Josip Osti
V jeziku hiša
Niko Grafenauer: VEZI DALJAV
Izbrala in spremno besedo napisala Tea Stoka. Mladinska knjiga, Ljubjana 1996
(Knjižnica Kondor)
V Kondoiju, ugledni zbirki Mladinske knjige, je izšel izbor pesmi Nika Grafenaueija Vezi daljav. Pesmi je izbrala in spremno besedo napisala Tea Štoka, ki seje med pripadniki mlajše generacije že uveljavila kot informirana in meritorna razlagalka in presojevalka sodobne slovenske poezije. Tudi tokrat je bila odločitev urednika Aleša Bergerja, da izbor zaupa mladi kritičarki, upravičena. Prav zato se mi zdi ta izbor Grafenauerjevih pesmi, med katerimi so mnoge vrhovi pesniškega modernizma v Sloveniji, vsestransko zanimiv in dragocen. Izbrane pesmi namreč potrjujejo genezo in posebnost Grafenauerjevega opusa in pesniški okus in bralsko senzibilnost Tee Štoka. Izboru dodana Grafenauerjeva eseja, Oblikovanje pesmi in Poetika labirinta, pa še potrjujeta trditev Tee Štoka, da se "še nikoli predtem nista na Slovenskem v isti osebi s tolikšnim soglasjem ujela in prepletala pesništvo in teoretično-kritiška refleksija o njem". Spremna beseda z naslovom Narcis, poezija in alkimija jezika pa predoča njeno široko in zanesljivo poznavanje modernih teorij pesništva in znanosti o literaturi na splošno, ki jih je, z analizo in tolmačenjem, znala približati naravi Grafenauerjevih pesmi. Mogočih obravnav ene pesmi ali celotnega opusa enega pesnika je več. Tea Štoka se je odločila za prikaz vsake Grafenauerjeve knjige posebej, kakor jih je predstavila tudi v izboru, oziroma za zasledovanje tematsko-
strukturnih preobrazb njegove pesmi, od prve knjige Večer pred praznikom, natisnjene leta 1962, do zadnje z naslovom Izrezi iz leta 1995. Pa tudi pozneje, saj je izboru na koncu dodala še tri doslej nenatisnjene pesmi.
Tea Štoka v pesmih prve Grafenauerjeve knjige opaža vsenavzočnost jesenskega pejsaža in njemu primemo melanholijo kot temeljno razpoloženje, neredko izraženo z abstraktnim besednjakom. Da se v Stiski jezika, izdani leta 1965, pojavi nova tema, "molk, ogroženost in nemoč človeške govorice", ter daje Grafenauer "predvsem podobar, slikar razpoloženjskih ambientov", osredotočen predvsem na jezik, znotraj izbrane, najpogosteje sonetne oblike. To odkriva tudi njegovo refleksivnost in "kultiviran občutek za lepoto in harmonijo". Opaža pa tudi, da se pri njem "estetska komponenta počasi vriva v prvi plan". To brez dvoma potrjujejo pesmi iz knjige Štukature, priobčene leta 1975, soneti, ki so - ne samo po njenem prepričanju - "čiste estetske tvorbe", s katerimi je "ustvaril dognano, zrelo, v razvojnem smislu vrhunsko podobo slovenskega pesniškega in literarnega modernizma". Ob tem v esejih, s katerimi jih je pospremil, tako kot tudi v priloženih temu izboru, odkriva svojo tehnopoetiko in kaže na labirint kot na eno izmed ustreznih določil moderne umetnosti nasploh. Bolj ali manj se to nanaša tako na pesmi kot tudi na eseje, ki so nastali po Štukaturah. V njih postaja vse občutnejše Grafenaueijevo, filozofsko in jezikovno, opiranje na Heideg-grov način premišljanja o človekovi poziciji v svetu in njegovo določilo biti in niča. V soglasju z njim je Grafenauerjevo poezijo interpretiral Tine Hribar v Sodobni slovenski poeziji leta 1984. Izvirajoč iz njenega jedra, z njim pa se strinja tudi Tea Štoka, čeprav do tega jedra prihaja postopno.
