Kakšen odgojilni pomen ima zgodovina? Katere zgodovinske podobe naj se v I—3 razrednej šoli jemljo? (To vprašanje je bilo v obravnovalnem redu učiteljskej konfercnci 1. in 2. avgusta v Celji. — V. J.) Historia vitae magistra. Ime »zgodovina" nam že kaže, kaj se v tej stroki podučuje. Zgodovina je pravi ključ k oknu, skoz katero nam je mogoče gledati v preteklost, ter opazovati minula podvzetja, početja in izverševanja, vspebe in doscge posameznikov, kakor one velikih deržav, narodov iu družin, njih življenje, verospoznavo, njih cerkvena in posvetna vladarstva, njih šege, običaje in navade, njih dobre in slabe lastnosti; znajdbe in napredek. Ako zgodovina vse te reči v našej navzočnosti opisnje, t. j. Ce jo čitamo, ali v prcdavanjih pozorno poslušamo, tak nam nebote obudi nekovo posebno radovednost, poželenje, ukaželjnost, podučiti se zmiroin več in natančneje o raznih razmerah naših prednikov. Tu se skoraj ne moremo izogniti, da bi ne priinerjali zgodbc prednamcev z onimi, v kojib se nabajamo v sedanjosti; začnemo se za to, kar je bilo in kar je, bolj zanimati; iz tega pa zopet sklepamo na prihodnost, kar nam prej niti mar nij bilo. To je, mi se učimo življenja in njegovih zakonov. Ona nas pa ne podučuje samo suho teoietično; daje nam živo govorečih izgledov, od katerih nam je ene v posnemi dosegati, drugih pa se skerbno varovati, in vse svoje moči vporabiti, da se vniči zaplodek nevarnosti in nesreCe. Ako se stavimo na opazovalno stališče, bodi si uže v cerkvenej ali posvctncj zgodovini, tak nahajamo mnogotcre zglcde žive vere, terdnega zaupanja in goreče ljubezni do svojega odrešenika, pre- čudno stanovitnost in nepremakljivost v svojih sklepih — n. pr. Makabejski bratje in mnogobrojno število drugih, posebno onih, ki so ob času preganjanja kristjanov rajši svoje življenjc žertvovab', kakor da bi bili svojiin sklepom postali nezvesti. Ali nam tu nepremakljivost znaCaja, terdna volja in vresničenje sklepov nij jasno obrisano ? V šoli nam je tudi odgojevati in vterjevati značaj, delati nam je na pridobljenje svojega prepričanja, kateri se za nobeno ceno ne da podkupiti, ampak da ostane pri vsih skušnjavah terdno, ko skala, in če nam je zaradi tega tudi časno škodo terpeti. Nasprotno pa je mnogo izgledov, ki nam kažejo neznačajnost, omahljivost, iz katere dostokrat naj grozovitnejši nasledki izvirajo, n. pr. pri Judežu Iškarjotu černa nehvaležnost — izdajalstvo. Svarilno nam predočuje strasti, ošabnost, prederzno prevzetnost, poželenje po gospostvu in imetji itd. Taki izgledi gotovo odvračalno vplivajo na odgojo, ako se s primerno barvo gojencem naslikujejo. Kako lepo odseva na nekaterih izgledih krepost človekoljubja brez vsake najmanjše dobičkarije! Koliko prekrasnih dogodjajev nesebičnega domoljubja nam hrani zgodovina! S kako občudovanja vredno hrabrostjo oborožuje iskreno domoljubje proti sovražnikom domovine in njenega imetja! Ali razlaganje takili in enakih činov ne vpliva pri odgoji na vzbujenje ljubezni do domovine, do njenega vladarja in do vsega, kar ona svojega zove? Temu nasproti pa nam kažejo izgledi tudi stoijena djanja, na katerih opazujemo brezznačajnost, zadušenjej lastnega prepričanja iz gerde dobičkarije, na katerih se ne le zastonj išče sodelovanje za dooiovinski blagor, ampak se še to, kar drugi store, podira in vničuje. Da, iz dobičkarije se še celo domovina izdaja; samopridnost vse njene bivalcc onesrečuje in v služne verige okuje. Posebno ob času vojska sc taki brez značajneži dobe, ki za mali dobiček sovražnike po skrivnem potu v svojo lastno domovino vpeljejo itd. — Ali se nam ne gnjusi do takega dejanjaV Ali ne zasramujemo enakega djanja po pravici? In če svojim gojencem pripovedujemo posaniezne izglede tacega nenaravnega djanja, ali ne bodo takoj opazili malovrednost značaja? ali se ne bodo z zaničevanjcm ozirali ua enaka djanja? Ia taki izgledi, kaj ne vplivajo zavračajoč strasti, na požlahnenje mladili serc? ali se tem ne vterjuje pravi in pošteni značaj? Zgodovina nara kaže može bistrega uma, kateri so se svojo neutrudIjivo vnetostjo sostavljali blagodajne zakone, po katerih so se deržave osnovale in okrepile. Drugi učenjaki so zopet se svojim vstrajnim premišljevanjem vspoznali razne naravnc zakone, po katerih se sučejo in premikajo nebeška telesa, v kakem razmerji so ta proti drugim. Zopet drugi so se naučili naravnc sile vzpoznavati, scstavljati jih po potrebi, eni izumili razne stroje, kateri so človeštvu neizraerne koristi — parni stroji, telegrafi itd. Može, ki ao na ta način človeštvu svoje duševne in telesne inoči posvetili, je zgodovina hvaležno vpisala v svoje listine, pa tudi njih znajdbe in učenosti. Kako bi se pač takib mož s spoštovanjeni ne spoininjali? kako bi jih ne slavili? Kako bi pač mogoče bilo, da bi pripovesti o takšnih možeh v gojenčevih sercih brez vpliva ostale? Zgodovina je toraj izverstna učitdjica, kcr nas o preteklib činih podueuje. Ona nas spodbuja k dobrerau in odvrača od hudobnih nakanov, izobražuje značaj, vterjuje voljo in nas uči mnogih kreposti. Ona nas uči ljubezni do svojega bližnjega, ljubezni do dorcovine in njenega imetja. Ona nas uči hvaležnosti do svojih dobrotnikov, uči nas spoštovati slavne možo, ter ceniti njih dejanja. Ona uči, da je le pravičnost prava podlaga sreči. Povestnica bistri um, uči previdnost in modrost, olikuje in izobražuje posaraeznike in cele narode. Ko bi nas zgodovina ne podučevala, tak bi bilo lcliko mogoče, da bi vsak posameznik in vsako ljudstvo v vse zinote prej zabrcdlo, predno bi prišli do pravega; skratka, ko bi zgodovine ne bilo, oiiiika in učenosti bi le počasi napredovali. Ona je pa tudi sodnica, ki ojstro sodi hudodelstva, se pa tudi Jivaležno spoiuinja onih, kateri so se svojinii krepostmi (neumorno) napredovnli Bogu v fcast in človeštvu v korist.  (Konec prili.)