Poštnina plačana pri pošti Slovenj Gradec Cena 2,90 € GOZDNO GOSPODARSTVO SLOVENJ GRADEC D.D. leto: XXXIX december 2007 številka: pplll ,;m: gozdarstvo Problematika kompleksnosti gospodarjenja z višinskimi gozdovi kmetijstvo Ustrezna izobrazba za opravljanje dopolnilne dejavnosti ■ veterina Debelost pri psih £> , 1 m j/F* * mm 1 H P * * :W * Mj&jr . stfe. .JB* gozdarstvo Leto 2007 se izteka Ena od skrivnosti življenja, zaradi katere je vredno živeti, je ta, da imaš cilj, ki je vreden truda, in da ga vztrajno uresničuješ, pravi ena izmed večnih modrosti. Zaposleni v GG Slovenj Gradec vemo, kaj hočemo v prihodnje, vemo, zakaj se trudimo in vztrajno razvijamo dejavnost gozdarstva, primarne predelave lesa v tehnološkem, organizacijskem in kadrovskem pogledu. V začetku leta smo od države odkupili delež Smreke Gornji Grad, ki je izdelovalec lesenih masivnih hiš z dolgoletno tradicijo. Namen je vertikalna povezava s podjetjem, ki ima znanje, tržišče, kadre in izkušnje na področju izdelave lesenih masivnih hiš, ki je eden izmed projektov, ki ga bomo v Gozdnem gospodarstvu uresničili v prihodnje. Skupaj s partnerji smo ustanovili podjetje za energetiko, ki se bo ukvarjalo s proizvodnjo toplotne in električne energije, pridobljene iz lesne biomase. Zaradi različnih interesov v politiki vodenja smo prekinili partnersko pogodbo z gradbenim podjetjem IGEM Otiški Vrh in ustanovili novo gradbeno podjetje Koroške gradnje s CMC Celje. Želeli smo kupiti Žago Glin Nazarje, vendar pa se v šestih mesecih nismo uspeli pogoditi z lastniki, tako smo po sedmih mesecih žaganje v Savinjski dolini opustili. V letošnjem letu smo ogromno energije porabili za uvajanje novega informacijskega sistema, katerega popolno delovanje bomo dosegli v letu 2008, ko lahko pričakujemo ažurne in natančne podatke za pregled nad poslovanjem ter kvalitetno podporo za pravočasno in pravilno poslovno odločanje. V delniški družbi GG SG bomo v letošnjem letu presegli načrtovano realizacijo; iz državnih gozdov smo pridobili 60.000 m3 oblovine, od drugih gozdnih posestnikov pa smo odkupili še dodatnih 51.000 m3. Tako smo skupno obvladovali 111.000 m3 Oblega lesa, od tega smo v lastni predelavi razžagali 72.000 m3. Vsekakor je pomembno, da smo z žago omogočili, da večino lesa, ki ga pridobimo iz državnih gozdov, predelamo doma in s tem lesni surovini dodamo vrednost. K Konec koncev gospodarimo z dr- | Leto 2007 je prineslo Zavodu žavno naravno surovino in prav | za gozdove Slovenije veliko je, da z njo gospodarno ravnamo j sprememb, novosti in pre-in optimalno izkoriščamo lesno i senečenj, ki so se odražale v proizvodnjo funkcijo gozdov ter | postopkih sprejemanja po-les, ki ga pridobimo iz teh gozdov, j membnih zakonskih in pod-čim bolj optimalno ovrednoti- | zakonskih aktov. Kljub po-mo. Ta proces dodajanja vredno- | mislekom nekaterih sorodnih sti bomo v prihodnje nadaljevali institucij Zavod za gozdove z izdelki z višjo vrednostjo. Slovenije ostaja nosilec na- Naša usmeritev je torej doda- j črtovanja in razvoja na poti vrednost lesu, ki ga prido- | dročju gozda, gozdarstva, bivamo iz koroških gozdov, z j lovstva, v prihodnje tudi te-razvojem primarne obdelave v j renskega naravovarstva in tehnološkem, organizacijskem 8 še bi lahko naštevali. Obseg in tržnem pogledu ter s tem | nalog in pristojnosti se je bi-omogočiti možnost za nadaljnji i stveno povečal, kar stroki razvoj finalne lesne industrije. | prinaša niz prednosti, a tudi Ideje iz preteklosti smo v letoš- I odgovornosti, njem letu oblikovali v projekte, | ki jih bomo v obdobju 2007- | Odhajajoče leto je končno pri-2013 uresničili za posodobitev | neslo sprejem dolgo pričaku-tehnologije na področju gozdar- j; jočega Nacionalnega gozdnega stva in lesarstva, za uvajanje no- }. programa, ki je in bo rdeča nit vih izdelkov ter razvoj kadrov. £ bodočega strateškega razvoja Zaposleni v podjetju imamo jas-| gozdov in gozdarstva. Spre-no vizijo in vemo, kam gremo. | membe so bile pričakovane, Prepričan sem, da smo to sposo- | nikakor niso revolucionarne, bni tudi realizirati. Prihodnost | temeljijo pa na tradicionalnih je naša priložnost. s načelih gozdarske stroke: na Zahvaljujem se vsem svojim so- | sonaravnosti, trajnosti, mul-delavcem za zaupanje, vzpod- tifunkcionalnosti, ekološki bude in energijo, ki smo jo sku- | pestrosti itd. Nekoliko več paj vlagali v delo, da smo lahko | sprememb je prinesla novela uspešno zaključili poslovno leto. | Zakona o gozdovih, ki je teši meljni zakonski akt gozdarske Prijetne praznike in naj Vam | stroke. Sprejet je bil v jesen-tudi v prihodnje uspeva v živ- 8 skem času. Še vedno pa je vpro-ljenju trdo delati, veliko se ig- | ceduri novela Zakona o divjadi rati in živeti v ljubezni, kot pra- | in lovstvu, ki prinaša bistvene vi še ena od večnih modrosti. | novosti na področju organizi-Silvo Pritržnik 8 ranega lovstva. Lovske orga- Levo Silvo Pritržnik, desno Milan Tretjak nizacije, v mislih imam predvsem Lovsko zvezo Slovenije, se zopet zapletajo v intrige in obrekovanja, namesto da bi se aktivno vključile pri sooblikovanju omenjenega zakona. Vsi zgoraj navedeni zakonski akti bodo značilno vplivali na delo gozdarske stroke v prihodnje. Za zaposlene v Zavodu za gozdove Slovenije je pomembno tudi dejstvo, da je Vlada Republike Slovenije imenovala Jošta Jakšo za novega direktorja. Predsednik Sveta, ki je najvišji organ upravljanja, je v jesenskem času postal »koroške gore list« Jože Jeromel. Priznati si moramo, da je bilo sprememb na področju delovanja Zavoda za gozdove Slovenije zares veliko in vse so več ali manj zelo pomembne. Spremenjena zakonodaja pa ne prinaša večjih sprememb za lastnike gozdov, saj pravice in dolžnosti ostajajo v glavnem v enakih okvirih kot doslej. Vstop v Evropsko unijo je prinesel tako lastnikom kot zaposlenim na Zavodu za gozdove Slovenije še več birokracije, dokumentacija za vlaganja v gozdove je zahtevna in obsežna, kontrole izvedbe ukrepov so pogoste in večkratne itd. Ni vse dobro, kar je evropskega. V prihodnje se moramo opreti tudi na svojo gozdarsko tradicijo, lastno znanje in strokovne izkušnje. Upam, da bo leto 2008 na področju gozdov in gozdarstva prineslo kaj koristnega. Mogoče bo gospodarjenje z državnimi gozdovi preneseno na bodoče pokrajine ... V izteku leta 2007 se v imenu sodelavcev iskreno zahvaljujem lastnikom gozdov, članom Sveta območne enote, kolegom v drugih organizacijskih enotah, poslovnim partnerjem, strokovni javnosti, predstavnikom lokalnih skupnosti in vsem drugim za tvorno in plodno sodelovanje v preteklem letu. Vsem, še posebej bralcem Viharnika, želim vesele božične praznike in srečno novo leto. Milan Tretjak Podelitev priznanj najbolj skrbnim lastnikom gozdov Primož Areh, dipl. inž. gozd., Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec ! M h 8 H Ivan Večko v družbi direktorja ZGS Jošta Jakše, revirnega gozd Primoža Areha in predsednika sveta ZGS Jožeta Jeromlja (foto Mirko Ceh Priznanje Ivana Večka - letošnjega najbolj skrbnega lastnika gozda v OE Slovenj Gradec venije). Vsi so tudi čestitali prejemnikom priznanj, ki Sta jih podelila direktor ZGS Jfešt Jakša in Tone Lesnik. Vsi pr jemniki priznanj so bili udele žencem prireditve prikazani tako v besedi kot v sliki. Nizale so se različne življenjske zgodbe, vse pa so povezane ljubeznijo do naših gozdov ter s kvalitetnim in poštenim delom v njih. Zelo dobro popotnico nam mlajšim, tako gozdarjem kot lastnikom gozdov, je podal prejemnik priznanja iz Območne enote Sežana Jože Meden. Poudaril je vestno delo, poštenost v medsebojnih odnosih, spoštovanje zgodovine in iskanje dobrega v vsaki politični ureditvi. Prir reditev je popestril tudi pester kulturni program. Od leta 1999 je priznanje za skrbno gospodarjenje z gozdom prejelo 126 lastnikov gozdov, od" tega so bile 4 lastnice. Same prireditve se je udeležilo 80 udeležencev. Območrio enoto Slovenj Gradec smo zastopali Mirko Cehner, Jože Jeromel (predsednik Sveta J ZGS), Primož Areh in Ivo Večko, ki je bil zaradi vestnega in kvalitetnega dela v^svo-jih gozdovih izbran za ,„nflj lastnika" v Območni enoti' Slovenj Gradec. V prijetnem ambientu gostišča Žolnir v Kostanjevici ob Krki so bila 6. 12. 2007 podeljena priznanja najbolj skrbnim lastnikom gozdov v Sloveniji. Vsakoletno prireditev je organiziral Zavod za gozdove Slovenije. Priznanja so bila podeljena štirinajstim lastnikom iz vseh območnih enot. Lastniki gozdov so bili izbrani na podlagi dolgoletnega vestnega dela v svojih gozdovih ter na podlagi sodelovanja s strokovno službo ZGS. Namen podelitve teh priznanj je spodbujanje dobrega in kvalitetnega gospodarjenja z naši- mi gozdovi ter prepoznavnost posameznih lastnikov gozdov, ki vse svoje življenje posvečajo kvalitetnemu gozdarskemu delu in razvoju gozdov. Pomen vestnega in dobrega dela v slovenskih gozdovih so poudarili tudi naslednji slavnostni govorniki: Moj- mir Pustoslemšek (župan občine Kostanjevica ob Krki), Robert Režonja (predstavnik Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo), Stane Pajk (poslanec Državnega zbora), Jošt Jakša (direktor ZGS), Jože Jeromel (predsednik Sveta ZGS) in Andrej Berdajs (predsednik Zveze lastnikov Gozdov Slo- Ivan Večko prejema priznanje od direktorja ZGS Jošta Jakše. 14 najbolj skrbnih lastnikov gozda v letu 2007 f i Informativni gozdarski storži v novembru Gorazd Mlinšek, univ. dipl. inž. gozd., 9’ Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec O 8) - November je bil vremensko zelo ugoden mesec za delo v gozdu. Do 9. novembra smo imeli na Koroškem jasno do delno jasno vreme, ki ga je v različnih dnevnih terminih prekinila nekajurna oblačnost, lažen 3. in 4. novembra, ko je bila jutranja temperatura okoli Sl,- so bile v ostalih dneh minimalne jutranje temperature ' okoli 0°, maksimalne dnevne Da so se gibale v tem obdobju ___ed 3° in 8° C (8. 11. celo do 13” C). 9. novembra je prineslo nad naše kraje vlažne zračne gmote, ki so povzročale lokalne padavine v obliki rahlega dežja, v višjih predelih pa v obliki snežnih neviht. Deževalo in snežilo je v nočnih in jutranjih urah 11., 12., 14. in 17. 11., ves dan pa je snežilo d nižin 18. novembra. Snež- Zadnje štiri novembrske dni se je se je ohladilo (jutranje temperature celo do -6° C, dnevne maksimalne celo okoli 0° C). Prvo uradno poledico smo imeli v Mežiški dolini že 12. novembra. Tla so za dalj časa poledenela v senčnih predelih toplotnega obrata (inverzija). Novembrski mraz je do konca slekel krošnje listavcev pa tudi macesnov. Za gozdarje javne gozdarske službe je bil november bolj pisarniško obarvan zaradi končnih prevzemov in obračunov gojitvenih in varstvenih del (nacionalna shema) ter priprave dokončnih programov vlaganj v gozdove v letu 2008 in drugih aktivnosti na naši območni enoti. Dobro administrativno izvedena gozdarska Jošt Jakša še kot vodja službe za varstvo gozdov na žarišču lubadark pri Rožiču v Otiškem vrhu ne padavine niso bile obilne. Nižinske predele je prekrila le d<| 5 £m, višje pa 10 in več cm debela snežna odeja, katera pa hitro sesedala. Nad 1000 m nadmorske višine je 26. novembra snežna ploha proti jutru rahlo pobelila posamezna pobočja. Od 19. do 23. novembra je prevladovala inverzija, zato se je zrak v planinah segrel celo do 14” C, topel fen pa -je iz 24. na 25. november z zalibda prinesel dež. Močno je vlivalo vse do jutra, nad 1000 m nad morjem pa je sneženje ustvarilo lepe snežne motive. dela v pisarni potekajo po zaključenih terenskih pregledih, kontrolah (notranje, zunanje) in prevzemih. Obračunali smo gojitvena in varstvena dela v zasebnih gozdovih, katera so revirni gozdarji prevzeli v novembru. V novembru je bil aktiviran razpis za pridobivanje subvencij po Programu razvoja podeželja za izgradnjo gozdnih prometnic in nabave gozdne mehanizacije. Pri pripravi projektov so v OE Slovenj Gradec neumorno sodelovali tudi izven rednega delovnega časa pod vodstvom Hinka Andrejca gozdarji in gozdarke na krajevnih enotah. V Lukovici je 5. novembra potekalo izobraževanje za vse, ki sodelujejo pri izvedbi tega projekta, med vsemi udeleženci jih je bilo kar 70 % iz Zavoda za gozdove Slovenije. V Otiškem Vrhu in bližnji okolici imajo lastniki gozdov velike težave s podlubniki, zaradi katerih so se jim že nekaj let zapovrstjo posušile velike količine smrek. Vzrokov za prekomerno na-množitev podlubnikov je več (fiziološko opešano drevje, suša v preteklih obdobjih, letošnji marčevski snego-lom, bližina lesnih skladišč, vpliv onesnaženega zraka in drugo). Kljub skrbnim preventivno varstvenim ukrepom se težave s podlubniki na tem predelu nadaljujejo. Posameznim lastnikom izginja ekonomsko zanimiva smreka, od gozda pa je odvisen tudi nadaljnji obstoj njihovih kmetij. Pri analizi vzrokov za nastale težave sodeluje gozdarska služba za varstvo gozdov (Gozdarski inštitut Slovenije, ZGS, Biotehniška fakulteta - Oddelek za gozdarstvo in obnovljive naravne vire). 8. novembra smo na treh lokacijah (Je-glijenk, Rožič, Bauh) nabrali vzorce vej za analizo vsebnosti žvepla in drugih škodljivih elementov v iglicah smrek. Črničevje v snegu na Košenjaku (21.11.2007) Prekomerna vsebnost omenjenih elementov v iglicah je pokazatelj onesnaženega zraka. Vzorčne veje smo poslali na Gozdarski inštitut, kjer so pričeli z analizo. Rezultati analize bodo potrdili ali pa ovrgli mnenje lastnikov gozdov, da je vzrok za nastale težave predvsem v dimnih izpustih iz bližnje tovarne iver-nih plošč. Oddelek za gojenje in varstvo gozdov (ZGS) je v sodelovanju z Oddelkom za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire (Biotehniška fakulteta) 8. novembra v Kočevju organiziral izobraževalno delavnico za zaposlene na ZGS z naslovom Gozdnogojitveni problemi v jelovo-bukovih gozdovih na visokem krasu. V našem gozdnogospodarskem območju je zelo malo takih gozdov, vendar bodo zaključki delavnice zanimivi tudi za koroške gozdarje. 15. novembra 2007 je na Ma-šunu (OE Postojna) potekala delavnica na temo Smernice za pripravo načrtov upravljanja z velikimi zvermi. Izsledki delavnice so zanimivi tudi za odgovornega pri koroški javni gozdarski službi za gozdne živali in lovstvo Zdravka Mikla-šiča, saj tudi na Koroško zaide kakšen medved, ris pa je v zgornjem delu Mežiške doline stalno prisoten. Kako je potrebno gospodari- Rdeči bor na Košenjaku Foto: Gorazd Mlinšek ti v gorskih gozdovih - v zelo občutljivih ekosistemih - in kateri so operativni ukrepi za doseganje zastavljenih dolgoročnih in kratkoročnih ciljev v gozdovih, v katerih se prepletajo z gospodarsko funkcijo tudi ostale pomembne funkcije gozda, smo zaposleni na OE Slovenj Gradec teoretično in praktično strokovno razpravljali na dvodnevni delavnici 20. in 21. novembra na Košenjaku. Pri izvedbi sta sodelovala tudi Jurij Gulič (Zavod za varstvo narave - OE Maribor) in vodja Oddelka za gozdnogospodarsko načrtovanje Dragan Matjašič. Vlada je 28. novembra 2007 potrdila Jošta Jakšo za novega direktorja Zavoda za gozdove, kateremu je vodstveno vlogo slovenske javne gozdarske službe predal Andrej Kermavnar. Jošt Jakša je bil vodja službe za varstvo gozdov v ZGS. varstvo gozdov Zoran Grecs, s katerim sem sodeloval na sestanku o naročilu sadik za gozdno proizvodnjo v drevesnici Omorika na Muti. Pridružil se nama je tudi vodja odseka za gojenje in varstvo gozdov v OE Maribor Nenad Zagorac. Strokovnim razglabljanjem s terena sta prisluhnila direktorica drevesnice Marina Herman Planinšek in Vlado Planinšek. 