P E S M 1
Frančišek Rudolf
TI PA GREŠ
Dež je topel, dež je steklen. drevje svetlo, drevje golo, enakomerno starijo koledarji in nekega dne ne znaš več  jokati.
Dež je steklen. S črnim dežnikom. Greš. Dež je topel.   I ečeš z aktovko na glavi. Drevje je s\etlo. greš, drevje je golo. greš.
Nekega  dne megle tvojih sanj
ne znajo več hiti dež.
lakrat je čas. Zem|§a je mokra. Z  rokami
se oprimi neba. noge zapiči v zemljo.
Nikoli  ne zrasejo suha  drevesa, semena  \ časili  odnese veter. Posebno  snlia.
Dež je topel, dež je steklen. Ti  pa greš.
JUKE-BOX
Našel sem  tvojo podol>o. Živa je. Bila mi je kot  petelinu biser.
Urednik mi je rekel:  Pesem je treba dolgo
sestavljati.
v hipu   le muho ubiješ.
sedim ob rumeni  mizi. v skodelici je gosta
usedlina  kave,
Lahko bi kdo rekel: Sam je.
a nisi sani. če koga čakaš,
in danes imam zmenek
sam s seboj.
<)24
reenagerji z mogočnimi  frizurami
mi izbirajo pesmi
(saj jiike-l>ox  igra za vse
pesem, ki si jo zase izbral).
zanesem se na njihov
živalski  instinkt.
Nekdo me prosi  za ogenj.  Pijan  mož mi pravi o mestnem  zaporu. Vsi pijemo iz istih kozarcev
(na mojem je št' drobec trdovratne šminke).
Ko neka  dama  prikliče  polko. odidi m  iz lokala, deževalo je.  naprej   rešujem nerazumljive besede nekega  twistn. mnogo deklet  ima  lepe noge, saj, jutri, saj  te bom jutri gotovo poiskal, draga.
Morda pa še ne jutri, dolgo je treba sestavljati  pesem.
TRISTAN IN  IZOI.DA
1
Človek hodi. Skozi čas, skozi  srca ljudi  (in  posebno deklet) si   kleše stopnice.
Človek je ropar.
^ se. kar je toplih ban
in svetlih  bleščečih  barv,
njegovih  rok obdrži  se.
Pretežek je  tovor.  Marsikaj  od  teh
draguljev, biserov
kar  tako  kje
ob kakih stopnicah odloži.
A ker je mlad. je zmagovalec:
z neko vztrajno jezo
si slike vseh  izgubljenih   reči
v  spomin zagozdi.
<)2_>
In   je gospodar. In terja
vse izgubljene bisere, dragulje.
Ker nove duše ne plačajo lega  davka.
jih kolje.
II
Bil sem  tvoj  ovenček. Ti bi se rada 7. mojo volno, s temnim zvokom mojih očk igrala. Prišla si v mojo sobo, vsa vesela: no» to je končno ovenček. ne bik.
V vazah je cvetje mojega srca. Legla si na blazine mojih sanj. Zdaj spiš. 1 ako lep plen si. Naglo sem se odpravil pregledat vse zaklade v tvoje oči.
Ti si slepa. A jaz sem Sinjebradcc. Po stenah sobe polno obešenih deklic visi. Veliko zakladov imaš. A dovolj  jih  ne najdem, torej  — joj! — jim boš sledila še ti.
Star sem že. Star. Tvoja bela pomlad je orosila moje zoglenele orlovske oči.
S smehljajem ležiš v mojih sanjah, v moji sobi. a jaz pred teboj bežim.
III
(Glej, da ti z oči tic zdrsnejo pokrajine
tvojih sanj. Da me ne zagledal,
vstajajoča z vezenine mojega srca.
glej, da me ne uzreš ob dobrotnem dejanju bogu!)
Moje spremstvo nosi zastave. Osi rine mojega kopja se v soncu blešče. 1 ebi  v očeh zaplapolajo barve, zagrnejo vse — in  mi  planeš v  roke.
Morda je le stara navada bil  moj  namig.
Morda   si   slutila   moj   beg   in   je   bežno   sočutje
vodilo tvoje roke.   Jaz pa sem ropar. Bežim.
a vzel bom tvoje dragulje, pustil ti le šatuljo — srce.
IV
Priplula je ladja preko debelega morja. I i. zverina, se me boš oklenila. Prisiljen sem spoznati, da si Izolda. (Kdaj  le sva tisti strup popila?)
626
Moral bom umreti, saj  ti  ne  moreš  pristati ob moji obali. Odložil bom svoj oklep, svoj meč. Tvoji prsti me bodo v sveti boli  razorali. ne boni  se mogel prepoznati  nič več.
Moj grob bo na eni strani najinega doma. Na  drugi bo tvoj. In  resnična bo stara bajka o vrtnici in bršljanu. In kdo. ki  po mestu  roma (kak inkasant), bo videl še dva vsem drugim podobna obraza.
627