Dopisi. Iz Podplata. (Naš notar.) V dopisih od nas so se že večkrat pobijali zakotni pisači. Prav tako, le po njih, bode manje pravdanja med ljudmi. Pa 6e se v Rogatcu ne bodo spremenile sedanje razmere glede uradnega jezika, bomo mi kmetje prisiljeni, zatekati se k takim zakotnikom. V Rogatcu imajo g. notarja, kateri je bojda Slovenec. Pa mi ne čutimo tega. Saj dobivamo od njega le taka pisma in take pogodbe, kakor bi bili doma v Bismarkovi deželi, ne pa v Kostrivnici. Zakaj ne bi g. notar uradoval slovenski, da nam ne bi bilo treba njegovih pisem nositi od Poncija do Heroda in prositi in plačevati zato, da se nam raztolmačijo v tistem jeziku, v katerem sva rojena g. notar in jaz ? Zakaj dvojno plačilo, v Rogatcu in tu ? Tudi imamo slučaje, da v nemških pismih in pogodbah ni bilo zapisano to, kar je zahtevala slovenska stranka v svojem jeziku. Take pomote so sitne, stanejo mnogo truda in denarjev, preden se zopet poravnajo. Pa izostale bi, ako bi se pogodbe pisale v slovenskem jeziku. Ta izgovor je jalov, da kmetje ne zahtevamo slovenskih pisem in pogodb. Ce se tudi kak slovenski kmet pri svoji skromnosti in preveliki popustljivosti ne upa zahtevati slov. pisem in pogodb, bode ga vendar v srce veselilo, če dobi v roke pisanje, katero lahko sam prebere, ali njegova deca doma. Zato bi bilo pravično, in jasna pamet veleva tako, da bi gg. notarji, odvetniki in kako se še imenujejo, uradovali v tisterrTJeziku, v katerem jib stranka nagovori. Da se pa to lahko zgodi, morajo 440 SLOVENSKI GOSPODAR. Stev. 51. imeti zgorej imenovani gospodje v svojih pisarnah take uradnike, ki so obojnega jezika vešči v govoru in pisavi. Pri nas naj bodo vsi kanceliški pisarji popolnoma zmožni slovenskega jezika. To zahtevati imamo kmetje Rogaškega okraja tembolj pravico, ker nas tukaj biva blizu 98% Slovencev. Oba uradnika našega g. notarja sta pa nezmožna slovenskega jezika. Taka uradnika ne sodita v rogaško pisarno. Mi kmetje imamo jezo ž njima, onadva pa z nami, ker se ne razumemo. Prosimo torej, g. notar, da ju odstranite in nadomestite s poStenimi, slovenskimi uradniki. Prosimo nadalje, da nam, slovenskim strankam, ki Vas po slovensko ogovorimo, uradujete le v slovenščini. Le tako si boste pridobili nase zaupanje in s tem bo pojemalo število zakotnih pisačev. Iz Celjskega okraja. (Od Hudeluknje do Celja.) [Konec.] Raz hribček je krasen razgled daleč okrog, tudi po celera trgu, ki je precej velik, nekatera poslopja lična, mnogo prav slabih, posebno stare škodeljske strehe ne napravijo dobrega vtisa. Pred »Tischler's Gasthaus« mi pride naproti fantek, ki mi ponižno zakliče: «Guten tok». »Wo gehst denn hin?« ga Ijubeznivo vprašam. »Ka-aj ?« me on začudeno vpraša. »Dečko! ali mi veS povedati, kaj je to: guten tok?« »Ne vem«, odgovori, >v šoli so nas učili, tako reči, kedar koga srečamo«. Usmilil se mi je ubogi revček. Gledam na trgu zdaj na desno zdaj na levo, toda, kako se zavzamem, ko najdem povsod le samo nemške napise. Ni mogoče, da bi bili tu trdi Nemci. Z mnogoterimi sem govoril, vsi so znali le slovenski, in imena nad vratmi: Vodušek, Jaklin, Pušnik itd. so vendar slovenska. 