162 Glasnik SED 62|1 2022 Knjižne ocene in poročila Milan Vogel * Ivana Drakulić, doktorska študentka, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo; ivana.drakulicova@gmail.com. kot negativne posledice. Mlekuž ugo- tavlja, da so migracije zelo komple- ksen in raznovrsten pojav. Po njegovih besedah »vključujejo, združujejo, me- šajo, spreminjajo, dodajajo, oplajajo, razbijajo [...] ekonomske, politične, družbene, demografske, kulturne, eko- loške, jezikovne [...] pojave, vidike«. Je pa seveda vse kaj drugega biti be- gunec iz Sirije, kjer »namesto javne razsvetljave razsvetljujejo plameni bomb« (str. 11), kot biti migrant z imu- niteto na tujem veleposlaništvu. Ob tem se ne sprašuje le o homo sapiensu, marveč tudi o homo politicusu, o vlogi medijev pri obravnavi migracij ali be- guncev, o nacionalizmu in rasizmu. Pomembna avtorjeva ugotovitev je tu- di, da migracije niso nikoli končane. Pri tem med drugim navaja slovenske povratnike iz Argentine, med katerimi so bili tudi predsednik vlade, kardinal in eden najboljših poznavalcev no- gometa. Eden od ljudi, ki so se nase- lili v Sloveniji, pa pravi, da mu izraz »povratnik« nikakor ne ustreza, saj ni nikoli šel iz Slovenije: »Sem rojen v Argentini in sem prišel v Slovenijo kot domovino mojih starih staršev« (str. 79). To so seveda ekstremni primeri, a avtor ne prezre tudi vračanja delavcev iz tujine na stara leta. V abecedniku migracij je seveda mo- goče najti še marsikatero drugo ges- lo, predvsem pa ga popestrijo različne zgodbe, saj Mlekuž zapiše, da so migra- cije stkane iz vsemogočih zgodb. Nič manjše teže pa nima slikovno gradivo, od razglednic in ilustracij do stripov. Knjižne ocene in poročila Ivana Drakulić* CLIFFORD GEERTZ: Interpretacija kultur. Založba Aristej (zbirka Dialogi; 19), Maribor 2019, prevod Božidar Kante in Vesna Debeljak, 474 str. Pri založbi Aristej je leta 2019, tik preden nas je epidemija nenadoma po vsem svetu vrgla v iskanje novih na- činov preživljanja vsakdana, izšlo po- membno antropološko delo Clifforda Geertza Interpretacija kultur, ki še leta po prvi izdaji preizprašuje pomembna vprašanja o človeku, njegovem duhu in kulturi. Dejstvo, da slovenski pre- vod dela, ki je bilo v angleščini izvirno izdano leta 1973, izhaja 46 let kasneje, kaže na vitalnost in relevantnost zapi- sanega. Po prvi izdaji se je Geertzovo ime neizogibno zapisalo na seznam antropoloških teoretikov, čeprav je bil v tem času že uveljavljen profesor in aktiven raziskovalec. Interpretaci- ja kultur ni delo, v katerem bi Geertz primarno želel predstaviti in pojasniti svojo teorijo. Gre za izbor esejev, ki jih je Geertz med svojimi raziskavami in delom postopoma objavljal dobro desetletje prej. Avtor že v predgovoru pojasnjuje, kako ga je urednik prosil za razširjen analitični uvod k izboru esejev, da bi predstavil svoje splošno stališče. Geertz deloma šaljivo najprej prizna, da ni vedel, da bi ga imel, a je z »vzvratnim redom stvari – najprej napišeš in potem ugotoviš« (str. 8) na- pisal prvo poglavje, »Zgoščeni opisi: k interpretacijski teoriji kulture«. Pri tem si je izposodil pojem »zgoščen opis« (orig. thick description), ki ga je leta 1949 prvič uporabil angleški filozof Gilbert Ryle za opis, ki poleg površinskega opazovanja človeške- ga dejanja obsega tudi podrobnosti in kontekst celotne opazovane situacije. Prevajalec v opombi navaja, da celo- ten izraz predstavlja trd oreh tudi za prevajalce Geertzovega dela v druge jezike. V slovenskem znanstvenem okolju je bilo doslej uveljavljenih več različic prevoda originalnega