ALOJZIJ HREŠČAK: Zia oioriii fe jsKih dAv. Čim dalje nujnejša se ]caže primorskim kolegom potreba, zbrati svoje raztresene ude ter centralizirati svoje razpršene moči. Čisto odveč se mi zdi, podpirati to konstatacijo z običajnimi frazami o potrebi organizacije, o koristi združenja itd. Omenjam naj le, da je za nas Primorce zraven tega momenta merodajen še drugi, in ta je zgolj tehnično-organizatoričen. Zaradi 'novih pravil naše Zaveze je postala primorska Zveza za našo osrednjo organizacijo nekaka nujnost, in to v prvi vrsti, zavoljo poenostavlienja našega organizatoričnega aparata. Tej nujnosti bo treba prej ali slej zadostiti bodisi na ta ali drugi način. To prepričanje je tudi med primorskimi kolegi splošno in ono ni, ki mi je potisnilo pero v roko., Da sem se namenil pisati teh par vrstic, je bilo y prvi vrsti merodajno dejstvo, da vladajo med Primorci glede te Zveze še precejšnje raz,like v /naziranju. Brezpogojno potrebno pa je, da ne slepotnišimo v tako važnih vprašanjih, ampak da se pošteno porazgovorimo in zedinimo. Vprašanje ni več tako novo in še nenačeto. Nasprotno celo: po mnenju nekaterih tovarišev je skoraj da že rešeno in na predzadnjem štadiju svoje deiinitivne ureditve. Vendar temu ni tako. Toda začnimo od kraja! Na zadnjem sestanku goriško - gradiščanskih slovenskih učiteljev v Gorici dne 12. marca t. 1. je prišlo to vprašanje v razgovor. Sprožil ga je že v 43. št. lanskega »Učit. Tovariša« tovariš Brkin. Glede delokroga te nove organizaciie so si bila mnenja različna. Plediralo se je za vse mogoče načine; čuli so se glasovi zai Žvezo samq goriških učiteljskih društev, zopet drugi za tako Zvezo vseh primorskih slovenskih učiteljskih društev; končno je dobila tudi Zveza vseh primorskih slovanskih učit. društev svoje zagovornike. Razšli smo se, ne da bi se glede tega zedinili. Pač pa se je storil sklep, s katerimi se je odboru Goriškega okrajnega učiteljskega društva poverila naloga, da zbere od vseh primorskih slovanskih učiteljskih društev potrebne informacije o eventualnem njihovem stališču v tem oziru. Tej svoji nalogi se odbor Gor. učit. društva ni odzval, pač pa je Gor. učit. društvo izvolilo na svojem zadnjem zborovanju odsek petih članov v svrho sestave tozadevnih pravil. Prvi četrtek maja naj bi se bil nato sklical ustanovni shod, ki bi osnoval Slovensko deželno učiteljsko društvo. Ta odsek je imel 30. aprila svoj sestanek* na katerem so se pretresla tozadevna pravila in storil sklep, predložiti ta pravila takoj namestništvu y potrditev. Šele po registraciji se bo vršil ustanovni shod, ki bi naj veljal na ta način tudi že kot prvi občni zbor nove organizacije. Podpisani sem prejel en izvod po odseku sprejetih in namestništvu doposlanih pravil na dom, ker se nisem mogel sestanka udeležiti. Pravila so taka, da sem prisiljen reagirati nanja javno v našera glasilu. Izjavljam takoj, da smatram vso akcijo za pogrešeno toliko v formalnem, kolikor v materialnem oziru. V formalnem oziru vidim v takem postopanju odseka, postaviti ustanovni shod pred fajt accompli, nekak oligarhičen oktroa. Če bi bil odsekovemu postopanju res ta namen merodajen, potem je to vsega obžalovanja vreden slučaj, toliko bolj, ker je izključeno, da bi se mogel posrečiti, ter je zato kar najbolj pripravert, da zmanjša raed učiteljstvom ugodno razpoloženje. Če pa odsek tega namena ni imel — kar na vsak način rajši verujem — potem kratkomalo ne razumem, zakaj se ni počakalo s predložitvijo namestništvu, dokler ne izgovori ustanovni shod zadnje in definitivne besede. Šele po tej besedi bi bila pravila zrela za registracijo. Le en odgovor imam na to uganko: odsek je menda mislil, da so pravila pač že tako primerna, da jim ustanovni shod ne more odreči v polnem obsegu svoje sankcije. Toda, če je mislil tako, je mislil napačno. Že prej omenjeni goriški sestanek vsega slovenskega učiteljstva bi bil člane odseka lahko poučil, da