LETO Xj/ ŠTEV. 4 V GORENJSKEM KOTU Ovitek delo soborca Jožeta Žerovnika List „Vestnik“ izhaja mesečno. Urejuje ga uredniški odbor slovenskih protikomunističnih borcev. — Začasna mesečna naročnina za nečlane znaša v Argentini 5.— pesov. USA in Kanada 2.5 dolarja. Za ostale dežele tej valuti primerno. — Za uredništvo: Ivan Korošec, calle 1. No. 510, Berazategui FNGM; za upravo: I). Havelka, Yapeyu 130, San Martin FNGM, prov. Bs. As. Vsa denarna nakazila sprejema uprava. Tiska tiskarna Vilko, Castro Barros 917, Buenos Aires, Argentina trije padci... konec? X Y, Kanada “ Ivana poznani že od doma. Bil je domobranec. Iz Vetrinja je bil vrnjen v Št. Vid. Kot mladoletnika so ga napol živega izpustili; upali so, da ga bodo *e naučili reči belemu črno. Ivan pa ni bil človek, ki bi kar čez noč pozabil komunistino hudobijo. Na noben masovni sestanek ni šel in niti ene lopate ni vrgel na udarniškem delu. Kar na lepem so ga spet vtaknili pod ključ. Očitali so mu vse „grehe“, katere so mu z amnestijo odpustili, in še drugih so mu naklepali, za katere niti vedel ni, da morejo obstojati. Na petnajst let so ga zašili. Dvanajst jih je odsedel, potem pa se je odločil za svobodo. Pobegnil je čez mejo. Pred kratkim sem ga srečal na cesti. Svojim očem nisem mogel verjeti, •la je res on. Povabil sem ga na naš sestanek. Oči so se mu zasvetile od veselja. Kar pomladil se je njegov obraz. „Z veseljem pridem," mi je obljubil. „Veš,“ je ginjen nadaljeval, „dva-najst let sem upal, da vsaj še enkrat pridem v družbo, kjer bom brez skrbi rekel, da je komunizem zločin in ga sovražim..." Pogledal je gor in dol po cesti in vprašal: „Koliko pa vas je pri ZSPB?" »Petdeset,“ sem bil kratek, kakor bi se že vnaprej bal fantovega razočaranja. »Pa sem slišal, da je v Torontu nad sto bivših domobrancev. . »Nekateri se izgubljajo," sem rekel tjavendan, ker ne bi rad uničil njegovega velikega upanja in hrepenenja. * * * Prejšnji teden je prišel na sestanek. S četrturno zamudo smo začeli, ker bi radi, da bi se jih čim več nabralo. Končno nas je bilo petnajst od Petdesetih povabljenih. Ivan je sedel prav pri vratih, odmaknjen od nas, kakor da se nečesa boji. Neopazno je odšel. Ne zamerim mu. Razumem ga. Pred vrati me je čakal. Nisem ga nadlegoval z besedami, kajti v nje-Rovih, mokrili očeh sem bral vprašanje in odgovor in njegovo obsodbo, °bcnem. Piškavo število »petnajst" je še vedno jokalo v njegovih očeh, ko je dejal: »Nisem mislil, da je žrtev naših domobrancev, vse gorje in trpljenje Ustih dni, tako malo vredno..." • Molčal sem. Kaj sem hotel? Zagovarjati naše može in fante, nad katerimi sem sam v dno duše razočaran? »Ne zameri, da sem tako naredil," se je opravičil. »Ne morem pre-Pesti te grde nehvaležnosti. To je tretji, največji padec, ki sem ga doživel. Več jih ni; za tretjim pride — konec." Počasi se je umaknil. Njegov pogled je razodeval pogled sodnika, ki obsoja mene in tebe, nas vse, ki pozabljamo na žrtve m se jih' bojimo; nas vse, ki nam je spomin na naše brate, domobrance, odveč in prazen, ker nič ne nese. Teh jegovih zadnjih besed ne morem pozabiti. Kjerkoli hodim1, vstajajo pred mojimi očmi in priganjajo, naj jih zapišem, da morda komu le odpro oči in rode spoznanje. TRIJE PADCI; VEČ JIH NI. . . ZA TRETJIM JE SAMO ŠE KONEC! Verjamem tem besedam, čeprav so težke in bijejo v obraz. On edini ima pravico tako govoriti nam vsem, kajti komunizem je spoznal od' blizu in na svoji koži občutil njegov bič. Upogibali so ga- — zlomili ga- niso; teptali