29. novembra nas je obiskal vodja Oddelka za gojenje in 16. novembra je bil v OE Slovenj Gradec iz skupine šestih najbolj skrbnih lastnikov gozda na posameznih krajevnih enotah izbran najbolj skrbni lastnik v letu 2007. Posebna komisija ZGS OE Slovenj Gradec je na osnovi določenih kriterijev za letošnjega območnega »naj« lastnika gozda izbrala Iva Večka iz Završ nad Mislinjo, KE Mislinja. Svečana podelitev priznanj vsem štirinajstim območnim lastnikom gozdo^je bila 6. decembra 2007 v Kol njevici na Krki (OE Brežic Odličnost v gozdovih 2007 i Tone Lesnik, Gorazd Mlinšek V četrtek, 6. decembra 2007, ob 11.00 uri je bila v gostilni Žolnir v Kostanjevici na Krki slovesna podelitev priznanj najbolj skrbnim lastnikom gozdov. Prireditev organizira Zavod za gozdove Slovenije, ki od leta 1999 vsako leto podeli priznanje najbolj skrbnim lastnikom gozdov; po enemu iz vsake od 14 območnih enot. Namen te aktivnosti javne gozdarske službe je opozoriti na pomen dobrega gospodarjenja z zasebnimi gozdovi in prikazati lastnosti ter delo skrbnih lastnikov gozdov. Na prireditev so povabljeni predstavniki Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, lokalnih skupnosti, poslanci državnega zbora, združenj lastnikov gozdov, Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, Zavoda za varstvo narave, Gozdarskega inštituta Slovenije, Biotehniške fakultete, Sveta Zavoda za gozdove Slovenije in drugih organizacij v družbenem okolju, ki je povezano z gozdovi in gozdarstvom. V Sloveniji je trenutno okrog 70 odstotkov celokupne površine gozdov v zasebni lasti. Skupno število lastnikov gozdov ocenjujemo na več kot 300 000, s solastniki vred pa na blizu 500 000. Zasebna gozdna posest je v Sloveniji večinoma zelo razdrobljena, kar pomeni, da ima en lastnik več parcel na različnih mestih. Povprečna velikost gozdne parcele je manj kot 3 hektare. Lastniki gozdov imajo pravico in dolžnost gospodariti z gozdovi, to je pridobivati iz njih les, graditi in vzdrževati gozdne prometnice, gozdove negovati in obnavljati in pri tem upoštevati predpise in načela gozdarske stroke. Gospodarjenje z gozdovi usmerjata javna gozdarska služba in Zavod za gozdove Slovenije, država Slovenija pa namenja finančna sredstva za vlaganja v gozdove iz državnih in evropskih sredstev. Kljub temu je pri lastnikih gozdov potrebno veliko truda za vzpodbu- kih dobičkov. Dober gospodar z gozdom je samoiniciativen in s svojim zgledom vzpodbudno vpliva tudi na druge lastnike gozdov. Ob njem je gozdar javne gozdarske službe dobrodošel svetovalec in pomočnik. Izbira najbolj skrbnega lastnika gozda teče v Zavodu za gozdove Slovenije vsako leto na dveh ravneh. Najprej izbirajo skrbne lastnike po določenih kriterijih na krajevnih enotah, potem pa izmed njih na vsaki območni enoti z ocenjevanjem izberejo po enega, ki dobi priznanje na državni ravni. Od leta 1999 je doslej prejelo priznanje za skrbno gospodar- janje interesa za gospodarjenje z gozdovi, posebno pri lastnikih z majhno gozdno posestjo, ki niso finančno odvisni od gozdov. Med lastniki so velike razlike v velikosti njihove gozdne posesti, odvisnosti od do- OE Slovenj Gradec imenovala najbolj skrbnega območnega lastnika gozda. Na sil čani podelitvi v Kostanje je prejel priznanje Ive ko, p. d. Pristovnik, iz Završ nad Mislinjo. Letošnji območni najbolj skrbni lastnik gozda Ivo Večko lastnik gozda v KE Mislinja. Na drugih krajevnih enotah' , Območne enote Slovenj Gfa-dec so bili za najbolj skrbne lastnike gozdov izbrani: v KE Slovenj Gradec Jožef Rotovnik, p. d. Plesnik, v KE Dravograd Rudolf Hubman, p. d. Barišnik, v KE Prevalje Marko Močilnik, p. d. Škof, v KE Črna hodka iz gozda, interesa, opremljenosti in usposobljenosti za delo v gozdu. Med njimi so mnogi, ki si zaslužijo posebno priznanje. Dobro gospodariti z gozdom pomeni negovati ga, pa čeprav ne moreš pričakovati od njega takojšnjih ali veli- jenje z gozdom 112 lastnikov gozdov, med njimi 4 ženske. V Območni enoti Slovenj Gradec so po določenih kriterijih izbrali 6 na posamezni krajevni enoti najbolj skrbnih lastnikov gozda. Iz te skupine je komisija ZGS Ivan Voler, p. d. Kavšak, in v KE Radlje Branko Pokeržnik, Repnjek. Vsem letošnjim najbolj .skrbnim lastnikom gozdov čestitamo! Širši javnosti jih bomo predstavili v naslednji števi. Viharnika. -a M -g> .2 l5 S i 1 i w k S *0 N O S) Problematika kompleksnosti gospodarjenja z višinskimi gozdovi Mika Medved, univ. dipl. inž. gozd., 9‘ Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Slovenj Gradec S = - Konec novembra smo za vse zaposlene strokovne delavce OE ZGS Slovenj Gradec organizirali dvodnevni seminar - izobraževalno delavnico na Košenjaku. Ideja o izvedbi delavnice prav na Košenjaku se je porodila ob pripravah na obnovo načrta GGE Dravograd, kjer je bila, kot eden večjih problemov za nadaljnje gospodarjenje, izpostavljena obnova višinskih gozdov. Prav kompleks koše-njaških gozdov je bil namreč v zimi 2003 močno poškodovan po snegolomu in žledolomu, svoje pa je dodal še veter. jfušnje dravograjskih goz-fjev, tako s tehnologijo (kjer za sanacijo poškodova-Irevja uporabljena tudi sečnja) kot tudi z ob-v teh gozdovih, so nam izhodišče za vsebinsko opredelitev našega strokovnega izobraževanja. Namen delavnice je bil ovred-' notiti tako gospodarsko vlogo kot tudi druge vloge gorskih oz. višinskih gozdov zaradi: • problemov in omejitev pri gospodarjenju (interesi last- nikov kot tudi širše skupnosti), • ekonomičnosti gospodarjenja, ki mora upoštevati tako naravovarstveni kot tehnološki vidik, • zasmrečenosti oz. spremenjenega naravnega stanja, • problemov naravne obnove (kdaj, kako in zakaj v obnovo), • problemov obnove po sanaciji naravnih ujm (vetrolomi in snegolomi), • upoštevanja drugih funkcij gozda (ekološke in socialne vloge) in njihovega pomena oz. omejitev pri gospodarjenju. V delavnici so bila zajeta vsa področja gozdarskega delovanja od gozdnogospodarskega načrtovanja, gojenja in varstva gozdov, gozdnih prometnic in tehnologije do divjadi in lovstva, ter varstva narave in ohranjanja biotske pestrosti. Pestra je bila tudi sestava delovne skupine, ki je seminar pripravila: - gozdnogospodarsko načrtovanje (Branko Gradišnik, Mika Medved, Suzana Andrejc), - gojenje in varstvo gozdov (Gorazd Mlinšek, Avgust Kunc), - gozdna tehnika (Hinko Andrejc), - gozdne živali in lovstvo (Zdravko Miklašič), - KE Dravograd (Vlado Petrič, Tomaž Bricman). Želja delovne skupine je bila, da revirnim gozdarjem in drugim strokovnim delavcem predstavimo praktične primere problemov na terenu, cilj delavnice pa je bil, da skupaj dorečemo, kako probleme gospodarjenja s temi gozdovi zaznati, jih ovrednotiti, uporabiti že dostopne podatke in seveda najti ustrezne rešitve - tudi na podlagi dobrih primerov rešitev iz prakse v območju. Seminar je trajal dva dni. Prvi dan je bil namenjen širšim predstavitvam problematike, ki so jih glede na svoje področje dela podali vodje odsekov na naši območni enoti. Širši okvir so zaokrožili vodja OE Slovenj Gradec g. Milan Tretjak, vodja Oddelka za gozdnogospodarsko načrtovanje CE ZGS g. Dragan Matjašič in g. Jurij Gulič iz OE ZVN Maribor. Po končanem sklopu predavanj smo si v pravi zimski idili na terenu ogledali objekte, ki so bili pripravljeni za praktični del seminarja, ta pa je potekal drugi dan. Na terenu smo na štirih točkah problemsko zastavili naloge, ki so jih morali kolegi gozdarji (predhodno razdeljeni v skupine) tudi praktično rešiti. Reševanja nalog smo se lotili dokaj zgodaj drugega dne in priznati je treba, da so se mnenja kar kresala in poti do rešitev razhajale. Volje do razprave nam ni zmanjkalo niti po topli malici, ki nam jo je na Planinskem domu na Košenjaku pripravila prijazna oskrbnica Zdenka. Ker se je misli, dilem, napotkov in tudi provokativnih vprašanj nabralo kar nekaj, smo po končanem seminarju sklenili, da oblikujemo skupne zaključke delavnice in jih v pisni obliki predstavimo kot pripomoček za nadaljnje delo. Prav je, da se s kompleksnostjo gospodarjenja s tako občutljivimi ekosistemi, kot je gorski gozd, seznani tudi javnost, zato bomo v eni izmed prihodnjih številk tej tematiki namenili več pozornosti in zaključke, do katerih smo prišli v delavnici, tudi v celoti objavili. Vsekakor bi na koncu sestavka v imenu celotne delovne skupine, ki je delavnico pripravljala, izrazila zadovoljstvo, da smo uspeli uresničiti zastavljeni cilj. V lepem zimskem vremenu smo preživeli dva dni v izmenjavi strokovnih izkušenj, mnenj in problemov in skupaj iskali rešitve. „Upam samo, da bomo te zaključke načrtno vpeljali v naše delo z gozdovi," je ob koncu seminarja zapisal Milan Golob, vodja KE Črna. To bo dobra popotnica za nadaljnje delo. foto: Janez Skralovnik Aleksander Vrečer končal šolanje na Višji strokovni šoli Celje Drago Pogorevc, univ. dipl. inž. Žal je zelo malo ljudi, ki se odločijo pridobiti nova znanja z nadaljevanjem formalnega izobraževanja ob delu. Sandi je eden tistih, ki je po končani poklicni šoli za avtomehanika nadaljeval izobraževanje najprej na srednji tehnični šoli, nato pa še na višji strokovni šoli. Četrtek, 13. 11. 2007, je bil zanj srečen datum, saj je uspešno zagovarjal diplomsko nalogo z naslovom Načrtovanje odsesavanja lesnega prahu pri vzdolžnem razrezu hlodovine v podjetju Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec in si s tem pridobil naziv inženir strojništva. Aleksander Vrečar Njegova naloga ima praktično uporabno vrednost, zato bom poskušal vsebino na kratko predstaviti. Naloga obravnava problem lesnega prahu, ki nastaja pri razrezu hlodovine na naši žagi v Oti-škem Vrhu. Za odpravo tega problema je Sandi v diplomskem delu strokovno obdelal možne rešitve in tudi predlagal praktično rešitev. Poglejmo nekaj detajlov iz njegove naloge: Večji del prahu se dviguje nad sam stroj, zaradi zračnega toka, ki ga ustvarjajo krožne žage, pa se ne dvi- guje popolnoma vertikalno (puščice poz. b). Hkrati s prahom vstopajo v prostor tudi večji delci. Zagovina (poz. 9), se nabira tudi na izdelku, katerega je potrebno očistiti pred izstopom iz stroja. Za to opravilo je na stroju sicer nameščeno puhalo (slika 2, poz. 6), ki pa ni dovolj učinkovito. V nalogi so predvidene štiri možne rešitve, in sicer: • tesnjenje celotnega sklopa žagalnega stroja, • izvedba prisilnega prezračevanja, • odsesavanje prahu z odseso-valno šobo, • odsesavanje z napo. Glede na tehnične in ekonomske kriterije se je Sandi odločil za varianto odsesavanja z odse-sovalno šobo z dodano napo. V nalogi so izvedeni tudi vsi potrebni izračuni za cevovode, izračun ciklona in dimenzionirani vsi sestavni deli za izbrano varianto. Narejeni so tudi detajlni načrti za posamezne sestavne dele, kar pomeni, da lahko takoj pristopimo k izvedbi v praksi. Sam potek in izgled odsesoval-ne naprave je prikazan v spodnji shemi. Prav tako so v shemi prikazane neznanke, ki jih je potrebno izračunati. Poglejmo še samo en detajl iz njegovega dela, ki vsebuje mnogo inovativnih rešitev: Slika 1: Notranji pogled na sklop žagalnega stroja Vth€irnik Nosilna konzola bo omogočala vertikalni pomik sesalne šobe, kateri mora znašati minimalno 300 mm. Izvesti ga je možno s pomočjo hidravlike, kombinacije elektrike in hidravlike, ali pa popolnoma mehansko. Izbral sem mehansko krmiljenje in pomikanje s pomočjo koleščka, kot prikazuje spodnja slika, ker je preprosto in zanesljivo. Ob prihodu hloda do sprednjega koleščka se bo ta dvignil na zgornjo površino hloda. Sočasno bo s sabo dvignil tudi šobo. Zadnji kolešček bo držal šobo v pravilnem položaju, dokler se hlod ne bo umaknil izpod njega. Moram priznati, da sem se kot njegov mentor pri zagovoru di plomskega dela pred ko: zelo prijetno počutil, saj naloga s suverenim zag ocenjena z najvišjo oceno. Gozdno gospodarstvo Sli Gradec mu je za uporal vrednost naloge podelilo tudi praktično nagrado in se odločilo, da bo ta projekt v letu 200.8 tudi izvedlo. Sandiju iskrene čestitke uspešno uresničevanje poslovnih in osebnih želja. rorri Slika 2: Shema odsesovalne naprave O O' O O O O C) c Slika 3: Skica sesalne šobe na konzoli 1. izdelek 2. nosilec konzole 3. sesalna šoba 4. drsna plošča 5. kolešček 12/2007 o Z M O £ Ustrezna izobrazba za opravljanje dopolnilne dejavnosti Bernarda Javornik, svetovalka za kmečko družino in razvoj dop. dejavnosti na kmetijah Na podlagi tretjega odstavka 69. člena zakona o kmetijstvu (Uradni list RS, št. 54/00, 52/ 02 - ZDU-1 in 58/02 - ZMR-1) je minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano izdal Pravilnik o usposobljenosti za opravljanje dopolnilnih dejavnosti na kmetiji (17/04, 31/05,105/06). Nosilec dopolnilne dejavnosti na kmetiji (v nadaljnjem besedilu: nosilec) je usposobljen za opravljanje posamezne vrste dopolnilne dejavnosti, če: 1. ima najmanj srednjo poklicno izobrazbo ustrezne smeri ali 2. ima potrdilo o usposobljenosti: - ustrezen certifikat ali potrdilo o opravljenem usposabljanju ali preiz-su znanja za posamezno področje po programu, ki ga potrdi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in se izvaja v okviru Kmetijsko-gozdarske zbornice, Obrtne zbornice Republike Slovenije, šolskih ustanov ali stanovske zveze za posamezno dejavnost. Za izobrazbo ustrezne smeri se šteje pri: - predelavi mleka najmanj III. Stopnja izobrazbe živilske smeri mlekarstvo; - predelavi mesa najmanj III. stopnja izobrazbe živilske ' smeri mesarstvo; -peki kruha, peki potic, izdelavi peciva ter testenin najmanj III. stopnja izobrazbe kmetijske, živilske ali gostinske smeri; - predelavi sadja in zelenjave najmanj III. stopnja izobrazbe živilske, kmetijske ali gostinske smeri; - zahtevnejši predelavi lesa najmanj III. stopnja izobrazbe gozdarske ali lesarske eri (izdelovanje palet in žiaganje lesa se ne šteje k zahtevnejši predelavi lesa); turizmu na kmetiji najmanj III. stopnja izobrazbe gostin-' e, turistične ali kmetijske smeri; - storitvah s kmetijsko ter gozdarsko mehanizacijo in opremo najmanj III. stopnja izobrazbe kmetijske ali gozdarske smeri. Za ustrezen certifikat ali potrdilo se šteje pri: - predelavi mleka državni certifikat ‘predelovalec-ka mleka’ ali potrdilo o opravljenem usposabljanju ali preizkusu znanja za posamezno področje, ki ga potrdi MKGP; - predelavi mesa državni certifikat ‘predelovalec-ka mesa’ ali potrdilo o opravljenem usposabljanju ali preizkusu znanja za posamezno področje, ki ga potrdi MKGP; - predelavi sadja državni certifikat ‘predelovalec-ka sadja’ ali potrdilo o opravljenem usposabljanju ali preizkusu znanja za posamezno področje, ki ga potrdi MKGP; - predelavi zelenjave državni certifikat ‘predelovalec-ka zelenjave’ ali potrdilo o opravljenem usposabljanju ali preizkusu znanja za posamezno področje, ki ga potrdi MKGP; - peki kruha državni certifikat ‘izdelovalec-ka kruha iz krušne peči’ ali potrdilo o opravljenem usposabljanju ali preizkusu znanja za posamezno področje, ki ga potrdi MKGP; - peki potic državni certifikat ‘izdelovalec-ka potic iz krušne peči’ ali potrdilo o opravljenem usposabljanju ali preizkusu znanja za posamezno področje, ki ga potrdi MKGP; - izdelavi testenin državni certifikat ‘izdelovalec-ka testenin’ ali potrdilo o opravljenem usposabljanju ali preizkusu znanja za posamezno področje, ki ga potrdi MKGP; - izdelavi peciva državni certifikat ‘izdelovalec-ka peciva’ ali potrdilo o oprav- ljenem usposabljanju ali preizkusu znanja za posamezno področje, ki ga potrdi MKGP; - turizmu na kmetiji ob gostinski ponudbi potrdilo o opravljenem 70-urnem tečaju po programu kmetijske svetovalne službe; - zahtevnejši predelavi lesa državni certifikat ‘predelovalec-ka lesa’ ali potrdilo o opravljenem usposabljanju ali preizkusu znanja za posamezno področje, ki ga potrdi MKGP; Prikaz žganjekuhe na tečaju predelave sadja Prešanje sadja - pridobivanju in prodaji energije iz vodnih, vetrnih in drugih virov potrdilo o opravljenem strokovnem izpitu; - čebelarstvu državni certifikat ‘čebelar-ka’ ali potrdilo o opravljenem usposabljanju ali preizkusu znanja za posamezno področje, ki ga potrdi MKGP; - storitvah s kmetijsko ter gozdarsko mehanizacijo in opremo potrdilo o opravljenem preizkusu znanja o varnem delu s kmetijsko ali gozdarsko mehanizacijo in opremo. Za opravljanje posamezne vrste dopolnilne dejavnosti na kmetiji, za katero s tem pravilnikom ni predpisana usposobljenost, mora nosilec izpolnjevati pogoje ustrezne usposobljenosti za kmetijsko dejavnost v skladu z zakonom, ki ureja kmetijstvo, in sicer mora imeti srednjo kmetijsko poklicno izobrazbo ali opravljen preizkus znanja iz kmetijske dejavnosti po programu srednjih kmetijskih poklicnih ali strokovnih šol ali 5 let delovnih izkušenj na kmetiji ali v posamezni kme- tijski dejavnosti. Kmetijsko-gozdarska zbornica skupaj z Državnim izpitnim centrom za vsako leto objavi javni razpis preverjanja in potrjevanja naslednjih nacionalnih poklicnih kvalifikacij: 1. predelovalec/predelovalka mleka, 2. predelovalec/predelovalka mesa, 3. predelovalec/predelovalka sadja, 4. iz delovale c/izdelovalka kruha, potic, peciva in testenin na tradicionalni način, 5. poljedelec/poljedelka, 6. živinorej ec/živinorejka, 7. sadjar/sadjarka, 8. vinogradnik/vinogradnica, 9. zelenjadar/zelenjadarica. Predvideni roki za preverjanje so junija, rok za prijavo je 15. maj, in oktobra, rok za prijavo pa je 15. september. Informacije in svetovanje v zvezi z izvajanjem postopkov preverjanja in potrjevanja nacionalnih poklicnih kvalifikacij dobite na kmetijski svetovalni službi, kjer vam bomo tudi pomagali pri prijavi. Prijava oz. portfolija vsebuje: 1. prijavo, 2. življenjepis, 3. svetovalni zapisnik, 4. seznam prilog, 5. priloge: - overjena dokazila o formalno pridobljeni izobrazbi (spričevalo, diploma ...) - overite na Upravni enoti, - izpisek iz rojstne matične knjige - dobite na matičnem uradu, - dokazila o neformalno pridobljeni izobrazbi (potrdila o tečajih, delavnicah, ki se nanašajo na poklicno kvalifikacijo), - priznanja za izdelke (Dobrote slovenskih kmetij, avstrijska ocenjevanja, druga lokalna ocenjevanja ...), - diplome s tekmovanj ..., - izjave kupcev vaših izdelkov. Cena pridobitve certifikata v letu 2007 je bila : brez preverjanja - 106,50 € s preverjanjem - 160,60 € Konec decembra 2007 pričakujemo nov razpis ukrepa Usposabljanje za delo v kmetijstvu in gozdarstvu, na katerega se boste lahko prijavili za povrnitev upravičenih stroškov; seveda ob predložitvi ustreznih dokazil oz. potrdil o udeležbi na usposabljanjih oz. pridobitvi certifikata. Najvišja stopnja pomoči znaša do 100 % upravičenih stroškov. Pravilnik o usposobljenosti za opravljanje dopolnilnih d' nosti na kmetiji je bil 1-^. 