0 ti po sili Nemci se sramujejo svojega materinega jezika, boje se slovenskih napisov, naj le hodijo k njim sami Nemci, pa bodo težko dihali. Namenil sem se sicer tukaj ostati, pa preveč me je vse to razburilo in podam se raji naprej. Ves žalosten in zamišljen bil sem dalj časa. Silno zanimiva pot me spet prebudi. Med divjim skalovjem mota se precejšni potok, ob njem se vrstijo žage, mlini, fužine; šumenje in bobnenje in razbijanje se razlaga na vse strani. Pa — stoj! Velikanski jelen na visoki pečini, na drugi divja koza, na tretji lovec z namerjeno puško! Sapo vlečem k sebi, kri mi vre v glavo, srce močno bije; zdaj in zdaj bo poknilo in kosmatinec se bo zvrnil mrtev na cesto. Čakam, čakam, ničesar se ne gane in — v svojo sramoto spoznam, da je vse leseno, na skalo pribito. No, saj se je še divji kozel varal, ko je nekega dne od daleč prišel obiskat tovarišico, vendar to ga ,je stalo življenje. Odpre se mi svet, prazne gore se znižajo v nizke, z gozdi in vinogradi preoblečene hribčke, ki se polagoma zgubijo v široko ravnino. Približujem se Novi cerkvi; že se je jelo temniti, tu zaslišim neko petje; podvizam se. Sredi vasi vidim pri kapelici celo trumo otrok, ki so prepevali lepe Marijine pesmice. Močno me je ganil ta nenavadni prizor. Zelo otrujen, poiščem si počitka. Nedelja je, danes moram k sv. maši. 0 kako veličastna je tukaj hiša božja! Prelepi oltarji, krasne podnbe na stenah in oboku! Nisom se mogel dosti nagledati. Kar me je k pobožnosti še posebno vnemalo, bilo je izborno petje, katero oskrbljujejo priprosti kmečki pevci. Priložnost sem imel, poslušati petje tudi v Vojniški cerkvi. Vsakdo bo pričakoval v tako imenitnem kraju tudi imenitno petje. Toda hudo se goljufa. Orgljar hiti udarjati na regištre, dere se na vse moči, zraven se slišijo dva ali trije ubiti ženski glasovi. Nisem smel dolgo poslušati, preveč me je bilo v ušesa. Petje naj v cerkvi ljudi blaži, navdušuje za vse dobro in sveto, naj jih tolaži in razveseljnje; to pa more le dobro izvpžban cecilijanski zbor, ki se v večjem kraju tudi lahko vpelje. Sploh mi premelo cenimo petje, ta posebni dar božji, ki je poslan našemu trpečemu narodu v tolažbo. V vsaki občini naj bi bil močen zbor, ki s krasnimi slovenskimi pesmami neti ogenj ljubezni do Boga, čednosti, mile domovine. Za to pa iraajo skrbeti tisti, ki so glasbe vešči; saj si s tem pridobijo pri ljudstvu zaupanje in velike zusluge. Seveda sem si tudi trg Vojnik mimogrede ogledal. Prav čeden je, pa kje so slovenski napisi, ni ne enega, nemških vse polno: Zottl, Ledl, Franc Vra~ tarič, Wretscher itd. Ne vem, kaj da so nekateri taki strahopetneži, kaj se jim more zgoditi, če imajo slovenske napise? To bo prej njih dobiček, kakor škoda. Dobro, da sem srečno prišel enkrat v Celje. Od Mislinje. (Razprodaja živinske soli.) Poskušnja, kako se živinska sol zapisuje, naročuje in od živinorejcev naprej plačuje, obnesla se je tukaj prav slabo. Od 67 naših upravičenih posestnikov bilo je 20 naročnikov in le štirje so jo naprej plačali. Ako občina ne bi mogla ali ne hotela pomagati, kakor nekatere druge, tedaj bi bili na slabem. Potreba je tedaj, da se dosedanja naredba o naročevanju in razprodaji živinske soli n. pr. tako uredi, da se bpde na drobno razprodajala. Za dve ali tri