so po njem kot živina — njegovega prepričanja: niso zdrobili v prah. Ivan še stoji pred menoj ponosen, borec, ki je šel skozi viharje trpljenja in kljub vsej komunistični hudobiji vztrajal. Trije padci! Prvi je bil TURJAK... Padel j"e branik. V oblaku dima in pepela je-šel v zgodovino. Branilci so legli v grob, a utihnili niso. Z mogočnim glasom, ki se je razlegal preko naše zemlje, so zaklicali v opomin, da je te v nesebični žrtvi bodočnost. Preprosti slovenski človek je slišal in razumel ta glas. Brez povelja je planil na okope, da reši vero, domovino in svoj rod. Bili pa so tudi taki, ki tega opomina niso slišali, niso razumeli časa ne borbe za življenje. Sanjali so o visokih mestih in komodnem življenju, niso pa našli trenutka, da bi preko meje ponesli vest o pravični borbi slovenskega fanta-domo-branca in zakričali v svet: NAROD NAŠ UMRETI NOČE! Borba je šla h koncu, greh onih, ki niso izpolnili svoje dolžnosti, je bil maščevan. Slovenski idealizem je izkrvavel pod zamahom srpa in kladiva, v roki brata-komunista. VETRINJE! Drugi padec, ki ga je videl Ivan, tudi jaz sem bil tam, in tudi ti si ga doživel. Kakor okleščeno drevo je bil tiste dni naš narod. Zelene mladike skoro ni bilo na njem. Z leti pa spet stopamo na plan in se zbiramo v vrste ZSPB. Napčl divja slovenska mladika sredi tujega sveta — edino upanje bratom in sestram doma, ki mislijo na grobove, a govoriti ne morejo. Mi moramo govoriti zanje in biti glasniki naših poklanih bataljonov. Po vesti in časti in po svoji prisegi hi to morali biti. Toda — roko na srce — priznajmo, jaz in ti in mi vsi: sram nas je in nas je strah, tega nočemo, ker nas je zgrabil materializem in nas drži. Izgubili smo vero vase, idealizem, ki nas je nekdaj tako tesno družil, je v naših srcih — mrtev, na njegovem grobu pa sedi lenoba, ki nam ne da časa in ne pusti misliti, da smo bili domobranci in to moramo za vsako ceno ostati. Kdor ta ideal zavrže, propade in izgine. Na žalost... zavrgli so ga premnogi... Padamo. Da, NAŠA LENOBA, je na tem, da nas podere na tla, ne samo na kolena, ampak v grob, od koder ni povratka. Kaj pričakujemo od Ameri-Jtancev, ki se valjajo po blazinah, če mi sami, ki smo šli skozi ogenj komunistične tiranije, sanjarimo kot da imamo opravka z Miklavžem!? Spoznajmo torej mi vsi, ki še hočemo biti, kar smo bili nekdaj, da mora domobranska ideja v naših srcih znova oživeti, ali pa bo naš tretji padec zadnji korak pred koncem. Tedaj ne bomo imeli več dežele, ki bi nas sprejela, in ne možnosti za sanj aren je. Dokler narod trpi in žaluje, moramo trpeti in žalovati mi, ali pa bomo obsojeni kot izrodek, ki živi zase in za svoje kaprice. Ne dopustimo, da bi mi, seme izkrvavele slovenske vojske, povzročili ta zadnji padec! črni grob ki še zija pred nami, da bi nas omahujoče pogoltnil vase, naj nas zdrami. Tisti domobranski „Stoj!“, ki se je postavil nasproti partizanskim tolpam, naj v naših srcih znova oživi in se postavi nasproti sedanji malodušnosti, naveličanosti in razočaranju, pa bo naš zadnji korak pred koncem, korak v dan lepše bodočnosti, za katero so umirali slovenski domobranci. SLOVENSKA LEGIJA Na velikonočni ponedeljek v letu 1941 in nekaj dni nato so se še enkrat zbrali na zasebnem stanovanju nekateri zastopniki katoliških mladinskih organizacij, ki so po temeljitev pregledu položaja prišli do prepričanja, da je potrebno takoj ustanoviti tajno vojaško organizacijo. O tem so bile obveščene razne vodilne osebnosti slovenskega javnega življenja in