večerna priloga deželnemu uradnemu časniku.
Izhaja, vsak dan razen nedelj in praznikov ot> 5. uri zvečer.
tJreduištvo ln upravnlStvoKolodvorske ulico »tev. 15. - Z urednikom se more govoriti vsak dan od 11. do 12. ure. - Rokopisi so no vračajo.   	^	.	p(>	Jt| volJa I( oelo
j 11 daie 80 popust. — Velja za Ljubljano v upravnižtvu: za colo leto 6 gld., za pol lota 8 gld., za čotrt lota 1 gld. 60 kr., na moaoo 60 kr., pošiljatoT na dom velj  	;________________________________loto 10 gl., za pol lota 6 gld., za čotrt lota 2 gld. 60 kr. in za Jedon meaeo 86 kr.    _____________________________________________
Štev. 86.	V	V	natak.	17.	anrila	1885.	Tečaj	II.
Inserati: Šeststopna potit-vrsta 4 kr., pri večkratnem poaav-
V Ljubljani v petek, 17. aprila 1885.
V	Ljubljani 17. aprila.
Zgodovina zelene Irske nam prejasno kaže, kaj zamore stoletno nasilstvo in pregrešno zatiranje napraviti iz nadarjenega naroda; postopanje angleško-saškega plemena naproti onemu nesrečnemu ljudstvu, ki biva danes v toliki bedi po lepem, rodovitnem severnem otoku, vzbudilo je v srcih irskega naroda neizbrisljivo sovraštvo do aogleških zatiralcev. Pojavi smrtnega srda in neskončnega zaničevanja proti vsemu, kar nosi angleško im6, so na dnevnem redu zelene Irske.
anatiCno to razburjenje zoper vlado rodi skoro vsak dan čine in pregrehe, katere se nam skoro neverjetne zdč, ki živimo pod milim in pravičnim žezlom habsburškim. Srd zatiranega naroda pri-kipel je do vrha, in ko bi angleški podkralj v Dublinu ne imel za seboj petdeset tisoč bajonetov, Bog zna, kaki prizori bi se bili uže vršili po otoku.
Stari Gladstone je na razne načine poskušal pomiriti razburjene Irce, a brez vspeha. Zadeva 0 7'61'nl}iškem posestvu, ki je v prvi vrsti vir nezadovoljnosti in tožb, ne da se lahko rešiti, ako s® ne poprimejo Angleži radikalnih sredstev, ki b* pa dolgi vrsti angleških plemenitih družin vsekale krvave rane. A da bi irskemu ljudstvu pokazali, da se zanima za njegove razmere in težnje vlada in z njo najvišji krogi, napotil se je pred esetimi dnevi sam prestolonaslednik s so-Pr°go svojo na zeleni otok, da obišče razdraženi narod in si pridobi simpatije njegove.
Takoj, ko je nastala včst o tem obisku, na-redile ste se dve stranki v deželi. Jedna je hotela lojalno pozdraviti plemenitega gosta, druga pa je sklenila, po polnem izostati pri sprejemu in se nikakih svečanosti ne vdeležiti. Celo lord-major glavnega mesta se je pridružil tej stranki in javno izrekel, da ne bode priredil nikacega spre-
jema sinu kraljice svoje. Lahko je razumno, da je tako postopanje zmerne irske rodoljube jako razburilo; povdarjali so z vso gorečnostjo, da se s pouličnimi škandali ne bode zboljšala usoda njihovega roda in svetovali so svojemu ljudstvu, napraviti gostoma tak sprejem, kakeršen se spodobi predstolonasledniku, ki se pride osebno prepričat o razmerah tužne zemlje. In videti je bilo, da je boljši razum zmagal. Prva poročila o prihodu princa Valeškega in soproge njegove v Dublin bila so polna lojalnih demonstracij nasproti odličnima potnikoma. Ko sta se peljala v mesto, kralje-vičinja oblečena v zeleno obleko, kot simbol zelene Irske, in okrašena z irskimi čipkami, ju je narod veselo pozdravljal. Bivala sta teden dni v glavnem mestu — a o teh dneh nam je brzojav malo poročal — dokaz, da se je prvotno navdušenje ohladilo in da je zmagala med tem stranka nacijonalistov, ki so agitirali zoper vsak sprejem. Konečno pa nam listi celo poročajo, da se je odhod vršil v velikem neredu. Lord-major skušal je ravno tedaj, ko sta so predstolonaslednika peljala mimo, napraviti demonstracijo za Parnella, in na kolodvoru je narod sikal in kričal sovražne klice.
V	drugem mestu prišlo je cel<5 do boja med vojaki in razgrajajočim ljudstvom. Na tisoče nacijo-nalcev čakalo je vlak, ki je pripeljal gosta; silno žvižganje in vpitje sprejelo je potnika, in policija z vojaki je imela dokaj opraviti, da je razpršila kričečo množico, med katero so se nahajali odlični poslanci Parnellove stranke. Ljudstvo se je po demonstraciji zbralo na drugem mestu, in jeden izmed prvih voditeljev je javno triumfiral: Sedaj nastala je revolucija!
Človeku, čitajočemu te vžsti, zdi se skoro nemogoče, da bi se potovanje prestolonaslednika moglo na tak način vršiti. Se vč, pred seboj
Listek.
Beračica.
(Spisal Uuy de Maupassant, posl. B—k.)
Okolo mize v lovskem gradu markize Ber-
0	n°Ve sedelo je enajst lovcev, osem dam in pa zdravnik; obložena pa je bila z dišečim Jem 8ja(jijim vinom in okraševalo jo je razno abra*o cvetje.
■. Menili
so se o ljubezni, in na dnevnem redu
10	je do sedaj še nerešeno vprašanje: „Ali je esnična in prava ljubezen le samo enkrat v živ-^enji mogoča, ali pa se taista lehko obnovi, koliko-krat in kadar se človeku priložnost ponudi ?“
Skušali so dokazovati vsak po svoje, ta to, °ni ono. Gospodov večina je trdila, da je ljubezen en° in tisto osebo enako bolezni večkrat napasti vstani, še Cel6 umoriti, ako bi se ji ne stavile ^Preke.
Gospem se je pa potrebno zdelo temu opo-tekati in to več iz poetičuega, kakor pa iz prak-
imarno domače razmere, pred seboj vidimo narode širne Avstrije, ki pod gaslom svojih vladarjev nikdar niso čutili bede, kakeršna teie lice; ki brez izjeme z navdušenjem gledajo na oni vzvišeni in ljudomili rod, kateri vodi usodo njihovo! Tu pri nas izrazi neomejene ljubezni in zvestobe
—	tam pojavi, kakeršne smo vajeni viditi le pri navadni poulični množici, ne pa med izbianim narodom in voditelji njihovimi!