pojma. Jurij Fikfak govori o »gostem opisu« (Fikfak 2004); Dan Podjed uporablja izraz »izdaten opis« (Podjed 2011); Rajko Muršič se je nagibal k izrazu »gostobesedni opis« (Muršič 2011). Med nastajanjem prevoda je Muršič 163 Glasnik SED 62|1 2022 Knjižne ocene in poročila Ivana Drakulić kot urednik tega dela eno od svojih predavanj za doktorske študente po- svetil vprašanju prevoda izraza thick description v kontekstu Geertzove uporabe. V tem besedilu se nagibam k prevodu »zgoščen opis«, za katerega so se odločili prevajalca in uredništvo slovenskega prevoda. Geertz tako s pr- vim poglavjem uvede koncept zgošče- nega opisa na polje antropologije, kjer postane ključni pojem v antropološki teoriji in metodologiji. Prav tako je te- melj interpretativne antropologije, ki je popolnoma zaznamoval Geertzovo nadaljnjo kariero. Ob tem se že v predgovoru odpre prva večja tema v Geertzovem premišlje- vanju, in sicer antropološko pisanje. Omenjeni vzvratni red, kjer napisa- nemu sledijo ugotovitve, naj bi bil večino časa standardni postopek dela kulturnih antropologov. Pisanje tukaj ne predstavlja samo beleženja, zapiso- vanja ali komentiranja opazovanega, misli, občutkov. Poleg pisanja, ki je v obliki dnevnikov, zapiskov, beleže- nja genealogij, zemljevidov, analiz ter znanstvenih besedil nepogrešljiv del antropološke metodologije, pridobiva antropološko pisanje na svoji moči, ko se Geertz poglobi v razlago pojma zgoščenega opisa. Pišemo, da lahko pridemo do ugotovitev – vendar ne splošnih oziroma univerzalnih, do ka- terih ima Geertz zelo jasen odnos. Po njegovem mnenju je iskanje splošnih teorij ali trditev nekoristno, saj nas lahko oddalji od bistva opazovanega ali zasenči to, kar se nam prikazuje, to pa je praviloma edinstvenost raz- ličnih oblik človeškega obstoja. Avtor zapiše, da »bistvena naloga izgradnje teorije tu ni kodifikacija abstraktnih regularnosti, temveč omogočiti zgoščen opis; ne posploševati onkraj primerov, temveč posploševati znotraj njih« (str. 37). Takoj v začetku knjige zazvenijo pomembne misli o cilju an- tropologije, ki ga je mogoče izpolniti z zgoščenim opisom, in sicer »poveča- nje univerzuma človeškega diskurza« (str. 25). Tega cilja si ne prisvaja samo antropologija, nadaljuje Geertz, prav tako to ni edini cilj te znanosti. Cilji so tudi poučevanje, zabava, praktično svetovanje, moralni napredek in od- krivanje naravnega redu v človeškem vedenju. Geertz v esejih proučuje izpol- njevanje zastavljenih ciljev kulturnega antropologa. Čeprav jedro Geertzovega teoretskega antropološkega doprino- sa predstavljata uveljavitev in razlaga koncepta zgoščenega opisa, pri branju opažamo njegovo hierarhiziranje – ne glede na to, kako pomembno je pisanje, je zanj še bolj ključen praktični del, to- rej antropološka raziskava. »V vsakem primeru, bodisi vnaprej bodisi pozneje premišljene splošne trditve, kot da sem bil tako srečno prisiljen (srečno za smer mojega dela in za njegov vpliv) v članek o 'zgoščenem opisu', so v antro- pologiji smiselne zgolj kot komentarji o praktičnih raziskavah, takšnih, kot so te, ki sestavljajo preostanek knjige. Če so ločene od njih, se zdijo zgolj obetajoči zapiski, prazne škatle, možne možno- sti« (str. 8). Poleg zgoščenega opisa, ki torej pred- stavlja orodje za izpolnjevanje cilja antropologije – širjenja univerzuma človeškega diskurza – je ključni pojem v Geertzovih razpravah pojem kulture. Definicija je postala med antropolo- gi splošno znana, ampak jo je na tem mestu nujno navesti. Geertz pravi, »da je človek žival, viseča v mrežah po- menjanja, ki jih