med temi tudi pokojni ban dr. Marko Natlačen. Vsi so soglašali z ustanovitvijo take organizacije. Priprave za ustanovitev so bile poverjene Rudolfu Smersuju, ki je na dan 29. aprila 1941 povabil v prostore Delavske zbornice v Ljubljani zastopnike katoliških mladinskih organizacij. Na omenjeni dan je bila torej ustanovljena tajna slovenska vojaška organizacija, ki si je nadela ime Slovenska legija (SL). Navzoči zastopniki so poverili vodstvo organizacije desetčlanskemu odboru, kateremu je do oktobra 1943 načeloval Rudolf Smersu, pozneje pa major profesor Bitenc. V odboru so bili zastopniki vseh glavnih slovenskih katoliških mladinskih organizacij. Zakaj je bila ustanovljena Slovenska legija? Nenadna zasedba vsega slovenskega ozemlja po treh okupatorjih v aprilu 1941 je postavila slovenski narod in njegove predstavnike pred vprašanje: kakšno stališče naj zavzamejo Slovenci v času sovražne okupacije. Da Pe bomo sodelovali z okupatorjem in ga v borbi proti zapadnim zaveznikom Pe bomo podpirali je bilo vsem jasno in samo po sebi razumljivo. Kaj pa z odporom? Zasedba Francije in Češko-Slovaške je jasno pokazala, da zavezniki — Francozi, Angleži in Amerikanci — nikogar ne silijo k sovražnim akcijam proti nacistom, dokler to ne bi bilo v skladu z zavezniškimi načrti, še več! Čehom in Francozom je bilo celo izrecno naročeno, naj se vzdržijo slehernih akcij, škodljivih narodni skupnosti, in naj čakajo, da bodo na dano zavezniško navodilo kot sveže ohranjeni borci posegli v odločilne boje uri osvoboditvi domovine. Po istem pravilu smo se hoteli ravnati tudi Slovenci; izvesti smo hoteli organiziranje tajnih oddelkov, ki naj v vojaškem pogledu pripravljajo narod na trenutek, ko bo naš nastop za naš narod in zaveznike potreben, koristen in uspešen ter združen z najmajšimi žrtvami. To je torej bil prvotni in glavni namen SL, in prav tak je bil namen ustanovitve Sokolske in Narodne legije, ki sta potem složno sodelovali s Slovensko legijo. Komunistična revolucija Komunisti pa so imeli druge načrte in namene. Smatrali so, da so nastopile zanje zaradi tuje okupacije in ker je bil narod brez lastne oblasti in brez sredstev za samoobrambo tako ugodne razmere, da morejo začeti s komunistično revolucijo. Vsem Slovencem je znan nadaljni potek dogodkov. Komunisti so pobijali Slovence-nekomuniste in z malimi praskami izzivali okupatorje, da so se znašali, ne nad njimi, ampak nad nekomunističnimi Slovenci. Ko se je slovenski narod znašel pred tem nesrečnim dejstvom, da je namreč komunizem izrabil okupacijo za izvedbo svoje revolucije, in ko je že padol sto in sto slovenskih žrtev, je Slovenska legija smatrala za svojo sveto dolžnost, da poseže v samoobrambno borbo slovenskega naroda. Prvotni nalogi se je sedaj pridružila nova naloga, ki je bila slovenskemu narodu in Slovenski legiji vsiljena po komunistih. Potrebno je bilo nastopiti v obrambo slovenskih svetinj, slovenskih življenj in slovenskega premoženja. SL je sprejela tudi to novo nalogo pogumno na svoja ramena. Razvoj in delo Slovenske legije Slovenska katoliška mladina se je z velikim navdušenjem odzvala klicu organizatorjev SL. Njene edinice so segale v vse občine na ozemlju, zasedenem po Italijanih. Na ozemlju, zasedenem po Nemcih, pa zaradi množičnega preseljevanja ljudi, zaradi mobilizacije mož in fantov in zaradi nečloveških represalij ni bilo mogoče izvesti tako široko razpredene organizacije. Obstojale so male edinice, ki so se premikale po Gorenjski in štajerski. Zaupnike