307
ZAMUJENA PRILOŽNOST
Že nekajkrat sem mislil napisati takšno gloso in prav tolikokrat sem to misel zavrgel, ker sem tehtal, ali je sploh primerno, da se človek le z nekaj besedami, z bežnim vtisom obregne ob delo, ki resnično zasluzi vse naše priznanje in smo res lahko zadovoljni, da ga dobivamo tudi Slovenci hkrati s številnimi drugimi narodi po svetu. V mislih imam široko zasnovano Zgodovino človeštva, ki jo izdaja Unesco
308
in je njeno slovensko izdajo prevzela Državna založba Slovenije.
Doslej je pri nas izšlo prvih sedem zvezkov. Pred kratkim so izšli trije od štirih programiranih, ki se ukvarjajo z dvajsetim stoletjem, z našim časom torej, kar pomeni, da imamo pred seboj najzanimivejši del tega velikega projekta, hkrati pa tudi najbolj sporen, saj gre pravzaprav za zgodovino, ki je še vsa v vrenju, in tudi gledamo nanjo, posamezniki in narodi, vsak s svojimi očmi. »Objektivnost«, ki bi vsaj v glavnih obrisih zadovoljila vse ali celo tudi samo večino, je v tem primeru domala nemogoča. Tega so se zavedali tudi vsi trije avtorji tega velikega dela. Tako piše leta 1965 avtorica-urednica v svojem Dodatku k predgovoru tudi tole: ».. . Našo splošno metodo so kritizirali zastopniki treh osnovnih in nasprotujočih si filozofskih gledišč:
1.   tradicionalnega zahodnega liberalizma, ki vidi v dvajsetem stoletju obdobje velike kulturne krize, v kateri gre za vrednoto osebne svobode in vrednoto odgovornosti;
2.   marksizma-leninizma, ki gleda na dvajseto stoletje v duhu zakonov dialektičnega historičnega materializma;
3.  starega katoliškega nazora, ki poudarja prvenstvo nespremenljivih duhovnih vrednot. . .«
To se je tudi zgodilo. Nihče ni bil s knjigo povsem zadovoljen, hkrati pa so se že med nastajanjem tega dela vsi trudili, da bi na avtorje in urednike knjige kar najbolj »vplivali«, za kar so imeli tudi določene možnosti, kajti namen tako Unesca kot od njega pooblaščenih avtorjev je vendarle bil, da bi bilo delo prav zaradi svoje nad-nacionalnosti, neideološkosti kolikor mogoče objektivna sinteza vsega obstoječega. Tako je bil poslan rokopis vsem nacionalnim komisijam Unesca po svetu, ki so sporočile avtorjem svoje kritične pripombe, politične, ekonomske, kulturne, znanstvene in druge narave, od katerih so vsaj nekatere tudi
Antihronist
vplivale na dokončno redakcijo besedila, kakršnega danes prebiramo. Hkrati pa je sam koncept dela takšen, da dodaja slehernemu poglavju vsaj bistvene odstavke tistih pripomb, ki niso mogle prepričati avtorjev Zgodovine človeštva, da bi ob njih svoja spoznanja korigirali, jih dopolnili ali kako drugače spremenili, pa so se jim vendar zdele tako pomembne, da so z njimi, čeprav samo kot z »opombami«, seznanili bravce.
Bilo je očito vsem: knjiga je lahko sicer najobjektivnejša podoba zgodovine našega časa, povsem objektivna pa vendarle ne more biti, ker to preprosto ni mogoče. Zato tudi omenjena možnost, da sleherni narod, sleherna država prispeva svoj »dodatni« košček objektivnosti svoje lastne podobe, če že ne more kaj bistvenega prispevati k večji objektivnosti celovite podobe sveta, kot nanovo ustvarjene posebne skupnosti našega časa.
In pri tej možnosti smo Jugoslovani odpovedali.