To jedro razkrivajo zvečine Grafenauerjeve najboljše pesmi, napisane v podedovani, tradicionalni sonetni obliki, nespodbitno relevantni za celotno slovensko poezijo od Prešerna do najmlajših pesnikov. V sonetu, ki ga tako kot del ravno tako pomembnih modernih pesnikov ne destruira od zunaj, temveč ga, ohranjajoč njegovo parnasovsko-simbolistično funkcionalnost, revitalizira od znotraj. Kajti stroga sonetna oblika se izkaže za najprimernejše prebivališče njegovega transformiranega in inoviranega jezika. Z njim kroti tako svojo izrazito senzualnost kot tudi prejšnjo preveč poudarjeno eksistencialno tesnobo. V njem svoj pesniški jezik, kot produkt premišljene in nenavadne izbire leksike in višje stopnje avtorefleksije, pripelje do zavidljive kristalizacije. Z njo dosega močno sugestivnost, ki neposredno
napeljuje na poduhovljeni pesniški svet, stkan iz neznanega in skrivnostnega, a nepremagljivo privlačnega in izzivalnega. Nakazano in nedorečeno v njegovi poeziji, posebno od Štukatur naprej, je tisto, kar se samo sluti. Njegovi eterični soneti poudarjeno zaznamujejo razliko med življenjsko resničnostjo in resničnostjo pesmi z estetsko ekskluzivnostjo, ki je nasprotna vsemu, kar ogroža njeno avtonomnost. Pa naj gre za idejo ali pesniško temo. Stih "na nič odtisnjen bakrorez soneta" najbolje ilustrira naravo zrele Grafenaueijeve poezije, palimpsestno večslojne, arabeskne, leksično zgoščene v presenetljivih soodnosih, a hkrati fluidne, zračne, samosvoje barvitosti in nefiguralne likovnosti, abstraktne in hermetične, kije sposobna z jezikom, pomembno drugačnim od vsakodnevnega, pogovornega, priklicati in z njim utelesiti tako tostransko kot onstransko oziroma mejo njunega dotika, kot to zmore le pesniška beseda. Vse, kar imenuje, celo nič, je. Ni paradoksalno, daje to predvsem poezija molka, preplavljenega z dahom smrti, s katerim se na že prepoznaven grafenauerjevski način, z dan/nočnim življenje/smrtopisom vzpostavlja, tako kot v sklepni pesmi knjige Izbrisi, v elegiji Crngrob, zveza med živimi in mrtvimi. Vse to, in še precej več, opaža in poudarja tudi Tea Štoka v svoji spremni besedi, stkani iz tenkočutnega posluha za Grafenaueijevo liriko in upoštevanja njegovih lastnih pesniških načel. Z razlogom je v izbor uvrstila tudi pesmi iz knjige za mlade Skrivnosti, natisnjene leta 1983, ne pa njegovih epigramov.
Kritičen in reprezentativen izbor dokazuje, da se v nekih zgodnejših, nekolikanj impresionističnih pesmih, tudi ko je govor o pomladi, jesensko melanholičnih pesmih Grafenauer veže na Murna in Kosovela. V njih slika akvarelno pokrajino, vendar sta se z alkimijo jezika začeli tudi že njegova dematerializacija in preobrazba v duhovno pokrajino, kakršna bo pozneje prevladovala v celotni njegovi poeziji zvečine abstrahirane predmetnosti. Pozneje, v zapletenejših pesniških strukturah, se veže tako na Mallarmeja kot na Strnišo. A celotna plodovita povezanost s predhodniki v slovenski in svetovni poeziji je le eden izmed načinov njegovih številnih vezi daljav.
Z osredotočanjem prodornega pogleda okrog sebe in vase v strnjeno misel in pesniško besedo, osvobojeno posredniških presežkov, Grafenauer doseže hermetičnost svoje pesmi, ki je včasih, v celoti ali fragmentarno, tudi pesem o pesmi, odkrivajoča njegove poglede na pesniško umetnost. Naj pravi tako kot v pesmi Lira: "A v duši skrivaš pesem kot prvino" ali
"Pesem, drhteče trnje zraka, / oživlja v moji duši" v pesmi Avgust, zvečer. Tudi svojevrsten objektivizem in neposreden subjektivizem, ki se pri njem izmenjujeta in prepletata, kažeta na to, da je pesem zanj predvsem napev duše. Ranljive, ne redko tudi ranjene v soočanju z grobo resničnostjo in spoznanjem, da "razkroj je končni cilj vsega". V tem vidim tudi rešitev uganke in pogosto uporabo besede modrina. Kdaj ne le v zvočni zvezi z besedo daljina. Kajti modra je, tako v modernem slikarstvu kot tudi v moderni poeziji, barva eteričnosti, duševnosti in duhovnosti.