pa je SL imela tudi v Prekmurju in na Primorskem. Tlelo SL v letu 1941 je obstajalo v organiziranju lastnih vrst in v propagandi za zapadne zaveznike. Izdajala je letake z domoljubno vsebino. V letaku n. pr. iz začetka oktobra 1941 je bilo govora o tem, kako so okupatorji kot grabežljivi psi raztrgali in si prilastili slovensko ozemlje, bodri Slovence k vztrajnosti iv budi zaupanje v končno zmago zapadnih zaveznikov in s tem tudi v zmago slovenskega naroda. Poleg tega pa v tem letaku svari ljudstvo pred komunisti, ki jim ni mar korist slovenskega naroda, ampak samo korist komunistične partije. Letak je povzročil velik odmev med Slovenci, pa tudi okupator je postal pozoren ter je pričel s policijskim preganjanjem. Nekaj razširjevalcev letaka pa tudi avtorja letaka so Italijani zaprli. Delo SL pa ni obstajalo samo v propagandnih akcijah — širjenju letakov, podtalnega časopisja, zlasti ..Svobodne Slovenije'* in podobno — ampak predvsem v vojaškem organiziranju in vojaških pripravah. Takoj po ustanovitvi so šli organizatorji SL na deželo in tam po načrtu organizirali jedrne vojaške edinice v posameznih občinah in okrajih. Posameznim edini-cam so bili postavljeni poveljniki, ki so vsak v svojem okolišu in s svojim moštvom zbirali orožje in strelivo, ki se je nahajalo na raznih krajih po razpadu jugoslovanske armade. Vodstvo SL je svoje članstvo tudi zapriseglo. Slovenska legija in Vaške straže Kakor smo že naglasili, je bila SL ustanovljena edinole z namenom, da bi delovala za osvoboditev slovenskega naroda izpod jarma tujih okupatorjev in to v zvezi z z:\padnimi zavezniki, in da je v borbo zoper komuniste poseglo šele potem, ko je bila k temu zaradi komunističnih grozodejstev Prisiljena. Ko pa je vodstvo SL videlo, da ni druge rešitve kot borba, je sprejela tudi to borbo v svoj program. Dala je moštvo in orožje na razpolago tkzv. štajerskem bataljonu oziroma Legiji smrti. Orožje je tej edinici tedaj Peljal funkcionar SL Feliks Pogačnik iz D. M. v Polju, ki je zaradi tega •zgubil svoje življenje. Potem se je SL z vso silo vrgla na organizacijo Vaških straž. Lahko rečemo, da je skoraj vse delo SL do ustanovitve domobranstva obstajalo v organiziranju, podpiranju in medsebojnem povezovanju "vaških straž. SL je pomagala ustanoviti prvo Vaško stražo pri št. Joštu nad Vrhniko ter je tej postojanki poslala prvega poveljnika. Potem je pomagala Pri ustanovitvi okoli 80 edinic in veliki večini teh je tudi preskrbela poveljnike in ostale častnike. Kurirji SL (zlast pokojna Franc Malovrh in Tone Duhovnik) so neprestano obiskovali te edinice, sporočali jim naloge vodstva, zaprisegah moštvo cdinic, govorili, bodrili, delili propagandno gradivo itd. Uspeh delovanja Vaških straž je bil ogromen. Po zaslugi Vaških straž le bilo komunistično partizanstvo sredi leta 1943 že skoraj popolnoma izrinjeno iz Slovenije. Vsa očita in skrita italijanska pomoč ni partizanom mnogo Pomagala. Vedno manj ozemlja in vedno manj moštva so imeli. Toda nepričakovano se je zgodilo nekaj, kar je na mah spremenilo to stanje. To je bil razpad italijanske armade in njen prestop v partizanske vrste. Turjak Kar so Termopile za Grke, Kosovo za Srbe in Dunkerque za Angleže, je bil Turjak za slovenski narod in tudi za Slovensko legijo. Tu je bil Pokošen cvet slovenskega naroda in že se je zdelo, da je popolnoma uničeno dveletno naporno delo in da so bile zaman žrtve tisoč in tisoč naših rojakov-junakov. S prestopom italijanske armade na stran komunističnih