2006 dopolnjen z ali govori o tem, da nosilec nilne dejavnosti lah. ustrezno usposobljenos kazuje tudi s petletnimi vnimi izkušnjami, in sicer s potrdilom, izjavami ali drugim ustreznim dokazilom. Novost je tudi ta, da lahko nosilec dejavnosti ustrezno izobrazbo pridobi v roku dveh let od registracije dejavnosti. Morda se vam vse zapisa? zakomplicirano, a v re; tako. Če vas karkoli zani vam kaj ni jasno, me lah kličete na tel. št. 87 10 682. Naj neustrezna usposobljenost ne bo razlog, da na vaši kmetiji ne registrirate dopolnilne dejavnosti! Društvo kmetic Mežiške doline Razstava in kmečka tržnic Ana Mager Tudi letos so se naše članice potrudile in na semanji dan, to je 12. septembra, v okviru Jesenskih srečanj na Prevaljah pripravile razstavo »Tradicionalne dobrote s kmetij za posladek in zdravje«. Razstava je bila pripravljena v prostorih Koroške kmetijske zadruge na Prevaljah, odprta pa je bila od 9. do 19. ure. Članice so se zelo potrudile in spekle veliko najrazličnejših dobrot iz kvašenega testa. Dobrote so pripravile skrbne roke, pečene pa so bile v pečeh v prijaznih domovih naših kmetic. Razstavljenega je bilo več vrst kruha: pravi koroški rženi kruh, kruh z oljnimi semeni, kruh z bučnimi semeni, ajdov kruh, pirin kruh, sadni kruh. Vsi so širili svoj mamljivi vonj še izven razstavnega prostora, različne vrste potic pa so bile tako vabljive, da si moral pokusiti vsaj enega od koščkov, ki so vabili s krožnikov. Na pogrnjenih mizah so dišali M tudi krofi, prašički s svojo za- gorelo kožo, ptički so bili pravi lepotci. Kar odleteli bi, če jih ne bi omrežile preste, ki so se prepletale na sosednjem krožniku skupaj s žemljicami. Tudi buhteljni so vabili, bi jih pokusili, pa ni bilo dovoljeno, ker. j^ morala razstava ostati popolna. Slivov kvaseč pa je bil tako sočen, da so obiskovalci takoj izpraznili krožnik z narezanimi koščki. Skratka, vse dobrote so navdušile vsakega, ki si jih je prišel ogledat. Naj vam napišem nekaj misli iz knjige vtisov obiskovalcev: »Razstava odlična, kmetice prijazne!«, »Čestitamo, tra dicija naj se ohrani!«, »Iskre ne čestitke ob razstavi kmetic, da se ohranijo čn sli ti izdelki za poznejše rodove!«, »Zelo so se potrudile!« Razstava je bila res dobro obiskana. Za prijazno vzdušje smo poskrbeli v kavnem kotičku, kjer smo obiskovalcem ponudili svežo kavico. Tudi kotiček z razstavljenimi zdravilnimi zelišči je bil zanimiv. Največ pozornosti je vzbujala vejica črnega trna z modrimi sadeži. Ker nismo poznale vseh zdravilnih učinkov te rastline, smo podatke poiskale v knjigi o zdravilnih zeliščih - pri roki smo imele kar tri. Na mizah med dobrotami so si obiskovalci lahko ogledali tudi zelo stare kuharske knjige, ki pa so še vedno uporabne. Razstavo so popestrili pridelki z Gelcine kmetije. Zanje pravi, da so pridelani z veliko truda in ljubezni. Za vloženo ji je narava v obilju povrnila. Da bi bile stojnice s kmečkimi proizvodi bolj opažene, smo organizirali skupno Kmečko tržnico pred Družbenim domom. Na njej so bile združene stojnice Društva Kmetic Mežiške doline in Sadjarskega društva Mežiške doline, Čebelarskega društva Prevalje in kmetije Jakopič iz Mežice. Tri naše članice so se odločile, da bodo napekle in prodajale svoje izdelke, in sicer Marjeta kruh in šarklje, Anita in Martina pa druge sladke dobrote. Vse, kar so pripravile, je bilo v zadovoljstvo prodajalk v tre- nutku razprodano. Razprodani izdelki, zadovoljni obiskovalci razstave in pohvale v knjigi vtisov so spodbuda, da se bomo še v bodoče trudile in ohranjale tradicijo naših prednikov. Z veseljem bomo pokazale tudi ostalim, kaj vse ustvarjamo za naše družine. Hrana, pridelana na koroški kmetiji, naj bo še naprej zdrava prehrana koroškemu človeku. Debelost pri psih Martina Sušeč, dr. vet. med., VP Slovenj Gradec Debelost je danes najpogostejša prehrambena motnja, ki se pojavlja pri hišnih ljubljenčkih. Po zadnjih raziskavah je 25-40 % psov predebelih. Pri debelosti gre za kopičenje maščobnih zalog v organizmu, kadar le-te presežejo 15 % normalne telesne teže. Obstaja veliko razlogov, ki privedejo do debelosti, vendar sta najpomembnejša preveč kalorične hrane in premalo giba-iija. Ostali dejavniki so notranji (starost, spol, hormonalne motnje, genetska predispo-zicija ...) in zunanji (količina zaužite hrane, aktivnost, kvaliteta hrane, življenjsko okolje ...). Večina lastnikov ne opazi, da njihov ljubljenček tehta preveč, dokler debelost ne privede - do resnih zdravstvenih problemov. Debelost povečuje težave - z dihanjem, krvožilnim sistemom, zaradi prenašanja večje teže trpita fizična kondicija in gibalni aparat, predvsem skle-'jS; razvije se lahko diabetes . ■ (sladkorna bolezen). Pri nastanku debelosti ločimo dve fazi: dinamično, v kateri žival pridobiva na masi, in statično, v kateri ohranja svojo preveliko težo. Večina lastnikov, ki imajo ljubljenčke v stanovanjih, se odloči za njihovo sterilizacijo oz. kastracijo. Sam poseg direktno ne vpliva na povečanje telesne mase, so pa z njim povezani številni vzroki za nastanek. Živali običajno postanejo manj aktivne in porabijo manj energije. Zaradi odsotnosti spolnih hormonov imajo večji apetit in tudi bolje izkoriščajo energijo iz hrane, zato potrebujejo manjše količine hrane oz. energetsko manj bogato hrano. Pri ugotavljanju debelosti je najprej potrebno izključiti možnost, daje žival »napihnjena« zaradi določenih bolezni (npr. Diabetes mellitus, Hype-radrenocorticism, Hypothyro-idism). Veterinarji zato opravimo temeljit klinični pregled z anamnezo, pregled krvi in urina. Če izključimo bolezni in gre dejansko za debelost kot posledico prevelikega vnosa kalorij v organizem, se z lastni- kom pogovorimo o motnji in določimo program hujšanja. Program mora biti zastavljen tako, da so rezultati vidni v nekaj tednih, ampak ne sme priti do prevelike lakote in izgube mišične mase. V shujševalni program morajo biti vključene tri komponente: 1. sprememba obnašanja (lastnik ne sme dovoliti hranjenja med obroki, preveč posladkov ...), 2. redna vadba (tudi plavanje, če je možno), 3. dieta (najpomembnejša komponenta; na tržišču je precej komercialne dietne hrane, namenjene hujšanju, npr. Eukanuba Restricted Calorie, Eukanuba Weight Loss Formula, Hills Pre-scription diet R/D in druge) Debel pes torej ni nujno zadovoljen pes. Če mu hočemo zagotoviti zdravo in dolgo življenje, se moramo zavedati, da mu s prepogostim hranjenjem, preveč posladki, z vzpodbujanjem prosjačenja kvečjemu škodimo. Za dobro rast, zdrav razvoj in kvalitetno življenje potrebuje kvalitetno, specifično prehrano. ■■m Janez Bauer Neka stara legenda pripoveduje, da so bile čebele tedaj, ko so še živele z Adamom in Evo v rajskem vrtu, bele barve. Rjave so postale takrat, ko so bili človekovi prastarši izgnani iz raja. Na Zemlji pa so lahko ohranile nekaj privilegijev. Čebela je lahko izločala vosek, ki je bil deviški pridelek in simbol Kristusovega telesa. Zaradi tega tudi prižigamo voščene sveče pri cerkvenih obredih. V preteklih časih so pripisovali čebelam in medu velik pomen. V starogrški religiji je bila čebela simbol duše, njena modrost in nesmrtnost. Zaradi medu in žela velja čebela za Kristusov emblem. Na eni strani sta milina in usmiljenje, na drugi strani Kristus sodnik izvaja pravico. V svetem pismu je med omenjen kar na šestdesetih mestih. Tako v drugi Mojzesovi knjigi obljublja bog svojemu ljudstvu, da ga bo rešil iz egip- tovskih rok in ga popeljal tja, kjer se cedita med in mleko. V tretji Mojzesovi knjigi se določa, da se je prvi pridelek medu daroval gospodu. Obstajajo dokazi, da sta se pri svetem krstu uporabljala med in mleko. To uporabljajo ponekod še danes. Po verovanju naj bi med nastal iz jutranje rose in rdečila zarje kot darilo bogov, ki ga razlijejo po listju in cvetju, kjer ga nato nabirajo čebele. Zaradi prijetnega okusa je med priljubljena jed, ki jo uživajo bogovi in pokojniki. Zato je obvezna jed za zadušnice. Z medom premažejo pogačo in prelijejo obredno jed, ki jo ob obredu pri čaščenju pokojnika zaužijejo vsi prisotni nad grobom. To so poznali že Grki in drugi starejši narodi, ki so prinašali med v žrtvene namene bogovom. Med se je tudi za božični večer, ko ga skupaj z orehi postavijo na mizo, da bi počastili mrtve. Verujmo v čebele o Z Dl k S Čebelam je bila dana ta čast, da Čanje naj bi bilo posebej glasno nabirajo med in da bi z večnim na božični večer opolnoči, ko brenčanjem, ki naj ne bi bilo naj bi čebele v panjih brenčale nič drugega kot petje nebeških stoti psalm v čast novorojene-hvalnic, častile boga. To bren- ga Kristusa. J »Slehernega novega dne se razveselim ...« Silvo Jaš Na številnih obiskih in srečanjih pogosto naletim na najrazličnejše obraze ljudi, malih, preprostih, iskrenih. Takšni ponavadi naredijo še izjemno globok in poseben vtis, tako rekoč se človeku vtisnejo v dušo, da jih potem zlepa ne pozabi. Eden takšnih je zagotovo tudi Jože Jaš. Ta kleni človek je poosebljena dobrota in pravcata mislinjska korenina že 85 let. Zato nič čudnega, da je tako tesno, nerazdružljivo povezan z Mislinjo, z njeno preteklostjo in sedanjostjo, z njenimi ljudmi, še posebej s tistimi njegove generacije. Je kot nekakšen živi leksikon, kot knjiga, ki ji ni videti konca. Ob njegovem pripovedovanju besede ter spomini kar vrejo na plan, presedel in poslušal bi lahko ure dolgo. Pa ne zaman, kajti Jože je človek, ki ga je življenje kalilo na svoj- stven način, iz njega napravilo klenega moža, obogatenega s številnimi trdnimi preizkušnjami. Vendar je v njegovi notranjosti toliko vsega lepega in dobrega, pa tudi skromnost je njegova odlika. Vedno, ob slehernem trenutku se zna razdajati in pri vsem tem pokazati obilico dobre volje in tiste svoje značilne šegavosti. Jože sodi v generacijo ljudi, ki jo je zajela vojna vihra. Nemška mobilizacija, bojišča daljnih ruskih prostranstev in zim, ujetništvo. O vsem temu govori s prizvokom bolečine, kajti spomini in rane so namreč še preveč živi. Po srečni vrnitvi domov je Jože vse do upokojitve imel svoje mesto na nekdanji Lesnini žagi v Mislinji kot električar. S tistih časov povojne obnove se radi utrnejo posebni spomini, vtisi in doživetja. Kdove koliko tisoč metrov žic je raztegnil skupaj s pokojnim bratom Maksom ter koliko električnih drogov je postavil. Omrežje se je urejalo po Mislinji, njeni bližnji in daljni okolici, vse do samotnih pohorskih kmetij. Veliko let sta z bratom vzdrževala še ozkotirno električno gozdno železnico, ki je vodila v Mislinjski jarek, tja v osrčje Pohorja. Jože sedaj preživlja jesen življenja v krogu svoje družine. Ja, pa tudi gasilec je že mnogo let, in sicer v tistem najžlahtnejšem pomenu besede. Je najstarejši in častni član mislinjskih gasilcev. Po njegovih stopinjah hodita še sin in vnuk. Ob našem srečanju smo Jožetu za jubilej trdno stisnili roko in mu zaželeli, da mu predvsem zdravje še dolgo, dolgo služi skupaj z njegovo vedrino. Kljub Teže let Jožetu enostavno ne bi prisodili. naglici in toku našega življenja med nami vseeno potrebujemo ljudi njegovega kova. To sp namreč ljudje, ki jih dandanašnji pogosto tako mrzlično iščeTno pa vendar tako redko najde Mislinjski planinci zaključili Mirko Tovšak, oec. Letošnje, sedaj že tradicionalno srečanje pohodnikov ob zaključku pohodniške sezone je bilo v restavraciji Aerodroma v Turiški vasi. Zbralo se je nekaj nad 70 pohodnikov, ki so živeli lep večer ob obujanju Sminov na prehojene poti šnjem letu. Na začetku srečanja je spregovoril predsednik društva, ki je na kratko predstavil kroniko skupinskih pohodov, nato pa so vsem planincem, ki so letos končali slovensko in koroško planinsko pot, podelili spominske značke. Tokrat je že petič prehodil slovensko transverzalo Drago Kac, prvič pa Albina Fekonja. letošnjo pohodniško sezono Koroško planinsko pot so prehodili: Franc in Marija Bric-man - petič, Andrej Švab in Danica Švab Doler - drugič, Štefan Pantner - prvič, Albina Fekonja - prvič, Janez Planinšec - prvič in Mirko Tovšak - prvič. Letos so prvič podelili tudi priznanje za »naj pohodnika« planinske sezone. Priznanje je pripadlo članu društva Dragu Kaču, ki je v letu 2007 opravil 98 pohodov v domače gore, še posebej pa se je izkazal, ko je že devetič »v enem zamahu« prehodil pot od Šmartna do Brezij na Gorenjskem po delu slovenske planinske poti, ki nato v poznih večernih urah vrnili na svoje domove. Udeleženci srečanja si ogledujejo program pohodov 2008. Hubert Dolinšek povezuje ta dva kraja. Andrej Zorman je nato predstavil svoj vzpon v slovenski alpinistični odpravi na Broad Peak, udeleženci pa so si ogledali tudi fotografije z letošnjega pohoda na Musalo in Maljovico v Bolagariji ter Solunsko glavo v Makedoniji. Prikaz je bi pospremljen z zvočnim zapisom potopisa ene izmed udeleženk tega pohoda. V nadaljevanju srečanja so se udeleženci poveselili ob zvokih glasbe in se Letošnji »naj pohodnik« Drago Kac Udeleženci so z zanimanjem prisluhnili Andreju Zormanu. Obisk muftija Lions klub Slovenj Gradec je v okviru svoje izobraževalne dejavnosti na obisk povabil muftija, predstavnika slovenske islamske skupnosti, gospoda Nedžada Grabusa, in njegovega tajnika gospoda Nevzeta Poriča. V sproščenem pogovoru nam je mufti pripovedoval o nastanku islama in njegovem poslanstvu, o organizaciji, hierarhiji in dejavnosti pri nas, na koncu pa je odgovarjal še na naša vprašanja. Za obisk Lions kluba se obema dostojanstvenikoma islamske skupnosti lepo zahvaljujemo. fti Nedžad Grabus (desno) izroča županu Slovenj Gradec Matjažu Zanoškarju knjižno Mufti s člani Lions kluba Bršljanke Frančku Juraču ob jubileju Tolsti Vrh, tu vaš kmečki in novinarski je raj Spomin mi seže kar nekaj let nazaj, bil lep jesenski je večer, še zahajajoče sonce podari mi svoj smehljaj, res, take lepote ni nikjer. A kmetija in novinarski poklic, bilo noči ob pisanju je kar veliko svetlih, saj vedno dosti je bilo novic, vsak časopis, ki je takrat izšel, je pod prispevkom podpis Franček Jurač imel. Med drevjem hiška kot v raju, krog nje pa pravi direndaj, so goske, race, piške, ovce, krave, kužki, pavi. vsi so ponosni na svoj domači kraj. Kar nekaj opreme potrebuje to vaše delo, pa naj bo žalostno al’ pa veselo, vse ste si kupili, kar vam pride prav, a vam je žal, zmikavt, vse iz avta pobral. Gospodar pod staro košato lipo nam dobrodošlico želi, ugibat treba ni veliko, naš novinar Franček tu živi. Spet ste vso opremo novo si kupili, večkrat za nas Bršljanke lepe slike naredili, ste na radiu al’ pa v Viharniku za nas naredili kakšen čl, res lepa hvala vam od vseh Bršljank. Nagovorim ga: slavljenec naš Franček, pred kratkim ste praznovali svoj okrogli jubilej, iskrene čestitke nas vseh, še več zdravja kot doslej, v novinarstvu še tak uspeh. Od vseh nas pa iskrena želja, naj vam nikoli ne zmanjka zdravja, sreče in veselja, da bomo v naši kmetijski oddaji poslušali čez nekaj let, saj urednik Franček Jurač slavi 100 let. Pa naj vam malo nazaj v mladost spomin obudimo, Vse najboljše vam še enkrat želimo Bršljanke! Franček Jurač med Bršljankami Ljudske pevke Bršljanke iz Mislinjske doline smo Frančka Jurača s pretvezo, da nas pride malo poslikat, povabile k sebi in mu pripravile presenečenje ob njegovem jubileju, 70-letnici. Bil je prijeten večer ob petju in poslušanju spominov in dogodkov iz njegovega življenja in petdesetletne novinarske kariere. Voščilo smo sestavile iz njegovega življenjepisa: ne vsega, saj to bi kar cel bil roman, da malo le vašo življenjsko podobo poslušalci dobimo, saj pester je bil res vsak, vsak dan. Otroštvo ste tu v dolini preživeli, Turiška vas bil vaš rojstni je kraj, ste vedno malo više si želeli, !