V svojem dodatku k predgovoru piše-glavna oblikovavka dokončnega besedila in urednica Caroline F. Ware: ». . . Marksistično-leninistično gledišče je izraženo v kritikah, ki smo jih prejeli iz Sovjetske zveze, Češkoslovaške, Madžarske, Poljske in Bolgarije. Drugih možnih različic tega gledišča, ki bi lahko prišle iz Ljudske republike Kitajske in iz Jugoslavije, nismo prejeli, ker Kitajska ni bila član Unesca v času, ko je bil rokopis poslan v pretres (1959), in ker je bila Jugoslavija med tistimi komisijami, ki niso poslale pripomb na osnutek.«
V tej pripombi je čutiti, če nič drugega, vsaj obžalovanje, da Kitajske (iz razumljivih razlogov) in Jugoslavije tako ali drugače zarisane poteze njune lastne podobe v Zgodovini človeštva dvajsetega stoletja kaj posebno ne zanimajo, čeprav pomenita prav ti dve deželi dve »različici« v svetu, ki je v knjigi  obravnavan   kot   komunističen.
Zamujena priložnost
Da je tako, je razvidno iz samega teksta, ko je na primer govor o gospodarski strukturi posameznih socialističnih dežel in kjer o Jugoslaviji piše: ». . . Jugoslovansko gospodarstvo se je po letu 1948, ko sta se Jugoslavija in Sovjetska zveza razšli, razvijalo po čisto drugačnih poteh in zunaj medsebojno povezanega ustroja gospodarstev Sovjetske zveze in njenih vzhodnoevropskih sosed. V prepričanju, da so našli pravo socialistično obliko, so Jugoslovani razvoj svojega gospodarstva oprli na družbeno lastništvo produkcijskih sredstev, ta pa naj bi upravljali tisti, ki so neposredno udeleženi v vsakem produktivnem podjetju . . . Tako je socialistično gospodarstvo Jugoslavije kakor druga socialistična gospodarstva imelo družbeno lastništvo produkcijskih sredstev in neko mero gospodarskega načrtovanja, kakor kapitalistična gospodarstva, pa visoko stopnjo podjetniške pobude, tekmovanfa in ločitev lastništva od nadzorstva kakor v velikih kapitalističnih delniških družbah . . .«
Najbrž ne gre izgubljati besed o tem, da bi bila kakšna »pripomba« z naše strani prav primerna, hkrati pa najbrž tudi zaželena, saj bi lahko neposredno opredelila eno izmed dveh tudi širše zanimivih »različic« v družbenih strukturah današnjega socialističnega sveta.
Pa tudi sicer je umesten očitek našim nacionalnim komisijam Unesca, ki že od vsega začetka niso pokazale nobene aktivnosti pri tem velikem dejanju, pri tem poskusu neobremenjene demokratične interpretacije sodobnega sveta, kajti pri Zgodovini človeštva je — razen v zadnji fazi, ko je bilo dokončno besedilo zaupano trem avtorjem — z gradivom, razlagami, ocenami in kritiko sodeloval vendarle kar cel štab uglednih znanstvenikov s celega sveta, vendar zaman iščemo kakršnokoli jugoslovansko ime med tistimi, ki so postavljali kriterije za zbiranje in obravnavo   gradiva,   torej   med   članstvom
Mednarodne komisije za zgodovino znanstvenega in kulturnega razvoja človeštva, kakor tudi med njenimi dopisnimi člani, čeprav so med njimi tudi imena mnogo manjših držav (Burma, Čile, Danska, Filipini, Honduras, Irak, Iran, Izrael, Kuba, Libanon, Nepal, Senegal, Sirija, Švedska, Švica, Tajska, Urugvaj).
Tu prav gotovo ne gre za izključevanje Jugoslavije, temveč se je pokazala naša mlačnost, brezbrižnost v stvareh, ki bi nas morale zanimati, če že ne kot posameznike, pa vsaj kot skupnost, ki ima svoj posebni družbeni profil in smo nanj celo ponosni.
Da ne bo nesporazuma: Zgodovina človeštva — zlasti še knjige, ki obravnavajo dvajseto stoletje — je epo-halno delo in priznanje gre vsem, ki so kakorkoli pri njem sodelovali. Tudi Državni založbi Slovenije, ki se je potrudila za slovensko izdajo. Nerazumljiva in graje vredna pa je naša ne-navzočnost v tem delu, kot neposrednih sooblikovalcev njegove dokončne podobe, čeprav smo imeli vse možnosti za takšno sodelovanje. Enakopravno z drugimi narodi in kulturami.
Najmanj, kar lahko ob tem zapišemo: Zamujena priložnost.
Antikronist
309