Potovanje angleškega prestolonaslednika torej ni imelo zaželjenega vspeha; razburilo je morebiti še bolj duhove in razvilo še huje strasti irskega naroda. Podkralj brzojavlja v London, da naj mu nikakor ne vzamejo več vojakov — kajti drugače ne more ničesar več jamčiti, tako daleč je stvar uže prišla. In to v času, ko Angleška rožlja z orožjem in preti Ruski, obetaje ji silno vojno zaradi Afganistana! Zadnje vžsti pravijo, da se v Londonu prikazuje trezneje mišljenje in da manj bliskajo s sabljami. Uže pripoznavajo, da je Ruska korektno postopala in da bode možno z njo se dogovarjati mirnim p6tem. Pač je tukaj tudi sodelovala — Irska. Angleški državniki uvidevajo, da more na zelenem otoku pokniti vsak čas vihar. Sedaj imajo dosti močij na razpolago, da krotč razburjeni narod, a kaj bi bilo potem, ko bi daljna vojna zahtevala one polke, ki stražijo danes v Irski, ko bi odplule vojne sile iz dežele na tuja bojišča? Tedaj bi mogel nastati domd ljut upor, in med tem, ko bi se bojevali angleški sinovi v azijatskih pokrajinah, donele bi ustaške pesmi po dolinah zelenega Erina. To bi pač bil silen udarec za gospode ob Temzi, in naravno je, da se boj<5 pošasti, da to vpliva na mišljenje državnikov angleških in pomaga ohraniti mir. Vsaj tak6 go-gorč najnovejša poročila.
tičnega stališča. Trdile so, da se ljubezen, prava ljubezen, tista presrčna ljubezen samo enkrat v človeku poroditi more in da mora tisto srce, katero je kedaj uže tako ljubezen občutilo, vsah-niti in vsušiti se ter ni več sposobno, da bi nova ljubezen ondi svoje kali pognala.
Markiz, ki je svoje dni uže jako veliko ljubil, se je tem nazorom na vso moč vpiral: „Jaz Vam povem, da se lehko večkiat ljubi z ravno tisto močjo in z enako srčnostjo. Navedli ste mi za izgled ljudi, ki so se zaradi srčnih bolečin usmrtili, hoteč mi dokazati, češ, dvakrat se ne da ljubiti. Jaz Vam pa zagotovim, da ko bi oni ne bili napravili imenovane neumnosti in bi bili počakali, da bi jih bil pozdravil čas, prepričali bi se bili, da bi bili zopet ljubiti začeli, kar bi bili potem nadaljevali tako dolgo, da bi jih bila rešila starost. Z ljubeznijo se človeku godi, kakor s pijančevanjem. Kdor je jel piti — zopet pije; kdor je uže enkrat ljubil, zaljubi se zopet. To vse ravna se po temperamentu, druzega ni prav nič pri tem.
Zdravnika so izvolili, da bi jim on po svojem prepričanji razsodil. Mož je bil uže prileten in
silno moder; obrnil je pariškemu življenju hrbet in je uže več časa na kmetih živel.
Začel je tako-le:
„Nisem si še napravil nikake razsodbe o tem, sploh pa o ljubezni mislim, kakor gospod markiz, da je to zadeva človeškega temperamenta. Poznal sem sicer neko tako čut, ki se ni vračala z enako in je vender celih petinpetdeset let trajala, ne da bi bila le za en dan prenehala, dokler je ni
smrt umorila."
Markizinja zaploska. „Ab, kako je to lepo, tako ljubljen biti! Prekrasen sen! Kako je moral pač srečen biti, komur je tista ljubezen veljala, kako je moral pač blagoslavljati življenje!*
Zdravnik se nasmehne. »Res, gospa, ne motite se. Moški je bil, ki mu je veljala ta ljubezen. Poznate ga, naš lekar gospod Osel je. In žensko ste tudi poznali, ona stara pleteničarica je bila, ki je vsako leto v grad zahajala. Dovolite mi pa, da Vam povem zgodbo od kraja."
Navdušenje pri gospeh se je poleglo, kakor bi jih bil s kropom poparil; na obrazih brala se jim je nevolja, češ, kako da beračica ljubiti more,
Cesarjevič in cesaričina na Črni Gori.
Pred kratkim objavil je „Glas Črnogorca" daljši članek o obisku avstrijskih prestolonaslednikov na Črni Gori; v članku tem izraža se najiskrenejše prijateljstvo kneževine do našega ce sarstva, izreka se nadeja, da se bode pri obisku izražena prijaznost ohranila tudi v bodočnosti.
V	naslednjem podajamo ta članek iz „Crno gorca":
Skončane so lepe slavnosti, s katerimi je naše prestolno mesto slavilo dan prihoda Nj. ces visokostij avstrijske cesarske dvojice. Odpravljene so zastave, odstranjeni slavoloki in sneti so lovorovi venci. — To vse bila so samo vnanja znamenja, katera se zdaj ne vidijo več. Kar pa je važnejše nego ona vnanja znamenja, to je ostalo ter bode za naprej ostalo, namreč lep spomin na prijazni sestanek visoke gospode, na prisrčen vsprejem od strani našega prevzvišenega dvora in našega naroda in na prijetni utis, katerega je napravila prijaznost prevzvišenih gostov v srcih Črnogorcev.
Če sicer temu še dodamo, da ta lepi spomin povzdiguje še bolj notranja nadeja in trdno prepričanje, da bode to prijazno snidenje imelo obojestransko reelno korist v razmerah naše države nasproti sosednji, prijazni monarhiji, potem našli smo v tem jeden razlog več, da utrdimo svojo nadejo, da bode spomin na prošle slovesnosti ostal trajno utisnen v srca Črnogorcev.
Nismo se varali v nadejah, katere smo izrazili tedaj, ko smo naznanili slovesnosti; kajti prisrčnost, s katero je avstrijsko-ogerska prestolonaslednika pozdravil pri sprejemu naš prevzvišeni vladar in narod, nadomestila je bogato vnanji lišp, kateri se ob takih prilikah kaže drugod, vender nas so ovirale gmotne razmere, da bi se bili mogli tako izkazati. Mi smo uverjeni, da je avstrijsko-ogerskima prestolonaslednikoma, njih visokim roditeljem in narodom avstrijsko-ogerskega cesarstva prisrčnost vsprejema mnogo ljubša nego vse drugo, kajti ta je pravo merilo pravega prijateljstva, odkritosrčnosti in odkritosti. Iz te prisrčnosti vsprejema morata avstrijska prestolonaslednika razvideti, kako umejo Črna Gora spoštovati vsakega, kdor sam spoštuje in časti njenega prevzvišenega vladarja in deželo, ter da je to njeno spoštovanje toliko globokeje čuteno in neomejeno, čim važnejša in višja je oseba, katera jej skazuje tako čast. Veselilo nas bodo, če sta Nj. ces. visokosti avstrijski cesarjevič in cesaričina zadobila prepričanje o pravi meri prisrčnosti, s katero sta bila vsprejeta. Veselili se bodemo, če sta črnogorski narod, kakeršen je v istini, deželo v nje pravem bistvu ter odkritosrčnost mišljenja spoznala.
ker je po njihovih nazorih ljubezen edino le za fini in izobraženi svet vstvarjena.