■ a •a o S) o ■o Stanko Hovnik Andeška sv. Elizabeta in Slovenci Prireditve v Elizabetinem letu so se začele 17. novembra lani, na dan njene smrti, in se končale letos. Celodnevno dogajanje v soboto, 17. novembra 2007, je vključevalo simpozij z naslovom Andeška svetnica lizabeta in Slovenci, ki je rganizaciji Koroškega po-ega muzeja potekal v prostorih Koroške galerije _. __ih umetnosti v Slovenj Gradcu Uvodoma so navzoče pozdravili Brigita Rajšter, direktorica Koroškega pokrajinskega muzeja, Peter Leskovar, župnik župnije sv. Elizabete v Slovenj Gradcu, Matjaž Zanoškar, župan Mestne občine Slovenj Gradec, in Milena Zlatar, direktorica Koroške galerije likovnih umetnosti Slovenj Gradec. O Elizabeti so spregovorili: dr. Metod Benedik - Duhov- Leopold Korat Na drugo adventno nedeljo so našo župnijo obiskali pevci iz Zavodnja. Moški oktet Zavod- nje, ki letos praznuje 30-letni-co delovanja, je prepeval pri bogoslužju, nekaj lepih pesmi oktet Zavodnje na podoba časa sv. Elizabete in sv. Frančiška Asiškega, dr. Andrej Eržen - Andeško stoletje na naših tleh, mag. Stane Okoliš - Oglejski patriarh Bertold in njegova vloga v politiki Andeških, Frančišek Lasbaher - Vloga cerkve v šolstvu mesta Slovenj Gradec, mag. Nataša Polajnar Frelih - Elizabetine konference in družba sv. Elizabete za Ljubljansko škofijo (1917-1946), Marko Košan - Upodobitev svetniške legende sv. Elizabete. Sledile so še prireditve: tradicionalni Elizabetin sejem na Glavnem trgu, družabno srečanje Elizabet v cerkvi sv. Elizabete v Slovenj Gradcu, slovesno bogoslužje v cerkvi sv. Elizabete v Slovenj Gradcu. Mašo je daroval njegova ekscelenca monsinjor Santos Abril y Castello, apostolski nuncij v Sloveniji. Adventni čas pa je zapel še po sveti maši. Ljudje so njihovo prepevanje z veseljem spremljali in jih nagradili s ploskanjem. V resnost adventnega časa so pevci prinesli širino krščanskega upanja in veselja. Naše babice in dediji so ta čas »štirih nedelj« preživeli v postu, molitvi in umirjenem življenju. Takrat še niso poznali »veselega decembra«, po katerem je največkrat prazna denarnica, glava boli, marsikdaj pa še srce. Naši predniki so se v dolgih adventnih večerih zbirali ob krušni peči, svetili so si z oljenkami in petrolejkami. Ob topli peči so si pripovedovali dogodke iz življenja. Dolgčas so si krajšali tudi s pesmijo. Iz adventnega časa naših prednikov so znane jutranje maše, ki so se v naših krajih imenovale svitne. Te so bile v zgodnjih jutranjih urah (največkrat ob 6. uri zjutraj). V adventnem času so pripravljali jaslice, nabirali mah in sejali žito (simbol življenja). Vsaj nekaj tega je ostalo še v naših časih in videti je, da se počasi nekaj običajev naših prednikov spet vrača. Mogoče bo prav to tista bilka, katere se bo oprijel sodobni človek. Močna vez med predniki in današnjim časom je prav pesem, brez katere nekoč ni bilo opravljeno nobeno delo. S pesmijo se pripravljajmo na božične in novoletne praznike, naj bo pesem naša prijateljica v dobrem in slabem - kdor poje, zlo ne misli! Všharnik Ekološka predelava zelenjave in okrasnih rastlin ■■ Stanko Hovnik Jt 0 "O 0 V knjižnici Ksaverja Meška Slovenj Gradec je bilo 22. novembra 2007 predavanje inženirja Igorja Škerbota o ekološki predelavi zelenjave in okrasnih rastlin. Predavanje je bilo vsestransko zanimivo in nazorno predstavljeno vbesedi in sliki. Poudarjeno je bilo, da je smotrno upoštevati dobro pripravljeno zemljo, ustrezen kolobar pri zasaditvi, pravilen ■■HM SUVO JaŠ ■HMMHHI Drago Tisnikar iz Mislinje je tako rekoč človek čisto posebne vrste ter sila nemirnega duha, nekakšen večni boem. Sicer pa Draga daleč naokoli še bolje poznajo kot vaškega godca. Z velikim veseljem raztegne meh svoje frajtonarice, še z večjim veseljem pa gobari. Upokojeni rudar živi v rojstni hiši zelo znanega, žal že pokojnega slikarja Jožeta Tisnikarja, pa tudi sorodstvene vezi ju vežejo. Pred časom si je, navezan na svoj kraj, tam visoko na hribu, 18. razstava malih živali v Šentjanžu izbor in ustrezno zaščito. Okrasne rastline za balkonsko in parkovno zasaditev so bile nazorno predstavljene s primeri, izbira in harmonija okrasnih rastlin za cvetličenje prostorov in parkov pa nam je bila prikazana v slikah. Med udeleženci je bilo predavanje zelo dobro sprejeto, in sicer z željo, da se organizira še več podobnih predstavitev. na »Brešarjevih rutah«, kot domačini radi rečejo, kupil še lično leseno hiško in tam je zanj in za njegovo družino samo njihov svet. Strastni gobar je že od malih nog. Kdove koliko in kakšne vrste gob sploh pozna, pa tudi vse tiste kotičke in »žlake«, kjer te rastejo. Tudi sedaj, ko se gobarska sezona preveša h kraju, ne mine dan, da Drago z značilno košaro ne bi odšel v tišino in objem gozda, pa tudi iz njega se nikoli ne vrne praznih rok. Letos, pozno v jeseni, je visoko v osrčju Pohorja, na Brešarjevem, le streljaj vstran od svoje počitniške hišice našel poleg kopice ostalih gob tudi zajetnega čvrstega jurčka. Skoraj ni mogel verjeti očem, kajti to se pač ne zgodi vsak dan. Tudi prijatelji, ki so bili hkrati komisija, so bili presenečeni nad njim. Drago pa jim je iz samega veselja zaigral kar lastno skladbo Gobarsko polko. Gobar Tisnikar ^^hh Martina Cigler, abs. agr. Društvo gojiteljev malih živali na Koroškem prihodnje leto praznuje 25. obletnico neprekinjenega delovanja. Letos med 7. in 9. decembrom je pripravilo razstavo svojih malih ljubljencev, in sicer v Domu borcev v Šentjanžu pri Dravogradu. Obiskovalci te prikupne razstave so si lahko ogledali 120 kuncev 30 različnih pasem, 54 primerkov perjadi, in sicer okrasno perutnino, vodno perutnino ter pritlikavo perutnino, 122 golobov 20 pasem v več barvnih odtenkih ter 40 ptic. Uradne podatke je podal Janez Jurič, vodja razstavnega odbora. Mene osebno so najbolj pritegnili kunci in ptice. Med kunci so imeli največ občudovalcev orjaški kunci, kunci ovnači in beli dunajčani, med pticami pa rumeni in rdeči kanarčki, ze-brice, papige nimfa, skobčevka in druge. Veliko obiska je bilo tudi pri golobih. Eni so bili zelo veliki, skoraj kot kokoši, zato se tako tudi imenujejo, videli pa smo tudi prevrtalce, pismonoše idr. Perutnina je pridobila pozornost obiskovalcev s svojo glasnostjo: petelini so kikirikali in kokoši so kokodakale kot za stavo, skratka, bilo je zelo pestro. Zanimive so čopaste kokoške, ki so bodisi povprečne velikosti bodisi pritlikave črne z velikim belim čopom. Posebno so na razstavi uživali otroci. Bilo jih je res veliko, največ v spremstvu staršev. Naj pohvalim organizacijo, ker je vse potekalo brezhibno, in pa seveda prizadevne organizatorje in člane društva, ki so prispevali živali, skrbeli za red, za prehrano živali in za vse ostalo. Razstava mi bo ostala v zelo lepem spominu. Podatki organizatorjev: - vodja razstavnega odbora: Janez Jurič, tehnični vodja: Jože Stražišnik, vodje sekcij: za kunce Ivan Kadiš, za ptice Milan Kotnik, za perutnino Rudi Zorman; - ostali člani razstavnega odbora: Jan Kep, Grega Kadiš, Mateja Kadiš, Tine Pogorelčnik, Alojz Knez, Franc Serec; - veterinarska služba: Andrej Kac, Slovenj Gradec; - katalog: Igor Čegovnik. - tisk: Pekky, d. o. o. ljudje in dogodki Stanko Hovnik Vrunčeva odličja Mestna občina Slovenj Gradec je 3. 10. 2007 v Kulturnem domu Slovenj Gradec podelila Vrunčeva odličja zaslužnim iz prosvete,. Govor je imela lanskoletna Vrunčeva nagrajenka Danijela vnik, v kulturnem pro-je nastopil gledališki leš Valič, odličja pa je župan Mestne občine Gradec Matjaž Zano-jprejem je bil v Hotelu Gradec na Glavnem Milena Britovšek, rojena 1954 v Slovenj Gradcu, je svojo poklicno pot začela v Osnovni šoli Muta, leto zatem pa se je zaposlila na takrat Posebni. osnovni šoli, danes Tretji osnovni šoli Slovenj Gradec. Svoje delo opravlja kot specialna pedagoginja in razredničarka v osnovni šoli s prilagojenim programom na predmetni stopnji. Pri svojem delu je samoiniciativna, iznajdljiva in ima zelo bogate izkušnje, ki jih s pridom uporablja in prenaša na druge. Blaž Šušel, rojen leta 1961 v Črni na Koroškem, po poklicu univerzitetni diplomirani psiholog, se je na Šolskem centru Slovenj Gradec zaposlil 1. januarja 1990. Pred tem je bil zaposlen v Zavodu za delovno -usposabljanje mladih v Črni na Koroškem. V letih od 1990 do 1999 je delal kot šolski svetovalni delavec in učitelj psihologije. V tem obdobju se je vseskozi povečevalo število vpisanih dijakov, kar je nedvomno tudi zasluga dobrega šolskega svetovalnega dela, ki ga je opravljal Blaž Šušel. Dijaki, ki jih je po končanih triletnih oziroma štiriletnih programih vseh šol Šolskega centra Slovenj Gradec usmerjal v nadaljnji študij, so šolanje uspešno nadaljevali in kar nekaj se jih je po pridobljeni diplomi tudi zaposlilo na tem centru. Vzgojiteljica Ivanka Hendler je rojena leta 1954 v Slovenj Gradcu. Delovne naloge vzgojiteljice v našem vrtcu strokovno in kvalitetno opravlja od leta 1974. V letu 1994 je napredovala v naziv svetovalka. Pri delu z otroki je pozorna in vsakemu posamezniku nudi optimalne možnosti za razvoj spretnosti, pridobitev izkušenj in znanja. Z domiselno ureditvijo prostora ustvarja pogoje za otrokovo uspešno učenje. Še posebej skrbi za posameznikovo dobro emocionalno počutje in vodi njegov razvoj k samostojnosti in komunikativnosti. Vrunčevo nagrado je letos prejela Karla Zajc Berzelak, rojena 1954 v Slovenj Gradcu. Na slovenjgraški srednji šoli se je zaposlila leta 1981 kot profesorica slovenščine. S svojo neposrednostjo in odprtostjo si je med dijaki pridobila veliko zaupanje in z njimi v celoti uresničuje svoje pedagoško poslanstvo. Tako je postala afirmirana in cenjena profesorica, ki nesporno zaznamuje naš šolski prostor. Velja za eno nosilnih snovalk dela na Gimnaziji Slovenj Gradec, ki je v zelo kratkem času (v veliki meri tudi po njeni zaslugi) postala konceptualno drugačna in v slovenskem prostoru prepoznavna šola. Kot profesorica slovenščine odpira dijakom obzorja tudi v neklasičnih izvedbah pouka. Na projektnih tednih Božje oko vidi vse, človekovo vidi več, ker tudi čuti, je dijake (skupaj s mentorji) popeljala po sledeh renesanse v Padovo, Bologno, Raveno in Firence, po sledeh Da Vincijeve šifre v Pariz in skozi Kratko zgodovino časa v Ženevo. Dijaki so z njo vsa leta redni obiskovalci slovenskih gledališč ter obiskovalci nekaterih odmevnih likovnih razstav na Dunaju in v Gradcu. Bila je koordinatorica projekta Ministrstva za šolstvo in Zavoda Republike Slovenije za šolstvo Odprta šola, vodila pa je tudi našo izmenjavo z dijaki in profesorji gimnazije Arai na Japonskem. Z leve: Blaž Šušel, Ivanka Hendler, župan Matjaž Zanoškar, Milena Britovšek, Karla Zajc Berzelak 12/2007 _ _-------- 1 : H Viharnik Podružnična osnovna šola Lese Naravoslovni dan Suzana Pušpan in Marina Stropnik, učiteljici Listnica uredništva V četrtek, 8. 11. 2007, smo organizirali naravoslovni dan v gozdu. Povabili smo tudi gozdarja gospoda Franja Sterna. Ob 9.00 uri smo se zbrali v šoli, od koder smo krenili po gozdni poti do Volinjaka. Opazovali smo drevesa, podrastje in živali. Ogledali smo si najdebelejšo smreko na Koroškem, ki raste pod Vodnjakom. Bili smo zelo presenečeni, ko smo izmerili njen obseg, saj smo namerili kar 4 m in 17 cm. Na Vodnjaku smo si privoščili počitek in zasluženo malico ter se vpisali v knjigo obiskovalcev. Veseli in polni novega znanja o gozdu smo se vrnili domov. Naslednji dan smo obnovili naše znanje o gozdu in ugotovili, da smo ga z naravoslovnim dnem precej obogatili. Urednica Ida Robnik m> Leto se počasi izteka, pred vami je zadnja letošnja številka Viharnika. Analizo letnika običajno pripravi uredniški odbor v januarju in pod tem naslovom jo tudi objavimo. Pregledali bomo tudi letnik 2007, ga ocenili in poskušali dodati kašno novost za naslednje leto; sugestije bralcev so vedno dobrodošle, torej če imate kakšen predlog za popestritev vsebine, nam to sporočite. V teh dneh boste prejeli položnice za plačilo naročnine za leto 2007. Zaradi uvajanja novega informacijskega sistema v Gozdnem gospodarstvu ni bilo možno pripraviti sistema plačil računov za Viharnik dvakrat letno, kot je bil to običaj prejšnja leta. Upam, da vas to ne bo preveč obremenilo. Za prihodnje leto bomo ponovno pošiljali položnice dvakrat letno kot doslej. Opozorila bi vas še na novo rubriko Čestitke in mali oglasi, ki smo jo umestili na zadnje strani revije v mesecu septembru. Morda ste jo spregledali. Namenjena je vsem, ki želite presenetiti svoje najdražje z voščilom ob osebnih jubilejih ali drugih posebnih dogodkih oziroma z malim oglasom kaj prodati, kupiti ali zamenjati. Cena voščila s fotografijo je deset evrov, cena malega oglasa pa pet evrov. Ob iztekajočem letu se zahvaljujem vsem bralcem za zaupanje in naročnikom za zvestobo, piscem za sodelovanje in bogatitev Viharnika z raznolikimi prispevki, članom uredniškega odbora in poslovnim sodelavcem za sodelovanje, obenem pa želim, da bi tako nadaljevali tudi v prihodnjem letu. Leto 2008 je za Viharnik jubilejno - štiridesetletnica izhajanja. To bomo skupaj z vami obeležili tako, da si bomo obletnico zagotovo zapomnili. Lepe praznike, obilo sreče in zadovoljstva v letu 2008 vam želim! gozdarstvo Voščila JANEZ ŠVAB Spoštovane občanke, cen jeni občani Mestne^O občine Slovenj Gradeči Dovolite, da Vam ob izteku napornega, a uspešnega leta 2007, iskreno čestitam in se Vam 1 zahvalim za sodelovanje, strpnost in razumevanje* ter Vam ob prihajajočih božičnih praznikih zaželirpj lepo in mirno praznovanje, v novem letu 2008 pcra obilo sreče, zdravja, uspehov ter medsebojnega* razumevanja, sodelovanja in vzpodbud..^ atj;Cd^anoškcNvžWr^ P VES ELO PRAZNOVANJE BOŽIČNIH PRAZNIKOV IN K, OBILO SREČE, ZADOVOLJSTVA, ZDRAVJA IN USPEHOV V LETU 2008 SO ŽELJE OBČINE ČRNA NA KOROŠKEM ŽUPAN Ne le novoletn dan, ki pride in od de, naj bo sleherni ti razigran in s soncem v srcu vedno obsije n. Zupan Občine Mislinja Viktor Robnik, univ. c ipl. ekon.,, s sodelavc za Cenjene občanke, cenjeni občani! Vam in Vašim družinam želimo veliko dobrega, veliko sreče in miru ob| božično-novoletnih praznikih in veliko uresničenih želja v novem I Z dobrimi pričakovanji pojdimo v mlado leto 2008. Letos smo se odločili, da sredstva, ki bi jih porabili za nakup novoletni)] voščilnic, namenimo za nakup aparata za oživljanje, defibrilotorja,,. Če bomo s tem rešili eno življenje, smo storili veliko. Župan Občine Prevalje dr. Matic Tasič, svetniki Občine Prevalje, uprava Občine Prevalje Srečne in vesele praznike vam želimo v toplini doma in z dobroto v drobnih pozornostih! v novem letu 2008 pa mnogo podarjenih dobrih misli in izpolnjenih želja, uspeha v dejanjih, ki puščajo sledi, sreče, ki spremlja pogumne, ter prijetnih dni v zdravju, zadovoljstvu in mavričnem sijaju!, Županja Občine Dravograd »»Marijana Cigala, dr. vet ,med^^^_ . s sodelavci ■ Ekološka kmetija Jaznikar Martina Cigler, abs. agr. Okoli 800 m visoko nad Ravnami na Koroškem kraljuje Jaznikarjeva gorska ekološka kmetija. S kmetije je prelep razgled na Peco, Obir ter v Mežiško dolino. Gospodinja je Anita Štriker, po Sloveniji znana kot »mlada kmetica leta 2006/07«, ki je že bila predstavljena v Viharniku. Anita je sedaj predsednica Društva kmetic Mežiške doline. Kmetija meri 40 ha, od tega je 29 ha gozda. Štrikerjevi se ukvarjajo z govedorejo in so prepričani, da posredovanje mineralnih gnojil in škropiv, razen dovoljenih izjem, ni potrebno. Poleg goveda imajo nekaj kokoši in svinj za lastne potrebe. Kakor marsikatera kmetica tudi Anita zelo ceni to, da prihaja večina živil iz lastne proizvodnje. Štrikerjevi v življenju na kmetiji zelo uživajo. Menijo, da tu čas poteka počasneje, da je vse bolj umirjeno in da na kmetijah bolj kot drugje še obstaja sožitje generacij. Gospodinji je predvsem všeč samostojno organiziranje in razporejanje dela. Gospodar Ivan se je pred leti odločil, da se zaposli še izven kmetijstva in ker je on v službi, je Anita odgovorna za gladek Anita, Ivan, Klavdija in Gašper Na kmetiji imajo 12 krav dojilj, potek dela na posestvu. Sicer teleta pa prodajajo za nadalj- si pa dela ne delijo in vsi zanjo rejo. Odkup naravno pre- grabijo za vse, kadar je to podelanega mesa v Sloveniji še ni trebno. urejen in Štrikerjevi za svoje Kot že rečeno, je bila Anita meso ne dosegajo višjih cen. mlada kmetica leta in ta naziv ji je prinesel še dodatne obveznosti, ki pa jih je z veseljem izpolnjevala; vrstili so se obiski novinarjev na kmetiji, udeleževala se je promocijskih prireditev in medijskih akcij ipd. Kot je predsednica Društva kmetic Mežiške doline pa ima nove naloge, ki se jih veseli in so ji všeč, saj ji omogočajo stik z drugimi in s tem spoznavanje vedno česa novega. Vsaka slovenska regija ima svoje društvo, v Sloveniji pa povezuje kmetice Zveza kmetic Slovenije, v katero so včlanjena regionalna združenja. Ta društva nudijo izobraževalne in strokovne tečaje ter kurzije po Sloveniji in tujini, piknike za kmečke družine, kulturne prireditve in razne tečaje, predvsem pa polagajo pozornost na izobraževalne in računalniške tečaje. Anita ima za sabo tečaj računalništva in igraje dela z računalnikom, o čemer sem se ob obisku sama prepričala. Poleg tega pa še riše in večkrat uredi glasilo Društva kmetic. Tudi naslovnica je že ozaljšala s svojo risbo, o delu Društva pa poroča tudi v Kmečkem glasu. Na vprašanje, kaj si Štrikarjeva želita za bodočnost, sta imela oba kratek odgovor, in sicer upata, da bosta svojima otrokoma, Klavdiji Gašper in »prijateljice« predavanja, ekskurzije, izlete, in Gašperju, posredovala kme-kulturne prireditve, družabna tovanje na tak način, da bosta srečanja idr. obdržala pozitiven odnos do Tudi Anita z odborom društva narave in kmetije, pripravlja pester program: svojim članicam nudijo eks- Čestitka Predsedstvo Kluba upokojenih koroških gozdarjev vošči vsem nekdanjim sodelavcem in zaposlenim v gozdarstvu srečno, zdravo in uspešno leto 2008. Pred prazničnimi dnevi je predsedstvo Kluba upokojenih koroških gozdarjev na sklepni seji pregledalo delo iztekajočega leta in pripravilo program za naslednje leto. Osrednji dogodek bo tudi v letu 2008 srečanje vseh upokojenih gozdarjev Koroške. Ob tem izrekajo tudi voščilo in zahvalo za pomoč vsem sponzorjem, ki jim omogočajo organizacijo vsakoletnih srečanj in obiskov upokojencev na domu. kmetijstvo kultura in jezik Razstava Antona in Janeza Repnika v knjižnici Radlje ob Dravi Milena J. Cigler V petek, 24. 11. 