Poezija Nika Grafenaueija je bila in ostaja poezija zapaženih življenjskih protislovij, paradoksov in absurdnosti. Poezija svetlobe in njenega prelamljan-ja, bleskov in odsevov, a tudi navzočnosti smrti, ki variirajo in se različno artikulirajo. To je poezija večkratnega soočanja s problemom biti. Biti je tudi naslov ene izmed njegovih mladostnih pesmi. V njej srečamo verze: "Tod se nesmisel prepleta s srečo stvaijenja/ in to, kar nastaja, je težka mamljivost in luč je,/ prevalovana s skrivnostmi." Tedaj in pozneje je zanj "ženska nepomirljiva skrivnost" . Vendar ne edina. In prav skrivnosti -tako je naslovil tudi svojo knjigo pesmi za tiste, ki odkrivajo čudež življenja in vstopajo v svet odraslih - so pomagale, da spozna in artikulira stisko jezika. Nezmožnost, da se v mrežo jezika ujame vse brez ostanka. Svet svetlobe in teme, topline in hlada, radosti in žalosti, prijetnosti in bolečine, krika in tišine ... Kajti vseobsegajočemu objemu pesniškega jezika, pa naj prodira še toliko dlje in globlje od vsadanjega, marsikaj uide in ostane neizrekljivo in nedorečeno. Ali kot bi dejal Grafenauer sam: "Globok kot odmev stoji svet pred tabo", oziroma: "Svet se izpoveduje očesu z jezikom / vsega neizrečenega". In to je bilo njegovo usodno srečanje z molkom. Pesem z naslovom Molk se končuje z besedami: "Sam si / v temi, kjer se začenja / zavest o stvareh." V tej neobhodni ustvaijalni samoti se mu razkriva beseda molka, ki - tako pravi v istoimenski pesmi - "preglasi / vse drugo". A le navidezna paradoksalnost te sintagme nas vodi po poti, po kateri gre naprej tudi sam, prizadevajoč si z vidno-slušno verbalizacijo ubesediti, kar se marsikdaj izmakne utelešenju in se doume le z namigom in slutnjo, z usmerjanjem bralčevih asociacij in spodbujanjem njegove domišljije.
V pesmi Sem je tudi verz: "Kot nož vstopa vame bolečina, da sem." Vendar ta bolečina, iskrena in globoka, je druge vrste in drugače upesnjena
kot pri romantičnih pesnikih. Kajti Grafenauer sledi prav tistim, ki so se z magijo jezika, po Baudelairu, Rimbaudu, Mallarmeju in njim sorodnim, spustili v avanturo in vstopili v nepoznano in skrivnostno. Pritrjujoč, kot pesnik in kot tolmač poezije, Eliotu, v eseju Tradicija in individualni talent: "novost je boljša od ponavljanja" in "umetniška emocija je brezosebna". To potrjuje še posebno v pesmih iz Stukatur in z esejem Oblikovanje pesmi, ki gaje napisal med njihovim nastajanjem in v katerem razloži avtopoetiko oziroma ob primeru svojega soneta tehnopoetiko svoje netematske in neidejne poezije, ki se "vrača iz ideo-loške naravnanosti k igri besed". Jezik namreč razume le kot estetsko gradivo čiste poezije. Iz katerega pa, ob vsej njegovi avtonomnosti, ni mogoče odstraniti pomena. Resda pa ne pritrjuje temu, da bi bila pesem kakršna koli vrsta orožja. (Razen v aforizmih, saj so ti tudi igra besed, vendar z nepesniškim namenom.) Na namen in smisel poezije gleda drugače kot, recimo, Enzensberger, ki je, prepričan, da ne more govoriti, ne da bi govoril o nečem, napisal: "Moja pesem je moj nož," in ki je bil mnenja, da pesmi "ne morejo misliti na nič in na nikogar, biti jezik po sebi in blažene v sebi", pa čeprav so lepe, to pa pesmi predvsem morajo biti. A Grafenauer se zaveda, daje jeziku nemogoče odvzeti pomen in da bi uresničitev tako usmerjenega pesniškega ideala bila hkrati tudi samoopustitev poezije. Zato si prizadeva - in to se mu največkrat tudi posreči - izogniti se ideološkemu indoktriniranju poezije in njenega uporabnega tematiziranja. Kot esejist je naklonjen refleksiji, kot pesnik pa seji izogiba in ideo-logijo zamenja z morfo-logijo. Z leksično selekcijo in vzpostavljanjem novih zvez med besedami jezik svoje pesmi oddaljuje od primarnega, profanega jezika in njegovih pomenov po sebi in za sebe ter z metaforičnimi sintagmami in celoto pesmi širi njegovo asociativno polje. Znake jezikov-no-slikovne ornamentike svoje poezije usmerja "k označevanju skritega, imaginarnega predmeta". Vendar s tematiziranjem samega dejanja nastajanja pesmi tematizira tudi svojo človeško in ustvarjalno eksistenco, iščoč metafizično resnico, pa s soočanjem biti in niča eksistenco človeka na sploh in esenco življenja. Čeprav gre za pesmi, ki jih je treba doživeti predvsem čutno, sta mogoči tudi filozofska interpretacija in strukturalistična analiza njegove poezije. Pa tudi obravnava, v kateri se tedve prepletata z drugimi hermenevtičnimi metodami sodobne literarne znanosti in nove kritike.