občine naj jo pošten trgovec skupaj naroči, da jo živinorejci dobe vsaj po 7 kr. kilo. Da bode pa kontrola (nadzorovanje) ložja, naj vsak živinorejec dobi pri županu izkaznico do upravičene mere soli. Na to izkaznico naj trgovec oddano sol zapiše in naj tudi posebno knjigo vodi, da bodo le upravičeni živinorejci dobili živinsko sol. — Ako kdo ve za kak drug boljši nasvet o tej zadevi, naj ga objavi v »Slov. Gospodarju«. Treba je, da se v tej reči zedinirao in svoje domoljubne poslance poprosimo, da oni opozorijo vlado, naj nam dobroto in hasen živinske soli meri z boljšo mero! J. V. Od Sv. Vida niže Ptuja. (Zmaga Slovenc e v.) Med Slovenci naš kraj že več let ni na dobrem glasu. Zakaj ? Ker so tukaj nekateri možje, ki hočejo veljati za Nemce, pa med Slovenci imeti prvo besedo. Ako pri volitvi propadejo, potem kričijo med svet, da je bila volitev krivična, in naša gosposka jim rada ustreže in volitev zopet razpiše. Tako se je zgodilo nedavno z volitvijo v krajni šolski svet, ko so zmagali slovenski poštenjaki. Res, volitev je bila ovržena. Naši mogočni po sili Nemci so mislili: >Še enkrat volimo, le volimo, da se Slovenci navolijo!« — pa tokrat so se hudo opekli. Dne 30. novembra t. 1. je bila zopetna  volitev v krajni šolski svčt, in slov. poštenjaki so zopet dejali, kakor onokrat: »Schoschteritsch — ti si za nič; Iloscheg — ti tudi bek! Šola je naša!« Čast zavednim možem! Iz Majšberga. (Vprašanje.) Gospod urednik! Dovolite mi, da vprašam gospoda K. iz Majšberga, kaj smo mu trije občinski odborniki iz Sesterž žalega storili, da nas je pri neki priložnosti za >osle« zmerjal? Tako bistroumni vendar ne moremo biti, kakor ste Vi gospod; kajti študirali ste nekaj let, mi pa ne. Mar smo zavoljo tega «osli«, ker smo nekoč odločno zahtevali slovensko uradovanje, ko ste Vi pero vodili? Ali mar zato, ker brez Vašega peresa pošiljamo pisma po svetu in prošnje? Ako Vam pri nas ne ugaja, pojdite v svoj domači kraj, kjer bodete pri ovsenem kruhu volno predli in oves špičili! Povemo Vam, bodite prijazni z nami, ako tudi niste v naii pričujočnosti, tako, kakor ste očitno, sicer se Vatn utegne zopet kaj tacega pripetiti, kakor tedaj, ko niste nič rekli lahko noč. Za danes dosti, v potrebi pa mnogo več! Od Sv. Urbana pri Ptuju. (Prebudite se!) Lepa si fara Urbanska, ako pogledam po tebi, moj mili rojstveni kraj, kraj, kjer me je učila mati izgovarjati prve besede in mi užigala že v mlado srce ljubezen do slov. domovine. Pa vendar me neka žalost obdaje, videti, kako je pri nas glede narodnosti vse mlačno in nekako zaspano. Ni skoraj fare v Slovenskih goricah, da ne bi iniela vsaj bralnega društva. Ali pri nas še žalibog tega ni. Res imamo precejšno število Mohorjevih knjig, pa vendar živo čutim, da bi bilo potrebno tudi branje dobrih slovenskih časopisov, kateri bi naj pripomogli k narodni zavednosti. Marsikateri sicer bere slovenske časopise, ali mnogo je lakih, ki bi časnike radi brali, pa si jih ne morejo naročiti. Vzdramite se tedaj, dragi rojaki, da tudi mi osnujemo krščansko bralno društvo, v katerem bodo tudi siroinašni Ijudje po ceni dobivali podueljivega berila! Od Velike nedelje. (Letina.) Glede poljskih pridelkov moremo letino med dobre prištevati. Rž, pšenica, ajda in oves so prav bogalo obrodili, koruza bolj slabo, ker njo je inokri majnik preveč v rasti zadržaval, julij in avgust pa sta bila zelo suha, da se ni mogla prav sklasevati; pa tudi koruzni črv nam jo že par let uničuje. Tnn več pa smo dobili krompirja in rppe, tako, da so vse shrambe napolnjene. Sadja je bilo mnogo, posebno jabelk in lirušk; in ker ni bilo kupcev za nje, napravil si je marsikateri mnogo jabelčnice za ve.