introduction to Criminological Theories of Crime Through Popular Culture. Ur. Sarah E. Daly. Cham: Palgrave Ma- cmillan. 1–6. Shon M. REED, Breanna BOPPRE, 2021: Labeling Theory and Joker. Theories of Crime Through Popular Culture. Ur. Sarah E. Daly. Cham: Palgrave Macmillan. 173–183. David SAFIN, 2021: General Strain Theory and the White Shadow . Theories of Crime Through Popular Culture. Ur. Sarah E. Daly. Cham: Palgrave Macmillan. 33–42. Joy WILTENBURG, 2004: True Crime: The Origins of Modern Sensationalism. The American Historical Review 109/5, 1377–1404. https://doi.org/10.1086/ahr/109.5.1377 (12. 9. 2023). Andrew WILCZAK, 2021: Radical Criminology and Star Wars. Theories of Crime Through Popular Culture. Ur. Sarah E. Daly. Cham: Palgrave Macmillan. 219–238. Robert P. WINSTON, Nancy C. MELLERSKI, 1992: The Public Eye: Ideology and Police Procedural. New York: Palgrave Macmillan. THE POETICS OF MURDER IN POPULAR SLOVENIAN CRIME FICTION FROM THE PERSPECTIVES OF CRIMINOLOGICAL THEORIES The article draws on criminological literary studies that examine popular literature from the perspectives of criminological theories and seeks to discover what different inter - pretations of the origins of crime can tell us about Slovenian crime fiction. The article introduces classical, positivist, interactionist and conflict criminological explanations of crime. This is followed by an analysis of the poetics of murder in popular Slovenian crime fiction by Avgust Demšar and Tadej Golob from the perspectives of criminological theories. We find that common continuous features appear in the crime fiction of both writers. The representations of crime in Slovenian crime novels are primarily situated in classical and positivist criminological explanations of crime, although some crime novels also contain interactionist and critical criminological elements. The poetics of murder in Hotel Abbazia, Retrospective, Oil on the Balcony, The Island, The Pohorje Transversal, Tycoon and Virus represent classical criminological perspectives. In contrast, positivist criminological perspectives are represented by the poetics of murder in Miloš, Obses- sions in a Time of Crisis, The Church, Europe, Thin Ice, Valley of Roses, Lenin’s Park and Coma. Murderers and murderesses are either opportunistic or pathological persons, and their murderous motives mostly derive from their imperfectly human or inhuman pathological nature (psychologically determined). Beyond the criminological explana- tions of their murderous motives, however, a continuous interactionist pattern emerges. Murderers and murderesses in popular Slovenian crime fiction often kill when culturally desirable goals associated with traditional lifestyles and identities become unattainable. The given crime novels are also characterised by the narrative red herring – a mislead- ing semantic gap between the novelistic discourse of crime and the discourse of crime derived from the poetics of individual murders. Detective narratives usually begin in the discursive frameworks of overt critique of public and social crime (political-financial cor - ruption, privatisation, and the like). In contrast, their narrative arc ends in the discourse of private and individual crime, to which traditional lifestyles and identities are linked.