Ljudska šola in obrtnija. Ljudska šola vzreja in uči ter pripravlja s tem mladino na resno življenje. V tem nahajamo ljudi z različnimi opravki, praktično življenje potrebuje namreč različnih stanov. Za katere stanove pa pripravlja mladino ljudska šola? Nevedneži bodo na to vprašanje odgovorili: za učene, vsaj se sliši iz ust takih ljudi, da ,,učitelji hočejo vse otroke učene narediti". Da pa to ni namen ljudske šole, ovrže se že s tem ugovorora, da srednje šole, učiteljišča, bogoslovnice in vseučilišča pripravljajo mladino za učeni stan. Za kmetovalski stan so kmetijske šole, za kupčijski stan kupčijske učilnice, za obrtni stan obrtne in za rokodelski stan pa rokodelske šole. Poslednje (obrtne in rokodelske) šole so najnovejše učilnice v Avstriji. Kako pa vežemo Ijudsko šolo z obrtnijo? Kako bodemo temu članku poleg glave še dali dušo in telo? Vsaka doba v državi ima svoje znake. Pred 15 — 20 leti je vse hrepenelo v Avstriji izboljšati in oživeti šolstvo, za katero se je v obče precej storilo, da si smo Slovenci le zmerno od tega dobili. V sedanji dobi pa državni faktorji ne nameravajo svoje pozornosti obračati šolstvu, marveč pobriniti se, da izboljšajo kmetijske in obrtnijske razmere. Za izboljšanje obrtnijskih razmer se zdi potrebno kaj storiti še celo našemu presvetlemu vladarju, kakor je to poudarjal pri otvorenji državnega zbora. Vprašanje nastane: ali more v to svrho tudi ljudska šola kaj pripomoči? Ali se to ujema z njeno nalogo ? Rokodelstvo praktično učiti seveda ne more iii ne sme. Zato so rokodelski mojstri, nekaj tudi obrtne in rokodelske šole. Ali naj teoretičnega kaj o obrtu omenja? Ne vem, ali bi se o ljudski šoli potem ne reklo, da prazno slamo mlati. — Ljudska šola mora stati na širokem stalršči splošne vzgoje in splošnega pouka, ne oziraje se na posamezne stanove. Ljudska šola mora biti podobna tistemu oracu, kateri mora njivo globoko preorati, ne da bi vedel, kaj se bo na njivo posejalo. Poleg tega pa vender ljudski učitelj lehko nekoliko obrtniji še posebej koristi. On mora namreč otrokom vse stanove hvaliti, o vseh spoštljivo govoriti. Ne sme se n. pr. tako-le izraziti: nČe se ne boš učil, ne bodeš nikdar kaj, postaneš le smolar". S takimi izrazi zaničeval bi n. pr. čevljarski stan. Kaže marveč obrtnijski stan dandanaisnji priporočati tudi lehko že v Ijudski šoli. Stevilo prebivalcev se na svetu jako množi. V vseh stanovih je že skoro dosta ljudi, uradnikov skoro več ne primanjkuje , učiteljev tudi v bodoče ne bo premalo. (Duhovnikov in zdravnikov se bo morebiti še nekaj let pogrešalo.) Kmetsko ljudstvo se pa tudi množi. Zemljišča se drobe že tako na drobne kosce, da tak košček ne bode v stanu več rodbin rediti. Človek torej, ki ne bo znal razen kmečkih opravil, nič druzega, preživiti se ne bode mogel. Takim ubogim ljudem bode čez vse treba priporočati tudi rokodelstvo. Kdaj uaj pa ljudska šola to stori? Malo je prilik. Kadar je nnazorni nauk" in sicer oddelek ,,rokodelstvo" na vrsti, takrat je nekaj prilike povedati o važnosti in spoštljivosti rokodelskega stanii. Potem pa skoro ne vein, kdaj bi se še dalo o tem kaj omeniti. V ,,ponovljivni šoli" je še pravo mesto, zlasti po onih krajih, kjer je vec rokodelstva. V teh šolah naj bi naši učitelji na vsak način rabili ,,Četrto Berilo". V tem najdejo poleg lepega števila jedrnatih berilnih vaj kmetijskega zadržaja tudi nekaj takih, ki govore o obrtu. Naj torej učitelji tudi te vaje z uspehom porabijo. Priliko, obrtniji koristiti, imajo v sedanjih časih učitelji tudi zunaj šole. Zdaj se snujejo v smislu nove obrtnijske postave rokodelske zadruge, ki bodo rokodelcem nekako to, kar so učiteljem učiteljska društva. Učitelj kot veljavna oseba lehko k temu vzpodbuja pri priložnosti one rokodelce; ki se bodo obotavljali, lotite se te ,,novotarije", ker niso še dovolj izobraženi, da bi umeli, kaj pomeni: ,,v družbi je moč". Da se učitelji za obrtuijo zanimajo, kaže n. pr. to, ker snujejo po nekod tudi obrtnijsko-nadaljevalne tečaje, n. pr. na Spodnjem Štajerskem. v Tržicu, Kranji, v Ljubljani (v mali meri). Najnovejši dokaz temu pa je, da sta se oglasila za razpisane ustanove kranjskega deželnega odbora za obrtni nauk (strugarstvo, mizarstvo, vrboreja, pletenje košev) na tehnologiškem muzeju na Dunaji dva slovenska učitelja na Kranjskem, ki sta šla izobraževat se v tej stroki, da bosta potem doma te nauke širila. Mali dokaz temu je tudi, da pisatelj teh vrstic piše po naročilu za družbo sv. Mohora knjigo ,,Slovenski rokodelec". J. L.