se mnenja v tem pogledu jako križajo in da bo mogoče le po vsestranskem preudarku dospeti do zaželjenega uspeha. Toliko v formalnem oziru. Kar se pa tiče stvarnih ozirov, je treba ta pravila kratkomalo odkloniti, in to iz enostavnega razloga, ker hočejo ustvariti nekaj, česar ne rabimo: organizacijo, ki bi stala zraven dosedanjih, namesto da bi ]im bila nadrejena. V zmislu pravil se ima namreč osnovati »Slovensko deželno učiteljstvo društvo za pokneženo grofijo Goriško - Gradiščansko«. Torej društvo in ne Zveza. Za to novo organizacijo bo treba, če hočemo, da bo vršila svojo nalogo, razviti obširno agitacijo in propagando med učiteljstvom. To imenujem neekonomsko trošenje energij, ki nas ne privede do smotra. Društvo bi glasom pravil lahko začelo svoje delovanje, ko ima vsaj 25 pravih društvenikov. Rad bi vedel, čemu rabimo tako društvo? Čigave interese naj zastopa društvo s 25 člani? Vem, da je s to določbo pripuščena le eventualna možnost, toda deželnega društva s 25 člani ne rabimo in zato je čisto neopravičeno določiti v pravilih tako nepotrebnp možnost. Ne le, da nam ne more služiti društvo s 25 člani, tudi društvo s 50, 100 in celo 150 člani ne odgovarja našim potrebam. Mi rabimo Zveze že obstoječih društev in nič drugega. Goriško učiteljstvo je itak že skoraj polnoštevilno organizirano; čemu ustanavljati novo organizacijo, za katero bi bilo treba člane šele nabirati in na katero bi obstoječa društva ne imela nikakega vpliva. Zveza bi lahko govorila v imenu vsega goriškega učiteljstva takoj po ustanovitvi, rie da bi bilo treba porabiti za to naimanjše propagandične sile, česar se o nameravanem društvu ne more trditi. Za tako društvo bi bilo treba dolgotrajne agitacije, ki pa — in to lahko kategorično trdimo — ne bi privedla društvo n i k d a r do one moči, ki bi jo imela Zveza že prvi dan svojega obstoja. Tako društvo ne more imeti one privlačne sile kakor Zveza, ker je vplivu posameznikov mnogo težje pristopno. Direktivo društvenemu delovanju bi dajal v zmislu pravil edino vsakoletni občni zbor. Možnost vplivanja je tedaj minimalna. Kdo se bo neki ogreval za tako korporacijo, ki se mu morda lahko razvije pred očn%v klikovstvo prve vrste? Kako je to vse drugače pri Zvezi! Vsako društvo je zastopano po svojih delegatih, zato je mogoče vsakemu članu vplivati na delovanje Zveze in to večkrat na leto in blizu njegovega doma. Okrajna društva bi informirrfla člane o Zvezinem delovanju, okrajna društva bi vplivala na Zvezo v svojih zborovanjih. Zvezin aparat lahko funkcionira najboljše, ne da bi bilo potreba trpšiti za to po nepotrebnem sil in energij, ki bi se dale uporabiti drugje mnogo plodonosnejše. Rabimo torej Z v e z e, ker d r u š t v o nam ne more služiti. Pa delokrog te Zveze? Odsek je čisto samovoljno določil društvo samo za Goriško-Gradiščansko. 2e po pravilih samih je izključena vsaka druga možnost. Niti toliko liberalna niso, da bi pustila to vprašanje odprto in dala občnemu zboru pravico, da se izjavi glede tega. In vendar vem pozitivno, da je med tržaškimi in istrskimi slovenskimi tovariši mnogo razpoloženja za primorsko Zvezo slo-  venskih učiteljev. Pri najboljši volji ne vi- dim vzroka, zakaj ne bi smeli imeti pri- morski slovenski učitelji svoje Zveze?  Ovire ne vidim nikake, pač pa mnogo  prednosti take Zveze. Razlogi, ki smo jih slišali v Gorici proti taki Zvezi, so le mi- nimalne važnosti. Različni šolski zakoni treh primorskih deželic vendar ne morejo na nikak način ovirati rednega Zvezinega delovanja. Tudi različne politiške razrnere ne pridejo z ozirom na Zvezo v poštev. Ni ga razloga, ki bi bil tehten dovolj, da bi se mogel zaradi njega odreči svoji primorski centrali, y kateri bodi mesta, na*kar tudi hrvatskim kolegom, če se izjavijo pripravljenim v to, kar je pa momentano le bolj teoretsko važno. Praktično hitro izvršljiva je za sedaj le Zveza primorskih slovenskih učiteljskih društev.