Zdravnik pravi:
„Tri mesece je, kar so me klicali k imenovani ženski umirajoči. En dan poprej dospela je semkaj. Ležala je na vozu, na edinem svojem posestvu, katero ji je staro kljuse od kraja do kraja vlačilo; dva velika psa sta jo pa zvesto stražila.
Duhovni gospod bil je uže pri njej. Naji dva izvolila si je za izvrševatelja svoje oporoke, in da sva jo razumela, povedala nama je zgodbo svojega življenja. Povem Vam, da ne vem za nič, kar bi bilo bolj čudno, bolj ginljivo.
Njen oče in mati zapletala sta stole s slamo. Hiše ali hiši podobnega ni nikdar nimela. Se kakor otrok lazila je s svojimi stariši raztrgana, vmazana in zanemarjena okoli.
Za vasjo pri pokopališči so navadno obstajali. Ondi so izpregli; konja so spustili na pašo, voz so odprli, pred njim se je pa starikav pes na stražo vlegel, teško in trudno glavo na sprednjo nogo položivši. Stara dva hitela sta v trg po stare, raztrgane in poprave potrebne stole, hčerka se je pa po travi valjala.
Prijetno nam bode, če sta vzela prepričanje s seboj, da je ta narod vreden pozornosti, katera se mu izkazuje, da ta dežela, da-si majheua, za služi prijateljstvo velikašev in mogočnikov, ter da je ta država faktor, s katerim nolens volens ra čunati mora. Veselimo se, ker vidimo, da bode na tem drevesu spoznanja dozorel sad, kateri bode prej ali slej v korist Črni Gori, kajti Črna Gora dobro spoznana in primerno razumljena, ne more biti nikomur strašilo ali motilka miru v Evropi na Balkanskem poluotoku, marveč le kot važen faktor zakonitega reda in mirnega razvoja. Veliko važnost polagamo na to, da se ravno bodoči vladar jedne najstarejših monarhij v Evropi, monarhije Habsburžanov, ni bal truda, priti do tega prepričanja z neposredno dotiko.
Posebno važnost polagamo na to tudi zaradi tega, ker je naša država vsled svoje geografične leže in vsled drugih odnošajev primorana, z avstrijsko-ogersko monarhijo največ občevati in ker je za to na vsak način potrebno dobro sporaz-umljenje, katero zahteva korenito poznanje oboje stranskega mišljenja. Mi smo bili vselej pripravljeni za usluge nasproti sosednji monarhiji in to se bode tudi na dalje še zgodilo, če je prisrčni sprejem Nj. ces. visokostij pripomogel k temu, da se ta uslužnost še bolj pokazati more, potem — Sreča mila! kajti potem bode tudi na drugi strani, na strani avstrijsko-ogerske monarhije utrdilo se prepričanje, da se Črna Gora ne hlini, kadar pred vsem svetom pravi: „Da je prijateljica svojim prijateljicam!“
Iz Italije.
P. C. — Dve notranji zadevi dajeta zdaj v obili meri opraviti kabinetu: Dijaški nemiri in agrarno gibanje v provinciji Mantove. Prve so nastale, kakor znano, zaradi tega, ker so turinska oblastva prepovedala Mazzinijevo slavnost, katero je hotela tamošnja vseučiliška mladež po noči praznovati; dijaki so proti temu protestovali in temu protestu pridružili so se tudi profesorji na vseučilišči. Temu protestu pridružili so se tudi, )0 agentih in emiserih vladi neprijazne stranke razburjeni dijaki skoro vseh domačih vseučilišč ter so tako vlado primorali, da je zaprla vseučilišča, katera naredba se ni še mogla odpraviti. Ob jed-nom se je sestavila komisija, sestoječa iz odličnih članov parlamenta in magistrata, da preiskuje dogodke v Turinu. Dijaštvo zahteva, naj se odstavi irefekt Turinski, gospod Casalis, kar pa se gotovo ne bode zgodilo.
Večjo pozornost kot te zadeve zaslužijo agrarni nemiri v provinciji Mantova, kamor je morala vlada poslati več batalijonov, da se izgredom cmetov postavi nasproti »z orožjem ter naredi zo-)et mir. Vzrok tega gibanja je v žalostnih agrarnih
Govorilo se v tej družini nikdar	ni	kdo	vč
coliko in kaj. Molč6 so spletali	stole	in	le tedaj,
cader se je nmala“ predaleč zgubila od vozu, kadar je prišla uže z vaško mladostjo v dotiko, zarežal je oče nad njo:
„Čaj, čaj, ali mi greš nazaj, ti paglavec ti!“ Take in enake so bile vse	nežne	besede,	vsi
sladki nagovori, ki jih je doma	čula.
Ko je dorastla, pošiljali so jo tudi po vaseh po stare polomljene stole. Tu se jej je pač ponujala priložnost, da bi se bila z otroci pouličniki seznanila, toda je uže bil križ, kajti sedaj so kričali stariši nad svojimi bosopetniki:
„Ali mi greste domu, vlačugarji vlačugasti! je poskusite se mi z ono pritepenko meniti!"
Dostikrat metali so mali paglavci kamenje za njo, od marsikatere gospe dobila je pa tudi marsikak krajcar.
Nekdaj prišla je — uže enajst let stara — s svojimi stariši zopet semkaj. Za pokopališčem na-etela je na malega Osla, ki je neznansko jokal zaradi tega, ker mu je tovariš njegov nekaj drobiža pobral. Da bi mestni otrok, tak otrok, ki ima po njenih brezdomovinskih mislih nebesa uže na
razmerah, kajti navzlic pomnožitvi davka in povišanji cen vsem živilom so plačila delavcev in najemščina ostala ista. Zahteve upornikov, katere so naščuvali nekateri radikalni poslanci, merijo na to, da se do zdaj samo 80 centesimov do 1 lire znašajoča dninarina poviša na 1 liro 30 centesimov. Zdanje razmere zemljiških posestnikov pa ne dopuščajo, da bi se moglo tem zahtevam ugoditi, in tako ostane za zdaj problem nerešen, da v obili meri rešitve zahteva.