2007, sva se s hčerko Martino udeležili odprtja slikarske razstave Antona in Janeza Repnika z Mute, katera sta že stara znanca in prijatelja ljubiteljev likovne umetnosti, v tem primeru naive. Razstava je bila v prostorih Knjižnice Radlje ob Dravi. Program so popestrili klarinetist, pianistka in vokalni tercet Spominčice, ki na izviren način izvaja vokalno in instrumentalno glasbo, in sicer na instrumentih, kot so »žulov-ka« za perilo, lesena posoda, lesene vile, stare harmonike, orglice idr. Anton Repnik se je rodil leta 1935 v Sv. Vidu pri Vuzenici. Član Društva slovenskih likovnih umetnikov je postal leta 1970, prvič pa je razstavljal že sedem let pred tem na skupinski razstavi Slovenski samouki v Celju. Samostojno je razstavljal leta 1965 v Mariboru, Velenju in Šoštanju, sledile pa so številne skupinske razstave, ki jih je bilo več kot devetdeset. Za likovno ustvarjanje je prejel več priznanj in nagrad, posebno diplomo na slovenjgraški razstavi Mir, humanost in prijateljstvo med narodi leta 1965, plakete za sodelovanje na trebanjskih likovnih taborih, nagrado občine Radlje za dosežke na kulturno-umetni-škem področju, Gran prix de al collection Winstonles peintres ves 1. 1974 in druge. Od leta et. Sculpteurs naifvs Jugosla- 1965 živi in dela na Muti, kjer Avtor: Janez Repnik Avtor: Janez Repnik ima v svoji hiši tudi atelje in zasebno galerijo. Janez Repnik se je rodil leta 1968 v Slovenj Gradcu. Osnovno šolo je obiskoval v Vuzenici, Srednjo kovinarsko pa na Muti. S slikanjem se je začel ukvarjati v otroških letih, najprej pod budnim očesom svojega očeta, kasnejepaje stopil na samostojno slikarsko pot. Janez Repnik je danes izoblikovan slikar. Živi in dela na Muti. Tudi on ima že lepo število priznanj. O naivni umetnosti (in o umet- nosti nasploh) ter o obeh Repnikih je govoril poznavalec likovne umetnosti in kritik g. Juteršek. Njegovo mnenje je, da sta oba slikarja ubrala samosvojo pot, da je med njima razlika v stilu, barvah, temah. Pri Janezu je čutiti razvoj, in sicer je začel uporabljati barve, pričel je s tehniko senčenja, še vedno pa njegovi liki izpričujejo trpko življenje socialnega dna in pogosti so motivi likov iz gostiln. Po drugi strani pa Anton še vedno nadaljuje z veselimi barvnimi kompozicijami likov na ljudskih slavjih ali pri kmeč- kem delu. Vidne so nove teme in zato nikoli ne dolgočasi. In kaj sploh je naivna umetnost? Je umetnost preprostih, običajno skromno izobraženih naravnih slikarjev, ki imajo kak svoj poklic in se z umetnostjo ukvarjajo v prostem času. Običajno ne poznajo šolskih pravil in ne akademskih vodil slikanja in izpričujejo naivne predstave o svetu. Prvi in najslavnejši naivni slikar je bil Francoz Henri Rousseau. Znani naivni slikarji v Sloveniji so Jože Tisnikar, Ivan Sedej, Anton in Janez Repnik. Sicer pa so še čez mejo znani Ivan Generalič, Mirko Virjuš, Franjo Mraz in drugi. V Zagrebu imajo naivni slikarji svojo galerijo likovnih umetnosti. In katere slike obeh Repnikov so mi najbolj pri srcu? S pomočjo Martininega fotoaparata jih lahko vidite tudi vi, sicer pa si lahko ogledate razsta; knjižnici Radlje ali pa pri obeh slikarjih na Muti v nj sebni galeriji. Veliko umetniškega užitka vam želi Jezikovne drobtinice: ljudje ... Marta Krejan, prof. Ne bom »težila« z literarno teorijo, ne s slovnico. V decembru, ki za mnoge kljub svojemu (na nek način že kičastemu) značaju vseeno ni praznični, si raje privoščimo kako pesem ali dve. Za sprostitev, za razvedrilo, za razmislek, za vzpodbudo ... kakor komu ustreza. Ahil in Samson Z Ahilom sva si čisto enaka Oba sva ranljiva v peto Razlika je le v tem da sem jaz ranljiv tudi drugje S Samsonom sva si čisto enaka Oba imava moč v dolgih laseh Razlika je le v tem da imam jaz moč tudi drugje Poper in sol sta pravica vsakdo ju zasluži to je resnica če kdo je prikrajšan za ti dve stvari ta ni več človek vrzimo ga v smeti Avtor pesmi: Marko Krejan Šoferske zgodbe - Od Pohorja do Koprivne Marjan Čuješ Koroške kmetijske zadruge so bile nekoč organizirane v Poslovno zvezo s sedežem v Dravogradu, ki jih je zastopala pri poslih ter od prodaje njihovih pridelkov in lesa tudi dobro živela. Z zakonom je bila ta ustanova ukinjena ravno v letu, ko sem tam nastopil službo tudi sam. Da bi podjetje preživelo brez zadružne marže, so se lotili različnih dejavnosti: od živinoreje in gradenj cest do avtoprevozništva. Nič se ni obneslo in nazadnje se je ves kolektiv razšel na različne konce. Meni so ostali le spomini na tiste čase in na vožnje z džipom po terenih, kjer cest še ni bilo ali pa so jih šele gradili. Neko poletno nedeljo sem peljal predstavnika podjetja in takratnega predsednika občine Dravograd na ogled pašnikov na ribniškem Pohorju. Tam je bilo na paši iz Amerike uvoženo govedo. Ameriških prerij vajeno govedo se je pri tem poizkusu kar dobro obneslo. Pohorska ostra trava domači živini menda ne ustreza, pašnih površin pa je veliko in ob večjem interesu družbe bi lahko bile na ta način te površine bolj izkoriščene. Ko smo odložili pripeljane potrebščine za pastirja, kar je bilo tudi formalno opravičilo za naš nedeljski izlet, smo se odpravili naprej po travniških brezpotjih do Partizanke na Kopah. Prve besede presenečenega upravnika koče, ki je prihitel na dvorišče in zagledal druščino v džipu, so bile: »Ooo, da bi vas coprnice zacoprale, da bi scat ne mogli!« Upravnik, g. Britovšek, je bil tudi sicer znan humorist in njegove šale so nas spremljale tudi v dolino, ko nam je zagotavljal, da smo bili prvi motorizirani turisti pri njegovi koči. To nas je vzpodbudilo, da se nismo vračali nazaj preko Ribnice, ampak smo ubrali pot, po kateri so vozile do tedaj le volovske vprege, dokler se nismo znašli na »Brionih« pri gostilničarju Oskarju na Legnu, kjer je bilo spet veselo. Na pašnikih Plešivca se je vršil pa drugi poizkus reje mladega goveda, tokrat domačega. Da bi povečali zaraščene pašne površine, je bilo treba izkrčiti gozd, ki se je na vseh straneh zajedal vanje. Te posege je morala preučiti, in kasneje izdati dovoljenje zanje, posebna komisija. Na ogled pašnikov sem člane te komisije peljal nekega ne preveč prijaznega dne. Okrog Uršlje gore so se podile vlažne megle in mojim sopotnikom se kar ni dalo izstopiti iz vozila. Želeli so, da jih odpeljem prav do gozda nad Jelenovo kmetijo in če bo šlo, tudi do Šisernika. Mojih pomislekov, da tudi vojaško vozilo na mokrem terenu ni vsemogočno, niso upoštevali. Upošteval jih je pa džip, ki mu je na spolzki kamniti podlagi pri zavijanju na obronku gozda zdrsnilo in se je na splošno presenečenje vseh prevrnil na desni bok. Ven sem splezal kot skozi kupolo tanka in vmes še malo zabavljal kmetijskega strokovnjaka, na katerega ramenih sem stal, da lahko kar sede skozi šipo na vratih proučuj je travno rušo pašnika. Dokler po moji poti niso zlezli ven tudi ostali potniki, sem držal zibajoče vozilo na strmini sam, nato smo ga pa s skupnimi močmi postavili na kolesa. Ogled šd nadaljevali peš, tako kot se za tako komisijo spodobi, jaz sem se pa spustil do staje na Jelenovem in imel dovolj opravka z vozilom-, da sem ga zopet spravil v tek. Izteklo je sicer nekaj akumulatorske kisline in motornega olja, drugih posledic pa ni bilo. Bu,ško . na pločevini nad zadnjim kolesom sem nekako zakril in vsi se strinjali, da tega dogo< ■ bi se lahko končal tudi tragično, na podjetju ne bomo omenjali. So že vedeli zakaj! Srečna pa tudi zgodba s tisti čredo na tamkajšnjih pašnikih ni bila. Med mlade telice na plešiv-ške travnike se je vtihotapil tudi kakšen okoliški bikec, ki je poskrbel, da ob vrnitvi v dolino vse le niso bile nedolžne. O tem se je prepričal kmet iz Bukovske vasi, ko mu je krava povrgla dvojčke skoraj na pragu hleva, kamor jo rignal, potem ko jo je poceni pil na razprodaji v Dravogra-ter brejih niso smeli prepu-/nicam. ena poslovna zveza se je gživetje ukvarjala tudi z jo gozdnih cest in s prevozništvom, ki je bilo pozneje po njeni likvidaciji tudi zametek transportne dejavnosti pri Gozdnem gospodarstvu v Slovenj Gradcu. Ko je bila zgrajena cesta od Šentvida po Slemenu mimp Ravnika in Mežnarja do aikove kmetije, je bila tam slovesna otvoritev te pridobitve. :ajbolj zaslužne posamez-so šteli tudi moji sopo-ki sem jih na tisto slavje ripeljal po nekoliko nenavadni \ poti. V Črni nas je na Kmetijski ' zadrugi že čakal njen takratni .šef g. Karel Dretnik. Ko smo se peljali po dolini proti Slemenu, sem pod Jedlovčnikom omenil g. Dretniku, če morda ve za kako bližnjico do Javorške cerkve, katere zvonik se je bleščal visoko nad nami. Skrajšali bi dolgo pot okrog Šentvida in še pravočasno prispeli na otvoritev, kamor smo že zamujali. Od Jedlovčnika do Šumnika je kolovoz, če si upaš voziti po njem, mi je odvrnil. Kaj si'ne bi upal? Pri štiriindvajsetih leti si upaš vse! In smo šli na levo 'y breg, nato pa malo preveč v desno, ker se mi je zdela tista pot mS bolj zvožena, in - zašli. Tokrat teren ni bil moker, kot nekoč na Plešivcu, in so kolesa na strmini dobro prijemala, toda kmalu smo se znašli na koncu tiste gozdne vlake, po kateri so verjetno še pred kratkim spuščali les, zato sem se tudi odločil voziti po njej. Skozi nizko podrast se je že videl travnik, zato z vožnjo nisem prenehal, svoje napake sem se pa že zavedal, da bi se pa v »rikvercu« vračal nazaj v dolino, me je bilo pa sram. Travnik je bil prestrm tudi za vojaškega »terenca«, zato so potniki izstopili in mi vozilo pridržali, da se ni prevrnilo, tako kot takrat pod Uršljo goro. Nato pa v prvo »brzino« in reduktor, da smo lahko počasi rinili proti bolj položnemu terenu, kjer sem se lahko usmeril čez travnike proti vrhu. Na moje veliko veselje sem pristal ravno tam, kjer sem si želel že v dolini; to je pod lipami vrh Mežnarjeve kmetije v Javorju, kjer sem imel dovolj časa, da sem si v miru očital svojo lahkomiselnost, katere žrtve bi bili lahko tudi moji nič krivi sopotniki, ki so se mi pridružili in zavzeli svoja mesta v džipu. Medtem ko so ostali proslavljali na Pistotnikovi kmetiji, sem sam na novi cesti že sodeloval pri reševanju tovornjaka, ki je obtičal. Kamion, naložen z lesom, je obstal na ne dovolj utrjenem cestišču in le naveza z džipom, katerega so obtežili vsi prisotni nakladači, ki so čez nekaj let postali tudi moji sodelavci, ga je spravila na dovolj trden teren za nadaljevanje vožnje. Šofer tovornjaka je bil Franc Drolc z Mušenika, ki je takrat vozil še za GAP iz Maribora, pozneje pa za naš TIS iz Pameč. Zvečer smo se dobre volje vračali domov, a spet ne po normalni poti, ampak po poti, ki smo jo ta dan že ajeva domačija pozimi - v ospredju Peter z nečakom enkrat zgrešili. Od Šumnikove kmetije do Jedlovčnikove bajte v dolini je bilo pa v tisti nočni uri med vožnjo po strmih globačah presenetljivo tiho, kot da bi bilo strah tudi sopotnike in ne le šoferja. Danes se na tisto pot ne bi podal več, tudi z najmodernejšim »terencem« ne, kaj šele s starim odpisanim policijskim džipom, ki smo ga za naše potrebe staknili v Ljubljani. Otvoritev ceste na Platu nad Mežico pa tudi ni minila brez mene, saj osebnih vozil ni bilo veliko, povabljence je pa bilo le treba spraviti do takih prizorišč. Cesto je gradila ekipa delavcev iz hrvaške Like pod nadzorstvom poslovne zveze iz Dravograda. Ob nekem plačilnem dnevu sem peljal denar na tamkajšnje delovišče. Ko je delovodja ugotovil, da v paketu ni vsega denarja, ga je obesil na žebelj v tisti zasilni šupi, kjer so prebivali, in zagotovil presenečenemu blagajniku, da se denarja nihče ne bo dotaknil, dokler ne prinesemo še ostalega zneska. Šele potem ga bo razdelil, zato ker noče razočarati svojih delavcev, ki mu zaupajo, je še pribil. Res se ga ni dotaknil nihče, čeprav je tisti milijon takratnih dinarjev kar nekaj dni visel na žeblju v prostoru, ki ni bil nikoli zaklenjen. Prvič sem videl tako velik znesek denarja in če bi ga mogel jaz hraniti, si niti zaspati ne bi upal, kaj šele obesiti ga na klin, vsem na očeh. No na »likofu« je bilo pa vseeno zelo veselo. Pijačo, ki so mi jo natakali razpoloženi gostje, sem sicer zavračal in jo prepuščal drugim z izgovorom, da ne pijem, nisem se pa branil izredno okusne in sočne torte, od katere se je kar cedilo. Ko se je za omizjem začelo prepevati, sem bil med najglasnejšimi in tudi domov sem prišel dobro razpoložen. To je ugotovila žena med pomenljivim ogledovanjem in vprašanjem, zakaj tako dišim po rumu. Seveda, to je bil vzrok moje veselosti. Torta na kmetiji pri Oberu na Platu, po kateri so se mi še večkrat cedile sline, je bila napojena z rumom tako, da je od nje kar kapljalo. Če bi poznali alkoteste že tedaj, bi bil moj zelen zaradi rjave torte. Le kdo bi mi verjel, da sem takrat alkohol jedel in ne pil?! Če sem s temi zgodbami začel na Pohorju, bom končal z njimi v Koprivni pod Olševo, kamor sem moral dostaviti neke stva- ri za zadružne delavce v Repiji. »En gvaš strdi ti dam, pob, če mi zapelješ te čebele do mojega čebelnjaka! Lepo prosim!« S to prošnjo se je obrnil name Bogatajev Peter, ki je bil doma spodaj v dolini Koprivne. Tudi brez medu bi njegovi prošnji ustregel, saj sem številno Bogatajevo družino poznal, ker je slovela po lepih dekletih in »fejst« fantih, pa tudi avtomobilsko prikolico sem imel prazno, zato izgovora, razen da se mi mudi, nisem imel. Čebele, ki jih je imel na letni paši pri Potočniku pod Olševo, so se v večernem mraku že spravile na varno. Odprtine na panjskih končnicah je Peter zadelal s smrekovimi vejicami, nato sva jih pa naložila in odpeljala. Pogovor je potekal seveda o čebelah, tako kot o jagi, kadar sem vozil kakega lovca. Ko sva pri njegovem čebelnjaku izstopila, sem kot strela šinil v bližnje grmovje, kajti avto se iz čebeljega oblaka skoraj ni videl. Panji so se med vožnjo po slabi cesti odprli in čebele so morale peš, oziroma po zraku za nama. Ker bi trajalo predolgo, da bi se razjarjene žuželke pomirile in posedle na svoja mesta, jih je začel Peter premeščati brez mene. Smilil se mi je, pomagati pa mu nisem upal. Klobuk si je nabil nad oči in si občasno z roko tri obraz, ki so ga obdelovale pikajoče muhe, kot jim je on pravil. Jaz sem si v grmovju z vlažnim mahom hladil boleča mesta na obrazu, ki mi je že otekal. Ko je bil pikajoč tovor pospravljen, sem jo pa ucvrl domov. Vozil sem le z eno roko, druga je bila še vedno pripravljena za zamah, kajti vso pot mi je zlovešče brenčalo okrog ušes. Na »gvaš strdi« sem pa kar pozabil, pa tudi zaslužil si ga nisem, saj sem na dogovorjeno mesto pripeljal le embalažo, ne pa tudi tovora, kakor sva se s Petrom domenila. Tovor je moral po zraku sam, le pot sva mu kazala, sreča pa je, da v večernem mraku nisva srečala še kakega pešca. To bi bil presenečen, ampak gledati za nama pa ne bi utegnil, le klel bi. O tem sem prepričan! Tole je nekaj prigod starega šoferja, ki se dogodkov izpred petdesetih let živo spominja, tega, kaj je pred eno uro jedel, pa ne. Ampak taki postanemo sčasoma vsi, le dovolj dolgo moramo živeti, kar pa ni težko če si le zdrav! mm—m Silvo Jaš Le streljaj vstran od hiše v Mislinji, kjer z družino biva Ivan Tisnikar, brat pokojnega Jožeta, svetovno znanega slikarja, teče potoček. Estrama se imenuje in izvira daleč v osrčju Pohorja ter potem nadaljuje svojo pot v dolino. Bil bi to čisto navaden potoček, če ... če ne bi Ivan v njem naredil nekaj resnično domiselnih in skladnih lesenih pregrad, ki mu dajejo nedvomno še večji, posebni čar v njegovem žuborenju. Ivan sicer ni ribič, je pa zato toliko večji ljubitelj neokrnjene, čiste narave, še zlasti bistrih voda. Zaupal nam je, da je gledati in poslušati to žuborenje pravi balzam za dušo ter srce. Kaj je potemtakem lepše, kot v poletni vročici večera posedeti ob vodi ter opazovati tiste značilne skoke postrvi za mušicami, ko oživi sleherni tolmunček?! Nič drugače pa ni tudi v jesenskih dneh, ko se začne drstitveni ples Nenavadna idiličnost potočka M o > 3 ‘S ribjih samic in samcev. Vso to neponovljivo idiliko moraš enostavno doživeti, opisati se je tako rekoč ne da. Še kako pa so zanimive tudi makete vrtljivih mlinskih koles ob potoku. Sploh pa je Ivan te pragove naredil predvsem zato, ker se tako čudovito skladajo z okolico in ker mu ni vseeno, kaj se dogaja s samo vodo. Lahko bi bil svetal vzor marsikomu. Najpogosteje predvsem vodarjem, ki s svojimi »strokovnimi« odločitvami in prijemi radi posegajo v nedrja naših rek in potokov tudi na Koroškem. Namreč tudi v takšnih malih potočkih je zaradi njihove hudourniške neprizanesljivosti življenje. Zagotovo je prav, da takšni ostanejo še v prihodnje, tudi ob pomoči takih pragov, kakršne je naredil Ivan. Zgledi so potemtakem dovolj jasen in zgovoren dokaz; zagotovo vlečejo in prav je tako. Državno ekipno šahovsko prvenstvo društev upokojencev Slovenije Stanko Hovnik m ..m iiimrirniirTmuMiiM I ......................