je sam spletel«, in te mreže so kultura (str. 16). Kasneje ra- zloži, da pojem kulture »označuje zgo- dovinsko prenesen vzorec pomenov, utelešenih v simbolih, sistem podedo- vanih pojmovanj, izraženih v simbol- nih formah, s pomočjo katerih ljudje komunicirajo, ohranjajo in razvijajo svojo vednost o življenju in odnose do življenja« (str. 99). Med iskanjem odgovorov na vprašanje, kaj je kultu- ra, se Geertz giblje po polju vprašanj, kaj je človek in kaj je antropologija. Z vprašanjem, kaj je človek, pa ne išče modela univerzalnega človeka, ampak prav nasprotno. Preizprašuje uniformni pogled na študij človeka in iskanje uni- verzalnih zakonitosti, ki bi bile razvi- dne pri vsakem posamezniku, ne glede na čas ali lokacijo, kjer živi. Geertz je kritičen do pristopov in različnih dis- kurzov skozi zgodovino. V njegovem pojmovanju človek, ki je izvzet iz ča- sa, kraja in okoliščin, v katerih živi, ne obstaja. Zato poudarja posebnost značaja: »Človeškost je tako različna v svojem bistvu, kot je v svojem izrazu« (str. 48). Prav zato je pri iskanju razla- ge, kaj je človek, ključna kultura – ne kot skupek karakteristik, ki določajo univerzalno veljavne okvire, v katerih najdemo vsakega posameznika, am- pak kultura kot kompleks programov, z uporabo katerih nastaja široko polje človeškega obstoja. Zato se je ob raz- misleku o pojmu človeka ključno soo- čiti z raznolikostmi njegove kulture in jih upoštevati pri razlagi. Veliko prostora v besedilu Geertz po- sveti podrobnemu premišljevanju o tem, zakaj in kako je nastala kultura, da še podrobneje približa bralcu svoje razumevanje. Ob razlagi izrazi mnenje, da kultura ni samo ornament človeko- ve eksistence, ampak bistven pogoj zanjo (str. 57). Z nasprotnega vidika prikaže primerjavo človeka z živalmi, da bi definiral človeško naravo. Ptice lahko vzletijo brez podrobnega študi- ja aerodinamičnih načel in vetra, prav tako bober lahko zgradi popoln jez brez preučevanja statike in hidravli- ke. Nasprotnost te primerjave sloni na tem, da ne poudarja tega, koliko stvari se je sposoben človek naučiti, ampak to, kakšno količino stvari je primoran usvojiti, da lahko preživi in napreduje. Iz tega je izpeljan zaključek, da človek brez kulture, ki predstavlja ključ do zmožnosti učenja in uporabe usvojene- ga, ne bi bil sposoben preživeti. Zato je njegova »edinstvenost« prav v nje- govi pomanjkljivosti. Vse primerjave v knjigi, ki podpirajo Geertzove razlage, slonijo tako na njegovem odličnem in mikroskopskem poznavanju razisko- valnega terena, Indonezije in Indije, kot tudi na zelo pozornem opazovanju in premišljevanju o svojem vsakda- nu – ne samo vsakdanu antropologa, ki raziskuje določen teren, ampak tu- di vsakdanu posameznika v družbi, vpletenega v svoje mreže pomenov in interpretacij. 164 Glasnik SED 62|1 2022 Knjižne ocene in poročila Ivana Drakulić Za vsakega študenta etnologije in an- tropologije je Clifford Geertz znan utemeljitelj in pomemben predstavnik interpretacijske antropologije. Tudi če se med ostalim študijskim gradi- vom Interpretaciji kultur ni imel časa posvetiti v celoti, je najverjetneje po- drobno seznanjen z njegovo analizo petelinjih bojev na Baliju (15. poglav- je). Podrobna analiza tega dogodka za veliko antropologov predstavlja jedro Geertzovega preučevanja, a dovolim si trditi, ne da bi zmanjševala pomemb- nost preučitve tega pojava kulture Balijcev, da to ne drži. Geertz mikro- skopsko in globinsko preuči še veliko drugih tem in pojavov v indonezijski družbi in jih opiše v drugih poglavjih. Pravo analitično mojstrovino ponudi z