Politični pregled.
Avstrijsko-ogerska država.
Gospodska zbornica imela je včeraj sejo. Dinamitni zakon vsprejel se je brez debate.
Državni zbor se ne snide več k formeln' seji, kakor poroča „Fremdenblatt". Poslanci se bodo povabili, da se snidejo dne 22. t. m.
12. uri v dvorno poslopje, da zaslišijo prestolni govor.
Ministerstvo za notranje zadeve zaukazalo jei da se v Galiciji na Visli dovršijo na treh krajih varstvene gradnje, ter je za to dovolilo uže potreben kredit. Ravno tako se je dovolila za neko vojaško važno cesto državna pomoč. Te javne gradnje prišle bodo mnogim brezposelnim delavcem prav po godu.
Tuje dežele.
Španska poslanska zbornica je dnd 13. t* ra' zopet pričela zasedanje, katero se je pretrg^0 )0 Velikonočnih počitnicah. Jedino važno poročilo je, da se je vlada vstavljala, dati poročilo o korespondenci s papežem gledč škofov. Pravosodni minister je izjavil, da uradni list vse priobčuje car se kabinetu zdi potrebno, da pride v javnost-
Iz Kanade prinašajo angleški listi naslednjo )oročilo: General Middleton je brzojavil v Ottavo, da bode najbrže še ta teden zadel na upornike-Telegram iz Winipega poroča, da so po tj& došlil* poročilih imele prednje straže generala Middleton*1 prestati boj z uporniki; v boji palo je 80 «Porm' tov. Od vseh strani zbirajo se uporniki ter h°^e iti Middletonu nasproti, vender se domneva, si ne bodo upali, spustiti se z njim v boj.
„Petit Journal" objavlja naslednjo informacijo o operacijah v Kitajski: „Po telegrafskem potu reklamirano poročilo generala Brtereja o nesrečni operaciji druge brigade in od Negričrja in Her-bingerja dana pojasnila so došla in pomorsko mi' nisterstvo jih je natančuo pregledalo. Večina ministerskega svSta je, oslanjajoča se na izvedb® pomorskega ministerstva, sklenilo: 1.) da 81 general Negrier brez določenega pooblastila upal neprevidno na kitajska tla, in sicer brez varstvenih ukrepov, ter da je dal povelje za operacijo, kamere bi se z ozirom na slabost čet ne bi smel
tem svetu, tudi jokati zamogel, jej ni šlo na no-)en način v glavo.
Približa se mu: »Zakaj pa jokaš?" — „Denar so mi pobrali." Ona na to ni vedela ničesar nujnega storiti, kakor da je v žep segla in svoje prihranjene novce — sedem krajcarjev je bilo —' položila v roko jokajočemu Oslu. Le-ta je denar spravil in si je z rokavom po očeh potegnil.
V	nezmerni radosti svoji ga je cel<S objela« car jej je mladi Osel tudi dovolil, ker je bil ves v denar zaverovan.
Ko dekle vidi, da je nihče ne odganja in n® tepe, vzame si cel6 toliko poguma, da ga poljubit da ga nas6 stisne — potem pa zbeži.
Kaj je le mislila ta zarobljena glava? jo je li vleklo k temu pritlikavcu ? Ali morda slučaj, da mu je darovala svoje prihranjene k raj ca rj6 ali pa morda to, da mu je dala prvi svoj nežni in vroči poljub?
Skrivnost ta ostane si enaka pri malih, ka' cor pri velikih.
Meseci in meseci so minuli, dekletu pa on> cotič za pokopališčem z mladim lekarjevim sinom po nobenem načinu ni hotel iz glave. V sladk* nadi, da ga bode zopet videla, okradla je tu P*
Polotiti; 3.) da je polkovnik Herbinger, da-si je dal povelje k prenagljenemu umikanju, vender to 1ZV01 s hladno krvjo in s spretnostjo; 3.) da general Bričre ni pokazal prav nič odločnosti, moči 111 hitrosti pri akciji, ko je dobil poročilo o po-razu Pri Dong-Dangu; dalje, da so telegrami generala v nejasni obliki sestavljeni, da je general Pokazal tehnično nevednost pri ravnateljstvu ope-racij.“ p0 (.gjj besedah sklepati, pač ne bode
o	go trajalo, da se bosta Bričre in Negrier poklicala nazaj.
Razne vesti.
(Ustrelili) so včeraj, kakor so brzojavljaiz Olomuca, in sicer ob 7. uri zjutraj, narednika Lopa-tiuskyja. Streljal je namreč meseca novembra lanskega leta na svojega polkovnika Sodlmayra, ki je baje zelo strogo z njim postopal, tor ga nekoliko na levi roki ranil Sprožil jo bil tedaj revolver tudi v svoje prsi dvakrat, hote usmrtiti so, a se mu to ni posrečilo, Pae pa se je hudo ranil. Navzlic temu je toliko okreval' a J« vojafika sodnija zamogla zaslišati iu tudi obsoditi *»• Sodba glasila so je na smrt. Ko je Lopatinsky za-
1	«. da je obsojen k smrti, poprašal je hlastno, če odo ustreljen. Ko so mu to potrdili, bil jo videti ovoijen_ Sicer je pa kmalu po obsodbi zopet obolel, ,a 0 ^a H0 Sa morali spet poslati v bolnico. Ko se mu Jo v novejšem času zdravje nekoliko zboljšalo, določili so včerajšnji dan za izvršitov smrtne kazni. Obsojenec P J0 zelo samosvestno in pogumno na moriščo. Ko S° ,mu Pročitali smrtno kazen, salutiral jo. Na to zbral
I Jo še moža, ki mu jo oči zavezal. Ko potem poklekne, P1 osem mož pred njega, od kojih so na dano popi^ St*rJ° U8*'re^‘- Dva merila sta v glavo, dva v
*• drugim štirim ni bilo treba streljati, kajti Lopa-^ zgrudil se je takoj vznak mrtev na tla. Nosreč-»ež bij
jo sin pravoslavnega župnika.