— Organizacija letošnjega državnega ekipnega šahovskega prvenstva društev upokojencev Slovenije je bila zaupana Šahovskemu klubu Slovenj Gradec. Tekmovanje je bilo 3. oktobra 2007 v prostorih restavracije na Aerodromu v Mislinjski Dobravi pri Slovenj Gradcu. Udeležilo se ga je 14 ekip: prvaki 12. pokrajinskih tekmovanj, ekipa lanskega državnega prvaka in ekipa domačinov. Nastopalo je 68 tekmovalcev. Tekmovanje v izvedbi Šahovskega kluba Slovenj Gradec sta vodila šahovska sodnika Mitja Župan MO Slovenj Gradec si z zanimanjem ogleduje šahovske dvoboje Pranjič in Gregor Šmon. Vse ekipe so prijele pisno priznanje za sodelovanje, zmagovalne tri ekipe pokale, tekmovalci prvi treh ekip pa zlate, srebrne in bronaste medalje. Najboljše tri posameznike šahovskega turnirja je gostitelj Aerodrom Slovenj Gradec nagradil s panoramskim polet-nad Slovenj Gradcem. Rezultati ekipnega tekmovanja: Mesto Ekipa MT T Buch 1 (5) Komandant Stane 21 38.0 326.0 2 (14) Domžale 19 35.5 328.5 3 (10) Maribor Tabor 21 35.0 329.0 4 (6) Trbovlje 19 34.0 330.0 5 (3) Slovenj Gradec 14 28.5 335.5 6 (13) Krško 15 28.0 336.0 7 (11) Kranj 14 26.0 338.0 8 (12) Solkan 14 25.0 339.0 9 (2) Žalec 12 25.0 339.0 10 (9) Murska Sobota 11 24 .0 340.0 11 (4) Črna na Koroškem 10 24 .0 340.0 12 (8) Novo Mesto 7 20.0 344.0 13 (1) Sežana 5 16.5 347.5 14 (7) Spuhlja - Ptuj 0 4 .5 359.5 Arbiter: Mitja Pranjič / Z H . i' 'J Franček Lasbaher, prof. Zdravniški vestnik ob 110-letnici slovenjegraške bolnišnice Med najstarejše strokovne slovenske glasnike nedvomno sodi tudi Zdravniški vestnik, v svojem podnaslovu zapisan kot glasilo Slovenskega zdravniškega društva. Letos izhaja že njegov 76. letnik s pričetkom leta 1929, vzporedno s tem pa moramo omeniti še itek, da je na slovenskih .najstarejše še delujoče . „~di zdravniško strokovno združenje z ustanovitveno letnico 1861. Njegova organiziranost se je sprva prilagajala deželni ureditvi avstrijskega cesarstva, v času kraljevine Jugoslavije pa je od leta 1918 delovalo kot enotno Sloven-zdravniško društvo. Kot nsko zdravniško dru-tvo je živelo celo med NOB. Leta 1948 se je preoblikovalo v pet podružničnih enot, med katerimi je nastala tudi podružnica Slovenj Gradec. Ta ' mreža se je leta 1980 razširila ,v l3 samostojnih pokrajinskih društev vključno s Koroškim dravniškim društvom Slovenj Gradec. Toliko za najnujnejši vpogled v ugledni okvir posebne, sicer redne 12. številke Zdravniškega vestnika konec lanskega leta ob naslovnem jubileju Bolnišnice Slovenj Gradec. Prispevki .številnih njenih sodelavcev zavzemajo spoštljivih 116 strani, kar je glede na format glasila, komaj kaj manjšega od A4, dejansko že primerna knjiga. Odgovorni urednik je M. Cevc; v _ 'pokrajinski sestavi uredniškega sveta je za Slovenj Gradec zapisan Franc Verovnik. Uvodnik Mozaik zgodbopisja in zgodovine naše bolnišnice je k obravnavani številki glede na obetajoč naslov v obsegu slabe 1,5 strani nekako preskromno pri-speval-Davorin Benko, saj.se V zgodovinskem ' ji^nislu lahko opremo , le na ustanovitveni da-ttun 1. april 1896. Na prh zgodovine ni brez osebnosti, ki pa jih tu v takšnem smislu iščemo zaman, čeprav se pisec na koncu zahvaljuje ‘notranjemu uredniškemu odboru’ za pripravo gradiva kirurgu Juriju Gorjancu ter internistoma Martinu Tretjaku in Francu Verovniku. Da so se pripravljavci vsekakor zavedali prete-klostnega primanjkljaja, nam pričata v kazalu vsebinsko sicer žal nerazporejena razdelka Medikohistorična rubrika in Jubileji z nadnaslovom Razgledi, v katerih na koncu Vestnika poleg še petih koroških sklopov najdemo natančnejši zapis ‘110- letnica Splošne bolnišnice Slovenj Gradec -kronološki pregled’ Vladimirja Toplerja, ki se opira na deset let starejši zbornik dolgoletnega ravnatelja Draga Plešivč-nika ob stoletnici bolnišnice, po katerem sicer njeni začetki segajo v davno leto 1419, ter dva zapisa Franca Verovnika ‘Dr. Hans Harpf (1866-1938) ustanovitelj bolnišnice v Slovenj Gradcu pred 110 leti’ in ‘Profesor dr. Ivo Raišp osemdesetletnik’. Seveda pa v izrecno medicinsko znanstvenem Zdravniškem vestniku kakšne poudarjene zgodovinske plati pač ne gre pričakovati, ker je njegovo samoumevno težišče sedanje stanje in napredovanje stroke. Za slovenjegraško bolnišnico tukaj in zdaj nas z njim sooča dostojna množica 23 ‘domačih’ prispevkov; pregledne podatke o njihovih ter o devetih gostujočih avtorjih najdemo šele za prvimi tremi prispevki, čeprav bi jih bralec pričakoval recimo kje še pred uvodnikom. Dolge znanstvene naslove prispevkov ter številne člane raziskovalnih in avtorskih skupin bom za Viharnikov namen obveščanja moral tako ali drugače omejiti na posamezne razdelke ter na prvopodpisane in torej najpomembnejše pisce. V prvem sklopu Raziskovalni prispevki sodeluje samo Nado Vodopija z devetimi sodelavci; posebnost tega prispevka je, da je njegov tekstovni del objavljen v angleščini in - morda nekoliko neuvidevno do tiste strokovne manjšine, ki tega jezika ne obvlada dovolj - brez prevoda v slovenščino. Sledi spet z enim samim prispevkom sklop Kakovost v zdravstvu Bojana Vujkovca s prav tolikimi sodelavci. Na vrsti je najobsežnejši sklop Strokovni prispevki devetih sotrudnikov, od katerih Franc Verovnik, Martin Tretjak (še vedno najmlajši z nazivom doktor znanosti), Brane Breznikar z dvema člankoma, Ivan Ocepek, Marijan Lužnik in Branka Verdnik Golob nastopajo samostojno, Jasna Uranjek, Marko Zupančič in M. Lužnik pa skupaj z drugimi. Sklop Prikazi primerov šteje šest prispevkov. Na čelu avtorskih skupin, v katerih sta kdaj samo dva člana, so Irena Piltaver Vajdec, Jasna Uranjek, Jurij Gorjanc in Stanislav Ovnič, samostojno pa objavljata Rajko Go-lobinek in Franc Kozar. Vsebinski sklop Pregledni prispevki zapolnjuje le skupni sestavek Saša Rainerja in Borisa Po-spihalja. Enega samega in v celoti kot zadnjega imamo še v razdelku Pismo uredništvu Marjane Predikaka z zanimivim naslovom Pagetova bolezen - Nenavadna pogostnost v koroški regiji, ob katerem kaže omeniti, da v njem sploh ne vidimo pisemske oblike, izpisujem pa ga zlasti zaradi tega, ker se edini neposredno nanaša na Koroško. Tudi zadnje omenjeni prispevek ima namreč strogo znanstveno podobo s sestavnimi enotami Ključne besede, Izvleček, Metode, Rezultati, Razpravljanje, Zaključki in Literatura. Slednja je brez izjeme zelo obsežna in največkrat s pičlim slovenskim in zelo dolgim deležem v angleščini. Sestavljenost člankov posebej poudarjam za spodbudo Viharniku, da se kdaj zgleduje po njih morda predvsem v kakšni občasni znanstveno gozdarski številki, kakor je to v lanskem letniku s posameznim člankom že bil primer spis Zdravka Krajnca Gozdovi našega kraja, sicer ponatisnjen iz mojega zbornika 900 let Šmartna pri Slovenjem Gradcu. Kratek nekrolog F. Verovnik posveča zdravniku Tonetu Ravnikarju, ki ga smiselno dopolnjuje zapis slednjega Razvoj gastroin-testinalne endoskopije v bolnišnici Slovenj Gradec, še pred tem pa beremo J. Drinovca Pogovor s slikarjem Bogdanom Borčičem, slovenjegraškim Prešernovim nagrajencem v letu 2005. Z istega umetnostnega področja je še sklepni prispevek D. Benka Likovno ustvarjanje dr. med. Lojzeta Pogorevca, ki se predstavlja tudi z osmimi posnetki svojih kiparskih stvaritev. V vseh Vestnikovih prispevkih prevladuje zavidljiva jezikovna raven, ki nas pravzaprav ne more presenečati, če le upoštevamo najzahtevnejša sprejemna merila za vpis ravno na študij medicine. Naš prikaz lahko sklenem s prepričanjem, da smo s tem koroškim zvezkom dobili še en lep dokaz o strokovni zmogljivosti slovenjegraške oziroma koroške krajinske bolnišnice. Koncert Carinthie cantat Hubert Dolinšek Sl C S k Carinthia cantat Letos so sosedje, naši prijatelji, organizirali dobrodelni koncert v mestu Wies. Nastopil je naš mešani komorni zbor Carinthia cantat pod vodstvom pevovodje Toneta Gašperja. Nastop Carinthie cantat je bil darilo Lions kluba Slovenj Gradec njihovemu klubu. Izkupiček so podarili v dobrodelne namene. Koncert so s svojo prisotnostjo počastili eminentni gostje: iz Slovenije je bil z nami guverner Leve: guverner Gerhard G. Salloker s soprogo, na desni predsednik Lions kluba Deutchlandsberg in drugi ugledni gostje. Koncert je bil dobro obiskan in je odlično uspel. S takimi in podobnimi prireditvami utrjujemo medsebojno klubsko sodelovanje in prijateljstvo med narodoma. Mešanemu komornemu zboru Carinthia cantat in še posebej dirigentu Tonetu Gašperju se Lions klub Slovenj Gradec za nastop lepo zahvaljuje. Z desne: predsednik deželnega parlamenta Reinhold Puhr s soprogo, guverner Gerhard G. Salloker s soprogo in guverner slovenskega »lions distrikta« Anton Camplin Svete Višarje v osrčju gora Višarska gospa Kdor koli se danes pripelje iz Slovenije, Avstrije ali po Kanalski dolini do Žabnice in se ozre proti jugu, zagleda svete Višarje, ki se svetlikajo _m Viktor Levovnik kakor bel golobček na Višar-skem vrhu. Upravičeno lahko rečem, da so pravi biser naravne lepote. S tega kraja je v lepem vremenu čudovit razgled na vse strani: v zgodnjih jutranjih urah se začne svetlikati na vzhodu nad Mangartom in Jalovcem. Nato se počasi dviga žareča sončna obla, ki spreminja prozorne meglice. V poletnem in jesenskem času leži po dolinah megla, ki se po Kanalski dolini preliva kot morje v Ziljsko in Savinjsko dolino, nad Trbižem pa iz nje kuka politična trome- ja, ki nas opozarja, da živijo tod štirje narodi: na vzhodu Slovenci, na severozahodu Nemci ter na jugu Furlani in Italijani. Nad vsem pa kraljuje višarska Marija, ki jo z vso pravico imenujemo Kraljica Evrope. Legenda pripoveduje, da je dr. Lambert Erlich 24. junija 1931 takole govoril svojim študentom ob kresu, ki so ga prižgali nad Višarjami: »Nismo se zbrali tukaj zgolj slučajno, marveč po božji volji. Božja volja nam na Višarjah govori, kakšna je naloga Slovencev na ozemlju, kjer živimo.« Na podnožju te svete gore-pri-hajajo v stik tri glavne evropske rase, in sicer z juga, s severa in z vzhoda. Njihova udarna moč bi mogla trčiti prav tu, Germani, Latini in Slovani bi mogli prav tu ugovarjati mejo drug drugemu. Toda naši predniki so bili bolj modri, kot so danes generali in politiki. Namesto meje so na otoku treh narodov postavili cerkev. Tu je edina meja v Evropi, ki narodov ne ločuje, ampak jih združuje. Za konec pa: Z Gregorčičem za vse je svet dovolj bogat delil bi z bratom brat. če kr Lions klub Slovenj Gradec je slovenskega »lions distrikta« pobraten z Lions klubom De- Anton Camplin, iz Avstrije pa utschlandsberg. Člani obeh župan mesta Wies, guverner av-klubov se občasno srečujemo strijskega »lions distrikta« ing. na dobrodelnih prireditvah, Gerhard G. Salloker. Navzoči ki jih organiziramo izmeno- so bili tudi prejšnji predsednik ma pri nas in pri njih. deželnega parlamenta Štajerske Vth€Mrnik : s h 3 Večer ob Treski Kako smo si Korošci včasih krajšali dolge zimske večere Milena Cigler V petek, 30. novembra, sva se z Martino peljali v Mežico, radovedni, kaj nam bodo tokrat ponudili Ajda, Peter, Lovro in Metka, običajna ekipa Literarnega gledališča Treska. In nisva bili razočarani. Bilo je več kot zanimivo, pa še mali novoletni bazar, na katerem smo lahko kupovali darilca za prihajajoče praznike, so nam pripravili. Ker je bilo obilo besedil s te in one strani meje, ki so jih prikupno predstavili naši bralci, tudi v narečju, sem se odločila, da vam predstavim nekaj starih pesmi, ki so jih peli ob (zimskih večerih biče in za krušno pečjo. Še prej caj namigov, kako bi po-rili svoje življenje v druži-l bi bilo vsaj malo drugače kot običajno: televizija lahko zvečer kdaj „ ostane ugasnjena, - vsi, kar vas je pri hiši, lahko kdaj skupaj večerjate, - pripravite samo žlice in jejte iz skupne sklede, - pokličite svoje starše ali stare starše, če jih še imate, če ne, ši pa kakšne sposodite in povprašajte za recept za kako res staro jed iz njihovega otroštva, ■ pri manjših boleznih in težavah vzemite kako preizkušeno domače zdravilo. In zdaj k pesmicam: Rada daj, rada daj (Drašče, zapisal Jakob Wang, 1900) Srenča boš mewa, sinčka boš zibawa, u izbi sedewa. Sinček bo u zibke spaw, js bom za gwavjem staw. Ti se boš jokawa, js pa smejaw. Ko pridem k tebi ponoč (pela Tomaž Miki in njegova žena Marija, p. d. Pogaj, 1914). Ko pridem jaz k tebi ponoč, potrkam na okno gredoč. Potem se pa dol naslonim, na oknu prav sladko zaspim. Ko zjutraj se jaz prebudim, prav žalostno jaz se držim. Ne vidim dekliča nič več, grem žalostno od okenca preč. Gorjanska serenada (zapisal Milan Biser) Dober večer Buah vam daj, mi vam vunšamo sedaj. Mi smo pršle vam hor dajat in zdravje srečo vunšovat. Pršva bo ta šlinja nuač, pride pomuač. Marija pomaj u sveti raj. Mi kna pojamo zastonj, pojamo za dober von. Za en pisker mošta pokuhana, no dobro je obrodil bob. pa na prašiča pačana. Tako. Večer je bil živahen. V polni dvorani gostilne Krebs Pa še eno štorijo o Žalik ženah sem premišljevala, kako Treski vam napišem, da jo boste ob uspeva, da je dvorana vedno dolgih večerih pravili. . . polna; namesto vstopnine je bil tokrat prikupen novolet- Peter Peruzzi, Meta Zvonar Hohjec, Marijan Mauko, Lovro Vres, sedijo: Ajda, Klemen, Andraž in Nuša Žalik žene v Vodenikovem skalovju pri Starem trgu Na Vodenikovem posestvu v starotrški župniji pri Slovenj Gradcu je blizu kmeta Tratnika skalovje, ki je deloma razpokano. V teh votlinah so stanovale v starih časih Žalik žene. Taka žena je hodila tudi k Vodeniku. Zjutraj je gospodinja zgodaj vstajala in zajtrk kuhala, Vodenik pa je še ležal. Takrat je hodila tudi Žalik žena h gospodarju ležat. Bila je zelo zelo lepa ženska. Imela je dolge lase, ki so ji viseli s postelje na tla. Ko gospodinja zapazi, da hodi Žalik žena h gospodarju spat, gre v Stari trg župnika vprašat, kaj ji je storiti. Ta ji odgovori: »Drugega ti ne vem svetovati, kakor to, da njene lase vzdigneš in jih v posteljo zraven nje položiš.« Gospodinja to res stori, Žalik pa žena vstane in pravi: »Ne bom več prišla!« Je pa prej gospodarju povedala, kdaj mora to, kdaj ono sejati in vse je lepo obrodilo. Poseb- ni in Miklavžev bazar. Lahko smo kupili Miklavževe šibe, okrašene z bonboni, dišavne šopke mojstra Štefana Erjavca, ki vedno preseneti s kako novo rastlino. Tokrat so to bile jagode iz Portoroža, ki jih tam imajo za živo mejo. Midve z Martino sva jih kar takoj pojedli in Štefan se je hecal, da bova čez dve uri »hin«. Pa ni bilo kaj iz tega, saj vidite, da sem še pri sebi, če to pišem. Bile so še okrašene stekleničke, v katere je bil vtaknjen listič z mislijo o ljubezni ali čem podobnem, okraski za novoletno jelko, venček za na vhodna vrata in še kaj. Bilo je zelo lepo, zato hvala Metki Hohnjec Zvonar, ki je pripravila ta večer, Ajdi, ki je posrečeno predstavila pesmice, prav tako Petru in Lovru, za računalnikom, mislim, da je bil spet Domen Vreš, večer je popestrila še citrarka, finančno pa so ga podprli Občina Mežica, gostilna Krebs in podjetje Elstik. Nada Kirbiš Vsemu navkljub Stanko Hovnik V Knjižnici Ksaverja Meška Slovenj Gradec je bila 30. novembra 2007 predstavitev knjige Nade Kirbiš Vsemu navkljub. Nada Kirbiš že več kot dvajset let proučuje zakonitosti življenja. Se vedno živi za pisanje in piše za življenje. Danes se z začudenjem oziram na minuli čas in se sprašujem, kako sem ob vsem, kar se mi je zgodilo v preteklem letu in pol, sploh preživela. Lahko rečem, da samo tako, da sem, čeprav počasi in prijazno, korak za korakom odstranjevala škodljive misli iz svojega življenja. Zdaj to, zdaj ono, dan za dnem. Očitno sem potrebovala izlet v ta strupeni pekel, da bi spoznala, česa v svojem življenju ne potrebujem več. Ugotovila sem, da se prav vse - naša dejanja, naši občutki, naše obnašanje- vedno ujema s predstavo, ki jo imamo o sebi. Na svet ne gledam več kot na nesrečna naključja. V svoji biti zdaj vem, da vplivam na vse. Ne sprašujem se več, zakaj jaz, temveč, zakaj sem si ustvarila takšne okoliščine, in odgovore poiščem v sebi. Če bom danes poslala v svet svojo jezo in sovraštvo, to ne bo zaradi česa zunaj mene, temveč zato, ker imam to v sebi. Franc Jurač tmmmmmmmmmmmmmmm Pred skoraj tremi leti se je nekaj zagretih spevnih kmetic zbralo v skupino in ustanovile so pevski zbor z imenom Bršljanke. Pogovarjal sem se z njihovo članico Brigito Jehart. Jurač: Koliko članic šteje vaš zbor? Brigita: V zboru nas poje štirinajst, s harmoniko pa nas Brigita Jehart spremlja mož naše pevke Gu-stike Viktor Mlinšek, ki se mu zahvaljujemo za njegov čas in mirne živce, ki jih ima z nami. Jurač: Kako dolgo že prepevate v skupini Bršljanke? Brigita: Kmalu bomo slavile tretji rojstni dan. Posnele smo že svoj prvi CD, za nami pa je že preko 100 nastopov širom naše lepe Slovenije. Nastopale smo na raznih dobrodelnih koncertih, srečanjih ljudskih pevcev in godcev v televizijskih oddajah, ki jih prenašajo v živo, prislužile smo si prvo mesto na tekmovanju »Pre-šmentane citre«, ki je bilo v Velenju ... Jurač: Pa vam ni ob vsem delu doma na kmetiji težko najti čas še za vaje in nastope? Brigita: Za hobi, ki te veseli, se ti res ne sme zdeti škoda časa; kaj pa je sploh življenje? Nekajkrat se okrog obrneš, pa si že v letih, ko si enkrat privezan na dom in na posteljo, Odlomek iz epiloga h knjigi Zanimanje za knjigo je bilo Vsemu navkljub. veliko predvsem med mlajšo generacijo. razne članke in skeče za vaš zbor, kajne!? Brigita: Ne vem, če lahko rečem, da so to kakšne vredne pesmi; napišem pač spomine, doživetja, dogodke v rimah, ker pa smo Bršljanke ljudske pevke, to tudi zapojemo. Kakšen je rezultat, pa lahko presodijo le tisti, ki to poslušajo. Prav pa nam pride, če kaj napišem posebej za kakšno prireditev, otvoritev, razne abrahame, zlate poroke in raznorazne obletnice, kjer. pa res veliko nastopamo. Z Majdo pripraviva še kakšno neumnost, kakšen skeč, tako da je zmeraj kar veselo. Jurač: Pa boste še vztrajali s petjem in nastopanjem? Brigita: Seveda, saj mislim, -da imamo vse članice podporo tudi pri domačih, ki nas vzpodbujajo, večkrat pa nam tudi kaj pametnega svetujejo. Nada Kirbiš desno, levo direktorica slovenjgraške VValtl Bršljanke ti je pa žal vsakega dne, ki ga nisi izkoristil tudi za svoje dobro, ne samo za zemeljske dobrine, ki si jih pač vsak izmed nas hoče čim več prigarati. Večkrat se spomnim besed svoje mame, ki je bila vsa zgarana kar nekaj let priklenjena na posteljo, kako nam je večkrat dejala: »Pojdite in si privoščite, saj ne veste kako dolgo!