_    2    —
Kuhanje žganja iz prepovedanih snovi.
Lansko leto je povzročila mnogo prahi časopisna vest, da je bil neki posestnik obsojer na 100.000 K globe, ker je pokuhal par kg suhih hrušk v žganje. Nekateri kar niso mogi: verjeti, da je to res in so mislili, da je stvai v politične namene izmišljena. Temu pa ni bilo tako. Dotičnik je bil res obsojen, ker je kuhal žganje iz „prepovedanih" snovi.
Izrečena obsodba je bila res kruta, toda v takrat Se veljavnih avstrijskih predpisih o davku na žganje, popolnoma opravičena in finančno oblastvo sploh ni moglo milejSe soditi. To je bilo lansko leto, po novih troša-rinskih predpisih pa bi bila sodba vendarle dokaj milejša.
Če rečemo, da bi bila milejša, seveda se davno ne trdimo, da bi bila tudi mila. To ne ! Tudi v novih troSarinskih predpisih so določene za kuhanje žganja iz prepovedanih snovi prav občutne kazni. Razlika med starimi in novimi predpisi tiči največ v tem, da kaz-njivost ne nastopi že takrat, če kdo prepovedane snovi za žganjekuho namoči, temveč dele če jih kuha.
To je vsekakor velik korak naprej, ker se more sedaj vsakdo, ki pošteno prijavi, iz katerih snovi namerava kuhati žganje, ogniti čeprav ne uničenju drozge, pa vsaj kazni, med tem, ko ga je prej tudi najpoštenejša prijava le pokopala v ogromno kazen.
Katere so pa snovi, ki so za kuhanje žganja prepovedane ?
Točka 3. člena 116. trošarinskega pravilnika (Uradni list St. 133 iz 1. 1921) pravi: „V vsej kraljevini je prepovedano kuhati žganje iz skrobnih snovi, celuloze, krompirja, topinambura, sladkorne pese, melase in drugih odpadkov pri izdelovanju sladkorja, kakor tudi iz drugih snovi, ki imajo več sladkorja (n. p. sinokev, nepokvarjenih suhih sliv itd.) Iz teh snovi se sme alkohol (špirit) proizvajati samo v tvornicah, ki plačujejo trošarino, ko dajo alkohol v svobodni promet."
Da bi začel kdo kuhati žganje v naših domačih (pavšaliranih) žganjarnah iz skrobnih snovi (žita, koruze, fižola, riža, krompirja itd.), celuloze, topinambura, sladkorne pese, meJase in drugih odpadkov pri izdelovanju sladkorja, ni prav verjetno, ker so potrebne za kuhanje žganja posebne priprave in pa tudi — praksa. Izključeno pa ni, da poskusi kdo kuhati žganje iz „snovi, ki imajo več sladkorja", posebno ker marsikdo ne ve, katere snovi se kot take smatrajo.
Trošarinski pravilnik ne navaja teh snovi izrecno, temveč se ompji na to, da navede kot primer smokve in suhe slive in pozneje (v točki 28., člena 116.) še suhe hruške, suha jabolka in čežana.
Če hočemo vedeti, katere snovi so prepovedane za kuhanje žganja, ker imajo večjo sladkornost, se moramo ozreti na bivše avstr. predpise o konzumni davščini t. j. predpise o izdelovanju špirita. Ti predpisi veljajo Se danes, kolikor niso izpremenjeni z novim trošarinskim pravilnikom in kolikor ne nasprotujejo novim določbam o trošarini na alkohol (špirit).
Kot snovi, ki imajo večjo sladkornost, so bile doslej z.raznimi naredbami bivšega avstrijskega finančnega ministrstva in deloma (kakor prej omenjeno) tudi že v novem tro-šarinskem pravilniku izrecno označene :
1.  sinokve (fige), sveže ali suhe ;
2.  rožiči;
3.  suho grozdje (korinte, rozine, cibebe itd.);
4.  drozge iz jagod, ki se jim je pridal sladkor (ne glede na to, koliko sladkorja se je pridalo in kdaj se je pridal);
5.  suhi datelji;
6.  koruzna slama ;
7.  suhe slive (češplje);
8.  suhe hruške;
9.   suha jabolka ;
10. Čežana (pekmez, marmelada, povidl) in
11.    vinske tropine, polite s sladkorno raztopino, če se jim je pridal sladkor šele po odceditvi zadnjega vina (ne pa tudi, če se jim je pridal sladkor zato, da se je napravil petjot).
Vse te snovi so za proizvajanje žganja prepovedane, vendar se more za kuhanje žganja iz pokvarjenih suhih sliv, hrušk in jabolk ter pokvarjene čežane doseči izjemna dovolitev, če se dokaže s potrdilom okrajnega glavarstva (magistrata), da so te snovi pokvarjene in za ljudsko hrano neuporabne ter da ni osnovan sum, da so bile namenoma pokvarjene.
Za druge prepovedane snovi se ne more doseči taka dovolitev, četudi so te snovi pokvarjene in za ljudsko hrano neuporabno.
(Dalje prihodnjič.)