— (Strašen ogenj v Moskvi.) Iz Moskvo 86 z dne 4. aprila poroča: Včeraj zjutraj nastal je tukaj v dvonastropni leseni hiši ogenj, ki je celo po-sl°pje v kratkem vpepelil. Pri tem prišlo je devetnajst Ijudij ob življenje, večjidel mlado deklice. V gornjem ^^troPji prebivala je neka šivilja, ki jo imela več bino ok°lu sebe, in pa nek častnik s svojo rod-B 'si	nadstropja so nihče rošil ni. Vsega vkup
° ^ °*) življenje, kakor uže omonjono, devetnajst . ’ i® sicer podjetnica, dvanajst pri nji služečih
Čas ■	°na kuliar*ca’ udova neC0oa uradnika»
j. Dlk in trojo njegovih otrok. Vseh devetnajst mr-
• °J’ ^ 80 bili noznansko sežgani in strašni za po-
^ a J. prenesli so najprej v neko kapelico, a potem
pokopališče, kamor jih je spremljala velika množica
II 'J- Razen zgorele hišo prijel se jo bil ogenj še v«h druzih hiš, vender se je požarni brambi, ki je lla prihitela iz desotih delov mesta na pogorišče posrečilo, razširjenjo ognja preprečiti.
- (Potresi v Italiji.) Dn<5 10. t. m. okolu tretje ure zjutraj čutiIi so T Rimu mo-rin pQtr03) ki
&m svoje stariše, spravila na stran marsikak ycar, ki ga je dobila za zapletene stole, ali \^ar kupovala vsakdanji živež. Ko so po celo-^avanj* zopet prišli semkaj v našo vas, jeye„ le Kihranjen cel goldinar. Mladega lekar-lelfaj. . s'0a l);l n* mogla drugje videti, kakor v igral 1 njeg°vega °Seta, kjer se je lepo oblečen stejj| 2,razuillli igračami Posebno veliko je imel 80 n.enil1 kristalov okolo sebe raztresenih, kateri BlJai kuštravo glavo z nekim nadzemskim t6tlietn obdajali, vsaj nji se je tako zdelo in le ^čneje ga je ljubila, t,; izbrisljivo vtisnila se je njegova podoba v <lru ° 81 ce’ ko ga je leto pozneje videla med k Suni šolarji, ki so za šolo žogo bili, stekla je jetn*J®mu* stiskala ga je s tako silo nase ter ga sti-! stl'astno poljubovala, da je dečko iz samega ahu jokati jel.
^	Sa potolažila, dala mu je prihranjene
waiJe: poldrugi goldinar in dva groša je bila
V	‘*nila. Mlademu Oslu zdela se je ta svota ** zaklad, ki ga je kar požiral z očmi.
L. Ko je imel denar, dal se je od nje negovati, se je dekletu ravno zljubilo.
(Konec prih.)
je celo prebivalstvo pripravil v velik strah. Ravno tako se poroča z istega dn<5 iz mest Averzano in Frosinone o potresih. Iz Akvile pa se piše z dn6 10. t. ra.: V pretečeni noči mod 2. in 3. uro zjutraj prebudil je tukaj prebivalstvo močan potres iz spanja. Ljudem, ki so ležali v posteljah, zdelo se je, kakor bi jih ked6 zibal in vrata sob so so kar sama odpirala. Na tukajšnjo prefekturo prihajala so precej zjutraj brzojavna poročila iz mest Sulmona in Averzano, vsled kojih se je tudi tam zemlja liud<5 zazibala. Prebivalci mesta Akvile so v velikem strahu in se pri tej priložnosti živo spominajo na potres z leta 1703, ki je razdejal najlepše in najstarejo cerkve mesta ter razsul nad polovico hiš. Samo Marijina cerkev je tedaj ostala, kakor po čudežu, nepoškodovana. Prednji dol cerkve bil so je začel baje nagibati, a naenkrat postavil se je zopot na prejšnje mesto, „krepko potisnen nazaj od nevidne Madonine roke".
—	(Od veselja umrl.) Iz Travnika se po roča: Te dni čestitali so polkovniku Kokotoviču, ki je imel v kratkem postati brigadir, častniki njegovega polka. Kokotovič poslušal je z velikim veseljem časti tujoče in se jo vidno ginjenega srca in tresočim glasom zahvaljeval za to svojim častnikom. Ko se le ti na to od njega poslove in se ravno pripravljajo, da bi šli iz sobe, zgrudi so polkovnik z lehkim vsklikom hipoma na tla. Poskušali so ga zbuditi zopet k zavesti a ves trud je bil zaman, bil je mrtev. Provolikoga vesolja zadel ga je mrtvoud.
Domače stvari.
— (Podporo) v znesku 300 goldinarjev dovolilo jo vis. c. kr. ministerstvo kmetijstva za napravo načrta o roguliranji potokov Šica iu Dobrovka v dolini Eačna pod pogojem, da troške tega načrta, kolikor bi gorenjo svoto prosogali, provzame dežela.
— (Nova učna knjiga za babice.) Visoko c. kr. ministerstvo za uk in bogočastje dovolilo je svoto 400 goldinarjev za novo izdajo učne knjige za babice v slovenskem jeziku.
— (Pogreba stolnega dokana J. Volča) včeraj popoludne udeležilo so je obilo občinstva. Začetkom sprovoda šli so dečki in deklice iz sirotišča, potom društveniki katoliškega društva z zastavo in gojenci Alojzevišča. Potem pomikali so se č. o. frančiškani in lazaristi. Pogreb vodil je sam g. knezoškof dr. Jakob Misija. Sprevoda udeležil se je tudi gospod doželni predsednik baron Winkler, deželni glavar grof Thurn, cos. svetnik Murnik, mestni župan G ras soli i, prošt dr. Jarc, nadsodnije sv&tnik državni pravdnik Persche, mnogo domače in vnanje duhovščine ter obilo žalujočih.
— („ Literarno-zabavni klub") ima jutri zvečer ob 8. uri svoj jour-fixe v hotelu „pri Maliči"-
— (Ropar — ujet.) Policija dobila je uže v roko onega lopova, kateri je dn6 14. t. m. napal kmetskega fanta Jakoba Prosena na Dunajski cesti „pri pekovskem križi", mu zavdal tii smrtne rano ter ga potem oropal. Ta lopov je uže večkrat kaznovani delavec Mežan. Ko je policija prijela Mežana na Viči pri Ljubljani, odvola ga je v Ljubljano, poljala ga naravnost v b61nišnico pred Prosena, pri katerem je bila ravno sodnijska komisija ter ga zaslišavala. Prosen je takoj spoznal Možana kot svojega napadalca. Mežan pa je vse tajil in taji šo zdaj. Policiji posrečilo so je dobiti tudi vse oropano reči pri nekem kozolci, kjer je navadno prenočeval Možan. Možana izročili so doželni sodniji. Mežan odločno taji, da bi bil kdaj s Prosenom vkup, Prosen pa je pod prisogo zatrdil, da ga je napal Možan in nihčo drugi.	,
— (Iz Bovca) se poroča: Čudno vreme jo nekaj časa sim tu pri nas: Dež-sneg, sneg-dež. Pot čez Predel jo za nekaj dnij za vozove zaprta, kajti palo jo nad meter visoko na novo snega; tudi v kraji Bovci leži sneg za štiri prste debelo.