č let. Jesen je vseskozi bila deževna, najbolje oktober, in smo z veliko težavo ozimino posejali, November je bil nekoliko prijetniši, da smo si mogli potrebne nastelje priskrbeti; ali za lepimi dnevi se je vreme hitro sprevrglo; sv. Kata nam je prinesla sneg pred vrata. Z vinsko letino smo na slabem; sicer je dobra kapljica, toda pičla; polovico manj od lani smo pridelali. Spornladi se je dosti grozdja prikazalo, ali v cvetju ga je vsled preobilnega dežja izginilo ninogo, tako, da snio iineli slabo trgatev. Les je letos zdrav in lepo dozorel; zatorej stavimo upanje, da bo drugo leto boljše. V to svrho kličimo torej večkrat radi k Vsegamogočnemu: »Da nam sad zemlje daš in ohraniš, prosimo Te, o Gospod!« Iz Gornje Radgone. (Bralno društvo.) Danes nečem pisati o Bračku. Božični prazaiki se bližajo. Nečem mu jih greniti, naj jih v miru vživa in orehovo potico brez jeze je. Po novem letu si ga pa bodem zopet privoščil, če se do takrat ne bo poboljšal. Danes hočem govoriti o našem bralnem društvu. Veselje ine navdaja, da to društvo tako lepo napreduje. Šteje že mnogo čez 100 udov. Vse liračkovo prerokovanje se je izjalovilo. Posebno pa me veseli, da st: tudi prekinurski trpini za naše društvo jako zanimajo. To je dokaz, da tem zatiraneem še ni izurarla ljubezen do materinega jezika. V našem društvu najde vsak ud mnogo podučljivega in zabavnega berila. Posebno ugajata »Gospodar« in »Domovina«, in odbor je že sklenil, da bode število teh dveh časnikov pomnožil. Naj le vsakdo, ki si časnik izposodi, tudi drugim čitanje omogoei. Tudi knjiž-nice se udje prav marljivo poslužujejo tako, da že skoro vsem potrebam ne ustreza, akoravno je precej številna. Treba bode tudi njo pomnožiti, in v prid društvene knjižnice priredi odbor dne 30. t. m. veselieo s tombolo in petjem. Priprave se že delajo, nabralo se je tudi že nekaj lepih dobitkov. Sodelovanje so obljubili vrli Kapelski pevci. Slišali bodemo zopet milo slovensko pesem, vmes pa se bode srečkalo in delili dobitki, med katerimi jih bode tudi nekaj za smeh. Slovenci, le mnogobrojno se te veselice udeležite! Bračkov ljubljenec. Iz Celja. (N aš a d r u š t v a.) Vseslovensko obrtno društvo je priredilo letos na Miklavžev veeer jako lepo zabavo. Kar je še največ vredno, bila je posneta po starih običajih slovenskih. Prišel je sv. Miklavž ter delil darove pridnim otrokom v čitalniških prostorih. Seveda je bilo treba tudi šib razdeljevati, in ko ni imel Mefistarudečkarja, ki je vpisaval v črno knjigo poredno deco in črnih parkljev, ne mogel bi vsega v redu opraviti. Tako pa je bilo dosti veselja. Potein so igrali diletanti, na čelu jim gospod Rebek, veseloigro »Zamujeni vlak«, katera se je predstavljala jako redno. Igrali so: kovača