partizanov so dobili partizani v svoje roke veliko moštva in skoraj vse lahko in težko italijansko orožje. Tej združeni in dobro oboroženi italijansko- partizanski sili Vaške straže niso mogle uspešno nasprotovati in so zato zapustile svoje postojanke na Dolenjskem in se zbrale na Turjaku, člani Sokolske legije,, ki so bili v podobnem položaju, pa so se zbrali v Grčaricah. Partizani so z vso silo, ki so jo še premogli, skupaj z italijanskimi vojaki napadli obe naši postojanki in ju premagali s pomočjo italijanskih topov. Strašen je bi ta udarec za slovenski narod in še posebej za Slovensko legijo, ki je na Turjaku in pozneje na takozvanem komunistčnem kočevskem „procesu“ izgubila svoje najboljše člane. Vendar SL, kljub temu silnemu udarcu, ni klonila. Ko se je ustanovilo Slovensko Domobranstvo, je Sl, poslala vanj vse svoje članstvo in mu pomagala po vseh svojih močeh. Veljalo je "načelo, da je dolžnost vsakega člana SL, da je aktivni vojak. Precej svojih članov je poslalo vodstvo SL tudi na Primorsko in na Gorenjsko ter je vzdrževalo stalne zveze z Zmagoslavom in njegovo skupino na štajerskem ter s protikomunisti v Prekmurju. Turjak in Grčarice pa sta obrodila tudi svoj pozitivni sad. Kdor je še do tedaj stal ob strani, je spoznal, da gre za biti ali ne biti in da mora aktivno poseči v borbo. Domobranska vojska je naraščala iz dneva v dan in zadajala partizanstvu take udarce, da je to v Sloveniji komaj še životarilo. Če bi ne bilo izdajalskega jaltskega sporazuma, v katerem so kratkovidni za-padni zavezniki prepustili komunistom Jugoslavijo, in ako ne bi prišla sovjetska rdeča armada Titu na pomoč, potem ne bi nikdar zavladala nad Slovenijo srp in kladivo. Gestapo Podtalno delo Slovenske legije, čeprav se je vršilo z vso previdnostjo, okupatorju ni ostalo prikrito. Gestapo je dobil v svoje roke natančne sezname članov vodstva SL in njenih odsekov. Dobil je v roke tudi razno propagandno gradivo, ki so ga Slovenska legija in tudi druge podtalne protikomunistične organizacije (n. pr. Slovenska zaveza, Sokolska in Narodna legija in dr.) širile med ljudstvo. Iz tega gradiva so nacisti lahko spoznali, kakšna je politična in ideološka usmerjenost slovenskega naroda. Slovensko ljudstvo in seveda tudi slovenski vojaki se niso ogrevali za fašizem in nacizem, ampak za narodno svobodo in krščanske ideale,, za katere — tako so pač mislili — se borijo tudi zapadni zavezniki. Ko so nacisti zbrali dovolj podatkov, so skušali z nenadnim udarcem poloviti celotno vodstvo Slovenske legije (isto so storili tudi s člani Slovenske zaveze in z vodilnimi člani nekomunističnih političnih strank). Ta načrt se jim je žal v veliki meri posrečil. Mnogo vodilnih članov SL so res aretirali in odpeljali v koncentracijska taboriša in zapore, nekaj pa, ki so stalno menjavali svoje prebivališče, se jih je le rešilo in so nadaljevali delo. Te je potem Gestapo do konca vojske skrbno iskal in kogar je našel, je romal v Dachau ali v Matthausen. In zapadni zavezniki so te osebe ob koncu vojne izročili v roke komunistom — menda za plačilo, ker so se navduševali in delali zanje. Zadnje dejanje Ko se je končala druga svetovna vojna in je jaltski sporazum obrodil' svoj žalostni sad, da je prišla namreč Jugoslavija pod komunistično oblast, so se zavedni slovenski borci za križ častni in svobodo zlato podali na begunsko pot in izročili svojo usodo v roke zapadnih zaveznikov, s katerimi so vedno simpatizirali. Zapadni zavezniki so pa te borce in celo njihove žene