Grafenauer, opisujoč svoj postopek estetiziranja jezika in njegovega
strukturiranja, posebno v obliki soneta, s katerim uresničuje "pomensko dvoumnost in večsmiselnost" oziroma "simbolno neskončnost", ne prikriva, da "semantično gost, polisemičen, odprt tekst" njegove pesmi nastaja na podlagi "kulturne zavesti in ratia". A to racionaliziranje pesniškega akta pripelje do vprašanja, podedovanega od romantike, a še vedno delno navzočega pojmovanja pesniškega navdiha kot ekstaze. Danes prevladuje mišljenje o nastajanju pesmi z vplivom avtorja, ne pa demiurga ali neke nadnaravne sile. "Šele umirjeno in premišljeno delo ... lahko proizvede arhitektonsko lepoto pesmi, zapleteno rafiniranost detajlov," je napisal madžarski pesnik Sandor Weöres. In ravno tako so nastajale tudi Grafenauerjeve pesmi, ki so, po Hribarjevih besedah, "svobodna jezikovna iznajdba kot produkcija čutno nazornih invencij v jeziku" in "palimpsestna, na nič odtisnjena transcendenca". "Sevanje, ki ni več čutno svet(l)enje Ideje, marveč svetenje besed samih." To "zvočno sevanje besed" je sijaj, ki osvetljuje Grafenaueijevo pesem, kije, v soglasju s Heideggrovo mislijo, daje jezik hiša biti, "v jeziku hiša", in iz nje od znotraj tudi seva. To jo ne samo osvetljuje, marveč tudi razsvetljuje. Zračnost in presojnost, prozornost fizičnega, daje formalnemu geometrizmu njegove pesmi duhovno projekcijo.
Grafenaueijeve pesmi so po mnogočem blizu likovni umetnosti. Z abstrahiranjem predmetnosti "slik v duhu" kot tistega v verzu: "iz čutov v molk izpisan cvet" in mnogih temu podobnih oziroma z njihovo ornamen-talnostjo in arabesknostjo je blizu še posebno abstraktnemu slikarstvu. Morda še bolj kiparstvu. Tako s pogosto reliefnostjo kot tudi z voluminiziranjem gline jezika. Obliko soneta imenuje kalup ne zgolj naključno. Težko je namreč predvideti njegovo poetsko-kiparsko oblikovanje nematerialnega, "na nič odtisnjen bakrorez soneta". "Grob v zraku / izklesan." In podobno. Kajti marsikaj je odlito "v jasen gips svetlobe" ali "v svinec časa", kakor pravi v eni izmed pesmi v Palimpsestih, ki je, po pesniškem postopku, nadaljevanje Štukatur. V drugi, posvečeni Dušanu Pirjevcu, ki ga je, tako kot še mnoge druge, obsedal in podžigal, "v belem bel odtis", to njegove pesmi približuje ne samo platnom Kandinskega, temveč tudi Malevičevemu suprematizmu - brezpredmetnosti. O tem, da so njegove pesmi vezi "s srcem ozvočenih daljav" in njegov "zlatopis luči" hkrati "svetlopis solz", nas prepričuje "večna rana", iz katere se v njegovi poeziji širi bolečina bivanja. Tako v njegovih zgodnjih pesniških delih kot v elegijah iz knjige
Izbrisi, pa tudi v najnovejših pesmih, od katerih so nekatere nastale po obisku obleganega Sarajeva. Čeprav je življenje merjeno z bolečino, krik pa le potrditev "molka sveta", Grafenauer nanje odgovarja s pesmijo. Z zvonko pesniško besedo, ki je vanjo vdahnjen njegov izvirni glas. Glas, ki pušča sled Kosovelu sorodne slutnje smrti. Sled pesnikove hoje po labirintu, v katerem se, po njegovem prepričanju, "srečujeta eksistenca in umetnost kot komplementarni usodni pustolovščini".
(Prevedla Barbara Šubert)