analizo neuspešno in zmedeno izpelja- nega pogrebnega rituala dečka z Jave (6. poglavje), kjer se osredotoči na pre- izpraševanje pomena kulture in druž- bene strukture skozi interpretacije ver- skih pomenov. Na javanskem primeru pokaže podrobno poznavanje politič- nega in družbenega življenja na Javi, pa tudi popolno razumevanje verovanj ter verskih praks. Nepričakovana smrt desetletnega dečka je povzročila obre- menitev družbe in psihološko napetost večjega števila udeleženih v dogodku, namesto da bi bil hitro in učinkovito organiziran običajni javanski pogrebni obred in pokop. Eden glavnih vzro- kov, da so se dogodki ob pogrebnem obredu razvili v napačno smer, je bila politična polarizacija javanske družbe. Modin, ki predstavlja pomembno ura- dno funkcijo pri izvedbi obreda, je ob obisku družine mrtvega dečka opazil politični plakat nasprotne stranke. To je bil zanj dovolj močan razlog za to, da dečka ni hotel uradno pokopati. Iz vseh posledičnih napak in zmede ob pokopavanju dečka je mogoče nasli- kati okvire »pravilnega« pogrebnega rituala v kampongu, meščanski javan- ski soseski brez ulic. Različne interpre- tacije političnih simbolov in pomenov so vplivale na resnično življenje, česar mnogi vpleteni niso pričakovali. Geer- tz zapiše: »Ta prekinjeni pogreb je bil dejansko mikroskopski primer širših konfliktov, strukturnih razkrojev in poskusov ponovne integracije, ki so v taki ali drugačni obliki značilne za so- dobno indonezijsko družbo« (str. 155). Besedilo, ki primarno govori o indone- zijski družbi v drugi polovici prejšnje- ga stoletja, je relevantno tudi za da- našnjo globalno in slovensko družbo. Posledice mešanja političnih pomenov z verskimi in obratno, ki so bili med glavnimi razlogi za celotno zmedo okoli pogreba, so prisotne na več rav- neh družbenega dogajanja. Posebej v današnjem času epidemije smo skoraj po vsem svetu, vključno s Slovenijo, priče politizaciji zdravja, zdravstva, izobraževanja, umetnosti in vsakdana posameznikov. Politična polarizacija povzroča razgradnjo strukture sodobne družbe ter njene ponovne ali drugačne integracije. Zaradi prekomernega po- litičnega interpretiranja pomenov pri- haja tudi v današnji družbi do mnogih konfliktov ter zmede, kakršnim je bil Geertz priča ob pokvarjenem ritualu na Javi. Geertz zna s svojimi razlagami in pre- misleki bralca hkrati navdušiti in iz- črpati, kajti besedilo je zelo gosto in zahtevno. Misli in besede so skrbno izbrane in delujejo, kot da so vsaka na pravem mestu. Zato bralec poleg rahle kognitivne utrujenosti po prebranem intenzivno začuti zadovoljeno intelek- tualno prizadevanje za obogatitev svo- jega znanja z novimi pogledi na člo- veka, ki so tako v sedemdesetih letih 20. stoletja kot tudi danes vplivali na razvoj antropološkega mišljenja. Knji- ga nam ne ponuja preprostih odgovo- rov na zapletena vprašanja, prav tako pa nam ne postreže z zapletenimi od- govori na enostavna vprašanja. Geertz tako z razpravami o kulturi in človeku trajno in z nezanemarljivo globino pri- speva k diskurzu o človekovi naravi. Literatura in viri FIKFAK, Jurij; Frane, Adam; Detlef, Garz: Qualitative Research: Different Perspecti - ves, Emerging Trends. Ljubljana: Založba ZRC, 2004. MURŠIČ, Rajko: Metodologija preučeva- nja načinov življenja. Temelji raziskoval- nega dela v etnologiji ter socialni in kul- turni antropologiji. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2011. PODJED, Dan: Opazovanje opazovalcev: Antropološki pogled na ornitološko orga- nizacijo. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2011.