gosp. Rebek, obč. slugo gosp. Ahtik; kmeta gg. Majgaj in Korošec; krčmarja g. Pavlinc; učitelja g. Rotman; nadzornika gg. Trček in Gilenšek; vsi prav vrlo Da je bila to dobra rnisel in da se občinstvo zelo zanima za take zabavne večere, dokazala je obilna udeležba. Niti to ni motilo občinstva, da je prej napovedano sodelovanje č. tamburašev odpalo. Preminola je namreč gospa Mohoričeva, katera je bila, kakor njen soprog, g. dr. Mohorie, vrla tamburašinja, Lahka jej zemljica! Tudi vnanjih gosto\ je bilo precej. Omenimo Teharčanov, gosp. Peenaka in dr. in jako častno je bilo za mlado žensko podružnico sv. Cirila in Metoda Skofjevaško, da je odposlala tri svoje odbornice, da dokažejo vzajemnost Slovencev in da naša zavednost ne sloni samo na mestni inteligenciji, arapak da se je rodoljubje tako vrastlo v korenine naroda, kmečki stan, da se ne bode drevo zatrlo z nobeno silo. Miklavžev večer pa je tudi dokazal, da se izhaja tudi pri nas brez plesa in celo brez godbe, pa je le veselo in poštena zabava. Tudi na to, naj bi mislila slavna načelstva naših narodnih društev, ker mnogokrat se govori: Ge ni vsega, pa raje nič! In le premnogokrat društva niti ne zborujejo, kaj še le priredijo zabavo, samo, ker ni pričakovanih godcev. Nato se pa rado pozabi, da je bolje kaj malega, pa isto vrlo, nego pa negotovo. Upajmo le, da se počasi vlije v naša društva na okrog več krvi, več življenja. Saj oseb ne nianjka nikjer podjetnih, le poiskati jih je treba in ne jih na cedilu pušeati, kakor je že tak narodni greh v navadi. Iz Podove pri Račah. (Žalostna prikazen.) Pretečeni teden se je neka slvarica stepala okoli Podove, Rao in v okolici. Neki 9-letni dečko, šolar iz Podove doma, ubežal je svoji materi ter se je klatil po hišah. Kamor je došel, brž se je udomačil, sedel za mizo, vzel kruha ali kar je videl. Ko so ga domov gonili, ni se ganil; če so ga pa nagnali ali kregali, streljal je s pištolo na Ijudi. — Mladina je pač močno popačena, samovoljna, ker ji manjka — strahu božjega. Trmasti fant ve, da mu za najgrše hudobije šibe še pokazati ne smejo v šoli, zato je predrzen, da si tudi doma nič reči ne da — posebno od matere-udove. Res, zadnji čas je, da šola in dom začneta združeno skrbeti za pobožno izrejo mladine. Nikar ne zahtevajmo, da naj šola vse stori; ampak dom in šola naj delujeta složno ! jTz Poličan. (V Makole!) Radi se vozimo in sanjkamo po naši prelepi Dravinjski dolini dol in gor. Mnogokrat nas pelje pot tudi v novejšem času v tolikanj slavne Makole. Pa eno nas vedno spravlja v silno nevoljo: to, da se mora človek peljati po tako dolgem in celo nepotrebnem ovinku, preden dospe od naše strani v ta blaženi Makolski tržič. Gospod urednik, saj ste se že menda ludi todi vozili? Jelite, da resnico pišem! In kako lahko bi se ta nerodnost odpravila! Saj ni treba druzega, kakor da se sedanja prostorna brv prek Dravinje nekoliko razširi in podkrepi. In te malenkosti b> se ne lotili Makolski velikaši: gg. Gregorič, Georg, Jerman, Mahorič, Mušič, Posojilnica itd. ? Ah, le čudimo se, da se to delo že davno ni izvršilo! Torej le hajd na delo, vrli Makolčani, in povem vam, da bomo potem še desetkrat rajši k vam zahajali ter nove krone dol in gor vozili!