« Jurač: Vam veliko pomeni petje pri Bršljankah in seveda nastopi, ki jih imate? Brigita: Meni osebno največ pomenijo nastopi v domovih za ostarele, kjer kar veliko prepevamo - od Prevalj, Črneč, Šentjanža do Velenja. Oskrbovancem pripravimo enourni program, za katerega imamo občutek, da so nam iz srca hvaležni. Z nami tudi zapojejo, zmeraj pa opazimo, da jim ob poslušanju teh starih pesmi, ki jih spominjajo na njihovo mladost, po licih polzijo solze. Jurač: Vi pišete tudi pesmi, Jurač: Želim vam še veliko veselega petja in nastopov! kultura in jezik il as oiuoluiiuods I Franc Gams - Lenart Kdo v Mislinjski dolini in na Koroškem ne pozna družine Gams, po domače Lenart iz Šmartnega pri Slovenj Gradcu ... Na veliki, urejeni in napredni kmetiji v Trebuški vasi so odraščali Lenarči, ki so ob trdem kmečkem delu, domoljubni in pošteni vzgoji staršev zrasli v ugledne osebnosti. Lenartova družina je veliko tvegala in žrtvovala v času nemške okupacije, ko je slovenskemu narodu grozilo izginotje. Slavko Gams - Branko, terenski delavec OF in partizan, je tragično padel na Selah pod Uršljo goro februarja 1945. Marija Gams, višja medicinska sestra, je na skrivaj prevezovala ranjence na pohorskih partizanskih kmetijah. Ivan Gams je upokojeni profesor in doktor geografskih znanosti, akademik in častni občan Mestne občine Slovenj Gradec (dragoceni in poučni so tudi njegovi Spomini, ki predstavljajo čas nemške okupacije in povojne razmere v Mislinjski dolini, Odsevanja št. 26,1996). Najstarejši Lenartov je bil Franc Gams, ki je otroška leta preživel v razmerah 1. svetovne vojne. Izredno pogumen fant je zavzeto sodeloval v narodnoosvobodilnem boju brez partijskih navodil. Lenartove so tudi tedaj vodile krščanske vrednote in globoka domovinska zavest, zato ni čudno, da so na straneh zbornika 900 let Šmartna pri Slovenj Gradcu 1106-2006 tudi trije Lenarči. Franc Gams je bil med tistimi pohorskimi zavednimi kmeti, ki so spomladi 1944 v težkih in nevarnih razmerah zgradili šest bolniških objektov za ranjene partizane. Doktor Ivan Kopač - Pavček, ki je vodil bolnišnice, je rad poudaril: »Brez zavednih ljudi, kmetov in bajtarjev, ki so z največjo ljubeznijo darovali vse, kar so premogli, ne bi mogla tako uspešno delovati partizanska saniteta na zahodnem Pohorju.« (Dr. Ivan Kopač - Pavček je častni občan MOSG, 1981) Franc Gams žal ni dočakal, da bi z ženo Berto, s petimi otroki, dvanajstimi vnuki in dvema pravnukinjama praznoval biserno poroko. Njegovih 94 let je bilo z veliko ljubeznijo in predanostjo povezano z Lenartovo kmetijo, nenehno je skrbel za sodobno kmetijsko tehnologijo in od rane mladosti so ga spremljali konji. Bil je med ustanovitelji in častnimi člani Konjeniškega kluba Slovenj Gradec. Že leta 1960 je med prvimi v Mislinjski dolini oral njive s traktorjem, še vedno pa je vozil s konji. V razgovoru za Večerje dejal: »Že leta 1981 se je pri nas oglasil primarij dr. Rajšp. Ko je videl, da imam jahalne konje, se nam je pridružil. Navdušil sem se nad lipicanci, ker so primerni tudi za vožnjo kočije. Kočijo uporabljam ob porokah in raznih praznovanjih.« Kočijaža Franca Gamsa žal ne bomo več srečali na slovenjgraških srednjeveških dnevih, na podgorski prireditvi Furmani po cest’ peljejo, ob jurjeva-nju na Legnu in še kje. Kot dolgoletni cerkveni ključar cerkve na Homcu je bil pobudnik za prireditev stare lesene mežnarije v sodoben dom duhovnih vaj. Družinske in druge delovne obveznosti ga niso zadržale, da ne bi prizadevno sodeloval v različnih krajevnih društvih in organizacijah. Kot petnajstletni fantič se je pridružil krajevnemu gasilskemu društvu. Takrat je bil majhen gasilski dom zgrajen iz lesa in v njem so imeli ročno gasilsko brizgalno na konjsko vprego. Pred dvema letoma je bil za Šmarčane in za Lenarta velik praznik, dobili so namreč novo avtocisterno. Ob tej priložnosti je bil Franc Gams počaščen, postal je gasilski veteran. Angažiralo ga je tudi družbenopolitično življenje. Po vojni je bil prvi predsednik krajevnega ljudskega odbora v Šmartnem, ki se je kasneje preimenovalo v krajevno skupnost. Ob prvem referendumu za občinski samoprispevek (1977) je bil odbornik občinske skupščine Slovenj Gradec in predsednik sveta krajevne skupnosti. Tedaj je med drugimi pojasnil: »Kot v drugih krajih občine bomo tudi v Šmartnem po uspelem referendumu veliko pridobili. Zgradili bomo novo šolo in asfaltirali ceste na Legnu, v Tomaški vasi in Turiški vasi. Našim otrokom moramo omogočiti to, kar je za uspešen gospodarski razvoj najvažnejše: šolanje v sodobno urejenih prostorih. Prepričan sem, da vsakemu razgledanemu občanu, ki se zaveda pomena izobraževanja mladih ljudi, ne bo težko reči ZA za razvoj ... V nasprotnem primeru bo v naši občini ostalo še nekaj let vse po starem.« Lenart se je dobro zavedal, da le znanje in izobrazba vodita k napredku na vseh področjih gospodarskih in družbenih dejavnosti. Ob toplem družinskem ognjišču očeta Franca in mame Berte je raslo petero otrok, veselila sta se njihovih uspehov in znanja, ki so ga nabirali v študijskih programih, zato sta v starosti zadovoljno živela, ko sta spoznala, da njuni otroci odgovorno in vestno opravljajo svoje poklicno delo. Tudi oče Franc je za dolgoletno delo prejel številne nagrade in priznanja, ki so mu jih podelili država, občina, vaška skupnost in razna društva. Na njegovi zadnji poti, 6. novembra 2007 v Šmartnem, so ga pospremili sorodniki, osem duhovnikov, mnogi krajani in prijatelji iz bližnje in daljne okolice. Od njega so se poslovili tudi njegovi konjeniki in gasilci. Jože Potočnik On me je poklical in moral sem mu slediti. Zahvala Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki ste nam izrekli besede sočutja in tolažbe in na poti k večnemu počitku na šmarskem pokopališču v tako velikem številu pospremili našega dragega in nepozabnega skrbnega moža, očeta, dedija in pradedija Franca Gamsa, starejšega, po domače Lenartovega Franca iz Šmartna pri Slovenj Gradcu. Prisrčna hvala za darovane sveče, cvetje, svete maše v farni cerkvi sv. Martina v Šmartnem in za darove za obnovo Marijine cerkve na Homcu. Še posebej se zahvaljujemo za nesebično skrb in zdravljenje dr. Cirili Pušnik, govornikom Albertu Konečniku, Vladu Marzelu, Jožetu Cokanu in Rudiju Horvatu za ganljive besede in najlepše misli o pokojniku, šmarškim cerkvenim pevcem za lepo petje na kraju zadnjega počitka in pri pogrebni sveti maši, prečastitim gospodom duhovnikom za pogrebni obred in za darovano sv. mašo, konjenikom iz Konjeniškega kluba Slovenj Gradec in Country kluba Legen, gasilcem GD Šmartno, praporščakom in vsem sorodnikom, sosedom ter številnim prijateljem, ki so se poklonili našemu dragemu očetu, ga spoštovali in ga imeli radi. Najlepša hvala gospodu nadžupniku Francu Rataju za pogrebno mašo in čuteče besede slovesa, za pogrebno spremstvo in somaševanje ter za tople besede, ki so jih strnili v tolažbo in v spomin na dragega pokojnika, se prisrčno zahvaljujemo tudi gospodom duhovnikom: Amadeju Jazbecu, Leopoldu Valantu, Tonetu Burji, Tonetu Šteklu, Andreju Lampretu, Petru Leskovarju in Leopoldu Koratu. Vsem in vsakemu posebej iskrena hvala in Bog povrni. Z globoko hvaležnostjo vsi njegovi: žena Berta in otroci Vida, Marija, Joža, Franci in Ivi z družinami, Sestra Mara, brat Vanč z družino, vnukinje Nataša, Nina, Barbara, Helena, Maja, Ana, Mojca, vnuki Janez, Martin, Luka in Matej, pravnukinji Anika in Nina ter ostali sorodniki Elizabeta Palko ☆ l933 U’2007 Jii V letošnjem letu smo se na trbonj-skem pokopališču poslovili od Elizabete Palko. Betke, kot Rodila se je 7. novembra 1933. leta kot tretji otrok na Heršaltovi kmetiji Simonu in Zofiji Palko. Skupaj s sestro Hermino in bratom Otom je preživljala svoja prva otroška leta, kasneje pa se jim je pridružil še brat Toni. Čeprav so živeli skromno in preprosto kmečko življenje, so bili srečna družina. Betka je v Trbonjah dokončala osnovno šolo, vendar pa zaradi preobilice dela in razmer ni uspela nadaljevati šolanja in se tudi ni zaposlila. Čeprav je bila majhne in šibke postave, je bilo v njej plemenito srce. Nadvse rada se je razdajala za druge in se dolga leta izkazovala kot strežnica v trbonjskem župnišču, pa tudi kmetje tod okoli so poznali njene pridne roke. Kljub vsemu težaškemu delu je bila vedno dobre volje in nasmejana. V zrelih leti se je zaposlila v Tovarni pohištva Pameče in tam tudi dočakala svojo upokojitev. Že v času zaposlitve si je na Heršaltovi domačiji s pomočjo sorodnikov uredila svoje lastno stanovanje. Zelo vesela je bila, če jo je kdo povabil v družbo, še bolj pa, če jo je kdo obiskal na njenem domu. Usoda ji ni namenila, da bi se omožila in rodila svoje otroke, zato je vso svojo materinsko ljubezen razdajala svojim nečakom, najprej Otu in Mirku, kasneje pa Simonu, Toniju, Janiju in Jerneju, ki so z njo tako rekoč odraščali in tudi marsikatero ušpičili. Vseskozi sta ji stala ob strani in ji pomagala njen brat Toni in snaha Štefka, kije skrbela zanjo, ko jo je bolezen priklenila na posteljo. Zadnja leta svojega življenja je preživela v Domu starostnikov v Črnečah, kjer se je tudi izteklo njeno življenje. Najstarejša vnukinja je svojemu dragemu dediju k cvetju in svečam zapisala besede slovesa: Moj ljubi dedi! S svojo neusahljivo življenjsko energijo, človeško toplino in z lepimi besedami vzpodbude, ki si jih nam poklanjal, nam boš vedno ostal svetel vzor in spomin nate in na Tvoja dobra dela, ne bo nikoli obledel. Še zlasti sem ponosna nate kot Tvoja najstarejša vnukinja. Večno se Te bom spominjala s hvaležnostjo, da sem imela možnost preživeti najlepša leta svoje mladosti na čudoviti kmetiji, med zame najbolj prisrčnimi ljudmi, kar jih premore svet. Pater Gostečnik mi je v moji sedanji farni cerkvi na Viču rekel, ko sem mu povedala o Tebi, dragi dedi, o moji pokojni teti Mimi in o moji biči: To so pravi svetniki. Prosim, čuvaj nas vse, varuj nas vse, ljubi dedi, še naprej, da bomo močni hodili po Tvojih stopinjah. Z ljubeznijo Ti bom v spomin prižigala svečke na grobu, še naprej bom rada prihajala v svoj rodni kraj na Lenartovo kmetijo in Ti boš, moj ljubi dedi, moj drugi angel varuh. Nataša Valentina z družino : Spomin 8. novembra je minilo eno leto, odkar ni več med nami naše drage Ane Rader. Srce joče od bolečin, kje si, ljuba mama, kje tvoj mili je obraz, kje tvoja pridna roka, ki skrbela je za nas? Te bolezen je objela, še poslednjo moč ti vzela. V naših srcih je ostala bolečina, doma pa nastala velika praznina. A vedi, mama, da v srcih naših boš ostala, za vse, prav vse, ti še enkrat hvala, mama. Hvala vsem za prižgane sveče in lepe misli nanjo. Žalujoči: mož Drago, sinovi Miran z Majdo, Boris z Biserko, Darko z Metko, hčerka Ana z Markom ter vnuki Žan, Alja in Sara ; spominjamo se |i spominiamo se j ☆ 1921 ‘3*2007 Hladen jesenski dan je bil, ko so zapeli hotuljski zvonovi. Prisluhnili smo jim in se spraševali, komu zvonijo. Žalostna vest, da je 21. novembra 2007 v zgodnjih jutranjih urah v slovenjgraški bolnišnici umrl Vinko Gostenčnik starejši, p. d. Renarjev Cine, iz Podgore, je bila odgovor na naša vprašanja. Vinko Gostenčnik Bilje trden kakor skala, bil pokončen kakor hrast. A prišel je dan usode, kije zrušil skalo, kije zlomil hrast. Vinko se je rodil 2. maja leta 1921 pri Renarju kot prvi med štirimi otroki. Po končani osnovni šoli v Kotljah je ostal doma in pomagal na gruntu, ki je zahteval trdo delo vseh ljudi pri hiši. Med drugo svetovno vojno je bil Vinko kot tisoči slovenskih fantov mobiliziran v nemško vojsko. Cela štiri leta ga ni bilo doma. Trpel je po frontah Evrope, bil v ujetništvu, doživljal nepopisen strah, grozo in nasilje, saj je bil prisilno, torej proti svoji volji, potegnjen v krvavi vojni vrtinec. Ko se je leta 1946 vrnil domov, je vozil les, da so lahko na kmetiji bolje živeli in tudi kaj kupili. Ko ni bilo več prevozov lesa, je začel med prvimi oddajati mleko. Po očetovi smrti leta 1958 je zagospodaril pri Renarju. Dolgo je bil sam, nato pa si je za življenjsko sopotnico izbral Borovnikovo Pepko, ki mu je rodila tri otroke, dva sina in hčerko. S prihodom pridnih ženskih rok k hiši se je življenje pri Renarju obrnilo na bolje. Mnogo truda je Vinko vložil v Renarjevo domačijo, v poslopja, njive, travnike, skupaj z ženo pa je poskrbel tudi za to, da so se osamosvojili njuni otroci. Toda nato mu je umrla žena. Žalost je napolnila njegovo srce. Deset let sta s sinom Vinkom sama životarila na gruntu, dokler ni prišla k hiši Bojana, izvoljenka sina Vinka. Potem so pričeli prihajati vnuki, kar osem jih je pri hiši. Vse je imel rad, pogosto je pazil nanje in se igral z njimi. Zdaj ga ni več in prav oni ga bodo gotovo najbolj pogrešali. Posebej ponosen je bil na vnukinje Matejo, Majo in Marjetko, ki so danes že odrasle ženske. In kaj je pripomoglo k temu, da je Vinko doživel 86 let? Vse življenje je bil kljub težavam veseljak, vedno je bil dobre volje in nasmejan, pri zdravniku je bil le nekajkrat, gotovo pa je bil nekaj posebnega, saj pri 86 letih še ni imel plombe v svojih zobeh. Vinka bodo pri Renarju gotovo zelo pogrešali, saj je bil dober oče, tast in dedek, bil je dober sosed in krajan. Šestdeset let je bil član PGD Kotlje in član Koroške kmetijsko-gozdar-ske zadruge. Ko se bo zima poslovila in bo narava ponovno klicala ljudi na polja in travnike, Vinko tega klica ne bo več slišal. Mirno bo počival tu pri sveti Marjeti, mi pa bomo v srcih nosili spomin nanj in na vse, kar je dobrega storil. Urška Zdovc « 12/2007 E 12/ Jože Potočnik ☆ 1943 ■3*2007 a JBjSjP Težka bolezen je prekinila prid-I 1 nost in delavnost Jožeta Potoč I nika. V letošnjem februarju da je z njegovim zdravjem nekaj hudo narobe. Moral je v bolnišnico in zaradi tumorja v glavi takoj na operacijo. Kljub upanju njegovih najbližjih želenega okrevanja ni bilo in smrt je prekinila njegovo trpečo agonijo. Rojstvo četrtega otroka, sinka Jožka, je 13. aprila 1943 na Trjenkovi kmetiji v Razborci mami Angeli in očetu Antonu prineslo prešerno veselje. Fantič je zgodaj prijel za delo in se oklenil kmečkih opravil, zato je po končani osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Mislinji, sklenil ostati kar doma. Čakala ga je še vojaščina in znašel se je v Travniku v Bosni. Kar odleglo mu je, ko je lahko slekel vojaško suknjo in se spet znašel na domačiji, ki jo je močno pogrešal. Našel si je službo na strojnem obratu Gozdnega gospodarstva v Mislinji in kot traktorist delal polnih 40 let. Rad je imel svoj poklic in tako marljivega delavca bi bila vesela sleherna sredina. Čeprav je bilo delo njegov edini življenjski konjiček, pa je Jožetu srce odkrilo globoka čustva ob srečanju s sosedovo Mihaelo. Vračala mu je ljubezen in srečna navezanost ju je leta 1967 pripeljala pred oltar. Kar žarel je od veselja in ponosa, ko je mladoporočenca obogatil še jok hčerkice Marjane. V Nogarjevi bajti, kjer je družinica živela, so misli in želje rojevale topel domek. Ob eni sami plači in Jožetovi pridnosti je hiška zrasla že čez dve leti in družinica se je znašla v prijetnem bivališču. Jože je zmogel po naporni službi, saj je pozimi še skrbno oral sneg, kar največ postoriti še doma. Voljo so mu vlivali otroci, saj je Mihaela povila še sinka Petra in Simona. Ni imel drugih želja, le za svoje doma je želel postoriti kar največ. Seveda pa v svoji predanosti delu nikoli ni znal odreči pomoči sodelavcu ali znancu. Ko je leta 2000 lahko obesil službovanje na klin in se upokojil, je na svojem koščku sveta vselej videl to ah ono opravilo. Niti v pokoju ni znal poiskati prostega časa. Čeprav je res minilo že nekaj mesecev, se tudi meni dozdeva, da sem ga videl delati še včeraj. Žal je v Jožetovo delovno vnemo prezgodaj posegla težka bolezen. Moral je na zahtevno operacijo na Klinični center v Ljubljano. Čeprav je poseg uspel, pa pravega okrevanja ni bilo. Jože je imel eno samo željo in poprosil je svojo ženo, naj ga nikar ne pošlje več v bolnišnico. Ob njej, v hiši, ki mu I je pomenila najlepši prostor, je tako preživljal poslednje dni. I Življenje mu je streglo z bolečinami, kakršnih res ni zaslužil | in na koncu je smrt prekinila njegovo trpljenje. Marija Pušnik Spomin Za vedno je prenehalo biti srce drage mame, babice in prababice Marije Pušnik, Zavodnikove mame iz Dovž pri Mislinji. Umrla je 6. novembra 2007 v slovenjegraški bolnišnici. Tri dni pozneje se je na pokopališču v Mislinji od nje poslovila množica žalujočih. Marija Pušnik se je rodila 26. januarja 1924 v Starem trgu pri Slovenj Gradcu materi Berti Vrčkovnik. V vasico Dovže pri Mislinji je prišla kot dvanajstletno dekle, ki je kaj hitro odraslo. Le devetnajst brezskrbnih pomladi je odmerilo življenje Mariji, Mimiki, kot so jo klicali, in že je postala kmetica in gospodinja na Zavodnikovi kmetiji. Prevzela je vzgojo in skrb za tri male otroke ovdovelega kmeta Vinka Pušnika, s katerim se je sredi vojne vihre leta 1943 poročila. V zakonu so se jima rodili še trije otroci in tako je Mimika nesebično razdajala materinsko ljubezen in dobroto šestim otrokom. Poleg številne družine je ljubila naravo, zemljo in delo na njej. Njena rahločutna nrav se je oklepala vsega, kar je bilo lepega na polju, travnikih in v gozdu, in vsega, kar se je dogajalo v topli kmečki hiši. Življenje pa je teklo svojo pot. Otroci so odhajali in leta 1986 je po moževi smrti ostala sama s sinom Edom. Imela je še veliko moči in zmogla je zagospodariti z mlado sinovo družino, ki ji je vedno stala ob strani. Mimika je ljubeče povezovala družinske niti in kot dobra babica skrbno razdajala toplino med vnuke, ki so prihajali. Težko ji je bilo, ko zaradi bolezni ni mogla več opravljati poljskih del. Vključila se je v skupino Jesen, ki je združevala vrle kmetice. Na srečanjih so rade obujale spomine na lepe trenutke iz minulih časov in bile hvaležne življenju, ki so ga lahko doživljale v starosti. Hvaležna je bila za sleherno drobtinico dobrega, ki so ji jo namenjali prijatelji. Žal ji je zdravje vse bolj obračalo hrbet. Pljučnica je prehitro ogrozila ritem njenega srca, ki je v novembrskem torku v slovenjegraški bolnišnici onemelo za vselej. Ne bo te z nami ob jaslicah, ne bo te ob praznični mizi, v mislih pa bomo tako močno povezani s tabo, kot še nikoli poprej! 