— (Iz vode	potegnil) in gotove smrti	rešil
jo,	kakor	so nam	iz Železnikov piše, posestnik	Ivan
Rozman iz Jesonovca petletnoga dečka Prana Demšarja. Ta	namreč	šel jo 12. t. m. popčludne s svojim	doset
let	starim	bratcem	čez most, ki drži čez Soro. Ta
bila je vsled zadnjih nalivov močno narasla. Deček padel jo po noprovidnosti v vodo, v kateri jo kmalu zginil in se jo še le čez nekoliko časa zopet na površjo
pokazal. Gori omenjeni posestnik skočil je za ponesročenim in ga kakih 280 sežnjev pod mostom potegnil iz vode. Bil je uže po polnem v nezavesti, vender se je ljudem posrečilo, oživiti ga in jo dečko sedaj baje uže po polnem zdrav.
— (Prodaja ženske — ciganko) vršila se jo pretečeni teden v Novem Mestu, kakor poročajo „Dol. Nov.“ — Cigansko rodovino Brajdič zadela je usoda, da ji je vzela gosposka dva cigana k vojakom. Enega k dragoncem, a druzega, kateri je bil povod prodajo, pa k Kuhnovcem. Zadnji bil je oženjen, so ve da po cigansko; izročil jo tedaj svojo ženko drugemu svojemu tovarišu ciganu s tem pogojem, da mu da 13 gld. 32 kr. za-njo, ter le za toliko časa, da se zopet vrne od vojakov. Ako bi se primerilo, da nastane kaj rodovine v tora času, imela bodeta potem vsak polovico skrbeti, a prvi dobi še svojo ženo nazaj. Mnogo je bilo mešetarijo pri tem, vpitja in smeha, objemanja in ploskanja med cigani. Bili so prav židane volje, kajti imeli so uže do grla dovelj „rakije“ v sebi. To pa je trpelo skoro ves popoludan, tako da so morali naposled žandarji tri cigane peljati iz mesta. Žalostno, a vender-le res!
— (Iz R a b 1 a.) se poroča: Pred kratkim pričele so se priprave za zidanjo trdnjavice na za-padnem obrežji Rabelskoga jezera. Do zdaj je tam jeden častnik, jeden poslovodja in deset mož ženijskih čet. Romantična okolica bode po toj vsekako važni gradnji mnogo pridobila.
— (Fabrika torpedov na Reki,) katera se je zaradi v slednjem času obilo došlih naročil morala razširiti, dela s krčevito brzostjo. Angleška sama jo naročila 220 torpedov. Zdaj dela v tovarni 600 delavcev.
— (Tržaške novosti.) To dni je iz tržaško obskrbovalnico šlo kacih deset dečkov pogledat med svet. Namenjeni so bili daleč, daleč; ali svojega namena niso izpoljali. Lakota in trud sta jih primorala, da so se kmalu vrnili, samo v Boljunec so šli po-glodat in dalje no. Zvečer istega dno so se vrnili in prav lepo prosili vodjo odpuščanja za njihovo nespametno dejanjo. — Od mrtvih vstal je nek 261etni Ivan G., stanujoč v ulici Guardia št. 449. Predvčeranjim pil je strup iu bil uže spoznan mrtvim ali premalo ga je zavžil in ni umrl. Danes uže zopet po Trstu hodi in Bogu čas krade.	(„Ed.“)
Narodno-gospodarstvene stvari.
Kaj Je potreba dolenjskim rokodeloem In njih pomočnikom?
Ni se še slišalo v nobenih novicah ali sploh časopisu, da bi saj jeden domoljub ali prijatelj rokodelstva pisal kaj za povzdigo in za blagor rokodelcev in njih pomočnikov na „Dolenjskem". Dovolite mi, rokodelci in pomočniki, da danes nekoliko povem, kar nas teži, kar nam zabranjuje, priti do prave vede.
Avstrija, naša zvezda, ki jo čisla in spoštujo vsakdo izmed nas, naj si bode učenjak ali kmetič, rokodelec ali sploh navaden delavec, storila in zaukazala je že mnogo prenaredb, postav, katere izboljšujejo rokodelski stan; da mu pripomorejo, da se vzpne do stopinje, katero uživajo drugi članovi človeštva.
Po volikih krajih so so uže v resnici v tej zadevi rokodelci opomogli; prišli so na ono stopinjo, ka-tora ne zahteva več zaničevanja med delavcem in ljudstvom; složni in jednaki so postali vsi, ne zaničujojo
jeden druzega.
A kako je bilo to mogoče!? Rokodelec sam je spoznal, da mu je treba omike, učenosti, in da le na podlagi postave to zadobiti zamore. Tako je prišlo tedaj, da so se rokodelci združili skupaj v eno celoto. Napravili so si društvo za-se in tudi za svoje pomočnike. Delali so in delajo skupno za svoj blagor in za blagor svojih pomočnikov; in ravno v tem pridobili so si spoštovanje, omiko in dostojno stopinjo v družbi človek.   Pridobili pa so si tudi premoženjo, da svoje
lastno onemoglo in bolehne rokodelco podpirajo. Tako je postal drugod rokodelec potreben član človeško družbe. — A pri nas na Dolenjskem?!
Glejmo v prvi vrsti na naše Kranjce - Slovence: Ljubljano, Trst, itd. Kako delajo složno skupaj in si širijo svojo promožonjo. Kako zadovoljno živd med sa-boj t Koliko pa tudi pomagajo svojim onemoglim in
bolehnim rokodelcem! Pa kako bi tudi ne! Saj imajo društvo, katero pomaga, da ubogemu, zapuSčenemu rokodelcu, ako je bolan, ni treba iti procej beračit, ker ga preživi in mu daje pomoči.
Rokodelci in pomočniki! Dandanes zahteva svet omike, izobraženja in učenosti; mi pak, dolenjski rokodelci in pomočniki, stojimo še tam, ker smo bili pred 50 leti. Nimamo ga pravega vodnika, da bi nas vodil po poti omike in izobraženosti; nima ga vsa Dolenjska društva, da bi podpiralo onemogle in bolehno rokodelce! To je v resnici žalostno! A, če človek dobro premisli in preudari, mora reči:	do zdaj je bilo to skoro ne-
mogoče! Pa zakaj?
Po deželi in vaseh delali so rokodelci na svojo roko, ne da bili pravi mojstri, ali plačevali davek; jemali so si uže odrasle dečke v učenje za 4, 5 do 6 mesecev k sebi, potem jih izpustili, in oni, delali so zopet tako. Niti joden ni imel prave znajdenosti v reči, katere se je učil, še manj pa kakega spričevala — omiko. Taval in hodil je po svotu nekaj časa, ako mu ni bilo mogoče biti vedno dom&, potem pa pustil svoje na pol izučeno rokodelstvo, ter postal — navaden delavec. In prav potem, dolenjski rokodelci in pomočniki! nastalo je slabo življenje za nas; zaslužka vedno manj, malo izučenih pa vedno več; poleg tega pa naraščajo fabrike za rokodelce, ter preplujejo, kar bi nam moralo še ostati.
Sedanja vlada pa, ki skrbi za vse, skrbeti hoče tudi za nas rokodelce. Poslušajmo nje glas! Napravimo tudi tukaj, v naši lopi Dolenjski, društvo na podlagi postave, kakeršno imajo uže drugod. Sedaj je čas, da dolamo skupno in no trobimo vsak v svoj rog, kakor smo do zdaj. Dovolj nas je užo skušnja izučila in nas še bode, ako ostanemo pri starem. Omislimo in napravimo si tudi mi društvo, katero bode dajalo dobro dušno in tolosno hrano; katero nas bode varovalo prod poginom. Vsak izmed nas si bo lahko utrgal nokoliko, da plačuje nekaj krajcarjev na teden ali mesec, in verjemite, da bodo bolje za nas, za našo vodo, za našo omiko. Preskrbljeni pa bodemo tudi v bolezni, a poučeni na pravi podlagi, kar zahteva corkev in vlada. Izginilo bode potem vse ono vpitje, pijančevanje in druge jednako stvari, ki so nas do sedaj tako neolikane dolalo pred ljudmi. Veliko nas jo po Dolonjskom; stopimo vsi v kolo in delajnjo v prid samim sebi, v prid našim potomcem, v prid flovečanstvu in v vzgled mlajšim. Ne izgovarjajmo se, da ne gre, da to pri nas na more biti, ker so ljudje taki in taki. Na svetu se lahko vse zgodi, in tudi pri nas so to lahko napravi, ako je dobra volja in ljubezen zato. Lo trdno voljo moramo imeti in skupno delati, ako tudi bi nas bilo malo ; pomislimo, da tudi iz malega zrasto veliko.
Na delo torej! Dolenjski rokodelci in pomočniki, napravimo si to, kar v prvi vrsti potrebujemo; in utisnimo si besede pesnika v spomin:
»Bratje! v kolo se vstopimo,
k zvezi dajmo si rokš.
(Dolenjske Novice.)
Telegrami »Ljubljanskemu Listu “
London, 17. aprila. »Standard" omenja, da je situvacija na podlagi najnovejših poročil iz Petrograda pomirljiva ter pravi, da nastavljenje začasne vlade v Penždu ne bode oviralo mirnega razvoja pogajanj. „Times" pričakuje zadostitve od ruske strani za napad pri Penždu. Angleška nujno želi častnega miru, vender se ne more pustiti odpraviti s sladkimi besedami, mora oboroževanje energično nadaljevati.
Budimpešta, 16. aprila. Postavni načrt o poštnih hranilnicah se je v tretjem čitanji vsprejel.
London, 16. aprila. „Daily News“ piše: Vlada poslala je včeraj odgovor v Petrograd na v torek od tod došle modifikovane predloge gled6 afganskega mejnega vprašanja. „Standard“ poroča, da so tukajšnji poslaniki sporočili svojim vladam, da se po njihovem mnenji ne bode vnelo sovraštvo med Anglijo in Rusijo.
London, 16. aprila. „Daily Telegraph" priobčuje telegram, po katerem so baje v ruskem odgovoru naslednje besede: »Car mi je naročil, britski vladi sporočiti, da bi bila po carovem
mnenji vojska za obe državi obžalovanja vredna, in da goji car trdno nadejo, da se bode dalo doseči sporazumljenje.“ Ruski poslanik je odgovoril, da je britska vlada prijazno sprejela odgovor, ter je upanje, da se vprašanje mirnim potem reši.
Petrograd, 16. aprila. „Reichsanzeiger“ poroča: Po poročilih Komarova iz Taškaprija z dnž 6. t. m. bežale so afganske čete v Herat. Izgube afganskih čet so mnogo večje, nego se je prej naznanilo, več jih je vsled mraza in lakote poginilo. Dvanajst dnij uže dežuje in sneži. Tabor v Balamurghabu, katerega je zapustil Lumsden, so Afganci sežgali. Da se prepreči anarhija, postavilo se je v Pendže začasno upraviteljstvo. Da bi se dalje prodiralo, se do zdaj še ni pokazala potreba.
Telegrafično borzno poročilo
z dn6 17. aprila.
gld.
Jednotni drž. dolg v bankovcih............................81-30
»	»	»	» srebru..............................81-65
Zlata renta............................................. 105-16
5% avstr, renta.......................................... 96-70
Delnice n&rodne banke................................... 858-	—
Kreditne delnice.......................................  285-80
London 10 lir sterling..................................125	10
20 frankovec.............................................  9-87
Cekini c. kr.............................................. 6-87
100 drž. mark............................................ 61-05
Tujci.
Dn6 15. aprila.
Pri Maliči: Baumgartner, knjigovezni mojster; Bacher, Gesler, Atlas, Reich, Hanak, Schvvarzer, Jahn, Schulhof, Steiner, trgovci, z Dunaja. — Wagner, trgovec, iz Heba.
Pri Slonu: Bruck, trgovec, z Dunaja. — Dr. Pogatschnigg, c. kr. obrtn. nadzornik, iz Gradca. — Schepitz, zasebnik, iz Trsta. — Stockhamrner, želez, uradnik, iz Knittelfelda.
Pri Tavčarji: Dorella, trg. potov., iz Padove. — Gentini, trg. potov., in Hilberg, žurnalist, iz Trsta.
Pri Bavarskem dvora: Šušteršič, hišnik, z Kranjskega.
Pri Avstr, carji: Ruard, zasebnik, iz Radovljice. — To-rnaževič in Gril iz Kranja.
Pri Virantu: Sirola, trgovec, z Reke. — Kadivnik, davčnega priglednika soproga, s hčerko, iz Ribnice.
Umrli so:
Dnž 15.aprila. Angela Komp, hči stotnika, limes., Stari trg št. 28, osepnice.
Dnč 16. aprila. Fran Vovk, delavčev sin, 1 1., Prečne ulice št. 8, bramorica.
Srečke
z dn6 15. aprila. Praga:	12	35	71	19
60.
Meteorologično poročilo.