16. novembra 2007 mineva eno leto žalostnih dni in neizprosne resnice, da si za vedno odšla od nas, naša draga mama in babica Antonija Čas, p. d. Koder, iz Vodriža. V naših srcih skeli bolečina, a spomin na mehkobo tvojih rok, na topel pogled in prijazen nasmeh bo vedno z nami in v nas. Tvoji najdražji \ - v M «i - » f J' ** r * j*. * V t "V b * l V \ * 2*- Žalujoči Zavodnikovi z družinami se ob boleči izgubi drage mame, babice in prababice iskreno zahvaljujejo vsem, ki so jo spremljali na zadnji poti. Hvala duhovniku za obred, hvala pevcem, govorniku in društvom. Zahvaljujejo se vsem sorodnikom, prijateljem in znancem ter dragim vaščanom Dovž za izrečena sožalja, cvetje, sveče in darovane maše. Prav tako hvala vsem njenim skrbnicam in osebju Doma starostnikov v Crnečah. Spomin Prazen dom je in dvorišče, naše oko zaman te išče. Ni več tvojega smehljaja, utihnil je tvoj glas, bolečina in samota sta pri nas. Bolečina se da skriti, le tebe, dragi Ivan, nihče ne more nadomestiti. — , ■■ n-J A Jgl * ^ _ ___ c ... 4_ 16. decembra mineva eno leto, odkar nas je za vedno zapustil Ivan Špegu iz Gozdarske ceste v Mislinji. Zahvaljujemo se vsem, ki postojite ob njegovem grobu in mu prižgete svečko v spomin. Žalujoči: žena Pepca, sin Mirko, hčerki Micka in Dragica ter vnuki in pravnuki razvedrilo VELIKA LJUDSKA SANJSKA KNJIGA in HOROSKOP iz hrvaščine prevedel Zlatko Verzelak ZEMELJSKO ZNAMENJE, krutega in neprilagodljivega KI GA UPRAVLJA SATURN, značaja, ki ima korenine v ne-GLAVNI ZNAČILNOSTI TE kem manjvrednostnem kom-NARAVE STA KRUTOST IN pleksu. Kozorog zna odmeriti NEIZPROSNOST in oceniti pravo vrednost stva- usode in prav ta planet daje človeku neizprosen značaj, ki 'temelji na posebnih fizičnih in ralnih lastnostih, odlikujejo ga točnost, metodičnost in ogromna notranja disciplina. Malo verjetno je, da bodo te osebe moledovale za pomoč ali zaščito drugih, težijo namreč k temu, da osvojijo želene pozicije izključno z lastnimi močmi. Ambiciozen tudi ko tega ne pokaže, je kozorog zaprtega značaja, ne preveč izpostavljajoč - skuša zadržati v sebi vsako idejo ali projekt, njegova inteligenca pa je pogosto obrnjena k praktičnim in realnim ciljem. Tak način razmišljanja ga dela največkrat skeptičnega branilca (dvomljivca): vedno ^/eqame, da je vse, kar se odvija ojk&R njega, slabo zanj, zato se zaščiti, da ga ne bi presenetilo kaj nepredvidljivega in ga našlo nepripravljenega. Iz teh črt karakterja sledi, da so -te osebe nagnjene k samo-jim lahko povzroči težave fi navezovanju stikov z okoli-' co in ljudmi. V odnosu z drugi-delujejo pogosto zmedeno sramežljivo zaradi svojega nesposoben živeti z drugimi v mirnih odnosih, ker - čeprav želi to prikriti - se velikokrat pokaže kot surov. Ko se pojavi v sovražnem vzdušju (ambi-entu), se potegne sam vase in zadrži v sebi, kar je nameraval obelodaniti, postane previden v besedah. Vendar je potrebno samo malo vzpodbude in dobre volje in takoj se počuti domače in zopet dobi vero sam vase. Ko bo zagotovo verjel, da je razumljen, bo postal ljubezniv z drugimi. On je tisti, ki vam bo vedno v pomoč, brez računic zase, nikdar ne bo zahteval, da mu vrnete uslugo. Prirojene kvalitete kozoroga so najboljši temelji za posle, kjer se zahtevata točnost in natančnost. Le-ti, združeni z velikim občutkom odgovornosti, mu pomagata, da si zagotovi pristojno življenje, čeprav to izgleda težko. Vložiti mora prave napore in žrtve, da bi izpolnil svojo željo po perfekciji (popolnosti), ki mu bo omogočila vzpon, ki ga je vreden. Drugi ne smejo biti leni, površni in nemarni. Ljubezen do analize in obdela- ve detajlov (koščkov, delčkov) ga dela sposobnega za znanost in umetnost. Težko boste našli kozoroga brez denarja, z leti si zagotovi rezerve, ki jih naredi na svoj način. Povsem zagotovo odbije tvegane posle in hazard, ker njegova ekonomija temelji na dosežkih lastnega dela. Včasih preide v »škrtost«, a to je redko, ker kozorog vedno pomaga, če je treba. O denarju in poslu ne razpravljaj s kozorogom, ker o tem noče govoriti niti s svojimi najbližjimi. Vsekakor je težko postati kozorogov prijatelj, ko pa se to zgodi (posebna draž je biti njegov prijatelj), mu lahko slepo verjamete. Dovolj je samo, da ne ranite njegove odmaknjenosti in ne drezate v njegove principe. Čeprav je družaben, gleda na ljudi objektivno, brez čustvovanja, a če ugotovi, da so pozitivni, postane toleranten in se spusti tudi v situacije, ki se jim sicer ogiba. Kozorog je vedno sam gospodar čustev in potreben je čas, da spozna, da se je zaljubil. Če se to zgodi, bo ljubil strastno. Nič ne prepušča improvizaciji in naključju, ne zaljubi se na prvi pogled. Na tem področju zanj ni blodenja, zna globoko razumeti dušo svojega partnerja in pronikati vanjo, je v stanju razumeti in vzeti vse, kakor je, s polno objektivnostjo tudi v pogledih čustvovanja. Ko se enkrat vez okrepi, jo kozorog obdrži celo življenje. Težko pride do razveze, ker je pripravljen sprejeti tudi dinamičnost, nikdar pa ne pristaja na kompromis, če ne more doseči ljubezenskega ideala. Njihova moč se nagonsko ogiblje pretiranih naporov, razmišljanje o življenju predvideva dobro zdravje, nič ne sme vznemiriti njihove metodičnosti delovanja, če se to zgodi, jih vrže s tira, postanejo nestrpni in nervozni. Nikdar ne tožijo o bolečinah. Nikdar se ne pozdravijo do konca, kar lahko povzroči komplikacije. Ne bi smeli pretiravati pri delu. Slabe točke so kosti, sklepi, prebavni trakt in koža. Niso redki revmatični, žolčni in ledvični krči. Kozorog lahko dolgo ostane mlad, če ne bo pretiraval in bo pametno uporabil svoje izredne telesne sposobnosti. EROTIČNO SENTIMENTALNI HOROSKOP 23.XII.-21.1. Vaš odnos do življenja je stvaren (realen). Hočete stabilnost in stanovitnost. Ne izgubljate radi časa. Prezirate brbljanje in dolgočasne pogovore. Dan preživljate bolj pametno. Ste zelo potrpežljivi in se spustite v dolgotrajne posle brez kakšne bojazni, da bo izgubljen čas. Nezaupljivi ste. Redko naklonite prijateljstvo in zaupanje, ko se pa to zgodi, lahko prijatelj ve, da ga nikoli ne boste izdali. Niti čas, niti dolga odsotnost ne morejo pregristi veze. Ne more se reči, da ste optimistična osebnost. Družite se z melanholiki, ki so podobni vam. Ste realist. Znate točno presoditi dogodke. Tudi ko se spustite v tveganje, kar se redko zgodi, se izide dobro, ker vse preračunate. Delate diskretno in pridno kot mravlja in šele na koncu se pokaže in oceni trud. Skozi delo pokažete, da ste nujni, ne pa kot drugi, ki nenehno poudarjajo, kaj so naredili in se precenjujejo. Življenje je za vas resno. Od njega ne pričakujete veliko veselja in ne verjamete v čudeže. Če se pojavi kdaj kakšno zadovoljstvo, jemljete to kot dar in ne kot obvezo. Raje živite sami, kot da bi bili v družbi ljudi, ki vas dolgočasijo. Preveč strogo se držite svojih načel in društveno ustaljenih norm. Ženske kozorogi redko doživijo veliko ljubezen, niso rojene za ognjene stvari, romantiko. Za vas je sposobnost kontrolirati se in upravljati s svojimi čustvi vprašanje časti. Pri vas ljubezen ne pride kot strela z jasnega. Če ljubite, se to zgodi po dolgem znanstvu z neko osebo. Pred tem ga skušate, preiskujete in še kaj, da se prepričate, ali vam bo nudil, kar želite. To lahko traja. Vaš partner mora biti potrpežljiv. Če vam je nekdo všeč, ga boste pritegnili s pametnim pogovorom in inteligenco. Ne iščete nenehnih dokazov ljubezni, niti jih ne dajete, zaradi tega vaša čustva niso nič manjša. Partnerju boste vedno dali pameten nasvet, pomagali mu boste, da bo dosegel uspeh, ki ga želi. Vaš dom nikoli ne bo shajališče znancev in prijateljev. Veliko vam je do ljubega miru, zato vrata vašega doma Zlatko Škrubej .......... Daljši ksiht Pride moški k brivcu. Po britju mu brivec zaračuna dva evra več kot zadnjič. Moški se pritoži: - Ja, kako pa to, da je bilo prejšnjič ceneje? - - Odkar je nova valuta, imate vsi daljše ksihte! Podobnost Jure vpraša prijatelja: - V čem sta si podobna nedrček in poslovna bilanca? - Ne vem. - Oba pokrivata dejansko stanje. Tojkuni Prijatelja modrujeta, pa vpraša eden: - Kje pri nas v Sloveniji so tajkuni? - Ti povem? - Povej. - Samo v opoziciji... Drži Tone vpraša prijatelja: - Si slišal, da spanje krajša življenje? - Sem. Pa ti verjameš v to? - Verjamem. - Hm, zakaj? - Kar poizkusi zaspati za volanom! niso vedno za vse odprta. Pripravljeni ste na vse, ko gre za vaše otroke. Varujte se, da jim ne vsilite svoje volje! Ljubezensko življenje ŽENSKA Ni rojena za ljubezen na prvi pogled, ko pa se postopoma prepusti čustvom, dovoli, da ljubezenski zanos zavlada popolnoma. To je tip ženske, ki ne razume, da bi lahko ljubila dva moška istočasno, če pa jo kdo izneveri, ne zna oprostiti. Je zelo ponosna in teži k temu, daje njen moški inteligentnejši od nje. MOŠKI Moški v tem znaku stremi k trajnim čustvenim zvezam in čuti potrebo, da v njegovem življenju vlada harmonija. Najbolj se boji prepirov. Pripravljen je sum nositi v sebi, da bi ohranil mir v hiši. Do ženske ne pride zlahka, zato je tudi ne izgubi. Ona se poleg njega počuti zaščiteno in varno in skoraj nikdar ne želi drugega. Erotično življenje ŽENSKA Na pogled mirna in zbrana kozoroginja nosi v sebi skrit ogenj, ki se razplamteva v vrtoglavo ekstazo. V postelji je ona gospodar, ker rada prevzema iniciativo (pobudo). Ko Črni kruh Babica je poslala vnuka v trgovino po kruh. Ko se je vrnil, je opazila, da ima zelo umazane roke. Jezno je rekla: - Ali te ni sram nositi kruh s tako umazanimi rokami? - Saj si vendar naročila črn kruh! Grozno Milan vpraša sodelavca: - Kako si se imel na dopustu? - Grozno. Moja hotelska soba je imela številko 100, je pa enka dol padla. Smola Srečata se dva klošarja, pa vpraša eden: - Jože, kaj si tako žalosten? - Kaj ne bi bil. Iskal sem službo, dobil pa delo. Nepotrebno Mož pride iz službe domov in žena mu postreže s pečeno ribo. Vprašajo: - Ljubica, si očistila ribo preden si jo dala v pekač? - Zakaj pa, saj je bila celo življenje v vodi! Prihranki Prijatelja se pogovarjata: - Problemi s prihranki so vedno več Slovencem prihranjeni. - Zakaj? - Ker prihrankov pač nimajo ... Odlično Mož pove ženi veselo novico: - Draga, vpisal sem se v plesno šolo! - Odlično! - Zakaj si tako vesela? - Ker boš znal plesati kot bom jaz žvižgala ... Stevardese Lojze vpraša prijatelja: - Zakaj so mlada dekleta tako rada stevardese? - Hm, ne vem. občuti moško telo, izgubi glavo in postane vihar, ki ga ne moreš obvladati. V spolnosti je izredna ljubica. MOŠKI Moški tega znaka ima rad spolnost na klasičen način brez domišljije. Med aktom postane nenavadno sebičen in se nikdar ne potrudi, da bi obvaroval žensko pred nosečnostjo. Meni, da ima pra’ do kompletnega uživanja če ga žena pri tem prekine ali slučajno spomni, naj pazi, užaljeno umakne in počuti se oškodovanega. Srečno novo leto! Humor - Zato, ker so v letalu vs moški privezani. Nasvet Zakonca sta se sprla, pa mož zabrusi ženi: - Če ti pri meni ni všeč, pa pojdi k mami! - Tepec! Saj veš, da je žel leti v grobu. - No in kaj potem? Siromak Prijateljica vpraša Tino: - Ali si res zapustila zaročenca? - Res. - Zakaj pa? - Vedno mi je govoril, da sem njegovo edino bogastvo. Jaz pa se nočem poročiti s-siromakom. Slabi nogometaši Mihec vpraša atija: - Ati, kaj se zgodi z nogometašem, ki mu slabi vid? Ga naženejo iz kluba? - Ne, sin, sodnik postane! Starost Prijatelja se pogovarjata, pa vpraša eden: - Kdaj mora ženska prižr daje stara? - Ne vem. Kdaj? - Takrat, ko so svečke na toj dražje kot sama torta. razvedrilo fnladi, ki so že kdaj koli prej sodelovali na nekaterih delovnih akcijah, ustanovili svojo lastno delovno brigado. Pobudo Šp podprle tudi vse takratne družbeno-politične strukture, manjkalo je še samo ime brigade. No, tudi tukaj je prišlo hitro do uskladitve. Ime . znanega Mislinjčana, predvojnega aktivista, ki je padel v legendarnem Pohorskem bataljonu, Zdravka Čebularja Cir‘---------------------- Anagram * da je bila komandantka akcije Vida Mikoš iz Nove Gorice poznejša predsednica slovenskih mladincev. Ko smo prispeli na akcijo, se je z nje poslavljala 2. izmena, brigada Slavka Šlandra iz Grosupljega, v kateri je kot brigadir sodeloval zdajšnji premier Janez Janša. Brigadirji smo delali predvsem na ročnem izkopu vodovodnega omrežja ter urejanju in razširjanju cest, kar nosti, bili smo petkrat udarni, dobili izredno udarništvo ter najvišje republiško priznanje - trak akcije. Med nami so bila v brigadi mnoga znana zdajšnja imena: Sonja Kralj, Primož Suhadolčan in drugi. Same brigadirje in delovišče pa so obiskali tudi predstavniki družbenega in političnega življenja občine Slovenj Gradec, žal sedaj že pokojni direktor Lesne Jože Pučko, GROB HRUP SE JE razvil iz tiste njegove znamenite melodije v decembru. Kdo je skladatelj ? Še pomnite, nekdanji brigadirji? Silvo Jas Pred menoj je barvna, a morda zaradi teže let že tudi malce porumenela fotografija. V teh hladnih dneh pa ima posebno vrednost. Nastala je pred tridesetimi leti v vročih poletnih mesecih na valovitih gričih Brdic pri Kožbani, v Goriških Brdih. Zakaj mi je tako draga, tako blizu, morda ne samo meni, temveč zagotovo Večini obrazov, ki zrejo z nje? 1977.. leta je bila na takratni OK ZSMS Slovenj Gradec, katere sekretar je bil Bojan Bu-tolen, sprejeta zamisel, da bi - Rada, je bilo kar pravšnje. Zanimivo pa je bilo predvsem to, da je bila glavna pokroviteljica brigade takratna Lesna z vsemi svojimi TOZD-i po Koroški, podobno kot so v njej sodelovali tudi mladi iz najrazličnejših koncev pokrajine. In tako smo brigadirji, naš komandant je bil prav Bojan Butolen, julija že sodelovali v 3. izmeni republiške delovne akcije »Kožbana 77« skupaj z MDB Janko Premrl - Vojko iz Idrije, ki pa žal ni bila popolna. Morda še zanimivost, je za mnoge domačine Brdic pomenilo boljšo prihodnost in stik s svetom. Ker sem bil v brigadi zadolžen za področje informiranja, sem potem delovni organizaciji Lesna redno tedensko pošiljal poročila oziroma »raporte z akcije« o naših uspehih na delovišču in na področju interesnih in družabnih dejavnosti. Bili pa smo več kot samo uspešni, saj je brigada dobila 11 udarniških značk, 11 priznanj komandanta akcije, posebno priznanje za družbene dejav- predsednik mladine Štefan Dravinski, takratni urednik Viharnika Mitja Schondorfer, predsednik borčevske organizacije Ludvik Pušnik idr. Še vedno je pred menoj fotografija, s katere zro mnogi znani, meni dragi obrazi. Takrat smo bili mladi, ustvarjalni, sedaj pa so leta in čas zarisala brazde v obraz slehernega izmed nas. Takratna akcija je bila za mnoge resnično pravo, najlepše in najsrečnejše gradbišče, tam se je kalilo in ustvarjalo pravo tovarištvo, pristni, topli in neposredni medčloveški odnosi, rojevale so se skrite simpatije ... Skratka, bili so nepozabni trenutki in doživetja, morda v razmislek marsikateremu mlademu danes, ki je za mnoge od njih prav gotovo prikrajšan. Viharnik izdaja: Gozdno gospodarstvo Slovenj Gradec, d. d., Vorančev trg 1, 2380 Slovenj Gradec GOZDNO GOSPODARSTVO SLOVENJ GRADEC D.D. telefon: 02 88 43 332 faks: 02 88 42 684 e-mail: viharnik@gg-sg.si direktor: Silvo Pritržnik glavna in odgovorna urednica: Ida Robnik uredniški odbor: Ida Robnik, Brane Širnik, Gorazd Mlinšek, Jože Potočnik, Marta Krejan, Franc Jurač lektorica: Marta Krejan, prof. idejna zasnova, grafično oblikovanje in priprava za tisk: Jože Repas, Sdosign tisk: ZIP Center d.o.o. Ravne na Koroškem avtor fotografije na naslovnici: Tomo Jeseničnik Na podlagi mnenja ministrstva za informiranje z dne 30. 1. 1992 je Viharnik proizvod informativnega značaja (tč. tarifne številke 3). Snežni utrinki Znak oddelčna meja v gozdu Mlado drevo na minulem drevesu zanimivosti Vihrnik študijska knjižnica DZ 05 VIHARNIK 2007 s KIZD j> m