Čas
opazovanja
Stanjo barometra v nam
rf 7. zjutraj 731-89 g- 2. pop. 729 -35 ^ [ 9. zvečer j 729-66
Tempo-
ratura
70
15-3
120
Vetrovi
Nebo
svzli. sl. jvzh. sl. j bzv.
d. js. obl.
Mo-krina v mm
0-00
Brez hoja ni zmage!
Vzlic vsem oporekanjam je pravi <Anker-Paln-Expeller> dandanes najrazširn eje in najbolj priljubljeno domače zdravilo. Tisočero ljudij v& iz svoje lastne skušnje, _ da ni boljšega sredstva zoper protin in revmatizem od «Pain-Expellerja» ! Zaradi tega se ta svetuje v istini vsakemu. Cena 40 in 70 kr. Prodaja se v vsaki lekarni. — F. Ad. Richter & drug., Dunaj. — Glavna zaloga: Lekarna «pri zlatem levu», Praga, Nikolajev trg.	(24)	5—3
XXXXXXXXXIXXXXXXXX X	M
x Oznanila; x
X in reklame za vse časopise, strokovne X J# novine in koledarje domačih in tujih dežel jk preskrbava reellno in najceneje uže celih ^ ^	27 let obstoječa nfljstarejša firma Avstro-
Ogerske v tej stroki: A. Oppollk na Dn- M ** naji (Stadt, Stubenbastei Nr. 2).
XXXXXXXXXIXXXXXXXX
Kleinmayr-jeyi in Bambergovi knjigarni
se dobivajo:
U
I. zvezek: Deseti brat. Cena 1 gld.
II. > Pripovedni spisi: Jurij Kozjak, Spomini na deda, Jesenska noč mej slovenskimi polharji, Spomini starega Slovenca. — Cena 70 kr.
III. zvezek: Pripovedni spisi: Domen, Jurij Kobila, Dva prijatelja, Vrban Smukova ženitev, Golida, Kozlovska sodba. — Cena 70 kr.
Jurčičevi zbrani spisi se dobivajo tudi v lične platnice vezani, vsak zvezek po 50 kr. več.
Kdor se. želi po po3ti naročiti, naj blagovoljno po nakaznici za poštnino pri vsakem zvezku 10 kr. priloži. (11) 13
Pri
Ig. v. Kleinmayr& Fed. Bambergu
"v Z-jjTO-loljani
se dobivajo vedno vse
knjige družbe sv. Mohora
in tudi sledeče knjige :
Abeoednlk za slovenske ljudske Sole. Sestavila A. Razinger in A. Žumer. 20 kr. Abeoednlk slovensko-nemiki. Sestavila A. I‘a' z ing er in A. Žumer. 25 kr.
Brezovnik, Šaljivi Slovenec, 60 kr., vezano 70 ki*. Celestina J., Aritmetika za nižje gimnazije, I. del, vezana 1 gld. 30 kr.; II. del, vezana 1 gld. 10 kr-Celestina J., Geometrija za nižje gimnazije, I. del, vezana 70 kr.; II. del, vezana 80 kr. Cimperman, Pesni, 60 kr.
Dimltz A., Habsburžani v deželi kranjskej 1282 do 1882. Slavnosten spis, na svetlo dal kranjs*1 deželni odbor. 4 gld.	,
Filipovič, Kraljevič Marko u narodnih pjesrna 90 kr.
Gregorčič, poezije, drugi pomn. natis, 1 gld. 20 'ir-' elegantno vezano z zlatim obrezkom 2 8^”", Janežič A., Slovensko-nemški slovar. 2 gld. 20 kr., vezan 2 gld. 70 kr.
Jenko Ivan, Pesmi, 1 gld.
Jesenko Janez, Avstrijsko -ogerska monarhija.
Domovinoznanstvo za četrti razred srednji'1 šol. 45 kr.	,
Jurčič Josip, Zbrani spisi, I. zvezek 1 gld., II. zveze* 70 kr., III. zvezek 70 kr.; v krasnih platnicali vezan vsak zvezek 50 kr. več.	.	.
Kačič - Uiošlč, Razgovor ugodni naroda slovinsK 1 gld. 20 kr.
Kermavner V., Vadbe v skladnji latinski, vez»ne
Klalčf I.ohrgang der kroatischen Sprache, I-i ir- T,ie'1 sammt Schlussel. 1 gld. 52 kr.
— Kroatischer Dolmetscher, 60 kr.
Knjižnica slovenskej mladini:
I. zvezek: Tomšič Ivan, Dragoljubci, 30 kr.
II. »	>	»	Peter rokodelčič, 36 Kr-
ili. > Cigler Janez, Sreča v nesreči, 35 ki'-
Kobler A., Zgodovina Sorške in Preške fare, 30 ki'. Koseo, Krščansko.-katoliško nravoslovje, 1 gld. 20 kr. Lavtar L., Občna aritmetika za učiteljišča. Cena vezanej knjigi 1 gld. 20 kr.
Lesar A., Liturgika ali sveti obredi pri vnanji službi božji. Vezana 1 gld. 20 kr. fflajar H-, Odkritje Amerike, trdo vezano 1 gld. 60 kr-Padar, Zakon in žena, 40 kr.
Postave in ukazi za kranjsko ljudsko šolstvo. 1 gld. 50 kr.
Praprotnik, Mali šolski besednjak. 4. natis. Vezan 85 kr.
— Slovenski spisovnik. Svetovalec v vseh pisarski" opravilih. Vez. 90 kr.
Razlag; J. R., dr., Pesmarica, 60 kr., vez. 80 kr. Rožek J. A., Latinsko-slovenski slovnik. Vezan 2 gld-70 kr.
Senekovič A., Fizika za nižje razrede srednjih Sob vezana 2 gld.
Šmid Krištof, Spisi. 3 zvezki po 40 kr.
Vraz Stanko, Izabrane pjesme, 1 gld. 80 kr., cleg-v platno vezane s zlatim obrezkom 3 gld. Zapisnik hiš deželnega glavnega mesta ljub' ljanskega. Vezan 65 kr.
Zlatorog. Pravljica za mladino. 20 kr.
Žnidaršič J., Nauk o desetnih (decimalnih) razlojn' kih pri računih z novo mero in vago.	60	k1-
V naši zalogi smo tudi na svetlo	dali	slovenske
knjige s podobami za mladino, in sicer:
Pepelko, Snegulčloo, Trnjevo rožioo '4° velik ;
po 50 kr. Pravljice o:
Pepelkl, Rudečl kaplol in Obutem mačk (8° velike) po 25 kr.	„
O deželi lenuhov, Snegulčiol, Pritlikov® (Palček) in Robinzonu po 15	kr.	^
Odgovorni urednik J. Naglic.
Tiskata in zalagata Ig. v. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani.